KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
71
POTRESI V ZGODOVINI FURLANIJE
ARDUINO CREMONESI
Rušilni potres, ki je 6. maja 1976 opustošil
tako obsežno področje v Furlaniji, ni bil ne
prvo ne zadnje zemeljsko premikanje v tej
lepi deželi. Zanimanje za potresne pojave, ki
se je porodilo med furlanskimi proučevalci
šele po tej katastrofi, je odkrilo to, kar bi
morali že zdavnaj vedeti, se pravi, da je Fur-
lanija potresna dežela. Ce pomislimo, da je
potresu z dne 6. maja 1976 sledilo še 365 sun-
kov do konca leta, lahko zaključimo, da se
je furlanska zemlja v zadnjem tisočletju tre-
sla nekaj tisočkrat. Vendar pa nihče ne bo mo-
gel ugotoviti niti približnega števila sunkov,
saj do druge polovice XIX. stoletja nismo po-
znali seizmografov. Zato pa poznamo le zelo
majhen del potresov iz preteklosti, kar pa ne
velja le za Furlanijo, temveč za vse dežele
sveta. Poznavanje pa je še bolj vprašljivo,
ker so nekdanji zgodovinopisci in kronisti le
poredko in na kratko obravnavali dogodke
in naravne nesreče, kot so potresi, poplave,
viharji, roji kobilic, epidemije in draginje.
Tako je znanih le 5 potresov v Furlaniji od
XI. do začetka XIV. stoletja. Bilo pa jih je
prav gotovo veliko več, le podatkov nimamo.
Pa tudi verjeti ne moremo katerim koli ve-
stem. Večkrat namreč naletimo na sporočila,
kot je tole: »MCCCLIV. Indictione VII die
XV mensis Februarii. Fuit terremotus circa
mediam noctem (Leta 1354. V obdobju VII.
indikcije, dne 15. februarja. Okoli polnoči se
je zemlja tresla).'
Ali pa tole:
»Dne 28. novembra 1750 je bil ob 8. uri
zvečer potres, ko je svetila luna.«^
V nobenem od obeh primerov ne vemo, ne
kje je bil potres, ne kakšne so bile posledice
in še manj, kako močan je bil. Takale pisa-
nja največkrat anonimnih piscev nas nava-
jajo na misel, da je kdaj pa kdaj šlo za ne-
sporazume ali za osebne vtise. Možno je nam-
reč, da je Icateri od kronistov, ker se ni do-
bro počutil ali pa ni bil docela zbujen, štel
za potres morebiten močnejši šum v hiši ali
zunaj nje. Zanimivo pa je vedeti, da so bili
epicentri potresov, ki so prizadeli Furlanijo
skoraj vedno na tehle treh področjih: 1. Kar-
nijske Alpe in Predalpe, 2. beljaško področ-
je, 3. ljubljansko področje. Le malokdaj so
bili epicentri na področjih Belluna ali Vero-
ne. Ta podatek nas sili k mišljenju, da ima
Furiant j a skupno usodo s Kranjsko in Koro-
ško ne samo v gospodarstvu in kulturi, tem-
več tudi v geoloških dogajanjih.
Pri nas v Furlaniji se navajajo kot neopo-
rečna dejstva podatki o potresih v deželi, ki
jih vsebujeta dva kataloga. Prvega z naslo-
vom >^I terremoti del Friuli dal 1116 al 1887«,
je sestavil profesor Annibale Tommasi. Dru-
gega z naslovom »Elenco dei terremoti avve-
nuti in Italia dall'anno O all'anno 1963^< pa
seizmologa Feliziani in Marcelli. Obe publi-
kaciji imata le delno vrednost in to iz dveh
razlogov: sestavljavci niso stalno bivali v Fur-
laniji in ker so pogosto zbirali splošne podat-
ke, ne da bi preverjali njihovo točnost. Lah-
ko se tudi vprašamo, kako sta seizmologa
Feliziani in Marcelli določala moč (intenzite-
to) različnih potresov na podlagi vesti, kot so
v »Chroniconu Spilimbergense«, ki smo ga že
navedli v opombi.
Najverjetnejši lokalni viri, če se hočemo
seznaniti s potresi v Furlaniji v srednjem
veku, sta »Chronicon Glemonense« in »Juli-
ani Chronicon Forojulense«. Prvo kroniko je
napisal Sebastiano Mülione in zajema ob-
dobje od leta 1300 do leta 1517, druga pa je
delo čedadskega kanonika Giuliana in je vlo-
žena v Appendix (dodatek, op. prev.) k ^<Mo-
numenta Ecclesiae AquUejensis« Bernarda
de Rubels. Vesti obsegajo potrese na Čedad-
skem od leta 1279 do leta 1401. Podčrtati je
še treba, da se moramo za vesti o prvih treh
potresih, opisanih, kot da so se dogodili v
Furlaniji, zateči h kronistom iz Padove, Vi-
cenze in Verone.
POTRESI OD LETA lOOO DO LETA 1301
Prvi »zgodovinski« potres v Furlaniji ni bil
leta 1116, temveč ok. leta 1000. Pokojni pro-
fesor Giovanni Brusin je zapisal v svojem
odličnem vodiču po Ogleju, da je tamkaj-
šnjo baziliko močno poškodoval potres okoli
leta 998. Kljub iskanju v specializiranih pu-
blikacijah pa nismo zasledui vesti o kakem
potresu na tem področju v navedenem letu,
pač pa se je treslo leta 1001, a. epicenter je
bil na Veronskem. O tem je A. Goiram v svo-
jem delu »Storia sismica della provincia di
Verona« napisal, da je tega leta »močan in
strahovit potres porušil zelo veliko hiš, pri
čemer je mnogo ljudi izgubilo življenje.«^ Ta
potres je zajel več krajev, tudi ob lagunah,
ter je segai celo do Ogleja. Sem sicer ne s
tako močjo, vendar dovolj, da je do višine 7
metrov od tal porušil obodni zid bcizilike, si-
cer že opuščene in razpadajoče zaradi okva-
72
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
re, ki so jo povzročili madžarski vpadi iz
prejšnjega obdobja. Iz diplome, ki jo je 3.
okt. 921 izdal Berengar v mestu Pavia (it.
kralj od leta 888 in nemški cesar od leta 916
— op. prev.) in iz zapisov De Rubeisa in
Lirutija namreč lahko sklepamo, da so Ma-
džari vsaj dvakrat požgali oglejsko baziliko,
ki je nato ostala brez strehe in z opustošeno
notranjščino, podvržena vsem vremenskim uj-
mam. Obiskovalec tega čudovitega furlan-
skega srednjeveškega spomenika še danes
zlahka opazi na zidovju sledove tega potresa.
Po letu 1001 več kot eno stoletje kronike
ne govore o potresih v Furlaniji vse dotlej,
dokler nista najprej Palladio,^ nato di Man-
zano,^ pisala o potresu iz leta 1116. Di Man-
zano ponavlja, kar je o tem napisal Lodovi-
co Antonio Muratori,' ki pa pripoveduje o
potresu iz leta 1117. »Močan potres,« piše
Muratori, »o kakršnem prej ni bilo sluha, je
v začetku tega leta pustošil po Nemčiji in po-
sebej po Italiji. Skozi štirideset dni so si sle-
dili smrt prinašajoči sunki, ki so prestrašili
prebivalstvo vsega polotoka; zaskrbljenosti
se je pridružila še vrsta čudežev, ki običajno
spremljajo strah, kot prividi ognjenih in kr-
vavih oblakov, celo krvav dež izpod neba.'<
Kot vidimo, je vraževerna domišljija sred-
njeveških ljudi ustvarjala pojave kolektivne
sugestije. Ne bi navajali, kar je o tem napi-
sal Palladio, ker ne prinaša nič natančnejše-
ga. Gre v tem primeru za potres, ki je priza-
del deželi Veneto in Lombardijo in ki ga Ma-
rio Baratta^ po preučitvi raznih piscev po-
stavlja na dan 3. jan. 1117. Lino Zovatto^ pi-
še, da je bilo takrat hudo prizadeto naselje
Sesto al Reghena, kjer so se porušili bazilika
in obrambni stolpi benediktinskega samosta-
na tako, da je bilo treba znova pozidati oboje.
Vsiljuje pa se misel, da je baziliko v Sestu
al Reghena porušil ne zemeljski, temveč mor-
ski potres, ki je zajel lagune pri Benetkah
in na pol ugreznil otok Malamocco, na kate-
rem so se porušile cerkve in več hiš. Ker se
Palladio in di Manzano glede potresa iz leta
1117 sklicujeta na Mura tor i j a, a ne navajata
posledic v Furlaniji, je domneva o navede-
nem morskem potresu' zelo verjetna in to to-
liko bolj, ker ŠeSto al Reghena leži nedaleč
od obmorskega pasu.
Minilo je stoletje brez omembe vrednih po-
tresov vse do močnega potresa na božični dan
opoldne leta 1222. Epicenter je bil tokrat kar
daleč na področju Brescie, kjer je izredno
močan potres porušil večji del hiš in je v ru-
ševinah v mestu in na podeželju izgubilo živ-
Ijetje nad deset tisoč ljudi. Ko Francesco Pal-
ladio opisuje sklenitev miru med oglejskim
patriarhom in grofom iz Pode (kraj 5 km od
Pordenona, op. prev.), pravi, da se je to zgo-
dilo leta 1223 kmalu zatem, ko »esso Patri-
arca senti uno spaventevole terremoto, uni-
versale a tutta l'Italia; ma in Friuli piu che
in ogni altra Provincia notabile (sam patri-
arh je občutil strahovit potres, splošen v vsej
Italiji, a bolj zaznaven v Furlaniji kot v vsa-
ki drugi pokrajini).'" Pustimo ob strani Pal-
ladi jeva pretiravanja glede posledic potresa
v Fuflaniji, moremo pa iz teh vesti sklepati,
da je potres prizadejal Čedad. Patriarh, o ka-
terem govori Palladio, je bil namreč Bertold
iz rodbine Andechs-Meran, ki je stoloval v
čedadski palači, kajti v Ogleju je bilo pod-
nebje nezdravo zaradi malarije. Ta hudi po-
tres je porušil mnogo stanovanjskih hiš v
Čedadu in posebej palačo, ki je bila sedež
furlanske teokratične (cerkvene) države. Ber-
told Meranski je ljubil prijetno in bleščeče
življenje in se je dalj časa ukvarjal z misli-
jo, da bi premestil sedež na videmski grad,
ki je bil funkcionalno ustreznejši in je bil v
središču pomembnih prometnih poti, med ka-
terimi je življenjsko važna tista, ki je vodila
v Nemčijo, nekdanja Via Julia Augusta. Pod-
jetni Bertold je uporabil potres kot izgovor
ter se preselil v Videm, s čimer je povzročil
nagel razmah tega kraja, ki je v 50 letih iz
vasi postal mesto s številnejšim prebivalst-
vom kot Čedad.'*
In zdaj pridemo do potresa, ki je v glavah
preučevalcev povzročil kar lepo zmedo, do
česar pa ne bi prišlo, če bi se bili potrudili
in pogledali v kroniko, ki jo je napisal kano-
nik Giuliano. Pripoveduje namreč, da je bil
24. aprila 1279 »na praznik sv. Jurija, enkrat
pozno zvečer (sero in crepuscolo semel) in
tudi okoli polnoči, med jutranjo molitvijo
menihov (matutinali Fratrum) velik potres,
ki je porušil nekaj gradov in povzročil smrt
ljudi, ki so bili v njih (et quo in ipsis Caçtris
inventi sunt, interfecit)«.'^ To pomeni, da je
potres prizadel čedadsko področje in je po-
rušil »quaedam Castra« (nekatere gradove),
kajti kanonik Giuliano je bival v Čedadu in
je zabeležil vse njene znane potrese, ki so
laže ali teže prizadeli mesto. Jacopo di Val-
vassone je sto let po kanoniku Giulianu na-
pisal, da je »... patriarh (Markvard Rande-
ški) dal restavrirati cerkev v Ogleju, prej po-
škodovano po potresu z dne 25. januarja 1279,
ki je bila tedaj polna predušnikov in bo-
dic .. .«. Žal so nekateri preučevalci, med ka-
terimi naivni profesor Tommasi, vzeli za či-
sto zlato Valvassonove vesti in so jih prenesli
v svoje spise. Resnica je, da je Valvassone za-
menjal potres z dne 25. januarja 1348 (ki je
bil rušilen za oglejsko baziliko) s tistim z
dne 24. aprila 1279. Dejansko se tega leta
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
73
Oglejska bazilika ni porušila. Obnovljena je
bila šele leta 1366, kajti od leta 1282 do leta
1341 je bilo v njej kar sedem pokrajinskih
sinod oz. koncilov. Tako se pogosto porajajo
zgodovinske napake.
Prišli smo do leta 1301 in komaj prestopili
prag stoletja. Tega leta se je, če sledimo Pal-
ladiu, »dne enajstega junija ob zori strašno
streslo v vsej deželi. Potres so znova občutili
okoli poldne, nato pa po večemicah in po pol-
noči. Na dan sv. Urha. je padlo veliko toče, ki
je poleg škode na poljih poškodovala mnogo
krajev, posebej na področju Čedada«.'^ Tudi
tokrat je moral biti posebej prizadet Čedad.
Ta potres omenjajo tudi kanonik Giuliano,
Valvassone in di Manzano, ki soglašajo s
Palladijem v bistvenih točkah, še več, zadnji
pisec govori o toči, debeli kot kokošja jajca,
ki je povzročila bedo na podeželju.'* O tem
potresu je pisal tudi slovenski zgodovinar
Vladimir Leveč, ki ga uvršča med štiri naj-
večje, ki naj bi bili prizadeli Furlanijo vse
do XVI. stoletja. Verjeti moramo, da je po-
tres iz leta 1301 poleg Čedada prizadel še
druge kraje, da pa je bil govor samo o tem
mestu, ker je bilo tedaj še vedno največje
upravno in kulturno središče v Furlaniji, v
njem pa je bil vedno kak »intelektualec«, ki
je zapisal važneješe dogodke.
VELIKI POTRES LETA 1343
Po potresu leta 1301 ni Furlanija 47 let tr-
pela zaradi hujšega tresenja zemlje. Zato pa
Ilumin ob potresu leta 1976

74
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978
so jo leta 1338 napadle kobilice. Bila je to
najstrašnejša nadloga, ki je kdajkoli, vse do
danes, prizadela Furlanijo. Vdor teh požreš-
nih ravnokrilcev je opustošil tudi sosednje
dežele ter posebej Koroško in Štajersko. O
tem nam je zapustil slikovit opis znameniti
opat Janez Vetrinjski, ki ga prinaša zgodo-
vinar Josip Gruden.'^ Naj prepišemo zadnje
vrstice: »Strašno je bilo gledati, kadar so
priletele. Ze od daleč se je slišalo zamolklo
šumenje. Ko so prišle bliže, so razširjale stra-
šen smrad in letele tako na gosto, da je soln-
ce zatemnelo.«
Sledil je strahovit potres leta 1348. Najbolj
verjetna in obširna pričevanja o tej izredni
katastrofi so narri zapustili zlasti kanonik
Giuliano, florentinski kronist Giovanni Vil-
lani in tudi Palladio.
Epicenter potresa je bil Beljak. V Grudnovi
Zgodovini slovenskega naroda pa beremo:
»Vsi zgodovinopisci tedanjega časa v živih
barvah in na široko opisujejo grozo razdeja-
nja, ki ga je povzročil strašni potres leta
1348. Bilo je na praznik spreobrnjenja sv.
Pavla dne 25. januarja okoli 3. ure popoldne,
ko je vse dežele od Adrije do Donave pre-
tresel močan sunek, kakršnega še ni bilo ču-
titi od stvarjenja sveta. Koroško in Kranjsko
je njegova sila najhuje zadela. Lepo je sijalo
sonce cb treh popoldne. Kar se strese zemlja
z grozno silo. Zvonovi so sami zvonili...«'"
Splošna sodba pa je ta, da je ta izredno moč-
ni potres najpristneje opisal kanonik Giuli-
ano in zato navajamo iz njega najzanimivej-
ši odstavek: »(Potres je) prizadel Koroško ta-
ko izredno hudo, da bi se ta opis zdel ne le
zgolj plod domišljije, temveč izbruh blazne-
ža, če ga ne bi potrjevalo pričevanje toliko
oseb. Kajti Beljak je, kot so povedali očivid-
ci, tako streslo, da ni ostala nepoškodovana
nobena zgradba z izjemo nekaterih lesenih
bajtic, ki niso imele temeljev. Tudi stolnica
(sedanja cerkev sv. Jakoba), ki je bua polna
ljudi, se je zrušila tako hitro, da se ni mogel
nihče rešiti.«!' y ^g^^ kroniki kanonik Giuli-
ano poroča, da je kmalu nato v Beljaku iz-
bruhnil požar, ki je dokončno uničil vse, kar
je bilo v porušenih hišah. Ta strahoviti po-
tres je povzročil usad vsega južnega pobočja
Dobrača, ki je zasul 27 vasi ob svojem vznož-
ju z vsemi prebivalci vred. Villani poroča,
da je potres z usadi, ki jih je povzročil, zaje-
zil na nekaterih mestih tok Zilje in Drave
in ustvaril jezera, od katerih so nekatera
ostala do danes. V Ziljski dolini je voda za-
lila 10 vasi in naselij in mnogo gradov je
bilo porušenih. Ve se tudi, da je bil porušen
osojski samostan in da so se zrušili mnogi
gradovi v bližini Beljaka. Gotovo je, da je v
tem potresu umrlo na tisoče Korošcev, četudi
se za njihovo število ni niti približno izve-
delo. O tej velikanski tragediji je Gruden za-
pisal: »Toliko gorja ni nikdar solnce obseva-
lo, kolikor ga je bilo videti po naši domovi-
ni ta usodni zimski dan.«'^ Na žalost ni nič
znanega o škodi, ki jo je povzročil potres na
Kranjskem, na Goriškem pa je porušil grad
v Tolminu."
Kanonik Giuliano pripoveduje, da  so  se
sunki vsako toliko ponavljali skozi 40  dni.
Naj pri tem podčrtamo, da so takratni pisci
določali vedno na 40  dni trajanje izredno
močnih potresov. Edina vest tega kronista o
posledicah potresa v Furlaniji je ta, da se je
zrušila oglejska bazilika, ki jo je leta 1366 dal
restavrirati in povečati  patriarh Markvard
Randeški. Novejša arheološka raziskovanja so
pokazala, da se je v takratnem potresu zrušila
le streha na cerkvi. Podrobnejše vesiti o ško-
di in žrtvah potresa v Furlaniji nam je zapu-
stil Giovanni Villani. Napačno pa je zapisal
imena mnogih krajev, ker je prejel vesti (ki
jih je potem zapisal v svoje Chroniche) od
florentinskih trgovcev, ki so potovali skozi
Furlanijo in Koroško, sam pa omenjenih kra-
jev ni poznal. Po Villaniju »je zaradi potresa
samo v Karniji izgubilo življenje več kot ti-
soč petsto mož, žena in otrok.«-" Palladio pa
je napisal, da »je v Karniji umrlo več kot ti-
soč oseb in da ni bilo noseče žene, ki ne bi
splavila.«"-' Gotovo je takrat  umrlo  mnogo
ljudi tudi v drugih krajih Furlanije, a noben
kronist ni poskrbel niti za globalno število.
Glede škode pa se ve, da se je zrušUo več
gradov, med temi oni v Tohnezzu, Flagogni
in San Danielu. Delno sta se zrušila tudi gra-
dova v Ragogni in Vidmu, kjer so stanovali
oglejski patriarhi (takrat je vladal patriarh
Bertrand). Najbolj  je prizadelo naše kraje
Tumeč (Tolmezzo), Pušja ves (Venzone), Hu-
min (Gemona) in Čedad, medtem ko je Osop-
po ostal skoraj nepoškodovan, a Pordenone
in Sacile sta utrpela omejeno škodo. V Če-
dadu in Huminu so se zrušili vsi stari stolpi,
zgrajeni v  času Langobardov.^^ O Huminu
Villani pripoveduje, da se je zrušila več kot
polovica hiš in da »je zvonik farne cerkve
počil od vrha do tal in se odprl ter da je
tudi sMka sv. Krištofa, vrezana v živo skalo,
počila po vsej dolžini.« Tudi v Pušji vesi »je
zvonik počil po polovici in se je več hiš zru-
SÜO.« Jasno se v tem- kaže primerjava s po-
tresom z dne 6. maja 1976. Malo več kot 2
meseca po potresni katastrofi se je pojavila
pljučna kuga, ki se je prikradla iz vzhodne
Evrope, gnijoča, nepokopana trupla pod ru-
ševinami pa so jo še pospeševala. Brez izjeme
je smrt nastopila v treh dneh po okužbi. Fur-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978
75
Pušja ves (potres leta 1976)
lanija je po tej »šibi božji« ostala skoraj brez
prebivalstva. Isto velja za Kranjsko. Ne gle-
de na to pa se je življenje znova razplamtelo
v obeh deželah. K sreči se njuna zgodovinska
usoda s temi nesrečami ni iztekla.
Minilo je 163 let do časa, ko je Furlanijo
znova pretresla katastrofa, primerljiva z ono
iz leta 1348. Medtem se je sicer dežela ne-
kajkrat tresla, potresi so bili različne moči,
a nikoli s smrtnimi žrtvami. Zadovoljivi po-
datki o sedmih so v kroniki kanonika Emili-
ana in v Chroniconu Spilimbergense. Naj-
močnejši sunki so bili 6. septembra 1403, 22.
februarja 1451 in 3. febr. 1455. O njih kroni-
sti ne dajejo podatkov o prizadetih krajih,
poročajo samo, da so se podrle le nekatere
zgradbe, medtem ko je potres leta 1451 po-
vzročil le velik strah. Anonimni pisec vesti
o tem zadnjem potresu poroča, da se je po-
javil s sunkom, ki je trajal kar cele četrt
ure. Ne glede na to gromozansko pretirava-
nje, ki ga pripisujemo nepazljivosti kronista,
je ta sporočal, da je bil sunek »vehemens«,
tj. silovit tako, da so ljudje obstali kot iz uma
zaradi strahu. Ko bi bili vsaj vsi potresi v
Furlaniji imeli samo tak, le nasmeha vreden
učinek!
Ce v teh 163 letih Furlanije niso prizadevali
rušilni potresi, pa so jo prizadevale druge ne-
sreče, bodisi naravne, bodisi take, ki so jih
izzvali ljudje. Kolikor zadeva prve, naj po-
vemo, da so jo skupno s slovenskimi dežela-
mi petkrat napadle kobilice, razsajala je la-
kota in skozi vse XV. stoletje je bilo 23 epi-
demij kuge, ki je trajala skupno 32 let. Tudi
v slovenskih krajih je razsajala kuga, vendar
v manjšem obsegu. Druga nasreča, ki je pri-
zadela Furlanijo, so bile silovite poplave TiL
menta. Bilo jih je več v XV. stoletju in spre-
menile so geografsko podobo njegovega dol-
njega toka. Kolikor pa gre za nesreče, ki so
jih povzročali ljudje, vemo, da so v Furlaniji
od 1361 do 1420, tj. 60 let, divjale večje ali
manjše vojne, upori, ki so jih podžigali tisti,
ki so se hoteli polastiti dežele in to vse do-
tlej, dokler ni postala kolonija Benečanov.
Po beneški zasedbi so Turki med leti 1472
do 1499 štirikrat vdrli v Furlanijo in vsakič
pustili za seboj krvave sledi. V istem obdob-
ju so se turške sablje šestkrat bliskale po so-
sedni koroški, a dežele, ki so ob tragičnih
turških vpadih najbolj trpela, so bili sloven-
ski kraji, saj so jih od leta 1469 do leta 1498
tolpe »akindžijev« kar 28-krat opustošile. V
primerjavi s temi militariziranimi roparji so
bili celo potresi odločno manj strašni.
LETO verižnih NESREC
V zgodovini Furlanije ni bolj nesrečnega
leta, kot je leto 1511. Samo poplava je manj-
kala, da bi dopolnili seznam strahot, ki so jo
zadele. Do tega leta so Furlani morali pre-
našati posledice avstrijsko-beneške vojne, ki
se je začela 1508, nato pa posledice vojne t. i.
cambraiške zveze. V obeh so se lovili bene-
čanski najemniki s krvoločnostjo, ki se je kaj
malo skladala s tako imenovano »latin sangue
gentile« (plemenita latinska kri). Leta 1510
se je na podeželju razširila kuga in 26. fe-
bruarja 1511 so v Vidmu izbruhnili strahoviti
nemiri, ki jim je bil na čelu bedni avanturist
Antonio Savorgnan. Razbrzdana tolpa je po-
bila mnoge Savorgnanove nasprotnike in iz-
76
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
ropala njihove hiše. Nato so se nemiri razši-
rili na deželo in mnogo gradov je bilo izro-
panih, porušenih in požganih. V vsej Furla-
niji sta vladala teror in anarhija, po tednu
dni pa se je vse pomirilo. Dne 26. marca iste-
ga leta, mesec dni po tragičnih nemirih —•
ponoven rušilni potres. Ni sicer imel tolikšne
moči kot oni nesrečnega spomina iz leta 1348;
v Furlaniji je namreč povzročil manj škode
in žrtev. Vendar je ostal v trdnem spominu,
bodisi ker je bil pozneje, bodisi ker so mno-
gi o njem pisali. Vsekakor pa Furlani še da-
nes ne vedo, da je ta veliki potres imel svoj
epicenter v ljubljanski kotlini. Takole je o
njem napisal Gruden: »Prvi sunek, 24. mar-
ca, je zlasti pretresel Ljubljano. Cerkev in
samostan nemškega viteškega reda, vicedo-
mova palača in mnoge trdne hiše so se raz-
rušile, druge so dobile take razpoke, da so jih
morali prebivalci zapustiti. Dne 26. marca
med 4. in 5. uro popoldne se je sunek ponovil.
Osem mestnih stolpov in del mestnega ob-
zidja se je zvalil v prah.«^^ Gruden dodaja
še, da so se v drugih slovenskih krajih zru-
šili gradovi Bled, Tržič, Škofja Loka, Polhov
Gradec, Kamen, Stari grad pri Kamniku,
Turjak, Planina in Postojna. Dopolnjujoč to
pripoved slovenski zgodovinar piše: »Y Idriji
se je odtrgal del Kobalove planine, se zvrnil
v Idrijco in zajezil vodo, da je preplavila sko-
raj ves rudnik.«^' Iz drugih virov se ve, da
so čutili potres tudi ob obali.
V Furlaniji so prvi izredno močni sunek
začutili ob isti uri kot v Ljubljani, t. j. okoli
4. ure popoldne, vendar se običajno misli, da
je bilo to okoli 20. ure zvečer, kajti takrat so
se štele ure v Italiji od sončnega zahoda do
vzhoda in od vzhoda sonca do njegovega za-
tona. Bile so zato dnevne in nočne ure in je
to povzročalo dvoumje. Tako je to mnoge
seizmologe in zgodovinarje zavedlo v zmoto
pri registriranju ure potresov v tistih stolet-
jih kar je imelo za posledico, da so to grobo
napako prenesli tudi na poznejše generacije.
Povedali smo že, da potres 26. marca 1511
kljub pogubnim posledicam le ni bil tako
kaitastrofalen kot oni iz leta 1348. Naravno
pa je, da so bili takratni kronisti pod vtisom
silovitosti pojava in zato drugačnega mnenja.
Tako je npr. Videmčan Gregorio Amaseo na-
pisal, da je bil »ta potres najstrašnejši, kar jih
je kdaj koli bilo v Vidmu in v Furlani j i« .'^^ Po
mnenju notarja (pisarja) Roberta iz Latisane
je potres trajal »toliko ko molitvica viiserere
(usmili se) ali parum minus quam Ave Maria
(ali maio manj kot Zdrava Marija) in po
splošnem mnenju, če bi trajal dalj, bi se zru-
šile vse hiše, ki so bile močno razmajane-«.^^
V Vidmu ljudje niso mogli stati pokonci, po-
sebej ne na trgih in palačah v središču me-
sta. V takratnih strah vzbujajočih trenutkih
so ljudje mislili, da se bo vse mesto zrušilo.
Pa se to ni zgodilo. Potres, ki je po poročilu
notarja iz Latisane trajal kakih 10 sekund, je
povzročil hudo škodo, toda omejeno na ob-
močje gradu in stolnice. Posebej se je »zrušil
del starega gradu in pokopal v ruševinah dve
gospodinji beneškega namestnika«."^' Zrušila
se je stebrova lopa pri cerkvici sv. Ivana in,
kot poroča notar Monticoli, sesulo se je mno-
go hiš» s poginom ljudi in razrušenjem graj-
skega obzidja in cerkve ter zvonika sv. Ma-
rij e«.^^
Po običajnih netočnostih takratnih kroni-
stov Monticoli ne pove, koliko je bilo mrt-
vih ljudi. Po svoji strani Palladio pripovedu-
je, da je z vrha stolnice padel zobčast nazi-
dek, prebil spodaj stoječo streho in razkril
»nekatere mrtvece« iz nemirov minulega 26.
februarja. Opustimo jokavo poročilo bene-
škega namestnika v Vidmu, ki potrjuje prej
povedano. Kolikor gre za psihološke
učinke potresa, so bili pač taki, kot se po-
vsod pojavljajo ob takih dogodkih. Palladio^"
poroča, da so mnogi na smrt prestrašeni Vi-
demčani prebili več noči po vrtovih in par-
kih. Prav tako, kot se je zgodilo v Furlaniji
po potresu predlanskega leta.
Ljudje so vnaprej čutili, da se bo potres
enkrat ali večkrat ponovil in res se je z do-
kaj šn j o silovitostjo pojavil 17. in 25. junija
ter dokončno porušil mnogo že prej poško-
dovanih in razmajanih stanovanjskih hiš in
obzidij. Po tem se je treslo še večkrat, a šib-
keje. Že imenovani Monticoli je v svoji
Chronici'"' izjavil, da se je do konca leta treslo
44-krat, a samo njegovo pričevanje ni za-
dostno jamstvo, da je število resnično, kajti
verjetno je, da je večje. Vsekakor so se
ljudje navadili na tresenje. Dejstvo je, da
so se Videmčani, nekoliko zaradi vdanosti v
usodo, še več pa zaradi nadležnega mraza,
postopno vrnUi v svoje hiše.
Kot je razvidno, ne manjka spominov in
zapisov o posledicah tega hudega potresa v
videmskem mestu. O njem so poleg navede-
nih avtorjev pisali še Giovanni Battista da
Cergneu, imenovan Cergnocco (Carnejski —
op. prev.) in Francesco di Manzano,"' med-
tem ko sta o tem molčala, kar je nerazum-
ljivo, sodobnika Giovanni Candido v svojih
znanih » Commentari dei fatti di Aquileia«
in kasneje De Rubels.
Na podeželju je potres prizadel razne kra-
je. Najbolj znani so: Sacile, Tolmezzo, Pin-
zano, Tarčent, Villalta, Moruzzo, Colloredo,
Čedad, Osopjx», Rtinj, Pušja ves in Humin.
Najtežje je bil prizadet zadnji kraj. Kot po-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978
77
ročata Giov. Batt. di Cergneu in Sebastiano
Mulione,^^ je umrlo nad 50 oseb in se je zru-
šilo nešteto hiš in stolpov iz obrambnega ob-
zidja. Zrušui sta se tudi dve cerkvi in samo-
stan sv. Neže in sv. Klare. Mnogo hiš se je
sesulo tudi v Pušji vesi, zrušil pa se je tudi
del Osoppa. V Čedadu je bilo porušenih 28
hiš, sesul se je samostanski zvonik in med
ruševinami je umrlo 15 ljudi. Poleg tistih,
ki so bul porušeni med nemiri prejšnjega
meseca, se je zrušilo še nekaj gradov.
Toda druge nesreče, ki so tega lata priza-
dele Furlanijo in posebej Videm, so veliko
hujše od potresa. In res je kmalu po potresu
izbruhnila epidemija kuge, ki ji je sledila
huda draginja. Medtem je tekla svojo pot
vojna caimbreške lige proti Benetkam in
vsak dan SiO eskadroni nemške konjenice ple-
nili kraje med Gradiščem ob Soči in Vid-
mom ter prišli celo do mestnega obzidja.
»Znotraj je bua lakota in kuga, zunaj pa
vojna«, poroča v skopih, a dramatičnih be-
sedah Giovanni Candido in pojasnjuje, da so
iz vsake hiše vozili pokopavat trupla oku-
žencev »in bUo je strašno videti prepolne
vozove in ker ni bilo zanje dovolj prostora
na pokopališčih, so jih v kupih pokopavali
na javnih ulicah.«^3 Kuga je posebej divjala
v Vidmu in na Cedadskem. Samo v Vidmu
je to leto ali za lakoto ali za kugo umrlo
okoli deset tisoč ljudi. In tako postane jasno,
kar smo prej rekli, da je bilo namreč to naj-
bolj dramatično leto v furlanski zgodovini.
Ostane nam še, da omenimo potrese v XVI.
stoletju, ki 90 sledUi onemu iz leta 1511. Naj
takoj povem, da so bili različni po moči in
če je bil med njimi kak izrazito močan, ni
bil nobeden rušilen in ni povzročil smrtnih
žrtev. Seizmologi so zabeležili 35 potresnih
sunkov od 15. februarja 1512 do 1595, a go-
tovo jih je bilo več. Ce pa v tem času ni büo
rušunih potresov, ni manjkalo drugih nad-
log, ki so prinesle v deželo žaloist, lakoto in
bedo. Büo je več epidemij kuge, razsajala
je draginja, dvakrat so deželo napadli roji
kobilic in proti koncu stoletja je bilo dvoje
hudih poplav TUmenta; zadnjo je še pospe-
šilo indiskriminirano sekanje gozdov po Kar-
niji po nalogu Beneške republike.
skoraj mirno stoletje in stoletje potresov
Kaže, da je bilo XVII. stoletje v Furlaniji
obdobje brez potresov. Lahko pa dvomimo o
tem, ker bržkone le ni bilo kronistov, ki naj
bi jih registrirali. Ze smo namreč videli, da
so potrese z epicentrom na Veronskem in Pa-
dovanskem vedno občutili vsaj na desnem
bregu TUmenta. Gotovo je, da se je zemlja
tresla v delu Furlanije zaradi zelo močnih po-
tresov iz leta 1646 oziroma 1670, ki so priza-
deli področje Padove oziroma Verone.^* Ve-
mo še o hudem potresu v Beljaku, ki se je
pripetil v zgodnjih jutranjih urah 4. decem-
bra 1690. Ta potres je porušil okoli dvesto
hiš tega lepega koroškega mesta ter povzro-
čal smrt več ljudi. Morali so ga čutiti vsaj
v Kanalski dolini (ki je sicer takrat spadala
h Koroški — op. prev.), če se je treslo do Du-
naja, Benetk, Verone in zahodne Istre.''
Tako smo prišli do XVIII. stoletja, bogate-
ga z dogodki na kulturnem, znanstvenem,
družbenem in političnem področju, kar je
globoko odmevalo v velikem delu Funlanije, a
za Furlanijo je bilo to tudi stoletje potresov.
Bilo jih je kakih trideset v tej deželi, in več
kot eden je bil rušilen in smrtonosen. Vendar
je šlo za potrese, ki so prizadeli v glavnem
Kamdjo ali področje Tramonti.
Prvi potres v Karniji je bil 28. julija
1700.'* Bil je rušilen in smrtonosen potres, ki
je hudo prizadel področje Enemonza, Socchi-
eva in Ovara, kjer so se zrušile skoraj vse
hiše. Povzročil je smrt 16 oseb pod ruševi-
nami in usade v gorah. Prvemu sunku so sle^
dili številni drugi skozi 15 dnd, na kar je tre-
senje ponehalo.
Kot poroča Giuseppe della Bona, je Gorica
januarja 1716 večkrat čutila močno tresenje.
Potres ni povzročil večje škode, a ljudje so
se tako prestrašili, da so ne glede na zimski
mraz prespali več noči na prostem na trgu
Travniku.'^ Della Bona ni bil priča potresu,
saj se je rodil leta 1796 in je, bodisi zato, bo-
disi ker ]e zaupal netočnim podatkom, zgrešil
pri datumu. Potres, ki ga on postavlja v leto
1716, je dejansko potresni sunek iz leta 1719
ki je prizadel Benečijo in silneje večji del
Furlanije.'^
Ce zanemarimo nekatere šibkejše tresljaje,
ne moremo mimo potresa z dne 8. oktobra
1746, ki so ga čutili v Vidmu ter na področjih
Ipplisa in Orsarie. Šlo je za izrazito močan
potres, ker je poškodoval več hiš in porušil
cerkev v Orsarii.'' Obširneje ne bomo ome-
njali petih srednjemočnih potresov, ki so si
sledili na področju Pordenona med leti 1750
do 1757, ker so povzročili mnogo hrupa, pa
nobene škode.*"
Tako pridemo do hudega potresa na pod-
ročju Tramonti 10. julija 1776. V treh zapo-
rednih dneh se je večkrat ponovil in je bUa
zato razumljiva zaskrbljenost med nesrečni-
mi prebivalci tega področja. Pordenonski
zgodovinar Gian Battista Pomo ga je opisal
v slikovitem slogu v svojih »Commentarii ur-
bani«, ki so bili doslej le delno izdani. Od
njega izvemo, da so občutili sunek skoraj eno
78
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
Njiva v Reziji ob potresu
leta  1976
minuto v Pordenonu, kjer je povzročil precej
strahu. V hribovskih vaseh pa je več kot mo-
čan potres povzročil hudo škodo, poškodbe
več ljudi in smrt dveh žensk. Posebej je po-
tres prizadel epicenter Tramonti, Andreis,
Bareis, Montereale Celliba, Sequals in Me-
duno. Tresljaje so občutili tudi v San Dani-
elu, Vidmu, Bellunu in Benetkah, kar doka-
zuje njegovo silovitost. Še danes plošča na
palači Colassis v Medunu spominja obisko-
valce na ta nesrečni dogodek.
Dvanajst let kasneje je bil potres v Karni-
ji. Bil je to za Furlanijo najhujši in najbolj
poguben v vsem XVII. stoletju. Dne 20. ok-
tgbra 1788 so bili ljudje v Tolmezzu že v po-
steljah, ko je izrazito močan sunek, ki je tra-
jal le 4 sekunde, porušil okoli štirideset hiš,
povzročil več kot 30 žrtev, sesul stolnico, so-
dišče in tovarno Linussio, ki je zaposlovala
veliko delavcev. Skoda je bila ogromna in je
dosegla višino kar dvesto tisoč dukatov ali
8 milijonov dolarjev. Potres je bilo čutiti vse
od prvega sunka po dolini reke But in celo
do Padove in Verone.
Zemlja se je tresla deset dni zaporedoma
in ljudje v Tolmezzu so bih kar obsedeni od
strahu.*' Mnogo ' prebivalcev iz tega glavnega
kraja v Karniji in s področja, zaposlenih v
tovarni Linussio, se je moralo izseliti v tu-
jino in si iskati nove zaposhtve, ker je to-
varna zaradi škode, ki jo je utrpela, prene-
hala z delom. Ta hudi potres je ostal v takem
spominu med prebivalci Tolmezza, da so ti
vzidali spominski plošči na pokopališču in na
obnovljeni sodni palači, da bi se spomin na
ta nesrečni dogodek ohranil tudi bodočim
rodovom.
Kronist di Manzano je opisal potres, ki naj
bi se bU pripetil v Karniji leta 1190."^ Ker so
učinki opisanega potresa enaki onim iz leta
1788, je gotovo, da je zgodovinar iz Jassica
zgrešil datum, opirajoč se na približne po-
datke. Leto kasneje, točneje v noči od 3. na
4. avgust 1789, se je zemlja silno stresla pri
Tramonti, pri čemer so se zrušle strehe na
hišah. Tudi ta potres je bilo čutiti celo do
Verone.
Dne 6. junija 1794 je močan potres priza-
del Canale di Cuna in dolino reke Meduna
ter povzročil škodo zlasti krajem z imenom
Tramonti (Tramonti di Mezzo, di Sopra in di
Satto, op. prev.). Potres se je razširil tudi na
Karnijo, kjer je prizadel zlasti Sutrio in Soc-
chiere.*^ V Tramonti so se porušile mnoge
hiše, mnogo pa je büo poškodovanih. Dne 30.
tistega nesrečnega meseca se je potres pono-
vil le na področju krajev Tramonti, kjer so
se sesule hiše, poškodovane 6. junija in so
bile ubite štiri osebe. V trenutku potresa je
silni sunek vrgel na tla ljudi, ki so delali na
polju."
Temu lokalnemu, a silovitemu potresu so
sledili drugi manjšega obsega ali manjše po-
membnosti. Kot zapis za kroniko naj omeni-
mo zadnji potres, zabeležen v Furlaniji v
XVIII. stoletju, tj. tisti z dne 23. oktobra
1796. Šlo je za šibek tresljaj, ki ga je komaj
kdo zaznal.
Po letu 1796 ni bilo v Furlaniji naravnih
nesreč, pač pa več političnih prevratov. Od
leta 1797 do leta 1813 so v Furlanijo (Patria
de Friul)''^ kar šestkrat vpadle in jo »osvo-
bodile« napoleonske in avstrijske vojske.
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
79
DEVETNAJSTO STOLETJE
VELIKO POTRESOV BREZ ŽRTEV
V devetnajstem stoletju se je furlanska
zemlja pogosto tresla. Potresi so kdaj pa kdaj
povzročili veUko škodo, toda —• če naj ver-
jamemo kronikam in časnikom iz tega časa
— nobeden ni povzročil žrtev. To je torej
značilnost potresov v Furlaniji v XIX. stol.
Videli pa bomo, da so premikanja zemeljske
skorje povzročila žrtve, zlasti na področju
Belluna in na Kranjskem.
Od vseh potresov v Furlaniji v XIX. sto-
letju so le trije pustili trajen spomin zaradi
obsežnosti prizadetih ozemelj ali zaradi po-
vzročene škode. Od drugih potresov so tisti,
ki so jih opredeljevali kot »močne«, povzro-
čili le malo ali skoraj nič škode, kot so raz-
poke v zidnem ometu, slike, ki so padale s
sten, prevrnjeni dimniki. Slišalo se je še
podzemno bobnenje pred potresi in zvonovi
so sami od sebe zazvonili. Zadnje so kroni-
sti redno omenjali in med njimi je to
pri opisovanju potresov bila nekaka značilna
nota. Prvi potres stoletja je bil tisti z dne 6.
januarja 1805. Bil je to le majcen površinski
potres, registriran zaradi znanstvene tanko-
vestnosti."*«
Toda prvi, res zelo močan potres je bü. tisti
z dne 25. oktobra 1812 z epicentrom v
Sequalsu, kjer je porušU Borgo Fontana ob
vznožju griča. Poleg Sequalsa so bili hudo
prizadeti Cavasso Nuovo, Fanna in Pordeno-
ne. Resna je bila tudi škoda v krajih Ganeva
di Sacile, Aviano, Polcenigo e Valvassone.
Potres je bil tako silovit, da je s konicami
segel do Vidma, Belluna in Benetk. Mate-
rialna škoda je bila izredno velika in je več
let negativno vplivala na gospodarstvo na
področju Pordenona. Glede na škodo, ki jo
je povzročil, je bil to najhujši potres v Fur-
laniji v XIX. stoletju. V tem letu se je na
zmrzlih ruskih planjavah dopolnila tudi po-
litična usoda Furlanije. In res je naslednje
leto bivša beneška Furlanija prešla pod av-
strijsko upravo.
Od 6. januarja 1805 do 19. januarja 1842
je meteorolog Girolamo Venerio registriral
29 potresov v Vidmu in enega istočasno v
Vidmu in v Arti. Od teh je bilo sedemindvaj-
set le rahlih tresljajev, registriranih v znan-
stvenih laboratorijih, le trije so bili močni, a
brez hujših posledic. Hude posledice pa je
imela epidemija kolere, katere žrtev je bil v
Gorico izgnani francoski kralj Karel X.
Močan potres, ki ga je spremljalo podze-
meljsko bobnenje, je streslo Arto 6. oktob-
ra 1839 ob 4,30 zjutraj. Zemeljsko premika-
nje ni imelo drugih posledic razen tega, da
so zvonili zvonovi in se je prevrnil kakšen
kos pohištva. Potres se je ponavljal ves me-
sec z okoli 200 sunki, ki so jih registrirali
amaterji.
Dne 21. decembra 1845 ob 9,20 uri zvečer
je Ljubljano prizadelo močno premikanje
zemeljske skorje, ki je poškodovalo zidovje
in prevrnilo nekaj dimnikov. Občutili so ga
tudi v Trstu in kot rahel tresljaj v severni
Furlaniji.
Dvanajst let kasneje je bil drugi močan
potres z epicentrom na Ljubeljskem sedlu,
in to dne 7. marca 1857 ob pol štirih zjutraj.
Povzročil je le malo škode, čutili pa so ga
poleg Ljubljane in Celovca tudi v Zagrebu,
večjem delu Furlanije in na otoku Krku."'
Po nekaj potresih s srednjo jakostjo med leti
1864—1870 je 14. maja 1870 močan potres
prizadel Videm in Čedad. Zemlja se je še šti-
rikrat krepko stresla, zadnjič 12. junija iste-
ga leta. Posebej je bil prizadet Čedad, kjer
je bilo poškodovanih več hiš in prevrnjenih
več dimnikov.
29. junija 1873 ob 5,10 zjutraj se je vsa
furlanska zemlja 12 sekund silno tresla. Epi-
center je bü na področju Belluna. Premika-
nje zemeljske skorje je naredilo nekaj škode
v več krajih, med temi tudi v Vidmu, toda
najhujša posledica je bü veHk strah med
prebivalstvom. Iz epicentra na področju Bel-
luna je ta potres segel tudi na področje Tre-
visa in pustil za seboj dramatične posledice
na obeh področjih. V BeUunu sta se sesuli
ali je bilo porušenih dve tretjini hiš. Na po-
dročju Alpaga je bil porušen dobršen del 32
vasi, na področju Trevisa pa je enaka usoda
doletela 20 vasi. Silovit potres je povzročil
več kot 80 žrtev in še več je büo ranjenih,
mnogo od teh je ostalo pohabljenih. Na pod-
ročju Trevisa je büo največ žrtev v cerkvah,
kjer so se ljudje zbrali k jutranjim pobožno-
stim. Samo v kraju Pietro di Feletto je
umrlo v cerkvi kar 38 oseb."**
Kasneje se je izvedelo, da je bü tragični po-
tres močan tudi v Padovi, Rovigu, Brescii in
Ljubljani ter da je bil prizadeti prostor zelo
obsežen. Na področju nesrečnega Belluna se
je potres v treh zelo dolgih tednih večkrat
ponovil, sledüa mu je še kolera, ki se je s
področja Trevisa razširua tudi v Furlanijo,
kjer pa je k sreči uspelo omejiti števUo žr-
tev.
Močan potres z nekolikšno škodo je bil v
Furlaniji 22. junija 1879. Posebej so ga čutui
v Tolmezzu, Tarčentu, Čedadu in Vidmu. Dne
9. novembra 1880 ob 7,20 uri zjutraj so v
Vidmu čutili srednje močan potres, ki je bü
močan v Trstu, občuten v Bologni, a ob isti
uri rušilen v Zagrebu, v Ljubljani pa je po-
jiTzročil precejšnjo škodo/'
80
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
Minilo je devet let, ko je 3. septembra 1889
močan potres v Tolmezzu in okolici povzro-
čil resno škodo na več stanovanjskih hišah
in javnih zgradbah. Nato je bil na vrsti
Claut, ki sta mu dva potresa, dne 24. juni-
ja 1892 in 27. febr. 1895, poškodovala hiše.
Prvi je bil močnejši, kajti čutUi so ga ne
le na desnem bregu Tilmenta in v bliž-
njem Cadoru, temveč tudi v krajih Palma-
nova in San Giorgio di Nogaro. Po tem dru-
gem potresu v Clautu pa ni bilo treba dol-
go čakati na naslednjega, ki ga je bilo čutiti
v vsej Furlaniji in ki je bil najstrahovitejši
v tem stoletju.
Bilo je ponoči 14. aprila 1895 na veliko noč
in večji del ljudi je bUo že v posteljah. Nenad-
no je izredno silovit sunek prebudil ljudi, ki
so poskakali iz postelj in na pol oblečeni zdr-
veli na ulice. Bilo je nekaj primerov panike,
nato se je velika večina ohrabrila. Vso noč se
ljubljanske ulice niso niti malo^ pomirile in
v javnih lokalih se je gnetlo ljudi. Le malo
se jih je vrnilo v posteljo. In res, prvemu
sunku, ki je trajal 25 sekund in je dosegel
skoraj 9. stopnjo po Mercallijevi lestvici, je
sledilo nadaljnjih sedem, do 6,50 ure nasled-
njega dne. V Ljubljani so se delno porušile
ali bile poškodovane mnoge javne zgradbe,
palače in stanovanjske hiše tako, da so kas-
neje poskrbeli za njihovo prezidavo. Tako je
Ljubljana prav zaradi potresa dobila videz
modernega sugestivnega mesta.
Tudi v ostali Kranjski je potres povzrpčU
škodo na zgradbah in žrtve. Posebej je bilo
prizadeto področje Kamnika, Trbovlje in bol-
nišnica na Ajdovščini v Ljubljani. Žrtev je
bilo razmeroma malo, na vsem Kranjskem
kakih deset. Ta znani potres je zajel izredno
široko področje. Občutiti ga je büo v Gradcu
in tudi na Dunaju, kjer so se ustavile ure.
S precejšnjo jakostjo se je razširil celo do
Bosne in do Mark. Enake posledice je imel
potres v Vidmu in pokrajini, v Trstu, Be-
netkah, Padovi, Veroni: prevrnjeni dimniki,
razmajani zidovi, razpoke na ometih zgradb,
vsepovsod koncerti zvonov. V Vidmu in osta-
li Furlaniji se je godilo enako kot v Ljublja-
ni in delno še drugje. Sprva so ljudje po-
stopali po ulicah, nato pa so navalili v javne
lokale in se »osveževali« z obilno vinsko kap-
ljico in likerji. Dopisniki videmskih časni-
kov so poročali, da so v večjih centrih na de-
želi bogatini in reveži sedali za iste mize in
se bratiü med seboj .^o Želeti bi bilo le, da
bi se to godilo tudi kasneje.
Minili Sta dve leti od tistega »mednarod-
nega« potresa, ko se je zjutraj 1897 zemlja
znova stresla. Bil je to močan sunek jakosti
7. stopnje po Mercallijevi lestvici. Epicenter
je tudi tokrat na področju Ljubljane, od ko-
der se je potres razširil na obgorske kraje
Furlanije. Najbolj so ga občutili v Čedadu, j
Vidmu, Huminu in Bacilu.
Zadnji potres preteklega stoletja je bil 20.
februarja 1898. Šlo je za premike med 7. in
8. stopnjo po Mercallijevi lestvici in je po- j
sebej prizadel Čedad,  kjer je bila škoda !
znatna. Zajel je kar široko področje: Nadiško j
dolino, Ahten, Videm, Palmanovo.
Kot smo že povedali, potresi v Furlaniji v
preteklem stoletju niso povzročili žrtev. Več
pa je bilo žrtev v naslednjem stoletju.
POTRESI V FURLANIJI J
IN FAŠISTIČNA PROPAGANDA !
V tem stoletju je Furlanijo prizadelo več >
potresov, posebej Karnijo in področje Kar- j
nijskih Predalp. Pred katastrofo z dne 6.
maja predlanskega leta so v Furlaniji vsi ve-
deli za potres v Karniji iz leta 1928, a nihče
ni vedel za potres v SacUu iz leta 1936. Kas-
neje bomo obrazložili, kje je tičal vzrok.
Kot vemo, je bil prvi potres stoletja v ''
Furlaniji 3. junija 1906. Imel je jakost 6. '
stopnje in je povzročil le manjšo škodo. Dve
leti kasneje pa je ob zori 9. julija 1908 silo-
vit potres jakosti 8. stopnje po Mercalliju
prizadel Karnijo, čutili so ga vse do Sacila,
občutno škodo je povzročil v epicentru, ki je
bil v kraju Lovea di Ar ta, močno pa je po-
škodoval tudi hiše v Reziji. i
Pustimo ob strani manjše potrese in prei-
dimo brez nadaljnjega na leto 1928. Dne 27. j
marca ob  9,32 predpoldne je katastrof alni j
sunek z epicentrom v gori Batai nad Verzeg- i
nisom 20 sekund dolgo tresel področje Kar- |
nije kjer so naselja Gavazzo Gamico, Cane--
va, Tolmezzo, Verzegnis in njihove številne
frakcije. V ožjem epicentru  (komaj  štirih
kvadratnih kilometrov) je dosegel jakost 10. ^
stopnje, 9. stopnje pa na področju, ki je bilo i
k sreči redko naseljeno. Ta siloviti potres je j
popolnoma porušil 42 hiš, hudo poškodoval
nadaljnjih 155, povzročil kakih 100 zemelj-
skih usadov z okoliških hribov in smrt dese-
tih ljudi. Bilo je okoli 200 ponovitev v tem
leitu. Karnijski znanstvenik Michele Gortani
je izjavil, da škode ne moremo šteti kot »ve-
likanske v absolutnem smislu« zaradi ome- j
j enega obsega področij, kjer je učinkoval ru-
šilno. Tudi žrtev je bilo razmeroma malo, ker
büo prebivalstvo prizadetih krajev že dan ¦
pred tem opozorjeno z nekaj rahlimi sunki,
ki so naznanjali katastrofo.-'''
Potres iz leta 1928 je bilo čutiti tudi zunaj
Furlanije, čeprav z manjšo jakostjo. Ne gle-
de na to in kljub temu, kar je bilo povedano
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
81
O njegovih posledicah, je fašistična propa-
ganda uporabila priložnost in potresi napih-
nila v nesrečo nacionalnega merila. Vse je
prišlo prav, da bi še povečali vzdušje že raz-
žarjenega patriotizma. Mussolini je razpisal
vsedržavno akcijo za pomoč karnijskim pre-
bivalcem, prizadetim po potresu, in sam prvi
vpisal svoj delež pomoči. V Furlaniji izhaja-
joči časniki so bili polni resolucij in visoko
donečih proglasov fašističnih hierarhov. Vi-
demska časopisa »La Patria del Friuli in »II
Giornale del Friuli« sta prinašala pompozne
in groteskne dopise. Zdelo se je, da se nihče
ne boji potresa, pa čeprav se mu je zrušila
streha nad glavo in da vsi delajo z velikim
navdušenjem, da bi obnovili porušene kraje.
Zdelo se je še, da ni nihče niti v najmanjši
meri zaskrbljen zaradi osebnih nesreč, ne
zaradi smrti družinskih članov in prijate-
lj ev.^^ Po štirih dneh so prenehali zvoniti
alarmni zvonci in opevanje zmage v furlan-
skih časnikih, ki jih je vzdrževal režim; vrnil
se je mir. Potres v Krajini je odstopil mesto
drugim dogodkom, koristnim za propagiranje
diktature.
Mirne duše lahko izpustimo iz opisa neve^
like potrese, ki so si sledili osem let po letu
1928. Zjutraj 18. oktobra 1936 pa se je zem-
lja nepričakovano silno zatresla; jakost je
bua odločno katastrofalna in je izredno hudo
prizadela kraje Sacile, Polcenigo, Ganeva di
SacUe s frakcijami Fiaschetti, Sarone in Ste-
vena. V Polcenigu se je zrušilo več hiš, po-
škodovanih je bilo 150 in ubiti sta bili dve
osebi. V frakciji Fiaschetti se je več hiš zru-
šilo, mnogo jih je bilo hudo poškodovanih,
ubitih pa je bilo 16 ljudi. V Sacilu, »vrtu Se-
renissime « ni bilo človeških žrtev, a resno je
bilo poškodovanih več palač in javnih
zgradb. Sesul se je stolp »Dei Mori«, zrušil
se je del zvonika in hudo so bili poškodovani
vsi oltarji, tako da jih je bilo treba pozneje
obnoviti. Bolj ali manj so bile poškodovane
vse palače na glavnem trgu. Težko je bila
poškodovana stebrovna lopa občinske palače,
ki so jo po treh letih obnovili »zaradi več-
jega ugodja občanov in v okras mesta«, kot
lahko razberemo iz latinskega napisa, vkle-
sanega na ploščo, vzidano na dan, ko je bil
objekt dokončan. Tragični potres iz leta 1936
je povzročil žrtve in škodo v Pinzanu, Gor-
dignanu, Orsagu, Coneglianu in Vittoriu Ve-
netu, čutiti pa ga je bilo celo v Trstu in Be-
netkah. In vendar, ne glede na to, da je ta
siloviti potres povzročil večjo škodo in večje
število žrtev kot karnijski iz leta 1928 in če-
prav je v primerjavi z omenjenim potresom
ta prizadel širše področje, ga je brezobzirni
fašistični režim zanemaril in prepustU po-
zabi. Mussolini ni razpisal akcije za pomoč
potresenoem na področju Sacüa in fašistična
propaganda ni udarjala na veliki boben raz-
glašajoč njihovo nesrečo. Edini videmski
dnevnik, »II popolo del Friuli«, je posvetil
dogodku ie tri petine istolpca in to samo
enkrat.'^
Dejstvo je, da je tistega leta divjala v
Španiji državljanska vojna in da je bilo ne-
kaj mesecev prej proglašeno italijansko ce-
sarstvo. Logično je, da je bilo fašističnemu
režimu v korist, da je vso pozornost Italija-
nov usmerjal na ta dva velika dogodka, pa
je zato sacilski potres motil »ubranost« pro-
pagandnega orkestra vlade in stranke. Zato
so sklenili, da vesti ne bodo objavljali ali
vsaj, da bodo vestem o potresu v Furlaniji
posvečali minimalno pozornost. Zal je faši-
stična diktatura v tem uspela tako dobro, da
še danes ljudje ničesar ne vedo o tem pogu-
bonosnem potresu.
Zasilna bivališča ob potre-
su leta 1928 (Verzegnis)
82
KRONIKA   ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO   26 1978
Potresna katastrofa z dne 6. maja 1976 je
preblizu, da bi lahko pisali o podrobnostih.
Od stotin ponovnih sunkov, ki so sledili
prvemu, sta izredno silovita sunka dne 11. in
15. septembra 1976 dopolnila tragedijo fur-
lanskega ljudstva. V primerjavi z onim iz
leta 1348 je predlanskoletni potres žel manj
žrtev in to zaradi pravočasne pomoči, a ško-
da je bila mnogo večja. In res, medtem ko
potresu leta 1348 ni uspelo razrušiti stolnice
v Pušji vesi, pa je to popolnoma uspelo usod-
ni ponovitvi potresa 15. septembra 1976. Ce
pa primerjamo potres z dne 6. maja 1976 z
onim iz leta 1511, lahko vidimo, da je ta po-
vzročil manj žrtev in ruševin, a vendar je
podobno kot starejši s svojimi silovitimi po-
novitvami dopolnil rušitve prvih sunkov.
Po predlanskoletni katastrofi so mnoge
države, med njimi tudi Jugoslavija, prisko-
čile na pomoč Furlaniji. Vse to je tolažljivo
in ganljivo, ker kaže da je Evropa doumela,
da je furlansko ljudstvo pošteno, delavno in
sposobno in zato upravičeno, da znova
vstane.
OPOMBE
1. Anonimni pisci, Chronicon Spilimbergense,
Udine 1857. — 2. Dodatki h kroniki, ki jo je na-
pisal Sebastiano Mantica. — 3. A. Goiran, n. d.,
I., str. 17. — 4. Francesco Palladio, Historie della
Provincia del Friuli, Udine 1660, 1/150. — 5.
Francesco di Manzano, Annali del Friuli, 11/99.
— e. Lodovico A. Muratori, Annali d'Italia, Mi-
lano 1750, Anno 1117. — 7. Mario Baratta, I ter-
remoti d'Italia, Torino 1901, str. 22. — 8. Paolo
Lino Zovatto, Portogruaro, Concordia, Sesto al
Reghena, str. 79. — 9. O tem morskem potresu
sta pisala Dandolo v III. zv. Chronicona in Sa-
muele Romanin v svoji «Storia documentata di
Venezia« II., str. 23. — 10. Palladio, n. d., 1/220.
— 11. Dne 13. septembra 1223 je Bertoid Me-
ranski podelil Vidmu pravico do tedenskega
sejma, kar je zelo ugodno vplivalo na demo-
grafski in mestni razvoj kraja, ki je bil tedaj
še navadna vas. — 12. Bernardo de Rubeds,
Monumenta Ecclesiae Aquilejensis, Appendix IX,
list 38. — 13. F. Palladio, n. d., 1/282. — 14. F.
di Manzano, n. d., III/320-21. — J5. Josip Gruden,
Zgodovina slovenskega naroda, str. 236. — 16.
Josip Gruden, n. d., str. 237. — 17. B. de Rubeis,
n. d., Appendix, lista, 42 in 43, ».. .(tei-raemo-
tus) Karinthiam tarnen supra modum percussit
ita ut haec scriptura non solum inamds, se quo-
que a crapulato stomacho processisse crederetur.
nisi tot personarum testimonio probaretur. Nam
ut narraverunt personae, quae fuerunt ibi prae-
sentes, Villachum it commovit, ut etiam una do-
mus integra non remaneset, nisi aliquia parvula
de lignaminibus, quae fundamentum non habe-
bant. Ecclesia quoque Major in qua erat multi-
tude virorum atque mulierum, ita impetuose
ruit ut non potuerit etiam una persona
evadere. — 18. Josip Gruden, n. d., str. 237. —
19. F. di Manzano, n. d., V/56. — 20. Giovanni
Villani, Chroniche, XII, pogl. CXXIV. — 21. F.
Palladio, n. d., 1/435. — 22. F. di Manzano, n.
d., V/55—57. — 23. J. Gruden, n. d., str. 309. —
24. J. Gruden, n. d.. str. 310. — 25. Fratelli Ama-
sei. Diari Udinesi, Venezia 1884, 1. 1551. — 26.
Note del notarlo Roberto di Latisana nel »Nota-
riorum-« di V. Zoppi (Biblioteca Civica Udine).
— 27. Anton Belloni, Diari (Biblioteca Ci-
vica, Udine). — 28. Nicolo Monticoli, Cronica
(Biblioteca Civca, Udine). — 29. Palladio, n. d.,
11/108. — 30. Niccolo Monticoli, Cronica (Bib-
lioteca Civia, Udine). — 31. Francesco di Man-
zano, n. d., VII/111. — 32. Sebastiano Mulione,
Chronicon Glemonense, Udine 1877, str. 13. —
53. Giovaimi Candido, Commentari dei fatti
d'Aquileia, list 97. — 34. Mario Baratta, I terre-
moti d'Italia, Torino 1901. — 35. Mario Baratta,
prav tam. Gl. tudi G. B. Fagioli, Pagine Friulane,
1893, str. 103. — 36. Zupni arhiv v Bnemonzu.
— 37. Giuseppe della Bona, Calendario dell'
Agricoltura, str. 54. — 38. Mario Baratta, n. d.,
— 39. Cipolla, Memorie (Collezione Joppi, Bib-
lioteca Civica, Udine). — 40. Agffiune di anoni-
mo alla Cronaca di Sebastiano Mantieu. — 41.
Memoriale inedito di Agostino Silverio di Paluz-
za in Cronache di don Francesco del Negro di
Sutrio. Verjetno je mišljen Classico sev. zah.
od Krmina. — 42. Francesco di Manzano, n. d.,
Vll/str. 259. — 43. Mario Baratta, n. d. — 44.
Zupni arhiv Tramonti. — 45. Tako so v pretek-
losti imenovali Furlanijo. — 46. Girolamo Vene-
rio, Osservazioni meteorologiche in Udine dal
1803 al 1842. — 47. Mario Baratta, n. d. — 48.
Mario Baratta, n. d.; »Giomale di Udine«, od 1.
do 29. VII. 1873 — 49. Mario Baratta, n. d.; x Gior-
nale di Udine«, 10. XI. 1880. — 50. Mario Barat-
ta, n. d.; »La Patria del Friuli*, od 16. do 18.
VII. 1895. — Si. Michele Gortani, Il terremoto
del 1928 in Gamia, Bologna 1929. — 52. »La Pa-
tria del Friuli« z dne 2i8.. 29., 30. in 31. III. 1928.
— 53. »II Popolo del Friuli«, 20. X. 1936.
Prevod Stanko Murovec