nega narodnega voditcijsiva. kot jc bilo to med svetovnima vojnama. Ti časi so nepovratno mimo, nc glede na to kako močno si io nekateri želijo ali ne želijo« (sir. 46).
Redefiniranje nacije in razvitje zamisli nacionalne države vse do njene ustanovitve in mednarodne uveljavitve analizira P. Klinar v sestavku Slovenska nacionalna zavest v času osamosvajanja. Na eni strani sc ta zavest izraža v visokem vrednotenju institucij, ki zagotavljajo oz. varujejo nacionalno samostojnost, po drugi strani pa dobiva tudi svoj negativen odvzem v izražanju nacionalne nestrpnosti, v zanikanju enakih pravic človeka in celo v agresivnem nacionalizmu. Predpostavljamo lahko, da se bo ta vidik ob socialni in gospodarski krizi Se poglobil. Odnos med avtohtonimi prebivalci in imigranti v Sloveniji je P Klinar analiziral v posebnem prispevku. Demokratizacijske procese, tako kot se izražajo na politični ravni skozi angažiranje in staliSča, analizira več prispevkov. Naj jih samo naStejemo: B. Markič. Zaznave Slovencev o političnem sistemu, in Politika in javno mnenje; N. ToS. Politične stranke, volilci in njihove idejne orientacije ter Demokratizacija v Vzhodni Evropi - primer Slovenije. V ta okvir sodi tudi prispevek J. Stebeta O vzorcih sprememb volilnih nagnjenj Slovencev. Na vpraSanje, kako je s socialno določenostjo vrednotenja neenakosti, odgovarja V. Rus v svojem sestavku o lastninskem in blaginjskem sindromu pri Slovencih. Za večino Slovenccv enakost ni pogoj za demokracijo in Sc manj nekaj, kar kaže istovetiti z demokracijo.
V posebnem poglavju so podrobno prikazani tudi rezultati raziskave O nacionalni varnosti, kjer A. Grizold in L. JeluSič razčlenjujeta in opisujeta varnostno zavest Slovencev. Zbornik socioloških, politoloških in obramboslovnih raziskav priznanih slovenskih znanstvenikov končuje spis N.ToSa Institucionalne spremembe in perspektive demokracije v Sloveniji. Preobrati v Vzhodni in Srednji Evropi so izziv demokraciji in priložnost, da se te družbe izvijejo iz dolgotrajne vkleSčenosti v avtoritaren sistem. Tu pa se zastavljajo že nova vpraSanja njene »utrjenosti« in učinkovitosti pri reSevanju glavnih problemov. Zbornik jc. Se zlasti s svojo empirično utemeljitvijo, pomemben prispevek k razumevanju prehodnega obdobja in hkrati opozorilo na pomen demokratičnih pravil in razvijanje instituci-
onalne legitimnosti celotnega političnega sistema.
Marjan Brezoviek
MIRJAN NASTRAN ULE
Psihologija vsak(danjega življenja
(Znanstveno in publicistično srediSče, Ljubljana 1993. str. 2.S3)
NaSc življenje, ki ga živimo v svojem vsakdanjem svelu. je pestro, izzivalno, zanimivo, dinamično, enkratno, presenetljivo. Poleg pripisanih atributov bi mu lahko pridali Sc mnoge druge. Kako to vsakdanje življenje, njegova dogajanja osvetliti? To jc tema. ki zanima mnoge znanstvenike: filozofe, sociologe, psihologe itd. In proučevanja le teme se jc (Sc zlasti s psihološkega gledišča) tudi lotila dr. Milana Ule. Letos jo je avtorica predstavila v delu Psihologija vsakdanjega življenja. Njeno delo je izSlo pri Znanstvenem in publicističnem srediSču v Ljubljani. Avtoričino delo je. kot bomo poskusili utemeljiti v nadaljevanju, nosilec bogatih vrednosti. Z njimi se lahko strokovno obogatijo tudi profesorji družboslovja. In prav zaradi izrečenega sem sc odločila, da družboslovcem (Se predvsem profesorjem družboslovja) to delo nekoliko pobliže predstavim.
Delo poleg predgovora vsebuje tele nosilne vsebinske teme: vsakdanji svet kot social-no-psiholoSka kategorija; medoscbni odnosi v vsakdanjem življenju; psihopatologija vsakdanjega življenja; življenjski svet družine; vsakdanji svet in spolne razlike; indivi-dualizacija življenja in spremembe subjektivnih struktur. Temeljito poznavanje nanizanih tem jc nujno potrebno tako za profesorja psihologije kot sociologije. Reči je mogoče: oba morata pri dijakih razmišljati o vsakdanjem svetu; o medosebnih odnosih, ki potekajo v tem svetu; o patoloSkih pojavih, ki v njem vzniknejo. In Se bi lahko nadalje utemeljevali. To pa ravno dokazuje, kako strokovno zelo bogata osebnost mora
bili profesor družboslovja. Le kot taka lahko učinkovito prikazuje dijakom velik pomen družboslovne stroke.
Avtorica v predgovoru, tako kot je že to skorajda neobhodno nujno, pojasnjuje, zakaj sc je lotila proučevanja središčne tematike. To ji, kot je že bilo povedano, predstavlja vsakdanje življenje, njegova psihologija. In na zastavljeno vpraSanje odgovarja, da zato ker »nas vsakdanje življenje zasipava z izzivi, pa se mi zdi, da je lo nek skorajda spontan tok dogajanj, v katerem plavamo tako rekoč avtomatsko in se rutinsko in sproti odzivamo nanj« (str. 7).
Pri obravnavi vsakdanjega sveta kol soci-alno-psiholoSke kategorije je zanimivo avtoričino opozorilo, da se danes pojavljajo v družboslovnih tematikah spremembe. Tako sc danes proučevanja družboslovnih tematik preusmerjajo od makrostruktur (denimo od države, civilizacije, politike itd.) k mikrostrukturam (k posamezniku, k oblikovanju njegove identitete). Avtorica se spraiuje, kako danes nadomestiti izgubo tradicionalnih vrednot. Kajti »prepričanja poli-likov. družboslovcev, ekonomistov, da bodo moderne družbe z viSjim materialnim standardom. z večjo socialno močjo zmogle nadomestili izgubo tradicionalnih vrednostnih sistemov, verovanj, naftnov vedenja v procesu modernizacije in sekularizacije zahodnih družb (npr. Parsons, 1967. Luh-man. 1975) so se hitro izkazala kot iluzorna« (str. 12).
Opozarja tudi. da sc danes pri vzgoji kaže izrazila potreba po blitini. Vzgoja otrok je tipično ciklično delo. naravnano v razvoj in le manj v kvantitativni napredek. DanaSnji čas je čas (in tega se mora profesor družboslovja še kako zavedati), ki zahteva od posameznika ustvarjalno angažiranje, ustvarjalno uporabo znanja, sposobnosti ustvarjalnega učenja, komuniciranja.
Avtorica poudarja, da si posamezni subjekt vedno konstruira svet iz osnovnih sestavin svojega družbenega rezervoarja znanja. Posamezniku zastavlja v premislek zelo pomembno (zlasti v današnjem času) vprašanje. To sc glasi: kako (danes) ohranili pravi življenjski ritem?
Bralec se. kot je že bilo opozorjeno, lahko v publikaciji tudi srečuje s tako pomembno temo. kol so avtoričini razmisleki o medsebojnih odnosih v vsakdanjem življenju. V medosebne odnose vstopamo, moramo
vstopati. Takšna opravila smo prisiljeni izvajati. pa če si to želimo ali nc. Kakšna je psihologija medosebnih odnosov? Katere so njihove glavne vrste? Ta (takšna) in šc tudi mnoga druga vprašanja avtorica osvetljuje v svojem delu. Ob branju si jc Se posebej vredno zapomniti: nepopačcn odnos je posebna kvaliteta odnosa ter zapomnjeno tudi v življenju dejansko uresničevali.
Sc posebej pritegnejo avtoričini razmisleki o psihologiji sreče. Kaj je to sreča? Kako opredeliti vsebine tega stalno aktualnega pojava? Kaj lahko pove o sreči (tudi) psiholog? Avtorica posreduje bralcu vrslo zanimivih ugotovitev psiholoških raziskav o sreči.
Ni posameznika, ki se v svojem življenju. Sc posebej v današnjem kriznem času. ne bi srečeval z obremenilnimi dogodki. Kako (s kakšnimi sistemi) jih obvladovati? Kako zlasti obvladovali stres? Kako Se zlasti danes obvladovali stresni pojav v naši družbi? V družbi, za katero sc povsem upravičeno sodi. da velja za družbo burnih ter korenitih sprememb. Tudi o leh vprašanjih razmišlja avtorica v svojem delu.
Njena razmišljanja pa gredo Sc dalje. Takole sklepa. Ker mnogokrat živi posameznik v družini, si je še treba zastaviti tale vpraSanja: kako jc z dogajanji življenjskega sveta? Kaj sc pravzaprav dogaja z družino kot obliko vsakdanjega življenja? Kakšen jc njen vsakdanji svet? Katera psihosocialna protislovja spremljajo sodobne družine?
Dovolimo si tudi poudarili nekatere pt>mcmbne misli, ki jih avtorica izreka pri obravnavi lako imenovanih »družinskih vsebin«. Avtorica zlasti opozarja, da ni danes nič več tako zelo jasno, kot jc bilo. denimo, v preteklosti, kako in k čemu vzgajali svoje otroke. Konkretne vsebine vzgojnih prijemov so vse teže določljive. Mnogokrat prihaja v šolskem obdobju do kriz. Krize izvirajo predvsem iz nasprotja med čustveno usmerjeno družinsko socializacijo in čustveno nevtralizirano šolsko socializacijo. Družina je vedno tista, ki zelo pomembno vpliva na posameznikovo življenje. Kajti, družina različno »poudari« družbeno dogajanje in ga tudi zelo različno »filtrira« na individualno raven. Življenje (tudi tisto, ki ga živimo v družini) je vedno eno, edino. Njegov potek ni nikoli urejen ter gladek proces.
Po obravnavi imenovanih »družinskih vsebin« prehaja avtorica k obravnavi vsakdanjega sveta in spolnih razlik. Katere so
842
Teonj» m prakva. Icl. }0. il. 7-8. L|iiM>ana 1993
bistvene specifične razlike pri oblikovanju moške ter ženske identitete? To je vprašanje. ki ga problematizira. Problematizacija vprašanja ni enostavna. Kajti, predsodki o »čustveni« ženski in »razumskem« moškem so močno ukoreninjeni. Toda »temeljni ugovor proti ostri delitvi na razum in čustva nam daje žc uvid, da čustva niso samo t. i. čustvena reakcija posameznika, tj. tisto, kar neposredno občutimo kot »čustvo« (strah, ljubezen, naklonjenost, sovraštvo, odpor), temveč zajemajo celotno osebnost« (str. 220, 221).
Svojo publikacijo sklene z obravnavo vsebin, kompleksu, kateremu prida naslov - individualizacija življenja in spremembe subjektivnih struktur. Pri obravnavi tovrstnih vsebin je smotrno poudariti na avtoričino opozarjanje, da se danes srečujemo z množično spremembo odnosa ljudi do pogojev in oblik njihovega življenja. Kakšna je sploh vloga sodobnega subjekta? Sodobnega subjekta, ki so poznali stabilne koordinate za usmerjanje življenja in za vsakdanje ravnanje, pobud za novo individualizacijo življenja in bolj osebno kreacijo svojega vsakdanjega življenja« (s. 232, s. 233).
Tisto, kar je neizbežno, je: sodobni subjekt mora (po)ostati gibljiv, odprt, sposoben za prilagajanje, za produktivno soočenje z vsakdanjimi obremenitvami. Sodobni subjekt naj sprejema razmere kol produktiven izziv svojemu življenju.
Avtorica si v tem kontekstu zastavlja vprašanje: ali še obdržali tradicionalne standarde odraslosti?
Naj sklenem: delo, ki smo ga predstavili, je lahko uporabno za različne bralce. Čc jih konkretiziramo, potem lahko trdimo: za družboslovce, za profesorje družboslovja, za strokovno javnost. Pa ne le zanje. Kajti, treba je prisluhniti tudi mislim, ki jih avtorica izreka v predgovoru: »Knjiga ni namenjena samo strokovni javnosti, ampak upam, da bo zanimiva za bralca ali bralko, ki skušala najti malo bolj strokovne odgovore na dileme, ki se jim poslavljajo v vsakdanjem življenju« (str. 8).
Alojzija Zidan
CHAIM PERELMAN:
Kraljestvo retorike
(Znanstveno in publicistično središče. Ljubljana 1993)
»Filozofi so priporočali iskanje resnice in kontemplalivno življenje, retoriki pa so, nasprotno, dajali prednost veščini, ki je učila, kako z govorom vplivali na ljudi, in ki je neogibna v dejavnem življenju, še zlasti pa v politiki (str. 9). Chaim Perelman se v knjigi Kraljestvo retorike (188 strani), ki je v prevodu Jelke Kernev-Štrajn in s spremno študijo dr. Jelice Šumič-Riha letos izšla pri Znanstvenem in publicističnem središču, zavzema za rehabilitacijo retorike kot nove retorike. Ta se v primerjavi s klasično retoriko, ki je bila speljana zgolj na retoriko figur in klasificiranje različnih načinov, kako olepšati slog, navezuje na staro retoriko kol umetnost pregovarjanja.
Knjiga je razdeljena na 14 poglavij. Najprej avtor opredeli predmet nove retorike in njen odnos do logike. Aristotel je ločeval med dvema vrstama argumentiranja - analitičnim in dialektičnim in je oče tako formalne logike kol ludi teorije argumentacije. Za prvo velja, da je sklepanje veljavno ne glede na resničnost ali neresničnost premis, sklep pa je resničen le, če so resnične tudi premise. Tako sklepanje je neosebno. To pa ne drži za dialektično sklepanje, ki ga sestavljajo bolj ali manj prepričljivi argumenti, ki nikoli niso povsem formalni in ki skušajo naslovnika bodisi prepričati bodisi pregovoriti. Analitično sklepanje se nanaša na resničnost, dialektično pa na mnenje. Aristotelovo dialekliko so zanimali argumenti z enim samim sogovornikom, medtem ko je retoriko zanimal način, kako se obrača na množico. »Teorija argumentacije, zasnovana kol nova retorika ali nova dialektika, pokriva celotno diskur-zivno polje, ki skuša prepričati ali pregovoriti, ne glede na poslušalstvo, na katero se naslavlja, in na predmet razstave« (str. 18).
Argumentacija poteka v naravnem jeziku, tako da dvoumnost ni že vnaprej izključena, medlem ko pri formalno pravilnem sklepanju uporabljamo znake, ki so nedvoumni in jasno formulirani in s tem omogočajo mehansko delovanje sistema, na primer