Donatella Di Cesare
HUMBOLDTOVA DIALOŠKA HERMENEVTIKA
I. Humboldtovo mesto v zgodovini hermenevtike	51
Humboldtovo ime je v učbenikih, posvečenih zgodovini hermenevtike, običajno navedeno le v zvezi z znanim esejem O nalogi zgodovinopisca (Über die Aufgabe des Geschichtsschreibers, 1821), ki je med drugim vplival na pisce, kot so Steinthal, Droysen in Dilthey.1 Taksna postranska vloga je bržkone tudi posledica samosvoje neaktualnosti njegovega jezikoslovnega zasnutka, ki ga mora filozofska hermenevtika se vedno na novo odkriti in ovrednotiti.
Podobno kot Schleiermacher, ki ponavadi velja za poglavitnega sprožitelja hermenevtičnega obrata v romantiki, se tudi Humboldt dotakne vprašanja razumevanja in ga obravnava v vsej njegovi filozofski kompleksnosti. Krožna dinamika jezika ga vodi od skupne, univerzalne sposobnosti sporočanja preko dejanskih oblik naravnih jezikov h govorici posameznika, ki zaživi v dialogu. Smeli bi trditi, da je Humboldtova hermenevtika jezika dialoška hermenevtika,
1 Značilno je npr. eno izmed poglavij dela Joachima Wacha, Das Verstehen. Grundzüge einer Geschichte der hermeneutischen Theorie im 19. Jahrhundert [1926—1933], Olms, Hildesheim 1966, I, str. 227—266, v katerem avtor obravnava Humboldtovo hermenevtiko iz diltheyjevske perspektive, tj. na podlagi pregleda antropoloških in filozofskozgodovinskih spisov, vendar brez analize filo-zofskojezikovnih del.
ki se uresničuje v zgodovinskem obzorju jezikov. Prej kot teorija interpretacije je filozofska refleksija o vprašanju razumevanja, izpeljana na podlagi jezikoslovnih raziskav.
Opredelitev razumevanja je namreč rdeča nit, ki povezuje raznovrstna področja Humboldtovega raziskovanja, filološko eksegezo in politično presojo revolucionarnih dogodkov v Franciji, estetične interpretacije in fiziognomične opise, antropološke projekte in proučevanje jezika. Dinamika tega raziskovanja, ki sega od Grčije ter bližnjega in domačega sveta vse do Amerike, Jave in oddaljenih, tujih svetov, razodeva gibanje jaza, ki se iz lastnega pne k drugemu.
Ravno tu je mogoče ugledati, kako sta si Humboldtova in Schleiermacherjeva romantična hermenevtika blizu, a vendar obenem tudi daleč. Filozofsko vprašanje razumevanja je pri obeh zastavljeno na podlagi istih načel: posredovanje jezika med jazom in svetom ter prednost posameznega pred občim. Humboldt in Schleiermacher tudi izhajata iz iste trojice pogojev, ki zagotavljajo uveljavitev hermenevtičnega obrata. To so preoblikovanje filologije, nastanek zgodovinske zavesti in Kantova kopernikanska revolucija.
52
Filološka spretnost in pronicljiv občutek za zgodovino sama po sebi nista dovolj. Na koncu 18. in v začetku 19. stoletja smo priča številnim sijajnim dosežkom filologov, zgodovinarjev in antropologov. Vendar njihovo vztrajno raziskovanje različnih narodov, kultur in obdobij v duhu razsvetljenske filozofije trči ob zahtevo po obči veljavnosti razuma. Razum uveljavlja svojo univerzalnost in ne dovoljuje, da bi raziskovalci zastavili vprašanje razumevanja ob upoštevanju interpretativnih težav, ki jih skrivajo jezikovne artikulacije individualnosti. Po drugi strani ni dovolj niti Kantova kopernikanska revolucija. Če pomislimo na predelavo, ki jo doživi v Fichtejevem ali Heglovem idealizmu, moramo priznati, da kritična filozofija sama po sebi ne uvaja problematizacije razumevanja.2
Humboldtu uspe dovršena sinteza filološke prakse, pronicljivega občutka za zgodovino in premisleka kantovske filozofije, s tem pa tudi oblikovanje filozofskega nazora, usmerjenega v razumevanje človeške narave skozi raznovrstnost njenih posameznih oblik. Humboldtova filozofija pomeni interpre-
2 Prim. Tilman Borsche, Sprachansichten. Der Begriff der menschlichen Rede in der Sprachphilosophie Wilhelm von Humboldts, Cotta, Stuttgart 1981, str. 90-94.
tacijo individualnih načinov človekovega bivanja in razumevanja. Njena osnova je hermenevtika jezika kot medija bivanja in sporazumevanja.
Take hermenevtike ni mogoče označiti za golo interpretativno prakso. Najprej, ker Humboldtova prizadevanja niso omejena na besedila, marveč merijo na raziskovanje vseh obstoječih jezikov. Taka širina daje njegovi hermenevtiki svetovljanski pogled, zaradi katerega je različna od tradicionalne hermenevtike, ki se ukvarja z antičnimi teksti in poudarja predvsem pomen grščine in latinščine ter drugih pomožnih jezikov teološke sfere, od aramejščine do hebrej-ščine, različna pa je tudi od romantične hermenevtike, ki pomeni prej kontinuiteto kot prelom - odkritje sanskrta je po svojem pomirjujoča potrditev izgubljene edenske enotnosti, v kateri je babilonska zmeda presežena z indijskim mitom.
Humboldt ne zanemarja Homerja ali Svetega pisma, Bhagavad-Gite ali Aveste. Vodilo mu je hermenevtični občutek za raznovrstnost jezikov, ki pa ni znamenje lahkomiselnega eksotizma niti izraz zavračanja evropskega klasičnega izročila. Raziskovalna pot, ki ga iz Evrope popelje na Kitajsko, v Ameriko in na Javo, razpre primerjalnemu jezikoslovju dimenzijo neznanske empirične širine, ki 53 se zrcali v prenovljeni filozofski globini njegove hermenevtike. Tu pride do izraza univerzalnost vprašanja razumevanja, tehtanega na podlagi posamičnosti vsakega, vselej jezikovno posredovanega človeškega izkustva.
II. Od hermenevtike zgodovine do hermenevtike jezika
Humboldt se je začel ukvarjati s premišljevanjem individualnosti, vključno z interpretativnimi problemi, ki jih ta zastavlja, že v sklopu raziskav o primerjalni antropologiji, zlasti ob upoštevanju posebnega mesta posameznika kot najbolj individualizirane pojavne oblike raznovrstnosti človeškega rodu. Na prvi odgovor - pravzaprav na prvi osnutek odgovora - na vprašanja, ki jih zastavlja interpretacija individualnosti, pa naletimo šele v njegovi filozofiji zgodovine, natančneje v razmišljanju o učinkih posameznikove moči.
V eseju O nalogi zgodovinopisca so zaslutene univerzalne razsežnosti her-menevtike zgodovine znotraj dramatične in konfliktne vizije svetovne zgodovine. Humboldt se, sledeč Herderju in odprto polemično do Kanta, odloči za kritiko »filozofskih zgodovin«, ki izpovedujejo značilno zaupanje v napredek človeštva, za katerim se komajda potuhne oholost razsvetljenca, prepričanega,
da je živo zrcalo svoje preteklosti.3 »Filozofska zgodovina« pozablja, da ima zgodovinsko znanje perspektivičen značaj. Prepričana je, da lahko s transcendentnega gledišča individualno stvarnost reducira na vesoljnost abstraktnega, totalizirajočega ideala. V nasprotju s tem Humboldtova koncepcija svetovne zgodovine zahteva opustitev zamisli o napredovanju človeških usod v smeri vse večje popolnosti: »biti v ~asu« pomeni »ustvarjati in zahajati«, domnevni smisel celote pa ni in ne more biti opravičilo za žrtvovanje posa-meznika.4 Celo duh ne more ubežati »kaoti~nemu valovanju« toka zgodovine, v katerem se, za razliko od Heglovega duha, tudi sam »razvija, spreminja, v~asih tone«.5 Zgodovina ne odseva razvoja univerzalnega duha in ne zagotavlja njegove višje prisotnosti. »Neusmiljenost zgodovine vesolja« postavlja v vprašanje modele linearne evolucije.6 Tok zgodovine ni enakomeren, ni gola rezultanta vzrokov in učinkov, temveč je izraz nenehnega prepletanja individualnih silnic, ki postanejo dejavne spontano.7 Tu ni absolutnih sintez, ni preseganj v smeri stalnega in skladnega dopolnjevanja. Tok zgodovine skan-dirajo raznovrstne oblike človekove duhovne moči, ki razgrinjajo nove vidike, novo enostranskost, nove nezmanjšljive posebnosti, pri čemer sploh »ni nujno«, da bi bile »zadnje tudi najpopolnej{e«.s Vendar nelinearnost toka ne posega v 54 enotnost in verjetnost svetovne zgodovine; raznolikost in polnost, pojavni obliki duhovne moči človeštva, pomenita temelj, ki ga minljivost ne more načeti.
Tesna zveza med »kaotičnim valovanjem« zgodovine in posamezniki, ki so dejavni v njej, onemogoča, da bi za zgodovino uporabljali dedukcije, in zahteva hermenevtiko zgodovine, ki se je sposobna orientirati v takem valovanju. Če je zgodovina delo človeka in njegove ustvarjalnosti, je moč duha, ki je oblikovala zgodovino, sorodna moči, ki še naprej deluje v človekovi notranjosti. Razumevanje pomeni srečanje dveh različnih zgodovinskih perspektiv v skupnem obzorju zgodovine sveta. Dialog z izročilom je nova možnost, ki si jo človek
3	Wilhelm von Humboldt, »Betrachtungen über die Weltgeschichte« [1814], v: Albert Leitzmann (ur.), Gesammelte Schriften, Behr, Berlin 1903-1936 (Ponatis: de Gruyter, Berlin 1968), III, str. 350.
4	Ibid., str. 353.
5	Ibid., str. 353.
6	Ibid., str. 354.
7	Wilhelm von Humboldt, »Betrachtungen über die bewegenden Ursachen in der Weltgeschichte« [1818], v: Gesammelte Schriften, op. cit., III, str. 363-365; Wilhelm von Humboldt, »Über die Aufgabe des Geschichtsschreibers« [1821], v: Gesammelte Schriften, op. cit., IV, str. 47-48.
8	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues [1836], ur. Donatella Di Cesare, Schöningh (UTB), Paderborn 1998, str. 149.
pribori v procesu samospoznavanja in s katero je presežen monolog »filozofske zgodovine«.9 Hermenevtika Huboldtove filozofije zgodovine je torej dialoska hermenevtika, ki se iz predhodne in izvorne skladnosti razvije v dejanje razumevanja. To dejanje pomeni srečanje dveh različnih perspektiv in zato po svoji naravi ne more biti nikdar zaključeno. Zaradi krožnosti razumevanja ni mogoča »ve~ja natan~nost, ampak samo ve~ja skladnost«.10
Razmerje med subjektom in objektom se tu že umika razmerju med subjektom in drugim subjektom, na katerega napotuje snov zgodovine - snov, ki ima že vedno svojo obliko. Tu je dialoški značaj Humboldtove hermenevtike zgodovine posebej poudarjen. Zgodovinarjeva naloga je pritegniti na dan individualno moč v trenutku, ko se ta združi s tistim, kar jo obdaja in kar je bilo ustvarjeno pred njo. To pomeni stopiti v dialog z individualnostjo. Humboldt in Schleiermacher menita, da v zgodovini obstaja skrivnost, ki je ni mogoče razmotati. To je skrivnost obstoja drugega, skrivnost tija.11 Pri razumevanju posamičnosti se ne moremo nikdar znebiti vseh nejasnosti. To je razvidno pri individualiziranih oblikah jezikovnosti, pri posameznih jezikih, ki so sicer najvišji pojav človeškega duha, a obenem tudi posredniki neprekinjenega dialoga različnih posameznih perspektiv skozi zgodovino.	55
Hermenevtika zgodovine napotuje na hermenevtiko jezika. Konstitutivne značilnosti vsakega hermenevtičnega izkustva so določene z jezikom. Herme-nevtika jezika postane paradigma za vsako možno hermenevtiko.
III. Srečanje z jezikom
Proučevanje jezika ni namenjeno zgolj preverjanju načel, ki jih je Humboldt oblikoval na področju antropoloških in zgodovinskih raziskav, marveč je mesto hermenevtičnega obrata sredi Humboldtove raziskovalne poti. Z njim je omogočena zastavitev vprašanja razumevanja.
Za razliko od najbolj samoumevnega in neposrednega, vendar pa tudi ozkega gledanja, ki razume jezik kot sredstvo, Humboldt dojema jezik kot organ, ki
9	Wilhelm von Humboldt, »Über die Gesetze der Entwicklung der menschlichen Kräfte« [1791], v: Gesammelte Schriften, op. cit., I, str. 92.
10	Ibid., str. 96.
11	Prim. Hans-Georg Gadamer, »Wahrheit und Methode« [1960], v: Gesammelte Werke 1: Hermeneutik I, Mohr Siebeck, Tübingen 1999, str. 195.
ima posredniško vlogo med človekom in svetom.12 Še več, jezik je organ tudi v smislu, da je del samega človeka, saj je globoko zakoreninjen v njegovi telesnosti. Prva sfera jezika ni zunanjost, marveč človekova notranjost. Jezik je izvorna in naravna stvarnost, ki se prek zvokov in v soglasju z drugimi razvije iz nagona, iz notranje, osnovne potrebe v človeški naravi po oblikovanju seb-stva in sveta.13
Jezik torej ni zgolj artikulacija zunanje biti, biti sveta, marveč tudi izraz notranjega bivanja, ki je nerazdružljivo povezano z zunanjim. Z notranjim bivanjem se jezik celo prekriva, saj je njegov medium, sredstvo in organ. Humboldt ugotavlja, da je jezik »organ notranjega bivanja, samega bivanja, tako kot se postopoma povzpne k samospoznanju in izrazu«.14
Posredovanje, ki ga jezik vzpostavlja med jazom in svetom, je omenjeno v pismu, ki ga je Humboldt poslal Schillerju septembra leta 1800.15 To posredovanje ni preprosta vzpostavitev stika med jazom in svetom. Imeti svoj svet za človeka pomeni ločiti se od sveta, ki ga obdaja in oklepa, skorajda tako, da ga postavi nasproti sebe. Takšna nasprotnost zaznamuje prvo dejanje refleksije. 56 Kot naravno bitje je človek izvorno povezan s svetom, temelj spoznavnih zmožnosti je izvorna enotnost človeka in sveta.16 Enotnost je prelomljena z dejanjem refleksije, s katerim človek postavi sebe pred predmete (Gegen-stände) in se tako vzpostavi kot subjekt. To dejanje je po sebi jezikovno. V njem se nujno sproži konstitucija jaza in sveta: »Jezik nastane s prvim dejanjem refleksije; tam, kjer se človek iz teme nagona, v katerem subjekt požira objekte, prebudi k samozavesti, obstaja beseda, prva ovira, ki si jo človek postavi, da bi lahko sploh postal na svoji poti, in obenem prvi vzgib k opazovanju in orientaciji.«11
Jezik ni zgolj orodje, temveč sredstvo, »s katerim človek obenem oblikuje sebe in svet oziroma preko katerega pridobi samozavest, tako da iz sebe izloči
12	Wilhelm von Humboldt, »Latium und Hellas oder Betrachtungen über das klassische Alterthum« [1806], v: Gesammelte Schriften, op. cit., III, str. 161.
13	Wilhelm von Humboldt, »Über das vergleichende Sprachstudium in Beziehung auf die verschiedenen Epochen der Sprachentwicklung« [1820], v: Gesammelte Schriften, op. cit., IV, str. 15.
14	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 9.
15	Siegfried Seidel, Der Briefwechsel zwischen Friedrich Schiller und Wilhelm von Humboldt, Aufbau Verlag, Berlin 1962, II, str. 201-208.
16	Wilhelm von Humboldt, Über das vergleichende Sprachstudium, op. cit., str. 21.
11 Wilhelm von Humboldt, »Über Denken und Sprechen« [1195-1196], v: Gesammelte Schriften, op. cit., VII, str. 582.
svet«.18 Če je človek res človek »samo zaradi jezika«, je tudi svet zares svet, ker se konstituira v jeziku.19 Brez jezika bi umanjkali tudi predmeti. Človek je obdan »s predmeti, ki jih zazna izključno tako, kakor mu jih ponudi jezik«.20 Vendar funkcija jezika ni zgolj razločevanje nasprotnega. Jezik je tisto, kar povezuje ali, če pomislimo človekovo hrepenenje po izvorni, izgubljeni enotnosti, celo na novo poveže jaz in svet kot posrednik v nastalem sporu. Narava jezika združuje specifični naravi človeka in sveta ter s tem ustvarja novo celoto.21 »Iz refleksije sveta v človeku nastane sredi njih jezik, ki povezuje človeka s svetom in oživlja svet s človekom.«22 Posredniška vloga jezika prinaša s sabo izvorno jezikovnost človeka kot izvorno jezikovnost biti-v-svetu. Humboldtova ugotovitev razmerja med jezikom in svetom je med drugim podlaga Gada-merjeve »jezikovnosti hermenevtičnega izkustva«, ki je opredeljeno kot jezikovno posredovano izkustvo tistega, kar je bilo oblikovano na podlagi notranje moči človekove in je zato že vedno uobličena tvar, že vedno govor, že vedno jezik.23
IV. Hermenevti~ni ob~utek za razli~nost jezikov
Ker so vsi ljudje sposobni govoriti, mora tudi jezik postati individualen in stvaren, sicer bi ostal gola sposobnost, gola možnost dejanja. Nujen proces 7 diverzifikacije in individualizacije je skladen s prednostjo posameznega pred občim.
Med poloma univerzalnega in individualnega se razpira neskončen krog jezika; ta dva pola sta mejnik neomejenega polja različnosti. Jezik se namreč pojavlja v neskončni različnosti individualnih jezikovnih razlik, značilnih za naravne jezike. Mišljenje torej »ni odvisno samo od jezika kot takega, marveč, do dane mere, tudi od vsakega posameznega jezika«.24 Posrednik med človekom in svetom ni jezik kot univerzalna oblika, marveč vsak posamezen jezik, tako kot se je oblikoval skozi zgodovino. Raznovrstnost jezikov vdere v negibno in
18	Siegfried Seidel, Der Briefwechsel zwischen Friedrich Schiller und Wilhelm von Humboldt, op. cit., II, str. 207.
19	Wilhelm von Humboldt, Über das vergleichende Sprachstudium, op. cit., str. 16.
20	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 186.
21	Wilhelm von Humboldt, Latium und Hellas, op. cit., str. 168.
22	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 325.
23	Prim. Hans-Georg Gadamer, Wahrheit und Methode, op. cit., str. 447.
24	Wilhelm von Humboldt, Über das vergleichende Sprachstudium, op. cit. str. 21.
abstraktno vesoljnost čistega mišljenja, v katerem je obtičala filozofija. To je trenutek Humboldtove kopernikanske revolucije ali bolje točka, na kateri se Humboldt na podlagi Kantove misli odloči za svoj jezikovno-hermenevtični obrat. Nikakor ne smemo podcenjevati odločilnega vpliva, ki ga priznanje raznovrstnosti vplivov vpelje v njegovo hermenevtiko: pridobljen je herme-nevtični občutek za drugost drugih jezikov, za drugačnost drugih individualitet.
Različnost jezikov »ni razli~nost glasov in znakov, marve~ razli~nostpogledov na svet«.25 Če se svet konstituira samo z jezikom in v jeziku, jezik pa se pojavlja v različnosti posameznih jezikov, ne obstaja samo en svet, marveč množica svetov, ki ustreza množici perspektiv, ki jih razpre vsak izmed jezikov. Vprašanje o svetu na sebi ni več smiselno. Fenomen različnosti ni omejen samo na označevanje, marveč prežema tudi pomen, različne semantične zgradbe sveta v vsakem posameznem jeziku. Vsaka individualna perspektiva zrcali svet na svoj način, ko ga sama oblikuje, pri čemer celota perspektiv omogoča spoznanje sveta, vendar ga ne izčrpa, saj vsaka nova perspektiva še dodatno bogati celoto. V tem smislu so vsi jeziki skupaj »kotprizma, vsaka stran osvetli vesolje z druga~nim barvnim odtenkom«.26
58
Vendar različnost jezikov pridobi tako tudi tragično globino. Če bi bila različnost samo v glasovih, ne bi ovirala dostopa do resnice. Vendar pa seže do pomenov, s tem pa, kakor je videti, odpre brezno nesporazuma in babilonske zmede. Jeziki postanejo prve stvarne ovire na poti razumevanja: dajejo nam vedeti, da se ne razumemo. Zaradi različnosti jezikov postane otipljiva drugačnost obdobij, kultur, posameznikov.
Filozofija, ki uglašuje svoj spev različnosti na podlagi raznovrstnosti posameznega, se navidez ne more izogniti očitku, da je relativistična in solipsistična. Vendar nam navedena metafora o prizmi že prišepetava drugo resnico: različnost je vedno različnost znotraj enotnosti. Ta neodstranljiva enotnost predpostavlja vesoljno skladnost jezikov in ima za temelj osnovno načelo Hum-boldtove antropologije, bistveno enotnost človeškega rodu, ki ne potrebuje »dodatnih pojasnil«.21
25	Ibid., str. 119.
26	Wilhelm von Humboldt, »Essais sur les langues du nouveau continent« [1812], v: Gesammelte Schriften, op. cit., III, str. 321.
21 Wilhelm von Humboldt, »Grundzüge des allgemeinen Sprachtypus« [1824-1826], v: Gesammelte Schriften, op. cit., V, str. 383.
V. O prvenstvu govorice
Individualizacija jezika se ne izčrpa z individualnimi oblikami posameznih jezikov. Narava različnosti, ki se razodeva v jezikih, kaže na dodatno stopnjo individualizacije. Jezik je celota individualnih jezikovnih oblik, vsak posamezni jezik pa je kot krog, ki ga sestavljajo številni delci.28 Zato pa je individualnost jezika vedno »enotnost v različnosti«,29 a samo v relativnem smislu, saj je prava individualnost le v posamezniku, v njegovih besedah in govorici: »Samo v posamezniku doseže jezik svoje zadnje določilo.«30 Posamezni jeziki se pojavljajo »v dejanju svojega stvarnega nastajanja«, v individualnem govoru.31 Kot dejansko resnico lahko izkusimo le jezikovna dejanja posameznikov. Jezik zato ne more obstajati mimo govorjenja.32
Na podobno perspektivično zaobrnitev proučevanja jezika naletimo tudi pri Schleiermacherju. Schleiermacher predlaga novo razumevanje razmerja med jezikom in govorico, ki v marsičem spominja na Humboldtovo. Njegov nazor zasledimo že v akademski spomenici O različnih metodah prevajanja (Über die verschiedenen Methoden des Übersetzens, 1813). Ustvarjalno dejanje govora je tu mišljeno kot sinteza, ki izpričuje spontanost posameznika.33 Po Hum- 59 boldtu govorno dejanje »ni pogoj niti pravo dejanje, marveč stvarno delovanje v minevanju trenutkov«.34 V govorici se jezik nujno pokaže kot energeia, uresničitev dynamis, ki pomeni hkrati preoblikovanje in preseganje jezika.35 Jezikovna ustvarjalnost, ki vsakič nastane in se razprostre v jeziku, lahko celo spremeni načela in načine jezikovnega postopka. v tem dejanju se proces
28	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 286-288.
29	Wilhelm von Humboldt, »Über den Nationalcharakter der Sprachen« [1822], v: Gesammelte Schriften, op. cit., IV, str. 420.
30	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 190.
31	Ibid., str. 194.
32	Wilhelm von Humboldt, Grundzüge des allgemeinen Sprachtypus, op. cit., str. 395.
33	Friedrich Daniel Ernst Schleiermacher, »Über die verschiedenen Methoden des Übersetzens«, v: Sämtliche Werke, Berlin 1835-1864, str. 153.
34	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 325.
35	V zvezi z aristotelskim ozadjem Humboldtove misli prim. Donatella Di Cesare, »Die aristotelische Herkunft der Begriffe ergon und energeia in Wilhelm von Humboldts Sprachphilosophie«, v: Jörn Albrecht (ur.), Energeia und Ergon. Studia in honorem Eugenio Coseriu, Narr, Tübingen 1988, II, str. 29-46.
proizvajanja jezika dovrši in vsakokrat znova začne; vsako dejanje je pogoj novih dejanj. Tako kot je možnost vselej podrejena deju, ki pomeni njen pogoj, tako je tudi jezik vedno podrejen govorici, ki se izraža v njej. Kot udejanjena možnost in aktualizirana potenca je ravno govorica temelj in razlog jezika. Zato jezik postane jezik »skozi govorico«.36 Prvenstvo govorice lahko razumemo tudi kot prednost in nadrejenost govorice glede na jezik. Razumevanje razmerja med jezikom in govorico, kakršno je dolgo prevladovalo v novoveški gramatiki, je tu zaobrnjeno na glavo. Gramatično izročilo se je ukvarjalo z mrtvim okostjem jezika, s popredmetenim jezikom, ločenim od dejanja, ki ga ustvarja, pri čemer je govorico razumelo kot stranski, nepopoln pojav.
V nasprotju s tem je za Humboldta govorica temeljni in izvorni jezikovni fenomen.37 S tem ne razvrednoti jezika, temveč jezik razume kot celoto govorice, ki ne obstaja mimo posameznih govoric. Gre za razlikovanje med možnostjo in dejanskostjo jezikovne pojavnosti, ne pa za ontološko razliko. Her-menevtična perspektiva omogoča postanek v neskončnem krogu individua-lizacije jezika, ki se vrti od jezika kot univerzalne sposobnosti skozi posamezne jezike do individualnih dejanj govora in, v nasprotni smeri, od teh dejanj do 60 jezika v njegovi celoti. Kar je v tem krogu predhodno, če se smemo tako izraziti, pa je, v skladu s Humboldtovim poudarjanjem ustvarjalnosti, ravno govor oziroma uresničevanje govorice, saj so v njem hkrati in nezaobrnljivo prisotni jezik in posamezni jeziki.38
VI. Govoriti in razumeti: hermenevti~ni krog jezika
Načinov individualizacije jezika je neskončno mnogo, vendar je »na~elo indi-vidualizacije vselej isto: misliti in govoriti v dani posameznosti«.39 Posamez-
36	Wilhelm von Humboldt, »Über die Verschiedenheiten« [1827-1829], v: Gesammelte Schriften, op. cit., VI, str. 181. V tej zvezi Humboldt izrecno navaja Schleiermacherja: Versuch einer Analyse der Mexikanischen Sprache, v: Gesammelte Schriften, op. cit., IV, str. 233-284.
37	Wilhelm von Humboldt, »Über die Sprachen der Südseeinseln« [1828], v: Gesammelte Schriften, op. cit., VI, str. 43; Über die Verschiedenheiten, op. cit., str. 147.
38	Za razmerje jezik-posameznik pri Humboldtu glej Ludwig Jäger, »Die Individualität von Rede und Verstehen. Aspekte einer hermeneutischen Semiologie bei Humboldt«, v: Manfred Frank in Anselm Haverkamp (ur.), Individualität. Akten des Kolloquiums ,Poetik und Hermeneutik', Fink, München 1988, str. 76-94. Glej tudi Donatella Di Cesare, »Pour une herméneutique du langage. Epistémologie et méthodologie de la recherche linguistique d'après Humboldt «, Cahiers Ferdinand de Saussure, 4 (1990), str. 123-140.
39	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheiten, op. cit., str. 183.
nost govora je empirični fenomen, ki ga mora raziskovanje jezika priznati in spoštovati. Lahko pomeni interpretativno težavo, ni pa teoretski problem. Resnična skrivnost ni govor, marveč razumevanje.
Neposredno dopolnilo posameznosti govora je posameznost razumevanja. Vsaka jezikovna oblika mora biti razumljiva po svoji naravi, to pa sproži bistveno vprašanje o razumevanju ustvarjajoče individualnosti, ki se ne podreja univerzalnim obrazcem in vselej zahteva, da se proces razumevanja izpolni v spoštovanju drugosti sogovornika. Na svoji hermenevtični poti skozi krožno individualizacijo jezika se Humboldt zaustavi pri vprašanju razumevanja in ugleda vesoljnost hermenevtičnega vprašanja.
Schleiermacher se iz enakega filozofskega ozadja, a po drugačni poti, prebije do podobne problematizacije razumevanja, ko izhaja iz posredovalne vloge jezika ter prednosti posameznega pred občim. Njegov oris vesoljne herme-nevtike izhaja iz zamisli, da izkustvo tujega in zadevna možnost nesporazuma nista omejena na interpretacijo besedil in svetopisemsko eksegezo, marveč sta značilna za razumevanje vsakega pomenljivega pogovora. od tod tudi njegova trditev o univerzalnosti hermenevtike.
Pri Schleiermacherju in Humboldtu razumevanje ni psihološko, temveč jezikovno dejanje. Po Schleiermacherju je »vsako dejanje razumevanja hrbtna stran govornega dejanja«.40 Humboldt meni, da sta »razumevanje in govorjenje razli~na u~inka iste jezikovne sposobnosti«.41 Navezovanje govora in razumevanja na jezikovno ravnino je posebej izrazito. Pogoji govora in razumevanja izhajajo iz univerzalne jezikovne sposobnosti, ki je skupna vsem ljudem. Vesoljnost hermenevtičnega vprašanja pogreza svoje korenine v vesoljnosti jezika.
61
VII. Jaz in ti: dialoškost jezika kot vzorec razumevanja
Dejanje razumevanja je kot njegova »hrbtna stran« prav tako individualno in ustvarjalno kot govorno dejanje. Dialoški vzorec razumevanja je torej v dejanju govora in mišljenja. Čeprav domuje v individualnosti jaza, ta vzorec že na-poteva na drugost tija. Drugače povedano: pojem individualnosti ne izključuje
40	Friedrich Daniel Ernst Schleiermacher, Hermeneutik [1819], Winter, Heidelberg 1959, str. 301.
41	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 183.
drugosti, marveč jo priklice. Dialoški značaj jezika utemeljuje, v nasprotju z monološkim obrazcem metafizičnega solipsizma, nov dialoski vzorec, ki že vključuje vprašanje razumevanja in uvaja dialoško hermenevtiko.42
Jezik je temelj predmetnosti mišljenja. Delovanje čutov in delovanje uma se združita v sintezo ter iz množice čutnih vtisov, ki zaživijo v subjektu, po-vzameta poteze in vidike, ki so, z vidika subjekta, značilni za predmet.43 Sub-jektiviteta subjekta ima dejavno vlogo pri oblikovanju predmeta. Proces poenotenja povzroči, da na predmet gledamo na subjektiven način - Humboldt temu pravi »subjektivna predstava«..'4'4 Takšna predstava še ni pojem, saj se mora pred tem objektivirati, kar pa je mogoče le s posredovanjem jezika. Poenotenje razlik, ki sestavljajo predstavo, poteka v zvoku. Zvok ni zunanji element glede na nastanek predstave, marveč je njen sestavni del, saj nastane z istim sintetičnim dejanjem in je celo pogoj sinteze. Predstava postane obstojna samo v čutnozaznavni obliki besede. V besedi je ohranjen in določen rezultat poenotenja. S tem se predstava loči od notranjega delovanja, ki jo je proizvedlo in ki bi sicer »izginilo skorajda brez sledu«.45 Ta ločitev pomeni prvo stopnjo objektivacije - predstava zapusti sfero jaza, v kateri bi sicer obtičala.
62
Vendar ta prenos še vedno ne zaznamuje nastanka pojma. Objektivacija je popolna, samo ko jaz prepozna svojo stvarno objektivirano predstavo zunaj sebe. To je mogoče le v tiju. Samo ko jaz zasliši, da je njegovo besedo izgovoril tudi ti, prerase predstava »v dejansko objektivnost, ne da bi ji bila pri tem subjektivnost odvzeta«.46 Predstava postane v jeziku pojem, in sicer na podlagi tija, ki jo odseva. Dokaz, da je ti nujen za gibanje mišljenja, najdemo po Hum-boldtu že v dejstvu, da se tudi posameznik v osami pogovarja sam s sabo, kot bi bil v družbi drugih ljudi.
42	V zvezi s pojmom dialoga pri Humboldtu prim. Armin Burkhardt, »Der Dialogbegriff bei Wilhelm von Humboldt«, v: Rudolf Hoberg (ur.), Sprache und Bildung. Beiträge zum 150. Todestag Wilhelm von Humboldts, THD, Darmstadt 1987, str. 141—173. Prim. tudi M. Theunissen, Der Andere, de Gruyter, Berlin—New York 21977.
43	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 180.
44	Ibid., str. 180 isl.
45	Ibid., str. 80.
46	Ibid., str. 182.
47	Wilhelm von Humboldt, »Über den Dualis« [1827], v: Gesammelte Schriften, op. cit., IV, str. 25.
»Temelj vsakega govora je pogovor. «47 Govor je vedno govor-z-drugimi, mišljenje je vedno mišljenje-z-drugimi. Jezik razkriva družbenost človeškega bitja, na temelju katere je zgrajeno sobivanje ljudi.48 V tem smislu pomeni »veliko prehodno točko od subjektivnega k objektivnemu«, od vselej omejene individualnosti k bivanju, ki v sebi sočasno vsebuje vse.49 Jaz tu ni mišljen kot nasprotje ne-jaza, ni abstraktni jaz, ki bi bil ločen od posameznih odnosov in ostal ukleščen v monološkem solipsizmu metafizike. Humboldtov jaz je stvaren in konkreten, je zgodovinski jaz, ki prebiva v skupnosti, je jaz, ki ga določa in vzpostavlja dialog z drugimi. Njegova posameznost je po sebi omejena in omejevalna, a zahteva značilno preseganje subjekta, ki se izraža v potrebi po opredmetenju dialoga. Dialog je mesto, v katerem se subjekt odtuji, opredmeti in uobliči tvar fenomenskega sveta: takšna alienacija je obenem subjektivi-zacija in ponotranjenje objektiviranega sveta. Vendar se zaradi njenega jezikovnega značaja ta objektivacija lahko dogodi samo v vmesju (Zwischen), v jezikovnem prostoru med jazom in tijem. Jaz spozna obliko sveta samo v odgovoru tija, s tem pa spozna tudi sebe kot jaz.
Tu - v oblikovanju sveta in v samooblikovanju jaza preko tija - ugledamo »delo duha«, namenjeno vzpostavitvi jezika.50 Tu se tudi jezik pokaže ne samo gg kot poiesis, ki se nanaša na razmerje med subjektom in objektom, marveč tudi in predvsem kot praxis, ki se uresničuje v razmerju med subjekti.
Ker je jezikovno posredovana in torej dialoška, je objektivnost vselej med jazom in tijem in je torej vedno interindividualna. Postati objektiven pomeni postati skupen. V dialogu kot v praksi vprašanj in odgovorov se oblikujeta jaz in ti ter poleg sebe oblikujeta tudi svoje predmete, ki postanejo skupni.
Dialog vselej poteka v horizontu jezika, znotraj njega pa v perspektivi, ki jo razpre posamezen naravni jezik, natančneje, v svetu, ki je že vedno jezikovno oblikovan. Čeprav je že objektiviran, ker je že svet, je ta svet vedno tudi med-svetje. To pa pravzaprav pomeni zgolj to, da svet ostaja v izvornem prostoru svojega nastanka, v dialogu med jazom in tiem, in da tudi ne biva samostojno zunaj njega. Jezikovno posredovan svet ni nikoli zunajindividualni svet; kot
48	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 183.
49	Wilhelm von Humboldt, Über das vergleichende Sprachstudium, op. cit., str. 25.
50	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 174.
medindividualni svet je torej obenem vedno individualen. Dialoškost jezika pojasnjuje, zakaj je pogled na svet, ki ga jezik vsebuje, vedno znova presežen.
Znotraj perspektive, ki jo razpira jezik, pridobi dialog dve dimenziji: horizontalno, v kateri se povezuje z jazom, in vertikalno, v kateri se jaz in ti povežeta s tistim mi, ki se je postopoma oblikoval skozi jezik in njegovo zgodovino. Vertikalna dimenzija posreduje horizontalno: z objektivizacijo lastne subjektivnosti - in hkratno subjekti vizacijo objektivnega sveta - stopi jaz v razmerje z mijem še prej kot s tijem, saj sporočanje seže po glasovih maternega jezika, materinščina pa postane tudi izraz njegovih čustev.51 To je mogoče zato, ker jezik posamezniku ni nikdar tuj. Takšen se lahko zazdi, ko z omejenega zornega kota motrimo njegovo objektivnost, ne pa ko ga na podlagi osnovnega načela Humboldtove hermenevtike povezujemo s subjektiviteto, ki jo prikliče vse, kar je bilo že uobličeno. Zaradi »sorodstvene vezi«, ki povezuje generacije in zagotavlja neprekinjeno »jezikovno komunikacijo«, si tudi subjektivitete med sabo ne morejo biti popolnoma tuje.52
Rešitev tega nasprotja je v človeški naravi. Kar nastaja iz tistega, kar tvori 64 skupaj z mano pravzaprav neko celoto, omogoča, da pojmi osebka in predmeta, odvisnosti in neodvisnosti prehajajo eden v drugega.53 Kar v jeziku omejuje in določa posameznika, izhaja iz intime človeške narave. Njegovo tujstvo je zgolj tujstvo kontingentne individualnosti.
VIII. Mostovi razumevanja, mostovi daljave
Humboldtovi spisi so prepredeni z neprekinjenimi zvezami metafor. Nekatere strani jezika so obsijane, druge pa nujno ostanejo v senci.54 Metafora je Hum-boldtov odgovor na vprašanje, kako je mogoče spregovoriti o jeziku. Jezik ni predmet med drugimi predmeti. Če ga popredmetimo, zapademo v poljubno določanje. Jezik zaživi samo v individualnem dejanju govora ter ubeži pojmovnim definicijam. Njegovega bistva se je mogoče dotakniti le preko govorice
51	Ibid., str. 189.
52	Ibid., str. 190.
53	Ibid., str. 190.
54	V zvezi s težavami, ki nastopijo pri poskusu razumevanja jezika, ter z zmotnim prepričanjem filozofij in znanosti, da je mogoče opredeliti njegov pojmovni obseg, Heidegger izraža svoje občudovanje nad temno globino Hubmoldtovih uvidov v bistvo jezika. Prim. Martin Heidegger, Unterwegs zur Sprache, Neske, Pfullingen 1959, str. 268.
metafor. Poleg identitete metafora pokaže tudi na razliko, s tem pa ohranja njuno nasprotje. Metafora ne pozna evforije pojmovnih definicij, nikdar ne postavlja dokončnih trditev. Metafora ne zakriva razlik. Zato pa je odprta, hipotetična interpretacija, ki po svoji naravi ne more prevzeti fiksne in izkristalizirane oblike.55 Metafora je določilo jezika, vendar je to določilo le delno in začasno.
Ob metafori organa in prizme se nam v zvezi z vprašanjem razumevanja ponuja še tretja pomenljiva metafora, most: »Kjer dve bitji ločuje popolno brezno, ni mostu razumevanja, ki bi ju povezal: da se lahko razumemo, smo se morali že razumeti na drug način.«56
Predstava o jeziku, ki bi s svojimi mostovi ustvarjal popolno skladnost, je izraz želje ali, v primeru znanosti, celo izpovedane vere. Humboldt pa je do možnosti, ki jih zagotavlja »most jezika«, videti precej zadržan. »Različni ljudje z isto besedo ne mislijo na natanko isto stvar, ta najprej malenkostna razlika pa se polagoma razširi čez cel jezik, tako kot krog na vodi.«51
To je Humboldtov opis izkustva nerazumevanja, ki izhaja, tudi v teoretskem gg pogledu, iz njegovega pojmovanja jezikovne različnosti. Ta se širi vse do bregov individualnosti. Nesporazum je tudi znotraj razumevanja zelo pogosta, že skoraj vsakdanja izkušnja. Večkrat začutimo, da govorimo iste besede, a se vendar ne razumemo. Za razumevanje ni dovolj pragmatika. Sokrat je to mojstrsko prikazal s svojo ironijo. Mogoče pri tem ostaja odprto vprašanje odnosa, ki ga moramo imeti do take izkušnje. Naj jo zavrnemo, kot to počne za znanost značilen racionalistični optimizem? Naj jo preprosto sprejmemo in pretrpimo, kakor predlaga pesimistični misticizem?58 V obeh primerih je razvidna nepopolnost jezikovnih sredstev. Zato pa si zagovorniki obeh stališč tudi prizadevajo preseči jezik, pribresti onstran jezika.
55	V zvezi z vprašanjem metafore pri Humboldtu prim. Hartmut Schmidt, »Sprachwissenschaftliche Metaphorik bei Wilhelm von Humboldt und Jacob Grimm«, v: Arwed Spreu in Wilhelm Bondzio, Humboldt-Grimm-Konferenz, Humboldt Universität zu Berlin, Sektion Germanistik, Berlin 1986, II, str. 49-64; Hubert Ivo, »Warum über Sprache metaphorisch reden? Zum wissenschaftstheoretischen Status eines Metaphernfeldes«, v: Rudolf Hoberg (ur.), Sprache und Bildung. Beiträge zum 150. Todestag Wilhelm von Humboldts, op. cit., str. 81-108.
56	Wilhelm von Humboldt, Über die Aufgabe des Geschichtsschreibers, op. cit., str. 41.
51 Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 190-191.
Pri svojem priznanju nerazumevanja, ki je vključeno v vsako razumevanje, se Humboldt sicer sklicuje ravno na jezik, a se ne predaja niti navdušenemu optimizmu niti pesimistični potrtosti. Konstitutivne značilnosti razumevanja so posledica same narave jezika: univerzalnost in individualnost - pola, znotraj katerih kroži jezik - določata pogoje in meje razumevanja.
Proces razumevanja pomeni srečanje dveh individualnih perspektiv v skupnem obzorju jezika, ki ga ni mogoče preseči. Prav zaradi tega si nista ti dve perspektivi nikdar popolnoma tuji. Humboldt v zvezi s tem omenja predhodno in izvorno skladnost.59 V tem pogledu se razumevanje pokaže kot proces arti-kulacije in razvoja izvorne skladnosti, ki vendar ne bo mogla nikoli preprečiti pojavljanja ločenosti in drugosti.
Jezik pa ni samo organ, ki naj bi omogočil doseganje skladnosti; v svoji enotnosti je tudi neovržen dokaz te skladnosti. Kot univerzalni organ kaže na soglasje jezikov, »zaradi katerega mora vsakdo imeti v sebi ključ za razumevanje vsakega jezika«.60 Vendar takšen pogoj razumevanja nikakor ne pomeni, da bo razumevanje tudi zares uspelo. Razumevanje ni »predaja materialne vsebine«, 66 marveč »vzgib, ki vzpostavlja ubrano skladnost z drugim«. To skladnost Humboldt opisuje z drugim organumom, orglami kot glasbilom.61 Razumevanje in sporazumevanje posameznikov je možno, ker »se vsakdo dotakne istega člena v verigi čutnih predstav in notranjih pojmovnih zgradb; vsi pritisnejo na isto tipko svojega duhovnega instrumenta, takrat pa se v vsakem človeku porodijo skladni, vendar ne povsem istovetni pojmi.«62
zmote in nesporazume, ki prežijo nad vsakim razumevanjem, lahko trenutno presežemo s stalnim, nenehnim vzajemnim pogovorom in poslušanjem. Položaj se zdi dramatičen, ker je vsak poskus obsojen na propad. Vendar ni ta propad nikoli dokončen. Vsakokrat bomo spet poskusili govoriti in poslušati.
58	»Skepso« v tem smislu omenja že J. Wach, Das Verstehen, op. cit., I, str. 256.
59	Wilhelm von Humboldt, Über die Aufgabe des Geschichtsschreibers, op. cit., str. 47.
60	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 361.
61	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 183. Prim. podobno Wittgensteinovo trditev: »Das Ausprechen eines Wortes ist gleichsam ein Anschlagen einer Taste auf dem Vorstellungsklavier.« Ludwig Wittgenstein, Philosophische Untersuchungen [1953], Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 18.
62	Wilhelm von Humboldt, Über die Verschiedenheit des menschlichen Sprachbaues, op. cit., str. 288.
Zračni most izgine in se porazgubi v daljavi s samim govorom. Prisoten je samo, dokler si govorimo in se razumemo. Jezik je univerzalno sredstvo razumevanja, predpostavljeno v govorjenju in poslušanju: posameznike povezuje »z mostovi in pri tem posreduje vzajemno razumevanje; vendar je razlika kot taka s tem še dodatno poudarjena, saj jezik natančno določa in izostri pojme, zato pa nam daje vedeti, da je ta razlika zakoreninjena v izvornem duhovnem razpoloženju«.63
Z drugimi besedami: jezik »povezuje z ločevanjem«.64 Zaradi tega so njegovi mostovi razumevanja tudi mostovi daljave.
Individualizacija jezika določa mejo razumevanja, ki se je razumevajoči subjekt zave samo z izkustvom nezaobidljive drugosti, na primer v srečanju s tujim, drugačnim jezikom.65 Nerazumljivost tujega jezika in razumljivost svojega jezika nista nikdar absolutni, marveč samo relativni: »Vsakokrat gre le za več ali manj.«66 Ugotovitev, da obstajajo stopnje razumevanja, zaznamuje obenem tudi priznanje, da je tujstvo neodstranljivo: »Vsako razumevanje je zato obenem nerazumevanje, vsako soglasje v mislih in občutkih je obenem tudi nesoglasje.«67	67
Mejo razumevanja - neodstranljivost tujosti znotraj izvorne skladnosti - lahko razumemo v pozitivnem smislu. Pomeni odprtost, ki ne dopušča, da bi bilo dejanje kdaj zaključeno, in s tem zagotavlja neskončnost procesa razumevanja.
63	Ibid.,	str.	287.
64	Ibid.,	str.	125.
65	Ibid.,	str.	122.
66	Ibid.,	str.	183.
67	Ibid.,	str.	191.