C LA 51L O
IN pfcvtiH	v
MtOTIKOAlV/VlKTltNI^ £<MCCV
LETO IX. I \ ->IA	ŠTEV. 7
Interes General Concesičn 4848
s' ■
i“'-»SU' ; ml V . \' . -> ■	„ ‘ *■. zvV
S	- •
•IB	OSilS1
Idila na Krki
POIZVEDBA
Morda kdo pozna bivšega domobranca BOGDANA ERJAVCA, rojenega 8. julija 1924 v Ljubljani, študent gradbene tehnike, bil je pri domobrancih na Vrhniki. — Morda ga je kdo od njegovih prijateljev-soborcev poznal in se ga še spominja. Išče ga njegova mati Marija Erjavec iz Ljubljane.
Komur je kaj znanega o njem, naj sporoči na naslov: Zdravko Novak, 1084 East 177 Street, Cleveland 19, Ohio, USA.
VOJSKA IN DRŽAVA
SM. R., Argentina
Juristi in sociologi ne navajajo vojske kot bistveno sestavino države. Vendar je dejansko in v resnici naj večji znak in največja garancija svobodne države — lastna vojska. Vojska ne bi bila potrebna samo tedaj, ako bi bila na svetu samo ena država; v tem Primeru bi ne bila ogrožena od drugih držav. Ker pa je na svetu mnogo držav, ki jih razjeda črv imperializma in pohlepa po tuji zemlji, mora vsaka država imeti svojo lastno vojsko, da brani svoje ozemlje, svojo državno neodvisnost in svol-.odo. Tiste države, ki niso imele svoje lastne vojske, so propadle in postale plen drugih držav.
Ko smo se Slovenci dne 29. oktobra 1918 otresli avstroogrskega jarma, ki nas je tlačil dolga stoletja, in smo ustanovili svojo lastno državo, ki se je dne 1. decembra 1918 združila s Hrvati in Srbi v državo SHS, nismo imeli lastne urejene vojske, živeli smo tedaj v takih razmerah, da take vojske tedaj nismo mogli sestaviti. Orli, Sokoli in z raznih front vračajoči se vojaki so prevzeli verstvo naše domovine. Seveda to še ni bila urejena vojska. In prav to dejstvo je imelo tedaj za naš narod in našo tedaj ustanovljeno slovensko državo usodne posledice. Nismo mogli z lastno vojsko zaustaviti požrešnega prodiranja laške vojske na slovensko ozemlje. Morali smo prositi ta pomoč srbsko vojsko. To pa je imelo seveda za nas Slovence pozneje neugodne politične posledice. Pa tudi v tujini nismo napravili takega utiša, kot so ga n. pr. napravili Čehi s svojimi legionarji.
Drugače pa smo Slovenci postopali ob drugi svetovni vojni in okupaciji ter komunistični revoluciji. Postavili smo se na lastne noge. Nismo čakali na nobeno zunanjo pomoč. Organizirali smo svojo lastno narodno vojsko in z njo smo šli v borbo zoper sovražnike. V javnost je ta vojska stopila najprej kot Vaške straže in pozneje Slovensko domobranstvo. Tako Vaške straže kot Slovensko domobranstvo sta bili pravi slovenski narodni vojski, s slovenskimi poveljniki, slovenskim poveljevalnim jezikom in pod slovensko zastavo in — kar daje tej vojski največ.jo vrednost — 2 vzvišenimi čili, da branijo slovensko ozemlje, slovenska življenja, slovenske verske in kulturne svetinje ter svobodo. To pa je naloga vsake prave, urejene narodne vojske.
Zato je bilo popolnoma pravilno, da so zakoniti in pravi zastopniki slovenskega naroda, med katerimi so bili zastopniki vseh
političnih strank in skupin, zastopniki slovenskega javnega življenja z našim cerkvenim knezom, škofom dr. Gregorijem Rožmanom na čelu, dne 3. maja 1945 na Taboru poleg proglasitve slovenske narodne države uradno proglasili vse protikomunistične borbene skupine in zlasti še Slovensko domobranstvo za Slovensko narodno vojsko. Ni se s tem činom šele ustvarila Slovenska narodna vojska, kajti ta je dejansko obstojala že preje. Saj so bile Vaške straže in Slovensko domobranstvo prava Slovenska nardona vojska. Toda na Taboru .je bila priložnost dati slovenskim borcem tudi javno skupno ime in sicer tisto ime, ki ga more samo v lastni državi dati lastni parlament: imenovati jih za Slovensko narodno vojsko.
Državi ne zadoščajo namreč samo ozemlje, ljudje in pravna ureditev, ampak država je v resnici šele tedaj država, ko ima svojo lastno ne tujo ali najeto) narodno vojsko.
Če je slovenski narod mogel na kak način pokazati hvaležnost do svojih branilcev in če jih je mogel na kak način odlikovati in počastiti, potem je to storil na najlepši in najbolj vzvišeni način tako, da jim je dal naziv Slovenske narodne vojske.
Strahotna zaslepljenost zapadnih zaveznikov je kriva, da je bila večina članov Slovenske narodne vojske izročena v roke krvoločnemu komunističnemu molohu, ki jo je zverinsko pobil. Le malo •jih je ušlo tej strašni usodi. Toda tisti, ki so ostali živi, imajo pred Bogom in slovenskim narodom silno nalogo: ohranjati in krepiti slovensko narodno vojsko in jo pripravljati za dan, ko bo potrebno ponovno iti v boj za svobodo slovenskega naroda.
poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov, Dočakal zadnji sem naliv svetlobe, razmršeni lasje odmrtih snopov leže v skednju luči brez vse tesnobe.
Mlakuže senc so vedno ožje, ožje, vse ti Se žalost v svetlem srcu plivka, kaj bi z bridkostjo ob slovesu bilka, zdaj pridi, Smrt, dvignil sem orožje!
France Balantič
F. GR., USA
USODA GORJANCEV
Dobre tri ure hoda iz prijazne dolenjske metropole Novega mesta proti vzhodu nas privede pot mimo Smolenje vasi, Rateža, skozi stroško hosto in Mokro polje do prijazne in dobro poznane dolenjske vasi St. Jernej. Ker je St. Jernej komaj 17 km oddaljen od Novega mesta, je °d nekdaj bil ne samo za NovomeSčane arhpak tudi drugim izletnikom točka. Ta kraj je s svojimi prijaznimi, dobrosrčnimi in gostoljubnimi Prebivalci privabljal že od nekdaj trume izletnikov v to prijazno dolino. Koliko veselih prireditev je tu odigravalo: konjske dirke, shodi, tabori itd. Kratek sprehod iz St. Jerneja človeka zanese mimo Brezovice v znani kartuzijanski samostan Pleterje. Ta samostan belih Eremitov je t>il ustanovljen že leta 1407 po celjskem grofu Hermanu II. in je poznan ne samo po daljni in širši okolici, ampak tudi izven dežele posebno še 8 syojo znamenito staro gotsko cerkvijo. Že to dejstvo potrjuje pomen ln važnost šentjemejske doline v preteklosti in sedanjosti. Prepričan, sem, da se bo marsikateri bralec teh vrstic spomnil veselih uric, ki jih je morda kdaj prebil med prebivalci šentjemejske doline in užival njih gostoljubnost obiskajoč bližnje in daljne gorice in se navžil veselega Petja in razpoloženja prebivalcev. Skoro nepozabna je ona pristna šent-ernejska pesem: „Lep’šga ptiča nij, kot je petjalij, lep'šga kraja nij, kot je St. Jarinj..." Se drugo dejstvo je, zakaj je Št. Jernej s svojo okolico bil od nekdaj privlačna izletniška točka, in to dejstvo je, da leži skoro ob vznožju pogorja Gorjanci, kamor so premnogi izletniki tako radi zahajali.
Gorjansko pogorje s Trdinovim vrhom (1181 m) razmejuje Slovenijo od Hrvatske. Na tem delu se razteza vse od Krke preko Dolenjske in Bele krajine in končno podaljšuje v Gorski Kotar. Z ozirom na razsežnost in sam geografski položaj so Gorjanci že od nekdaj bili strateško važna pozicija, kar se je ponovno videlo v minuli vojni in revoluciji. Prebivalci gorjanskih vasi to pogorje kratko imenujejo Gora, sami pa 80 Gorjani, dočim se prebivalci pod Gorjanci, na primer ŠentjemejČani nazivajo Podgorci. Mnogo bi se dalo napisati in povedati o Gorjancih in Gorjanih, toda omejimo se tokrat na čas med zadnjo vojno in poglejmo, kaj se je tu dogajalo in kakšna je bila usoda Gorjancev, Gorjanov in Podgorcev.
Gorjani in Podgorci so v zadnji vojni veliko pretrpeli, veliko žrtvovali. St. Jernej in okolTca spada brezdvoma med one naše slovenske vasi in naselja, ki so v zadnji vojni največ žrtvovali, prispevali največ borcev v protikomunistični tabor. Podgorci so bili odlični in brezkom-
promisni morci in so bili znani po svojem junaštvu. Vojna in zlasti še revolucija je zadala teike udarce Gorjanom, kakor tudi drugod. Vendar tudi med njimi so se dvignili izvržki človeške družbe in agentje internacionalnega rdečega barbarstva. To so bili oni, ki so leta 19hi zahtevali, da Nemci, mesto Lahov zasedejo to dolino. Agentje, ki so brez izbire sredstev in načina storili vse, da se naš narod vklene v novo suženjstvo. Čim je Nemčija napadla Rusijo junija 19hi, so podgorski agentje šli na svoje delo. Prvo previdno in prefrigano, ker so se zavedalit da bo sicer težko pridobiti sodelavcev za komunistično barabijo. Komunizma in revolucije 'sploh omenjali niso. Podgorci in Gorjani ne bodo nikoli pozabili imen: Pirkovič, Vale, Recelj, Reja, Zamljen, Kambič, Levar, Železnik in Dodo Majzel. Da to so bili med glavnimi organizatorji komunistične revolucije in igrali važno vlogo pri uničevanju slovenske imo-vine in slovenskega življa. Franc Pirkovič s partizanskim imenom Čort bo poznan premnogim, saj se je po svojem zločinskem delovanju odlikoval vsepovsod. Med drugim je bil tudi eden glavnih tožnikov v Kočevju, ko se je odločevala usoda ujetnikov iz Grčaric in Turjaka. Prav nič manj se ni odlikoval njegov pajdaš Vale s partizanskim imenom Fiči.
REVOLUCIJA IN GORJANCI
Gorjansko pogorje s svojim zaledjem in pa Suha krajina sta bili naj marhantnejši točki v prvi fazi komunističnega delovanja. Bili so prava odskočna deska komunistične aktivnosti in njihova zibeljka. V Suhi krajini se je vršil prvi komunistični napad na protikomunistične borce za binkošti leta 19h2. V Gorjancih pa se je začela odprta bratomorna vojna, ki ni prenehala vse do konca. Št. Jernej je s svojo bližnjo okolico največji podgorjanski kraj in' tako rekoč središče Podgorcev. V tem kraju se je partizanska aktivnost začela že meseca marca 19 h2. Središče in zbirališče aktivnosti je bilo pri dr. Reji iz Kostanjevice. Tja so zahajali bratje Pirkovič, Vale in drugi agentje. Že koncem meseca je Franc Pirkovič postavil zveze s kolovodji partizamsko-komuni-stiSnega delovanja in se napotil v Kočevski Rog na sestanek, na katerem ee je bilo razpravljalo kako organizirati partizansko bando in začeti z revolucijo. Maja meseca leta 19h2 je bil formiran Gorjanski bataljon Pri Drči, to je bila prva organizirana partizanska enota priznana od Partizanske visoke komande. Osnovan ji bil po navodilih, ki sta jih dobila Franc Pirkovič in Maks Vale na sestanku nekje na Kočevskem. Istočasno se je začela formacija sličnih enot v Suhi krajini. Ker sta Pirkovič in Vale imela druge večje naloge, je komanda tega bataljonu bila poverjena Iliji Badovincu, intendant je bil Rudi Pirkovič, zdravnik Pa dr. Stanko Černelč iz Brežic. Vse do svojega odhoda med bandite je
Maks Vale tesna sodeloval z Lahi, nastanjenimi v St. Jerneju, in pridno ovajal protikomunistične prebivalce, ki so trumoma romali v laške zapore. Sodelovanje komunističnih agentov z okupatorjem je bilo oči-vidno in je dokazano.
Kot primer naj služi samo to, da sta ob neki priložnosti bila od Lahov aretirana dva brata Pirkovič, Jože in Rudi, in oba bila zopet intervencijo glavnega organizatorja Valeta izpuščena. Gorjanski bataljon se je v tisti dobi zadrževal v okolici Bana, Javorovice in Drče in °d tu delal svoje izpade, prisilno mobilizacijo domačinov in ropal vse bližnje vasi. Že v tej dobi je vodstvo Gorjanskega bataljona in zaščita v St. Jerneju napravila tesne zveze s priorjem kartuzijanskega samostana, patrom Leopoldom, ki je vseskozi tesno sodeloval s partizani in jih podpiral pri njihovem motilnem, početju. Dasiravno je bilo zgražanje ne samo njegovih predstojnikov ampak tudi njegovih sobratov menihov, ni pater nikoli prenehal podpirati partizanstva. Se več, ne samo, da je tajno skrbel za prehrano prvih komunističnih enot, temveč jim je dajal zaščito in skrivališče, kadar so ga potrebovali. On je bil tudi oni zvezni organ, ki je držal tesno zvezo med .razvijajočim se partizanstvom na terenu in partizanski kolovodji v Ljubljani. Bil je tudi eden tistih, ki se je na vse načine trudil, da pridobi naše duhovnike za odhod med Partizane in za pomoč pri njihovem gibanju. Vzdrževal je zveze z Levarjem v Ljubljani, kjer je bilo središče aktivnosti za Ljubljano. Tam se je sestajal z dr. Marjanom Brecljem, Kuharjem (Prežihovim Vo-rancem), Josipom Vidmarjem in drugimi. Levar je imel tudi glavne zveze z Lahi, ki so brezdvoma bile tako učinkovite in ponovno dokazujejo tesno sodelovanje partizanov z okupatorjem in njihovim skupnim delom pri y,ničevanju našega naroda. Prežihov Voranc je bil kasneje aretiran, kakor mnogo drugih veljakov in na intervencijo Levarja zopet izpuščen. Ko so kolovodje odšli na teren, je prior bil z njimi na terenu v tesni zvezi, ali je sam potoval na sestanke k njim ali pa so partizanski kolovodje prihajali v Pleterje. Med njimi Kardelj, Kidrič, Bae-bler Vidmar, Avbelj in drugi.
Kartuzija Pleterje je za partizane bila gotovo velika opora. Imela ja odličen položaj, kajti leži na samem pobočju gora, odmaknjena od glavne ceste. Ima več izhodovo v hosto. Kartuzija je bila za partizane Paravngst zveza; skrbela za odhod partizanov na teren. Z njeno pomočjo je partizansko delo bilo silno lahko na tem terenu. Ne samo strateška točka, Pleterje je po patru Laopoldu nudilo partizanom hrano, zatočišče, zdravniške potrebščine itd. Pleterje je oskrbovalo prvo partizansko bolnišnico, ki je bila v Pezdirjevki, kjer se je zdravilo mnogo komunističnih krvnikov, med njimi tudi Daki. Nerazumljivo je dejstvo, kako to, da nihče od slovenskega vodstva ni bil v stanju pre-


prečiti direktno zločinskega protinarodnega delovanja pleterskega priorja, ki je v svoji bolni ambiciji šel daleko preko vsake mere.
Koncem maja 1942 oziroma v začetku junija je bil storjen prvi poskus, da se v Gorjancih organizira protikomunistična vojska. Prvo zbiranje je bilo pri St. Joštu nad Stopičami. Odziv je bil silno pičel, le par fantov je prišlo in enota, ki bi se morala formirati, je bila prisiljena zopet raziti se, še predno je bila organizirana in ni mogla vzdržati na terenu ob tako pičli podpori niti toliko časa, da bi edinica, ki je bila formirana v ljubljanski okolici, prišla na to zborno mesto. Nemoteno se je partizanstvo razvijalo v Gorjancih, nemoteno je vršilo svoje roparske napade oziroma izpade v bližnje vasi in tu pa tam izstrelilo par rafalov na laške bunkarje, posledica česar je bila, da so Lahi vršili represalije in odvajali nedolžno in preplašeno prebivalstvo v internacijo. To je bilo vse načrtno. Da se izognejo aretacijam, so fantje in možje bežali pred laškimi racijami in se skrili po hostah, kjer so jih zajeli partizani in odvedli v svoje enote. Ne samo, da ni bilo nikogar, ki bi mogel ovirati razvoj in protinarodno delovanje partizanstva, še več, imeli so preko svojih agentov tesne vezi z okupatorjem, tako, da jih tudi ta ni napadal. Sele maja meseca 1942 je mala grupa borcev odšla na teren, da ustavi pobijanje in ropanje nedolžnega prebivalstva. Mala nebogljena grupa izpostavljena dvojnemu sovražniku, Lahom in komunističnim bandam. Gotovo je, da bi tudi ta grupa klonila ali bila uničena, da niso borci in vodje te grupe bili tako kleni in odločni. Vse Prošnje po pomoči po novih borcih so bile zametuj. Grupa je prišla v Gorjance in štela komaj nekaj nad 20 mož, njih oborožitev je bila le zn silo. Zdelo se je, da je ta grupa prišla na teren, da napravi samomor. Le s pretvezami in zvijačami se je mogla kretati med razvijajočim se Partizanstvom. Sele s prihodom borcev in šentruperske doline junija 1942 se je grupa pojačala na nekaj nad 80 mož, torej še vedno enako ničli. Med tem ko je ta grupa s tako težavo in tako počasi nairaščala, 80 Partizani hiteli in že 11. julija začeli z odprto bratomorno borbo z napadom na našo bojno enoto na Zajčjem vrhu. Slovensko partizanstvo je komaj imelo dovolj moštva samo za ta napad. Zato je poklicalo na pomoč hrvatske partizane iz Zumberka. Vse to jim ni pomagalo in uresničilo njih načrta, da uničijo protikomunistično enoto. Umakniti so se morali Pred protinapadom odličnih protikomunističnih borcev. Toda odprta borba je bila pričeta, partizanski kolovodje so s podvojeno silo šli na delo organiziranja svojih enot. Začeli so vršiti mobilizacijo in organizirali zasledovanje protikomunistične vojske, ki je brez dvoma bila na silno slabem položaju zaradi slabega orožja še bolj pa, ker je bila šte-vilčno tako šibka.
»

GORJANCI — STRATEŠKA TOČKA
Ze iz prejšnjega opisa smo lahko zaključili, kako važna strateška točka so bili Gorjanci. Tisti, ki je imel v oni dobi kontrolo nad Gorjanci, ja lahko pripravil in organizral svojo bojno organzacijo. Zdi se, da so se komunisti tega mnogo bolj zavedali, kakor protikomunistični tabor in Gorjanci so postali ne samo glavno zbirališče in zaklonšče partizanskih hand, temveč tu so bili organizirani prvi bataljoni (Gorjanski, nato Belokranjski), tu je bila organizirana prva partizanska brigada. V Gorjancih je bilo pribežališče in shajališče vrhovnih komunističnih veljakov. Tu so se shajali Kardelj, Kidrič, Vidmar, Avbelj, Badovinec, Prlek, Baebler, Prežihov Voranc, Daki, Dragan Jeftič, šaranovič, komandant IV operativne zone in drugi. Sem so prihajale na počitek in ropanje enote partizanskih odredov in brigad ne samo iz Slovenije ampak tudi iz Hrvatske. Da, Gorjanci so bili strateška točka in partizanska Magino-t°va linija ter glavno zvezno središče s Hrvatsko in jugom.
Sv. Miklavž in izvir »Gospodične" v Gorjancih"




Ko je komunistično morilsko delovanje prišlo če do vrhunca, ko je padlo če toliko nedolčnih črtev pod zločinsko morilno roko komunistov in ko je bilo misliti, da so komunist če uspeli s svojimi načrti, je bil narod prisiljen zgrabiti za oročje in se pod tečkimi okolnostmi postaviti po robu uničevalcem. Prisiljen sprejeti to oročje iz rok onih, ki so v prvi vrsti bili krivi vseh nesreč in ki so mesto, da bi ščitili ne-dolčno prebivalstvo, sodelovali z njihovim uničevalcem. Formirane so bile postojanke. V začetku septembra je prišla prva enota Legije smrti v šentjemejsko dolino in se nastgnila začasno v okolici Gracarjevega Tuma pod Tolstim vrhom. Ze isti dan je bila ta enota napadena od Zumboračko-pokupskega odreda. Borba je trajala ves dan in je bila srdita. Partizanska enota je bila odlično opremljena in imela je boljši poločaj. Napad, juriš, je sledil jurišu, vendar protikomunistični borci niso odstopili niti za ped. Bati se je bilo le, da bo borcem zmanjkalo municije, kajti sovračnik je pritiskal vedno huje. V kasnih popoldanskih urah je partizanska enota izvršila svoj zadnji in najjačji juriš. Pribli-čala se je branilcem na zelo kratko razdaljo. Izvršen je bil protinapad, ki je bil končan v borbi z nočem, ker je municije večini borcev popolnoma zmanjkalo. Partizani so bili tepeni in so bili prisiljeni umakniti se pred boljšimi borci. Od ujetnikov se je zvedelo, da je tudi njim pošla če skoro vsa municija in je zadnji naval bil v glavnem namenjen temu, da bi prišli do municije pri protikomunističnih borcih. Zmotili so se, kakor tolikokrat kasneje. Formirana je bila postojanka na Dolču, na Suhorju in Radatovičih. Borba za Gorjance se je pričela.
Partizanstvo je skoncentrirali prvo vse svoje sile in napadlo Dolč brez uspeha, napadlo RadatoviČe, brez uspeha, nato pa se je pripravilo še bolj temeljito za napad na Suhor. Ne samo, da so privedli vse svoje razpoložljive bande v ta napad; organizirali so močno zaščito po okolici in v samem Suhorju in to zaščito oboročili in jim dali navodila, kaj storiti med napadom. Po takih temeljitih pripravah so končno novembra izvršili napad na Suhor, ki ga je branil poveljnik prvega bataljona Legije smrti kapetan Dobrivoje Vasiljevič-Istok in komandir prve čete istega bataljona I. Šabič. Partizanski zaščitniki so temeljito vršili svojo nalogo. Začgali so poslopja, v katerih so se nahajale naše enote in Pomagali s streljanjem v hrbet na naše borce. Ta postojanka je bila Premagana. Le maloštevilnim je uspelo skupaj s Šabičem napraviti izpad, medtem ko sta padla junaški Vasiljevič in kurat pater Norbert ranjena partizanom v roke s številnimi ujetniki. Partizani so slavili svojo prvo zmago nad protikomunisti in še s podvojeno silo .organizirali svoje bande za uničenje vse protikomunistične vojske. Sledili so proti- . napadi na Javorovico, Mihovo itd.	<
Se istega meseca so napadli postojanko v Sv. Kriču pri Kosta-
i04
njevici, toda tu so se zmotili. Največji njih napad pa je bil skoncentriran februarja 19 bS na prvo četo II. bataljona Legije v Pleterjih in na 2. četo in štab bataljona na Brezovici. Tudi tu jim sreča ni bila mila, dasiravno so v tem napadu sodelovali: Cankarjeva brigada, Tomšičeva brigada, Dolenjski odred, Žumberaško-pokupski odred in XIII. prole-terska brigada. Napad je vodil komandant IV. operativne zone.
Partizanske enote so se številčno toliko ojačale, da je protikomunistični vojski bilo nemogoče obvladati Gorjance in jih iztrgati iz rok sovražnika. Zlasti še, ker so protikomunistične enote bile silno ovirane pri svojih akcijah po okupatorju in niso imele svobodnih rok delovanja. Bile so pa tudi silno slabo opremljene, medtem ko so partizani imeli najmodernejše laško orožje, za kar so Lahi dobro poskrbeli. Požgane in oropane podgorske vasi so ostale še dalje izpostavljene neusmiljenemu partizanskemu sadizmu.
ZAKAJ?
Nehote se človeka polašča gornje vprašanje, zakaj je moralo biti tako, da smo usodo Gorjancev pustili popolnoma v rokah banditov. Zakaj ni bilo ničesar storjenega takrat, ko se je razvoj partizanstva še dal zajeziti, takrat ko njihova moč na terenu še ni pomenila nič. Maja 19b2 je partizanstvo bilo še popolnoma nebogljeno na terenu, neorganizirano in vojaško nepovezano. Njih glavna aktivnost so bile morilne in teroristične grupice in trojke. V tistih dneh so naše patrole prekoračile Gorjance brez pravih težav vse do Sv. Miklavža, Stojdrage ♦n Gospodične. Naše patrolne trojke so patrolirale v samem osrčju Gorjancev in z žalostjo opazovale razvijajoče se partizanstvo in formiranje njihovih enot.
Nespodbitno je dejstvo, da so Gorjanci bili strateško važna točka, ki je zahtevala več pozornosti od naše strani. Dokazi zato so rojstva Partizanskih enot v tem pogorju, napadi na Zajčji vrh, Dolž, Pleterje, Raduloviči, Suhor Stopič,e Sv. Križ. Dejstvo, ki bo jasno vsem onim, ki so se tiste dni nahajali v ali pod Gorjanci, da bi vsega tega ne bilo. ako bi v onih dneh zgodnje pomladi in poleti leta 19b2 slovenska protikomunistična vojska štela vsaj 500 mož in d(t bi naše bojne edinice bile Vsestransko podprte od vseh političnih plasti, potem bi v tistih dneh ta strateško važna točka bila v naših rokah. Služila bi nam v zaledje in razvijanje naših enot za borbo proti okupatorju. Prenekatere slovenske vasi bi bile obvarovane pred ropi, prenekatera življenja bi bila rešena. Usoda je hotela drugače. Brez dvoma je partizansko-komunistična aktivnost vedela za vse naše težave, za vse infrige in našo neenotnost in izrabila to spretno v svojo korist in v organizacijo svojih band v Gor-
loncih. Borci, ki so preživeli tiste dni in poznali situacijo na Gorjancih eta 1942, bodo brez dvoma potrdili dejstvo, da bi ime partizan in njih enote izginile iz površja, ako bi protikomunistična vojslca imela podporo, imela zadostno rožje in v prvi vrsti zadostno število borcev. Ni to natolcevanje, ni to ugibanje, na katero bi morda kdo rekel, „danes je hko govoriti, toda takrat..Ne, takemu ugovoru je treba dati jasen n glasen odgovor, da so borci in poveljniki protikomunistične vojske v tisti dobi neprestano prosili, zahtevali in rotili slovenske voditelje, da je fas nastopa prišel, da bije 12. ura za našo narodno stvar, da so prikazali situacijo na položaju v vsej resnobi, ali vse je bilo zamanj. Ugovori So bili vsemogoči. Represalije od strani okupatorja, ako bodo borci šli na teren, dalje, še ni čas, vojna bo še dolga, štediti je treba, z našimi Močmi in jih prihraniti za zadnji udarec, za zadnji obračun... Da, taki in podobni so bili ugovori, roke protikomunističnih borcev na tc-rerlu 80 bile pa zvezane in njih delovanje omejeno skoro izključno na °l>rambo in na preživetje, na to, da so sploh na terenu mogli obstati.
V Gorjanskem pogorju bi lahko bila vrhovna komanda naše narodne vojske in zatočišče onih, ki so se morali skrivati pred okupator-'ern, zatočišče preganjanim. Preprečili bi morda celo samoobrambni nastop, preprečili, da so naši fantje in možje bili prisiljeni iskati za-it.e pri sovražniku, pri okupatorju, da si branijo golo življenje. Ban, *ča, Sv. Miklavž, Javorovica bi morali biti naše zborno mesto!
Slejkoprej je treba najti odgovora na vprašanje, zakaj je bilo nemogoče v tistih dneh spraviti na teren zadostno število borcev, ki bi "Pometli s komunistično druhaljo in pripravili teren za naš narodni nastop proti okupatorju, ki nas je skupaj s komunisti tako načrtno uničeval! Treba je najti odgovora, treba je poiskati napake in iste Priznati, da se bomo že končno nekaj iz istih naučili in pokazali potomcem, da se v težkih trenutkih, na bojnem polju, ne sme cepiti narodnih sil, ne sme omahovati, ampak kot eden skupno nastopiti proti s°vražniku. Le v slogi, enotnosti je moč in je zmaga nad sovražnikom "Mogoča. Razdvojenost in intrige pa vodijo v pogin in prinašajo trplje-nje vsem, zlasti še onim, ki so bili pripravljeni za našo narodno svobodo rtvovati vse, svoja lastna življenja.
Protikomunistični borci, združimo se, naša preteklost to zahteva! Ne odtujujmo se drug drugemu, da se s tem vsaj malo oddolžimo svojim Padlim soborcem. Obljubimo padlim podgoskim borcem in vsem ostalim, ^i 80 položili svoja življenja na oltar domovine, da se zavedamo, da "Miš boj še ni končan, dokler ne bo zopet nad. Gorjanci in vso našo do-M-ovino zasijalo sonce svobode in pravice.
Slava podgorskim borcem — junakom!	d4 .&■?•
iz NAŠIH DNI
L. P., U. S. A
Datum 21. junij 1944 je eden najpomemnejših, pa skoro neupoštevanih dni slovenskega domobranstva. Ko je prevzel poveljstvo bataljona padli major Meničanin (v začetku sestavljen samo iz 31. in 32. ^ete, pozneje dopolnjen s težko četo udarnega bataljona), je že nastopilo novo obdobje borb proti komunistični tiraniji na Dolenjskem. 0 prvih ne vedno uspešnih poskusih zavarovati pot iz Ljubljane v ov? mesto je slovensko domobranstvo prešlo ravno z nastopom teh edinic z izredno dinamično vodenimi akcijami v tako ofenzivo, da ji Potem slovensko partizanstvo ni bilo več kos in je kljub vsem naporom Partizaniskih divizij ni moglo streti.
Ko smo torej prišli v začetku junija iz Novega mesta v Selo pri t- Pavlu, so se od ljubljanske strani ustanavljale nadaljne postojanke v smeri proti Novem mestu, med drugim tudi v Višnji gori in Stični.
1 domobranci o tem takrat nismo mnogo vedeli. V Selu smo se počutili precej osamljene, tudi komunisti nas niso preveč nadlegovali.
ak0 H Po nekaj dnevih prišlo precej nepričakovano povelje za pohod I)roti Stični. Tam smo bili precej presenečeni, ko smo našli postojanko Veh domobranskih čet, še bolj pa, ker je bila postojanka že dva dni rcsno ogrožena po petnajsti partizanski diviziji, ki je bila na položajih nad Stično in Višnjo goro. Ne da bi se dalj časa pomudili pri stiških soborcih, ki so se nas razumljvo, zelo razveselili, smo takoj odšli v hrib nad Stično nad močne partizanske zasede, ki so do tega časa imele namen izolirati Stično od Višnje gore. Počasi smo lezli v breg. Motile su nas redke partizanske krogle, ki so kakor ose švigale nad našimi kavami. Težko je reči, če so bile namenjene nam, ali borcem v Stični.
°teč jih opozoriti, tudi vi pridete na vrsto, ko bomo opravili z Višnjo goro in ostalimi. Tako smo kmalu prišli v gosto grmičevje, ki nam je ranilo razgled. Razporedili smo se v strelce in čakali povelja za napad, i bilo treba dolgo čakati, Meničanin je bil kot vedno takoj na mestu. (Največkrat preje kot bataljon.) „Fantje, naprej," se je glasilo povelje, udi tokrat smo se takoj, pa oprezno in počasi začeli pomikati po go-avi, dokler ni počil prvi strel. Potem je tudi z naše strani zaropotalo 12 Vaeh cevi. Kakor eno samo telo sta se zagnali četi proti sovražniku, skritemu in dobro kritemu za skalami in drevjem. „Hura“ in „juriš" )e odmevalo po goščavi. Duh smodnika nam je dražil nosove, partizanske rogle so nam dvigale listje pod nogami, klatile veje z dreves, zadržati naa niso mogle. Kakor levi so se poganjali fantje preko skal, si stali 8 Pekami nasproti mitraljezom, z brzostrelkami nasproti puškam, kakor
je pač kdo naletel. V par minutah je ostalo od zased šestnajst partizanov mrtvih, štirje pa ujeti. Na naši strani je bil ranjen Lojze, go-dovnik tistega dne.
Veseli uspeha smo se vrnili v Stiško postojanko.
Naslednji dan smo odšli, že v zgodnjih jutranjih urah po isti poti. Novih zased nismo naleteli, zato smo naprej po vrhu hriba, potem preko doline, prečkali železniško progo in odšli v gozdove nad Višnjo goro. Tu pa tam smo naleteli na kakega partizana, ki je kakor zgubljen zbežal pred našimi kroglami. Proti poldnevu je začelo lahko deževati. Partizani so nas začutili, se zbrali v napad z obkolitvijo. Udarili smo v juriš naprej, pa se je že pojavil sovražnik za hrbtom. Obrnili smo sc nazaj in zopet jurišali. Ni šlo sicer tako na ostrino kot prejšnji dan, Pa se je zato ponavljalo vse popoldne do mraka. Zmeda je bila na obeh straneh precejšnja, tako dh je naš poveljnik zašel in se znašel med Partizani. Prišel je do samotne hiše, kjer je bil nastanjen partizanski Štab, spoznal položaj in si z brzostrelko utrl pot v svobodo. V mraku smo prišli utrujeni in lačni v Višnjo goro. Med tamkajšnjimi fanti je nastalo nepopisno veselje, pozdravili so nas kot rešitelje. Prišli smo v zadnjem trenutku, naslednjo noč bi bila postojanka v resni nevarnosti, ker je bila slabo oborožena in neutrjena, partizanska petnajsta divizija Pa je razpolagala s težkim orožjem in tanki. Žal smo prišli prepozno, da bi rešili tudi sosednjo postojanko nad Višnjo goro, ki je padla Prejšnjo noč in imela precejšnje izgube.
Od tega časa ni nobena postojanka med Ljubljano in Novim mestom doživela katastrofe. Ti dnevi so bili odločilni za usodo poleg Meni-čaninovega tudi za stiški in višnjegorski bataljon, ki so pozneje skozi vse poletje in dalje do maja 1945 tolkli partizanske brigade, katere jim niso bile kos. Meničaninov, šentviški, stiški in višnjegorski udarni bataljoni so potem predstavljali enoto z dovolj no udarno silo, da so mogli zavarovati postojanke od Ljubljane do Novega mesta in prodreti naprej do Žužemberka in v gnezdo komunističnih tolp v kočevske gozdove. Prav je, da se na ta dan spomnimo junakov, ki so se z brez-Primernim prezirom smrti borili za svobodo slovenskega naroda, pa Potem po istem svobodnem svetu, ki se danes trese pred komunistično nevarnostjo, bili izdani in poslani v smrt.
£)iLSfpevaqt<2. v liskovnl skftab !
Edvard Kardelj, minister - morilec
Morilec in učitelj morilcev
Ko je leta 1939 Kardelja prijela tedanja jugoslovanska policija *er Ka zasliševala o tem, ali je komunist ali ne, je pod častno besedo izjavil: „Da sem komunističnega prepričanja, ne tajim. Pod častno besedo pa izjavljam, da nisem član Komunistične partije in nikdar nisem bil — Odločno odklanjam in obsojam vsak individualni teror..
Častno besedo o članstvu v Partiji postavlja na laž dejstvo, da je bil Kardelj irhenovan za jugoslovanskega zastopnika v obnovljeni Kominterni. Kar se pa individualnega terorja — to je pobijanja posameznikov — tiče, vidimo v prej navedenem lastnoročnem Kardeljevem Pismu, da je on, in samo on odločal, koga je treba v Sloveniji ubiti; to je, nad kom v Sloveniji je treba izvajati individualni teror, ki ga je ta mož baje vedno obsojal!
A ne samo to! Kardelj ni bil le edini in naj višji sodnik, ki je odločal o življenju in smrti tisočev Slovencev — dasi je »odklanjal individualni teror*' —; ne nosi samo odgovornosti za vse te umore, marveč je odgovoren še za nekaj drugega. On je komunistične morilce sam šolal, jim dajal navodila in zapovedi. To se pravi toliko, kakor da je sam moril. Minister, kakor mu ga ni,para na svetu; minister — morilec, ki dela res čast svoji deželi!
Prva stvar, ki jo je Kardelj v okviru osvobodilne fronte ustanovil ter podredil izključno sebi, je bil VOS. Tri črke, ki danes vzbujajo grozo vsakomur, kdor je preživel revolucijo in državljansko vojno v Slove* niji. VOS — Varnostna obveščevalna služba Osvobodilne fronte — je bila komunistična organizacija, katere naloga je bila vohuniti za političnimi nasprotniki komunizma ter jih pobijati, kadar je Kardelj dal nalog za to. član VOS-a so bili šestnajst do dvajset let stari komunisti m komunistke, ki so jih Kardelj in drugi komunistični prvaki za ubijanje— ali za »individualni teror" —vzgajali v posebnih tečajih v okolici Ljubljane in v kočevskih gozdovih. Tam so se učili špijonaže, zalezovanja žrtev, zbiranja podatkov o tem, kaj žrtev dela, kod se giblje, s kom se druži in kako določiti najprimernejše mesto in čas za atentat nanjo. Učili so se ponarejanja dokumentov, maskiranja in preoblačenja; končati so morali poseben tečaj v streljanju s pištolo in drugim orožjem ter v uporabljanju strupov. Do podrobnosti so morali obvladati vso atentatorsko in morilsko tehniko, kar si jo je komunizem nabral po skušnjah doma, v Rusiji, Španiji in drugod.
Morilce za VOS je Kardelj nabiral med mladino vseh slojev, zlasti pa v meščanskih krogih. Najprej je v teh mladih ljudeh ubil sle-
herhi moralni čut, potem vsako usmiljenje in sploh vse, kar je bilo v njih človeškega. Znal jih je pokvariti in za zločin navdušiti tako, da ao v moriji videli junaštvo in za narod zaslužnp dejanje. Vzgojil jih je v slepi disciplini in poslušnosti, da so bili brez pomisleka pripravljeni ubiti brata, učitelja, prijatelja, tudi lastnega očeta — kakor jim je pač naročila Partija. Kardelj je za zločin izkoristil ves idealizem te mladine, njeno domišljijo, njeno težnjo po dogodivščinah, njeno romantiko, vse. Vse je znal usmeriti v zločin, ker so tako narekovale zahteve Partije.
Edino tako se je moglo zgoditi, da je n. pr. sedemnajstletni sin vseučiliškgea profesorja Vurnika iz Ljubljane septembra 1942 sredi promenade mirno streljal na svojega sošolca, s katerim je uro prej sedel v slaščičarni. Za plačilo je vnaprej dobil plačano belo kavo in sto Petdeset lir (četrt dolarja)! Edino tako je, razumljivo, da je mlad študent hladnokrvno počakal duhovnika in profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, ki se je v družbi njegovega sošolca vračal od jutranje maše, ju Pozdravil in med pozdravom ustrelil enega in drugega v tilnik. Potem je prijel pod roko dekle, ki ga je čakalo in umor gledalo, ter izginil. Samo zaradi take Kardeljeve vzgoje se je moglo zgoditi, da se je tretji mlad človek preoblekel v duhovsko obleko, se dal naznaniti kot kaplan z dežele ter v sobi čez mizo mirno ustrelil bivšega bana dr. Natlačena, ko se je ta sklonil, da bi odprl pismo, katero mu je „kaplan‘‘ Prinesel. Samo iz te vzgoje moremo razumeti, da so se nedorasla dekleta iz najboljših ljubljanskih rodbin brez pomisleka metale v postelje laškim oficirjem, da so držala z okupatorjem zvezo za Osbobodilno fronto.
•	¥ *4
Edvard Kardelj je dvakrat morilec: ni dal samo pobiti toliko Slovencev; ubil je tudi toliko mladih ljudi, katere je s svojo satansko doslednostjo in nemoralnostjo vzgojil za zločince in morilce. Ti mladi ljudje, ki so leta 1942 šli skozi tečaje VOS-a, so pozneje vodili zloglasne morilske bataljone te organizacije. To je bilo leta 1943 in 1944, ko 8e je začel splošno slovenski odpor proti komunizmu. Tedaj Kardelj in Komunistična partija pod krinko Osvobodilne fronte nista mogla Slovencev več krotiti z ..individualnim terorjem"; treba jih je bilo začeti Pobijati v množcah. To morijo so vodili mladi ljudje,-ki jih je za to vzgojil Kardelj. Ti ljudje so danes na čelu OZNA-e — Odseka za zaščito naroda — ali, kakor se sedaj imenuje, UDV — Uprava državne varnosti ene najstrašnejših špijonažnih in ubijalskih organizacij, kar jih človeška zgodovina pozna.
Inoa
Spomini
(Nadaljevanje)	, V. DOLENJO, Argentirid
Hitro se izkobacam iz jarka in se ozrem po polju, če kdo hiti Proti meni. Nič sumljivega nisem opazil, le ljudje po polju so stali in kledali za menoj. Počasi sem se vzpel v hrib in rešen sem bil. Ko sem 8e na robu gozda nekoliko oddahnil in razgledal sem jo začel ubirati navkreber.	'
Kar nekam lahek je bil korak in nič posebno utrujen, menda 2ato, ker sem se čutil varnejšega.
Poldne je že odzvonilo po dolini, ko pridem do vasi vrh hriba. Zaželel sem si, da bi zaužil kaj toplega, morda skodelico mleka. Poizkusil sem kar pri prvi hiši. Med vrati sem srečal gospodinjo, ki me je
nagovorila:
„0, kje pa ste bili tovariš?" Kar pogledal sem jo.
»Kaj me poznate mama? Saj nisem bil še nikoli tukaj." Povedal sem ji. da sem domobranec, ne partizan in snel titovko z glave.
»Kaj domobranec ste —?“ je ženska zavreščala, »ježeš, potem pa hitro proč! Pri sosedu je devet partizanov, imajo postojanko. Vsakega sumljivega, ki ga dobe, takoj potolčejo."
Še zahvaliti se nisem utegnil dobri ženski, tako sem jo ubral nazaj proti gozdu in bežal proč od vasi. Prešel sem hrib in na robu obstal. Sonce se je že močno nagnilo nad vrhove in s poslednjimi žarki božalo Kokro, ki se je z njimi vijugasto igrala po dolini. Nad njo se je vila oesta proti Jezerskem.
Slonel sem ob deblu in zrl lepoto božjega stvarstva. Najraje bi zajel ta naš biser, kakor prgišče vode iz čiste Kokre in ga shranil, da h> ga nam ne ukradli, da bi ga ne kovali v suženjstvo. Vse sovraštvo iu maščevanje bi moralo splahneti v tej lepoti in zdelo se mi je v tem tl enotku, da bi ne mogel sovražiti nikogar.
Počasi sem krenil ob robu gozda, ki ga je spodaj spremljala cesta.
Nikamor se mi ni mudilo. Hodil sem počasi, brezskrbno, skoraj neprevidno in zrl to našo zasužnjeno lepoto. Mrak je že segal iz doline, ko sem se ustavil v varnem zatišju in si pripravil ležišče.
Ko sem se prebudil naslednje jutro, se je sonce že iskrilo po vrhovih. Tako sveže in prijetno je bilo, kakor gorski zrak, ki je kipel ]z resja in jelk. Pretegnil sem se spočit in poln moči. Najraje bi zavriskal, brezskrbno in prosto kakor pastir, pa mi je brnenje motorja uekje izza hriba udušilo vrisk. Izbral sem si smer in jo mahnil počasi Proti Kokrskem sedlu.
Hodil sem ves dan, mirno, brez kakih posebnih iznenadenj in










seie pod večer prišel v podnožje. Zavil sem proti hiši, katere družind sem spoznal pred dvemi leti.
Dobri ljudje so bili to. Tedaj, ko sem pobegnil od Nemcev in Pozneje od partizanov, so mi pomagali. Prepričan sem bil. da me bodo tudi sedaj sprejeli.
Previdno sem se približal poslopju in, ko sem stopil v vežo, so me akoj spoznali in se veselili, da sem ostal še pri življenju. Opozorili 80 na nevarnost nočnih vohunov in partizanskih patrol. Postregli so mi z bogato večerjo in mi ponudili prenočišče.
Ko smo se pogovarjali o najnujnejšem in potožili trpljenje in grozote preteklih dni, sem odšel k počitku. Spal sem na istem mestu kot pred dvema letoma.
Drugi dan sem pa krenil naprej še pred dnevom zaradi njih in svoje varnosti. Sledil sem znamenjem poti proti sedlu, katerega sem osegel z dnevom. Postal sem na prelomnici in se ozrl nazaj na mojo drago Gorenjsko. Pod menoj je ležal biser na božji dlani — naš raj PQd Triglavom, še nikoli nisem gledal tolike lepote, kakor to jutro jo bilo mi je, da bi ostal gori v tem skalovju, <ja bi okamenel, samo da 01 ostal v tej zemlji, ki je lepota, bolečina in hrepenenje moje.
Zgoraj za robom je zalajal srnjak. Naslonil sem se na skalo in Poslušal.
komunizem
(Nadaljevanje)
b) Od kod dve fronti?
Nadškof Jeglič je jasno in odločno napovedal dve fronti: Fronto vistusovo in fronto Satanovo. Nastane vprašanje od kot dve_ fronti, za-kaj dve fronti?
Ne moremo si prav razložiti izvora komunizma, ako ne pose-erno v začetek človeške zgodovine, ki je opisana v svetem pismu. Ko-Kunizma ne bomo nikoli prav poznali, če ga bomo smatrali samo kot Oeko novo politično stranko; ali samo kot nek nov družabni red; ali S(lm° kot nekega boritelja za boljšo srečo človeka na svetu. Izvor ko-unizma moramo iskati globlje. Iskati ga moramo tam, kjer dejansko "e‘ Ko ga bomo našli, si bomo lažje razlagali njegovo hudobijo, nje-90V0 moč, njegovo spretnost, njegovo žilavost in njegovo vztrjanost.
Poskusimo torej najti in poiskati izvor komunizma.
, K svetem pismu beremo, da je Kog v svoji vsemogočnosti in Vo0*Jneskočni dobrotljivosti ustvaril dva svetova: snovni svet —
zemljo in duhovni svet: nebesa. Na zemlji je postavil za upravitelja človeka, v nebesih pa je ustvaril veliko število angelov.
Po stvarjenju pa je Bog angele postavil na preskušnjo, da se svobodno odločijo zanj ali proti njemu. In v nebesih sta nastali dve fronti: eno fronto je vodil nadangel Lucifer pod geslom: Ne bom ti služil; drugo pa nadangel Mihael, ki je z bojnim klicem: Kdo kakor Bog, začel borbo proti Luciferju.
Sveti Janez v skrivnem razodetju pravi: „Ini nastala je vojska v nebesih: Mihael in njegovi angeli so se vojskovali zoper zmaja in tudi zmaj se je vojskoval in njegovi angeli, a niso zmogli in tudi ni bilo v nebesih več mesta zanje. In pahnjen je bil veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje tudi hudič in Satan, ki zapeljuje ves svet; pahnjen ie bil na zemljo in njegovi angeli so bili pahnjeni z njim (Raz 16, 7-9J.
Tako je nastala druga fronta, ki ji poveljuje Satdn. Ustanovljen je bil pekel, ki je izvor vsemu hudemu na svetu. In tu moramo iskati tudi izvor največje nevarnosti današnjih dni — komunizma.
Matica mrtvih
^rije bratje Benko: Janez, kapetan, in Jože sta bila vrnjena iz Vetrinja; dočim je Martin, kaplar, padel v borbi s komunisti.
155. Benko Janez, kapetan, rojen 13. dec. 1914 v Vrbljenjem pri Tomišlju, vrnjen iz Vetrinja 28. maja 1945 z dopolnilnim bataljonom (logaškimi fanti). Bil je komandant domobranske posadke v Logatcu.
1156. Benko Martin, kaplar, rojen 11. novembra 1921 v Vrblje-nje, padel v boju s komunisti
nad Lesičjem pri Škofljici dne 11. decembra 1943.
1167. Benko Jože, rojen 24. nov. 1923 v Vrbljenjem. Vrnjen skupaj z bratom Janezom 28. V. 1943.
Vas La j še, občina Selca nad Škofjo Loko
1158. Franc Rihtaršič, oče 12 otrok, odveden 6. januarja 1945 neznano kam in ubit.
NAPROŠAMO
ponovno vse rojake, ki so v posesti kakršnih koli podatkov o vetrinjski tragediji in iz dni revolucije na sploh: poročil, zapiskov, objav,, dokumentov, izjav, slik, obtožnic in dr., da pošljejo na naslov:
Tajništvo centralnega odbora: A. Bizilj;
uredništvo ..Vestnika”: I. Korošec, calle 1 No. 510, Berazategui FNGR,, prov. Buenos Aires, Argentina;
dr. Miha Krek, 673 Est 117 str., Cleveland 8, Ohio, USA;
Drago Lovrenčič, Majdiča Brook Way, Chigwell, Essex, England;
Društvo Slovencev, Kanton Falcdn 4158, Buenos Aires, Argentina.
Ker so se ob splošni podražitvi stroški v tiskarni znatno povečali, naročnina pa je ostala nespremenjena, lepo prosimo vse naročnike in prijatelje,, da skušajo razumeti težak problem, katerega ima uprava, kako izravnati Primanjkljaj, ki je nujna posledica temu.
Računamo, da so med nami še idealisti — junaki, ki se tudi v tem ne strašijo žrtev, da bodo pripomogli vsak po svojih močeh, v tiskovni sklad. Zaostali naročniki pa se bodo potrudili, da pridejo na tekoče.
Zavest, da smo storili svojo dolžnost in podprli glasilo, ki je izraz našega hotenja in klic zasutih ust pokopane mladosti, nas bo osrečila, nam b° v ponos In potrdilo zvestobe ideji naših mrtvih.
.•VESTNIK"
V Fonlanella Eo-O>«se 84 '
UPRAVA
l8t »Vestnik” izhaja mesečno. Urejuje ga uredniški odbor Zveze slovenskih Protikomunističnih borcev. — Letna naročnina znaša za: Argentino 45 pesov ^ Posamezna številka 4 pese), USA in Kanado 2.5 dolarja. Za ostale dežele valuti primerno. — Za uredništvo in upravo: K. Škulj, calle San Martin - Gral San Martin FNGBM, in I. Korošec, calle 1, No. 510, Berazategui FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina
^*ska Talleres Gr&ficos Salguero, Salguero 1506, Buenos Aires, Argentinai