Osma Kolškova pesniška zbirka je zrcalna, bolje rečeno bipolarna, kajti dvoje razdelkov (Večerni, Jutranji) s po petindvajsetimi pesmimi se razli- kuje po tem – takó pesnik v intervjuju ob izidu zbirke (Pesnik in rogoviljenje vran, Delo, 11. 7. 2017) –, “da v jutranjih (slavospevih, op. p.) ni prvooseb- nih, torej neposredno izpovednih pesmi, v večernih pa so predvsem tak- šne. /…/ Zjutraj, ko smo zazrti v dan, imamo kaj povedati o svetu, zvečer, ko smo zmagoviti, a tudi utrujeni in obtolčeni, pa o sebi.” Res je, v prvem razdelku, torej v Večernih (slavospevih), se pesnik dotika večnih bivanj- skih vprašanj, poslavljanja, minevanja, spominskih reminiscenc ter seveda vprašanja o smiselnosti poezije v tem ubornem času, vprašanj, ki pesnika vznemirjajo skozi vso ustvarjalno dobo, medtem ko v Jutranjih pozvanja maksima “takole pride, pa nimaš kaj”, torej osebna murnovsko-elegična tonaliteta, s katero vztrajno potrkava na “odpotovanja iz sebe” ali k sodru- gom/sodušam iz literarnega sveta (Murn, Cankar, Trubar …) ali v lastni bivanjski mikrokozmos. V naslovu zbirke najdemo dvoje semantičnih jeder: slavospevi in vrane; slednje seveda na prvo žogo konotirajo z Murnom, pa morda tudi z zadnjo fazo van Goghovega slikarstva, medtem ko so Vrane Ervina Fritza (2007), za katere je prejel večernico, zgolj otroško igrive ter nagajive. Sam pesnik Milan Vincetič Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane. Ljubljana: Knjižna zadruga, 2017. Sodobnost 2017 1327 Sprehodi po knjižnem trgu pa v že omenjenem intervjuju pomenljivo pristavi: “Ah, vrane! Če pustim ob strani njihov simbolni, baladni imidž, in tu sva seveda spet pri Murnu, so to danes predvsem najglasnejše in najbolj vsiljive mestne ptice pevke. Še toliko bolj predmestne. Vsako rano jutro jih poslušam, ko z izpodgo- lovških dreves zaženejo prvi jutranji vik in krik, in potem se ta kakofonična orkestracija ponovi večkrat na dan, vse do večera. /…/ Ne zdi se mi zelo narobe, če slišim v njihovem zvočnem rogoviljenju tudi prikrite in morda hudobne slavospeve, najbrž naslovljene na obe strani.” Etimologija zloženke slavospev je že na prvi pogled umljiva, torej pe- sem, ki koga slavi ali hvali (tudi hvalospev), vendar v pričujoči zbirki ne gre za ditirambično eksklamacijo, še več, gre za sugestivne/subtilne lirske monologe/refleksije, ki poleg tega, da nevsiljivo vstopajo tudi v aktualistič- ne/angažirane lege, tečejo “tiho, brez žuborenja, (kot) teče vino” v  ti- šini, v prosto ru, v katerem nastajajo s (kovičevsko) muko in slastjo ter z impe rativom, “zakaj ni mogoče napisati pesmi”. V istonaslovni pesmi nam Kol šek takole “odgovarja”: “Ker besede naletavajo kot sneg, / kot kričave jate ptičev (vrane?, op. p.) v novembru, / ne ujame jih metuljnica pomladanja,  / še manj bedni muholovci poletja.” Pesem je kratko malo posoda, ki se nezavedno ter sproti polni s tem, “kar je ostalo” ali se izbralo od naplavin ali odplavin “pisane menažerije” življenja, od ljubezenskih razmerij, podob preminulih ali odraščanja, od revizije let, ki so poniknila v “obnavljanje poljubljanja” ali, navsezadnje, v potrpežljivo “urejanje po- sode”, ob katerem si posebno pozornost zaslužijo “srebrne žličke za slad- karije, / ki grenijo življenje”. Lažni in zavajajoč priokus sladkosti se torej kaj kmalu spremeni v “grenki / o potem”, torej v obraz, s katerega je padla maska. In Kolšek vztrajno snema maske vsakomur in vsemu: njegova jedka, mnogo krat ironično obarvana naracija, ki lahkotno preskoči tudi v  sar- kastične regist re, popelje bralca – vsaj mene je –, v prijetno tesnobnost in vznemirlji vo nepotešenost/nezadostnost. Navsezadnje se z vseprisotnim pridihom končnosti ali minevanja, tudi človeške smrtnosti, začnejo uvodni akordi pričujoče zbirke (Adijo), ki v nadaljevanju variira s podobnimi moti- vi, ki pa nikoli ne zaidejo v hermetičnost transcendence, ne, Kolšek kratko malo ugrizne v jabolko, ki ga čaka na mizi, v “slike za priprtimi / vekami, (v) velike formate pričakovanja, / ki ponoči tiho žarijo”. Torej v obnovljeni ali v obnovljivi spomin. V nasprotju z Večernimi (slavospevi) se začno Jutranji s podobo “zvezdo- gle da, ki steguje vrat”, torej s pričakovanjem, tudi radovednostjo, s katero (po)kuka v nastajajoče prebujanje/utripanje sveta, ki pa se večinoma izide v nedovršenost, kar razbiramo tudi v pesmi Ustvarjamo: “Ustvarjamo, da 1328 Sodobnost 2017 Sprehodi po knjižnem trgu Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane se zamotimo, / da pozabimo, krilimo / s srbečimi rokami, / ki veliko sejejo, malo žanjejo.” In sicer: drobne človeške kreacije, bolj ali manj drzne/usod- ne življenjske zgodbe, rojstvo umetnice, ki je “tukaj, / (da) je svet povezala v culo / in oblekla v raševino”, iskanje in gnetenje lastne identitete, literarni večeri, na katerih “manjka tihotni bralec, / ki je pozabil ostati doma / in pod oboki neba gledati zvezde”, odhajajoči dragi profesorji, Primož Trubar, ki ko je “trdno v sedlu, mu je jasno, / da pozdravljajo njegovo odhajanje”, ter navsezadnje vnovično parafrazirani murnovski Vlahi, ki “ne vedo, kam gredo, / v neko zgodovino žalostno”. Bolje rečeno: v današnji “prevelik” svet s podobo krvavega meseca, kjer “kaljena sekira ga skeli / in nobena pot ne vodi k nesmrtnosti”. Ničnost našega bivanja se ponuja skozi sveže podob( j)e kot algoritem trpkega ponavljanja, presnavljanja in vračanja na začetek, od koder nas spet popelje tako mali, srednji ali veliki mojster. Ki je hkrati razlagalec, učitelj in nemi prerok z “bodljikavimi besedami” ter z “mojstrstvom, ki se širi vodoravno”. Zato tudi svet (ob)miruje v trpežni hibernaciji, kar pa ne uide, so le drobna prebujenja ali “milost harmonije, iztrgane iz parabole leteče nogometne žoge”, ki ni ne božanska in niti božja milost, zaradi katere vseeno tu in tam zadrgeta svet v prijaznejši sen. Kratko malo: demiurgična moč (besede) vélikega mojstra je dokončno po- kopana, Bog/Rešitelj je sestopil z Olimpa, z epitafa pa groteskno pozvanja: “Tišina, prosim, zdaj počiva! Naj / v njegovi razbeljeni glavi vsaj za hip / potihne usodepolno šklepetanje jezika!” Ob tem se kar samo prikliče že večkrat postavljeno retorično vprašanje, “zakaj ni mogoče napisati pesmi”. Ker je izgubila brechtovski naklon? Ker je poniknil (cankarjanski) “mali sentiment”, medtem ko “velika bolečina / rumenim krizantemam se do- gaja”? Ker smo kužni od “božjasti, spravljene v svinjake” ter s “spominom, razritim z buldožerjem”? Ker “hči v rdečem plašču / poganja voz iz zatem- nitve, / levo od brezupnosti”? Navedki iz pesmi Razglašenost, Poročilo ter Rdeče in črno brez dvoma konotirajo tako na pezo kot na boleče bele lise naše zgodovine, ki vstopajo že desetletja v pesnikove pokrajine, v katerih “ni proizvedel samo blage, žlahtne nostalgije ali nam prišepetoval o njego- vem neukrotljivem srcu” (Gabrijela Babnik), temveč nas je z  “veščino pesnjenja, ki je hkrati globina misli” (Ivo Svetina), prežemal s svojo nevsi- ljivo “privzdignjeno nevidnostjo”, ki brez dvoma pušča opazno ter mnogo- obrazno sled v sodobni slovenski poeziji. S trpkimi Slavospevi, ki seveda niso niti od daleč uglašeni na “kakofonično orkestracijo rogoviljenja vran”, pa ostaja sled, vsaj zame, več kot neizbrisljiva. Sodobnost 2017 1329 Peter Kolšek: Slavospevi, ki jih pojejo vrane Sprehodi po knjižnem trgu