Negotovost in iskarlje trdnih oporišč v sodobnem kulturnem življenju je signatura našega danainjega časa. Vse življenje do zadnjih izrastkov se giblje v samih nasprotjih. Dospeli smo sreino v dobo najekstremneišega subiektivizma. En satn pogled po sodobnih kulturnih stremljenjih, zlasti v literaturi, nas o tem do cela preprlča. »Na tleh stoie tradicije, stebri stari:« vsakdo postavlja svojemu delu lastna svoia načela, ekstremen individualizem slavi svojc triumfe. Vsak modroslovec se trudi za originalnim svetovnim naziranjem, za lastnimi sintezami duševnih rezultatov, v politlki se ponujajo neštevilna univerzalna sredstva i. t. d. i. t d. brez konca in kraja. Vsa ta negotovost in fluiditeta vseh vrednot vpliva zlasti na vzgojeslovje zelo kvarno. Nikjer stalnih načel, nikjer varnih pristanišč, ki bi nudila neumorno iskajočemu modernemu človeKu varnega zavetja in trdne mirne točke v bežnosti In relativnosti vseh modernih naukov. Splošna želja po enotnem, vse obvladaiačem principu je posebno z vzgojeslovnega stališča nujna. Kategorično kliče po rešitvi iz tetnnega tavanja in hlastanja. Nedostaje nam torej autoritativnega kulturnega programa. Kar nam nudi maderna filozofija, so v najbolišem slučaju le surogati, ki se lLki meteorom zasvetijo na temnem obzorju, da nas puste v Se globočji tmini in disorientaciji. Ti surogati so pa zaradi vladajoče relativistične In aktualistične smeri modernega človeka že a priori obsojeni v smrt »Vse teče, vsc se spreminja;« to načelo, vzeto iz tvarnega svcta in postavljeno kot najvišia resnica, ki se ji morajo podrejati tudi najvišje etične vrednote, je postavilo vse naše delo na labilna tla. Smoter pedagogike se na ta način spreminja, cilj kulturnega dela se nam izpodmika od časa do časa; logična posledica tega hlastanja za cilji je splošna skepsa in razočaranje, ki vodita v brezdelje in diletantsko kri.ikasterstvo. Ta pojav se ie začel z renesanco, (če pustimo starejšo zgodovino, ki ne vpliva več tako odločilno na sedanjo dobo), poostril se je po francoskl revoluciH zaradi kritičnega dela francoskih enclklopedistov, vrhunec pa ie dosegel še le po siiajnih uspehih novodobnega naravoznanstva in tehnike. Materialistično svetovno naziranle ie zgrabilo človeštvo v svoj vrtinec, zagospodovalo }e, zlasti ko ga ie socialistični proletarlat dvignil na prestol svoje religije, splošno veljavno tudi v širokih masah, ki so bile še pred kratkim nepristopne novim dogmam svetovnega naziranja. Toda zle posledice so se kmalu pokazale: Materialistično svetovno naziranie ie pomenilo le pol resnice. Naravoznanstvo, ki tvori absolutno podlago tega naziranja, ni kompetentno dajati zadnjih splošnoveljavnih norm. Njegova domena je le vidcn svet tvarine. Sama tvarina ne obscga še vsega življenja, ona je le del vseh živlfenskih pojavov in niti ne najvažnejši del. Ignoriranje drugega dela pojavov, namreč duševnosti, ki pridejo v človeškem življenju predvsem v poštev, Je naravoznanskemu svetovnemu naziraniu nujen imanenten nedostatek. Evolucijski nauk, kot pendant surovemu materializmu, ie zlasti v zvezi s selekcijo teorijo «dprl oči marsikateremu, ki ie v svojem oboževajiju triumfiraiočih prirodnih ved in tehnikc prezrl za nekaj časa osodepolno nekompetenco teh ved v vprašanjih svetovnega naziranja. Socialno vprašanje, poostreno po liberalnem, kapitalističnem sistemu, je nujno zahtevalo rešitve. Vsi napori tehnike in naravoznanstva rešiti to vprašanje, all ga vsaj razložiti, so bili in so brezuspešni, bill so Sisifovo delo, ki ie ekskluzivno veličastno teh ved le diskreditiralo. Zivljenje ie močneiše od teorije; pustilo io jc na strani in ustvarilo nove oblike, ki se iz zgolj tvarnih sestavin nikakor ne dado razložiti. Jasno ie postalo deistvo, da nam naravoznanstvo ne more dati niti vpogled v vzročno zvezo najaktualnejših problemov časa, kaj še le, da bi kompleks njegovih izsledkov služil kot najvišje načelo. Vsi samostojno misleči ljudje, ki so zrli še pred kratkim na prirodne vetle kot na rešitelja človeštva iz vseh življenskih konfliktov, so stali naenkrat pred*neizprosno resnico, da so svoi duševni mir izročili v roke nepoklicanemu činitelju. Sociološko spoznanje ie na podlagi naravoznanstva nepopolno, ker je človeško življenje sinteza tvarnosti in zavesti. Zavest človekova je pa njegovo duševno življenje ali njegova kultura. Pravo razumevanje kulture je mogoče le po samoopazovanju in po intenzivni udeležbi na socialnem življenju, kakor tudi po zgodovinskih in primerjajočih študijah. Lastni doživljaji igrajo največjo ulogo; kdor ni sam doživel še nikake življenske spremetnbe, ta ne more imeti pravega pojma o življenju, pa če bi bil tudi največji polihistor v naravoznanstvu. To dejstvo je učinkovalo revolucionarno. Vsak, kdor je hotel posvetiti svoje skromne moči vzvišeni nalogi razširjanja, poglobitve in ustvarjanja narodne kulture, ozreli se je moral po trdnih oporiščih za svoje delovanjc. Zlasti je bilo učiteljstvo, ki je po sv&jern stanu v prvi vrsti poklicano sodelovati na kulturni povzdigi naroda, najhujše prizadeto po tem razveljavlieniu vseh vrednot. Relativno nizka splošna izobrazba, zlasti v filozofskih disciplinah, je povzročila, da je bil u.itelj med tavaiočimi in iskajočimi še najbrezobzirnejSe predan na milost in nemilost butajočim valovom splošne kulturne brezsmotrenosti. Prizadevaje si izpopolniti občutne vrzeli svoje šolske naobrazbe, se je zatekalo učiteljstvo po pomoč k samoizobrazbi. V pomanjkanju smotrenih navodil pa je nekritično in nesistematično segalo po vseh mogočih virih, ki so ga le še bolj zbegali, namesto da bi mu nudili trdnih, občeveljavriih življenskih navodil. Tako se je zlo čimdalje večalo, zmedenost modernega življenja, ki se zrcali najrazvidnejše iz nebroj nasprotujočih si filozofskih sistemov, je ustvarila med učiteljstvom neznosno duševno anarbijo. Kjerkoli sta se dva tovariša lotila razmotrivanja splošnokulturnih vprašanj, sta zašla v nasprotstva in nelogičnost, govorila sta eden mimo drugega, ter se končno zgubila vsak v svojo lastno metaiiziko, ki je slednjič v svoji abstruznosti pri obeh vzbudila dvom nad duševno normalnostjo tovariša. Ce pomislimo še, da se je to godilo v vrstah najnadarjenejših in najpodjetnejših učiteljev, v tem ko se je vcčina kratkomalo zadovoljevala s svetovnim naziranjem svojega strankinega glasila, pokaže se nam še le vsa tragika duševne razdvojenosti v učiteljskih vrstah. Nedostaje nam edino še omeniti oni tradicionelni autagonizem med starejšimi tovariši, ki so izšli iz tradicij liberalne dobe osemdesetih in devetdesetih let, z narodno romantičnostjo liberalnega humanizma in Aškerčevo svobodomiselno muzo, tcr med mlajšimi učitelji, ki so že po svojih letih in pomanjkljivih življenskih skušnjah,- ki dajejo starejšemu človeku prednost, še dovolj trdnega sidra, tako zelo pristopni vsakovrstnim radikalnim stremljenjem, tekmujočih med seboj edino po svoji nelogičnosti, pa smo dobili približno sliko sodobnega duševnega kaosa toliko med u.iteljstvom, kolikor med drugitni slovenskimi inteligenčnimi sloji. Da je pa učitelistvo kljub vsei razdvojenosti in kulturni disorientaciji mnogo storilo na vseh poljih prosvetnega dela, se ne da tajiti. Toda pri tem delu je korakalo le od slučaja do slučaja, ter je po večini vsled svojega zdravega instinkta zadelo pravo pot. Sistematično pa to delo ni bilo. ker mu je manjkal značaj velikopoteznosti in resnosti pravega kulturnega dela, zato je neutaIjiva resnica, da je izrabilo učiteljstvo mnogo dragocene energije deloma v brezplodnem, deloma celo v pravemu socialnemu napredku ljudstva uasprotnem delu. Naše kulturno delo bo le tedaj velikopotezlio, ako izhaja nujno iz trdnih življenskih, predvsem nravnih načel. Sodobna kulturna anarhija, prenesena na Slovensko večinoma iz nemških čisto heterogenih kulturnih razmer, izvira v prvi vrsti iz različnih življenskih nravnih idealov, ki so jih postavile razne kulturne struje. Vsaketnu enotnemu kulturnemu stremljenju je suponiran lasten nravstveni življenski ideal. Kulturno delo krščanstva je nujno drugačno kot n. pr. ono natiirali- stov, estetov, evolucionistov ali celo moralnih idealistov. Pornanjkanje trdnih etičnih načel ima za posledico nesamostojnost vsega našega dela. Ce se danes vsi ti problemi nahajajo v stanju vrenia in kipenja, ni čudno, da je naše delo le hlastanje. V tej splošni zmedi duhov kliče vse po novi koncentraciji. Tudi učitelistvo mora zavzeti svoje stališče napram tem problcmom, ako hoče itspešno nastopiti pot kulturnih pionirjev. Tega pa posameznik ne more izvršiti vsak na lastno pest. Gre namreč za smotreno vzgojo in izobrazbo slovenskega učiteljstva. To nalogo more in mora vršiti le njegova organizacija. Ali pa se ni to še godilo?! Mirno trdimo: ne! Naši »Zavczi« moramo zaklicati v tej odločilni uri: mcne, tekel, ufarsin! Iz tega trdnega pr,epričanja se je rodila naša decemberska izjava, podana na zadnjem Zavezincm delegcijskem zborovanju z najboljSim iiatnenom, pokazati dosedanje pomanjkljivosti v naši organizaciii in načrtati pota, po katerih nam je hoditi v bodoče. Pri tem koraku nas je vodila najboljša volja. prispevati po svojih skromnih močeh svoj obuius h konsolidaciji naše organizacije in tako posredno h postavitvi enotnega knlturnega ideala, od katerega zavisi v prvi vrsti srcčna bodočnost našega naroda. Ni je bilo zahrbtne misli, ne postranskih namenov. 2e spremenjeiie razmcre nujno zalitevajo sploSae reoricntacije, zato je bilo tudi delegaciji toliko lažje uvaževati iskrenost naše izjave. Povsod klije novo življenje, ki ustvarja nove oblike in sili vse kulturne ustanove, da revidirajo svoje delo. Opozorili smo danes slovensko učiteljstvo na premise, ki so bilc merodajne za našo odločitev. 0 izjavi sami bo potrebno kritično delo, ki ga bo moralo učiteljstvo izvršiti, in sicer čim prej tem bolje. Edinim v končnem .najvišjem cilju, nam smotrena organizacija našega dela ne bo delala nikakih težkoč. Posamezne pragmatične točke nam bodo y bilžnji bodočnosti predmet vsestranskega razmišljania. Zato bi bilo želeti, da dobi učitelistvo to izjavo čim prej v celoti objavijeno v svojem glasilu. Al. Hreščak.