Poštnina plačama v gotovini
S ped. in abbon. postal* - II Gruppo 70 H
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Polletna naročnina..............L	2.000
Letna naročnina ................L	4.000
Letna inozemstvo................L	5.000
Poštno čekr/vni račun: štev. 24/12410
u	
	
irifk
Leto XXVI. - Štev. 50 (1332)
Gorica - četrtek, 19. decembra 1974 - Trst
Posamezna številka L 100
Božič je več kot družinski praznik, z bogato obloženo mizo, z drevescem v kotu, z darovi pod njim, v prijetno zakurjeni sobi. Božič je Kristusov prihod na neodrešeni svet, poln mraza in teme. Zato niti naše božično drevesce niti svečana večerja niti umetniške ali preproste jaslice, da, niti obisk polnočne maše in sprejem sv. obhajila ne bodo dosti veljali, če ne bomo znali prispevati k sreči drugih in izžarevati božjo dobroto, ljubezen in sočutje do bližnjega, ki je v stiski in potreben naše pomoči. Samo dejavna ljubezen lahko reši od sebičnosti ogroženi svet. Da bi se v sveti noči to spoznanje utrdilo, želita vsem naročnikom, podpornikom, bralcem in širiteljem našega lista
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA«
BOG MED NAMI
Konzistorij v Vatikanu
V petek 13. decembra je bil v Vatikanu konzistorij. Sv. oče je imenoval svoje legate za odprtje svetoletndh vrat v glavnih bazilikah. Zbrane kardinale in škofe je vprašal tudi za mnenje o razglasitvi za svete šestih blaženih. Razglašen j a bodo v svetem letu.
Pavel VI. je povedal, da je imenoval za kamarlenga kardinalskega kolegija kardinala Franja Šaperja. Kamerlengova naloga je predvsem, da vodi volitve novega paipeža.
Sv. oče je tudi imenoval samostojno in redno upravo v Sudanu. Dežela je v cer-
kvenem oziru razdeljena na dve nadškofiji s sedežem v Hartumu in Jubi in na pet šikofij. To je očitno znamenje, da so se razmere za katoličane v Sudanu znatno zboljšale.
Sudan ima okoli 10 milijonov prebivalcev, med katerimi je pol milijona katoličanov. Sudan je nam Slovencem zelo pri srcu, saj je v tej deželi pred 130 leti mi-sijonaril Ignacij Knoblehar, ki je privabil v deželo večje število slovenskih misijonarjev.
Naš list v novem letu
Pričujoča dvojna številka Katoliškega glasa je zadnja v tem letu. Prihodnja bo že novoletna. Zaradi novoletnega praznika pa ne bo naš Ust Izšel v četrtek 2. januarja 1975 (čeprav bo nosil ta datum), temveč že v torek 31. decembra. List bomo paginirali v ponedeljek 30. decembra popoldne, kar naj vzamejo v vednost zlasti vsi dopisniki našega lista.
V novo leto stopamo precej zaskrbljeni. Bomo uspeli premagati vse finančne težave, ki se s poslabšanim gospodarskim položajem vedno bolj kopičijo? Mnogo bo odvisno od naših naročnikov in podpornikov lista. Ce bodo naročnino hitro in vestno poravnali, pa včasih tudi kaj darovali v tiskovni sklad, upamo, da bomo tudi novo leto srečno previharili. Vsekakor zaupamo v zvestobo in naklonjenost prijateljev našega lista.
V letu 1975 bo naročnina za list kot smo že zadnjič objavili: posamezen izvod 150 lir celoletna naročnina 6.000 lir; inozemstvo 8.000 lir ali 12 USA dolarjev.
Svetoletne priprave v Rimu
V Vatikanu se množijo priprave za sprejem številnih romarjev v svetem letu. Veliko skrb posvečajo tudi obiskovalcem vatikanskih muzejev, katere dnevno obišče povprečno 4.300 ljudi. V poletnih mesecih je število mnogo višje, 6-7.000 dnevno. Največ obiskovalcev pa je za velikonočne praznike, (ko doseže obisk celo
20.000	dnevno. Zadnji čas so v neposredni bližini muzejskih prostorov uredili obširno okrepčevalnico.
Glavni odbor za sveto leto zbira tudi denarna sredstva za pomoč tistim romarjem, ki sami ne bi zmogli stroškov za potovanje ali za bivanje v Rimu. Pomoč' je namenjena predvsem romarjem iz dežel Tretjega sveta.
Dva duhovnika v ameriškem parlamentu
Pri zadnjih volitvah v ameriški parlament sta bila izvoljena tudi dva katoliška duhovnika, oba na listi demokratske stranke. Jezuit Drinan je bil ponovno izvoljen. V ameriški javnosti je postal znan, ker je prvi zahteval preiskavo proti bivšemu predsedniku Nixonu v zadevi »Wa-tergate«.
Osrednja misel božiča je učlovečenje božjega Sina. »In Beseda je meso postala.« Druga božja oseba je sprejela nase človeško naravo pod srcem blažene Device Marije. Bog je postal človek; od svoje božje narave ni mogel ničesar izgubiti, pač pa si je privzel popolno človeško naravo, nam postal v vsem enak razen v grehu. »Samega sebe je izničil, podobo hlapca vzel nase, postal sličen ljudem in bil po vnanjosti kakor človek« (Filp 2, 7).
To pomeni, da je Kristus imel ravno tako telo in dušo kakor mi, s takimi lastnostmi in sposobnostmi. Zanj je rečeno, da je napredoval v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2, 52). Napredoval je v pridobljenem znanju, na sebi je skušal to in ono. Nikakor pa ni mogoče pristati na misel tistih, ki trdijo, da se je Kristus motil, živel v zmoti glede svojega mesijanskega poslanstva, pomena svojega žrtvovanja na križu ali tudi glede datuma konca sveta.
Vsekakor je bil Jezus najboljši psiholog in je svoje poslušalce polagoma in postopoma uvajal v skrivnosti božjega kraljestva. Saj je še pri zadnji večerji moral reči apostolom: »Še mnogo vam imam govoriti, a zdaj bi še ne mogli nositi« (Jan 16, 12).
Kristusova človeška narava je prejela zaradi skrivnostne zveze z drugo božjo osebo od božje narave vse milosti in vsako posvečenje, ki ga je mogla sprejeti in je bilo v skladu z njegovim poslanstvom odrešenja. Kristus človek je vesoljni zakrament odrešenja, napolnjen je bil s Svetim Duhom, ki ga je vodil v odrešenjsko delo.
Kristusova popolnost se je na splošno skrivala, v govorih, čudežih, obnašanju in nastopih se je deloma razodevala. Na posebno viden način se je pokazala v sijaju ob spremenjenju na gori Tabor in seveda po vstajenju.
Kristusovo učlovečenje samo brez ozira na delo, ki ga je izvršil z odrešenjem, pomeni za človeštvo največjo odliko. Bog, večna in neizmerna popolnost, ki je igraje ustvaril nepregledno vesoljstvo in ga igraje vodi in upravlja k točno določenemu cilju, kljub temu, da je dal nekaterim bitjem — angelom in ljudem — svobodno voljo, je stopil med nas kot naš brat, eden od nas, prevzel določeno ženo za mater, se priključil določenemu narodu, sprejel ali se prilagodil aramejskemu jeziku in v njem razodel svetu najgloblje krščanske skrivnosti.
Na Kristusa smemo biti ponosni kot na največjega zastopnika svojega rodu. Kako napak in zgrešeno je, da se nekateri sramujejo krščanskega imena in skušajo storiti vse, da bi se Kristusovo ime izbrisalo iz letopisov človeške zgodovine.
JEZUS NAŠ REŠITELJ
Jezus je dobil ime, ki označuje njegovo poslanstvo, namreč rešitelj Adamovega rodu. Bog je imel odrešitveni načrt od vekomaj. To je tista od vekov skrita skrivnost (Ef 1, 9), ki se je takoj v začetku človeškega rodu začela razodevati. Po Adamovem padcu je že obljubljen Odrešenik. Vsa človeška
ALEKSIJ JOŽE MARKUŽA
~t,verj, yiitvcrcL
Tvoj prihod zedinja
nebo in zemljo, nevidno in bitno bit, brezčasje in čas.
Tvoj prihod ,< osrečuje ij vesolje in svet,
\\ duha in materijo, rojstvo in smrt.
Tvoj prihod uresničuje ljubezen, mir,
Boga in človeka.
zgodovina pred Kristusom ima značaj priprave na njegov prihod. Vsa človeška zgodovina po Kristusu do konca sveta ima v božjih načrtih nalogo, da se Kristusovo odrešenjsko delo dopolnjuje oziroma bolje uresničuje na človeškem rodu, da bi bilo čim več ljudi deležnih njegovega odrešenja.
Kristusova osebnost je enotna, njegovo delovanje ima od začetka do konca zemeljskega življenja isti cilj: slava Očetova in rešenje človeškega rodu. To je obseženo v izrazu »Kristusova velikonočna skrivnost«.
Ker se je pa ta skrivnost odvijala v časovnih obdobjih in v različnih delih, se upravičeno smemo zaustavljati v proslavah in premišljevanju različnih dogodkov Kristusovega življenja, torej tudi ob njegovem rojstvu in detinstvu.
Pesniška, a obenem globoko resnična je misel, da je človeški rod ob Kristusu naredil čudovito za-
Pooaiania za verske pravice na Madžarskem
Pogajanja med madžarsko vlado in Vatikanom glede ureditve odnosov med Cerkvijo in vlado na Madžarskem se nadaljujejo. Znano je, da so ta pogajanja uspešnejša, odkar je zapustil Budimpešto kardinal Mindzenty, ki živi na Dunaju, v poletju pa je obiskoval svoje rojake po svetu, največ po Ameriki. Tam so ga sprejemali z navdušenjem ne le madžarski verniki, temveč tudi drugi narodi, saj velja za žrtev komunizma. Da na Madžarskem ni verske svobode, je dokazoval z dejstvom, da nad tisoč duhovnikom ni dovoljeno vršiti poklica in da je Cerkev v vsem strogo kontrolirana.
V začetku novembra je prišlo do novih pogajanj med vatikanskim »zunanjim ministrom« msgr. Casarolijem in madžarskim tajnikom za verske zadeve dr. Imre
Miklosom. Baje je šlo pri teh pogovorih predvsem za vprašanje nastavitve škofov v nekaterih izpraznjenih škofijah ter za vprašanje verskega pouka, ki tudi ni zadovoljivo rešeno. Pogajanja so izmenoma enkrat v Rimu, drugič v Budimpešti.
Leto žena
Organizacija združenih narodov namerava prihodnje leto proglasiti za »Leto žena«. S tem v zvezi je papež Pavel VI. ob nagovoru, ki ga je imel na delegacijo žena, katero je vodila glavna tajnica Svetovne ženske zveze, dejal, da Cerkev priznava ženi mesto, ki ji gre v soglasju z novimi časi, katere preživlja človeštvo. Osnovna pri tem je enakopravnost, ki gire ženi v svetu in družbi.
menjavo. Ljudje smo dali Kristusu deležnost na naši človeški naravi, v zameno nam je pa Kristus dal deležnost na svoji božji naravi.
Način, kako nas je Kristus hotel odrešiti, spraviti z Bogom in med seboj, je ta: da nas naveže na svojo posvečeno, poboženo človeško naravo, da postanemo udje njegovega skrivnostnega telesa, mladike na vinski trti, ki je Kristus sam.
To odrešenje se izvrši po svetem krstu, prvem in najpotrebnejšem zakramentu, kjer se kršče-nec odpove staremu, grešnemu človeku, se priključi Kristusu in sicer tako, da se vraste vanj in zaživi iz njega. In ker je Kristus pravi božji Sin, postane krščenec božji posinovljenec. In ker je Kristus poln Svetega Duha, postane krščenec tempelj istega Svetega Duha.
S krstom se seveda šele začenja naša rast v Kristusa. Ta se naj nadaljuje predvsem po evharističnem slavju, udeležbi pri ponav-zočenju Kristusove krvave daritve na križu in svetem obhajilu, pa tudi v drugih zakramentih.
Večjo vlogo v živem organizmu skrivnostnega Kristusovega telesa in naše pripadnosti Kristusu prevzamemo potem po sveti birmi. Ta nas naredi za Kristusove pričevalce v svetu, njegove sodelavce pri izgradnji njegovega kraljestva. Se večjo vlogo sprejme duhovnik, ki se po maziljenju Svetega Duha tako prispodobi Kristusu duhovniku, da more delovati v osebi Kristusovi.
Vzemimo si k srcu opomin sv. Leona Velikega: »Zavedaj se svoje časti! Deležen si božje narave, glej, da ne boš zopet zapadel v suženjsko stanje greha in tako postal nevreden tako visoke odlike! Ne pozabi, katere glave in katerega telesa ud si! Iztrgan iz kraljestva teme si si pridobil pravico v kraljestvu luči božje.«
RAZODETJE BOŽJE LJUDOMILOSTI
Če se vprašamo, kaj je vzrok veselega božičnega oznanila, moramo jasno odgovoriti: neizmerna božja ljubezen. Že v stari zavezi, zlasti pri prerokih Izaiju in Jeremiju, najdemo čudovite pesniške izraze, ki govore o nežni očetovski in materinski ljubezni Boga do izvoljenega ljudstva Izraela.
Koliko več imamo tega v Jezusovih prilikah o izgubljenem sinu ali izgubljeni ovci. Kristus zase odkrito govori: »Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi sam stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45).
Isto misel povzema evangelist Janez: »Zakaj Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinoro-jenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jan 3, 16).
Kako strašna je zabloda sodobnega sveta, ki odriva ali celo sovraži Boga kot svojega nasprotnika ali tekmeca, ki nas skuša zasužnjiti. Dejansko je pa čisto obratno res: Bog je naš najboljši prijatelj, nas neizmerno ljubi in nas skuša rešiti sužnosti greha, hudobnega duha in vseh posledic te sužnosti.
Vprašajmo se zato ob jaslicah, ali smo izpolnili svoje poslanstvo? Ali smo oznanjali z besedo in življenjem evangelij božje ljubezni? Še je čas! Odpira se nam novo leto 1975, ki je hkrati sveto leto.
Imenovana konzulta za slovensko manjšino v Gorici
V ponedeljek 9. decembra je goriški občinski svet končno imenoval konzulto za slovensko manjšino, ki. je sestavljena iz treh izvedencev kot predstavnikov svetovalskih skupin, iz pet predstavnikov Zveze slovenske katoliške prosvete, iz pet predstavnikov Slovanske kulturno gospodarske zveze in iz dveh predstavnikov Sindikata slovenskih šolnikov.
Za ZSKP so bili imenovani prof. Lojzka Bratuž, dr. Danilo Cotar, dr. Kazimir Humar, Božidar Tabaj in Emil Valentinčič; za SKGZ arh. Jože Cej, dr. Karel Primožič, dr. Mirko Primožič, prof. Aldo Rupel in Marko Waltritsch; za Sindikat slovenskih šolnikov učiteljica Mariza Perat in prof. Vitomira Winkler-Vesel; kot izvedenci pa dr. Federico Lebani (z 9 glasovi), dr. Francesco Antonini (z 9 glasovi) in občinska svetovalka DC prof. Nora Di Gianantonio (s 4 glasovi).
Po prejetih glasovih (7) bi sicer moral biti imenovan kot tretji izvedenec prof. Ivan Bratina, ki so ga predlagali komunisti, toda po pravilniku je za opozicijo določen en sam predstavnik in tako je z devetimi glasovi prišel v poštev kandidat PLI dr. Lebani. Svetovalci PCI so seveda protestirali in napovedali priziv na pokrajinski kontrolni odbor.
Pred glasovanjem pa so isti svetovalci izrazili svoje nezadovoljstvo, da niso v konzul ti zastopani sindikati in politične stranke, a mnenja smo, da morajo o naših zadevah govoriti v prvi vrsti predstavniki slovenskih organizacij in med njimi so tudi sindikalisti in politiki.
Lepa slovesnost v goriški stolnici
V nedeljo 15. decembra je goriška Marijina družba deklet in žena imela svoj glavni praznik. Za to lepo slovesnost so se zbrale družbenice v goriški stolnici v kar lepem številu. Slavnostni govornik je bil g. Jožko Kragelj, ki je s toplimi besedami govoril o Mariji, o vedno lepi in potrebni molitvi rožnega venca in o apostolatu, ki naj ga vrše družbenice v svetu.
Pred oltarjem se je k slovesnemu blagoslovu zbralo kar šest duhovnikov. Po petih litanijah z odpevi so družbenice obnovile posvečenje Materi božji. Lepo slovesnost je še povzdignilo petje stolniške-ga zbora Marijine družbe.
Med družbenice je bilo razdeljeno družbeno glasilo »Vijolica«, ki je z decembrsko številko zaključila trideseto leto izhajanja in spada zato med najstarejše povojne publikacije v Gorici.
Pevci iz Prage so nastopili v Gorici
V soboto 14. decembra je bil v cerkvi sv. Ignacija v Gorici izireden koncert komorne glasbe. Izvajalci so bili člani »Can-ticum Pragense« in Novega komornega orkestra iz Prage. V prvem delu so bile na sporedu skladbe čeških skladateljev iz 14. -18. stoletja. Zanimivo je pri tem dodati, da so ta dela odkrili v praških arhivih in so zato tudi nova.
Med prvim in drugim delom so si poslušalci lahko ogledali glasbila, med katerimi so bila nekatera stara tudi nad 200 let in originalna češka. Eden glasbenikov je tudi razložil zgodovino glasbil in kako so v arhivih našli stare še neizvajane skladbe raznih avtorjev.
V drugem delu smo poslušali dela italijanskih skladateljev, ki so jih odkrili prav tako v praških arhivih, člani komornega orkestra in pevci »Cantieum Pragense« so si osvojili čustva vseh navzočih, ki so jih nagradili z bogatim ploskanjem.
Treba pa je pripomniti, da je poslušalcev bilo malo. Verjetno je bila temu kriva premajhna propaganda in stavka časnikarjev. Takšni večeri spadajo v kulturno dejavnost vsega goriškega mesta.
Glasbeniki iz Zagreba v Gorici
V nedeljo 22. decembra bomo imeli v Gorici med seboj »Komorni ansambel« iz Zagreba. Sestavlja ga šest mladih glasbenikov in sicer Zoran Brajša - flavta, Mladen Požgaj - oboa, Ratimir Bošnjak - klarinet, Anton Ficko - rog, Konstantin Iskra -fagot in Mira Flis - klavir.
Ansambel je imel že vrsto uspelih koncertov v raznih krajih Jugoslavije. Program koncerta je zelo zanimiv, saj obsega skladbe najvidnejših baročnih mojstrov pa tudi sodobno glasbo. Posebnost programa je pa izbor renesančnih skladb, ki so nastale na Hrvaškem in predstavljajo brez dvoma pravo redkost. Oblikov-
no sta tu zastopani dve glasbeni zvrsti: »frotola«, ki je skladba vedre vsebine in »rieercare« z resno vsebino ter po obliki nekak predhodnik fuge.
Komorni ansambel iz Zagreba nastopa prvič v Gorici. Vabimo vse ljubitelje glasbe, da se koncerta polnoštevilno udeležijo.
Razstava Vladimira Klanjščka
V ponedeljek 16. decembra je Mladinski krožek iz Gorice odprl v galeriji »Pro Lo-co« razstavo domačega umetnika Vladimira Klanjščka. Slikar je že naš star znanec, saj je bil na povabilo Slovenskega akademskega društva SKAD kot gost z eno izmed svojih prvih razstav v Katoliškem domu v Gorici.
Nov doktor bogoslovja
V ponedeljek 16. decembra je g. Oskar Simčič, nekdanji župnik v Števerjanu, uspešno branil doktorsko tezo pri prof. dr. Karlu Truhlarju na gregorijanski univerzi v Rimu. Novemu doktorju iskreno čestitamo!
Andrej Košič razstavlja v Idriji
Naš goriški slikar Andrej Košič je svojim že številnim osebnim razstavam dodal še novo v Idriji. Odprta je bila v ponedeljek 16. decembra in si jo bodo obiskovalci lahko ogledali do 31. decembra letos.
Je to slikarjeva 21. razstava. V Idriji je že enkrat razstavljal in sicer leta 1962. Košičeva dela se nahajajo v privatni ali javni lasti v raznih krajih Italije, Jugoslavije, Grčije, Avstrije, Nemčije, Kanade in ZDA.
Miklavževanje za otroke v Gorici
Prav je, da omenimo miklavževanje za otroke, ki je bilo v Katoliškem domu v Gorici pred praznikom sv. Miklavža. Pripravile so ga deklice Marijinega vrtca ob sodelovanju večjih deklet in skavtov. Deklice so se postavile na odru z igrico »Sv. Miklavž«, ki jo je napisala Zora Saksida. Pogumno so nastopile kot angelčki, ki pripravljajo pakete, da z njimi obdarijo otroke na zemlji. Tudi škrateljoki, ki jim skušajo nagajati, jih na preplašijo pri njihovem delu.
Igrica je bila primerna priprava na prihod sv. Miklavža, ki je nato prišel v spremstvu angelov in hudičev, da obdari otroke. Teh je bilo v dvorani veliko, posebno najmlajših in njihov nebeški prijatelj jih je bogato obdaril. Vendar je naše mnenje, da so bili škrati preveč nagajivi do teh malih. Zato priporočamo sv. Miklavžu, da v prihodnje pusti peklensko druščino zunaj dvorane, naj gre lovit poredne dečke in deklice rajši po mestu.
Istega dne dopoldne je sv. Miklavž obiskal otroke po slovenskih otroških vrtcih. Tudi tam so ga otroci lepo sprejeli in jih je zato velikodušno obdaril.
Jamlje-Dol
Preteklo nedeljo 15. decembra je v prijazni župni cerkvi v Jamljah 19 otrok, ki obiskujejo šolo v Jamljah in Dolu, prejelo prvo sv. obhajilo. Bilo je devet dečkov in deset deklic.
Prvo sv. obhajilo sredi adventnega časa pri nas sicer ni v navadi; splet raznih okoliščin pa je bil vzrok, da je bilo prvo obhajilo prav v tem času, ker bi morali sicer otroci, ki so se pripravljali na prvo sv. obhajilo za letošnji junij, čakali do druge spomladi.
Pa se je izkazalo, da je prvo obhajilo vedno prisrčno, kajti notranje razpoloženje je tisto, ki ga naredi nepozabno.
Prvoobhajance sta pripravila katehet v Dolu g. Jože Jurak in v Jamljah g. David Ožbot. Prvi je ob nazvočnosti domačega župnika Bernarda Špacapana tudi vodil vso slovesnost.
Po svečanem vhodu v cerkev so prvo-obhajanci ponovili krstne obljube, izročili duhovniku prižgane sveče in nato s petjem sodelovali pri sv. maši. Zelo skrbno jih je v tem oziru pripravila župnikova sestra Nežica, na električno kitaro pa je mlade pevce spremljal župnikov nečak Mirko.
Tako otroci kot odrasli so sv. obhajilo prejeli pod obema podobama. Mašnik jim je predočil vzvišenost trenutka, povezal adventno pričakovanje z njih pričakovanjem evharističnega Jezusa in jih povabil, naj bi se Jezus še pogosto po svetom obhajilu rodil v njihovih dušah.
Po maši so se zbrali prvoobhajanci s starši v farni dvoranici na zakusko in tako ob sladkih dobrotah zaključili lepo slavje.
Novi odbor PD »Štandrež«
Odborniki, izvoljeni na zadnjem občnem zboru prosvetnega društva »Štandrež« so se sestali v nedeljo 15. decembra na prvi redni seji. Najprej so si odborniki razdelili delovna mesta. Za predsednika je bil potrjen dr. Damjan Paulin, podpredsedniško mesto pa je prevzel Božidar Tabaj, ki je skupno z Rudijem Nanutom odgovoren tudi za dramsko dejavnost. Tajniške posle bo vodila Majda Paulin ob sodelovanju Magde Lupin, ki bo tudi skrbela za mladinski odsek. Karel Nanut bo vodil zapisnik. Za pevsko in glasbeno dejavnost bo odgovoren Igor Paulin, medtem ko bosta Viktor Selva in Marij Mu-čič skrbela za družabnost. Blagajniške posle bo vodila Milenka Zavadlav. Antonič Marinka in Marko Brajnik bosta skrbela za stike z javnostjo, Lucijan Krpan pa bo vodil društveno gospodarstvo.
Po razdelitvi funkcij je odbor razpravljal o društvenem znaku in sprejel osnutek, ki ga je izdelal slikar Medvešček iz Nove Gorice. Odborniki so tudi sklenili, da bodo poverili neki obrtniški delavnici iz Firenc izdelavo kolajn na podlagi novega društvenega znaka. S tako izdelanimi kolajnami bodo nagradili člane, ki imajo največ zaslug za kulturno rast štan-dreške skupnosti.
Priložnostna akademija, na kateri bo društvo podelilo priznanja in odlikovanja, bo v župnijski dvorani v Štandrežu v nedeljo 9. februarja 1975.
Novi organi Slovenske skupnosti
Svet Slovenske skupnosti je 13. decembra 1974 izvolil novo predsedstvo sveta ter nov izvršni odbor. Za predsednika sveta je bil potrjen dosedanji predsednik dr. Zorko Harej; v predsedstvu pa sta še dr. Dragomir Legiša in dr. Drago Štoka.
Izvršni odbor pa je takole sestavljen: za političnega tajnika je bil izvoljen dr. Rafko Dolhar, drugi člani odbora so še: dr. Franc Mljač, dr. Alojz Tul, dr. Aleš Lokar in Antek Terčon.
Novi vodstveni organi Slovenske skupnosti so že začeli z delom na podlagi programa, ki je bil sprejet na omenjeni seji sveta Slovenske skupnosti in ki ga je izdelala posebna komisija, v kateri so bili za listo Enotnost Marij Maver, Alojz Tul in Sergij Pahor, za listo Nove perspektive pa Aleš Lokar, Vladimir Vremec in Rafko Dolhar. V tem končnem programu so združene bistvene točke obeh programov, ki sta ju predložili omenjeni listi na občnem zboru Slovenske skupnosti, ki je bil 19. oktobra 1974.
Tržaški demokratični Slovenci želimo novim organom Slovenske skupnosti uspešno delo na političnem in narodnostnem področju v korist vseh Slovencev v Italiji.
PSBL na srečanju slovenskih izobražencev v Trstu
V ponedeljek 16. decembra zvečer je bilo srečanje slovenskih izobražencev v prosvetnih prostorih v ul. Donizetti v Trstu. Prof. J. Peterlin je pozdravil prisotne in še zlasti člane uredniškega odbora PSBL (Primorskega slovenskega biografskega leksikona) ter predstavil njegov I. snopič. Sledili so številni posegi z vprašanji, pripombami in nasveti, šlo je za razjasnitev temeljnih vprašanj, kriterijev, načina izdelave člankov in vključevanja gesel v leksikon. Bolj kot kritika dela je iz posegov dihala zavest odgovornosti in resnične skrbi, da bi bilo delo čimbolj strokovno popolno in na znanstveni višini.
Uredniški odbor, sklicujoč se predvsem na kriterije, ki jih je že iznesel v uvodu, je skušal odgovoriti na težave. Leksikon je prepotreben, da bo živ dokaz slovenske
Rupa-Peč
Tam, kjer Vipava med polji se vije in se v naročje Soče podaja, pesmica mila se v noči oglaša, nežno do mojega srca hiti.
Ob božičnih praznikih, ki so pred nami, se znova sprašujem, kakšni bi bili, če ne bi bilo naše lepe slovenske pesmi. Zdi se mi, da bi jih doživljali kot neki mrtvaki, ki ne slišijo in ne vidijo ničesar.
Zato čutim v teh dneh posebno hvaležnost do vseh, ki v naši sredi ohranjate, gojite in razvijate našo pesem, ta naš dragoceni zaklad. Tudi po vaši zaslugi ta pesem odmeva v teh krajih ob tihi Vipavi že dobrih 1300 let. Naj bi še naprej osrečevala naše ljudi!
Naj mi naš organist in pevovodja Zdravko Klanjšček ne zameri, da se ob tej priložnosti spomnim zlasti njega, ki se tako nesebično žrtvuje in je vsem, zlasti mladim, svetal vzgled, kaj se pravi ljubiti naš jezik, pesem in narod in to ne z besedami, ampak v dejanju. Naj bi našel še dosti posnemovalcev, pa tudi naj bi zrasli med nami novi organisti in pevovodje! Kot svojih duhovnikov smo potrebni tudi njih.
Da bi se v našem kraju zborovsko življenje še bolj razmahnilo in tako pomagalo utrditi našo medsebojno povezanost ter sožitje ob prazniku Kristusovega rojstva vsem rojakom dobre volje iz srca
zgodovinske prisotnosti ter ustvarjalne dejavnosti na Primorskem. Ne gre za razpr-šenje sil, temveč za njihovo koncentracijo, je poudaril. pisatelj Rebula, za povezavo primorskih kulturnih in znanstvenih delavcev, ki naj skupno izpričajo življenjskost in ustvarjalnost primorskih Slovencev. Zato se klanja zamisli PSBL, ki naj postane resničnost.
Leksikon zahteva povezavo vseh sil in sodelovanje čimbolj širokega kroga so-trudni-kov. Od tu potreba, da se ob uredniškem odboru, ki ga je imenovala pobudnica in založnica GMD, osnujejo posebni delovni odbori na Tržaškem in Goriškem.
Ljudje
Sergij Grmek je diplomiral na filozofski fakulteti tržaške univerze.
Božič na radiu Trst A
Za božične praznike je tržaška radijska postaja pripravila vrsto priložnostnih oddaj, ki bodo na sporedu v torek, sredo in četrtek. Na oba praznika — božič in Štefanovo — bo postaja oddajala ves dan, od 8. ure zjutraj do 23. ure zvečer.
Na vigilijo se bo začel božični večer v pričakovanju polnočnice. Ob 19. uri bo na sporedu razgovor ob jaslicah z naslovom »Tam stoji pa hlevček«, ki ga je pripravil Miro Opelt.
Po večernih poročilih bo na vrsti osrednja božična oddaja z naslovom »Božična srečanja«. To oddajo pripravlja že od jeseni Danilo Lovrečič. V njej se bodo prepletali glasba in govorjeno. Nastopili bodo člani Radijskega odra, božične poslanice in voščila pa bodo izrekli slovenski škofje ter goriški in tržaški nadškof. O pomenu božiča bosta spregovorila tudi slovenska pisatelja Edvard Kocbek in Alojz Rebula. To izredno oddajo bodo ponovili na Štefanovo ob 15.30 popoldne.
Na Štefanovo, 26. decembra, bo ob 10. uri zjutraj na sporedu Jožeta Podbrezni-ka »Božična pastorala«, ob 19.10 pa oddaja »Božič v slovenski ljudski pesmi«, ki jo je pripravil prof. Jože Peterlin.
Končno poslušavce opozarjamo, da bodo vse druge oddaje, tako glasbene kot govorjene, prežete z bogato božično vsebino.
Solidarnostna izjava prof. Pahorju
Profesorski zbor državnega znanstvenega liceja »France Prešeren«, zbran na izredni seji 13.12.1974, je ob sodni razpravi proti prof. Samu Pahorju, na kateri ni bila dovoljena raba slovenščine, soglasno sklenil, da pošlje protestno izjavo na predsedstvo vlade in na predsedstvo deželnega odbora zaradi doslednega kršenja ustavnih določil in določb Londonskega memoranduma.
Sklenil je tudi, da prispeva za kritje sodnih stroškov, ker se zaveda, da je s tem postopanjem postavljena na zatožno klop vsa slovenska javnost.
V tem smislu poziva vso slovensko javnost, da na vse načine podpira boj za uveljavljanje slovenskega jezika na vseh stopnjah javnega življenja.
★
-;;v	RADIO
it	TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 {samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 22. do 28. decembra 1974 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Komorna glasba. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mlad. oder: »V kraljestvu zime«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja.
13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 16.00 Šport in glasba. 17.00 »Kardinal Lambertini«. Igra. 18.40 Nedeljski koncert.
19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.00 Nedelja v športu. 22.30 Pesmi za vse okuse.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Baročni orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Božični koncert ZCPZ v Trstu. 22.15 Glasba v noč.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.00' »Tam stoji pa hlevček«. 19.20 Za najmlajše. 20.30 Orkestri in zbori.
21.00 Božična srečanja. 22.30 Mantovanijev orkester. 23.00 Božična simfonija. 24.00 Polnočnica iz župne cerkve v Sv. Križu pri Trstu.
Sreda: 8.05 Slovenske božične pesmi.
9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Praznična matineja. 11.15 Mladinski oder: »Veronika in njene jaslice«. 11.35 Opoldne z vami. 15.45 Orkester in zbor Raya Conniffa. 16.00 »Božična romanca«.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Deželni koncerti. 18.45 Cerkv. zbor od Sv. Lenarta v Slov. Benečiji. 19.10 Družinski obzornik.
19.30 Od melodije do melodije. 20.30 Simfonični koncert. 21.55 Pesmi brez besed.
Četrtek: 9.00 Mozart: Maša. 10.00 Jože Podbreznik »Božična pastorala«. 10.55 Medigra. 11.15 Mlad. oder: »Milenkin sveti večer«. 11.35 Slovenski razgledi: Božični koncert ZCPZ iz Trsta. 15.30 Božična srečanja. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Skladatelj Lojze Bratuž. 19.10 Božič v slovenski ljudski pesmi. 19.25 Za najmlajše.
20.30 »Božič pri Cupiellovih«. Igra.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za
mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni ital. skladatelji. 19.10 V. Beličič: »Goli jesen«. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.25 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 Leopold Belar. 19.20 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Odskočna deska«. 21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 22. do 28. decembra 1974 Nedelja: 9.25 Svet v vojni. 10.15 Otroška matineja. 12.05 Nedeljsko popoldne. 16.40 Košarka Jugoslavija: Bolgarija. 18.15 Vi-docq. 20.00 »Odpisani«, nadalj. 20.50 Monitor: Most. 21.20 Športni pregled. Ponedeljek: 17.00 V znamenju dvojčkov.
18.10 Zbor iz Cerknice. 20.05 Verdi: »Macbeth«, opera.
Torek: 17.30 Čarovnik iz Ozza. 18.10 Življenje v gibanju. 21.05 »Sence izginjajo opoldne«, nadalj.
Sreda: 17.25 Viking Viki. 18.05 Po sledeh napredka. 21.50 Bach: Simfonija št. 6.
Četrtek: 18.05 Svet v vojni. 20.05 Dimitrije Tucovič. 21.10 Četrtkovi razgledi. 21.40 »Okna, sama gluha okna«.
Petek: 17.45 Pevski tabor Šentvid. 18.20 Začetki življenja. 18.30 Človek in okolje.
20.10 »Charlie«, film. 21.55 Harlem. Sobota: 17.35 Indijska glasba. 18.15 »Pe-
lerinova hči«, film. 20.00 Novoletne čestitke. 20.40 V gosteh pri orkestru. 21.45 »Zadnji vlak iz Dunhilla«, film.
želim!
Darko Durček
Skrivnost družine
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
priredi v nedeljo 29. decembra ob 15. uri v goriški stolnici
božičnico
Prireditev bo povezana s svetoletnim romanjem slovenskih vasi iz goriške nadškofije v stolno cerkev. Nastopili bodo združeni otroški zbori, moški zbor »M. Filej« in združeni
mešani zbori.
Kaj bo za večerjo, Jožefa skrbi.
A Marija ga potrošta: Saj večerje treba ni.
Betlehem šumi. Od vseh vetrov ga polnijo množice popotnih: jež in peš. Avgustovi pisarji praskajo, pišejo, popisujejo. Gneča pred oblastnim dvorcem gradi cesto. Z visokih kamel kličejo trgovci iz daljnih dalj:	»Pozdravljeno rodno
mesto!«
In srečujejo se oni iz Aleksandrije z onimi iz Mezopotamije. Po zdravju in družini, po kupčiji in blagu se sprašujejo. Prenočišča in gostišča se polnijo. Vse vre, vse kliče, vse plačuje in troši. Imajo, ki na svetovnem trgu pletejo, vozlajo, vežejo in režejo niti trgovine. In da bi prišli samo zaradi Avgustovega povelja? Kaj še! Za blago in profit barantajo, zaroke sklepajo: Rahelo Jakobu in Abrahamu Saro. Tako kaže gospodarna misel.
Betlehem šumi. Mrak lega;trudni pisarji zvijejo pergamente in papiruse. Trume legajo za mize in segajo po čašah. Krog mesta plapolajo ogenjčki, krog katerih leže gonjači kamel in si pripovedujejo prerokbe: » O mladiki iz Jesetove korenine, o Njem, ki ne bo sodil po videzu, ampak bo sodil po pravici revne in se bo poganjal za krotke. Tedaj bo prebival volk pri jagnjetu, leopard bo ležal pri kozličku; tele, lev in ovca bodo skupaj hodili in majhen deček jih bo gonil ...«
V ta večer sta prišla Onadva: tesar z osličkom na povodcu in Devica-Žena iz Nazareta.
Betlehem šumi. Onadva trkata, prosita. Od vrat do vrat. Gneča ju ne vidi. Vsak ima zase in s sabo toliko koristnih skrbi. Odplove ju ljudska reka v predmestje. Tam so bajtarji, pastirji. Lovijo rimske denarje, sami leže gred kočami, da prenočujejo tujce. Vsak zase, vsak sebi. Mimo zadnje kočice gresta Onadva, in še mimo ognjev, mimo tistih, kjer si hlapci in sužnji pripovedujejo prerokbe o Cvetlici iz Jesetove korenine. In sedaj sta na betlehemskih gmajnah. Z neba hrepene zvezde s tihim sojem za njima. Razjokale bi se. Nad možem, ki se mu trese roka od skrbi in se mu glava sklanja na prsi. Nad Devico-Ženo, ki se, vtopljena vase, smehlja in pri-sluška drobnemu kladivcu: pod srcem utriplje, rahlo, a se vendar čuje do zvezd, da trepetajo in se na gosto utrinjajo na pot, koder se spotika trudni osliček. In zdajci — kar trije utrinki hkrati se zabliskajo. Hribec zažari. Mož dvigne glavo in se ozre. V hribcu je votlina. Mož krene vanjo. V njej je hlevec. Z nepopisno ljubeznijo pomaga mož ženi z oslička. Samoten volek vstane iz kota, zamrši in jih pozdravi po svoje. Mož pospravlja po hlevcu, zbira zjedi sena in slame, pogrinja borno posteljico. Nabere še suhljadi, poklekne h kupčku, kreše, da lete iskre in mrmra:
Oj 'ti mesto betlehemsko,
k' nis’ nas hotlo jerpergvat...
Ozre se na Devico, ki se smehlja in gleda v daljine brez meje. On utihne in se zazre v te oči. Mimo njega gredo, ven, daleč, iz večnosti v večnost, po vsej zemlji; vsa srca vidijo, vsa revna in obremenjena srca. In iščejo lačnih in žejnih pravice in hromih in gluhih in slepih in gobavih. Mož jo gleda in gleda. Ne ume. Odvezuje popotno torbo:	»Kaj
bo za večerjo?« ga skrbi. »Saj večerje treba ni,« ga tolaži Devica. »Naša jed je, da spolnimo voljo Očetovo.« Mož zadrgne popotno torbo in se sključi k ogenjčku; nad suhljadjo mirno gori plamenček, izpod nje žare oči oglja. Volek in osliček se ne ganeta, pajek pod stropom se je razkoračil v mreži in le gleda, gleda. Niti ogenj se ne upa prasketati. Pusti o-kleščki gore kakor olje v svetilki: tiho gore in se svetijo. Mož v snu ponavlja besede Device:	»Naša
jed je, da spolnimo besede Očetove...«
Tedaj se odpre nebo. Zvezde vztrepetajo in od groze preblede. Rimska cesta se razkolje in iz nje se usujejo trume duhov, ki zarajajo nad gričkom. Luč ognja vtone v svetlobi nebes. Volek in osliček skloneta glavi do tal, mož se zbudi iz sanj in omahne pred jasli, kjer se mu smehlja nebogljeno Dete: »Da spolnimo voljo Očetovo...«
In že se gnete pred votlino vse polno lačnih in žejnih pravice: pastirji in hlapci in dekle, tovorniki in poganjači, možje in žene, deklice in dečki. Nebo žari, hribček gori, zvezde pojo glorijo. In glorija predrami v Jutrovi deželi kralje. Kamele sedlajo, na pot se napravljajo:	da	spolnijo voljo
Očetovo — po Baalamu razodeto. Nebo in zemlja se zlijeta v eno, sveto občestvo prevzame vse: nihče sebi in zase ne živi: Mož za vse, Devica-Žena za vse, Dete za vse, pastirji in kralji — ne zase, Zanj, in po Njem za vse, za sveto, božje občestvo...
Sveta noč vsega občestva...
Betlehem pa šumi. Vse se gnete, vse se peha, vse hiti, vse skrbi — in vse sebi, vse zase. V zgneteni občnosti — nobenega občestva. Avgust zase, krčmar zase, pismar zase in Jakob in Abraham in Izmael — zase. Ne Očetova — naša volja bodi. Volja sle, volja koristi, volja mogočnih, volja svete sebičnosti. Zemlja, samo zemlja — nič nebes... Pastirji in hlapci in dekle pa gredo od votline in z njimi hodijo nebesa. Prerokbe si ponavljajo:
»Njegovo ime bo Emanuel — Bog z nami.«
In tako se je izpolnilo: »V prilikah bom odprl svoja usta in drugače, nego v prilikah, jim ne bo govoril.«
Spregovorila je sveta noč v priliki in razodela skrivnost družine. Čemu Jožef Mariji, čemu Marija Jožefu, čemu oba Detetu? Za sveto občestvo. Družina je sveto, temeljno občestvo človeštva. Toda ona ne vzklije iz gole sle, ne požene iz koristnosti, ne utrdi se v sveti sebičnosti. Ona je prečudovito dobro, največje socialno dobro. Ona je zmaga občestvene misli nad vsako mislijo, ki poganja iz sebe le za sebe. Ona je triumf skupnosti, ona je izraz enotnosti volje, — v najgorji strasti ukročene.
Današnji svet je zavrgel hinavstvo, hoče biti odkrit, pristen. Za tem pa se mnogokrat skriva grobost, ki tako trdo udari ob sočloveka. Izgovarjamo se: »Jaz sem tak in konec!«
To ni pristnost, to je le priznanje nemoči, ki je v nas, da bi postali res pristni, odkriti ljudje, ljudje dobre volje, kakor uči božična poslanica svetu. Odkritost, pristnost mora biti združena z ljubeznijo, z nasmehom na ustnicah, z željo, da bi druge osrečili, nikdar pa ne ponižali.
Vzor največje pristnosti najdemo prav v Mariji in njenem odgovoru angelu: »Zgodi se!« Marija nam s svojim odgovorom božji ljubezni pove skrivnost svoje in naše pristnosti. V njenem »zgodi se« je polnost zavestnega sprejetja tistega, kar Bog od nje hoče in popolne odpovedi tega, kar je ona hotela. Marija je s to privolitvijo popolnoma spremenila načrt, ki si ga je bila naredila, namreč da se posveti Bogu kot devica in ostane devica.
V njenem »da«, ki ga ponavlja vse življenje, je naraščajoče bogastvo človeškosti: polet, načrt, upanje, strah, grenkost, jok in veselje, predvsem pa ljubezen. Ta ljubezen raste in se razliva na vse ljudi, da postane mati vseh.
V Mariji so bile zaradi nekega posebnega načrta tako rekoč združene različne življenjske poti, ki se sicer v življenju posameznika izključujejo med seboj. V njej
Čemu mož ženi? Čemu žena možu? Zgolj zaradi sebične, slad-kobridke sle? Zaradi nje, ki danes vriska, jutri joče? Danes o-mamlja, jutri grenko trezni? Ki danes druži, jutri trga na dvoje? Ki danes občestvo snuje, da ga jutri truje?
Kakšna je volja Očetova?
Prilika z betlehemske poljane odgovarja: Družina je skrivnost svetega občestva. Je ognjišče, na
najdemo devištvo in zakon, posvetitev Bogu in materinstvo. Izredne okoliščine njenega življenja so bile take, da je bila Marija hkrati devica, žena, mati: torej tudi zaročenka in potem vdova.
Vse to ni brez pomena. Marija nam kaže, da je vsaka življenjska pot lahko pot svetosti in milosti. Poudarja nam tako življenjske resnice, ki zadevajo družino, kakor tiste, ki zadevajo devištvo in celibat. Marija nam je vzor v vsem. Dostojanstvena v svojem devištvu, v popolnem darovanju in zaupanju Bogu, ko so znaki njenega materinstva že vidni, ljubeča in močna v materinstvu, do smrti sina na križu in prek smrti do konca sveta v ljubezni do vseh otrok.
Marija je najprej sprejela vase in potem dala svetu učlovečeno Besedo, njega, ki je luč za vsakogar, ki pride na ta svet. Če se z njo primerjamo, lahko odpravimo marsikaj v našem življenju. Marija je bila praznina, ki je sprejela Besedo, in tišina, v kateri je bila Beseda izrečena.
V nas pa je pogosto preveč hrupa, zmešnjave, hinavščine in smešnega napuha. Vedno smo preveč zasedeni s tisoč malenkostmi, ki se nam zdijo pomembne, zato praznega prostora za Besedo nimamo.
V Marijinem srcu ni bilo nobenega nereda, bila je polna milosti, prvo bitje, ki se je naučilo ljubiti Boga v človeku. Bila je prva ona — mati Cerkve, ki je
katerem zgoreva sebični, hladni jaz, in s katerega greje ljubezen, vsa polna žrtev. Jožef za Marijo, Marija za Jožefa, oba za Dete. Za Dete bornost v hlevcu, za Dete darovi kraljev, za Dete beg skozi puščavo, za Dete delo in borba za kruh; Dete pa vsemu vesoljnemu človeštvu, svetemu občestvu.
Počeščena skrivnost družine, razodeta na betlehemski gmajni.
F. S. FINŽGAR
prodrla v tisto skrivnostno povezanost, ki veže Kristusa z vsakim človekom, tako da lahko v vsakem človeku prepoznamo in ljubimo Jezusa. Marija je bila prva proseča in moleča Cerkev pred Kristusom-Bogom. Lahko je rekla svojemu Detetu to, kar ne moremo reči nobenemu živemu bitju na tem svetu: »Molim te!«
V tem je veličina božanstva in ponižno priznanje naše revščine, ko na kolenih pred božjim Detetom smemo tudi mi izreči — molim te!
Katoliški tisk v Nemčiji pred reformo
V Nemčiji predstavlja katoliški tisk močilo javno sredstvo obveščanja; pri tem pa je v zadnjih letih doživel več gospodarskih polomov. Škofje so nekatere katoliške liste imeli v lastni režiji, kar pa nameravajo spremeniti; ohranili bodo le še verske liste, ki imajo v Nemčiji tudi veliko naklado. Predlagajo, kot so sklenili na vsenemški škofovski konferenci v Salzburgu, da naj v bodoče izhajajo katoliški listi v založbi privatnih ali vsaj necerkvenih ustanov, škofijska konferenca pa bo vsem listom in zlasti tednikom-revijam, ki so v službi katoliške misli, dodelila letno podporo. Vse te ustanove naj bi se združile v »kooperacijsko centralo«, ki bo razpolagala s sredstvi nemške Cerkve. Tudi izdaja knjig katoliške misli bo lahko deležna te podpore. Čuti pa se Cerkev dolžna, da občutno podpira katoliški tisk, saj današnji čas itak ni temu naklonjen; je pa ta tisk nujno potreben.
im    .........................................      im.imun
Marija	prihaja	k
MARIJANA KANDUŠ
Na oba morja
V tradiciji slovenskih večernic je letos izšla pri Goriški Mohorjevi družbi povest »Na obalah morja«. Pisateljica Marijana Kanduš (verjetno gre za psevdonim) piše o primorskem dekletu, njenem življenju in delu, o njeni ljubezni, ki se razpleta od tržaškega zaliva prek Kvarnerskih otokov do japonske obale. Vse razgibano dejanje glavne junakinje Simone ima svoj odsev v zreli ljubezni do ladijskega kapitana Nadirja.
Simona Pertot, doma iz barkovljanskega brega, je zavedno slovensko tržaško dekle, ki se že pred poletnimi počitnicami odloči, »da za tuji rod ne bo vzgajala svojih otrok«, zato se odpove Enzu, ki jo ljubi.
Z ladjo odpluje k svoji teti na Cres. Na poti se spozna z ladijskim poveljnikom Nadirjem, do katerega je v začetku ravnodušna, nato pa postaja bolj in bolj prizadeta, zaljubljena, ljubeča.
Povest se seveda ne razpleta tako hitro, ker je vmes mnogo lepih doživetij, preizkušenj, razočaranj in veselih srečanj. Zlasti srečanje Simone s francoskimi študenti, ki jih Simona reši pogube, je obarvano z dramatično pripovedjo.
Ob doživetju prve izpovedi ljubezni, ki jo Nadir izrazi: »Združenje duš je nekaj čudovitega; le po tem hrepeni človek in vse naslade tega sveta so prazne,« se Simona dokončno odloči zanj. Toda njuno čisto ljubezen čaka še velika preizkušnja, iz katere izideta oba zrelejša. Nadirjevo potovanje na Japonsko se zdi skoro brez povratka, ker se mladi kapitan čustveno naveže na mlado japonsko siroto Suzaki. Medtem Simona preživlja težke dneve polne negotovosti, zapuščenosti in izdane ljubezni; med tržaškim zalivam in Kvarnerskimi otoki si išče utehe. Celo rodna sestra Razida je ne more povsem razumeti, svetuje ji poroko z domačinom.
»Preizkušnja življenja je šla preko nje kot vihar, ki vse uniči, a nikdar ne tako, da bi na ruševinah zopet ne vzcvetele rože.« Simona iz pisem izve, da se je Nadir poročil z japonskim dekletom Suzaki, ki mu najprej daruje hčerko Maki (kar pomeni Resnica-Upanje) in nato po dolgem trpljenju umre za posledicami atomskega izžarevanja nad Hirošimo. V oporoki Suzaki prosi Nadirja, naj malo Maki izroči v varstvo Simoni.
Nadir se ponovno sreča s Simono na rimskem letališču Fiumicino. Simona sprejme japonsko siroto Maki za svojo hčerkico. Z Nadirjem se najprej vrneta v barkovljanski breg, nato pa na Cres, kjer »se začne tudi njuno skupno življenje«.
Pisateljica Marijana Kanduš je za osnovni ton povesti dala ljubezen, ki ji na zunaj tvorijo okvir večno pojoči valovi »o skrivnosti ljubezni in življenja... dobroti in odpuščanju, o ljubezni, ki je močnejša kot smrt, lepša in svetlejša kot biser na morskem dnu...«
Povest »Na obalah morja« je prijetna za branje, razgibana v pripovedovanju, zlasti ko dosega tudi dramatične opise in doživetja. Optimizem in zmaga dobrega in dobrote nadkriljujejo vse slabosti in napake. Glavna junakinja ljubi rodno zemljo in svoj jezik. Njena ljubezen pa ne pozna meja jezikov, ras in kulture. Do vseh ljudi čuti krščansko ljubezen, ki se izraža zlasti v dejanjih dobrote, v pripravljenosti pomagati drugim, ki so v stiski in potrebi. Nadir in Simona spoznata, da je prek trpljenja dozorela njuna ljubezen.
Povest »Na obalah morja« priporočamo vsem v prijetno branje.
—jam
PETER FLANDER
Veselo pojo svetonočni zvonovi, oznanjajo »Mir in vse dobro!« ljudem — voščilo, ki Jezušček nudi ga vsem, osreči naj ljudstvo pod vernimi krovi!
O bratje in sestre, Boga zahvalimo, ker nam Rešenika z nebes je poslal!
Z molitvijo, s petjem lepo ga slavimo; prosimo ga, naj bi povsod kraljeval!
Nocoj razsvetljeni so kmečki domovi, pri jaslicah vsak se raduje močrio, osvajajo srca otroški glasovi — pozdravljajo Detece božje lepo.
Vaščane preblaiena sreča navdaja, prihod Rešenika proslavljajo vsi.
Od maše kristjan zadovoljen odhaja — ima blagoslove božične noči!
Apostol skopske škofije o zambijski mladini
Letos je bil v Ljubljani storjen prvi korak, da bi se začel proces za proglasitev med blažene svetniškega skopskega škofa — Slovenca — dr. Janeza Fr. Gnidovca. Prav je, da ob petdeseti obletnici njegovega škofovskega imenovanja in posvečenja spregovorimo o njem vsaj nekaj besed.
V Skopju je skozi stoletja bila nadškofija, ki je doživela viharne dobe. Nekaj časa so skopski nadškofi kot posebni papeževi delegati sami imenovali škofe za ves Ilirik, za vse škofije rimskega obreda med Donavo in Jadranskim morjem. V pogostih preganjanjih je nadškofija skoro izginila. V turških časih je dolgo bila brez stalnega pastirja.
Leta 1821 je bila nadškofija sicer obnovljena, toda nadškofje so se za stalno naselili v Prizrenu, ker je tamkaj v okolici bilo več katoličanov, a v Skopju so Turki branili, da bi nadškofje trajno tam bivali. Zato je bila v Prizrenu zgrajena lepa stolnica Marije Pomočnice. Vendar so nadškofje že ob koncu prejšnjega stoletja poskušali v Skopju zgraditi primerno cerkev in škofijsko rezidenco. Po dolgih mukah jim je to uspelo, a šele v začetku tega stoletja.
Ko se je po balkanskih vojnah (1912-13) Srbija razširila proti jugu in si priključila Makedonijo, Kosovo, Metohijo in no-vopazarski Sandžak, je prišla pod Srbijo tudi skopska nadškofija — edina katoliška škofija v državi. Zato je Srbija leta 1914 podpisala z Vatikanom konkordat, v katerem je bilo sklenjeno, da se ukine skopska nadškofija in namesto nje ustanovi škofija z novimi mejami (vsi »novoosvobo-jeni« kraji), a naslov nadškofije naj pride v Beograd, kjer naj se ustanovi nadškofija, ki naj obenem postane metropolija. Zaradi svetovne vojne, ki je prav takrat izbruhnila, seveda tega ni bilo mogoče izvesti.
Po vojni je nastala nova država SHS, kasneje imenovana Jugoslavija. Med pravoslavne Srbe, Makedonce in Albance (ki so v večini bili mohamedanci) so se začeli doseljevati katoličani z vseh strani države (Slovenci, Hrvati, Madžari in drugi) po službeni potrebi kot delavci, vojaki, profesorji.
Nekateri so prišli tudi kot naseljenci. Saj je takrat nastala v Makedoniji, v Bi-strenici ob Vardarju, pri Demir kapiji slovenska kolonija beguncev iz Italije, ki so jih pozneje srbski šovinisti silili na vse načine, da se odpovedo svoji veri in narodnosti. Zaradi tega nasilja so mnogi pobegnili (če so seveda imeli kam), a mnogi so popustili in se odrekli veri in narodnosti. Le majhna peščica je vztrajala do kraja.
Zaradi svojega ugleda in po posredovanju papeževega nuncija je leta 1924 vlada v Beogradu sklenila, da vsaj deloma izvede konkordat: da se ustanovi v Beogradu nadškofija in v Skopju škofija oziroma da se imenuje prvi skopski škof, ker je zadnji skopski nadškof — msgr. Lazar Mjedia — zaradi razmer moral zapustiti skopsko nadškofijo ter bil imenovan za nadškofa-metropolita v Skadru, ker je pač bil Albanec.
Ko so našli osebnosti, ki so bile sprejemljive za obe strani, je papež Pij XI. 29. oktobra 1924 podpisal dekrete o imenovanju prvega beograjskega nadškofa frančiškana Rafaela Rodiča, in prvega skopskega škofa, slovenskega lazarista, bivšega ravnatelja škofovih zavodov v št. Vidu pri Ljubljani dr. Fr. Gnidovca.
Skopska škofija je bila zares misijon-
1SSB
V novem Skopju, ki je nastalo po uničujočem potresu 26. julija 1963, skoro ni več zaznati grozotnega razdejanja, ki ga je potres povzročil. V trajen spomin pa bodo ohranili uro na stolpu železniške postaje, ki se je tisto jutro ustavila ob 5,17 minut
sko področje, ker je tamkaj primanjkovalo vsega: ni bilo cerkva, župnišč, duhovnikov, potrebnih sredstev. V vsej Makedoniji sta bili samo dve katoliški cerkvi rimskega obreda: v Skopju in Bitolju; bilo je poleg tega nekaj skromnih kapelic katoličanov vzhodnega obreda ob grški meji, ki pa so bili takrat naravnost preganjani in zatirani. A prav tja se je naseljevalo mnogo katoličanov, ker je država želela te kraje kultivirati, pa tudi raznaroditi. Podobno je bilo v Sandžaku (med Srbijo, Črno goro, Bosno ter Kosovim). Kolikor toliko urejene so bile samo župnije na Kosovem in v Metohiji, a skoro nikjer ni bilo primerne cerkve in župnišča.
Bilo je zares posrečeno, da so izbrali za pastirja te velike in s tolikimi problemi obremenjene škofije apostolsko gorečega in svetniško skromnega ter vztrajnega dr. Gnidovca. On se je odpovedal lepi službi ravnatelja škofovih zavodov v Št. Vidu, da bi bil samo misijonar.
Janez Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Vel. Lipovou, župnija Ajdovec na Dolenjskem (pri Žužemberku). Bogoslovje je končal v Ljubljani, a na Dunaju je študiral jezike, da je po želji škofa Jegliča postal profesor in ravnatelj Škofovih zavodov, prve slovenske gimnazije. Po vojni je vstopil k lazaristom, ker je želel postati samo misijonar — apostol božje ljubezni in usmiljenja.
Papež ga je z dekretom 29. 10. 1924 imenoval za prvega skopskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v Ljubljani iz rok apostolskega nuncija msgr. Pellegrinetti-ja. Ustoličen je bil v Prizrenu 8. decembra 1924. Ni se ustrašil ne revščine ne nerazumevanja in nasprotovanja. Poln vere in zaupanja v božjo previdnost se je boril s težavami in misijonaril.
Sam je potoval po diaspori, pogostokrat v nevarnosti za življenje, često utrujen, lačen in žejen. Iskal je samo duše. Zgradil je veliko cerkva in kapelic, malo semenišče za domači duhovniški naraščaj ter pridobil nekaj duhovnikov iz Slovenije za delo v diaspori. Na pritisk vlade in Vatikana je leta 1934 preselil sedež škofije iz Prizrena v Skopje, kjer je sam veliko deloval prav v dušnem pastirstvu. Izčrpan je umrl 3. februarja 1939 v Ljubljani v sluhu svetosti.	Alt
Bistvo mlade duše (naj se -skriva pod črno ali belo kožo) je v tem, da je polna upov, želja in načrtov. Toda kaj, če so ta hrepenenja zatrta že v kali? To vprašanje sem si zastavila, ko sem v zadnjih dveh letih bolj intenzivno delovala med siro-mašnejšo, manj privilegirano mladino v Lusaki.
Kot reden 'študent na lusaški univerzi sem morala zmanjšati svoj delokrog na samo en del Lusake, na predmestje Man-devu. Koliko ljudi tu živi, ve samo Bog. Zadnji državni popis prebivalstva smo imeli leta 1969, ko je uradno bilo prijavljenih 16.452 ljudi, toda neuradno je tam živelo še kakih pet tisoč več. V zadnjih petih letih se je število verjetno podvojilo, ker se mlade družine hitro večajo in rastejo hišice kot gobe po dežju.
Zaradi hitre rasti prebivalstva in počasnejšega razvoja industrije je veliko nezaposlenosti. V omenjenem področju je le 42 % družinskih mož zaposlenih, tj. dobivajo redno plačo. Drugi se morajo znajti kakor vedo in znajo. Približno 36 % je samozaposlenih: mali obrtniki, trgovci ali bolje prodajalci, ki ponujajo ob cesti, pred hišo ali na trgu zelenjavo, blago ipd. Vse morajo seveda najprej sami kupiti in to navadno kar v mestu, tako da je dobiček izredno majhen. Povprečni mesečni dohodek 6-7 članske družine je približno 45 dolarjev. (Za en dolar dobiš pet hlebov kruha, 10 banan, če so manjše, manj kot en kg najcenejšega mesa.)
Koliko je mladih v tem predmestju, spet nihče ne ve, kaj šele, kaj delajo in kako živijo. S sodelovanjem mladine same ter s pomočjo sociologov na univerzi nam je uspelo nekoliko bolje spoznati mladino, ki živi v enem delu tega predmestja, kjer imamo organiziranih več mladinskih skupin.
V tem področju je 720 hiš in 452 mladih od 14. do 20. leta. Iz številnih skupinskih pogovorov, debat, intervjujev, anket in zlasti z osebnim delom z mladimi sem spoznala, da imajo mladi zelo visoke (v oblakih) ideale glede šole in poklica.
Tri četrtine si želi v gimnazijo. Mnogi bi radi — po dovršeni gimnaziji — postali zdravniki, inženirji, sodniki (25%), skoraj polovica vseh fantov in deklet želijo biti tehniki, učitelji, medicinske sestre, višji uradniki. Le ena četrtina bi se zadovoljila s poklici trgovskih pomočnic, kvalificiranih delavcev itd.
Torej visoki načrti, nestvarno načrtovanje in sanjarjenje. Mladi vedo, da živijo v neodvisni, hitro se razvijajoči Zambiji. Vidijo, kako so se drugi dvignili iz nepismenih družin na visoke položaje, kjer si lahko privoščijo krasne hiše, avtomobile in lepe obleke. Toda materialni vidik ni najvažnejši. Glavno je častna, ugledna in zanimiva služba.
Človek to mladino občuduje, toda moral bi jih istočasno tudi pomilovati. 75 % si jih želi v gimnazijo, toda le 8 % jih uspe priti vanjo in le 3 - 4 % vse te mladine konča maturo. V tretji gimnaziji imajo izpite, ki odločajo o vstopu v 4. in 5. letnik. V Zambiji je 105 gimnazij, toda vsako leto konča osnovno šolo kar 80.000 dijakov. Zato morejo v gimnazijo le tisti, ki končajo osnovno šolo z odličnim uspehom. Ves pouk je v angleščini. Pomislimo, da imajo družine včasih le dvosobno stanovanje za 10 članov.
Ena tretjina mladih je še v osnovni šoli, čeprav bi jo po zambijskem sistemu že morali končati. Njih usoda bo ista. Torej več kot 80 % mladih od 17. do 20. leta ne dela ničesar. Imenujejo jih »drop-outs«, ker so »izpadli« iz šole in niso uspeli na sprejemnem izpitu za gimnazijo. Za njih ni nadaljnjega izobraževanja, saj je tu le
Kako gleda ta mladina na svoje življenje? Če jih vprašaš, kaj delajo ali kako se imajo, je njihov tipični odgovor: životarim, sedim. Vse premalo se zavedamo, kako se ta mladina čuti manjvredna, zapostavljena, z mračno bodočnostjo pred seboj.
V zadnjih dveh letih se je zanimanje za to mladino precej prebudilo. Država prosi razne socialne ustanove in Cerkev, naj se zavzamejo za to mladino, naj »ustvarijo« zaposlitev in možnosti za izobraževanje, naj jih pripravijo na samozaposlitev, uvedejo v domačo industrijo.
Tako smo tudi mi v omenjenem predmestju s pomočjo krajevnega odbora za prosveto in razvoj organizirali in dovršili šestmesečni tečaj (gospodinjstvo) za dekleta. Druga skupina bo začela v kratkem. Nekaj deklet smo poslali v enoletno šolo za pomočnice v otroških vrtcih. Šolo so organizirale žene Katoliške lige. Pet drugih 'deklet je začelo tečaj za domačo industrijo, ki so ga pripravili skavti. Mladi predvsem potrebujejo nekoga, ki se bo osebno zavzel zanje, jim pomagal odkriti njihove talente, jih navdušil in ohrabril ter kolikor mogoče usmeril na primerno delo. Delovna mesta pa je večkrat treba šele pripraviti.
To je bilo moje delo do sedaj. V bodoče bo verjetno drugačno ali vsaj v drugačnem okolju. Me uršulinke namreč zapuščamo Zambijo, ker nas delo kliče drugam, v sosednjo Botsvvano.
Priporočam se v molitev, ko odhajam na novo delo v novi deželi, med novo mladino.
Zora škerljeva
malo tehničnih in poklicnih šol. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiuiiHiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiniiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Kilii se lične
Predno sežemo po življenju še nerojenega bitja in v njegovo odločitev ali hoče v življenje ah ne, stavimo si preprosto vprašanje: ali je mala rdeča 'kepica, v kateri je pravkar prišlo do združitve semena z jajčecem že človek?
Na to vprašanje bi moral najprej odgovoriti zakonodajalec, predno bi začel razpravljati o zakonu za uveljavitev splava. Kajti če je zarodek v materinem telesu le prirastek kakor so npr. vneta bezgavka, slepič ali izrastek na maternici, potem je problem splava rešen v njegov prid. Toda če je ta delček v materinem telesu, še v nemoči, da bi javno povedal svoje mnenje in dokazal svojo pričuj očnost, če je ta delček že človeška oseba, kdo je tisti, ki se čuti poklicanega, da prepreči njegovo pot k luči, da uniči njegovo živ-
  umnimi ......................................................................................................................................
Šola na prostem na misijonski postaji Matero v Zambiji, ki jo vodijo slovenski jezuiti. V to šolo hodijo otroci, ki zaradi pomanjkanja prostora niso bili sprejeti
v zidane šolske prostore
 ........................  um...........................................
ljenje, da odloča o njegovi biti ali ne biti?
Vrne in začetke človeškega življenja so začeli znanstveniki proučevati že v pradavnini. Skrivnost spočetja in rojstvo novega človeka sta bila tako velika, tako vabljiva, da so ju z navdušenjem proučevali od Aristotela do današnjih dni in jima niso prišli še do dna. Vedno nove in nove skrivnosti se odpirajo na tem polju.
Aristotel je trdil, da šele po štiridesetih dneh od spočetja lahko govorimo o novem človeku v materinem telesu. Porodničarji trdijo, da lahko govorimo o novem človeku po 5-6 dneh. Ravnatelj ginekološkega oddelka v Turinu prof. Ceppellini pa trdi, da je nemogoče znanstveno odgovoriti na to vprašanje, ki zavzema širok sociološki, verski in moralni pojem. Vsekakor trdi prof. Ceppellini, se življenje novega človeka začne v trenutku, ko se združi moško seme z ženskim jajčecem.
Razumljivo, da so pogoji za nadaljnji razvoj ploda odvisni od okolja, od toplote materinega telesa in združitve z njim, a to ni več del materinega telesa kakor so prsti na njeni roki, temveč čisto samostojno bitje z vsemi svojskimi značilnostmi, ki so največkrat čisto drugačne od materinih in se le redkokdaj še v krvni skupini ujemajo.
Ob tej ugotovitvi postane vse jasno. Ce je ta mala kepica že človek, ima po vseh božjih m človeških postavah pravico do življenja. A človek mu čestokrat to pravico odreče. Medtem ko se bori za pravico nebogljenih in brezpravnih, ubija tukaj bitje, ki je najbolj potrebno zaščite in obrambe.
Če je za mnoge vojna nepotrebno ubijanje, je prav tako splav predčasni umor človeka. Postava je zelo stroga do mater, ki umorijo komaj rojeno dete. Kakšna razlika pa naj bi bila z umorom komaj rojenega in z umorom ploda, ki je že človek in bi čez pet, šest mesecev že zagledal luč sveta?	M. K.
Primorski slovenski biografski leksikon
tPSBL)
*1. snopič: A - Bartol
Splošen kriterij za sprejem gesel v katalogu je uredništvo formuliralo tako: »Kdorkoli je delal za napredek duhovne ali tvame kulture ter je pustil sled za seboj, mora priti v leksikon.« Ta stavek se nujno povezuje z nekoliko niže stoječim:	»Leksikon bo torej faktografski.
Uredniški odbor se pri tem noče podrejati ničemur razen — resnici. Vodilo mu bo trezna presoja, združena z ljubeznijo.«
Podrobneje tudi navaja vrsto tipičnih osebnosti (pisatelj, slikar, glasbenik, arhitekt itd. itd.), ki naj bi jih leksikon zajel. Seveda je tu problem tolmačenja pomena stavka »ki je pustil kako sled za seboj«. Če tega interpretiramo na ravnini kvalitete, potem bomo sklepali, da gre tu za osebnosti, ki so nekaj zares svojega in tehtnega prispevale v zakladnico slo-
venske kulture. Če pa je tu postavljen v ozki zvezi s pridevnikom »faktografski«, potem ga lahko razumemo le tako, da bo leksikon (lahko ah naj bi) zajel vsakogar, ki se je dovolj prizadevno predstavil v javnosti na posameznem področju dela.
In tako bi tu lahko bralec postavljal (ali se vpraševal) po podrobnejših kriterijih. Npr. ali bo leksikon zajel slikarja, ki dela, ki je morda med javnostjo tudi znan, pa ni morda še javno razstavljal? Ah bo za slikarja merilo vsaj ena razstava? Ah bo za pisatelja že dovolj objava večjega števila del po revijah ah bo tu potrebno vsaj eno samostojno tiskano delo? Ah bo za glasbenika dovolj le nekaj posameznih uglasbenih pesmi ah pa morda objava vsaj kakega zajetnega dela samostojno?
Toda medtem ko so pri teh osebnostih stvari še dokaj jasne ah vsaj določljive, se začne zapletati pri takih osebnostih, kot: zdravnik, pravnik, dirigent, župan, politik, gospodarstvenik, ljudski organizator, socialni in družbeni delavec, profesor, ravnatelj, učitelj, če povzamem le nekaj oznak, ki jih prinaša uvod.
Kdaj pride v leksikon katera teh osebnosti? Ah je tu merilo kvalitetno delo v stroki, ko ne moremo pričakovati, da bodo vsi ti ljudje tudi strokovni pisci itd.? Prepričani smo, da je uredništvo imelo pred očmi določene elemente, ki jih pa v uvodu ni nakazalo.
Zdi se mi, da bi se ti dah razbrati z besedami: zdravnik, ki je napravil nekoliko več, kakor je njegov poklic strogo zahteval, pa če Se prištejemo zraven Eskulapov ali kak drugačen kodeks zdravniške etike; ki se je izkazal na narodnem polju, ki je bil pobudnik posebnih zdravstvenih akcij, ki je o medicinskih problemih predaval, ki je bil z eno besedo — dejaven, delaven, požrtvovalen, ki si je na svojem ali tudi drugih področjih zaslutil nekako vox populi (glas ljudstva).
Na podoben način bi lahko opisali prosvetnega ali kulturnega delavca, socialnega propagatorja ali političnega bojevnika. Seveda posegajo take oznake in ocenjevanja v samo jedro dela uredniškega odbora, v njegove pristojnosti, še bolj pa v njegovo sposobnost, biti kos določeni stvari. In medtem ko mora uredništvo vsako
geslo v alfabetariju le oceniti po nekih vidikih (mednje verjetno spada »resnica« in »trezna presoja«), smo na drugi strani priča, da poudarja »faktografski« princip.
Navidezno razglasje, ki pa je res le navidezno. Za sprejem osebnosti je potreben premislek, neka predhodna ocena dela, po sprejemu pa skuša biti življenje in delovanje določene osebnosti popisano čimbolj objektivno, ne da bi se pisec članka ali uredništvo ah leksikon kot tak spuščal v kakršno koli vrednotenje opisanega gesla. Tako je čisto neosnovano vrednotenje kake osebnosti na podlagi dolžine članka, nikjer pa ni zapisan kriterij starostne dobe.
Če bi pogledali kriterije našega PSBL in njemu najbližjega (najbližjega zato, ker so mu botrovali še drugi, kar je čisto normalno in prav) SBL (= Slovenskega biografskega leksikona), edinega slovenskega leksikona te smeri in koncepta, potem ugotovimo lahko le to, da sta si zelo podobna, razlikujeta se le v tem, da PSBL želi ostati le faktografski. V razmerah, v katerih izhaja, pa četudi bo naletel prav zaradi tega na marsikatero negodo-
vanje od več strani, ne more in ne bi mogel biti drugačen.
Vsi kritiki, pa ne le ti, marveč tudi vsi uporabniki se morajo postaviti v čas in razmere, v katerih se leksikon rojeva. Leksikon ni nekaj nadzemeljskega. Pač pa je nekaj krvavo stvarnega, otipljivega, med same ljudi in razmere postavljenega. Je kakor vsakdanji kruh: vsi ga potrebujemo, vsak dan ga potrebujemo, pri tem pa lahko iz dneva v dan čujemo pripombe na njegov račun.
In kdor ga mesi in prodaja, si mora biti svest dvojega: da ga mora mesiti in da ga mora prodajati, a da bo gotovo slišal čezenj pripombe in da skoraj ne bo mogel nanje odgovarjati. Ne mesiti ga bi pa lahko pomenilo oškodovati svojo narodno sredino za nekaj velikega, za nekaj, rekel bi skoraj, enkratnega. Torej podobni kriteriji kot pri SBL.
Tudi tam je uredništvo leta 1932 zapisalo: »Slovenski biografski leksikon podaja v življenjepisih kulturnih delavcev kar se da točno sliko slovenskega kulturnega življenja v preteklosti in sedanjosti; vanj naj se sprejmejo vse za kulturni razvoj v
IOŽE CUKALE SJ
Sestva Lila
(BENGALSKI BOŽIČNI MOTIV)
Romeš Sinha je hindu. To se pravi, ničesar nima proti veri svojih dedov, kakor pač večina bengalskih izobražencev. Verskemu učitelju svoje kaste, Anandguru pa ne verjame, da bi bile vse vere enake in da vse vodijo v eno smer, kakor vse reke tečejo v morje. Pa o tem drugič kaj več.
Včeraj je gledal film »Krišna Lila« ali »Ljubezenske zgodbe boga Krišna«. Dogodki so stkani iz starih svetih knjig Upa-nišad, Ramajane in Bhagavagite. Za dogodki doma se vrstijo doživljaji na vasi. S porednimi prijatelji razbija ženam na vasi mlečne posode, pa jih spet s svojo piščalko in pesmijo nanovo izdela ter napolni. Božanski Krišna pa od časa do časa pozabi, kdo je, pa ga omrežijo »gopis« ali gozdne vile. V njegovem uradu je ugoden teren za razpravljanje in Romeš se rad udeležuje takih debat. Diplomiral je na jezuitskem kolegiju in sveto pismo pozna bolje kot Gito.
»Krišna Lila je nekaka Visoka pesem božje ljubezni, ki jo je tudi Salomon ovekovečil v jeziku človeške ljubezni,« je branil Romeš svojo tezo.
»Vendar gre Krišna le predaleč, ko skrije sarije kopajočim se vilam, da se potem za grmom smeje njihovi zadregi,« ugovarja Gonzalves. Lobo in Gonzalves sta dva njegova prijatelja. Sta kristjana in posebno Lobo je zelo muhast, saj zna vsak dan spraviti svoje zaspane kolege v dobro voljo, škoda, da povzroča Gonzalves preveč glavobola svoji ženi. Lobo zatrjuje, da je njenemu glavobolu krivo premočno izhlapevanje viskija...
»Pardon, viskiju zmerom prilivam sodo,« ugovarja Gonzalves.
»žena ti pa očita, da delaš narobe, kajne?«
Urad Rezervne Banke je zmerom precej živahen. To se pravi, brž ko uradniki zasedejo svoja mesta, kar je navadno pol urice kasneje, kakor bi moralo biti po predpisih. A taka zamuda ni navsezadnje taka nesreča, ki bi si jo moral gnati k srcu. Cas je v Kalkuti strašno poceni, naravnost v razprodaji. Vendar pa onadva krščanska kolega pretiravata, ker jemljeta papirje domov, da jima delo ne zraste ob mesecu čez glavo. Njuna vestnost je po mnenju hindu kolegov nekaj bolestnega, neke vrste puritanstvo, če že ne naravnost kriminal. »Onadva trgata našo linijo!«
»Pomislite, da se še nikoli nista udeležila niti enega štrajka!«
»Ta čolbe na! Tako ne bo šlo!«
A Romeš ju prav zaradi tega naskrivaj posnema...
Vendar pa Romeša posebno moti druga zadeva, ki jo je opazil v filmu. Rojstvo boga Krišna je zaigrano v hlevu med dvema lepo rejenima kravicama. Tudi zvezda repatica se pripelje po nebu in mladi učenjaki, od bogvekod, prihajajo z darili počastit boga. To pa je hindujska potvorba božiča in to se Romešu upira.
Njegova tretja težava pa tiči v Novem Alipurju, na jugu Kalkute, kjer imata z ženo šanti vilo. Njegova žena namreč pričakuje... V pričakovanju je že od praznika boginje Durge, tam sredi oktobra. Vse se je nekam zavleklo, šanti je pred mesecem zaprosila Romeša, naj jo pospre-
mi v Dakinešvar, da se priporoči bogovom za srečen porod, pa je naletela na gluha ušesa. Tiste male molilnice okrog Dakinešvara niso na nič kaj dobrem glasu. Zato Romeš le odmaje z glavo. Romeš že ve, zakaj.
A jutri je že Boro din ali veliki Dan, to je božič, ki ga praznuje vsa Indija. Romešev bančni urad bo ves teden napol zaprt, on pa dobi počitnice. Odpočil se bo, kajti zadnje noči so bile prav truda-polne, ker se je Šanti kar naprej obračala v postelji in kričala od bolečin. Bilo ji je manj kot osemnajst let in zelo se je bala poroda.
»Šanti, v bolnišnico greš, tako ne gre več!« ji je rekel, ko se je vrnil iz urada.
»Pa nič se ne boj, sem že vse uredil danes popoldne,« ji je lagal v upanju, da se vda. A ona ga je samo gledala s tistimi velikimi otroškimi očmi, ki so prosile, naj jo obdrži doma.
»V bolnišnico pa ne grem!« Kljub krčevitim bolečinam se je zatajila in cele dve uri ni niti enkrat zastokala. Romeš je stopal nervozno po hiši in prižgal cigareto za cigareto. Naposled se je vdal.
Nedaleč od njegovega doma je stala na oglu ulice majhna in udobna vila anglo-indijke Lile. Bila je zdravniška sestra, pa so ji pravili doktor, ker je bila večkrat klicana k najtežjim primerom. Pravijo hindujci, da ima čudežne prste, ker ji noben primer ne izpodleti. Bila je vitka in nagle hoje, njeni kodri pa, ki so ji nagajivo silili izpod čepice, so ji že pričeli siveti.
Noč je že padla nad Kalkuto, saj mesto večera pravzaprav ne pozna. Tam sredi mesta, okrog Park Streeta so ljudje in trgovine že božičevali. čavringi in Supermarket sta sijala kakor vrtovi kakega maharadža ob ženitovanju, vsa v lampijončkih in žarnicah. Nekateri predeli se niso veliko razločevali od londonskega Trafal-gara ali pa avenije pod pariškim Mont-martrom. Ljudje so še zmerom hodili nakupovat, in trgovci so se letos hvalili z obiski.
V ulici, kjer sta prebivala s Šanti, pa kristjanov sploh ni bilo, zato je božič komaj osvetil ta košček četrti, živahneje pa je bilo med ubožnimi kristjani v predmestju, odkoder so odmevale božične melodije in kjer so napenjali otroci in odrasli srebrne in svilnate papirje med ozkimi bambusovimi stenami in pripravljali jaslice.
Za šanti je pomenil sveti večer hud večer. Že dvakrat so jo popadle neizrekljive bolečine in krči. Zakopala je svoj obraz v blazine, da bi je ne slišal. Pri tretjem napadu je Romeš zgrabil za slušalko in telefoniral po ambulanco.
»Nobenega avta ni na voljo. Naročite taksi,« je slišal v odgovor.
Šanti je oblival mrzel pot in padala je od časa do časa v nezavest. Romeš je oblekel suknjič »ačkan« in hitrih korakov stopil po ulici navzdol. Porožljal je na železna vrata hiše na ovinku; bila so zaklenjena. Zavihtel se je in preskočil zid in zdrvel na verando sestre Lile. Zaklical je v okna, ki so bila v temi. Posvetil je z žepno svetilko in prebral: Lila v cerkvi.
»Sestra Lila!« Njegov glas je utonil med okni. Pustil je košček raztrganega papirja,
V ... . .....................
' S.	l	J,
tfft
t' ■
■ t
jgy	a
r _____
1 v §|! $»3
>' / c * ^
llllsll®
■; - 'n-; c-v V,. . -
9909
h. >
■
i ; s
;
■
Božični motiv iz Indije
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
vošči vsem včlanjenim društvom, organizacijam in pevskim društvom kakor tudi vsem, ki njeno prosvetno in kulturno delo z ljubeznijo in naklonjenostjo spremljajo ter podpirajo
KRŠČANSKO DOŽIVETE PRAZNIKE GOSPODOVEGA ROJSTVA
v novem letu pa božji blagoslov, zdravje in mnogo dobre volje pri delu za moralno in narodno poglobitev ter osveščanje naše slovenske družine v zamejstvu!
na katerega je zapisal: Sestra Lila, pridite, šanti v nevarnosti!
S sklonjeno glavo se je vračal premagan ali vsaj čutil je, da izgublja bitko. Saj sestre itak ne bo. Po polnočnici jo bodo vabili na vse strani in medtem bo Šanti že predaleč od njega. V sprejemnici ni prižgal luči. Dolgo je čakal. Le kadar je služabnica odprla sobo in obstala na pragu kot okamenela, ga je obsijal svit iz družinske sobe.
Ali ne sliši korakov pod oknom? Pa je bilo le bitje njegovega srca in krvi, ki mu je udarjalo v senca. Minute so se vlekle kot ure, kot večnost. Strmel je skozi okno. Morda je bilo eno uro preko polnoči, morda dve...
Doli za vogalom je opazil senco, ki se je urno premikala in rasla ob zidu nasproti cestne svetilke. Skoraj je tudi zaslišal: klop, klop, klop. Vedno bliže so prihajali koraki in skoraj je vzrasla pred njim bela figura s čepico na nekoliko nagnjeni glavi, kakor pri človeku, ki se mu mudi.
»Kriste debota - usmiljeni Kristus, to je sestra!« Zavihtel se je preko stopnic in v hipu je bil pri ograji.
Sestra Lila je žarela od veselja kakor zmerom.
»Kako gre vašemu bolniku?«
»Brž pridite, Sestram Šanti zelo trpi!«
»Le pomirite se, vse bo dobro,« je žuborelo iz nje. Da, vse bo dobro, vse bo dobro, je pričel verovati Romeš, ko je spremljal Lilo v stanovanje. Sestra je takoj uganila stanje in se zresnila, zavihala rokave in vzela iz torbice škatlo z injekcijami. Ostala je sama s postrežnico in bolnico, Romeša pa je vljudno po-
nama še eno dobroto, pridite k nama na čaj danes popoldne!«
»Pa še svoje malčke iz sluma pripeljite s seboj,« je šepnila šanti.
»Za vsakega bodo danes darovi na mizi,« je pristavil Romeš. Tedaj so dobro Lilo oblile solze in s težavo ji je prišlo preko ust: »Pridemo.«
»Srečen božič, sestra,« ji je voščil Romeš pri vrtnih vratih.
* * *
Morda ne bo nikoli zdrsela krstna voda s čela družine Romeša Sinha. Pa se je vendar že srečala z Odrešenikom po njegovih bratih in sestrah, ki so polni njega, kakor ga je polna sestra Lila.
slala v sprejemnico.
Takrat je Romeš pričel moliti in je molil kot še ni molil nikoli v svojem življenju. Molitev ga je čisto umirila.
V manj kot pol ure je v družinski sobi zašumelo. Zaslišal je poveljujoči glas Lile. Nato pritajen vrisk, ki je rastel in naraščal hitreje in hitreje. To je bil zmagoslaven vrisk otroka, ki je prodrl v svobodo in v nov dan. Romeša je vrglo pokonci, stopil je k vratom in poslušal, da bi ne preslišal niti trenutka te velike simfonije življenja. Srce mu je bilo, da so se vrata kar stresala. Kmalu so se odprla in Lila je ponovila besede duhovnika, s katerimi je pozdravil božje ljudstvo.
»Dete nam je rojeno in sin nam je dan!« Romeš je obstal zavzet kot pastirji, ko so zaslišali pozdrav: Naznanjam vam veliko veselje...
»Čestitam vam, gospod Romeš, nebesa so vam poslala sinka. Krepak dečko je,« so govorile bolj njene oči kot usta.
Sveta noč, blažena noč, je pelo iz srca in obraza preizkušanemu mlademu možu. Stopil je k Šanti in jo poljubil na oči, kjer sta se ji ustavili dve kot biseri veliki solzi in obstali v kotu težkih črnih trepalnic, še nikdar ni Romeš videl svoje Šanti tako lepe. šele potem se je zavedel, da je ob njem Lila z njegovim otrokom. Vzel ga je v naročje in zdelo se je, da ga ne namerava več izpustiti. Lila je bila sicer vajena podobnih prizorov, pa je vendar stresla s svojimi lasmi, da so se ji vsuli na čelo in je tako skrila svoje ganotje. Romeš ni izbiral besed, da bi se ji zahvalil.
»Sestra Lila, vem, da boste danes zelo zaposleni in vabljeni povsod. Napravite
Jubilej domačega podjetja
Podjetje »Ivan Prinčič« v Krminu je preteiui teden obhajalo pomenljivo slovesnost: v obnovljenih prostorih je praznovalo 5u let neprenehnega obstoja. Pii slavju je bil navzoč ustanovitelj podjetja Ivan Prinčič s soprogo Gizelo, njegova dva sinova s snahama in otroki in lepo število zastopnikov občinskih, pokrajinskih in deželnih oblasti; med njimi je bil tudi nadškof Cocolin, ki je nove prostore blagoslovil. Navzoči so bili tudi sedanji in že upokojeni delavci.
Prijetno in domače je bilo srečanje v soboto 14. decembra v Krminu. Po nadškofovem blagoslovu je spregovoril dr. Scarano. Orisal je nastanek in razvoj podjetja od leta 1924 do danes. Začelo se je kot trgovsko podjetje za prodajanje izdelkov krminskih obrtnikov pohištva in slične suhe robe. Po drugi svetovni vojni je Ivan Prinčič podjetje preusmeril v industrijsko izdelavo pohištva do današnjega stanja, ko se je specializiralo za izdelavo predvsem pohištva za dijaške in otroške spalnice in študije. Svoj obrat je Ivan Prinčič stalno izpopolnjevali in moderniziral z novimi stroji. V njem dela danes okrog 40 delavcev. Delajo za italijanski trg, a tudi za izvoz posebno na Holandsko. Dr. Scarano je poudaril, kako so gospodarju pomagali tudi drugi člani družine, posebno žena Gizela, oba sinova in sestra Natalija. Prav zaradi družinske pomoči je moglo podjetje uspešno konkurirati drugim večjim podjetjem in se skladno razvijati.
Ob jubileju so Ivanu Prinčiču. čestitali tudi zastopnik industrijalcev goriške pokrajine Romano in predsednik Goriške posojilnice Barnaba. V imenu Slovenske gospodarske zveze pa je čestital njen predsednik Bole.
Vsem je odgovoril Ivan Prinčič sam, ki se je zahvalil udeležencem, pa tudi delavcem in raznim bančnim in javnim ustanovam, ki so mu pomagale s posojili.
Sledil je ogled novih delovnih prostorov in strojev. Čeprav so ti ta dan stali, je bilo videti in ob razlagi tudi razumeti, da poteka proizvodnja pravzaprav na teknem traku. Kako daleč je prišla danes tehnika in kako je olajšala delavcem trud pri njihovem delu! Ob pristni briški kapljici in v prijetnem razgovoru so se gostje še dolgo zamudili.
Ivanu Prinčiču čestitamo tudi mi, saj je v Krminu tudi zgled plodnega sožitja med obema narodnostima na meji, kot so poudarili nekateri govorniki. Istočasno pa mo je pri srcu tudi krminska slovenska skupnost, ki se je zanjo vedno rad žrtvoval in se še žrtvuje.
IMIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllilll>llllillllllllllllllHIIHIlIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIllll|||||||||||||i||||||||||||||||||||||||||,|,|l||||,||||l|l||||,|||l|,|||,||||||||||||ll,||l|||,||l||l|||||,l|||||i||||||l||in|]|||IIIIlinilllllllllllllllllllllllllllllilllllllilllHllllllllllllllllllllllllllllllllll|||ll||||||||t|^
1. januar 1975 svetovni dan miru pod geslom: sprava pot k miru
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIII Illlllllllllimillllllllllll   Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllll IHIIIIIIIIIIIIIIHI m Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Milinim ................................................................................
Sloveniji kakorkoli pomembne osebnosti, ki so slovenskega rodu ali na Slovenskem rojene in so delovale doma ali v tujini, pa tudi osebnosti tujega rodu, ki so s svojim delom med Slovenci vplivale na slovensko kulturno življenje; življenjepisom naj se doda, kaj se je pomembnejšega napisalo o posameznih osebnostih in njih delu, kje je iskati nenatisnjenih virov, kje se nahajajo ali so objavljene slike. Skratka: Slovenski biografski leksikon bodi vsakomur zanesljiv kažipot za orientacijo, znanstveniku pa pomoček za nadaljnje raziskavanje.«
In še: »Večina člankov je plod dolgotrajnega iskanja in kritičnega študija raztresenega gradiva in ne zgolj posnetek prejšnjih raziskavanj; vprav radi tega je obseg nekaterih življenjepisov precej narasel...« (SBL, Za uvod, 4. sn. Lj. 1932, V-VI).
Ce se že z vsemi trditvami naš PSGL kosati ne more, tedaj se gotovo vsaj z ne-kateremi, med njimi z zelo važnimi: da je bila vrsta člankov zares plod dolgotrajnega i sikanja. Dodati pa ji bi bilo treba še to: da je večina sodelavcev prvič stopila v leksikografsko areno. Sapienti sat!
še najmočneje in že na prvi pogled opazno ima po SBL oblikovno podobo. Zaporedje podatkov v posameznih geslih, tudi istovrstnost podatkov, podajanje literature, posebej še citiranje le-te, vise to več kot spominja na SBL.
Toda srečevati se je moral PSBL z velikimi težavami; majhno število piscev, pomanjkanje strokovne literature, vsaj take, ki bi bila zbrana na enem mestu in kjer bi bilo posvetovanje vsak čas mogoče; izredno majhna odzivnost naše kulturne sredine, kamor so bili usmerjeni klici za pomoč in sodelovanje; največkrat nerazumevanje za tako delo (enačeno ponekod nepotrebnemu luksuzu!); prepričanje nekaterih, da bo to leksikon »velikih mož« in še in še.
V uvodu je precej na široko ter kategorično postavljen problem — italijanske oblike priimkov. (Spet ena izmed posebnosti, s katero se SBL ni bilo treba bojevati!) PSBL se je postavil na stališče, da imena umrlih piše v slovenski obliki, dodana pa ji bo italijanska; priimke živih piše v uradni obliki (če je ta italijanska, bo slovenska v oklepaju); nekdaj italijan-
ske oblike bo navajal v oklepaju. Leksikon sicer ni poklican, da bi delal reformo med priimki, vendar mislim, da bi se z enako upravičenostjo postavil na stališče, da piše povsod slovensko obliko na prvem mestu (gre za priimke slovenskih osebnosti!), dodajal pa ji le ostale variante.
Za samo vsebino članka si je uredniški odbor postavil normo (str. VII), da »pri navajanju del neke osebnosti naj bo član-kar čimbolj jedrnat: če je veliko gradiva, naj ga strne; od del naj navaja najvažnejša. Pri pisateljih publicistih se bo morda ustavil le ob knjigah in samo na splošno navajal sodelovanje po revijah in drugih periodičnih tiskih.«
Ta norma je enostavno nekoliko »skregana« z začetkom uvoda, kjer stoji: »podajamo graidivo zanjo i(kulturno zgodovino) v leksikalni obliki«, že samo dejstvo, da prinašaš in popisuješ tako gradivo, bi avtorje odvezovalo od skrbi po čimbolj skrčenem prikaziu osebnosti in dela. In nekateri članki so temu naravnost v dokaz! Toda o tem kasneje. Bogastvo PSBL in njegova upravičenost kot faktografič-
nost bo ravno v tem.
O načelih za slikovni material ni kaj reči. želeti bi bilo, da bi vsi (vsaj umrli) imeli svojo sliko. To pa je nemogoče iz dveh vzrokov: ker do vseh slik ne bi bilo nikoli mogoče priti in ker je kliširanje izredno drago. Zato je rešitev gotovo v zlati sredini, kot je zamišljena.
Sicer pa naj bi bile slike premišljeno izbrane. Naj bodo za osebnosti značilne, pretežno naj bi bile to fotografije srednje starostne stopnje ali zadnje življenjske dobe, le kdaj pa kdaj bi tudi mlajša, zna-čilnejša prišla bolj v poštev, škoda, da si ne more PSBL privoščiti tudi takih posnetkov, kakršne že uvajajo leksikalna dela po svetu (slike obravnavanih osebnosti v družbi prijateljev, domačih, v naravi, ob kaki posebni priložnosti, itd.)
Na koncu uvoda so pojasnjeni vzroki za objavo kratic, krajšav in bibliografskih virov, dodan pa je še seznam sodelavcev s šiframi vred.
* * *
Ce si sedaj po vsem tem bežno ogledamo snopič, ki je pred nami, moramo odkrito priznati, da bi se dalo o njem pi-
sati na dolgo in široko (kar bi zaslužil), obenem pa tudi zelo malo (saj se nam je komaj komaj predstavil s svojimi 40 stranmi obdelanih osebnosti).
Ce se bom vendarle podrobneje pomudil pri njem, bom to storil zato, ker se mimo vsega in predvsem zavedam njegove izredne važnosti. Mirne duše, prepričan, da me nihče ne bo mogel prijeti za besedo, lahko napišem: to delo bo napisano za celo stoletje in več. K njemu se bo primorski Slovenec (in ne le on) po-vračal, kot se danes vračamo k Vasariju, kot se vračamo k Lirutiju, Stancovichu, Kukuljeviču in kar je takih, med katerimi imamo tudi Slovenci nekaj del. Vračali se bomo ne toliko zaradi ocene neke osebnosti, ki je, žal, v največ primerih ne bomo našli, toda vračali se bomo po podatke.
Vse kaže, da bo leksikon po tej plati šel precej svojo pot, ki mu bo ravno z bogastvom gradiva zagotovila trajnost. Predstavljal bo osnovno leksikografsko delo za naše ozemlje in zgodovino delovanja našega človeka na njem.
(Nadaljevanje prihodnjič)
KATOLIŠKI GLAS
Marijina družba „Marije milostljive"
SLOV. KATOL. PROSV. DRUŠTVO »MIRKO FILEJ« - GORICA
vabi na
Praznik Brezmadežne smo letos lepo obhajali. Služba božja pri Novem sv. Antonu je bila ta dan številneje obiskana in več kakor navadno jih je pristopilo k mizi Gospodovi. Članic Marijine družbe »Marije milostljive« se je največ zbralo v tej cerkvi, druge so se udeležile službe božje vsaka v svoji župniji.
Popoldne je bila pobožnost v Marijinem domu, kjer nas je obiskal škofov vikar dr. Lojze Škerl. V nagovoru je razložil, kako se Marija pogosto spominja v adventnem in božičnem bogoslužju. Po njenem zgledu in pod njenim vodstvom naj tudi mi preživimo ta čas. Za to priložnost je bila naša, sicer prostorna kapela, premajhna.
Poteim smo napolnili dvorano, kjer je bila akademija v čast Brezmadežne. Zbor od Novega sv. Antona je ubrano zapel tri Marijine pesmi na odru, ki smo ga zadnje dni prenovili. Tri članice družbe so nato občuteno deklamirale pesem.
Norma Jazbec je v nagovoru spomnila, da obhaja letos družba 75-letnico svojega delovanja. 22. julija 1899 jo je ustanovil tržaški škof Andrej šterk, ki je postavil za voditelja Antona Štembergerja, kaplana pri Novem sv. Antonu. V letu 1900 je bilo sprejetih 112 članic. Zato bomo jubilejno proslavo pripravili prihodnje leto.
Od tedaj naprej je družba delovala nepretrgoma do danes. Število članic je v prvih desetih letih neprestano raslo in doseglo svoj višek v letih 1909 in 1910, ko je bilo 1.124 članic. Med prvo svetovno vojno je število padlo za polovico, da je obiskovalo shode okrog 550 članic. Po prihodu Italije v Trst in fašizma na oblast, ki je zatiral naš jezik tudi po cerkvah in v verskih organizacijah, je število še bolj padlo, tako da je družba v letu 1925 štela le še 350 deklet in žena. Po zadnji vojni se je število članic sicer dvignilo na 560, a se jih je samo polovica udeleževala družbenega življenja. Sprejeta so bila v družbo starejša in mlajša dekleta, a več
mlajših ni vztrajalo. Zdaj starejše umirajo, mladih pa vstopa malo.
Po vojni je na Tržaškem nastalo več novih organizacij za mladino, ustanovljeni sta bili organizaciji skavtov in skavtinj, začela so delovati nekatera prosvetna društva. Ni pa mogoče reči, da ta združenja nudijo svojim članom vse tisto, kar potrebujejo za svoje versko življenje. Kaj takega jim more dajati samo solidna verska organizacija.
Naša družba jim more nuditi mnogo, ker ima nove prostore: dvorano, kapelo, čitalnico, sobe za manjše sestanke. Vse se danes prenavlja. Prenavlja se Cerkev in prenavljajo se vse njene ustanove. Tudi naša družba se hoče prilagoditi novim razmeram in potrebam. Saj je vse njeno delovanje odvisno od sposobnega vodstva in od zavzetih članic.
Doslej je družba skrbela za versko vzgojo in izobrazbo z govori, duhovnimi vajami, vsaikovrstnimi predavanji, z verskim tiskom, z dobrimi igrami in filmi. Gojila je ves čas evharistično pobožnost z ude-
ležbo pri sv. maši, s pogostim prejemanjem sv. obhajila, z urami molitve. Za vsako versko življenje pa je prvo, kar je nujno potrebno, molitev, ki jo je družba svojim članicam vedno zelo priporočala, posebej še molitev rožnega venca. Ogromno je storila za slovenska dekleta, ki so prihajala z dežele v mesto služit, ko jih je za nekaj časa sprejemala v svoj zavod sv. Marte med boleznijo ali začasno brezposelnostjo. Vzela jih je pod streho do 1.500 na leto.
Opravljala je tudi važno kulturno delo, ko je pripravila v času svojega tričetrtsto-letnega delovanja vsako leto od 4 do 6 iger, ki so jih radi hodili gledat Slovenci iz mesta. Dalje, ko je širila slovenski tisk med našimi ljudmi. A hoteli smo poudariti predvsem njeno versko, moralno in dobrodelno delovanje med slovenskimi dekleti in ženami v Trstu.
Po nagovoru so skavtinje veverice od Sv. Jakoba zaigrale ljubko božično igrico, ki so se je naučile pod vodstvom gospe Stane Oficije.
KONCERT
Komornega ansambla iz Zagreba ki bo v Katoliškem domu v nedeljo 22. decembra ob 16. uri.
Vstopnina 700 lir, za mladino 400 lir.
Noua knjiga o beneških Slovencih
Gostovanje ljubljanske Drame
V četrtek 12. decembra je v gledališču »Verdi« v Gorici nastopila ljubljanska Drama z igro ruskega pisatelja Sergeja A. Najdenova »Vanjušinovi otroci«. Prireditev je bila v okviru abonmaja Slovenskega gledališča iz Trsta.
Udeležba občinstva je bila nadpovprečna in je delo prisotne zelo zadovoljilo. Prvič je vsebina igre, čeprav napisana leta 1901, še vedno sodobna, drugič pa so jo člani ljubljanske Drame zelo dovršeno podali. Opazna je bila skrbna režija narodnega umetnika Sovjetske zveze Andreja A. Gončarova.
Osnova drame je usoda starega Vanju-šina, v katerega je avtor položil mnoge
črte lastnega očeta, trgovca iz Kazana, ki si je vzel življenje potem ko se je prepričal, da se rušita družina in delo, ki jima je posvetil vse svoje življenje. V drami smo priča popolnemu moralnemu propadu Vanjušinove družine. Avtor je hotel pokazati, kako se pod videzom meščanskega reda skrivata nemoralnost in go-spodovalnost. Je to tragična komedija, ki ima svojo odmevnost tudi v današnjem svetu. Zato jo je tudi naše občinstvo toplo sprejelo. V .njej je odkrilo marsikaj, kar je tudi del njegove resničnosti.
—ej
Matajurski župnik Pasquale Gujon je pred kratkim izdal knjigo o prebivalcih Benečije. Knjige, ki je pisana v italijanščini, smo se resnično razveselili, saj dopolnjuje vrzel v publicistiki, ki obravnava zgodovino ali druge vidike te slovenske najbolj zahodne deželice.
Pravilno, da je Gujon izdal knjigo v italijanskem jeziku, ker so predvsem državljani večinskega jezika potrebni zgodovinske osvetlitve slovenske Benečije, njenega nastanka ter njenih jezikovnih in narodnostnih problemov. Še vedno je namreč med njimi vse preveč neznanja oziroma napačnih informacij, ki jim jih vsiljujejo elementi, ki so sovražno razpoloženi do našega naroda in do našega slovenskega jezika.
Knjiga, ki nosi naslov »La gente delle Valli del Natisone« (Ljudstvo nadiških dolin), je pisana v vsem razumljivem slogu. Njena osnovna misel je: ni nam treba se sramovati svojega jezika in rodu, ni nam treba imeti nikakega majvrednost-
nega kompleksa, saj smo ljudje z bogato zgodovino.
V narodnostni razvoj, ki danes sili v Benečiji naprej z nezadržno silo, bo ta knjiga prinesla nedvomno novega vpliva, predvsem zaradi svoje objektivnosti in ljubezni do slovenske pripadnosti.
V cerkvi so postali Baski enakopravni
V škofiji Pamiplona v Španiji, kjer živijo v glavnem Baski, je škof odločil, da je v bogoslužju baskovski jezik enakopraven španščini. Zanimivo je da, je španska javnost to škofovo odločitev sprejela brez nasprotovanj.
Tuji delavci zapuščajo Avstrijo
V oktobru 1974 je bilo v Avstriji zaposlenih 222.073 tujih delavcev, to je 26.985 manj kot lani v istem času. Med tujimi delavci so na prvem mestu Jugoslovani, na drugem pa Turki.
Božična rapsodija
Slovenski socialisti vedno bolj v kotu
Medtem ko se je tržaški slovenski dnevnik skoroda naivno veselil izvolitve italijanskega socialista, za deželnega svetovalca (pri tem je pozabil, da so tudi na Koroškem predsedniki socialisti, kar pa ni našim koroškim bratom prav nič pomagalo!), smo v uradnem deželnem vestniku brali, da je slovenski socialist Pečenko prepustil predsedniško mesto Delavskih zadrug kolegu, ki pripada republikanski stranki.
Tako so bili slovenski socialisti izrinjeni še iz enega važnejših mest, ki je pomembno tudi zaradi prisotnosti Slovencev, saj je ogromno članov Delavskih zadrug slovenskega porekla.
Kar smo v našem listu vedno trdili in prerokovali, se natančno uresničuje: v začetku poti vključevanja v italijanske stranke se italijanska večina suče okrog Slovencev kot zapeljiv fant okrog naivnega dekleta! Ko se stvari poravnajo, pa jo fantič odikuri in pusti dekle seveda na cedilu. Tako se danes dogaja s slovenskimi socialisti v PSI, jutri pa s slovenskimi komunisti v PCI.
Zbor »L. Bratuž« gre v Rim
V dneh od 3. do 6. januarja se bo v Rimu mudil mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice. V Rimu bo napravil registracijo koncerta božičnih pesmi na vatikanskem radiu ter bo nastopil za rimske Slovence in njih prijatelje. Obisk Rima bodo člani in članice zbora povezali s svetoletnim romanjem v večno mesto.
Cestninar svojega lica, nedorasli jaz Janez Pregelj — Cahej, rovtar iz Galileje tolminske, negodne mevšetov zemlje, svojemu Bogu, kralju vseh kraljev, Novorojenemu pesem pojem za praznik in sveti god.
Kaj naj, Dete, Ti dam, ki voščiti vljudno ne zmorem, ki še v molitvi sem svoji robat kot črednik in hlevar, bridki Pavliha jaz iz bajtarskih rev in golot?
Kaj naj, DETE, Ti dam, da bi všečno Ti bilo, da bi slavilo ponižno, da bi pobožno Ti pelo, ne pa bolelo,
Kakor vsa moja lepota, vsa moja ljubezen boli?...
Božji Otrok, ki si čist, ki si svet, svetel in tih, to vzemi, kar imam, pa čeprav boli! Boli, ker je tudi le solza in sanja in pesem iz dni Salomine sle in nakan krvavih Herodeževih, božji OTROK, ki si čist, ki si svet, svetel in tih!
Cestninar svojega lica, nedorasli jaz Janez Pregelj — Cahej, rovtar iz Galileje tolminske, negodne mevšetov zemlje, svojemu Bogu, kralju vseh kraljev. Novorojenemu pesem pojem za praznik in sveti god.
Pojem,
kakor po materi znam, ki je preprosto ljubila, s svojo, tolminsko besedo božje Rojstvo slavila, da bi se božje Dete v plenicah smejalo, potlej na gorkem zaspalo ...
»Oj Dete nebeško, Te prosimo zdaj, da žegen nebeški vsem skupaj nam daj, pastirjem, voletu pa tistim ovcam, ki s Tabo so v hlevu, pa jih smrdeti ni sram.«
»Ta j ud pa, ta gavgar, ta mrha Herod, ta tepec biriški, ta črni galjot, ta zlomek, še enkrat pri živem da bi gnil, ki je otroke nedolžne moril!«
Cestninar svojega lica, nedorasli jaz Janez Pregelj — Cahej, rovtar iz Galileje tolminske, negodne mevšetov zemlje, svojemu Bogu, kralju vseh kraljev. Novorojenemu pesem sem pel za praznik in sveti god...
.      -     —  : —  ■ -rrrzrr: rrzrrrzrzri'”
FRANK BUKVIČ
Jetniški brivec 9
Ko je zavohal žganje in videl veselega gospodarja, si je v družbo zaželel tudi Kari, ki je medtem že legel. Sprva je Metelko gledal molče in zvesto kot pes svojega gospodarja, in če bi imel rep, bi gotovo z njim mahal. Navsezadnje se je ojunačil, suho zakašljal in zaprosil Metelko za požirek žganja, češ da ga v želodcu črviči.
Metelka ga je najprej zavrnil. »Ni navada, da bi gospodarji popivali s svojimi slugami,« je rekel, potem pa mu je le natočil Šilce žganja v nastavljeno skodelo. Ni pa maral dati žganja Langošu, ki je medtem svoj delež spil, temveč ga celo imenoval Žida in oderuha, ki mu je najprej drago prodal žganje, zdaj pa ga hoče sam spiti. Pri tem se je zopet spomnil, kdo je bil on zunaj in kdo je v taborišču.
»Ali nisem poleg Lucianija največji go-
spod v taborišču?« je pričel. »Reci, da nisem! če stvar točno premislimo, imam v taborišču večjo oblast kot poveljnik, ki mi vsako jutro nastavi svoje grlo pod britev.«
»Prav takšna baraba si kot jaz in vsi dnugi tukaj,« je bil Langoš užaljen, ker ni dobil žganja.
»Kdo pa brije taboriščnega poveljnika, če ne jaz? Meniš, da bi se poveljnik pustil briti od vsakega potepuha?« je vzrojil Metelka. »Ne bi se pustil. Meni se pusti, ker sem gosposki človek. Nekoč sem bril ministre in kardinale.«
»Da se ti mati ne obme v grobu, seme lažnivo!«
»Politična osebnost sem.«
»Baraba si kot jaz, še večja kot jaz!«
»Kdo je baraba, kdo?«
»Ti, predvsem ti!«
»Ni res! Gospod Metelka ni baraba. Gosposki človek je. Uh, kako me črviči v trebuhu, gospod Metelka. Usmilite se me. Prosim še za požirek,« je Kari nastavil skodelo.
Metelka je hotel govoriti s sebi enako-
pravnim človekom, zato je hotel povabiti Lucianija na kozarček žganja, a je bila steklenica prazna.
»Žganje, Langoš! Vsako ceno plačam,« je vpil. »Denarja imam kot smeti,« je potegnil listnico iz prsnega žepa in mlatil po njej s plosko dlanjo. »Kdo ima tukaj denar? Nihče. Niti Luciani ga nima. Samo midva s poveljnikom ga imava. Vi vsi pa ste s stražniki vred nemaniči in potepuhi, ki bi vse bilo treba zapreti. Samo Bogu čas kradete, državi pa denar odjedate. Klanjati bi se morali pred menoj, razbojniki. S poveljnikom bom spregovoril jutri, da bo to navado vpeljal.«
»Drži gobec, razbojnik! Kdo se bo tebi klanjal!« se je zadrl nekdo v temi.
»Kdo je razbojnik? Ponovi, če si upaš!« Metelka je stopil v temo, da obračuna z vsemi, ki ga zmerjajo z razbojnikom, a se je v temi nekam zapletel in padel.
»Kdo mi je podstavil nogo? H komandantu pojdem. Pritožim se, zdaj takoj pojdem. Razbojniki ne brijejo komandantov,« je razgrajal, se navsezadnje le dvignil in se odzibal iz barake na sveži zrak.
Metelkovo vpitje in zabavljanje se je razgubilo nekje med barakami. Langoš se je oddalmil in prijetno omamljen od žganja pri priči zaspal. Dolgo časa menda ni spal. Dva stražarja sta ga s puškinimi kopiti nagnala z ležišča, vpila in zahtevala, da jima izroči žganje. Omotičen od žganja in globokega spanca najprej sploh ni vedel, za kaj gre. Zato tudi besedice ni spravil iz sebe. Sicer pa ga stražarja sploh nista pustila do besede. Prvi ga je mlatil po glavi in P° Plečih, drugi je iskal žganje, razdrl ležišče in zmetal vse njegovo siromaštvo po tleh. Ko žganja nista našla, sta ga stražarja med sunki in brcami nagnala iz barake.
Metelka je baje med barakami rogovilil kot peklenšček. Najprej je hotel k cigankam. Potem je razgrajal pred glavnim vhodom in se drl na stražarja. Govoril je o nasilju, 'ki vlada v taborišču, zabavljal je čez upravo in grozil, da bo pisal samemu notranjemu ministru, ki jim bo že dal popra pod nos. Bodo videli, kakšne zveze ima. Njegova beseda povsod zaleže. Skoro ni ministra v vladi, ki se ne bi pri njem
bril. Metelka je imenoval poveljnika jalca, mahal z odprto britvijo okrog sebe in vpil, da mu bo prerezal grlo.
Prihiteli so stražarji, ga uklenili in med pretepanjem odgnali v temnico. Ker je spotoma v temnico izblebetal, da mu je žganje preskrbel Langoš, so tudi Langoša pretepli in vigli v temnico.
Langoš je v celici zaman suval in brcal do nezavesti pijanega Metelko, da bi izvedel, kaj vse je izblebetal. V skrbi za svoje dobro ime nesrečnež ni vso noč zatisnil očesa. V hudih slutnjah je odšel na zasliševanje. Ker ni hotel izdati stražarja, ki mu je dovolil vtihotapiti žganje v taborišče, so ga vpričo poveljnika do krvi pretepli.
Metelka pa sploh niso zaslišali. Samo pretepali so ga. Tako so ga mlatili, da je tulil od bolečin kot bi ga iz kože devali.
Oba kaznjenca so izpustili iz temnice šele čez trideset dni.
Ko je bil Langoš odpuščen, so Metelko še naprej obdržali v taborišču. Briti pa več ni smel.
KONEC
Križ na Lovcih pozimi. V ozadju na levo Mangart, na desno Jalovec
URARNA IN ZLATARNA
Vižintin Ani in Marjan
GORICA - ul. Monache, 9
★ VODSTVO SLOVENSKE DUHOVNIJE v Gorici želi vsem slovenskim družinam in posameznim vernikom v mestu Gorica čim bolj doživete praznike Gospodovega rojstva in blagoslova polno novo leto 1975. Naj bi misel na prihod božjega Sina na svet povezala vse naše ljudi po svojih dušnih pastirjih v eno samo družino božjih otrok.
★ APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA (ACM) V GORICI IN TRSTU vošči vsem članom in udeležencem skupnih ekumenskih romanj blagoslovljene praznike ter v trdni povezavi s Cerkvijo in z božjim ljudstvom preživeto novo leto 1975.
★ ODBOR »KATOLIŠKEGA DOMA« V GORICI vošči blagoslovljene božične praznike in uspešno ter zdravja polno novo leto vsem svojim dobrotnikom, sodelavcem in prijateljem tu in po svetu. Obenem se jim zahvaljuje za dosedanjo pomoč v upanju, da bodo še naprej podpirali to našo pomembno ustanovo.
★ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA želi vsem pevovodjem, pevkam in pevcem, njih družinskim članom, dušnim pastirjem in vsem rojakom, ki v bogoslužju s temi zbori sodelujejo ter jih na kateri koli način podpirajo duhovno globoko doživete praznike Gospodovega rojstva in na božjem varstvu bogato sveto leto 1975.
★ ZAVOD SV. DRUŽINE V GORICI želi svojim gojencem in gojenkam, njih staršem in vsem dobrotnikom milosti polne praznike ter v Bogu začeto in z njegovo pomočjo srečno preživeto novo leto 1975. Obenem izreka prisrčno zahvalo vsem, ki še vedno velikodušno prispevajo za njegove velike potrebe. Naj bi ta pomoč tudi v novem letu ne izostala, dobri Bog pa naj bo vsem velikodušen plačnik!
★ SLOVENSKO ALOJZIJEVIščE V GORICI vošči vsem dobrotnikom, seda-
njim in bivšim gojencem in njihovim staršem blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
★ MARIJINA DRUŽBA V GORICI pozdravlja vse članice ter vošči njim in njihovim družinam mir in božji blagoslov v novem letu.
★ GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vošči vsem svojim članom in bralcem, tu in po svetu, blagoslovljen božič in sreče polno novo leto.
★ III. RED SV. FRANČIŠKA V GORICI vošči vsem udom blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto.
★ SKPD »M. FILEJ« - GORICA želi vsem prijateljskim društvom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem blagoslovljen božič in uspeha polno novo leto.
★ MLADINSKI ZBOR »KEKEC« IZ GO-rice vošči vesele božične praznike in uspeha polno novo leto 1975 vsem drugim mladinskim zborom.
★ SLOVENSKI GORIŠKI SKAVTI želijo vsem slovenskim skavtom v zamejstvu in po svetu vesel božič in napredka polno leto 1975.
★ SLOVENSKO AKADEMSKO DRUŠTVO (SKAD) V GORICI želi vesele božične praznike in srečno novo leto članom in vsem zamejskim Slovencem.
★ MOŠKI PEVSKI ZBOR »M. FILEJ« IN MEŠANI PEVSKI ZBOR »L. BRATUŽ« IZ GORICE voščita vsem prijateljskim zborom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem vesel božič in uspehov polno novo leto.
★ ŠPORTNO ZDRUŽENJE OLYMPIA žeU vsem članom, prijateljem in dobrotnikom blagoslovljene praznike in uspehov polno novo leto.
★ ANSAMBEL »LOJZETA HLEDETA« IZ ŠTEVERJANA vošči vsem poslušalcem domače narodne glasbe vesel božič in sreče polno novo leto.
★ SKPD »F. B. SEDEJ« IZ ŠTEVERJANA vošči vsem članom, prijateljem in znancem doma in po svetu vesele božične praznike in srečno novo leto.
★ KMEČKO DELAVSKA ZVEZA V ŠTE-VERJANU pozdravlja vse svoje člane ob božičnih praznikih in jim želi uspešno novo leto.
★ CERKVENI PEVSKI ZBOR IN PROSVETNO DRUŠTVO V PODGORI pozdravljata svoje rojake ob praznikih Gospodovega rojstva in jim želita uspešno novo leto.
★ PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ« vošči svojim članom, somišljenikom in obiskovalcem predstav v župnijskem domu polnost božične radosti in božje varstvo v novem letu.
★ KATOLIŠKO KULTURNO DRUŠTVO »HRAST« IZ DOBERDOBA želi ob praznikih Gospodovega rojstva vsem članom in prijateljem krščansko preživete praznike in božje varstvo v letu 1975.
★
★ SLOMŠKOVIM CASTILCEM v zdomstvu in zamejstvu, dobrotnikom in sodelavcem postopka, da bi bil božji služabnik prištet k blaženim in svetnikom, želi — bolnikom in stiskanim še posebej — blagoslovljen božič ter zdravo in milosti polno sveto leto 1975 msgr. Frančišek Šegula, postulator v Rimu.
★
★ SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI NA TRŽAŠKEM želi svojim somišljenikom, podpornikom in vsem rojakom, ki ji stojijo zvesto ob strani, vesel božič in na uspehih polno leto 1975.
★ DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse sobrate in vse rojake — naročnike in prijatelje katoliškega tiska.
★ SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse svoje člane, prijatelje in sodelavce ter jim želi blagoslovljen božič in uspešno novo leto 1975.
★ ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV NA TRŽAŠKEM vošči vsem dirigentom, pevcem in pevkam ter njih družinam vesel božič in srečno novo leto 1975.
★ ŠOLSKE SESTRE, PROVINCIALNI DOM V TRSTU, ul. delle Docce 34 želijo vsem, ki v njem živijo ali ga obiskujejo, blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
★ MARIJINA DRUŽBA MARIJE MILOSTLJIVE v ulici Risorta 3, Trst vošči svojemu voditelju, članicam in vsem, ki so jo spremljali z molitvijo in darovi, milosti polne praznike ter z Bogom začeto novo leto.
★ VZHODNI IN EKUMENSKI CENTER V TRSTU voščita vsem sodelavcem in prijateljem ekumenske misli blagoslovljen božič in miru polno novo leto.
★ SLOVENSKA VINCENCIJEVA KONFERENCA V TRSTU želi vsem članicam, dobrotnikom in podpirancem srečne božične praznike.
★ SLOVENSKE SKAVTINJE IZ TRSTA IN OKOLICE pozdravljajo vse, ki z razumevanjem in simpatijo spremljajo njih delovanje ter jim želijo krščansko doživete božične praznike ter blagoslovljeno novo leto.
n VODSTVO SLOVENSKIH TRŽAŠKIH SKAVTOV vošči vsem rojakom vesel in blagoslovljen božič ter srečno novo leto 1975.
★ SVETOIVANSKI MARIJIN DOM V TRSTU vošči vsem, ki ga obiskujejo in gmotno podpirajo, blagoslovljene praznike in uspešno novo leto.
★ BARAGOV DOM V RICMANJIH želi vsem, ki ga obiskujejo, podpirajo ali v njem sodelujejo, blagoslovljen božič in uspešno novo leto.
Nastop okteta »Gallus« iz Ljubljane
V nedeljo 15. decembra je bil v palači Atteims v Gorici drugi abonmajski koncert iz cikla, ki ga prirejata Glasbena matica, ZSKP in SPZ. Gost je bil oktet »Gallus« iz Ljubljane, ,ki je eden najbolj znanih ansamblov v Sloveniji. Umetniški vodja je Milivoj Šuirbek. Oktet je že gostoval po mnogih evropskih državah ter žel velike uspehe. Njegov repertoar je raznolik, saj zajema glasbeno literaturo od renesanse do danes. Poleg tega goji še slovensko narodno in umetno ,pesem.
Na nedeljskem koncertu se nam je predstavil z deli Gallusa, Certona, Arbeau-ja, Jannequina, Mozarta, Ipavca, Schuberta, Vrabca, Kodaly-ja, Srebotnjaka, Merkuja, Simiča, Simonitija, Gajdova, Pahorja, Cvetka in Gregorca. Njegovo izvajanje je prevzelo poslušavce zaradi lahkotnosti izražanja, zlitosti in natančnosti podajanja ter nudilo velik umetniški užitek.
★
SLOVENSKO LJUDSKO GIBANJE
iz Trsta in Gorice želi vsem demokratičnim Slovencem v Italiji in po svetu srečne božične praznike ter mnogo uspehov v letu 1975, ki naj prinese katoliškim in demokratičnim Slovencem v zamejstvu vse tiste narodnostne in socialne pravice, za katere se naš narod in z njim naš delavec, kmetovalec, obrtnik, intelektualec bori že ves povojni čas.
V nedeljo 29. decembra ob 17. uri bo v
Finžgarjevem domu na Opčinah igral in vas veselo zabaval ob svoji peti obletnici obstoja
ANSAMBEL TAIMS
Sodelujeta: Tovarna gramofonskih plošč Helidon iz Ljubljane in RTV Ljubljana. Ne zamudite!
★ STALNO SG V TRSTU želi vesele božične praznike in srečno novo leto svojim cenjenim abonentom in zvestim obiskovalcem, prizadevnim sodelavcem, dragim prijateljem In vsem, ki jim kakorkoli dolguje zahvalo za svoje plodno delo in umetniško rast.
★ MARIJIN DOM V ROJANU vošči svojim dobrotnikom in prijateljem ter vsej župnijski skupnosti v Kristusovem miru preživete praznike in srečno novo leto 1975.
★ »MLADIKA« želi vsem rojakom srečne božične praznike ter zdravo leto 1975.
★ UKMARJEV DOM V SKEDNJU želi vsem svojim obiskovalcem, podpornikom in somišljenikom krščansko doživete praznike v smislu smernic pok. dr. Ukmarja in božji blagoslov v letu 1975.
★ SLOVENSKO KARITATIVNO DRUŠTVO (SLOKAD) se ob bližajočih božičnih praznikih spominja vseh svojih dobrotnikov in zlasti tistih požrtvovalnih oseb, ki se žrtvujejo v poletnih mesecih v blagor naše mladine.
★ SLOVENSKA GLASBENA ŠOLA v Bazovici, Rojanu, Boljuncu, Borštu, Ric-manjih, Sv. Križu in na Opčinah želi vsem gojencem, njih učiteljem in staršem vesel božič in uspešno novo leto.
★ ŽUPNIJA SV. MARIJE MAGDALENE
V BAZOVICI se zahvaljuje številnim dobrotnikom in vsem vernikom želi blagoslovljene praznike ter zadovoljstva polno novo leto.
★ KROŽEK »VELIKO GRADIŠČE« IZ GROČANE vošči svojim članom in prijateljem v Gročani, Pesku In Dragi prijetno preživet božič in plodovito novo leto 1975.
★ VODSTVO KREKOVEGA DOMA V BORŠTU izreka mladini, ki zahaja v dom in njenim staršem iskrena voščila za praznike Gospodovega rojstva in novo leto v zdravju ter božjem varstvu.
★ SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI vošči vesel božič in srečno novo leto vsem prijateljem in številnim dobrotnikom, ki dobrohotno spremljajo njegovo delovanje in ga podpirajo.
★ SALEZIJANCI IZ MARIJANIŠČA NA OPČINAH hvaležno pozdravljajo za božične praznike in novo leto sobrate duhovnike, prijatelje in znance. Posebno pozdravljajo bivše gojence zavoda. Naj bi bili vsi deležni v novem letu obilnega božjega blagoslova in Marijinega varstva.
★ FINŽGARJEV DOM NA OPČINAH IN ANSAMBLA TAIMS TER GALEBI pozdravljajo vse rojake na Tržaškem in Goriškem z željo, naj jih ob božičnih praznikih in v novem letu spremljajo sreča, zdravje in uspeh.
V letu 1975 naše skupno romanje v Lurd
Ob našem zadnjem skupnem romanju v Lurd smo sklenili, da se čez pet let vrnemo. Prihodnje leto bomo skušali uresničiti ta sklep. Romanje organizira Duhov-ska zveza iz Trsta. Za romarje z Goriške bodo poskrbeli goriški duhovniki. Tehnično izvedbo romanja bomo zaupali pav-lincem iz Milana, ki so nas že večkrat uspešno vodili v Lurd.
Romanje bo v juliju, verjetno od 7. do 12. julija. Na voljo bosta dve možnosti: potovanje z vlakom in potovanje z letalom iz Ronk. Potovanje z letalom ima to prednost, da prihrani napore, je pa seveda nekoliko dražje.
Kakšni bodo stroški, trenutno še ne vemo. Ce računamo na tridnevno bivanje v Lurdu, potem bodo stroški vsaj 70.000 lir, a verjetno več. Kdaj se bo začelo vpisovanje, boste pravočasno obveščeni. To prvo obvestilo naj nam pomaga, da se odločimo in začnemo hraniti denar.
Za Duhovsko zvezo v Trstu: Stanko Zorko
OBVESTILA
Klavirski recital Jožice Lasič v priredbi šole Glasbene matice iz Gorice bo v soboto 21. decembra ob 20.30 v dvorani palače Attems.
SKAD vabi člane in prijatelje na običajno štefanovanje, ki bo v četrtek 26. decembra v Palače Hotel v Gorici s pričetkom ob 18. uri. Igral bo ansambel »Taims« z Opčin. Obenem javljamo, da predsednica društva podpisuje jamstva za izposojanje knjig v goriški mestni knjižnici.
Zbirka slovenskih ljudskih nabožnih pesmi. Ta teden je v založbi Zveze cerkvenih pevskih zborov izšla v Trstu zbirka slovenskih ljudskih nabožnih pesmi. Napeve iz raznih slovenskih narečnih področij je harmoniziral in priredil Ubald Vrabec. Večji del je zapisanih za mešani zbor, ker je pesmarica namenjena predvsem mešanim zborom. Kolikor se je dalo, je urednik razdelil pesmi po dobah cerkvenega leta. Ker so bili ti napevi prvič napisani za štiriglasno izvedbo in so tudi nekateri njihovi napevi redki ter besedila izjemna, velja pesmarica tudi kot dokument, da se te priče ustvarjalnosti slovenskega duha v preteklih stoletjih ne izgube.
Prošnja. Komur preostaja Marijanski koledar 1975 ali lahko nekaj izvodov odstopi, naj to takoj sporoči Marijanišču na Opčinah.
V
Sirite »Katoliški glas"
DAROVI
Za tiskovni sklad Katoliškega glasa: Antonija Toroš 3.000; M. Z., Sanremo, 10.000; N. N. 5.000; N. N. 10.000; N. N. 50.000; Tomšič, Sovodnje, 6.000; N. N. in A. Furlan, Rojan po 5.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 10.000; U. Z. 3.000; N. N. 5.000; Marijina družba 10.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; B. L. 5.000 lir.
V spomin Jakoba Žaklja so darovali goriški prijatelji za Zavod sv. Družine 20.000. za Katoliški dom 15.000 in za tiskovni sklad našega lista 15.000 lir.
Za pevski zbor v Mačkoljah: Ota Slavko in Dorka Vodopivec v spomin Danila Kosa po 5.000 Mr.
Za Slomškov dom: Marija Živic ob deseti obletnici doma 10.000; Vida Renčelj v spomin na mamo 5.000; Dora Zivic 5.000; otroški vrtec ob koncu leta 8.000; v počastitev mame Ane hči Vilma 5.000; v spomin Justa Grgič Pierina in Mario Furlan 5.000; N. N. ob obletnici Doma 5.000 lir.
Darove za novi oltar v Bazovici in za ogrevanje cerkve v Bazovici bomo zaradi pomanjkanja prostora objavili v novoletni številki.
Za škofa Joahima Herbuta iz Skopja
daruje Kajetan Buzzi 25.500 in za misijone 2.500 lir.
IZŠLA JE BOŽIČNA ŠTEVILKA »MLADIKE« S PESTRO, BOGATO VSEBINO
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaj* Katoliško tiskovno društvo
mm
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 — VPLAČANIH LIR 300.000.000
UPRAVLJANA SREDSTVA L. 4.500.000.000
želi ob praznikih miru, ljubezni in dobrote vsem rojakom tu, v domovini in zamejstvu obilje notranjega zadovoljstva, v novem letu pa zdravje, uspehe pri delu in splošno zadovoljstvo.
Svojim cenjenim klientom nudi vse bančne operacije in usluge - hranilne vloge po ugodnih cenah - neprekinjena blagajna - menjalnica - poslovanje z inozemstvom - petletna hipotekarna posojila.
SLOVENCI:
Tržaška kreditna banka je vaš zavod, poslužujte se ga!
Pri nas se stranke počutijo kot doma.
Uveljavitev našega denarnega zavoda je zasluga in uspeh našega človeka.
TRST	UL. FABIO FILZI št. 10
Brzojavni naslov Bankred	TEL. 61 - 446
; •' k-
'V- j . 'V »v.	\-;7V, J ?;
Wm 1H 1 Jjfe
F / * :
w jr
m*
m.
TVRDKA
TERPIN
IMPORT-EXPORT KMETIJSKI STROJI
Ul. Duca d’Aosta, 42
Tel. 87-218 30-802 30-168
Skladišče:
Ul. III. Armata
Kmečka banka
GORICA - ul. Morelli, 14 - Tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)
SUPERMARKET OBUTVE
Košič Benedikt
Največja izbira čevljev za vse prilike in čase GORICA
Tel. 5162
Ul. Rastello, 5-7
TVRDKA
Florijan VETRIH
GORICA, ul. Lantieri, 5 - Tel. 2527 MOŠA, ul. Isonzo 9/b
TRGOVINA ČEVLJEV
ALPINA
GORICA - Corso Verdi, 78 - Tel. 2517
la Mii	in nma leto čes
Vsem svojim gostom, prijateljem in znancem želimo vesele božične praznike ter
srečno in uspešno novo leto 1975
H	O	T		E	L
i	B	L	E	B	
ROMA - RIM, via S. Croce in Gerusalemme, 40
Lastnik: V. Levstik
GORICA
PEKARNA - SLAŠČIČARNA
Viatori
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja lahko dobite v naj večji izbiri v naših goriških prodajalnah
Tel. 2645
GOSTILNA
Podversič
ul. B. Pavia, 61 - GORICA
vošči vsem sorodnikom, znancem in gostom blagoslovljene praznike in uspešno novo leto
URARNA IN ZLATARNA
ŠULIGOJ
Ul. Carducci, 45 - Tel. 5657
GORICA
DROGERIJA
VIDA
GORICA - ul. Seminario, 10 - Tel. 2887
TRGOVINA Z JESTVINAMI IN MEŠANIM BLAGOM
OSKAR KOVIC
PEC, 20
Tel. 88016
GOSTILNA
„Pri M ir kotu “
SOVODNJE OB SOČI
ELI A	CUK
Kolesa, motorna kolesa, radijski sprejemniki, šivalni stroji, pritikline
GORICA, Trg Cavour, 9 Tel. 83536
GOSTILNA
Devetak
VRH SV. MIHAELA, 48 Tel. 88005
TVRDKA	
Anton	Koren
IZDELAVA STEKLA	
Podružnica:	Glavna trgovina:
Corso Italia, 42	Ul. Carducci, 6
GORICA	Tel. 2234
»AGRARIA« PRI DARKOTU
Bogata izbira vsakovrstnih potrebščin za kmetijstvo
Ul. Carducci, 45
Tel. 81900
Klobučarna LEBAN
Velika izbira moških in otroških klobukov znamke »Barbisio« in »Panizza« ter čepic in dežnikov
Ul. Rastello, 54	Tel.	83907
GORICA
Kini Stausln
TRGOVINA Z ELEKTRIČNIM IN SANITARNIM MATERIALOM
GORICA
Ul. Mattioli, 11	Tel.	83271
TVRDKA
Prinčič Ivan
K R M I N (Cormons) - TEL. 6121
*
TOVARNA POHIŠTVA IN TRGOVINA Z LESOM
TRGOVINA IN GOSTILNA
Tomšič
(pri Ušerju) SOVODNJE OB SOCI
TRGOVINA JESTVIN
Pri Mann
SOVODNJE OB SOCI