Lepoznanski list
Let« I.
Na Onnaji 1. avgusta 1870.
List 15.
Na sprehodu.
Oh, ljubček! pogledi v planine in griče, Pogledi pod njimi v široko polje, Med poljem širokim v zelene gozdiče, Prijetne vasice in bele cerkve.
O kaj ne, preljubi! ni kraj zapeljivi, Ni šum veselic, a ne strasti vihar, Ni lepi obrazi, sladk<5 ljubeznjivi, Ne zmotijo tvojega serca nikdar ?
In čuješ od daleč, kak<5 med skalovjem Globokotekoča se Kokra vali? Ti znana je hiša nad njenim bregovjem, Ki tam iz zelenja se nama blišči?
In ko se približa ti lepa skušnjava, Domisli se ur, ki si vžil jih z men6j; Domisli takrat se, ljubezen da prava Le v mojem je serci, izvoljeni moj!
Glej, tukaj ti ljubica bode živela, Ko ti jej odideš na tuje med svet; Saj sama ne vem še, kaj bodem terpela Do srečnega časa, ko verneš se spet.
Domisli se, kolikrat srečna hodila Po polji zelenem ob krasnih gorah, In kolikrat sva se za r6ko vodila O gorcih poljubih in sladkih solzah!
Ko ti bi izdal me, kako zapuščena Prenašala bi neizkončno gorje! In v tvojih valovih, o Kokra zelena! Hladila iskalo bi moje serce.
Fr. L.
Nekedaj — sedaj.
Lej, kakor iz trave zelene Vijole glavice mole, Takd se iz časov nekdanjih Obrazi mi v seroi rode.
Po noči na vds smo hodili, In pili smo vince zlati; Prepevali sladke smo pesni, Piskali na drobno pero.
Iz grobov zdaj trava poganja, V katerih tovariši spe, In beli sneg, beli sneg padel, Zapadel je moje serce!
Janko.
Zori n. XV.
Julijeta Zoriuu.
Iti ako bi bili na konci sveta, to pismo vas mora najti! Dela — o kako čem sirota začeti? Dela — pa kaj? saj Vi nemate serca! Ko bi ga imeli, nikedar bi nas ne bili zapustili tako. Nehalo je biti, hrepeneti in terpeti blago, zvesto serce. Ugasnilo je na večne čase oko, ki je tako milo, tako prijazno sijalo vsemu svetu, a najmileje, najprijazneje-meni, ki sem zdaj sama, zapuščena na sveti!
Precej, ko ste nas zapustili, zgruzila seje, kakor cvetica na polji, katero je kosa zadela. Ugasnila je brez terpljenja, njena zadnja misel ste bili Vi. —
O zakaj ste prišli v naš mirni kraj, mir kalit sercu, katero nij vedelo prej, kaj je žalost in kaj je veselje !
Odpustite, gospod, nečem Vas žaliti; ali žalost me premaguje, da komaj vem, kaj govorim.
A nečem Vas dalje muditi. Kaj so vam moje besede? — Berite, kar Vam ona poroča v svoji zadnji uri. Naj vas ne motijo moje čerke. Ubožica nij več imela moči, da bi Vam bila sama pisala.
Zdaj, ko sem Vam izročila to drago svetinjo, zdaj sem izpolnila svojo dolžnost do prijateljice in do Vas, zdaj ne boste slišali nič več o meni. Živite srečni in veseli.
Julij eta.
Dela Zorinu.
Ali veš, da umiram, moj ljubi? Kaj ne, ko bi vedel, prihitel bi k moji postelji, podajat mi roko v slovo. O, želela bi pač, da bi mi tvoje ljube roke zatisnile oči, potem ko so še enkrat gledale tvoje obličje; ko so pile zadnjikrat mile žarke tvojega očesa. A ti, moj prijatelj! bivaš daleč od mene, in umreti mi je brez tebe.
Čudno! Brez bolečine čutim, da se mi bliža konec mojih dnij. Ginejo mi moči; samo toliko mi jih je ostalo, da morem še misliti na-te.
Milan! ne bodem te videla več na tem svetu. Vendar pojdem mirno od tod. Vdra me uči, in ta sladki nauk mi poterjuje serce. On-kraj groba se prične naše pravo življenje. Tam te bodem videla, tam se združim s tabo, v srečni deželi, kjer nij solz, kjer nij ločenja. To
upanje mi lajša in slajša zadnja treuotja. O, Milan, upaj tudi ti! Mudi se še nekoliko časa na zemlji, a potem se spomni svoje Dele, in pridi v njeno hrepeneče naročje.
Moja postelja je obernena tako, da gledam skozi okno solnce, ki zahaja.
Sijaj, sijaj solnce, Oj ti solnce rumeno!
Jutri mi ne bode več sijalo. Milan! morebiti ga gledaš v tem trenotji tudi ti. Naj ti nosi moj pozdrav, moje slovo čez gore iu čez doline.
Milan! ne hrani v svojem serci sovraštva do mojega nesrečnega očeta. Ko bi ga videl zdaj, v serce bi se ti smilil ubogi mož, ki bode kmalu sam na sveti. Storil bi mi vse, kar bi želela, samo da bi ohranil svojega edinega otroka. A zdaj je prepozno!
Dejal si mi, da se verneš v svojo domovino. Ali si bil šel obiskat ljubljene kraje, kjer sva tako srečno preživela svoja otrečja leta? Rada bi jih bila videla s tabo enkrat; tudi ta želja se mi ne izpolni.
Nikedar bi ne bila verjela, daje tako lehko umreti. Rahleje in rahleje bije serce, dokler se ustavi.
Kako čudno Idhko se čutim! Moj duh se dviga, zemeljske teže prost, ter plava, plava dalje pod jasnim nebom, tja proti večernim goricam, kjer zadnji solnčni žarek umira.
Z bogom, Milan, z bogom! Ti ne vidiš moje roke, ki ti jo se zadnjo močjo v slovo podajem. Ne mudi se predolgo na zemlji, kjer si zdaj vendar sam; težko te čaka tvoja nevesta; z bogom, z bogom !
Iz Zorinovcga dnevnika.
Dospel sem do zadnje postaje! —
človek je vendar čudna stvar. Nekedaj, ko je bil še otrok, in je mislil tako daleč, kakor je videl, bila mu je zemlja svet; vse je bilo ustvarjeno zanj. Zvezde na nebu so mu bile svitle pike, da mu svetijo in ga razveseljujejo. Božja roka mu je vodila vsako stopinjo , kakor otroku, ki se hoditi uči. Zdaj vemo, da je naša zemlja prah in neizmernem prostoru, in vendar še vedno meni, da ne more nič biti brez njega, ž njim vse mine, večna tema, nič nastopi, ko on zatisne oči. —
Otročja misel! Solnce bode izhajalo in zahajalo brez tebe, kakor prej; obsevalo bode samo enega nesrečnega menj. Vse pojde, kakor je šlo ; veselil se bode svet in jokal; kmalu se ne bode nikedo spominjal, da si živel kedaj.
Eno samo krepko, serčno stopinjo — in vsega je konec! A vendar, kaj se ti noga ustavlja? Zdaj moreš odložiti breme, ki ti je pleča kervavo žulilo. Kaj se pomišljaš? Bremena si se privadil!
Življenje, dobro ali slabo, vendar je nekaj, kar je človeku znano; a kaj pa pride za njim?
Kako je sploli mogoče, da je kaj?--Ko bi ničesa ne_
bilo, ni človeka, ni zemlje, ni neizmernega prostora ? Nič, nič, strašna misel! Dobro da je človek ne more dolgo misliti; morala bi mu možgane zmešati.
Ko bi vsaj mene ne bilo! Saj je vendar mogoče, da bi se ne bil rodil! — —
Drago je življenj e vsaki živi stvari, to je naravno; večini gre nad vse. Edino blago je, kar ga še imam. Zastonj pustiti ga, iz rok dati zadnjo pravico, katero imaš, žalostno!
Ko bi ga mogel dati za kaj! Ko bi mogel dni, kar mi je še danih,priložiti življenju svojega bolnega tovariša, ki pride kmalu za mano!
Sladko je umreti za domovino, za blago idejo. O srečni vi, katerim je bila dana taka smert! Jaz se svojo smertjo ne rešim drobne če bele, ki je pala v vodo !
Valovi oper6 človeku vse gorje.
Mislim, da prav umčjem tvoje besede, modri pesnik!
Glej, drobnih mušic, kako veselo plešejo in se sučejo v gorcem solnčnem svitu nad vod6; veseli se svojega življenja!
Zorin prjatelju.
Imel si mnogo poterpljenja z mano, imej ga še malo: zdaj te zadnjič nadlegujem.
Ne! — ginljivega slovesa ne bodem jemal od tebe. Sprejmi mojo zadnjo serčno zahvalo za svojo prijaznost, katere sem se tako malo vrednega izkazal, a pozabi me, kar najhitreje moreš, kakor naposled pozabimo popotnika, s katerim smo se za nekaj časa seznanili na poti.
Navada je, spomenike staviti ob cestah, kjer seje kedo ponesrečil. Tako je tudi mene zadnje dni obhajala misel, da bi iz svojega življenja, kar se mi primerno zdi, posnel, zapisal ter izročil naši mladini v svarilen izgled.
Tako bi vendar morebiti moja smert ne bila čisto brez vse koristi. — Morebiti, ali pa tudi ne. —
S poslanimi pismi stori, kar se ti zdi. Poslal sem ti jih, ker upam, da ti mnogokaj pojasnijo. Zapisal sem ti, kaj želim, da se z mojimi stvarmi zgodi. Stari vdovi, pri kateri sem nekedaj stanoval, izroči zapisane novce, in reci ji, da jo pozdravljam ter želim naj si s tem na svoje stare dni malo priboljša. Z njeno hčerjo sva se rada gledala, če se ne motim; bila je ljubeznjiva deklica, naj poštena ostane!
Ne skerbi dalje zame, jaz ničesa več ne potrebujem. Ko bi kedo povpraševal po meni, da si ne vem kedo, reci mu, da se mi dobro godi. Z bogom!
Dostavek,
To je zadnje pismo, ki sem ga prejel od svojega nesrečnega prijatelja; nič več nijsem šlišal o njem,
Potrebno se mi zdi, dostaviti nekoliko besed. Ne stavim ga mladini v posnemanje, ravno nasproti. V izgled vam bodi njegovo blago serce, njegova goreča ljubezen, s katero je obsčzal vse terpeče človeštvo; a pazimo se njegovih zmot, izvirajočih iz prečutečega serca; pokazal nam je, kam peljajo.
Hudo bi mi bilo, ako bi me kedo krivo razumel, a zdaj je prepozno. Um in serce bodita v lepi zvezi, Izvoli naj si vsak svoj krog, ni preozek, ni preširok ; v njem naj dela zase, za svoje brate, po svoji moči, po svojem prepričanji, in gotovo dopolni svojo dolžnost.
Posameznemu nij nikomur dano, da bi prestvaril svet.
Gorje mu, kedor to poskuša, sebe pogubi in ne pomaga nikomur. Te resnice nam je žalostna priča moj, in zdaj morda tudi katerega izmed mojih bralcev, prijatelj — Zorin.
Boris Mirdn.
Pisma iz Rusije.
v.
Kak ruskij čelovek ja v prizdniki guljal, Zab^l ženu, detej, da kak že ne žurn&I ?
Izmajlov.
Opravičuje se s temi besedami v poprazničnem listu svojega žur-nala eden iz najboljših ruskih časopispev in humoristov, ko se mu je bilo primerilo nekaj človeškega. Podaljšal si je bil praznike tak6, da se njegov list nij mogel roditi o pravem času: „on guljal.« Najboljši jezikoslovec, stavim, sč svojo globoko učenostjo v glagolu nguljat'« komaj najde senco tega pomena, kateri se tako jasno bere na obrazu ruskega človeka, kedar on, komaj nasmehnivši se, omeni svoje ali tuje guljanje. Ta nasmeh vam osvetljava, >,kakor solnce izza oblaka" vso globočino tega glagola, objasnjuje njegovo moralno nenevarnost, kaže v obče stan, kateremu se resni človek samo redko sme prepustiti, t. j. odvreči od sebe skerbi in težave ter uživati življenje po otročje veselo, neskerbno, brezgrešno.
Pride čas in v pisarni postane činovniku pero nekako težko. Odloži ga, nasloni se na pisalno mizo, kjer se trudi dan na dan, da bi si pripisal činov in dobre službe. Ne more dalje izterpeti in odide. Sodišča so prazna, kajti nij mogoče sklicati prisežnih mož. Žurnalist popusti svoje težavno delo, da bi se oddehnil v uličnem gibanji med narodom; celo ruski učenjak vesel zapre svojo knjigo; saj on nij brat nemškemu, kateremu se je do sedaj pogostoma očitalo, da zanj zunaj knjižnega svetd druzega nij. Študent zapusti svojo podstrešno sobico, in pozabi svoje knjige in čerteže o prihodnjem delovanji. Njegova soseda, tenka modistka, vesela stopa v novi, po najnovejšem okusu nare-
jeni obleki — ne v dolgočasni magazin, nego med veseli narod. Hiš-nam in strežajem, kuharjem in kuharicam je tii njihovo opravilo malq v čislu, — a ne šteje se jim v greh. Celo nekateri dimniki predmestnih zavodov, ki leto in dan tako težko sopejo in herkajo, umolknejo, ter s prazničnimi obrazi in oblekami hite delavci v notranje mesto, tam nagle-dat in naveselit se. Tudi umeteljniki, ki svoje operacije delajo v tujih žepih, mešajo se med četo, zanašdje se na svojo umeteljnost, prevariti ne samo razne gospodarje žepov, nego cel6 prepazljivo policijsko oko, kar se jim vendar samo redko posreči. Kaj znači vse to živo gibanje po petrogradskih ulicah, ki so navadno precej prazne, in kjer se vidi sedaj toliko ruskih obrazov, da ima mesto hipoma čisto ruski značaj? Pričelo seje narodno »guljdnje."
A vselej se Petrogradčani ne zbirajo na „guljdnje." Tako n. pr. se obhaja vsako leto 6. januvarja blagoslovljenje vode na Nevi posebno slovesno. Ta dan privre, boječ se mraza, na „admiralteljskuju ploščad'," na oba Nevina brega okolo „Zimnega Dvorca" vsaj pol Petrograda pogledat, kako mitropolit pogreza pravoslavni križ na prebitem mestu v zmerzlo Nevo, v znamenje blagoslovljenja, — pogledat svojega ljubljenega carja, kader pred njim defilirajo, nurd" kriče, ugibčni kozaki, pešci in konjiki, velikani čerkeskega polka, poljski ulani itd. Tudi razne osvečave privabljajo nenavadno množico na ulice; a vse, kar sem jih videl do sedaj, imele so oficijalni karakter. To se vidi že iz tega, da so vladna poslopja vselej bila razsvetljena, in neredko sosednje jim hiše po polnem temne. O tacih prilikah zaljšajo hiše tudi z zastavami, največ trobojno-ruskimi, a samo po glavnem »Nevskem prospektu" in po nekaterih bližnjih mu ulicah. Drugod osvečave navadno ne opaziš po druzem razen, samo po slabo-beriečih lučicah, podobnih tistim, katere pri nas na vernih duš dan gorč po grobih, in na redko razpostavljenih po robu tlaka za pešehodce. O vsem tem vendar navadno ostaje ljudstvo po polnem hladno, — ono ne nguljd."
Pervo guljanje v letu se začenja teden pred velikim postom, in terpi vse te predpostne dni. Ker ta čas na razna jedila porabijo posebno obilo surovega in kuhanega masla, imenujejo ta teden „m&slja-nico." Pred silno ostrim postom, ko verno posteči se Rus ne sme jesti ni kruha s mlekom omešenega, vsak poskerbi, da vsaj te dni želodcu poštenu ustreže, in sploh užije veselja, kolikor more obilo. Surovega masla navozijo v Petrograd toliko čez navadno mero, da se je čuditi, kako bode mogoče, v tako kratkem času uničiti vso to množino. Nekaj dni pred „m&sljanico" pokrije se »admiraltejskaja ploščad'" z deskami in bruni, ter kmalu stoje gotova gledišča, zverinjaki, »kačelji« (Ringel-spiele), ledene gore itd. Vse to se pripravlja posebno prostejšim ljudem, in nij mi treba zagotavljati, da sem želel videti, kako se umeje veseliti ruski narod. A po naključji se nijsem mogel udeležiti „mdslja-nice," in moja želja se mi je izpolnila še le o druzem, velikonočnem nguljdnji."	_
Tako rekoč predigra velikonočnega „guljdnja" je cvetni te den, »verbnoje gulj&nje." Po Nevskem se izprehaja nenavadno velika mno-
žica, posebno pred „Gostfnnym Dvorom." »Gostinnije Dvora" se ime-nujejo v Rusiji hiše, navadno samo po eno nadstropje visoke, kjer dru-zega nij nego prodajalnica poleg prodajalnice. Ime so dobile od kupcev „gostov," ki so prejšnje čase v Rusiji imeli mnogo pravic. Bili so ti n gosti" navadno Nemci, in ruski letopisci tožijo ne redko, da so se ogibali Ruskih, ne hoteli družiti se z njimi, posebno za to ne, da bi se ti od njih ne naučili tergovine v tuje kraje. Zato za svoje pomočnike in učence nikakor nijso hoteli jemati Ruskih; klicali so rajši svoje ljudi iz daljnih krajev.
Pred „Gostinnym Dvorom" cveten teden stavijo še posebne lesene prodajalnice. Ti mali tergovci so vsi Ruski; tujca nij med njimi, česar se uvčriš že od daleč po glasnem, proti večeru največ po polnem liri-pavo te vabččem ponujanji. Tu se prodajajo „verbe," t. j. verbove vejice, male in večje, vse zelo preprosto s pisanim papirjem olepotičene, potem ponarejene cvetice, lesene igrače itd. Med „guljajočimi« vidiš mužika poleg nališpanega gizdavca, ubožno oblečeno starko poleg elegantne dame. Vsem se bere na obrazih neka veselost in šaljivost. Vsak si kaj kupi, in veselo jih je gledati, kako v rokah neso: ta dama verbovko, ozaljšano z rudečim papirnatim sercem, kupec lesenega konjička, in tam gizdavec z lilijo, katere cveti so modri, beli, rudeči, pisani, in steblo verbova šibica. Veselč se vsi, da se bliža konec posta: ti, kateri so se postili, in ti, kateri se nijso. Znano je, da je ruskemu človeku velik greh prelomiti post.; a v Petrogradu se vidi tudi tu vpliv »evropejlzma,« kakor se tu imenuje germansko romanska kultura. Omikani ljudjč se sploh ne postijo. Sme se terditi, da je Petrograd iz vseh ruskih mest najbolj svobodomiselen in najbolj liberalen: Evropcev ruskih, katerih si Turgenov v „Dymu" tako želi, nahajaš tu pač največ. V Moskvi je sicer središče ruskega naroda, tam se možato borč Katk o vi, Aksakovi, Pogodini za ruskega naroda čast in blagostanje staj. nimi in odkritimi neprijatelji; tam ti možj(^bud($ v narodu spečo zavčst, tergaučč spoznavati samega sebe in svoj o zgodovinsko nalogo; oni mu kažejo vire, iz katerih mu je zajemati sil za krepek napredek. AMoskviči, ki jih smemo imenovati predstavitelje vsega naroda z njegovimi uspehi in nadami, z njegovim zdravim realizmom in z njegovimi predraz-sodki, oni še premalo čutijo potrebo, poznati zapadno kulturo, ne samo vnenjo, kakor se dela neredko, nego tudi notranjo t. j. prisvojiti si in izpremeniti v svojo kri in meso zdravi sad „evropejizma," in pazčč se tega, kar je gnjilega v zapadni civilizaciji, potčm na teh tleh z mladimi silami zidati dalje. A denes, ko že v Kitaji kmalu ne bode kitajskih zidov, ne ogne se niti ruskega naroda civilizacija, katero on prejema ne prenaglo, ne prelehko — ker „natura non dat saltum."
Cvetno nedeljo jenja verbnoje guljanje, in veliki teden (v strast-nuju nedelju) narod pridno obiskuje božjo službo. Na sredi cerkve stoji navadno ali kamenen ali lesen grob, to je „grob Hrista." Vstajenje se obhaja veliko soboto o polnoči. Včliko soboto je že vse na pol praznično: ulična dela jenjajo, pred hišami pometajo, v prodajalnicah je razpostavljena velika množica raznih rjajc," in cele gramade suhega
mesa, klobas itd. Srečujejo te praznično oblečeni možje ali gospodinje in kerščenice, ki so nakupile na praznike. Po eerkvali je malo ljudij, cer-kovni strežaji jih naglo pometajo, ometajo, čistijo obraze in svečnike. Ob enajstih so vse cerkve že prepolne. Do začetka službe pri božjem grobu duhoven bere iz novega zakona. Pri začetku „zautrennoj" vsak prižge svojo svečico, in zel<5 težko je, ohraniti jo zmiraj gorečo, ker je gnječa prevelika. Opazil sem, daje vsak nekako posebno pazil, da bi mu lučica ne ugasnila, in neki podlistkar mi je potem razjasnil, daje kriva temu vraža, ker se bajč primeri nesreča vsacemu, komur svečica ugasne.
Pipa t a b a k a.
(Dalje,)
Mlada žena opazi, kako po ljubem moži vse gori. Vendar misli, daje zdaj čas za odločni boj proti pipi in za zmago.
„Ne nehal, da enkrat Še kaj zažgeš" pravi. ,, Meniš, da moraš tako neumen biti, kakor vidiš druge bednke , ki denar mečejo, da kurijo to smerdljivo listje. Jaz tega terpeti ne morem. To ti denes za vselej povem."
Gospodu Pavlu so ustna migala, hotel je tudi on svojo zastavno besedo denes za vselej izgovoriti; a bodi si, da ga je jeza preveč terla, ali da nij mogel prave besede ubrati, še nij nobene zinil. Tudi utegnil nij, kajti Doroteja je vstala, pomeknila dete više na persi in kričala:
„Jaz te ka videti ne morem poleg sebe s tabakovo pipo. Od denes se ti je odvaditi; ne kaditi, ni doma ni nikjer!"
Zdaj je bil konec njegove poterpežljivosti. Zarudl se, klobuk nazaj pomakne in s kazalcem trikrat ob klop poterka, rekoč:
„Jaz bodem delal, kar bodem jaz hotel, veš!"
Take upornosti Še nij bilo nikedar v njem ves čas blaženega zakona. To je tudi žena videla in nij kakor po navadi mnogo besed in govora proti njemu v boj postavila, nego po kratkem pomisleku rekla samo:
„ Je že prav !"
Ali kako so bile te tri besedice izgovorjene!'Ne samo, da so izrekale baš nasprotje svojega pomena, bile so samosvestno pozivljanje, da prihodnjest pokaže, čegava volja je močnejša.
„Prav, prav, prav,« — vP'je Pavel serdit. „Kar bodem hotel, in kader bodem hotel, in kolikor bodem hotel. Kaj misliš, kdo sem!" In pogumno vstane, gre ubito pipo pobirat in mermraje odhaja po poti od hiše. — Se ko je tako daleč od svoje žene bil, da ga že nij bilo slišati, govoril je sam se seboj. Žena pak je sčla na klop, položila dete tako terdo v naročaj , da je zavečalo, in po obrazu njene ocvele lepote so priderle solze ženske jeze. Sklene maščevati se nad njim. ne podati se, zdaj že celo ne, nalašč ne.
Pavel je bil izgled izmernega in z malim zadovoljnega moža. Za-pravljivosti nij bilo v Številu njegovih slabih lastnostij. V kerčmi ga torej nijso za pivskega brata poznali. Zlasti kar je oženj en bil, deržal seje doma in posla. A denes je tako delalo v njem, daje brez prave volje in brez preudarka zavil po potu mnozih, nezadovoljnih zakonskih mož, k vinu, pri katerem je ves dan, do terde noči sedel. Govoril nij z nikomer, mislil je o stvareh, kakor so bile. Do denes nij čutil, kako svojeglavna je žena, kako se mora povsod in vselej njeni volji udajati. To gaje začelo peči, in hladil si je serce s pijačo. Ljudje okolo njega sedeči so takoj opazili, da mu nekaj nij po godi, in težavno jim nij bilo, uganiti, da se je se ženo razperl. Ker je eden dovtipnežev na to struno udaril, menil je Pavel, da že ves svet o njem in njegovi nesamostojno-sti govori. To je bilo olje v ogenj.
Noč je bila, ko je domii koračil z jako oplet.alno nogo, nejasno glavo, in novo pipo v zobeh deržeč. Mesec mu je hudobno svoje rožičke kazal, zvezde so mu pred očmi plesale. Pogum in odločnost sta se mu bila v serce vselila in izmišljen je imel hud govor, katerega bode slišala, samo ako zine.
Tak pride domu. Pred pragom malo postoji, nehote poseže po pipi, premišljuje, ali bi jo spravil ali ne. Ne! — Na pragu se spotakne, in zave, da je vendar malo preveč pil. To nij prav, žena bode divja. Sitno je pač.
V sobo stopivši nij bil Pavel pozdravljen, a tudi ne ozmerjan. Čisto prek svoje navade se nij žena zanj niti zmenila. Nosila je najres-nejši obraz, kolikor jih je na njej poznal, in kakor bi se nič ne bilo zgodilo, niti ugovarjala nij, da je on tako prederzen in izjemoma puši nocoj cel6 v sobi.
„Saj vendar nij tako napačna", misli si on in se začenja svojih maščevalnih namenov sramovati. Hitro vtakne pipo v žep. Nekaj eel<!> mehkega mu okolo serca leže, večkrat pogleda po njej: zakaj ne govori? Baš zdaj je čutil potrebo razgovoriti se ž njo. V več rečeh je bil sedaj pripravljen miren biti in podati se, da bi le. začela. Otrok se v drugi sobi zbudi, ona odide tja: sam obsedi: Nazaj je nij. Moral je on začeti, pokliče jo; ona pride.
n Zakaj ne govoriš z menoj?" vpraša jo in precej njegovega poguma se razkadi.
Namesto odgovora začuje Pavel glas An jok in vidi, kako ženi izmed perstov, ki jej obraz pokrivajo, debele solze teko. Posamezni, v ihtenji zatirani stavki Pavla podnče, kako nesrečna je njegova žena zarad njegove svojeglavriosti in njegovega žametovanja vsega, kar ona želi in prosi; kako nelepo je, pustiti jo ves dan samo doma, in v takem stanji doiml priti.
Če je Pavel to na tanko preudnril, videl je, daje resnica, da žena prav govori. Ali jokati bi vendar ne imela; to mu je hudo delo, solz ni mogel videti.
„In zakaj si tak! — pravi ona. — Ker ti jo vsaka razvada ljubša nego jaz, ker nemaš toliko serea za me, da bi ti smela katero besedo reči. Pipa tabaka ti je več nego jaz."
To pa nij res bilo. V njem seje v tem hipu boril odvažen sklep. Dokazati je hotel zdaj-le takoj, brez premisleka, daje zanjo pripravljen vse žertvovati.
Kar njena ostra beseda nij opravila, storile so njene solze. Vstane, gre k njej, lehko jej potegne roke z objokanih očij ter pravi s glasom, ki se je tresel: „ne jokaj. Jaz nijsem brez serea, obetam ti vse, nič več me ne bodeš videla kaditi."
Obljuba je bila storjena. Pavel Slamnik je bil sam s seboj zadovoljen. Mir je bil sklenen.
Mnogokaj se človek nauči lehko pogrešati, nekatero staro lastnost, ki sedi na njem kakor železna srajca, s časom seznje, samo vedeti mora, da je storil to se svobodne volje. Pavel Slamnik je bil takoj ob pervem treznem času druzega dne čemeren in nezadovoljen sam s seboj.
Ali obljubil je bil in moral je obljubo izpolnjevati. Že po nekoliko dnevih so delavci na Koprivnjaku opazili, da gospod oskerbnik brez pipe okrog hodi. S čudno bistroumnostjo so precej pog6diIi, zakaj in kako je stvar. Hoteli so mu poredno pokazati, da vedo, v kako nemoški odvisnosti gospodarjev namestnik in njih zapovednik živi. Ta in oni, ki se mu je smel bolj po prijateljski bližati, prosil gaje nalašč pipe tabaka. In eden hlapcev je bil tako hudobnega serea, da je tri večere na dvorišči pesen pel:
Moral se bodeš postiti, Tabaka ne boš smel kaditi,
Pavel je bridko čutil, da to na njega leti; popadla ga je jeza in prederzen fant je bil kaznovan sč strašnim pogledom, ki je naznanjal: o kresu bodeš druge službe iskal.
V teh razmerah je bila tedaj izkušnjava že od zunanje strani velika, ko bi že mnogoletna navada ne bila poželjivosti budila, besedo prelomiti in zopet seči po prepovedanem sadu.
O Kolumb! ti bi ne bil šel tabakove domovine iskat, ako bi bil videl, kako je Pavel Slamnik skrivaj v stari greh padel in zdaj spoštovanje do samega sebe in svoje moške besede izgubil. Pred ženo se nij mogel (morda tudi ne upal) ponižati, torej je skrivši in kradoma zopet pipo čestfl,
(Dalje prih.)
Visoka pesem.
Na orlovih krilih, moj duh! krepk<5 Nad zemljo se dvigni v višave, Nad gor se dvigni snežene glive. Tu doli mi je soparno-tesnrt,
Tam dihajo sape čiste in zdrive. — Le dalje, le više! — nizko pod mino Zemlje se temni obličje mi znano. Sreberni pasovi blišče,

Po polji zelenem, po loci Vij(5 se reke, potoci. Ko mravlje med njimi ljudje Nemirno sem ter tja gomaze. Terpečih se jok sem gori ne čuje, Vse tiho je tukaj, vse miruje. — Pod mano peruti pokojna Prostira kraljeva postojna, Z višave z ostrim očesom pazi, Kaj doli po travi boječe lazi. Vse tiho, vse mirno, vse mertvo! Življenja nema neb(5. — Le meni serce čuteče bije.
Kako sem sam! —Obhaja me strah, Pod nebom okrog oziram se plah.— Nad mano merzlo solnee »ije; Vse prazno, vse nemo okoli! — Oj doli, le urno doli, Nazaj na trudopolno zemljo! Kjer solze tek6, Kjer bratje moji žive in terpe; Kjer serce čuteče najde serce; Kjer up je in strah in vera in dvom! Sprejmi mevnaročje, zemlja! otroka; Kjer rod se človeški trudi in joka — Tam bivati čem, tam moj je dom !
Boris Miran.
Brat in ljubi.
(Narodna pripovedka.)
En mož je imel dvoje otrok od svoje žene: sina in hčer. Zena mu umerje, otroka nijsta imelamatere več. Oče se v drugič oženi in dobila sta hudobno mačeho — pisano mater, katera nij mogla videti prejšnje žene otrok. Zato reče enkrat svojemu možu: „odpravi mi svoje rajnice žene oba otroka od hiše, jaz ju ne morem videti." Mož je bil žalosten, ali svoji ženi si nij upal ustavljati se. Reče babi: „napravi živeža, jutri pojdem s fantom in dekletom v liosto in tam ju pustim." Pisana mati napravi v torbo živeža, kruha in sadja, mož drugo jutro torbo operti in reče svojima otrokoma: „pojdita z menoj, v hosto gremo rudeče jagode brat, ogenj kurit in derva sekat." Fant in deklica se očeta primeta in sta prav vesela, da smeta iti jagode brat, ogenj kurit in derva sekat.
Šli so notri v hosto, od jutra, dokler je solnce visoko stalo. Oče je nesel en čas enega potlej druzega, ker sta bila že trudna, in je solze ob rokav brisal. Ko so bili že daleč prišli, ustavijo se in ogenj zakurijo. Mož dd otrokoma iz torbe jesti, suhih derv jima nanese in reče: „pri ognji ostanita, kurita, jaz pridem nazaj, kader bodem za mater derv nasekal." Potlej v goščavo odide in ne pride več nazaj.
Sedita dolgo in dolgo pri ognji. Ko se pa stori mrak in černa noč, začneta očeta klicati, ker je bilo obeh strah volkov, ki so okolo po hosti tulili. Ali očeta nij nazaj. Ogenj jima pogasne. Vstaneta in gresta očeta iskat. Nikoli nikjer ga nij bilo in oglasil se nij. nVolk jih je vzel," reče deklica in oba jokata. Fant pa reče: Jaz splezam na to-le visoko drev6, in kjer ugledam luč, tam je naša hiša." Spleza na visoko drevo in vidi na levi luč. Na levo verže z drevesa vejo, in na tisto stran gresta potlej oba, daleč, naprej in naprej.
Prideta do velike hiše, ki je na samoti v sredi gozda stala, a nij bila domača hiša. Vrata so bila na stežaj odperta in kar notri gresta. Nobenega človeka nij bilo nikjer videti, na mizi pa je bilo napravljeno gosposkih jedi za dva st&ra človeka. „To je nama bog dal," rečeta, prisedeta in pojesta, kar je bilo. Ko sta se najela, pogleda fant po hiši in najde pri peči velik meč. Bralo seje pa na tem meči tako: »kogar bodeš hotel posekati, tega posekaš." To je dobro, pravi, ta bo za volkove in za razbojnike. Očeta nikoli več ne bode, zdaj bodem jaz gospodar, ti bodeš gospodinja." Ko tako govorita, pride stara žena v hišo. Hudo se ustraši. „Kaj sta prišla, in kam, otroka božja?" zavpije. „Izgubila sva se in k vam sva prišla; očeta je volk vzel in domu ne veva" rečeta babi. „Jaz pa vaju ne morem čez noč imeti" reče baba, „sem zahaja sedem ajdovskih razbojnikov — psoglavcev." — „Skrijte naji v kakšen kot, jutri poj deva proti domu."
Tako dolgo sta prosila, da se ju je stara baba usmilila in ja skrila za peč pod desko. Fant je pa vzel tist meč seboj, na katerem se je zapisano bralo: „kogar bodeš hotel posekati, tistega posekaš.
Ura je enajst odbila in prišlo je v hišo sedem ajdovskih razbojnikov. Prinesli so veliko ubitih ljudij, veliko zlata, in so sčdli okolo mize. Najstarejši, katerije bil harambaša, pokliče staro babo in jej reče: „baba, ti si v naši hiši skrila dva kerščena človeka; če ju ne daš in ne pokažeš, vzamemo ti tvoje življenje in tvojo glavo.« Baba je rekla: „tam za pečjo, za desko sem ju skrila, smilita se mi, oba sta mlada." Razbojniki babi glavo odsekajo.
Potem pa izvlečejo fanta in dekleta izza deske izpod peči in rek6: „ vidva po kerščeni kervi smerdita, obadva morata umreti." Fant in dekle začneta prositi, a nič ne pomaga. Toliko da jima pustč, naj se na smert pripravita. Zdaj pa fant skrivaj svoj meč izza deske potegne ter poseka karambašo in vse razbojnike. Kogar zadene, ne more se več geniti. — Ko so bili ajdovski razbojniki vsi pobiti, zavleče jih v temno kamro notri pod zemljo, kamor so razbojniki nosili glave in trupla tistih, katere so pobijali. Vrata trikrat zaklene in ključ spravi na svoje tel6, na golo, da bi ga živ človek v roke ne dobil.
Vsak dan hodi s svojim mečem po gozdu in nosi domu, kar dobi. On je bil gospodar, sestra pa gospodinja, in dobro se jima je godilo.
Eden onih razbojnikov, katere je bil v temno kamro zavlekel, pa nij bil dobro zadet. Zdrami se in enkrat, ko brata nij bilo doma, skozi lino s sestro govori, prosi je obezila za svojo rano, vode in jedi, in naj hudemu bratu nikar ne pove, da je še živ. Ta razbojnik je bil tako lep in mlad, da se je sestri smilil. Dala mu je obezila, nosila mu je na lino jedi in pijače, in kader brata nij bilo doma, hodila je govorit z njim, tako da ga je začela rajša imeti, nego svojega brata. Mladi razbojnik je zmerom prosil, naj mu odpre, da bi iz svoje ječe prišel, njo seboj vzel, in da bode lepo na svetu zanj in zanjo. „Kako bi ti odperla, ker moj hudi brat ključ nosi na svojem telesu in mi ga nikoli v roke ne dd ?" Mladi razbojnik jej reče: „lezi in reci svojemu bratu: bratec, jaz sem na smert bolna in vem da bodem zdrava, sam6, ako mi
kdo gorkega mleka prinese izpod divje volčiče. V dolini so volčji berlogi, in volkovje ga' raztergajo , kader pojde volčico mlest. Ti ga potlej poiščeš in mertvemu ključ vzameš." Dekle v posteljo leže in reče bratu kakor jo je bil mladi razbojnik naučil. Brat opaše svoj meč in gre precej v dolino sestri zdravja iskat. Tam je imela volčiča mladiče v berlogu. Mladiče poseka, starko samo z mečem pretepe, in nič mu nij mogla, leliko jo je pomolzel in domu peljal. Sestra mleka nij pila, ampak za posteljo ga je zlila in rekla, da je zdrava. Volčiča je pa pri hiši ostala, v kotu ležala In je bratu privajena bila, kakor pes.
Kader brata zopet nij bilo od doma, pove sestra mlademu razbojniku, da nij ključa dobila. „Moj bratje tak, da ga nobena divja zver ne prime. Ključa pa od sebe ne dene." Razbojnik jej rpče: nlepa moja mlada! lezi v drugič v posteljo in reci: bratec, jaz sem še bolj bolna, in vem da bodem samo zdrava, ako bi mi kdo prinesel prav gorkega medvedjega mleka. Tvoj brat pojde, medvedko domu prižene, in reci mu, dajo bode doma molzel. Tačas svoje oblačilo sleče in ključ od sebe dene; ti pa njegov meč skrij in ključ hitro vzemi in priteci meni odpret." Sestra tako stori, kakor jo je razbojnik naučil, brat pripelje medvedko, a oblačila od sebe ne dene, temuč medvedko oblečen pomolze. Medvedka se hiši privadi in leže v drugi kot.
rZopet nijsem ključa dobila," pravi deklica mlademu razbojniku. On pa jej reče: „še v tretje lezi, ves dan leži in reci bratu: bratec, jaz sem tako bolna, da ne morem ni sebi ni tebi skuhali. Skuhaj mi ti armanovega cveta, da me ozdravi. In kader bode tvoj brat pred pečjo stal, tačas se sleče, in ti meč skrij in ključ mu vzemi, pa meni priteci odpret."
In zares bratu tako reče. Kader je brat pred pečjo stal in za svojo sestro armanov cvet kuhal, bil se je zares slekel. Sestra je šla, meč skrila, ključ vzela in mlademu razbojniku vrata odperla. Ko je brat svoji sestri pijačo dajal, pal je mladi razbojnik nanj z velikim nožem, da bi ga zaklal. Tačas bi bil brat umorjen, ker je bil njega meč skrit, ali volčiča, katera je bila v enem kotu, skoči in verže razbojnika na tla. Sestra se za svojega mladega razbojnika in za sebe zboji ter se z drugim nožem v brata zaleti. Ali medvedka plane iz druzega kota ter sestro na tla verže.
Brat reče: „tergajte divje zveri! Mačeha meje zapodila, oče me je v hosti pustil in sestra ima razbojnika rajša kot lastnega brata." Volčiča razterga razbojnika, medvedka sestro, brat je pa po svetu šel s svojim mečem in se nij bal dvanajst junakov.
V višenjskih hribih 1. 1862. zapisal J. J,
Literarni pogovori.
XIV.
Neprijetno, nekako soperno je govoriti „pro domo". Vendar se časi nij ogniti tega sitnega posla. Tako se tudi nam potrebno zdi, nekoliko besedij o našem listu izpregovoriti.	..
„Zvon" je, kakor je bilo že rečeno v „vabilu,« literaren list; tega vodila smo se deržali do sedaj, in deržali se ga bodemo, dokler bode „Zvon" izhajal v tej obliki. Kako težko je pri nas izdajati čisto Jepoznansk list, to smo že vedeli prej, in izkušnja nas nij drugače preučila. Živo sicer smo uverjeni še zdaj, kakor smo bili vedno, da literatura je potrebna'vsacemu narodu, kateri se hoče izobraženega imenovati, tako tudi nam; enako smo uverjeni, da literarnemu delovanju je potreba središča, kjer se zbirajo in vadijo mlade moči — ali pri nas so posebne razmere, katerih človek ne sme prezirati. Naš narod je majhen, njegove materijalne moči nijso obile; težko mu je torej vsestranski se izobraževati. Drugi, veliki narodi imajo vsakej vednosti in umdteljnosti, vsa-cemu rokodeljstvu po več listov. Mi bi morali biti že zadovoljni , ako bi imeli en organ znanstvu, enega literaturi ter en podučen in kratko-časen list prostemu ljudstvu. A še to nam je tako nemogoče, kakor je potrebno. Z enim samim listom nij moči vsemu zadostovati, kakor bi nekateri ž61el. „Zvon" vsaj si tega ne upa; omejil sije svojo nalogo, ker dobro v6, da ničesa ne doseže, kedor preveč (na enkrat) doseza, Iz tega stališča naj bi se sodil „Zvon.u
Očita se našemu listu, kakor slišimo, da je premalo praktičen. Ali, gospoda moja! umeteljnost, poezija (v širšem pomenu) je sama na sebi nepraktična, nepolni ni mošnje ni želodca. Po strani jo zanie-Ijivo gleda tergovec, borzijanec, in kar je sicer praktičnega moža. S pegazom bodeš slabo oral, celo za navadno ježo po uglajeni cesti nij posebno pripraven, a nikakor ne smeš jemati prevelicega brašna se sabo na pot. Z velikim veseljem gleda kmet z^Ije, korenje in repo na njivi, a malo mu je do pisanih cvetic po travniku, — še celo neprijetne so mu, ker mu seno kaze.
Mi smo uverjeni, da umeteljnost nij igrača; da ima v sebi silno izobraževalno moč; dajo mora torej zvesto gojiti vsak narod, kateri se hoče med izobražene šteti. Zdi se nam, daje ta misel pri nas vse premalo razširjena. Umeteljnost se ne zaničuje; a vendar se nekako po strani gleda: kaj pa je tebe ravno treba? „Čemu ta potrata?" Tako so nevoljno mermrali ^praktični" učenci, ne samo rujavi ^borzijanec« med njimi, ko je bila pobožaa žena izlila dragoceno, sladkodišeče mazilo ljubljenemu učeniku na svete noge. A on jih je zavernil se sveto resnostjo!
Mnogo jih je pri nas, ki se imenujejo prijatelji poeziji, a velč ji s Horaeijem: „utile dulci!" „Glej, da kaj koristiš, da malo kaj pomagaš pri hiši.« — T6m je že odgovoril naš Preširen v svoji „novi pisariji." Ne more se preveč poudariti, da to stališče je čisto napačno. Poezija
nema nikakoršnega namena zunaj sebe; ona je gospa, ki nikomur ne služi, niti najvišemu gospodu ne. Tista imenovana didaktična poezija, ki ima namen v prijetni obliki učiti, kako se orje in seje, kako se živina in čebele rede — to je dan denašnji „premagano stališče." »Aut prodesse volunt, aut delectare poetae." To ne veljd. Praktični Rimljan je znal vojske voditi in ljudstva tlačiti; znal je polje obdelovati in po morji kupčevati: a kaj je poezija, to mu je ostalo večno zakrito. Ni koristiti ni razveseljati neče pravi pesnik. Kaj pa hoče cvetica na travniku z vso svojo lepoto? Kaj hoče slavec v dobravi se svojim petjem, čarobnim petjem? Baš to je svojstvo prave umeteljnosti, da ima sama v sebi namen. Kedor ne more tega umeti, z njim se pač ne bodemo mogli nikedar sporazumeti; to je „petitio principu."
Stavi so nam od nekod rajni »Glasnik" v izgled, katerega posne-majmo. Temu je odgovoriti, da sam lastnik njegov nij bil tacih mislij. Pisal nam je, in sicer večkrat, da bi rad dal svoj list v sposobnejše roke, in on je bil pervi kriv, da smo se prijeli tega težavnega posla. Nihče ne priznava z večjim veseljem, kolike zasluge za slovensko slovstvo ima »Glasnik." A da je bil doveršen, brez pomanjkljivosti, tega, menimo, ne bode terdil njegov najiskrenejši čestitelj. Vendar se nam ne zdi spodobno, obširneje o tej stvari govoriti. Kar se nam je videlo pomanjkljivo na „Glasniku," tega smo se hoteli ogibati v novem listu. Najprej „Zvon" ne prinaša prelogov, ker smo uverjeni, da samo z dobrimi izvirnimi spisi se v resnici slovsto bogati. Drugič se gleda na to, da kar pride v „Zvon," ima, če ne doveršene, vsaj prijetno obliko. O notranji vrednosti „Zvonovih" spisov soditi, to se ve da nam nij spodobno. Bojimo se, da z vsem listom pač ne ustrežemo nikomur; zadovoljni moramo biti, če vsak tu ter tam kaj najde, kar godi njegovemu okusu. Mnogoverstno je „ Z vonovo" bralstvo, od deželnega poglavarja do železniškega čuvaja, — vsi stanovi se nahajajo v njem. Kedo bi bil tako prederzen, da bi izkušal vsem ustreči!
A očitno moramo spoznati, da nas mnogokrat misel obhaja, ali bi ne bilo bolje — ker ne moremo vsega skupaj imeti — pustiti vso to »visoko literaturo," ter pisati samo prostemu ljudstvu, kar ga more prijetno podučevati, blažiti in povzdigovati? Ustvariti list, kateri bi se nahajal v vsaki kmetski hiši, kateri bi nosil poduk, dober svet, in kratek čas pod vsako streho — to bi bilo naše največ« veselje. »Hoc erat in votis!" Srečen, komur bi bilo dano to doseči; 011 bi bil zares dobrotnik niirodov; on bi mu v resnici koristil. Dvomno se nam zdi vse drugo prizadevanje.
Slovenski glasnik.
* Pod učne povesti, spisal v laškem jeziku Frančišek Soave, poslovenil Štefan Kocijančič. To je napis 39 tiskanih pol debelej knjigi s podobami, katera je v drugem natisu na svitlo prišla v Paternolli-jevi knjigarnici v Gorici. Dobiva se po 60 kr. iztis pri vseh knjigoteržcih na Slovenskem.
*	V Zagrebu namerava, kakor lansko leto, tudi to jesen več mlajših her-vatskih pisateljev urediti zabavna in podučna berila za gospoje. Nekateri gosp. so se bili te dni zbrali in dogovorili o programu, katerega „Vienac" obeta pozneje razglasiti.
*	Podporno društvo za slovenske študente višjih šol se bode osnovalo v Mariborji. „SIov. Nar." je prinesel načrt doz'daj še uradno nepoterjenih pravil. Da si naš literarni list nema naloga pisati o narodnem delu, ki sc ne tiče slovstva, vendar to veselo novost naznanjamo slovenski mladini ter željo dostavljamo, da bi se na prid in blagoslov naši domovini skoraj storil korak od- sklepa do zver-šetka. Dozdaj so imeli enake podpore študentje vseh druzih slov. narodnostij. Serbi imajo štipendije po 15 cekinov na mesec, enako skoraj vsi Rusini, vsi Hrvatje. Slovaška Matica podpira mnogo talentiranejših mladih Slovakov. Ako tudi naši rodoljubi podpornico ustvarijo, koliko talentov se ne bode domovini pogubilo, koliko dobrih močij, katerih nam je za delo narodove omike tako živo trebe, bode se od-vernilo od krivega pota, na katerega zagrešebrez poklica, in tako duševno zamerjd ter pokopajo svoje bogate darove sebi in domovini na kvar!
*	Slovečega ruskega pisatelja Turgenevega roman »Dim" je na slovenski jezik preložil g. M. Samec, medicinec v Gradci, in se dobi pri njem po goldinarji iztis. — Turgenevega pripovedna dela so preložena na vse evropske jezike.
*	G. Janko Pajk, profesor na mariborski gimnaziji, je v mariborskem gimnazijskem programu razglasil in pojasnil star slovenski rokopis, najden v Kranji.
Listnica. Gosp. R. S. Vprašate nas o nekaterih jezikoslovnih oblikah, ki jih „Zvon" rabi. Perva teh je „ked6" namesto navadnega „kdo." Povedali smo uže cesto, da se vedno deržfmo radi mečjega pisanja, ako ga more opravičiti jezi-koslovstvo, in tukaj ga opravičuje. Stara slovenščina je imela „kl>to,a torej 'i,, kateri se je pri nas po nekatere kraje do zdaj ohranil v ljudskejn izgovoru, in zato ima tudi pravico, da ga pišemo. A s tem oblike „kdou še ne zametamo, ker h cesto izpade v novi slovenščini. — Z istega uzroka tudi rajši pišemo ^kateri" na mesto „kteri;" kajti v stari slovenščini je tukaj stal celo poln samoglasnik „o," in bilo je: „kotervj" poleg: „kotorvj" ter se nahaja še celo v Habdeliči »koteri," a v Dalmatinu „kateri" poleg „nekoteri." — Da pišemo „lehko" poleg: „z lahka," to se Vam čudno zdi, a vendar nij čudno, ker v slovanščini ne veljajo nemškega pravopisa pravila, katera uče, da se besedno deblo vedno enako piše. V staroslo-ven6kem je „lbg"bk" adj,, pri nas »lbgak,« poleg „lbhak, Ibhek." V deblu je torej b kateri vedno ostaje h, če je brez naglasa, ali če nanj pade ostri naglas: „lehka roka; — a če pade nanj dolgi, težki naglas, iz b postane a, ker b je preslab, da bi ta naglas mogel nositi; zategadelj: „z lahka," kakor tudi: „vds (dorf), dan (tag), lan (flachs), močan (stark), poleg: m6čen, močen" iz staroslovenskega: vbsb, (lbn'b, lbn'b, moštbn'b. Oblika „denesu je torej poleg oblike „dan" mogoča in opravičena. — Gospodom: Fr. V ... c iz Ljublj., R . . . . n iz Planine.
V......č iz Proseka. Vašemu vprašanju odgovarjamo, da ste do zdaj poslali
samo še le polletno naročnino za 1. odtisk „Zvona."
Tiskarna oo. Mehitaristov. Založnik: J. Stritar, urednik Fr.Peršič, I. Joliannes