344
o. H. Šalamun :  Ptuj.
Mesto je bilo še vedno v podrtinah, dokler ga ni Teodorik Veliki, vshodnih Gotov kralj, zopet povzdignil in popravil iz razvalin ; toda ni moglo več dospeti do prejšnje slave. Pod vlado tega pravičnega vladarja je Ptuj napredoval, dokler ni grški vojskovodja Belizar premagal njegovega naslednika V i ti g a. Belizar je namreč z veliko armado prodrl v gornjo Pa-nonijo, zmogel nasprotnika in oprostil mesto gotskega jarma. Tako je prišlo pod oblast grškega cesarja Justinijana I. Velikega. Leta 550. so prišli Longobardi pod svojim kraljem Avdoi-nom čez Donavo, naselili se po Panoniji ter se leta 552. polastili mesta in je razdejali. Tako je mesto zopet ležalo v prahu in pepelu, dokler ga
vendar Slovencem do 1. 623. Iz te grozne suž-njosti nečloveških Obrov jih je rešil slovanski junak Samo. O njem imamo dva različna vira. Jeden (Chronicon Francorum Fredegari) ga imenuje „frankovskega kupca", ali kakor razlaga Palacky njegove besede — »oboroženega gosta" iz polabskih pokrajin, drugi (De conver-sione Bojoariorum et Carentanorum) pa ga imenuje „karantanskega Slovenca, doma iz Karan-tanije". Samo pač ni bil Frank; Slovani bi nikakor ne  bili zaupali  ptujcu.
Samo je oslobodil Slovene od oberskega jarma in ustanovil slovensko državo. Morda je bilo središče Samove države ravno tam, kjer pozneje Velikomoravske, to je v Devinu (Theben) blizu Požuna. Po F. Raispu str. 58. je baje Samo
niso povzdignili iz teh razvalin drugi boljši in pravičnejši vladarji.
Slovenci in nemška nadvlada.
Ko so Longobardi!) zapustili svoja nekdanja bivališča v Panoniji ter se naselili v Italiji, prišli so za njimi Avari2) ali Obri, katere so bili preje poklicali na pomoč, naselivši se 1. 568. na ogerskih-panonskih planjavah. Z Avari v zvezi so prišli baje tudi Slovenci3) v naše kraje kot njihova po močna armada. Tedaj se je tukaj ustanovilo avarsko gospodstvo. Akoravno so jih dvakrat napadli Bavarci pod vojvodo Tasilom I. I.595. in Goribaldom II. 1.623., zapovedovali so
vladal oslobojene Slovane, oziroma Slovence v Siseku v Slavoniji.  O njem pripoveduje kronist,
J) Avarski kan je dobil od Longobardov Panonijo pogojno; pogodba se tako glasi: Tunc Alboin sedeš pro-prias, hoc est Pannoniam amicis suis Hunis contribuit eo scilicet ordine, ut si quo tempore Longobardis necesse esset reverti, haec rursus arva repeterent. Paul. Diacon. II. 7. — Fragment, hist. in cod. Theodos. tom. II. in praefatione  —   Aimoin III. 10. — Muchar.
2)   Po P. Danielu, imenitnem francoskem zgodovinarju, bili so Avari ali Abari ostanek Hunov. Glej Ge-deau, Kirchengeschichte XV. Theil, str. qf>, opazka.
3)  O Slovanih nam stari pisatelji pripovedujejo to-Ie: „V svojem jeziku so se Slovani imenovali Velatabes, kar pomenja junaškega ali slavljenega človeka. Grki in Rimljani pa so pohabili to ime ter so jih imenovali Sclavi, Sclabini, Sclavoni. Ta bojevni in junaško ošabni narod se je sčasoma po polovični Evropi razširil in njegov jezik se še

"N
I, &*, 4 f/,:•

, ¦   ,i>'   i.   ¦ '   •
Klicani naznanjajo kronanje.