PRODUKTIVNOST
ZA 11%
RAZPRAVA o družbenem usmerjanju delitve dohodka in osebnih dohodkov še ni izpolnila vseh pričakovanj, ko smo že priča novemu za-konu o stabilizaciji osebnih dohodkov. Ceprav ta zakon velja samo začasno do 30. aprila tega leta, je potrebno, da o njem spre-govorim nekaj besed, predvsem zaradi tega, ker se med ostalimi stabilizacijskimi ukrepi govori tudi o osebni potrošnji ustvarjeni na osnovi rezultatov dela — produktivnosti. Ravno delo in produktivnost pa je prepuščeno raz-nim tolmačenjem in administrativnim ukre-pom, ki niso najbolj posrečeni in izpodbijajo to, kar je bil cilj doseči.
Produktivnost je pojem, katerega v našem življenju tolmači vsak po svoje. Zaradi takega tolmačenja so tudi rezultati delitve osebnega dohodka zelo različni. Začela se je široka ak-cija, borba, kateri ni konca, da bodo naši druž-beni in samoupravni organi s strokovnjaki v podjetjih prišli do spoznanja, da produktiv-nosti ni moč poenostaviti tako, da bi se lahko povečali osebni dohodki, niti tako, da bi jih administrativno omejili.
Ce želimo ustvariti delitev dohodka in osebnih dohodkov po rezultatih dela, potem nam mora biti jasno, kaj je pravzaprav produktivnost, kot osnova za delitcv.
Ce govorimo o produktivnosti, potem se ne mo-remo opredeliti samo za tehniško, niti samo za ekonomsko, temveč za tehniško-ekonomsko, ki pove:
Povečanje produktivnosti dela pomeni: z manj-šo udeležbo materiala, delovne sile, sredstev za delo in energije, ustvariti večje število proiz-vodov, čim boljše kvalitete, potrebnih družbe-ni skupnosti. To pomeni, da bi na trgu moralo priti do zmanjšanja cen.
Povečanje produktivnosti pomeni tudi zvišanje osebnih dohodkov. Na eni strani povečanje osebnih dohodkov, na drugi strani znižanje cen, bi moralo pripeljati do izboljšanja stan-darda.
V vseh današnjih razpravah se veliko govori o prekomerni osebni potrošnji, toda nihče do danes še ni povedal, kdo več troši, kot je ustva-ril. Ali lahko zaradi neznanja in nespoštovanja
ekonomskih zakonitosti obremenimo tudi ti-ste, ki delijo svoje osebne dohodke po ekonom-skih zakonitostih in ali ni naš družbeni cilj, da preko samoupravnih organov dosežemo take odnose delitve med ustvarjenim rezultatom in osebnimi dohodki.
Da naša družba ne spoštuje ekonomskih zako-nitosti, je bilo razvidno tudi ob sprejemanju stabilizacijskih ukrepov. Mnogo delovne orga-nizacije, kakor tudi družbene institucije so de-lile osebne dohodke v mesecu novembru in decembru izven svojih delovnih rezultatov, y strahu za svoj standard, čakajoč stabilizacij-skih ukrepov. Kaj nam torej prinaša zakon o stabilizaciji osebnih dohodkov v takem polo-žaju, o katerem smo se znašli. Če izhajam z ekstremnim primerom, potem lahko trdim, da duši nadaljnji razvoj ekonomskih sil in da daje tiho priznanje tistemu, ki do danes ni spošto-vali ekonomskih zakonitosti. Če je delovna or-ganizacija dosegla visoke ali nadpovprečne osebne dohodke na račun povečanja cen, deli-tev osebnih dohodkov na račun sredstev raz-širjene reprodukcije, potem ji je pač vseeno, ali obstoji omejitev izplačila, ali ne. Ni pa vse-eno delovni organizaciji, katera deli osebne do-hodke striktno po produktivnosti dela. To se je v zadnjem času videlo predvsem v razpravah tistih gospodarskih organizacij, katere imajo v poslovanju izrazite sezonske komponente, na primer rudniki.
Postavljam vprašanje ali je potreben tak za-kon. Mar ne bi lahko Služba družbenega knji-govodstva avtomatično omejila izplačila oseb-nih dohodkov tistim organizacijam, katere jih izplačujejo iznad svojih ustvarjenih rezultatov. Teh podatkov ni težko preveriti niti kontroli-rati. Tudi v bodoče bomo morali izhajati pri oblikovanju osebnih dohodkov iz rezultatov dela, ne pa s pavšalnimi deklaracijami in dvom-ljiviini razpravami, katere imajo v praksi malo veljave. Samoupravnim organom in strokov-nim kadrom je treba dati pravico odločanja in formiranja osebnih dohodkov, od njih pa zahtevati spoštovanje postavljenega ekonom-skega sistema in družbenih dogovorov. Toda ne samo v gospodarstvu, ampak v vseh obli-kah potrošnje družbenih sredstev.
Metod ŠKERJANC