Postali smo pionirji
Učenci prvih razredov osnovnib šol vsako leto nestrpno pričakujejo 29. november — dan republike. Rumene rutke, ki so jih nosili kot cicibani zamenjajo z rdečimi, na glavo pa si posadijo modro titovke. Postanejo pionirji in ta veliki dan si zapomnijo vse življenje.
Na osnovni šoli Franc Leskošek-Luka na Bičevju so nekaj svojih vtisov o slovesnosti povedali »novopečeni« pionirji, njihova ra-zredničarka in gostje,
Gregor Matko: Vse mi je bilo zelo všeč. Vesel sem, da sem sprejet med pionirje.
SaSa Rakovič: Tudi meni je bilo vse zelo všeč. Še vedno znam celo pionirsko prisego na pamet.
Tanja Amon: Nastopila sem v deklainaciji »V prvi razred hodim«. Doma nisem nič vadi-la, a sem vsceno znala. Mamica je zelo vesela kar sem pionirka.
Iva Verboie: Kot razredničarka sem zelo
vesela m ponosna, da so moji učenci postali pionirji. Vsako leto je veliko pričakovanja med otroki in zadnji teden pred sprejemom so pri pouku bolj raztreseni, zato ga tudi organi-ziramo tako, da se pogovarjamo o pionirjih med vojno in danes. NajveČ pa govorimo o tem kaj pomeni biti pionir in kakšne so njego-ve naloge.
Irena Urbanek: Tudi sama sem učiteljica in zdi se mi, da je letos vse še posebej slovesno. Lepo je, ker to ostane otrokom za vselej v spominu. ¦
Milan Maksimovič: Vse je zelo lepo pri-pravljeno, sin je povabil vse prijatelje in so-,    rodnike da ga pridejo gledat, ko bo sprejet med pionirje.
Albir, Sobašič: To je res enkratno doživetje. Vnuk mc je posebej povabil naj ga pridem poglcdat sam v Solo. Doma je bilo veliko vcselja in pričakovanja ob tem dnevu. Vzdušje je pristno in malčki še tako brezskrbno spreje-majo vse stvari, res jih je užitek gledati.
ALEŠ FEVŽER