- Devet let je preživel v rojstni Vipavi Točno tri tisoč in 285 dni od tistega dneva, 23. marca 1923, ko je z rmočnim vekanjem oznanil svoj prihod na svet krepak fant. Vidrihovi so bili srečni, sinu pa so dali ime Jože.
Primorci so tedaj že čutili po-sledice asimilacije. Malemu Jo-žetu pa so starši (posebej pa še stara mama) vcepili v kri in glavo nacionalno zavest, da je Slove-nec in da je samo slovenščina jezik naroda, kateremu pripada.
Potem se je družina Vidrih pre-selila v Jugoslavijo - v Ljubljano, v upanju, da ji bo boljše. Toda
Še vedno aktiven
kraljevina Jugoslavija je že bila dobra mati bogatim in zla mače-ha revnim in Vidrihovi so še bolj trpeli pomanjkanje Kljub temu so bili srečni, da so lahko govorili materinščino in bez strahu peli svoje pesmi.
Potem so se za Jožeta dogodki vrstili kot na tekočem traku.
Kot dijak klasične gimnazije se je leta 1938 vključil v SKOJ. isto-časno je bil član naraščajnikov v Sokolskem društvu. Ker je druži-na živela v Domžalah, se je Jože nastanil v Učiteljskem domu v Ši-ški, kjer je sedaj dom Otona Žu-pančiča.
V Učiteljskem domu je bilo sre-dišče mladinskega revolucionar-nega gibanja v Ljubljani. Večina gojencev so bili skojevci.
Sodelovanje v marčevskih de-monstracijah, prostovoljno vklju-čevanje v študentsko brigado ob napadu na Jugoslavijo, aprila 1941, potem pa ilegalno delo...
»Sredi marca 1942 je iz Učitelj-skega doma, kjer je bil kompro-mitiran, odšel na Primorsko med drugimi tudi Jože Vidrih«, piše Vladimir   Kavčič   v  svoji   knjigi
»Mladost v boju« in še navaja. da je Jože »delal kot agitator
Ker so karabinjerji posumili v njegove dolge .počitnice', so ga aretirali Odpeljali so ga v tržaške zapore Coroneo, od tam pa v so-dnijske zapore v Gorico. Septem-bra 1942 so ga premestili v zapo-re Zagrad pri Gradiški, kjer je bilo zaprtih že več španskih borcev in starih revolucionarjev Pod njiho-vim vodstvom in z njihovim sode-lovanjem je Vidrih izdajal v treh izvodih pisan list ,želja'.»
Februarja 1943 so ga odpeljali v Carraro, da bi ga kot Primorca in italijanskega drzavljana vtakni-li v vojaško suknjo Ob bombnem napadu je od tam pobegnil. a so ga karabinjerji hit^o spet ujeli. Znašel se je v zaporih v Spezii Konec marca so ga pripeljali v zloglasno rimsko ječo Regina Coeli. Tu je bil kot »zakrknjen bandit« in »izdajalec domovine« obsojen na smrt, a so mu zaradi mladosti obsodbo spremenili v tridesetletno ječo.
Potem so ga poslali na Sardini-\o v zapore Sassari. Na severu Sardinije, v močvirnatem prede-
lu je staknil malarijo. Zaradi na-stopanja proti četniškemu snu-benju so ga Angleži zaprli. Nekaj časa je prežive! v jefii v Sassaru, nato pa je bil konfiniran v Asinaro in končno v Caprero
Zaradi slabega ravnanja je Vi-drih od izčrpanosti spet obolel in maja 1945 je kot okostnjak prile-zel iz bolnice. Kot kuhar pri ame-rikanskih vojakih se je kmalu opomogel in se vrnil k staršem v svobodno domovino novembra 1945, po štirih letih in več mese-cev odsotnosti.
- In sem še vedno živ in zdrav - se pošali in obenem pohvali, točno na svoj 60. rojstni dan, 23 marca 1983, ko smo se pogovar-jali o njegovem iivljenjskem jubi-ieju.
Jože Vidrih je diplomirani inže-nir gozdarstva in lesarstva. Zapo-slen je v »Elektrotehni« in še ne razmišlja o upokojitvi, ker rad de-la V krajevni skupnosti Brinje, za Bežigradom in v Ljubljani ga mnogi poznajo kot aktivnega družbeno-političnega delavca. Ze pet let uspešno opravlja dolž-nost predsednika Krajevne kon-ference SZDL.
Na mnoga leta, tovariš Jože!
IVAN ŠUČUR