208
Premišljevanje
na pogorišu koliseuma v Ljubljani.
7d  ljubeznijo  do   bližnjiga je   raj na svetu; brez ljubezni — pekel.
»Prošnja farman. do svoj. fajmoš.« Novice st. 199. V poslednjim listu smo le ob kratkim žalostno novico oznanili, de je koliseum pogoril, ker so Novice že v natisu bile. Danes pa moramo kaj več od te žalostne prigodbe povedati, ktera je Ljubljansko mesto ob eno nar imenitniših pohištev pripravila, ki je bilo hišnim gospodarjem, zavoljo stanovanja vojakov v njem, velika dobrota, dobrovoljnim Ljubljančanam veselje, celimu mestu in celi deželi lepotija! — Ljubljana je poglavitno mesto ilirske dežele, ne pa kaka vas zabitih ljudi; železna cesta nas bo kmalo vezala z Dunajem, od kodar se bo vsaki dan veliko popotnikov pripeljalo, ki bojo tudi v Ljubljani naprav izkali, ki se v družin poglavitnih mestih najdejo;—koliseum pa je nar pripravniši poslopje za vse take naprave, in to poslopje nam je ravno zdej pogorelo, ko bi imeli popotni vojaki, na Laško namenjeni, v njem stanovati, — zdej ko so bile o prihodnjim pustu marsiktere veselice v pomoč Ljubljanskim ubogim, za bolnišnico kup-čijskih mladenčev, za oskerbništvo zapnšenih otrok, in za več druzih miloserčnih de.l namenjene,
— zdaj ko je že železnica  pred durmi! •-------In to
obširno in na vse strani Ljubljančanam služivno poslopje, iz kteriga smo tudi nar lepši in nar boljši kruh dobivali, je zdej večidel grozno pogoriše, in tolika škoda za verliga gosp. Vithalma, ki nam je tako krasno poslopje napravil, kteriga stališe (Tundamenf) so 31. ve-liciga travna v letu 1845 postavili grof Welsperg v imenu krajnske dežele, grof Lihtenberg v imenu deželnih stanov, kresijski komisar gosp.Langer v imenu Ljubljanske kresije, in rajnki gosp. Hradecki vimenu Ljubljanskiga mesta ! — Dozdej se še ni moglo prav zvediti, kako de se je oginj začel; to pa je gotovo, de po nemarnosti, kakor skorej vselej. Poslopje je bilo sicer zavarovano za 24000 gold., škoda pa je morde veči kot za 50,000 goldinarjev! Bogii naj bode za-hvaljeno, de ni noben človek ob življenje prišel, ako-ravno je bil gosp. Dr. Pfefferer s svojo družino v veliki nevarnosti.
V četertek po ognji je bila komisija v koliseumu, ktera je pregledovala: ali bo moč v tiste izbe, kamur oginj ni segel, popotne vojake djati, ker bi zdej ne vedli kam ž njimi. Pri tem ogledovanji se je — skorej bi ne verjel, ko bi ne bil sam vidil — pokazalo, de zraven miloserčnih ljudi, ki so pomagali gasiti, so mogli tudi nekteri tolovaji tu biti, ki so po izbah razsajali in peči na drobne kosce pobijali, de je joj!
Od vsih strani se sliši milovanje take velike nesreče, in de bojo mestna gosposka in hišni gospodarji,  kolikor bo moč,  gospodu Vithalmu pomagali,
Vrednik Dr. Jgnez Bleiiveis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznih v Ljubljani.
de se bo pogorelo in tako  potrebno  pohištvo kmalo so-zidalo. Tako je prav in lepo!
Mi pa, ki se za vse poganjamo, kar je naši domovini v čast in veselje, mi pa imamo še dve vošili na sercu: pervič de bi se pri novim zidanji vse le-sovje, kar je le moč, opustilo, in ognja varno pohištvo sozidalo, — in drugič, de bi kasarna ločena bila od vsiga drujiga pohištva! — In tako se bo s pomočjo verlih domorodeov kmalo iz pogoriša vzdignilo novo Vithalmovo poslopje — vsim dobroserčnim Krajn-cam v veselje, Ljubljančanam v prid!          Dr. B.