Listek. Oče in sin. Spisal Jože Selski. (Konec.) IV. Delo jima je šlo urno od rok. Posebno Šimonu se je orodje v rokah tako hitro sukalo, da se je Matija, to opazivši, čudil in šel pogledat, kako je vse izdelano, ker ni verjel, da bi se v tej naglici moglo vse vestno in snažno izdelovati. A ker se je prepričal o nasprotnem, je dejal Šimonu: «Vidim, da Ti vse dobro stori, karkoli primeS v roke, vendar si mi malo prenagel; jaz Te ne morera dohajati. Le bolj počasi! Saj Se ne menitn jutri s tem mleti. Če pa dobim od cesarja podporo, potem Ti tako lahko plačam čas in delo.» «Kako pa hočete to storiti?* «Sam bi se peljal na Dunaj k cesarju in mu potožil svoje težave. Morebiti bi se mu smilil, in stisnil bi mi mogoče toliko v pest, da bi si napravil pet takih strojev. Mlel bi tedaj po letu in po zimi, da bi se vse kadilo, in služil bi denar, s kterim bi se polagoma otresel vseh sitnih terjatev in bridkih očitanj. Najboljšo moko bi delal, črnega kruha bi ne jedel več, same štruklje, pogače, mlince in take stvari bi morala moja žena peči. To bi bilo življenje!* Matija se je držal resno-veselo, pozabil je v tem trenutku vse svoje težave in se čutil najsrečnejšega na svetu. «Kaj je z Vašim Jurijem?» vpraša Šimon. «Ko je Sel k vojakom, sem delal v sosedni fari in ga nisem videl.» «Če še ne veš, kaj se mu je pripetilo, Ti bodem povedal.» Šimonu je bilo sicer vse znano, a hlinil se je, kakor bi ne vedel ničesar o tem. «Tisti dan, ko je moral oditi k vojakom, nisem imel časa, da bi ga spremljal. Šel je sam. Pokliean je bil h konjikom. Prišedši v vojaSnico zagleda tolpo vojakov pri hlevu, stopi k njim in jim naznani, da \e prišel k vojakom ter pokaže pozivni list. Poredneži so pa dejali: *Pojdi domov! že mi nimamo kaj jesti, kaj hočeš še potem Ti tukaj?» Seveda ie bil to naihujsi udarec zanj. Obrnil se je in šel zopet domov. Kljubu vsemu prigovarianju ga nisem mogel pripraviti, da naj gre nazaj. Cez osem dnij potrka orožnik na moja vrata. Vstopivši vpraša po Juriju. Poklical sem ga; bil je v skednju.» «Roke križem sem!» veli orožnik. «To je tisti ptič, zaradi kterega sem moral v tem grdem vremenu blato raesiti. Čakaj, Tvoje muhe Ti bodo že odpraviliU cVeriga je zarožljala. Oba sva jokala; nič ni pomagalo. Vse prošnje, naj ga izpusti, ker bo neuklenjen tudi šel z njim, so bile bob v steno. Odgnal ga je in dosihdob še ga nisem videl.» «Dober dan! dobro srečo!» «Bog daj, Bog!» odgovorita Matija in Šimon. Kako je pogrelo Matijo, ko je zagledal došlega moža. Bil je — eksekutor. Ti možje so pri davkoplačevalcih na slabem glasu. Tudi Čudak ga ni preprijazno sprejel, čeravno sta se že dolgo poznala. «Kaj je zopet novega?» «Če do jutre ne plačate najnujnejšega davka, dvajset goldinarjev, Vas pridejo čez dva dni rubit.» Čudak je bil sicer vajen takih poročil, a zdaj pred Šimonom mu je le postalo malo tesno pri srcu. »Danes nimam časa,> nadaljuje eksekutor, «da bi se malo pomenkovali, ker še imam dolg pot pred seboj. Na svidenje!* ter odide. «Hvala Bogu, da je zunaj!» meni mlinar. <Kaj mi je zdaj storiti? Morebiti bi bil Ti Šimon tako prijazen in mi posodil deset gld. Deset še jih imam sam, ktere sem namenil poslati Juriju. Kako sraolo imara povsod!* «Nimam jih pri sebi,> pravi Šimon, «pa pojdem lahko po nje.» «Stori mi to uslugo! Zdaj je ura deset, in lahko še pridem o pravem času v trg, da plačam dolg.» Cez Cetrt ure jo je že mahal Čudak po cesti s pipo v ustih in z zavihanimi hlačami, da mu je držalo hlačnico notranje čevljevo ušesce zgoraj, vnanji del mu je pa visel poSevno po škornji. Okoli rame je imel veliko torbo, v kateri je nosil ribe, navadno Sčuke v mesto, ki jih je bil na trnek vlovil. V. Bližale so se binkošti. Oče in sin sta se iih veselila. Juri pa Se vedno ni dobil zvezdic, da bi se z njimi doma ponašal in posebno razveselil svojega očeta. Lagal bi tudi ne bil rad. Domislil si je po dolgem duSevnem naporu rešitev iz zadrege. Pojdem v prodajalnico, kjer bomvidel izložene «šterne». Med potom moram skozi dolg gozd; tam se skrijem v grmovju in si prišijem zvezdici na ovratnik. Vračajoč se, jih zopet porežem, predno dospem v vojaSnico. Na binkoStni ponedeljek so vedeli že vsi farani, da je Gudakov sin Juri poddesetnik. Vse se je čudilo, kako je to mogoče. Umevno je toraj, da so ga izpraSevali, kako je dosegel to zanj tako visoko vojaSko dostojanstvo. Na vsa takšna vprašanja si je bil Juri že prej skoval odgovore, predno se je napotil domu. Pritožil se je tudi temu in onemu, koliko je pretrpel začetkoma, ko se ie učil jezditi: čeS, noge so mu pod konjevim trebuhom z jermenom zvezali in podili žival v dir. Vsa čreva so se mu obračala in meSala po trebuhu. To je trajalo okoli četrt ure, in po kratkem odmoru se je začela ista reč z nova. Popolnoma utrujen je prijezdil vsakikrat domu v voiašuico. Najrajši bi bil legel k počitku, a tedaj je moral snažiti konja in sebe. Uboga žival mu je bila tako hvaležna, da ga je tu in tam s podkvo treščila v bedro ali celo v trebuh, da mu je sapo zaprlo. Dobro se je Juriju godilo doma na dopustu. Vsega je imel dovolj, kar mu je poželelo telo; rujnega vinca se je na dan svojega odhoda tako nasrkal, da Se je sicer mogel stopati, a pozabil je samega veselja na svoje «Sterne». Da ni bil ravno zelo tmirkiS« glave, smo že videli zgoraj, ko smo poročali o njegovih Solskih uspehih. Korajžen je stopil v kasarno, ko ga.sreča njegov stotnik. Juri ga je sicer pozdravil, a stotnik je imel ostre oči. «Hej, Čudak, kje si pa dobil zvezdice? Kdaj smo Te pa imenovali za poddesetnika?*. Juri je naenkrat obledel. Mahoma mu je izginila vsa dobra volja. Stotnik je zapovedal straži, naj ga takoj odvede v temnico. Če ga do sedaj niso izpustili, Se piha kašo v ječi. Pripomnim Se naj, da se je Matiji stroj ponesrečil. Napravil je le veliko kolo, ki pa se ni hotelo samo sukati. S cesarjevo podporo tudi ni bilo nič. Smešničar. Zanesljivo znamenje. BoStjan: »Kako te vzprejme žena, kadar prideS pozno v noč iz krčme domov? Luka: »To spoznam že v kuhinii, skozi katero hodim v sobo!« Boštjan: »Po čem?« Luka: »Po metli! Ce je v kuhinji, tedaj je dobro!« BoStjan: »In če je ni?« Luka: »No, če je ni, tedaj jo ima žena pri sebi, in potem !« ¦ * * Pijače sit. Mož pride pijan domov. Žena se huduje in reče: »Nikoli nisi sit pijače!« — »Večkrat nego ti!« odgovori ji pijanec.