Štev. 1.
V Ljubljani, dne 1. januarja 1898. Leto XV
Buddha v brahmanski knjižnici.
Indska legenda.
Ln ko je bil Buddha Gotama V Benares priromal nekoč. Naproti mu šli so brahmani Iz svetlih palač in iz koč.
Vse ulice pisane, ljudstva Ko grede neštetih cvetic, Cvetočih v naj pestrejših barvah . , Kaj tod radovednih je lic!
»Ah, slekel je plašč svoj kraljevi Ta lepi princ! Nori čudak f Glej v halji meniški ga žolti, Glej, kak je sedaj siromak!«
»»Za mizo jc sedal bogato, Prepolno najslajših jedi; Zdaj hodi od hiše do hiše In sam o beraštvu živi!««
»»»In žen je tam imel najlepših, Ljubezni užival sladkost; Vsej sreči ubežal je zemski, Najvišjo uči nas modrost! . ..«««
Tako so o njem govorili, Tako šlo od ust jc do ust. Udivljenjc tu, spoštovanje .. . Tam čul se dovtip je kak pust. .
In ljudstva se pisana reka Vali in vali tja šumeč . . . Sred množice, sred svečenikov Gotama koraka molčeč.
In vodijo ga po pagodah, Kjer himne se svete pojo; Vse, vse znamenitosti mestne Zgovorni mu žreci kažo . . .
/In v tej-le palači, o Buddha, Leži naš najdražji zaklad!« S ponosom reko mu, privedši Do krasnih visokih ga vrat.
In stopi črez prag, gre za njimi . . . V dvorani veliki stoji . . . Ob stenah, od tal pa do stropa Knjig tisoč in tisoč leži-. . .
»Glej spise prešlavne, stoletne, Ved naših globoko modrost! In glej komentarje debele . . . Iz njih govori učenost!
Ljubezen do bratov trpečih Pa jedro je naukov teh; Usmiljenje diha, sočutje, O Buddha, iz bukev ti vseh!«
»»Žal, vidim!«« — odvrne jim Buddha »Ljubezen je v knjigah tu zdaj; Iz src preselila človeških Na ta-le jc pusti se kraj.
In ker iz src živih prenesli Na mrtvih ste knjig jo strani, Zato tako prazna so srca, Zato pa ljubezni v njih ni . . .«« A. Aškcrc.
t
Fata morgana.
Piše Evgen Štefanič. I.
tara Margareta Rodičeva jc bila prejela od svojega sina Hinka pismo, s katerim ji« Jp- naznanil, da pride za nekaj dni domov v soboto op 6. in 20 minut zvečer. To je' bil odgovor na nj<yio pismo, s katerim mu jc bila sporočila, da jc postarni oče, nje mož, zadnji čas zelo opešal, pred nekoliko dnevi pa da je legel, in da je žc prav slab.
Od četrtka, odkar jc bila prejela pismo, so se ji tresle stare roke in noge šc bolj nego navadno od same razburjenosti.
In ko je nazadnje — veliko prepočasi nestrpni starici — vendarle napočila sobota, dan težko zaželjenega prihoda njenega sina, tedaj jc ukrenila in povedala bolniku, da mora ta dan napraviti kosilo prej, da potem pospravi naglo in se preobleče, da pride šc za časa na kolodvor.
Stari in slabi nje mož si jc brisal solze iz oči, ko sta govorila o sinu, vstati pa vendar ni mogel, dasi bi bil rad, da bi bil sprejem lepši in veselejši.
Dasi je bilo od njenega stanovanja pa dfr-kolodvora le dobre tri četrti ure in jc imel vlak priti šele dvajset minut po šestih zvečer, jc vendar šla z doma že ob polupetih. In boječ sc, da nc bi vendar prišla prepozno, češ, ker morda nje ura doma zaostaja, jc ustavila par mimo gredočih neznanih ljudi ter jih vprašala, koliko jc ura. Dasi
so bili njih odgovori ugo'dni, sc jc vendar nervozno še tesneje zavila v veliko črno ruto in mrmrala: »Četrt ure šc manjka do petih — do petih —- torej je še poldrugo uro časa . . . Morda pa vendar ni res.« In ustavila jc šc druge ljudi ter se čudila, da jc šele peta ura.
Ko jc priš}a na kolodvor, ni bilo ondu žive <lušc, ker baš o tem času ni prihajal, niti odhajal noben vlak. Izza perona se jc čulo žvižganje strojev, s katerimi so premikali strojevodje tovorne vagone po progi naprej in nazaj, a vsaki žvižg jc starico vnovič vznemiril.
V	čakalnici sta bila lc dva financarja, ki sta prebirala nekaj starih listov; ko ju jc vprašala, kdaj pride vlak, in koliko je treba šc čakati, sta ji nevljudno odgovorila.
Od pričakovanja vsa razburjena, jc nemirno stopicala semtertja.
V	svoji ncučakljivosti jc zlogujoč prečitala vse napise na avtomatih in na tehtnici, nc da bi jih razumela; pregledala jc vse anonse in živobojne reklamske razglede o raznih slovečih kopališčih in zdraviliščih — in ko sc jc naveličala vsega, jc stopila na cesto ter gledala mimo drdrajoče vozove in mimo gredoče ljudi, toda brez prave pozornosti.
»Kakšen jc neki Hinko?« jc ugibala starka. — Videla ga ni bila žc dolgo — cela štiri leta. . V tem hipcu je prišel mimo eleganten gospod s Španjolsko majhno, ozko brado.
»Tak, prav tak je nas «Hinko,« si jc mislila žcnica ter dolgo gledala za onim. »A vlaka šc ni!« jc zdihovala starka, odpirajc si črni šal na prsih in iztegujoč ob njem koščene roke.
Vlaka res še ni hotelo biti. Tu in tam sc jc pokazal kak po-strežček, ki jc privlekel težek, velik kovčeg iz kolodvorskega skladišča ter ga privezal na svoj voziček. Nabralo sc jc polagoma tudi nekaj ljudi, ki so takisto prišli čakat svojih znancev in prijateljev, a tudi šc veliko prerano.
Okoli špste jc pridrdral prvi omnibus ter sc ustavil pred izhodom.
*HQ-tel Post«, jc zlogovala starka. Kmalu za njim jc pridrdral drugi ter sc postavil vštric.
»Ho-tel Erle-fant«, jc ugibala zopet poluglasno Rodičcvka ter se veselila svojih dalekovidnih oči.
Pridrdral je, okorno bobneč po mestnem tlaku, šc tretji in četrti, šc peti in šcfcti omnibu^.xza njimi so sc pa postavili izvožčki drug za drugim, se razgovarjali glasno, kolnoč po vsaki, besedi in norce brijoč o mimo idočih, zlasti ženskih.
Prihajalo pa jc tudi čakavcev več in več, in v čakalnici jc bilo žc vse živo. Gledat so hodili mnogi tudi k steklenim vratom, ali že nc prihaja vlak.
l*
Mahoma zasliši stara Rodičevka mrmranje med čakajočimi.
»Kaj je?« vpraša boječe poleg stoječo gospo.
»Vlak ima četrt ure zamude,« ji odgovori ta razdraženo.
»Moj Bog, kaj se jc pripetilo?« jc javkala starka, toda gospa j c žc ni več poslušala . . .
Slednjič jc vendarle prižvižgal dolgi poštni vlak; vsi so sc usuli k izhodnim vratom ter odpahnili starko daleč nazaj.
Njen obraz pa jc postal strožji; zavila sc jc tesneje v ruto, sc stisnila k steni ter gledala, kako so vreli skozi tesna vrata popotniki v Čakalnico, nevoljni, da jih šc v zadnjem hipu zadržuje vratar, zahtevajoč od njih vozne listke; nekateri so se pozdravljali, poljubljali s čakajočimi, potem pa glasno govoreč hiteli na ulico.
Ilinko jc bil med zadnjimi. Ugledale so ga takoj njene bistre, dalekovidne oči, ko jc oddajal listek vratarju.
Bil jc majhen, plavolas mož z dolgimi, plavimi brki in živimi, modrimi očmi.
Starka mu ni stopila ni za korak naproti, ampak trdno sc tiščala k steni, kakor da bi bila k njej pribita.
»Bog vas živi, mamka!« je zakričal že z daleč Hinko, urno stopil k njej, jo objel in poljubil. Nerodno sc jc ona nasmehnila, šc ne-rodneje ga poljubila, potem pa stopila izpod širokega kolodvorskega pristrešja na ccsto, on pa za njo.
»Voz moram najeti,« je rekel Ilinko ter odhitel naprej, da si dobi izvožčka.
»Saj ni daleč do nas,« je kričala za njim starka. »Škoda goldinarja — in goldinar bode hotel gotovo imeti,« je mrmrala sama pri sebi, videč, da je sin nc sluša.
Ko jc prišla do sina, jo je rahlo dvignil na voz, sedel na njeno levo stran, in voz je zdrdral proti ubožnemu predmestju, kjer so Rodičevi imeli svoje stanovanje.
II.
Hinku Rodiču se jc godilo, predno jc postal zdravnik, prav tako, kakor sc godi v obče siromašnim dijakom. Prebil jc tudi on ves trud, napor, bedo in pomanjkanje, okusil grenko življenje siromašnega dijaka, toda pri tem ni omagal; podvizal se je ter zvršil brž ko mogoče medicinskc študije. Dasi jc bil bolj priden in marljiv nego talentiran, ali pravzaprav ravno radi tega se mu jc posrečilo, da jc o pravem času gladko dostal vse izpite. Dobil jc tudi takoj na Dunaju
službo v neki bolnici; tu jc mislil šc nekaj let 'ostati, da se še bolj izpopolni v velikomestni praksi za svojo stroko. —
Po prvem pozdravu in kratkem pomenku je preiskal natanko svojega očeta ter sc uveril, da ga jc potlačila zastarela bolezen na pljučih, ki je sedaj postala nevarna, in da mu bode možno podaljšati življenje za nekaj časa le z največjo pazljivostjo in najboljšo postrežbo; to jc tudi naravnost povedal materi, ko ga jc prišla v njegovo sobo vprašat po očetovem zdravju . . .
Mladi RodiČ jc bil izredno priden in neumoren. Šc za te kratke dneve jc privlekel s seboj nekaj knjig svoje stroke ter tičal v njih malone ves čas, kolikor ga ni posvetil bolnemu očetu; to pa je storil tem raje, ker je bilo dan za dnevom neprijetno, jesensko vreme.
Tudi k materi v kuhinjo je večkrat pogledal, toda dolgo se ni nikdar pri njej mudil, kajti bil jc izmed tistih ljudi, katerim nikakor ne ugajajo vsakdanji, navadni pogovori. Niti z materjo ni nikoli mnogo občeval; vedel jc, da ga ima neizrečeno rada, da se ji po njem vedno toži, kadar jc odsoten, tudi on sam je silno rad prihajal k njej domov — toda umeti se vendar nista mogla nikoli. Zato se ga je mati vsakikrat kmalu naveličala, a kadar je res odhajal, ni vedela, kam bi se dejala, kako se potolažila, osobito prve dni po njegovem odhodu . . .
Oče je ležal vse dneve, le kadar je bilo treba prezračiti in pospraviti po sobi, tedaj sc jc splazil z velikim trudom in lc s sinovo pomočjo v Hinkovo sobo.
Bil je telesno jako slab, a duh mu je bil še vedno čil in zdrav; kajti stari Rodič jc bil jako prebrisane glave in, dasi samouk, se jc bil popel nad svoje kolege*— bil je .strojevodja v neki tvornici — ter se zanimal za vsa dnevna vprašanja, zlasti tudi za politična. —
Nekega dne ga pa ni bilo možno spraviti iz postelje, ker jc bil preslab.
Hinko jc prebiral knjigo v bolnikovi sobi, mati je pa zlivala bolniku zdravilo v grlo. Nenadoma se jc mu zaletelo, da je močno zakašljal ter tako onesnažil nekoliko komaj na novo pregrnjene čiste rjuhe. Hinlfo je naglo vstal ter pridrževal očeta, mati pa jc polu-glasno mrmrala.
»Bog se usmili, kako sem se že naveličala tega življenja in tc bolezni!«
Ilinko jo je srdito izpod čela pogledal ter zaropotal z nogo, da ne bi bolnik slišal njene tožbe, ki bi ga bila gotovo hudo užalila. —
Staremu Rodiču je pa bilo čimdalje slabše. Prijatelji in znanci so ga hodili obiskovat, in Hinko se je vsakikrat jezil na mater ter ji očital nerahločutnost, ko je z obiskovavci poleg postelje tiho in skrivnostno govorila. Pravila jim je navadno o bolezni, ali Hinko jc vsakikrat pretrgal tak pogovor ter jel glasno govoriti kaj drugega. — Ko je videl, da je prijateljev preveč, jim je zabranil vhod k bolniku.
Neko jutro jc prišla mati skrivnostno k sinu ter ga jela prositi, naj on prigovarja očetu, da napiše oporoko, češ, da je poleg nje in Hinka še drug sin Rodičevc prve žene. Ostro jo je zavrnil od sebe, strmeč o toliki ženski praktičnosti, javljajoči se ob takih trenotkih. In radi česa? Radi nekaterih dragocenosti bolnikovih, ki so bile vse skupaj vredne komaj par sto goldinarjev 1
Dasi jc vedel, da ga kraj bolnega očeta nc čaka veselje, vendar ni slutil, da se jc svojcem v teku let tako odtujil po svojem mišljenju in čuvstvovanju . . .
Ko je prišel njegov polubrat nekoč obiskat očeta, se jc zgrudil na stolico poleg postelje ter jel ihteti in glasno jokati, dasi brez solz.
»No, hočejo »ad oculos« dokazati svoje žalovanje«, si jc mislil Hinko. —
Solnce se je sililo izza jesenskih oblakov; Hinko je zaprl knjigo ter se odpravil na izprehod. Prej je šc pogledal k očetu, potem pa stopil v kuhinjo in se poslovil pri materi, ki je baš gladila perilo.
Iz svojega predmestja je dospel Hinko kmalu v dolg, gost drevored, koder so se igrali in skakali šolski otroci.
Zamišljeno je stopal. Motili bi se, ako bi sodili, da so se mu misli vrtele zgolj okolo neprijaznih domačih razmer. Njegov duh ni nikdar miroval ter se niti sedaj ni mogel zadovoljiti z ozkim domačim obzorjem; nehote mu je uhajal tj*na Dunaj, kjer so ga čakali imenitni, njemu zanimivi posli — ko ga nekdo prijateljsko udari po rami.
Bil jc Franjo Perič, njegov tovariš iz gimnazije, s katerim se je tudi na Dunaju često srečaval, dasi Rodiču ni bil nikoli prav simpatičen. Perič je pohajal tačas tehniko in je bil sedaj inženir.
>	Je-li plavolasa ali črnooka?« ga vpraša Perič, šegavo se smehljaje.
>	Katera?« odvrne nekoliko nevoljen Rodič, ker je zmočen v svojem razmišljcvanju.
»No, ona, na katero si sedaj tako sveto mislil.«
>Xe vem ti povedati, kajti moj prijatelj mi ni pisal o tem; povedal mi jc le toliko, da je bila operacija strašno nevarna, ker je imela žena žc 45 let.«
Sedaj se jc mladi inženir začudil ter neverno pogledal Rodiča.
»No da, mislil sem res na žensko;' uganil si, ker me ona operacija silno zanima in mi jc lc žal, da mc ni poleg.«
»Ah, kaj mene brigajo tvoje operacije in tvoje bolne ženske! Lepe, mlade, bogate in zdrave —-te so za nas, brate!«
»Ali žc. zopet gori v tvojem srcu?« ga jc vprašal zdravnik.
»Zc zopet? Kako moreš vprašati »žc zopet«? Pri mojih letih pa naj bi žc ugasnil srčni plamen ?! Ni za trenotek ne, a sedaj gori tem bolj, ker gori za boginjo — boginjo, znaš, ne za žensko . . .«
»Poznamo to,« jc rekel zdravnik malomarno.
»Oh, ti nepoboljšljivi mizogin! Ali še sedaj ne priznaš, da je ženska krona stvarjenja, in da brez ženskih nc bi bilo življenje nič vredno?« se je razgreval Pcrič, napol resno, napol sarkastično.
Šla sta nekaj korakov molče dalje.
»Kje si nastavljen sedaj?« jc vprašal zdravnik inženirja.
>Tu v mestu, a imel sem posla več mesecev blizu mesta na kmetih; tjakaj izletavam tudi šc sedaj malone vsaki dan, in baš ondu biva sedanja moja sreča!«
»Aha, idila — pastirica ka-li?« seje prisiljeno šalil zdravnik.
»Kaj šc! Bogatinka je, imenitne rodovine — a lepa in čista kakor angelj!« . . .
In zasmejal sc jc neprijetno zvonko.
»Seveda to ti bolje veš, nego kdo drugi; saj ti je gotovo morala dati račun o vsakem pogledu in poljubu, čc ga je kdaj komu privoščila. Ali si ji pa ti tudi položil račun o vseh »ljubeznivostih,« ki si jih izvršil v svojem neumorno delavnem življenju?« se je rogal Rodič zaljubljenemu inženirju.
»Molči! Bog nc zadent, da bi o tem količkaj zvedela moja pre-čista golobica j, Odkar zahajam k njej, sem se docela izpremenil ter postal celo drug človek. Ona mc jc pretvorila popolnoma, in iskreno sem ji vdan. Ona pa jc tudi vredna tega, to ti povem. — Cenijo jo — poleg vse njene lepote in čednosti — na stotisoč.«
»Čestitam, čestitam! Toda sedaj oprosti — jaz moram zopet domov; oče mi je nevarno bolan.«
»Servus, brate,« jc rekel inženir veselo tef mu živahno stisnil* roko, kakor da mu jc Hinko povedal baš prijetno novico.
»Budalo« jc zamrmral zdravnik med zobmi — »srečno budalo!« ter sc obrnil in hitel proti domu. —	•
Ko jc stopil v očetovo sobo, sc jc nemalo začudil, ko ni našel očeta ondukaj; šel jc urno v svojo ter — ostrmcl. Na glavi polhovo
/
i
kapo, na hrbtu težko zimskp suknjo, noge zavite v razne gorke cunje
—	tako je sedel bolnik pri Hinkovi pisalni mizi in — pisal.
Sina ni bil slišal, ko je vstopil. Roka se mu jc silno tresla, glava omahovala na prsi, in njegovega čečkanja — saj ni bilo pisanje
—	ni bilo možno razbrati. Pišoč jc pa starček ihtel, ihtel, da se mu je treslo staro, slabo telo.
»Moji ženi . . . uhuu . . . uhuu . . . Mar-ga-re-ti . . .« jc jccljal starec.
»Kaj delate, oče?« ga je vprašal Ilinko, toda nežno, da se starček ne bi prestrašil.
»Te-sta-ment —« je stokal starec; — »ma-ti — ta-ko hoooče—«
In grenke solze so mu zalile oči in mu močile suhi, nagubani obraz.
»Saj ga ne morete sedaj; naredite ga popoldne ali jutri, ko bodete bolj čvrsti,« ga je tolažil Ilinko, kolikor mogoče mirno, dasi mu je ta prizor trgal srce in mu zbudil v njem nepopisno ogorčenost radi brezobzirnosti materine.
Rahlo je prijel očeta pod pazduho ter ga previdno peljal v njegovo spalnico in položil v posteljo, potem pa trdo stopil k svoji mizi, pograbil počečkani papir, ga zmečkal v pesti ter ga potisnil v žep.
Ko jc prišel v kuhinjo, ga je mati jezno prijela:
»Zakaj nisi pustil, da bi bil oče spisal oporoko? Sitnosti bodemo imeli in nič druzega!«
>Zato, ker imam človeško srce,« je odgovoril Ilinko srdito.
Ncvoljno mrmrajc, jc šla starka v sobo k bolniku ter zaloputnila vrata za seboj. Toda moža si vendar ni več upala nadlegovati s testamentom.
Ilinko pa jc odslej večinoma presedeval pri bolnikovi postelji, hoteč ga obraniti vsakršnih nerahločutnih nadležnosti. —
Naduha pa jc vedno bolj dušila starčka. Pri vsakem popadku je Ilinko urno vstal, privzdignil očeta na blazini in, kadar sc jc od-kašljal, mu vlil tešilnega zdravila.
Toda bolniku se je naglo hujšalo, in skoro je spoznal sin, da so očetu ure Štete.
Drugi dan potem, ko je stari Rodič pisal oporoko, proti večeru, se mu jc jelo blesti, in zmedeno je govoril noč in dan in nikogar ni več spoznal. Ko mu je tri dni potem sin dajal zdravila ter ga privzdigoval na postelji, mu je v rokah ugasnil brez trpljenja . . .
Dasi Hi^ko ni bil mehkočutne naravi, in dasi ga jc bila zdravniška praksa dodobra utrdila proti sentimentalnosti ob smrtnih
posteljah, se mu je vendar «tačas v silni bolesti skrčilo srce, in ulile so se mu gorke solze. Stara Rodičevka pa je ihtela in glasno jokala ob moževi postelji . . .
Črez teden dni jc odpotoval Hinko zopet na Dunaj, sc zopet krepko oklenil svoje prakse ter zaril v svoje strokovne študije.
III.
Rošerjevi pradedje so bili pravi Francozje in so se nekdaj pisali Roch er; toda žc dolgo so bivali v Slovcncih ter pisali sedaj svoj priimek s slovenskim pravopisom.
Njih veliko, krasno posestvo jc bilo dobro uro oddaljeno od mesta. Imeli so siccr tudi šc več vinogradov, hiš in prodajalnic na raznih krajih; bivali pa so večinoma le tu, kjer je bilo ne predaleč od mesta in vendar na kmetih. Vila jc bila opremljena z vrtom in gozdom in sploh z vsemi prirodnimi in umetalnimi ugodnostmi, ki si jih more privoščiti bogastvo, združeno z dobrim okusom.
Rošer je bil veletržec; s svojim bistrim umom, s svojo podjetnostjo in rccimo tudi — srečo jc šc vedno pomnoževal svoje imetje, katerega je bil itak že veliko podedoval. Njegova soproga Adcla pa ga j c tako vrlo podpirala v gospodarstvu, da ga nc bi bila mogla bolje.
Imela sta le dvoje otrok, starejšo hčer Teodoro — katero sta pa imenovala Bogdano ali kar Dano, odkar je gospod Rošcr stopil v narodni tabor — in pa mlajšega sina Nikolaja, ki pa je tedaj pohajal šc nižjo gimnazijo.
Veselje jc bilo priti v to rodbino, tako srečna jc bila videti ta čctvcrica ljudi; pa tudi mnogobrojni posli so delali in hodili okrog z vedrimi, zadovoljnimi obrazi - najpristnejši dokaz gospodarjevih dobrin.
Kadar pa je Rošerju laskavo opomnil ta ali oni:
»Dobro sc godi ljudem, ki so pri vas,« jc lc-ta navadno odgovoril:
»Za pošteno delo pošteno plačilo —- ali jc to kaka dobrota od moje strani ?«
Dasi je družila četverico vzajemna ljubezen, je bila vendar Dana središče, v katerem se jc zbirala ljubezen vseh treh.
Dana jc bila bolj mila nego lepa. Dobrota in blago srce ji je odsevalo z vsega obličja, posebno pa iz globokih, velikih, rjavih oči.
Imela je dvaindvajset let, in svet se je čudil, zakaj se še ni vdala tako bogata devojka, ki je vrhu tega prav Čedna.
Imela je seveda mnogo čestivcev in snubačev, in zategadelj jo jc tudi često dražila njena prijateljica Olga ter dejala, da Dana
vzpričo prirojene sramežljivosti ni za ta svet; toda niti eden izmed vseli moških, ki so se ji bližali, se ni mogel ponašati, da ga Dana kakorsikolibodi odlikuje mimo drugih, ali da bi bil prejel od nje znak večje naklonjenosti.
In res je bilo videti, kakor da Dana ni ustvarjena za ta svet; bila je pobožna in siccr iskreno pobožna, ne pa šablonski, kakor velika večina današnjega ženstva. Ta pobožnost jc bila videti nekako prirojena, nikakor ji ni bila po odgoji vcepljena; kajti niti Rošer, niti njegova soproga se nista odlikovala po izredni pobožnosti, odgojila pa se je bila v dekliškem zavodu, v katerem je v prvih letih verstvo poučeval po dve uri na teden mlad, koketen katehet . . .
Na veselico in konccrtc je zahajala le radi svojih staršev, ker ni na njih našla onega užitka, ki ga iščejo in tudi najdejo navadna dekleta.
Na enem teh koncertov jo je vprvič videl inženir Franjo Perič, in ugajala mu je takoj; ko je pa tudi zvedel o njenem bogastvu, je takoj sklenil, da mora biti njegova. Pozvedoval jc natanko o njenih razmerah in navadah; siccr se jc rogal na tihem njeni naivnosti in pobožnosti, toda kot realni politik je računal z obstoječimi razmerami ter po njih ukrenil svoj vojni načrt.
Ker je kot izkušen strateg prav dobro poznal razne ženske naravi, jc takoj ugenil, da Dana ni izmed običnih deklet, katera je lahko z laskanjem pridobiti. Ni ji torej laskal po šabloni, nego lilinil globoko, toda nežno ljube'.en ter ji neprestano sledil z milobno koprnečimi pogledi. —
Rošcrju se je Perič takoj prikupil radi svojega veselega značaja, in veletržcc ga jc prijazno povabil, naj poseti njega in družino v vili.
Rošerki jc Perič takisto ugajal in — čudo veliko — celo pri modri Dani, katere srce je bilo videti nasproti moškim zagrajeno s trojim oklepom, jc Perič našel milosti. Res jc zahajal k Rošcrjcvim češče in češče ter se znal prikupiti Rošcrju bolj in bolj, da mu jc kot praktični inženir pri vili, kjer so ravno nekaj do?idavali, to in ono nasvetoval.
Vila ni stala tik ceste, nego jc bila od nje ločena in zagrajena z ozkim vrtičem, v katerem so bila nasajena poleg izbranih domačih tudi tuje rastline in drevesa. Za vilo jc bil vrt za zelenjad, za njim velik sadovnjak, za tem pa sc je skoro neposredno pričenjal gozd. Krasen je bil ta gozd s svojimi vitkimi, vonjavimi jelkami in macesni, med katerimi so sc vile ozke, z belim peskom posute steze, ob njih pa
T
bile na najlepših mestih nastavljene klopi. Ob vfyodu v gozd je bil most Črez majhen potok, ki je napravljal tam globlje v gozdu celo slikovit slap. Prav tik mosta na oni strani je stala prekrasna smreka; pod njo si je dala Dana napraviti velik križ iz neobtesanih debel; tu sem jc hodila opravljat svojo večerno molitev ter kitit razpelo s svežim cvetjem. - V svojih elegantnih, svetlih, večinoma belih oblekah jc bila videti Dana, kadar je klečala s sklenjenimi rokami in z velikimi, v križanega spasitelja uprtimi očmi, prav kakor kaka nad-zemska prikazen . . .
Ko je tako prihajal inženir, vedno takten in kavalirski, vedno govoril o tem, kar je njo najbolj zanimalo — o literaturi — ter hvalil kakor ona idealiste ter obsojal materijalizem in naturalizem — včasih neprisiljeno, le mimogrede hvaleč njeno iskreno pobožnost — tedaj se je začelo buditi v njenem srcu neko čuvstvo, katerega prej ni poznala.
Proti večeru so zahajali Rošerjevi navadno v gozd.
Mimo razpela idoč, je upognila Dana vselej koleno ter se prikrižala, a on se je odkril tako globoko, da jc ona morala opaziti. Kadar je pa odhajal, je vselej prijel nežno njeno mehko in tenko ročico ter jo spoštljivo primaknil svojim ustom.
Dana je imela sedaj poleg svojih misli o Bogu, o veri in o večnosti in o drugih svojcih tudi misel — o inženirju. Večkrat so se ji med molitvijo silile v spomin njegove besede, katerih glas se ji jc zdel vedno tako mil, in pred oči ji je stopala njegova podoba in njegove oči, polne ljubezni. Pa takoj se je zopet skesala in prosila v svojem srcu: > Odpusti mi, o Bog, saj tega jaz nisem sama kriva; ustvaril si nam ti srce in čuvstvo.« Mislila je o njem mnogo po dnevu, pri različnih delih — saj je tudi ona izdatno pomagala pri gospodinjstvu. — Kadar se je pa solnce nagibalo k zahodu, ji je srce utripalo močneje. Vsaki dan jc postala nestrpnejša; često je zbežala v gornje nadstropje, razgenila pri kakem oknu težke zavese ter pogledovala tja doli, ali že ne drdra proti vili mala elegantna kočija inženirjeva z malim iskrim konjičem. In čc jo je res ugledala, tedaj je naglo odšla v svojo sobo, si pridrževala utripajoče srce ter nestrpno čakala, da so ji prišli naznanit Franja Periča.
Nekega večera, ko je inženir ostal sam z Rošcrjcm v salonu, mu je dejal Perič tiho, nekako sramežljivo:
»Izpovedati vam moram, gospod Rošcr, da se prenaša neka govorica po mestu — žal, da se dostaje vaše hčerke, gospice Dane.
Ker sem tej govorici kolikor toliko vzrok jaz, a mi jc nad vse drago ime vaše častite družine in še posebno gospice Danice, tedaj vam moram izjaviti, da sc bodem kot poštenjak odslej ogibal — dasi s težkim srcem — vaše prijazne hiše, ali pa —«
»Ali pa?« jc ponovil Rošer, z dobrohotnim smehljanjem zroč na resnega inženirja.
»Ali pa«, jc rekel odločno inženir, ymoram upravičiti to ljudsko govorico. Ali bi sc vi protivili, gospod Rošcr?«
»Protivil? Nc, ne, dragi Perič— v tem času, kar se poznamo, sem vas spoznal za moža, ki bi utegnil osrečiti mojo hčerko. To vam pa tudi odkrito povem, da Dane nc maram nikakor siliti; ona odločuj sama o svoji usodi. Torej glejte, kako opravite pri Dani!«
Perič ga jc za te besede zahvalil z nemim, resnim poklonom; vstal je ter šel iskat Dane. Ker so tedaj pri Rošcrjcvih ravno pobirali hmelj in druge pridelke, je tudi Dana imela dovolj posla; plačevala jc sama delavke, ki so brale hmelj, ter sprejemala od njih listke.
»Gospodična Dana,« je rekel Perič nežno, »nekaj moram govoriti takoj z vami.«
»Takoj, prosim — ti osem, ti deset keblov, na!«
»Kaj vam jc, gospod inženir? Zdite se mi tako razburjeni,« je dejala Periču ter namignila, naj stopita nekoliko dalje proč od delavk.
»Razburjen sem res radi vas, gospodična — da naravnost povem — hudobni jeziki so izpletli o naju kar cel roman — in zato sc moram jaz« — je govoril obotavljajoč sc, kakor v vidni zadregi, in s tresočim se glasom — »posloviti od vas, samo da vas varujem zlobnega klevetanja — ali pa čc ste mi milostni, čc ste mi lc količkaj naklonjeni, tedaj nc oprezajte, ampak upravičite tisto govorico — bodiva skoro — svoja — Dana, smem-li upati?«
Zardela jc bila do las, sramežljivo povesila glavo, toda ni mu odtegnila rok, katere ji jc on poljuboval s solznimi očmi . . .
' Odslej je bil Perič kot srečen zaročenec vsakdanji gost pri Rošcrjcvih. — V tej dobi jc tudi bilo, da ga jc srečal Hinko Rodič, kateri pa ga ni maral dalje izpraševati o njegovi sreči, ker ni Pe-ričeve ljubezni smatral za resno; saj se je spominjal, da se je Perič žc večkrat bahal s takimi imenitnimi zarokami, katere pa so se bile doslej še vse izjalovile, bodisi proti njegovi volji, bodisi, da jih je PcriČ sam razdrl iz sebičnih pomislekov . . .
Perič in takisto tudi Rošer sta želela, da bi se bila poroka mladega para praznovala spomladi ob enem z Rošcrjcvo srebrno poroko. Toda Dani ni nikakor ugajala tako nagla zveza ter je celo odločno prepovedala, naj o tem več ne govore; sama je hotela določiti rok, a tako naglo nikakor ne. Vdala sta se roditelja njeni volji kakor vselej ter sklenila, da se bode obhajala spomladi samo njiju srebrna poroka.
Rošerjeva sestra, ki je bila omožena na Dunaju, je bila žc večkrat povabila Rošcrico in Dano k sebi črez zimo; sedaj sta sklenili porabiti to priliko ter takoj po božiču posetiti sorodnike na Dunaju.
Dana si je za ta namen že pripravljala mnogo različnih oblek, in pri tem ji jc pomagala žc dalje časa spretna šivilja iz mesta.. Poznala jc svojo teto in jc vedela, da bi se ta kar zgražala, ako bi se njena nečakinja, nečakinja dvornega svetnika prikazala češče v isti toaleti na pogostih sprejemnih večerih in zabavah, katere jc prirejala v svojem krasnem stanovanju.
Šivilji in Dani pa jc tudi le-tc prijateljica Olga pridno pomagala. Olga je bila vsakoletni jesenski gost v Rošcrjcvi rodbini.
Dasi jc imela Dana mnogo znank in tudi zaupnejših prijateljic, vendar ni bila nobeni tako vdana kakor Olgi, a tudi ta je bila v Dano vsa zaljubljena, nič manj ali celo bolj nego inženir Perič.
Kadar se jc bližal oni letni čas, ko se jc imela preseliti za nekaj časa k Rošerjcvim, tedaj se je je vselej lotila ona nepopisna nestrpnost, ki jo menda izkušajo samo zaljubljenci.
In kadar jc dospela v Rošcrjevo vilo daleč tam od juga, tedaj jc bila vsa srečna, posebno, kadar sta bili ona in Dana sami in sta v dolgih, srečnih pogovorih odkrivali druga drugi svoje misli, želje, dvome in nazore.
Nekaj dni, predno je Rošcrica odpotovala z Dano, jc pripeljal Perič k Rošcrjevim svojega »najboljšega prijatelja,« kakor ga jc imenoval sam — Ivana Nemca; le-ta je bil kot poštni oficijal pred kratkim prestavljen semkaj, v svoje rojstno mesto.
No, Pcri£ Nemca menda ni bil vvcdcl pri Rošerjcvih iz druzega vzroka, nego da se pobaha pred svojim najintimnejšim tovarišem z najnovejšim triumfom svoje zmagovitosti. —
V svetli, bogato opravljeni obcdnici so sedeli Perič, Nemec, Dana in Olga. Pogovor je bil splošen, dasi sta govorila skoro vedno lc Olga in Nemec.
/
«
Pobijala sta drug druzega. — Nemec jc bil inteligenten in okreten človek, toda nekako površno misleč; poleg tega jc bil oster zbadljivec in pa velik cinik. Osobito o ljubezni je trdil, da jc to lc beseda brez vsebine, ker ni takega čuvstva, nasproti pa da jc zopet mnogo čuvstev, za katera nedostaja besed.
»Nc, ne, gospica, tako vi samo govorite, a delate drugače — kakor vi, tako vsaka druga; verujte mi, da je vsaki ženski glavna misel, edina skrb — mož in le mož. Cesa nc bi storila vsaka za moža!«
»Ali ste že bili v nevarnosti, da bi vas ujela katera?«
»Mene?« jc zategnjeno odvrnil Ncmec, katerega jc nepričakovano vprašanje spravilo v vidno zadrego. »O, tega se ne bojim, dobro sem oborožen za take napade. Iz svoje izkušnje pa vam lahko povem, da jc n. pr. največja sovražnica Slovanov že izpremenila svoje nazore o nas in se zanimala za nas, ako se ji jc le med Slovani obetala kaka »poštena partija«; najbolj načičkana gizdavka se začne skromno nositi, ako zve, da nje »vzor« ljubi skromnost, in lahkoživa Eva hlini sramežljivost in ponižnost, misleč, da s tem ustreže možu, katerega bi rada uklcnila v svoj jarem; da, še cclo to sem zapazil, da sc jc sramežljivo in pobožno dekle delalo lahkoživo ter se spuščalo celo v ciniškc pogovore na ljubo svojemu lahkomiselnemu izvoljencu.«
»No da, toda vse le iz gole ljubezni —«
»Ali, Olga!« jo jc pokarala Dana; »kam si vendar zašla?«
»Mene to celo zabava, Dana!« —
»Tako, sedaj ga še podpihuješ, da bo drugič bolj pogumen;« — jo jc zavrnila Dana s prisiljenim nasmehom, sama pri sebi pa je sklenila, da je za prvi poset ta človek precej drzen.
»Gospodična Dana, saj so — ali če hočete — smo tudi moški taki,« se jc izkušal opravičiti Ncmec; »ako nam obeta zatajevanje in hlinjcnjc več koristi, tedaj se radi boljše delamo, nego smo, vsaj pred zakonom. Saj jc naravno, da moški, hoteč ugajati svoji izvoljenki, prikriva kar najbolj svoje slabosti ter se izkuša pokazati v najboljšem svitu.«
»Toda, prijatelj, ta preobrat provzroči ravno ljubezen,« sc jc vmešal Pcrič ter hotel še nekaj dodati, toda Nemec ga jc tako pomenljivo pogledal in se tako ironski nasmehnil, da so Pcriču ostale besede obtičale kar v grlu.
»Ta preobrat traje le za medenih tednov, potem se pa skoraj pokažeta oba v pravi podobi,« jc završil Nemec .svoje dokazovanje.
Porogljivi njegov smeh in pomenljivi pogled ni ušel niti Dani, niti Olgi ter je cclo poslednjo nekoliko zmcdcl, kar se le pač ni dostikrat pripetilo.
čisti narodni jezile jc Kopitarju tako ugajal, da se je začel zanimati za Vuka ter ga cclo posctil. Kopitar jc namah spoznal, da jc sedaj našel moža, katerega jc žc dolgo iskal, da bi mu vlival svoje nazore in misli. In od tega trenotka sc jc razvil tisti velikanski plodonosni vpliv Kopitarjev na Vuka, iz katerega sc jc spočel preporod srbske književnosti; kajti, kar jc Vuk postal srbstvu in srbski književnosti, j c postal po Kopitarju!
Kopitar, ki jc bil sam romantik z dušo in srccm ter jc privoščil vsakemu jeziku in narodu enako skrb in negovanje, jc sedaj tudi Vuka navduševal za srbski narodni jezik, in Vuk sc jc pod njegovim vodstvom odločil, da prouči in preosnuje narodni jezik ter začne nabirati narodne zaklade. Naučil sc jc od Kopitarja, kako treba položiti temelj narodnemu književnemu jeziku.
Sicer pa jc bil Vuk prinesel kal teh nazorov že s seboj, tako cla sta si prišla oba v svojih mislih takorekoč drug drugemu naproti. Vuk jc bil namreč opazil, daje žc Mušicki povpraševal po narodnih pesmih, a on tedaj ni imel poguma, da bi sc oglasil. Ko jc bival pozneje v Srbiji, mu jc prišla nekoč v roke zbirka pesmi — bil jc Kačičcv »Razgovor« — in tedaj jc spoznal, da sc Mušicki ni šalil, ko jc poz vedo val za enakimi proizvodi. Prišcdši na Dunaj, jc bil Vuk prinesel s seboj rusko pesmarico, in ta mu ni dala miru ; saj jc vedel, da imajo tudi Srbi mnogo takih narodnih zakladov. Toda Vuku jc nedostajalo podjetnosti.
Tu jc posegel vmes Kopitar ter ga napotil k nabiranju narodnih pesmi, opozarjajoč ga na Kačiča, Fortisa in Hcrdcrja in kažoč mu njih zbirke — in 1814. 1. je izšla »Mala prostonarodna slavcno-srbska pesmarica«. Zasluge Kopitarjeve za izdajo jc priznal sam Vuk v pismu do Mušickcga.
Uspeh te zbirke jc bil zagotovljen ; poleg Kopitarja, ki jc pre-skrbcl prevod v prozi ter ga poslal Goetheju, jc bil najboljši pospe-šitclj Jakob Grimm, ki se je prav tedaj mudil na Dunaju. Grimm jc žc nekaj časa poprej proučeval razmerje med umetnim in narodnim pesništvom ter se jc pokazal tudi pri tem kakor drugod temeljitega misleca; sedaj se jc seznanil tudi z Vukom ter se učil srbski, da bi mogel čitati srbske pesmi v izvirniku. Za »Wiener Literatur-Zeitung« jc napisal laskavo in poučno oceno, v kateri jc s kritičnim očesom spoznal in poudaril prednosti srbskega narodnega pesništva. Boljšega in sposobnejšega zagovornika si Vuk pač ni mogel želeti. —
L. 1815. je Vuk še vedno nabiral pesmi ter jih izdal še isto leto kot drugi zvezek; posvetil jih jc Kopitarju, ki jih je tudi kratko
naznanil. L. 1814. pa jc izd&l Vuk tudi »Pismcnico«, v kateri jc razpravljal o jeziku svojega naroda in njega pravopisu. —
Kopitar jc bil zadovoljen s svojim nčcnccm in ponosno jc pisal Dobrovskcmu 1815. 1.: »Ravnikar in Laibach und Jarnik in Klagenfurt, der Vuk in Karlovitz, etc. —• sind mein einiger Trost pro Cisdanu-bianis.«1) — Toda to Kopitarju šc ni bilo dovolj, in z dalekosežnim svojim pogledom je zasnoval takoj nove načrte. Žc 1. 1815. jc pisal Dobrovskcmu: »Praeter, pjcsmaricac continuationcm, non dimittam illum quin et lcxicon serbico-altslavico-gcrmanicum confcccrit. Quam omnes Iii Serbi, qui nunc, Vlkium cxcipio, vo iskušanje sunt Russos adorandi, veram altslavicam ncscicntes! quam illi omncs post tuam grammaticam rcsipiscent! Pjesmaricae exemplum cum male scripta mea versione verbali per Bcrtuchium misi Göthio . . .« In v septembru istega leta mu je pisal: »Mein Vuk macht jetzt ein serbisehes Lexicon. Dürfen wir Ew. IIw. auch unter die Pracnumeranten auf die Fortsetzung von Vuk's ntcHaiMina setzen ? . . .« Nato jc odgovoril DobrovsW (20. okt. 1815. 1.): »Auf alle Schriftcn Vuks mögen Sic auf 2 oder 3 Exemplare pränumerieren.c —
Vuk sc jc res takoj lotil slovarja. Da ga nc bi ovirale v delu materijalne skrbi, ga jc vzel 1. 1816. k sebi Mušicki, ki jc bil tedaj upravitelj samostana v Sišatovcu. Kopitar jc Vuka toplo priporočil, pišoč Mušickcmu: >Er wünscht wenigstens das Latein noch zuzulernen, ich wünsche das auch, sowohl weil jeder Unterricht dem Genie immer auch nützt, als beinahe noch mehr, damitt mittelmässige Köpfe, die aber die Schulen durchgemacht haben, ihn nicht über die Achscln ansehen sollen.« — Vuk jc v Sišatovcu marljivo delal; zbiral je pesmi in besede za slovar, Mušicki pa ga je vrlo podpiral. Pa tudi Kopitar ni miroval; pošiljal mu jc razne pomočne knjige in mu dajal svete, katere jc sam dobival od Dobrovskcga.
S početka niti Kopitarju, niti Vuku še ni bilo docela jasno, v kolikem obsegu naj se izda slovar. To kaže oznanilo iz meseca marcija 1. 1816.; a žc tedaj so sc začele gonje proti njiju nameram. Kake nazore so imeli ljudje o Vukovem delu, dokazujejo njega besede: »Bilo jc onda učenih Srba u Bcču, koji su sav ovaj posao držali za bczposlicu, i govorili mi u oči, da nc kvarim artijc uzalud.« Metropolit Stratimirovič pa jc celo zaukazal Mušickemu, da mora Vuka zapoditi, češ: »Tcraj Vuka iz manastira, jer ču inače ja oterati i tebe i njega . . .«
*) Op.: Skoro vsi citati iz pisem so iz Jagičcvcga zbornika »IInCbM.l ,'Jo-ui'oncKnro u Koiihtapji«. St. Pctcrburg 1885.	p,s.
In Vuk sc je jeseni, k 1816. res vrnil na Dunaj. Tukaj ga jc izdatno podpiral Kopitar. Vuk je pisal Mušickemu, da ga Kopitar vsaki dan obiskuje, in da skupaj pregledujeta slovar. Delo je dobro napredovalo, in dne 23. marcija 1817. 1. jc pisal Kopitar Dobrov-skemu, navajajoč vzroke svojega molka: »Die zweite (Ursachc) ist Vuk's rcinserbischcs Lexicon (etwa 70 Druckbogen), dazu ich das Deutsche und Lateinische seit Octobcr bis jetzt machcn musste; nun sind wir bereits an der Keile, und in etwa 6 Wochcn beginnt der Druck. Sie werden damit wohl nicht durchaus, doch im Ganzen sehr wohl zufrieden sein . . .«
A tako naglo ni šlo, kakor sta si mislila Kopitar in Vuk. Mc-scca avgusta 1. 1817. je pisal Dobrovsky: »Vuk und Ihnen wünsche ich zur Vollendung des serbischen Werkes Glück, und würde dazu bey tragen . . slovar pa je izšel šele meseca dcccmbra 1818. 1. Kopitar je želel, da bi Dobrovsky povzdignil svoj glas v prid slovarju: »Ex Vukii lexico videbis, quam non serbice seribant obscuri, sed miro barbare . . . Sed ante omnia fac rcccnscas Tu lcxicon Vuki; mihi non credent & tu melius longe probabis.« Toda Dobrovsky ni ustregel njegovi želji. — Ker jc bil Vuk v silnih denarnih zadregah, je vzel nekoliko izvodov svojega dela ter I. 1819. odpotoval na Rusko, najbrže, da si zagotovi kako pomoč. Povsod so ga prijazno sprejeli; seznanil se jc z odličnimi osebami — s Karam dnom, Rumjancovom, Adelungom — in obiskal jc vsa glavna mesta.
Medtem pa sc jc doma in po Nemškem širila slava njegovega dela; Jakob Grimm ga je laskavo ocenil. Za slovar jc imel največjo zaslugo Kopitar, ki je sam sestavil nemški in latinski del in predlagal fonetiški pravopis. Tudi biser Vukovcga slovarja, etnografski opis raznih običajev srbskega naroda, jc Kopitarjeva zasluga.
Vrnivši so iz Rusije na Dunaj, jc našel Vuk ondukaj Dobrov-skega, katerega jc bil Kopitar naposled vendarle zvabil na Dunaj. Z njim se je prepiral o raznih točkah, ker Dobrovsky ni bil vedno istih misli, kakor Kopitar in Vuk. — Doma pa gonja zoper Vukov slovar še ni bila ponehala; njegov jezik so nalivali »svinjarski«, ker jc v delo sprejel tudi obscene izraze — po nasvetu Kopitarjevem! A to Vuka ni oviralo; priznanje na Ruskem in Nemškem ga je ^navduševalo, in tudi doma si jc bil že priboril prccej pristašev. Polemike, katere jc moral vojevati s svojimi rojaki, so njegov ugled le še povišale ter razglasile njegovo ime.
Koliko gmotne podpore je dobil Vuk na Ruskem, ni znano; istina pa je, da jc bil tudi izza ruskega potovanja v denarnih za-
dregah; včasih je moral zastaviti ali prodati celo svoje knjige. Tako se mu je zgodilo, ko je hotel I. 1820. v Srbijo. Kopitar mu je tudi tedaj pomagal. Dobrovsky je namreč pisal Kopitarju (14. maja 1820): »Die Präger Vereinigung gedenkt alle Bücher, die Vuk feil bietet, um die angesetzten Preise zu nehmen.« Kopitar je hitro odgovoril in se potegnil za Vuka (26. maja 1820.): Vuk will in 14 Tagen schon nicht mehr hier sein, sondern wahrscheinlich auf dem Wege nach Belgrad, nisi quid aliud cvcncrit pro alio loco, ut scis tu solus . . . Ich glaubte in Ihrem Sinne zu handeln, wenn ich ihm noch fl. 60 W. W. zu den vorigen fl. 40 a conto gäbe (denn za hcbojih) verkauft er, wie Sie wissen) und wollen Sic bis dare, cito clando, so weisen Sic den noch übrigen Rückstand von (glaub' ich) fl. 160 hier a vista an für die Bücher, die ich dagegen in Verwahrung nehmen will.« — Dobrovsky je bil zadovoljen s predlogom Kopitarjevim in se je samo jezil, da Vuk ni poprej ničesar omenil, češ: »Und gerade muss auch Vuk jetzt eilen. Warum rücktc er mit der Sprache nicht heraus, solange ich in Wien war.«
Meseca junija 1820 1. jc bil Vuk žc v Srbiji. Govorili so tedaj, da ustanovi šolo, ali da bode Milošev tajnik; toda žc prihodnje leto je bil zopet na Dunaju.
L. 1823. je bil Vuk v Halli, kjer se je hotel poprijeti mcdicinc. Na Nemškem jc občeval z naj odličnejšimi možmi: s Vatcrjem, Grimmom, Goethejem, in Kopitar jc z veseljem poročal Dobrovskemu (31. dec. 1823.): »Grimm und Goethe nehmen sich Vuk's an; cr-stercr übersetzt seine Gramm, ins Deutsche et imprimitur jam Lipsiae, letzterer seine Lieder im Journal für Kunst und Alterthum etc.« —
L. 1823. je izdal Vuk tretji del narodnih pesmi, prihodnje leto pa jc žc pričel drugo izdajo. Prvi zvezek jc z velezanimivim vvodom priporočil Grimm; Kopitar pa je priobčil v časopisu »Wiener Jahrbücher« jako obširno, preko 100 strani obsegajoče naznanilo. Medtem pa so izšle narodne pesmi tudi v nemškem prevodu iz peresa gospe Talvjeve v Halli. —
Kdaj sc jc vrnil Vuk z Nemškega, ni lahko določiti; meseca aprila 1. 1824. je bil v Temešvaru, jeseni 1. 1825. pa zopet na Dunaju. Od tod jc pisal Mušickcmu jako otožno pismo, v katerem mu je bridko potožil o bedi. Vuk ni pretiraval, toda res pa je, da ni znal gospodariti.
Ondaj je ostanovil Vuk časopis ali almanah »Danico«, v ka-keri jc priobčeval jezikovne in zgodovinske članke, med drugim tudi životopis Miloša Obrenoviča. Prvi letnik »Danice« jc provzročil nc-
prijetnosti avtorju in — cenzorju Kopitarju! Le-ta jo ves ogorčen pisal o tem Dobrovskcmu: . . wegen des letzteren hat der pretendu-Gelehrte und eflfectivcmcnt vcrhätzschclt despotische Vukomastix (oder ^/.ov.a-TTti) SS. den Censor belangt als Profanator des Heiligen.«
Na poziv Milošev je potoval Vuk 1. 1829. v Srbijo, kjer je zbiral zakone; a temu delu ni bil prav kos. Ker sc je poslej nekoliko razprl z Milošem, se je vrnil 1. 1832. zopet na Dunaj, kjer jc ostal z majhnimi presledki do smrti. —
Kako jc cenil Kopitar Vuka, dokazuje tudi pismo Dobrovskcga Köppenu (14. I. 1826.): »Ihm (namreč Kopitarju) ist Vuk über Alles!« Skrb za Vuka je pokazal Kopitar večkrat. Rusko svetopisemsko društvo je nagovorilo Vuka, da jc prevedel novi zakon. Toda cenzor Stojkovič jc po svoje popravljal rokopis ter ga naposled pod svojim imenom izdal. Vuk je potem sam na svojo roko izdal odlomek z naslovom »Ogledi svetoga pisma na srpskom jeziku« (1824) v dokaz, da jc njegovo delo boljše. Podlo ravnanje Stojkovičevo je seveda tudi nervoznega Kopitarja ogorčilo in v pismih do Köppcna je večkrat radi tega zagrmel. Tako jc pisal dne 15. sept. 1. 1825.: »Für Vuk danke auch ich Ihnen. Ich glaube, es ist Pflicht, einen so guten Kopf zu protegiren ohne sich durch das Gcschrey der obscuri viri irre machen zu lassen. Anzi, ihm dagegen beizustehen. Der Bund der Serben und R. wird durch uns nicht leiden, wenn es auch die obscuri tausendmal drucken lassen . . . Aber dass man dort den armen Vuk bcstohlcn hat (ein plagium ist noch ein schändlicherer Diebstahl)! Soll man denn von euch immer nur solche Dinge hören und erfahren ? . . . Der sl. v. Engel hat euch schon wegen des Nach-druckcs von Raitsch Vorwürfe gemacht. Nun lasst ihr gar Ms. schncll abschreiben und gebt sie in (schlechter) Ucbcrsctzung und mit noch schlechteren Zusätzen, mit Nennung des Bcstohlenen heraus! O mores! Wenigstens sollt ihr den Dieb anhalten, alles dafür ihm zugekommene an den unglücklichen Familienvater auszuliefern, und dafür mit Nase und Ohren nach Sibirien zu wandern.« In dne 1. okt. 1. 1825. je zopet pisal: »Das ist doch infam, dass ein Subalterner ihrer affaires etrangčres ein anvertrautes Ms. übersetzt und vor dem Original drucken lässt, dafür Tauscndc einstreicht, und der arme Autor, Vuk darben muss! Nur Ehrlich währt lange. Euer plagiarius ahnt gar nicht das Unrecht, und nennt Vuks Ms. in der Vorrede. Welche Barbarcyj oder Schamlosigkeit?«
Kopitar jc izkušal izposlovati Vuku denarno podporo, da bi lc-ta lahko potoval po Srbiji in izdajal svoja dela. Zato sc jc obrnil
do Köppcna pišoč mu (14. febr. 1826.): »Vuk ist durch das unwürdige Plagiat des •— German in wahrer Verzweiflung. Ich darf mit gutem Gewissen, und Grimms, Ihrem und aller Competenten dabei bleiben, ihn für den besten Kopf Serbiens, den ich kenne, zu halten; vor allem ist er ein grammatisches Genie . . . Könnte ihm nicht der Minister, von Seite der Academic oder sonst, auf ein paar 2 bis 3 Jahre den kleinen Nothpfennig von etwa hundert Dukaten pro Jahr anweisen, um ihn entweder für die erscheinenden Slavica im Süden in Evidenz zu halten, oder was noch besser wäre, ihn mit dieser Summe und Empfehlung nach Serbien zu schickcn, um dort was Romanzow versäumt hat, das Bulgarische, Macedonisch-slavische, Walachische und Albanische befriedigender zu studieren. Die Ausbeute würde nicht nur die slavische Sprachkundc, sondern auch die Geschichte, Geographie, Manuscriptenkenntniss etc. bereichern und dies alles um nur ein hundert Dukaten jährlich. Auch ich würde daher von ihrer Sendung des Vuk profitiren, in jeder Hinsicht als Slavist, als Walachist und als Albanist.«
Köppcn jc bil voljan ustreči Kopitarjevi želji; govoril jc o tej stvari z ministrom Siškovom, ki jc obljubil svojo pomoč. Koppen je vse to sporočil Kopitarju in mu velel, naj Vuk sestavi načrt, Kopitar pa jc odgovoril (22. marcija 1826.): »Vuk bittet, wenn Sie schon etwas für ihn beim Minister thun wollen, es bald zu thun, ut bis des, cito dans.« Vuk jc meseca maja poslal Kopitarju zahtevane pogoje in načrte ter dostavil: »Ako Habere :u\ :iof»i>o. mi Movere obo MOiie u h cm o uoc.iaru r-ny Keiiiictfy; c«mo m> niiunrre ocofiirro, «ko ihto mucam WUHHTH, Hcicn r.ie.ia dpso, jok ce rn Hiijecau i,e Kanom .tpyror iioc.ia iipumiio.«
In 1. 1834. je Vuk res potoval preko Dalmacije v Črno goro. Tako je spoznal tudi zapadne dele srbskega naroda. Sad njegovega potovanja so bile že 1. 1836. na Cctinju izdane »Srpske narodne poslovice.«
Iz vsega tega je jasno, kako tesno jc bilo spojeno življenje in delovanje obeh mož. To pa jc bila tudi najlepša in najsijajnejša doba v Kopitarjevem življenju. Dasi jc šele sedaj napočila doba njegovih večjih del, zlasti epohalncga »Glagolita Clozianus«, vendar Kopitar ni bil več zadovoljen in srečen. Ko jc bil I. 1829. legel v grob v Pragi njegov »mojster« Dobrovsky, sc jc nadejal Kopitar, da se prenese težišče slavistiških študij na Dunaj, in da jim bode on glava. A z nevoljo jc opažal, da se ustanavlja v Pragi novo središče, ki jc dobivalo svojo veljavo po Šafafiku; le-to novo zvezo jc sledil mladi naraščaj, Kopitarja pa so sc nekako ogibali. Vse to je moža hudo bolelo; postal jc nekako pobit in otožen ter jc svoji užaljenosti tudi
v pismih dal večkrat duška. Pridružile so se še, neprijetnosti radi naučncga slovnika in radi izdaje Florjanskega psalterja, ki so ga zapletle v polemike, ki so ga hudo bolele. Postajal je zdražljiv, občutljiv; žalilo ga je, ko je videl, kako je osamljen, in jako jc pogrešal tiste presrčne odkritosti, ki je vladala med njim in Dobrovskim. V Pragi pa ga niso razumeli, ga krivično sodili in obkladali z malo laskavimi priimki, kakor »Hofslavist«, »Mephisto« i. t. d. . . .
Ko se je drugikrat povrnil iz Rima (1843), je začel bolehati. K bolezni na pljučih sc jc pridružila šc duševna bolest, ker so ga mučile gmotne skrbi. Svoje prihranke jc bil namreč izročil rojaku dr. Gostiši, Češ, naj jih naloži na obresti, nc da bi bil zahteval pismenega potrdila od njega. Ko pa jc Gostiša nagloma umrl, ni hotela vdova nič o denarjih vedeti, in Kopitar jc izgubil svoj imetek, kakor je Miklosich dejal, okoli 20.000 gld.
Tako sc jc torej z grdim disakordom končalo njegovo zanimivo, viharno in nemirno življenje, in dne 11. avgusta 1. 1844. jc »greniin i 1 pri svojem prijatelju Jenku. Neko tolažilo in zadostilo mu je bilo pač odlikovanje in priznanje, ki mu je proti koncu življenja dohajalo od vseh strani. Pokopali so ga na Marksovem pokopališču na Dunaju, kamor mu je dvajset let pozneje (1864. 1.) sledil tudi njegov drug — Vuk . . .
Kopitar in Vuk sta si priborila vsaki za svoj narod nevenljivih zaslug; Kopitar, skozi katerega življenje se vleče kakor rdeča nitka ljubezen do slovenskega naroda, jc s svojo učenostjo proslavil slovensko ime po širnem svetu, Vuk pa jc s svojim delom položil temelj novemu književnemu življenju srbskega naroda in seznanil svet z nc-dosežno lepo narodno poezijo srbsko.
Naroda, slovenski in srbski, sta se torej po pravici čutila dolžna, da pokažeta na kar najdostojnejši način svojo hvaležnost vernima, velikima sinovoma; in kakor sta oba velikana skupno delovala in si bila soseda tudi po smrti, tako so tudi Slovenci in Srbi vpričo zastopnikov drugih slovanskih rodov skupno dvignili in prepeljali njiju posmrtne ostanke v domovino — v belo Ljubljano in v Belgrad (10. okt. 1897. L). In sedaj sta ločena ter počivata vsaki v svoji domovini, katero sta toli ljubila; >mogočna Sava pa« — tako je prav po-etiški za vršil dr. Murko svoj govor o Vuku — »ki tako lepo veže tri najbližja plemena na slovanskem jugu, bo nosila mimo bele Ljubljane in šumela pod Belgradom Vukovim ostankom pozdrave naših snežnikov in drugih gorskih velikanov, zelenih hribov in cvetočih poljan Kopitarjeve domovine !«
Kotanjska elita.
Povest. Spisal Premec.
Prvi del.
I.
OTSfc^
ospod profesor Julij Traven jc imel danes v kotanjski, vrlo napredujoči mestni čitalnici imenitno predavanje. Izbral si jc bil zanimiv predmet: »študijo o francoskem naturalistiškem romanu«. Kotanjci so sc ponašali, da so vrlo izobraženi ljudje, ki znajo o leposlovnih pojavih, o perečih estetiških vprašanjih in drugih takih imenitnih stvareh popolnoma samostojno in nepristransko govoriti in soditi. Ako najde pisatelj milost »v njih očeh«, tedaj bi bil zanj to velikanski uspeli.
Ni torej čuda, da se jc bila zbrala ta večer v čitalniški dvorani mnogobrojna množica kotanjske elite.
Gospod profesor je žc stal na odru za malo, z zelenim prtoiW pregrnjeno mizico. Zastor se ni bil še dvignil, a on sc je poravnal šc nekoliko na stran premaknjeno belo kravato, pogladil nato redke in kratke, svctlorumenkastc brčicc pod ravnim, na koncu nekoliko debelejšim nosom in se suho odkašljal.
Nekoliko so se mu pač tresle roke, in pogrelo ga jc hipoma nekaj okoli srca, ko je razgrinjal pred seboj rokopis. In moral je nekoliko počakati, kakor bi se hotel oddahniti, predno se je ozrl ter dal znamenje, naj sc dvigne zagrinjalo.
Tedaj so zaškripali in zacvilili nenamazani škripci — in salonsko obleko gospoda profesorja, beloto njegove srajce in kravate so zdajci kritično motrile svetle in blesteče oči v prvih klopeh sedečih in zaupno šepetajočih dam.
Gospodje v ozadju so privzdignili glave, prekrižali roke na prsih, nekateri uprli poglede v strop, kjer se je ščeperila v sredini 'velikanska, v zamajano rdeii barvi sc svetlikajoča lira, a drugi so nastavljali roke na ušesa, da gotovo nc bi zdrknila mimo njih kaka tehtna beseda gospoda predavatelja.
Dame so bile videti jako zadovoljne s poklonom gospoda profesorja, kajti ena mlajših — bila jc danes menda prvič vpeljana v čitalnico — jc celo nehote tudi nekoliko nagnila glavo, kakor bi hotela vrniti poklon; a takoj si jc domislila, da to menda vendar ni običajno, in rdečica ji je šinila preko lic, da si ni upala ozreti niti
na desno, niti na levo. A neki gospodič v njeni 'bližini jc bil z bistrim okom to zapazil, in ni se mogel zdržati, da nc bi bil poluglasno hehctnil. Moj Bog, kako tesno jc bilo tačas ubožici pri srcu, ko je takoj slutila, da velja hudomušni smeh njeni neokretnosti. Izpod dolgih, gostih in črnih trcpalnic so ji zasvetile drobne solzicc. Kako sc jc veselila tega dneva, a zdaj jo jc doletela tolika sramota! Kako bridko se jc kesala, da je tako silila v čitalnico! —
Tudi gospod profesor Traven jc bil nekoliko v zadregi. Nikakor mu ni hotela beseda prav iz grla. A tedaj so se začuli šumni klici: pst! — pst! psssst! — tiho! — tiho! -
Šum jc naposled ponehal, in Traven je ponovil nekoliko stavkov, katere jc bil žc preje izgovoril, a ne da bi ga bil kdo razumel spričo splošnega šuma. Izprva je govoril nekako tesno, a črez dalje glad-kejše in pogumnejše. Da, gospod profesor se je v svojem dolgem govoru celo potrkal nckolikokrat po ozkih prsih.
Dolgo je govoril in dokazoval, da naturalizem, realizem, verizem rsi drugi njega izrastki nimajo nikakršne bodočnosti, ker se mora
instvo naposled obrniti s studom od proizvodov, katerih junaki so zajeti iz najgnusnejših smeti, iz gnojnice, iz podmestnih, vso nesnago odvajajočih odtokov.
»In tako, čestita gospoda, sem dokazal«, jc sklenil Traven predavanje, »da francoski naturalisti, njim na čelu Balzac, Flaubert, brata Goncourta, Daudet, Zola, Maupassant, in kolikor jc drugih njim enakovrstnih pisateljev svoje rojake pred svetom le grde; postavili so francoski narod takorekoč na sramotilni oder, da nanj lahko sleherni pokaže, češ: »glejte jih, to so Francozi!« In vendar se ti pisači Šc ponašajo: »mi smo pravi pisatelji, naša jc bodočnost!« In verujejo jim ljudje, in začeli so jih posnemati pisatelji vseh narodov, in ako üc nc motim, ako me nc varajo tanki čuti moji, sc jc zaneslo seme naturalizma tudi žc na slovenska slovstvena tla, in semtertja žc klijc iz njih plod, ki nas, rodoljubne opazovatcljc, navdajo z upravičenim strahom, da se tudi deviška književnost naša nc oskruni. Takemu podlemu pisarjenju, ki bi bilo za nas skrajnjc pogubno, in ki bi naš krepki, zdravi, nepokvarjeni narod omehkužilo in popačilo, se moramo upreti z vso močjo, z vso žilavo vztrajnostjo! — Naše ženstvo, naše zgledna gospodinje, naše zveste zakonske polovice, naše krepostne gospodične, cvet vsega ženstva, te da bi se slikale po onem francoskem kroju, po katerem je ženska — zakonska ženska. — stoprav tedaj interesantna, kadar jc žc nekoliko prepovedanega sadu okusila?! Ne, nc in šc enkrat — nei Slovesno protestujem proti takim
namislekom in naglašam, d<i jc slovensko ženstvo (pri tem se je Traven damam vnovič poklonil) popolnoma nepokvarjeno, zvesto in moralnim zakonom docela in iz srca vdano! — Opiraje se na tc neovržne dokaze, si torej upam na vsa usta še enkrat izjaviti, da smo Slovenci narod, ki nikdar in nikakor ne sme dopustiti, da v njegovi idealni književnosti poženejo enake strupene in kužne gobe, kakor v francoskih in dragih književnostih; narod pa, kompetentni sodnik, bode vedel, kako mu je sprejemati take proizvode, in s kako hvalo mu gre obsipati njih pisače! In s tem, gospoda moja, sem rešil današnjo svojo nalogo!« . . .
Po sobani jc zdajci završelo ploskanje z rokami, zagrmelo teptanje z nogami in zaorilo klicanje: »Bravo! bravo! dobro! Živel profesor Traven!« . . .
Traven pa se je skoro zajokal za odrom spričo tolikega uspeha. A zatem sc jc kmalu prikazal med občinstvom.
Sluga čitalniški mu je doncscl stolico zraven prve klopi, kjer so sedele nekatere odličnejše dame, a med njimi tudi dvajsetletna gospodična Matilda Severjeva.
»Dobro, gospod profesor, dobro ste jih dali! Ah, da bi imele gospe vedno in povsod takih zagovornikov, kakršen ste vi — gotovo se nc bi kazale po naših pisačih ljudem v taki luči, da kolje oči vsaki poštenosti!«
Tako jc govorila okrogla gospa sodnica Travnu in mu pokroviteljski podala roko.
»Prav res, prav res«, so se oglasile po vrsti druge ter mu po zgledu sodničinem molile nasproti roke in ročice — okrogle, bele in polne, ali pa ozke, dolge, koščene.
Traven pa se je z blaženim smehljajem na drobnih, suhotnih ustnicah priklanjal na desno in levo in hitel:
»Moja dolžnost! — Xič nego moja dolžnost! — Dolžnost vsakega pravega moža, milostne!«
Tudi gospodična Matilda Severjeva se jc sklonila proti njemu, in njene podolgovate, mandeljnasto oblikovane oči so za trenotek kakor občudujoč obvisele na njegovem starikavem, pergamenastem obrazu. In kakor bi jo preotimalo popolnoma neko čuvstvo, sc jc stresla po vsem životu in, naglo, skoro nestrpno mu odtegnivši žametasto-mehko, drobno ročico, se jc naslonila na sedežu ter zrla srpo predse.
Travnu je šinila mimogrede temna senca preko oči, toda samo za trenotek, in žc mu jc legel v tem hipu prejšnji laskavi smehljaj okoli ustnic.
In spustil sc jc na 'doneseni stol ter pričel razgovor z gospo sodnico.
Vtem se je oglasil na odru drobni glas zvonca, in zastor se jc zopet krčil kvišku.
Kmalu nato sc jc razlegal med občinstvom glasen smeh, da so se nekaterim'gospodom tresli rejeni trebuščki, in da se je gospodu dekanu, ki jc častitljivo sedel spredaj med mestnimi krasoticami, začela zibati težka zlata verižica, spenjajoča se mu nizdoli po prsih in lesketajoča se v svetlih žarkih, katere so metale mnogoštevilne luči raz nizko viseče lcstcncc. In tudi dame so skrivale glave za razno-bojnimi pahljačami, in smejalo sc je staro in mlado. Hipoma pa jc vse umolknilo, zrlo na oder, napenjalo oči in ušesa — toda samo nekoliko Sašam- in žc se jc sprožila druga salva bučnega smeha. %
Na odru sc jc namreč predstavljal »Krojač Fips«, Kotanjccm najpriljubljcncjša burka. Kadar seje igral »Fips«, tedaj jc bila sobana vselej šc posebno natlačena; kajti občinstvo kotanjsko ni poznalo večjega užitka, nego ga podaje uprizoritev takih glum, kakor jc »Krojač Fips«, zlasti če so bile glavne uloge poverjene tako izkušenim diletantom, kakor so bili Kotanjccm na razpolaganje. —
Po igri sc jc pričela prosta zabava.
V sobani sc jc priredil ples, in zasvirala jc lehkoten valček uniformovana mestna godba, katera je bila žc prej med posameznimi točkami sporeda pokazala svojo veliko spretnost. Debeli kapelnik, kateremu je ozka čepica čepela prav vrhu temena, da jc bil videti zabuhli obraz šc debelejši in mastnejši, je mahal, držeč drobno svet-ločrno paličico v tolsti, nalik pokrivači obsežni roki, na vse strani toliko živo in sploh delal z vsem životom, da so se mu pri tem vzdigovalc celo pete, in da so mu neprestano udarjale takt tudi mišice na obrani, katerega so mu venomer zalivale debele kaplje potu, udirajoče sc raz nizko, široko čelo. Mladina jc tedaj ostala v plesni dvorani, iz katere so v naglici spravili sedeže — namreč hčerke z materami, nadobudni mladi gospodiči in pa nekaj ostarelih in okorelih samcev.
Drugo pa sc jc razkropilo po stranskih sobah; posedli so sto-love okoli raznih miz in mizic ter se z razgovori o krasnem uspehu večera, o katerem treba seveda obširen dopis spisati za dva slovenska dnevnika v glavnem mestu. Da pa pri tej dušni zabavi tudi niso zabili materijalncjšihVižitkov, se razume samo ob sebi, in za ta večer nalašč najete mnogobrojne natakarice so vrlim Kotanjccm in Ko-tanjkam vse prepočasi izvrševale nujna naročila.
Za štirivoglato mizo v' kotu so sc nastanili nekateri pevci pe skega društva »Zveza«, in vsakikrat, ko jc ponehala godba v dvorani, so se začeli odkašljcvati, in iz krepkih njih grl je zaorila pesem za pesmijo, da se naposled žo res ni bilo Čuditi, da so se jim spričo njih neumornosti grozno razsušila grla, in da so zategadelj použili nc-čuvcnc množine piva, ki so ga jim plačevali navzočni mestni mogotci.
Ko se je bil začel ples, jc postal profesor Traven nekam nemiren. Xikjer ni imel obstanka. Zdaj se jc ustavil nekoliko pri plcsavcih in opazoval njih vrvenje z odra, kamor si je bil postavil stol; kajti sam ni plesal. Z odra jc krenil v gostilniško sobo, kjer je počasi in v kratkih požirkih posrkal kozarec piva. Videti je bilo, da mu nič prav več nc ugaja. Takoj jc zopet pristopil k večji družbi, izpregovoril nekoliko besed ter zopet odšel v dvorano.
Tako je taval semtertja, dokler ni opazil, da sedi gospodična Sevcrjeva sama v kotu na divanu. Takoj se mu jc lice razvedrilo, kajti edino to, da jc bila gospodična Matilda dozdaj vedno okupirana, da jc plesala dozdaj vsako turo, a med posameznimi presledki se izprehajala ob rokah svojih plesavccv — edino to jc menda delalo gospoda profesorja nervoznega in nemirnega. —
Traven je stopil ob strani dvorane do divana in zasedel z Ma-tildinim privoljenjem prostor ob njeni levici.
»Vidim, gospica, da se izborno zabavate, kajti bilo mi jc treba dolgo čakati, predno sem bil tako srečen, da stopim vsaj za hipec na vaso stran!« je izpregovoril Traven ter izkušal dati svojim nekoliko medlim očem živahnejši in ljubeznivejši izraz.
»Ah, res je, uganili ste, gospod profesor; zabavam se prav izvrstno«, odgovori ona in pogleda nanj izza pahljače s svojimi mokro-blcstcčimi očmi, da je omoČen povesil svoje. A zazdelo se mu je, da se mu ona roga, in takoj jc umolknil.
»Kaj vam je, gospod profesor?« ga vpraša ona.
»Nič, gospodična, verujte, prav nič! Mislil sem samo — no, čemu bi vam skrival ? Mislil sem tako-lc, da se vi menda samo norčujete iz mene in iz moje — simpatije . . .«
Izpregovoril jc zadnje besede tako tiho, da ga jc jedva slišala, a čutila jc iz njegovih besed prikrito bolest, in ni si upala dvigniti oči.
Traven jc hotel nadaljevati, a tedaj je pridrsal mlad plcsavcc, dolg in suh, ter se poklonil Matildi.
Ilipoma sta se zavrtela po gladkem plesišču, in rešena je bila, da ji ni bilo treba odgovarjati sentimentalnemu Travnu.
/
Stoprav po dolgem odmoru, ko se jc materi za hipec polegla strastna žalost, jo jc zaprosil z rahlim glasom, naj mu kaj natančnejšega pove o pokojniku in njegovi nesreči.
»Ah, ljubi moj, to jc bilo grozno! Kdo bi si bil kdaj mislil, da tako umre kateri ud družine naše!«
Razvneli so jo zopet spomini, in drhtelo ji jc cclo telo. Lc z največjo silo se ji jc trgal iz ust stavek za stavkom, in večkrat ji jc ustavil besedo krčevit jok.
Iz njenega pripovedovanja jc zvedel Traven, da je v nedeljo zjutraj, že nekoliko pozno, velel brat zapreči, da se odpelje v Log, kjer jc imel nekaj opravila. Pred odhodom jc rekel, da sc vrne še pred obedom. A takoj jc dostavil, kakor v šali: »Ako me nc bode domov do obeda, mc ni treba več čakati, kajti nc bode me sploh nikoli več!« — Mati ga je karala, češ, da se nc sme norčevati iz takih reči, in v tem hipu ji jc tudi šinilo v glavo, da jc bil Ivan kupil pred nekaterimi dnevi mlado in lepo, a tudi zelo plašno kobilo. Postalo ji jc tesno okoli srca, in velela mu jc, naj sc nikar nc vozi s to živaljo. Ali on ji jc odgovoril: »Odvaditi se mora plaš-Ijivosti, zato moram voziti z njo!« A šegavo jc dostavil, hoteč jo podražiti radi nje vraževernosti: »Na, mama, zadnji poljub!« Stisnil jo je k sebi in položil ustnice na nje čelo, a nato je takoj odšel po stopnicah; kajti žc ga je nestrpno čakala iskra kobila, nevoljno ccp-tajoč ter s kopiti kopajoč po tleh.
Ves čas, kar jo je bil zapustil, ni imela potem mati nikjer miru. Obhajale so jo zle slutnje, prav taki občutki, kakor pred smrtjo njenega moža. In niti takrat, niti zdaj jc niso varali! Proti poldnevu jc dospela njena nestrpnost do viška, a tedaj so sc začuli pred vilo čudni glasovi; vrveli so ljudje kakor v mravljišču, stiskali glave, šepetali in zrli v njena okna. In tedaj je zagledala med gručo moških na nosilnicah — njega — bledega, brez življenja. — Stemnilo sc ji jc pred očmi; obupen krik sc ji jc izvil iz prsi, in nezavestna se jc zgrudila.
Ko sc jc zavedela, jc ležala na postelji, a zraven nje jc stal zdravnik dr. Brie. —
Kaj se jb potem godilo v njenem srcu, ko sc jc zopet zavedela grozne nesreče, tega ni moči povedati. —
Nezgode pa ni bil nihče drug kriv, nego Ivan sam. Naglo, kakor jc bil vedno vajen, jc ukazal voziti hlapcu. Ko sta bila na zadnjem, jako ostrem ovinku, od koder se žc vidi Log, in kjer visi ccsta nizdoli, jc hipoma vstal neki berač iz obcestnega jarka. Kobila sc ga
jc ustrašila, se postavila na zadnji nogi, se takoj zopet spustila na prvi ter potem kakor blisk naglo zdirjala, a pri tem krenila preveč na rob ceste. Z vso močjo jc treščil v tem hipu voz ob obcestni kamen, in hlapec in Ivan sta odletela s sedežev. Hlapcu se ni zgodilo nič, ker jc bil priletel na kup peska, a Ivan je zadel z glavo ob kamen, da mu je takoj kri brizgnila skozi usta in ušesa, in takoj jc nezavesten obležal . . .
Dolgo, dolgo sta šc sedela mati in sin v mali sobici, sedaj nema, v tihi žalosti, sedaj zopet zdihujoč in ihteč. Sin jc tolažil, kakor jc vedel in znal, in naposled se mu jc res posrečilo omiliti divjo nje žalost, ko ji jc na nujno nje prošnjo obljubil, da pusti službo in se naseli doma.
Ko je videla, da sin šc nekoliko omahuje, jc še pristavila:
»Jaz se nc bi mogla privaditi drugod. Kjer sta mi umrla mož in sin, tam bi rada počivala tudi jaz! Ali bi me mogel pustiti samo?«
»Nikakor nc«, odgovori sin resno. ljubezni do vas, mama, se odpovem službi in se nastanim doma. Ali resnično vam povem, da moj duh ni več tako prožen, da bi se odrekel dosedanjemu življenju ter prevzel tako veliko gospodarstvo. Ako dovolite, prodam hišo v mestu ter si obdržim samo to vilo in nekaj travnikov ter vinograd. To in pa knjige moje mi bodo zadostovale!«
Travnovka se je vdala in dva dni potem jc odšla s sinom na Češko, kjer jc služboval na neki gimnaziji; tu sta ostala do konca šolskega leta, tedaj pa jc Julij Traven izstopil iz državne službe.
(Dalje prihodnjič.)
«J®

Crez leto dni.
sem zašel? Poznam to mesto. — Poznam šc vse jih, blagih ur svedoke: Pred letom tu sedeval sem z nezvesto. Kot lani vir vre iz razpoke, Na vejah pevkb zibale krilate,	V pomladnih glasih ptičev roj se skuša,
Krasile s pisanim se prtom trate. Kali poganja nove vsaka ruša. I nama cvetla je vigred . . .	IIa, ha! Kaj mar nam — lanski cvet...!
Borut.
V bedi.
Spisal LaŠčan.
ilno mrzel, neizrečen« neprijazen popoldan meseca dc-ccmbra jc bil.
Droben, suh sneg jc škripal pod nogami, kakor staro, zasušeno obuvalo naših gorjancev. Po zidnih pajčevinah in drevesnih vejicah se jc svetilo ivje, kakor biseri na diademih. Za nizkimi griči pa se je dvigala gosta, siva megla, obetajoča nov sneg — sneg in mraz.
Kdor jc mogel, je tičal pri peči ter kolikor mogoče užival dobrote in ugodnosti zimskega življenja. Lc od tu ali tam jc šinila kaka dekla s kcblom pod pazduho k studencu, drgajoč si ozeble, krvavo-razpokane roke in tresoč se mraza; hitro je stopicala s kratkimi, drsajočimi koraki, upognjena nekoliko naprej.
Iz zaduhlih, soparnih, prevročih hlevov so izganjali hlapci in pastirji živino na vodo. Pastirji so se tresli v tankih, ozkih, platnenih hlačicah, sc prestopali z noge na nogo, si pritiskali rdeče, ozeble nosove, poganjajoč z glasnim krikom zaležano, leno živino, ki je po opolzki poti počasi, oprezno stopala, previdno prestavljajoč nogo pred nogo. — Hlapci so si meli roke, jih tlačili v ozke, raztrgane žepe, jih vlekli zopet na dan, dihali vanje vidni, soparni vzduh, si trli ozeble, luskinaste uhlje ter si vlekli kosmate, težke kučme do tilnika. Stopali so tiho, brez razgovorov, brez običnih šal in burk.
Iz vaških, starih, z mahom porastenih, ometanih, pa tudi nc-ometanih, ravnih in krivenčastih, visokih in nizkih dimnikov-"»c jc dvigal modrikast, prozoren dim ; kjer pa ni bilo dimnikov, se je valil skozi strešne, line gostejši in bledejši dim v velicih kolobarjih, se dvigal ter se spajal s sneženo, gosto, mrzlo meglo......
Na zunanjih oknih so se pojavile lepe, bele, ivjaste cvetlice, ki so se naglo razraščale do vrha kakor srobot; potem so se debelile, se razvijale v popolnejše, lepše ter se naposled zgostile, da se ni videlo ne v sobo, ne iz sobe.
Okrog poslopja so se preletavale sinice, sipalc s pcrotnicami sneg in ivje raz tanke vcjice, živahno obračale lisaste glavice na vse strani, pazno motreč z malimi, črnimi očesci, kje bi se iztaknil suh, gorak prostorček, da bi fe prebila noč. S kratkimi, topimi, premra-ženimi kljunčki so si gladile vsled mraza sršeče perje. Okrog komolcev so kričale jate sitnih vrabccv, iščočih si zavetja v gorki stelji.
Na vasi je postajalo pralno. Tu pa tam so se zagledale gospodinje druga -drugo, prišedši v skladalnico po drv, si pokimale ter zakričale druga drugi:
»Mraz je, mraz!« —
»I — kdaj naj pa bo, če nc sedaj. Čas je!«
Zgrabila je po tem neizogibnem pogovoru vsaka naročaj drv in hitela v kuhinjo, glasno topotajoč z nerodnimi, težkimi obuvali, otepajoč z njih sneg in ledene drobcc.
Uh —1 ta zima! —
V svoji uradni sobi je sedel župan Mihclič in pisal. Dasi jc šlo že na večer, jc vendar hitel, kakor da je danes zadnji dan.
Poznalo se jc možu, da ve ceniti lagodnosti in udobnosti, pa da si jih tudi privošči. Pisalno mizo si jc potegnil tik peči, noge ovil s težko, flanelasto plahto, pil na peči segreto vino in pisal, sloneč na miznem vogalu, pri čemer mu je pa jako napoto delal in oviral prosto dihanje obilni trebuh. S kratko, mesnato roko jc slikal na papir velike, neenakomerne, neokretno zvite Črke. Pisal je hitro, se oddihal enakomerno, segal po kozarcu na gorko peč in tiho mrmraje godrnjal:
»Toliko sitnosti.....za to beraško plačo.....za prazen
nič.....tisoč vragov!«
In hitel jc in hitel — kakor je bilo videti z namenom, da bi šc danes izvršil neko delo. Na koncu topega, debelega nosu mu je čepel nanosnik ter mu stiskal široke nozdrvi in ondi provzročal globoke sledove, rdeče odtiske; nanosni ščipavcc pa je bil tudi vzrok, da so oče hohnjavo govorili, kar sc jc pa njim samim imenitno zdelo. Pri pisanju pa, ki jim ni šlo nič kaj izpod rok, jim je preko mesnatih ustnic pomoleval dobršno široki jezik.
Tak jc bil pri delu, siten, osorcn in oj — motiti se ga ni smelo.
Bogat je bil in zategadelj je menda tudi užival spoštovanje in ugled ter zaupanje pri občanih. Zupanoval je že mnogo let, in baš nezadovoljni niso bili z njim, samo malce ponosen je bil spričo svojih tisočakov in pa malo siten včasih. V njegovem zasebnem življenju pa marsikaj ni bilo v redu. Nekoč — tako so pravili — jc morala mlada dekla sredi leta nemudoma proč od županovih. Od tedaj pa je najemala mati županja le stare dekle.
Nervozen je postal, ko jc nekdo glasno, nerodno potrkal.
»Kdo? . . . Kaj? . . . Vraga! . . .«
Zadušil je za hipec v sebi jezo, nc vedoč, kdo pride; hreščeče se jc odzval: »Naprej!«
Z nestalnimi, omahujočimi koraki je potisnila mlada, kakih dvajset let stara ženska svoje izmučeno, premraženo, drgetajoče telesce v sobo. Oblečena jc bila v tanko, poletensko obleko, katera je siroto kaj slabo varovala sedanjega izrednega mraza. Bledi, izstradani, utrujeni obraz jc pričal o skrajnji bedi. . . .
Zupan jc zravnal okrogli, tolsti život na kratkih, debelih nogah, sc nagnil proti vratom, si popravil jekleni, zarjaveli nanosnik konec nosa in preko njegovih stekel jc motril s strogimi pogledi deklino, ki jc plašno obstala pri vratih.
Po nje tihem, zašepetanem pozdravu jo je ostro prcmotril ter jo potem nc baš prijazno ogovoril:
»Nu — česa želiš? — Kaj hočeš? — Saj vidiš, da imam toliko dela. —• Cesar si iskala — to si našla — sama sebi pripiši — jaz ti nc morem pomagati.« —
Porinil jc plahto od nog in stopil prednjo. Takoj jo jc pričel tišje, prijaznejše izpraševati, motreč jo z drznimi pogledi.
»Česa pa bi rada?«
»I — i, prišla sem k vam prosit dovoljenja, da bi se smela naseliti v Andrcjčcvi koči. — Prazna jc — gospodarja nima, odkar jc umrl Andrejec. — Ko bi mi vi dovolili —«
Po bledem, bolehnem licu so sc ji usulc svetle solze.
»Ilm — tako! Nu,pa bodi! - Ali nisi mogla drugje ničesar dobiti ?«
»Povsod so mi pokazali vrata nikjer me nočejo niti prenočiti. — Strukljcvi ^so me pognali — ko bi — ko bi vendar lahko vsaj do božiča služila. — Moj Bog!«
Z uvelimi, koščenimi rokami si jc zakrila lep, izjokan obraz in znova jc zaihtela.
»Hm — hm — to je že-e tako-o! Kaj čemo! Zakaj pa si se spečala — z beračem?! — Sedaj pa trpi tudi nasledke!« —
Siroti pa je bilo neizrečeno hudo. Zdelo sc ji jc, da jc v ognju, dasi jo jc tresel mraz.
»No — kdo pa se jc Štel za tvojega?« jo jc vsiljivo izpraševal z mehkejšim glasom, pohotno ji gledajoč v lepe, modre oči.
»Krznarjev France!«
»Sto vragov — tisoč vragov! — Ta — jc pa lepa — uh no, — vidi sc, ta nc bo tak, kakor jc bil stari!«
Začel jc letati po sobi, in nekako dobro sc mu jc zdelo, da je napravil sin tako pobožnemu očetu takovo sramoto. Spomnil se jc v tem hipu, kako jc Krznar rval zoper njega prav radi »takih« stvari, in sladko zadoščenje mu jc napolnilo dušo.
»Ali — stari — ali že ve ?«	/
Za hip je obstal pred njo in jo posluhnil. Njej pa so šle besede iz težka; vsako ji je bilo treba posebe izvleči.
»Ve--zato sem pa morala takoj od Strukljevih. — Povsod jih je pregovoril — da so me pognali. — Samo vi mi še lahko pomagate. — Ali dovolite?«
»No — no, pa bodi!«
»Bog naj vam poplača!«
Obrnila se je, da bi odšla.
»Čaj no — — kaj pa France pravi?«
»Da me bo — vzel. — Sedaj seveda še ne more--toda
sčasoma.--Z Bogom!«
Šla jc, Mihelič pa jc drobil za njo:
»Punca, drugič pazi! — S takimi se nc pečaj — ki nima ničesar — ki ni sam svoj. —
* * *
Iz neotesanih jelovih brun za silo zverižena, z mahom in ilom zazidana in tu pa tam le malo ometana, jc stala Štirivoglata Andrejčeva koča v vsej svoji revščini in nagoti doli pod rebrijo za vasjo. Strešno sleme je bilo počilo pod vrhom, veter je bil odnesel ves pezdir in skopo, da je curkoma lilo v prazno, zaduhlo sobo. Niti vsakdanje gladne in požrešne, gnusne golazni ni bilo v tej podrtini; celo črvi in kukci so sc bili izselili iz trhlih, popolnoma razjedenih hlodov, zapustivši za seboj rumen, droben prah in brezštevilno luknjic in rovov.
V sobi je stala razpokana, odrta in okrušena peč, za njo na tleh pa je ležalo kup gnile, preperele, plesnive slame. Stekla v malih, črvivih oknjakih ni bilo nebenega, zato so že bili poskrbeli vaški paglavci, ki so si jih volili za cilj, kadar so se izkušali in tekmovali, metajoč kamenje ali kepe.
Le-sem se jc privlekla tisti večer Marica. Razbita okna jc po-mašila s slamo in starimi cunjami, v peč pa si nanesla z bližnjih plotov zmrzlih, ledenih drv. Dolgo se je trudila, da je ukresala ogenj. Skozi razpoke pri peči sc jc spuščal v izbo gost, smrdeč dim ter jo napolnil popolnoma. Mučno jc bilo bivati v taki sobi, ko je gost, žgoč dim silil v oči in jemal vid, dušil dihanje in legal na pljuča — mraz pa jc bilo vendarle.
Marica je zlezla na peč in se sključila v kepo, da bi se vsaj nekoliko ogrela. In v spomin ji je prihajalo vse . . .
Oh — kako nesrečno se jc čutila!
Očeta ni poznala nikdar, mati ji je umrla, kp jc bila šc malo dete — — nihče je ni hotel poznati. Drugi ljudje imajo strice, tete in druge sorodnike, a ona ni imela nikdar nikogar.
Vedno je bila le za trpežno živino, za težko delo, brez vsake zabave; lepe besede ji ni privoščil nikdar nihče. Kvečjemu so jo pomilovalno gledali in se je ogibali. Ona pa sc jc vsemu temu privadila. Vsiljevala se ni nikomur, z delom pa se je pošteno živila. Zaradi nje spretnosti so jo radi jemali v službo; drugače pa sc ni nihče brigal zanjo.
Pač!
Krznarjev France je bil prišel tisto leto od vojakov. Lep, postaven fant je bil. Kaj rad se je oče pobahal z njim.
Tisto leto jc služila Marica pri Štrukljevih. Krznar in Štrukelj sta pa soseda. Njiju hiši, hlevi, kozolci in druga gospodarska poslopja sc dotikajo.
Francetu se je zdela Marica jako zala, in oni predsodki, kateri so drugim ljudem odtujevali Marico, njega niso nič zadrževali. Da pa se je vdala ljubezni ona, do tedaj vedno zaničevana, teptana, preganjana sirota, to jc bilo celo naravno. Do tedaj je ni bil še nihče prijazno ogovoril, nihče se ji nasmehnil; ta Francc pa jc bil tako dober — tako prijazen in pa tako — lep.
In rada sta se imela . . .
Uh — — sedaj se je pa izcimila iz tiste ljubezni taka nepopisna nesreča. Sedaj se jc bila ljudska ogorčenost proti njej podvojila. Obup se je polaščal njene mlade, neizkušene, trpeče duše, a molila je, molila . . .
Kam naj se obrne? Za službo nc bode, in je tudi nihče nc bi maral v službo jemati; France je nima vzeti na kaj, in stari bi ga tudi zapodil. . . . Grozna bodočnost!
In stemnilo se ji je pred očmi, kri ji je pa udarila močneje k srcu...
* *
*
Staremu Krznarju so ljudje kmalu prinesli na nos, da se je njegov Francc spečal z Marico. Pri tej nepričakovani novici mu jc trhli obraz kar prebledel; suhe, uvele, zategle ustnice so mu posinjele, in krč jih jc pričel pretegovati in krčiti. Usnjate, koščene roke so mu omahnile kakor mrtvoudnemu — bati se je bilo, da ga zdajci popade božjast.
Joj! Saj pa je bil to res grozen udarec; zadelo ga je najhujše, kar ga jc sploh moglo. Ves čas svojega življenja, od mladih let do
sivih las, se je zvesto varoval, vsake oskrumbe, in res,/dasi se mu je dalo marsikaj očitati, toda v tej stvari je bil čist kakor zlato; prav zategadelj, ker je imel v tem pogledu tako čisto vest, prav zato je bil tako ostro nastopil proti županu Miheliču v nekem takem slučaju
—	sedaj pa se je pripetilo to njemu, poštenjaku Krznarju, v njegovi rodbini. — Oh, ta sramota! Da je z visokimi obrestmi neusmiljeno drl dolžnike, da jih je bil žc nekaj pregnal z doma, zastran tega mu ni vest nič očitala; — da se je pa njegov sin toliko izpozabil, njegov edinec, njegov France — to ga jc neizrečeno peklo!
Ko sc jc zopet zavedel, ga jc od srama kri zalila tako, da je kar divjal; pulil si jc lase, si trgal telovnik ter grozovito klel; nazadnje jc pograbil težko, ostro sekiro z obpcčnc klopi in skočil skozi vrata
—	v hlev — iz hleva pod kozole — od tod v skedenj — dalje v listnico — zopet v hišo — zopet v hlev — po stopnicah pod streho.
—	In skakal jc besno, zdivjano, kakor mladec dvajsetih let. Zaripljcn obraz se mu je krčil, gubančil in zopet iztegoval. Preko penastih ustnic in rumenih, škrbastih zob pa mu je bruhala kletev za kletvijo.
—	Tekel je okrog poslopja — enkrat — dvakrat — in zopet. — Potem pa jc omagal in legel v posteljo.
Franceta niso mogli priklicati tisti dan, naslednjega dne še tudi ne; preteklo jc šc več dni, in šc ga ni bilo na izpregled.
Ljudje so si žc pravili, da je šel v Ameriko, drugi pa so zopet pobijali to misel, češ, saj ni imel potninc, ter ugibali, da služi v mestu...
Ko se je Krznar nekoliko osvestil ter okreval, je najpreje iz-posloval pri sosedu Štruklju, da je le-ta pognal Marico iz službe; potem pa je tudi poskrbel, da je nikjer drugod niso hoteli v službo, niti pod streho; nekateri so ga slušali pač samo iz bojazni, ker so mu bili dolžni.
Na ta način se jc stari Krznar nadejal, in to mu je delo dobro» da mu pojde Marica izpred oči. Ko pa jc zvedel, kje se jc naselila Marica, jc znova zbesnel ter grozno klel župana, »razuzdanca« Mihe-liča; rad bi bil izposloval tudi pri tem, da bi ji vzel dovoljenje za naselitev, toda s tem bi se bil g!oboko ponižal pred onim, katerega jc prej sam zaničeval; to jc bilo pa le prehudo!
Niti gospodarstvo, niti delo ga ni več veselilo, niti denarne špekulacije in oderuštvo. Po cele ure jc stal pri oknu, gledal skozi potne šipe na ccsto in klel. Govoril ni z ženo, ni s hlapci, ni s sosedi, z nikomer. Grbil sc jc, gubančil, ginil in se staral ... V srcu jc imel črva, ki ga jc grozno ujedal. . .
Naposled pa se je premagal ter šel k županu. Dasi se ga je nadejal Mihclič po zadnjih dogodkih, vendar se je nemalo začudil, ko ga je zagledal pred seboj. Vse sovraštvo ga je hkratu minilo; dobil je sijajno zadoščenje za vse žalitve in sramoto — ponosni nasprotnik se je pred njim ponižal! Oj, kako mu je to dobro delo!
»Kaj pa bi rad, kaj, sosed?«
Izredno dobre volje je bil tačas župan Mihclič.
»Hudo je, če človeka preganja nesreča, kjer si žc bodi, najhujše pa je, če ga pri otrocih. Sam veš, kako jc! — — Radi tega sem
prišel k tebi--pomagaj mi — — odpusti, ako sem te kdaj
žalil--.«
Podal mu jc velo roko, skesan, pobit, skrušen.
Bolj nc bi bil mogel razveseliti Miheliča, a ta, hoteč svojo zmago kar najbolj izkoristiti ter se jc dodobra nasititi, se je delal nevednega in je Krznarja šc dalje natezal:
»Kako naj ti pomagam — zakaj ?«
»Saj veš, ona Marica ondi — — zakaj si ji dovolil, da se je naselila? — — Odpravi jo!--Siccr bo to moja smrt--.«
Mil, otročje mehak je bil glas Krznarjev.
»Pregnati je ne morem, domačinka jc; sicer bi jo morala rediti občina.«
»Moj Bog!--hm--mati njena vendar ni bila iz tega
kraja--navadna vlačuga!«
»Zapoditi jc nc moremo. Toda, toda — zlepa bi se morda dala. Zlagoma jo moramo odpraviti. — Vrzi ji par stotakov — pa sc pobere za vedno od tod!«
Obema se je zdela ta misel ugodna; ukrepala sta.
»Ti--eh — — Mihclič! Pokliči jo sem!«
Krznar se jc tipal na levi strani po telovniku, medtem pa je poslal Mihclič po Marico.
Za par hipov je bila dekla nazaj.
»Semkaj ne more — leži; včeraj je povila hčerko!«
K sreči je dekla izginila skozi vrata, da ni opazila, kako se je pri tej novici izpremenil Krznar; kar obsteklcl jc, poblcdcl kakor krpa, potem se pa stresel po vsem životu kakor šiba.
Ko se je zavedel, jc poskočil brezumno, krčevito stisnil župana za roko ter ga potegnil za seboj.
»Pojdi z menoj — — prosim tc--ona mora od tu —
naj mc stane pet sto — — tisočak — — dva — tri--«
Slušal ga je Mihelič, I£rznar se mu je žc smilil. Komaj ga jc dohajal župan, tako je hitel stari oderuh po vrteh za vasjo k po-drtini Andrejčcvc koče. . . .
Nenavaden prizor jc kaj malo ugajal možema. Na kupu slame je ležala skrčena Marica, zavita v stare, grde cunjc; na prsi je krčevito pritiskala dete. Moža jc obšla zona.
Obstala sta in molčala. Med cunjami, sredi onega shujšanega obraza, v globokih, temno obrobljenih očesnih jamicah pa so sc jima svetile nasproti lepe, modre, toda motne oči, zroč tako boječe, tako
trepetajoče.....
Dolg jc bil molk.
»Marica!« je pričel župan, nekoliko ginjen; okrog srca mu je nekaj neznanega gomezelo, ko jc gledal to žensko tako zapuščeno, tako bedno, ko ni imela človeka, ki bi ji zakuril pcČ v tem groznem mrazu, popravil ležišče, ji ponudil sklcdico juhe ter ji prvoščil vsaj dobro besedico . . .
»Marica! — Kaj nc, hudo ti jc?« »Sami vidite!«
S slabotnim, onemoglim glasom mu je pritrdila Marica; dete jc pritiskala krčevito k sebi ter dihala globoko, težavno. Krznar jc gledal v strop in dušilo mu je sapo, Mihelič pa je posredoval dalje:
»Hudo ti je, vidiš! — Toda mi bi ti lahko pomagali — —
radi pomagali-->«
One utrujene, izmučene oči so se nejeverno odprle. »Denarja ti damo, mnogo denarja — — samo odtod pojdi! — — Drugje ti bolje postrežejo — bolje se ti bo godilo. Mi ti
damo, kolikor hočeš---lc nazaj nc bi smela nikdar več. — Koliko
hočeš? Reci, koliko hočeš!«
Upadli, mrtvaško bledi nje obraz jc tedaj malce zardel, motne oči pa so se ji jezno zajskrile; pozabila je svojo nemoč, se dvignila nekoliko pokoncu, dete pa položila na stran:
»Nemaram ga — vašega denarja, nc mogla bi ga rabiti! —
Drži se ga kri — — in radi bi, da se ga še prime.--Od tod
nc pojdem — boljšega življenja nisem vajena — — rojena sem za trpljenje in zaničevanje! — Storite, kar hočete!«
Moža sta obstala. Tolikega odpora, toliko srčnosti in ponosa nista pričakovala, in Mihcliča jc bilo nekoliko sram. Tedaj pa jc povzel Krznar mehko, prijazno:
»Marica, pojdi od tod---pojdi proč--prosim te--
drugače mc umoriš! Dam ti, kolikor hočeš —• — pomanjkanja nc boš
trpela	pojdi od totl — — lepo te prosim' — — lepo te
prosim — —.«
To je bilo nekaj nenavadnega. Segel je z desno roko v levi, notranji žep telovnika, izvlekel zamazan, oguljen, masten ovitek in ga s tresočo roko vrgel Marici na ležišče.
Pretrgal sc jc ovitek, in iz njega so se usuli desetaki.
»Vzemi Marica--vzemi--mnogo je — — stradala
ne bodeš nikoli — —■ ali nočeš?«	r
Razburjen jc bil do skrajnjosti. Miheliču pa je bilo tako tesno v tej zaduhli, črvivi izbi, v tej siromaščini; kar obrnil sc jc.
Marica pa jc s tresočo roko porinila od sebe denar, ogorčena in razjarjena, ker sc jc hočejo iznebiti, da jim ne bi bila na poti.
»Nikomur ne delam nadlege —---pustite me v miru! — —
Denarja vašega nc maram--gnusi se mi.--Od tod nc grem
nikdar---tu sem rojena — — tu sem bila teptana, zaničevana
— — pa drag mi jc ta kraj — — in tu naj umrem!«
Potem jc zopet vzela dete k sebi ter se obrnila v steno. —
Odločna samozavest in trdna, neupogljiva volja jc spravila Krznarja popolnoma iz ravnotežja.
Krznar se je pripognil k tlom; kakor maček je pobiral denar, ga mečkal in tlačil v žep. Potem pa jc zdivjal na prosto, za njim pa
jc stopil Mihelič, počasi, ne da bi se bil kaj poslovil.
* *
*
Tistega večera se jc bilo stemnilo jako zgodaj.
Ze trd mrak jc bil, ko je hitel v vas Krznarjev France, nesoč na rami veliko, težko culo. Hitreje jc stopal, bolj ko sc jc bližal domači vasi. Včasih je udaril prav z močjo z okorno, kovano peto ob zmrzla tla, da sc mu jc otrcscl sneg, katerega se je prav mnogo nabiralo na širokih, rjavih črevljih. Prišedši v vas, ni krenil domov; splazil se je skrivaj do enega svojih prijateljev in ondi jc pozvcdcl, kje stanuje Marica, in da jc žc povila dete. Podvojil jc korake po ozki, slabi gazi k Andrejčevi koči.
Vrata so bila le priprta, in ko sc je zadel vanja s svojim črcvljcm, so glasno, režeče zacvilila. •
Močno se je prestrašila Marica; nikogar sc ni nadejala po noči. Vstopil jc v temno izbo ter z razprostrtimi rokami tipal okolo sebe.
»France, si ti?«
Slaboten otročji glasek seje hkratu odzval v temnem kotu na tleh.
»Da! Jaz sem. Kje pa si — — kje pa si?«
Počcnil je in z rokami' tipal po ilovnatih tleh, kje je ležišče. Temno je bilo kakor v rogu.
»Tu sem--tu!«
Sklonil se je k njej in prijel dete v naročje. Poljubljal je jc in ihtel in zopet jc poljubljal. Za hip se jc čutil srečnega in poljubljal jc tudi Marico na mokro, solzno lice.
»Nc jokaj! — — nič hudega ti nc bode — — v mestu imam službo — — dobro službo — — stradala nc boš več — — prinesel sem ti kruha, vina, mesa. — — Daj, da nažgem luč — —
»Nimam luči!«
Novič je zaihtela, močneje, glasneje.
»Nikar se nc jokaj! — Slišiš? — Kmalu bode bolje--črez
mcsec dni gotovo! Slišiš, da ne jokaj!--Kaj pa ti jc?«
»Tvoj oča mc hoče pregnati; obetal mi jc denarja — — naj se spravim od tod — — rotil, prosil, klel me je — — in denarja mi jc ponudil mnogo--dejal pa jc, da mu moram izpred oči.«
Franceta je Maričino pripovedovanje razvnelo, in klel je očeta . . .
»To ni oče . . . .«
V tem je odvezal zavoj, ki ga je bil s seboj prinesel, ter ji ponudil mesa in vina; hlastno jc segnila po njem Marica.
On pa je sedel poleg nje ter jo tolažil. Poljubljal jc dete, poljubljal njo ter ji tiho govoril o lepši bodočnosti.
* *
*
Eno po polnoči jc že bilo udarilo na veliki zvon farne ccrkvc. Malokdo jc šc čul tačas, saj jc spancc takrat najslajši.
Iz Krznarjcvc hiše jc stopil zdajci stari, potihoma zaprl za seboj vrata, se potipal v žep in krenil proti Andrcjčcvi koči. Težko jc sopel. Včasih jc malo obstal, se ozrl oprezno okrog, se tiho, priglu-šeno odkašljal in šel zopet dalje — in zopet obstal — se oziral — in šel zopet dalje.
Po mačje, tiho seje bil priplazil do koče. Posluhnil jc malo; ko je bilo vse tiho, jc izvlekel iz hlačnega žepa vžigalico, jo prasnil ob irhaste hlače in jo pritisnil v slamnato streho; potem se jc spustil v dir.
Iz strehe sc jc zdajci pokadil gost, sivkast dim, za njim pa jc švignil rdeč, sikajoč zubelj in objel hipoma vso kočo. Lahna sapa jc hitro razpihala ogenj. Pričelo jc goreti izsušeno, trhlo tramovje, za tem črvive lesene stene. V malih minutah sc jc zrušila stara podrtina ter pokopala pod seboj prcbivavcc. .Niti vzklika ni bilo nobenega čuti;
vse, kar jc bilo notri živega, se jc bilo menda jSodušilo v gostem dimu, šc predno sc jc kateri iz spanja zdramil.
Iz vasi ni bil nihče ognja zapazil. Šele popoldne tistega dne jc prihitel v vas Lisjakov Tone ter jc raznesel novico, da je pogorela Andrejčcva bajta. Zdajci jc hitelo mlado in staro na lice mesta, a pamagati ni mogel nihče več.
Razkopavajoč pogorišče, so ugibali, kako jc bil nastal ogenj; nekateri so menili, da jc Marica sama zažgala ter si tako naredila koncc svojemu bednemu življenju. Med ogorki in pepelom so našli mnogo doccla prežganih človeških kosti.
»Sama je zažgala.«
»Bog jo bode kaznil.c
»Škoda jc ni!«
»Kakršno življenje, taka smrt!«
Ostro so jo sodili in razkopavali dalje. Naleteli so tudi srebrno
uro in žepni nož, ki so ju spoznali kot Francetovo lastnino.
* *
Teden pozneje je šel Krznarjcv pastir po steljo pod kozolc. Ondu pa jc trčil s svojo debelo glavo ob nekaj trdega ter pogledal kvišku.
Veter sc je igral z obešenim truplom, gugajoč jc semintja; vrvica sc jc odvijala in zavijala, truplo pa sc jc sukalo in sukalo . . .
Tačas sc jc debeloglavi pastir tako prestrašil, da mu je kar srcc zastalo in se z mesta ni mogel geniti — potem pa je z glasnim krikom kakor brezumen stekel v hišo.
Dolgo je trpelo, predno sc jc toliko oddahnil, da jc mogel domačim dopovedati, kaj jc videl.
Ko so šli pod kozolc gledat, so našli ondu obešenega — starega Krznarja.
$g>
v
Se malo časa.
az drevje veter listje siplje,	Raz drevje veter listje sipljc.
Narava zgublja zadnji cvet.	Narava zgublja zadnji cvet.
Nekdanjo bujno bo naravo	Šc malo časa . . . tudi mene
Pokrival kmalu sneg in led.	Pokrival bode sneg in led.
Rudolf.
Sveti večer v roparskem brlogu.
Spisal Dolenjski. 1
nano jc, da seje 1878. 1. vstaja v Bosni in Hercegovini nalile velikemu požaru uduŠila lc polagoma; lc počasi sc jc mesto za mestom osvojilo vstašem, in šele proti koncu leta so bili vsi večji kraji v avstrijskih rokah.
Vstaši so se razkropili; nekateri so šli domov, drugi so se poskrili po gozdih in brlogih ter so potem kot hajduki napadali male vojaške oddelke in mirne potnike, pa tudi sela in vasi, v katerih ni bilo nič vojakov ali orožnikov.
Vojaki šc zmerom niso mogli počivati po trudapolncm vojc-vanju, temveč so morali biti vsaki čas pripravljeni, da se vzdignejo proti kaki hajduški četi.
Bilo jc 24. grudna 1878. 1. Polk, v katerem sem služboval, jc bil nastanjen v majhnem bosenskem mestu blizu dalmatinske meje. Debel sneg jc pokrival gomile naših junakov, kateri so bili padli na bojišču časti in slave, ali pa pomrli za legarjem daleč od svojega doma. Kamor si pogledal, povsod se ti je razprostirala dolgočasnost in puščoba.
Tudi po našem mestu je bilo vse prazno in tiho, lc semtertja si videl korakati po ulici vojaka ali pa hlačati bosenskega široko-hlačnika. Povsod si pogrešal ono živahno življenje, katero se razvija na dan pred svetim dnevom po drugih avstrijskih mestih.
Letos bomo torej prvikrat brez jelke? — Nikakor nc! Častniški sluge imajo žc povelje, da oni okrasijo namesto nežnih rok drc-vescc in jc postavijo v gostilnici pri »nadvojvodi Ivanu«, kamor smo navadno zahajali častniki na hrano. —
Da se napravi šaljivo žrebanje, jc imel prinesti vsaki udelcžcncc dar s seboj.
Zavijal sem ravno v deveti papir neko stvar, ki jc bila podobna onemu konjičku, ki zadaj piska — kar potrka nekdo trdo na vrata. — »Naprej 1« zakličem.
Ordonanca mi poda listek ter odstopi. Hlastno ga preberem. — Gradovi, katere sem zidal v oblake, so se mi zdajci podrli, in upanje nekaterih veselih ur mi jc bilo splavalo po vodi — odriniti mi jc
bilo in sicer takoj, odriniti proti hajdukom in to na dan pred svetim dnevom, ko vse počiva in se veseli!
Iz malega zvonika samostanske cerkve v Gdrici sc je milo razlegal glas zvonov črez hrib in plan, ki ju jc pokrivala bela zimska odeja, ko je majhen vojaški oddelek pod mojim poveljstvom stopal počasi proti vzhodu.
Smrtna tihota je bila med moštvom; kar se oglasi Stariha, katerega smo zaradi njegovih burk Pavliho imenovali, ter reče: »No, Lazar, zakaj se kremžiš, kakor bi strgal hren ali rezal čebulo? Korajže, korajžc je treba vojaku, potem pa beži pred njim tudi sam hudič!«
»Ljubi stariha, poguma mi ne manjka, a to zvonjenje mi pretresa srce; zdi se mi, da me spremljajo zvonovi na zadnji poti.«
»Lazar, ti si hipodrom« —hotel je reči »hipohonder« — »ne govori tako žalostnih reči, siccr zleze tovarišem srce v škornje, in kdo naj lovi potem roparje?«
»Nikomur nočem pobijati srca, a prav mi ni, da smo morali odriniti tako hitro; ostalo mi je komaj toliko časa, da sem mogel zakleniti skrinjico, v kateri hranim denar, ki sem si ga prihranil pri vojakih — izroči ga moji ženi; kupi naj si zanj lepo kravo in naj jo ima za spomin na revčka Lazarja, ki se morebiti Šc danes preseli v krtovo deželo; »ekstra bluzna«, ki jc tudi v skrinjici zaklenjena, naj bo pa tvoja!« . . .
Stariha mu prestriže besedo: »Za božjo voljo! Lazar, kaj pa čenčaš! Ali delaš testament? Vedi, da s tem strašiš tovariše, kakor napaženi Marko vrabce v prosu. Taki ste vsi stiskači. Denar je vaš Bog, in kadar je treba, da se ločite od njega, takrat javkate kakor mačka, ko ji stopiš na rep. Cesar ne plačuje vojakov zato, da bi si množili s plačo svoj imetek. Mene ne skrbi, kaj bo z mojim prihrankom, ko umrem; kajti pošteno zapravim vse, kar dobim, in zraven tega sem vedno vesel, danes pa najbolj, ker imam zopet priliko, da se izkažem v boju proti roparjem. — Gotovo se še spominjaš tistega jutra pred zadnjim bojem, ko ti je spečemu pod drevesom padel list v odprta usta in te zbudil; ali si že morda pozabil, da si nato tako prcbledcl, kakor bi bil ležal že štiri dni v grobu ? Že takrat si mi hotel zapustiti svojo »ekstra bluzno«. Pa nič žalega se ti ni pripetilo v onem boju, in prepričan sem, da tudi to pot prineseš zdravo kožo domov, kajti kopriva nc pozebe, in strahopetci imajo srečo.«
»Kaj? Jaz strahopetec?«
»Ničesar ne odvzameta, kar sem rekel; pristavim pa še, da ima vsaki zajec več poguma kakor pa ti.«
»Se danes boš drugače govoril o meni.«
»Vesel bom, ako se uresničijo tvoje besede.«
Lazar jc bil hudo žaljen in ni črhnil bcscdicc več.
Kažipot, ki nam je bil sporočil o roparjih in nas potem vodil, mi od daleč pokaže oni obrasteni hrib, na katerem so se baje skrivali lopovi, s pristavkom, da je treba že sedaj kreniti na desno, sicer bi oni prezgodaj zapazili pretečo jim nevarnost.
Ko smo prigazili do znožja omenjenega hriba, se jc dan že poslavljal, in mraČilo se je že. Vodnik me opozori na sivi dim, ki se je valil počasi izmed vrhov šibkih jelk in smrek.
»Tam-lc«, pravi, »imajo roparji svoj brlog; lc tiho in previdno — zasačimo jih ravno pri večerji!«
Omenjeni hribček je bil na treh straneh obrasten, na četrti pa gol. Vojake, ki so sedaj koračili skupaj, je bilo treba malo razprostreti.
Lazar, ki sc jc obnašal na poti tako malodušno, jc hotel biti sedaj prvi. Pos!al sem ga z nekoliko drugimi pešci pod poveljstvom Starihe na levo; na desno jc pa odšla večja patrulja, jedro z vodnikom pa jc ostalo v sredi. Tako razdeljeni smo koračili tiho, kakor bi miši lovili.
Hajduki so bili neprevidni; postavili niso bili nič varstvene straže; menda so se vsi gostili pri večerji, ne nadejajoč sc nobene nevarnosti na sveti večer.
Sreča nam jc bila mila, bosta in mrak sta nas podpirala — toda človek nc hvali dneva pred večerom!
Zmrzla snežna skorja, ki nam jc hrstela pod nogami, nas je izdala; hajduki so nas zapazili, ko smo bili šc dvesto korakov od njih oddaljeni.
Nepričakovani napad jih jc pa prestrašil in zmešal tako, da so vse popustili ter sc spustili v divji beg proti oni strani, kateri zapoveduje Stariha.
Ko Lazar zagleda bežeče tolovaje, plane za njimi, kričeč: »Stojte in vdajte se !«
Hajduki se niso zmenili za tc klice, temveč so bežali, kar so mogli, Lazar pa za njimi. Kmalu se mu jc posrečilo, da jc enega izmed roparjev dohitel. Ker se mu pa ta ni hotel vdati ter jc udrihal po njem z nekim železnim orodjem, mu Lazar z bodalom posveti tako, da se je hajduk takoj zgrudil.
Nedaleč «d njega pa se ,je rval Stariha z drugim roparjem, ki je srčno sukal nož ter se uspešno branil. Tedaj pa je Lazar pri-hitcl poveljniku na pomoč, in v tem trenotku je zabodel Stariha nasprotnika v srce, da je bilo precej po njem.
Tudi drugi vojaki so napeli vse svoje moči, da bi ujeli kakega tolovaja; ker se jim pa to ni posrečilo in se hajduki za njih klicc niso nič zmenili, so začeli na-njc streljati, a zaradi hoste in mraka brez uspeha.
Medtem se je bilo nebo stemnilo, in oster veter jc drevil padajoči sneg, da sc jc vse kadilo, in v tem metežu in nastopajočem mraku so izginili hajduki.
Ker jih zaradi teme ni kazalo dalje zasledovati, smo vzdignili mrtveca in ranjenca ter se povrnili z njima v špiljo.
Ondu je sanitatni vojak preiskal ranjenega hajduka ter izjavil, da jc rana sicer nevarna, da se je pa nadejati, da mož okreva, ako ga prej ne obesijo.
Izprašcval sem potem ranjenca, zapisal njegove izreke v zapisnik in ga dal nato položiti v brlogu na tla, ki so bila postlana z mahom.
Improvizovani zdravnik jc preiskal tudi mrtveca ter konstatoval, da jc tolovaj umrl vsled zahoda v srce. Da se ga čim preje izne-bimo, sem takoj zaukazal izkopati jamo. Stariha, ki jc tudi včasih v domači cerkvi sveče prižigal in se najbolj razumel na cerkvene obrede, je prevzel svečeniško opravilo, in Črez pol ure jc krila žc črna zemlja roparja.
Preiskal sem potem brlog. Bil jc ob znožju strme skale ter imel prostora za kakih 50 ljudi; pred vhodom jc bilo nekaj podstrešja. Notri je bilo pripravljeno ognjišče, in na njem jc bilo pečeno jagnjc, s katerim so se baš lopovi mastili, ko smo jih iznenadili. Na desni strani vhoda smo zapazili najprvo kup drv, na teh pa dve odrti ovci, a tri žive so bile šc privezane na kolec v drugem kotu špilje. Na koncu brloga smo našli meh s črnino, ki so jo bili roparji skoro gotovo ugrabili kakemu Dalmatincu. Po stenah pa so viseli hand-žarji in puške, katerih hajduki v naglici niso bili utegnili s seboj vzeti. —
Vojaki, ki so gazili žc več ur po debelem snegu, so bili zelo trudni. Do najbližje vasi je bilo še daleč; po noči, po neznanem torišču nam roparjev nikakor ni kazalo zasledovati — a v brlogu vsega zadosti, kar more utrujenega vojaka pokrepčati — nismo se torej dolgo pomišljali, ampak sklenili obhajati sveti večer v hajduški špilji...
4*
Po storjenem delu se sladko počiva, pravi pregovor — a mi se še nismo smeli ravnati po tem izreku, kajti zlikovci bi utegnili dobiti pomoč ter se vrniti po pečeno ovco; pripravljeni smo torej morali biti vsaki trenotek na napad. Zavarovali smo brlog na vseh straneh ter čuvali celo noč. Pečena ovca pa nam jc dobro dišala. In kdo vojakom, ki so bili tako vrlo zvršili svojo dolžnost, nc bi bil privoščil, da si spečejo tudi oni dve, ki sta žc bili odrti?
Mastno pečenko pa je bilo treba pošteno zaliti. Stariha, ki jc tudi natakarski posel najbolje razumel, jc privalil iz temnega ozadja meh z vinom in napolnil tovarišem sklcdicc — seveda pri tem ni pozabil sebe.
Ko so bile vse sklcdicc napolnjene, je vzdignil Stariha svojo in Lazarja tako-lc nagovoril:
»Dragi tovariš!
Kakor ni vsaki dan nedelja, tako se tudi že dolgo ni pripetilo, da bi sc kdo tako čisto opral, kakor si sc ti. Danes si pokazal, da si najprej hraber vojak, potem šele mož in oče. Odpusti mi, da sem tc napačno sodil in te šc cclo razžalil. Veruj mi, da te sedaj vsi imamo za pogumnega vojaka.
Bog živi Lazarja, našega junaka!«
Lazar sc je za tc laskave besede ginjen zahvalil in podal Starihi-Pavlihi roko v spravo . . .
Stariha ni bil nikoli zaspan, to je bil že mnogokrat dokazal; šc posebno pa je to noč povedal marsikatero šaljivo in tako pregnal zaspanec svojim tovarišem.
»Lazar, kaj nc, da se ti v brlogu na tolovajevi sedmini bolje godi nego tvoji ženi doma, ki nocoj skoro gotovo krhljc kuha in hruševko pije — pa tudi bolje nego tvojemu očetu, ki sedi v svojem kotu in puši tobak?«
Besedica »tobak« je zbodla I^azarja, in začel jc tako-lc govoriti: »Zadovoljen sem z današnjim dnevom, šc bolj pa sem bil zadovoljen, ko sem se odvadil tobaka. Koliko sem si že prizadeval, da bi to storili tudi moj oče, a do sedaj jc bilo vse zastonj. Pokadc mi tobaka vsako leto za lepo kravo, pa kaj naj storim? Oče imajo izgovorjen kot, obleko, živež in tobaka, kolikor ga pokade.«
»Lazar, dam ti dober svet. Tvoja hiša je že zelo slaba, močan veter ali rahel potres ti jo gotovo zrušita; podri jo raji sam in sezidaj okrogle sobe brez kotov, potem stopi pred očeta in reci: »OČc, vi ste si izgovorili kot, kota pa sedaj moja hiša nima, torej tudi vi
izgubite vsako pravico, da bi stanovali pri meni'« — Ako te oče tožijo, izgube pravdo. Tako, ljubi moj! se lahko očeta iznebiš.« —
»Kaj pa bo potem s tobakom ?«
»Oče pojdejo gostovat drugam, in ker so že zelo slabi, bodo raje tičali doma, in tako se raje odvadijo tobaka, nego da bi vsaki dan šli k tebi ponj.« —
Take in enake nasvete in zgodbice je Stariha pripovedoval in s tem in pa s pomočjo dalmatinske črnine dosegel, da so tovariši celo noč bistro gledali. —
Sveti dan je bil žc davno napočil, roparjev pa lc še ni bilo po pečeno ovco.
Ostali smo do osme ure v špilji ter si potem pri belem dnevu ogledali njih skrivališče.
Pobrali smo potem vse, kar je imelo kaj vrednosti, položili ranjenega hajduka na nosila, katera jc bil v naglici stesal sanitatni vojak, zapalili brlog in nato zasledovali roparje proti selu Mrčenovce.
Stariha je to pot naČcloval zadnjemu oddelku in vodil na tankem konopcu one tri backe, ki so jih bili našli privezane v brlogu.
Ko smo koračili kakor v mrtvaškem izprevodu proti omenjenemu selu, nas jc srečal bosenski kmet in, ne meneč sc za izprevod, je kričal: »Mojc ovce, moje ovce! Hvala vam, da ste mi rešili vsaj tri; lopovi so mi jih pred včeranjim odgnali šest — dajte mi nazaj vsaj tri!«
»Potrpite malo, očka«, mu rečem; »pokličite mi kneza, in ako on potrdi, da jc vse istina, kar govorite, potem lc vzemite tc ovce.«
Na kneževo in drugih potrdilo je smel odgnati kmet ovce; jaz pa sem dalje izpraševal kneza, kam so jo bili sinoči udarili hajduki.
Toda niti knez, niti kdo drugi v selu o njih ni hotel ničesar vedeti, dasi nas jc bil privedcl sled do sela in sc tam izgubil; preiskali smo cclo vas, a zasledili nismo nikogar . . .
Naš izprevod, ki jc bil obložen s liandžarji in puškami, se je sedaj počasi pomikal proti domu.
Ko smo na sveti dan ob štirih popoldne dospeli do samostanske cerkve v Gorici, je zvonilo ravno večernice svetemu Štefanu na čast.
Ranjenec na nosilih jc ječal bolj in bolj, in nosači postavijo nosilnico na tla; tedaj pa hajduk hipoma utihne in — za večno zaspi.
Mrtveca so sedaj namesto v bolnico nesli takoj v mrtvašnico.
Ko smo se bližali domu, je Stariha od zadaj pripihal in vzkliknil:
»Dragi Lazar! tvoje slutnje so se torej uresničile; imeli smo res pogreb, pa ne samo enega, temveč kar dva. Toda hvala Bogu, ti si to pot zopet odmaknil pete! Pa v tretje gre rado — pazi se!« . . .
Precej po svojem povratku sem sporočil polkovniku o vseh dogodkih, kateri so se bili pripetili v malem in kratkem boju, ter mu tudi pisal o Starihovem in Lazarje vem junaštvu.
Polkovnik ni bil skop s pohvalo; drugi dan si jc dal predstaviti oba junaka, ju vrlo pohvalil ter povrhu še podaril vsakemu cckin.
* * #
Kmalu potem jc vrhovno poveljništvo zaukazalo, da se stotnije zmanjšajo.
Meseca prosinca 1879. 1. je odrinil večji oddelek rezervnikov preko morja v belo Ljubljano, med njimi tudi Stariha in Lazar . . .
Na svetega Matije dan istega leta jc kupil Lazar na semnju v Moravčah za denarce, katere si jc bil prihranil pri vojakih, lepo kravo; Stariha mu je pa mcšctaril.
Šc tisto spomlad si jc dal Lazar sezidati tudi novo hišo, a ne po Starihovem načrtu, temveč po navadnem načrtu. Njegov oče je dobil v novi hiši zopet svoj kot, kjer je pušil z veliko slastjo tobak, katerega mu je prinesel sin iz blažene Bosne.
Cekin pa, ki mu ga jc bil podaril polkovnik, hrani Lazar Še dandanes in ga kaj rad pokaže vsakemu v potrdilo, da je res ustrelil roparja.
Drugače pa Stariha; ta ti nc ve povedati, je-li bil cekin bel, ali rumen. Zvest svojemu načelu: kar se pri vojakih prisluži, naj pri vojakih ostane«, jc cekin precej zdrobil in potem nekoliko dni .veselo in zadovoljno živel. —
Stariha in Lazar pa še dandanes, posebno pri čaši rujnega vinca, kaj rada pripovedujeta, kako sta obhajala sveti večer 1878. v roparskem brlogu.
«
LISTEK.
O g. prof. Kaspreta trditvi glede Lendovšekove-Štritofove »Slovenske čitanke za Nemceprijavljeni v zadnji številki lanjskega »Zvona«, da je polovico beril on izbral in priredil, kakor je baje razvidno iz aktov, ki jih hrani naučno ministrstvo, da pa jc pozneje vse prepustil Lendovšeku, ki pa je obljubil, da omeni kolege Kaspreta tudi v vvodu — nam je poslal g. prof. A. Štritof sledeče pojasnilo: »Meni je bilo to vse do sedaj popolnoma neznano. Ko sem po smrti Lendovšekovi prevzel rokopis knjige, da ga na podlagi obširne uradne ocene izpremenim in popravim, nisem nikjer dobil najmanjšega sledu o kakem sodelovanju Kaspretovem. Tudi v dotičnem ministrskem aktu, vsaj kolikor sem ga imel jaz v rokah, se je kot pisatelj imenoval edino le rajni Lendovšek. Jaz torej nikakor nisem kriv, da se g. Kaspreta zasluga ni omenila kjer-sibodi, če žc ne v predgovoru — kajti predgovorov ministrstvo nič več ne dopušča v šolskih knjigah. Ko bi bil jaz lc količkaj vedel o tem, bi bil gotovo storil svojo dolžnost. — Sicer pa naj sc pri vsem tem nikar nc pozabi, da jc bilo prvotni rokopis, pri katerem jc po lastni izjavi sodeloval g. Kasprct, v njegovi tedanji obliki vis. ministrstvo odklonilo; le-to ga je sprejelo šele, ko sem ga jaz temeljito predelal.	A. Stritof.
Prva nemška vadnica za slovenske občne ljudske šole. Spisala II. Schrcincr, ravnatelj, in dr. J. Bezjak, profesor n a c. k r. učiteljišču v Mariboru. — Velja vezana 70 vinarjev. — Na Dunaju. V ccsarsko-kraljevi založbi šolskih knjig. 1897. Str. 148.
Ta knjiga je vkljub svoji vnanji skromnosti — vprav cpohalna v našem pedagoškem slovstvu. Ona je izpolnila srčno željo vsakega naprednega učitelja; kajti njej prisvajamo zmožnost, da izpodrine za vselej in za vedno tisto zastarelo metodo, ki se navzlic in v porogo vsem veljavnim pedagogom pri nas še vedno ščeperi pri pouku tujih jezikov, torej zlasti nemščine. Žalostno in sramotno je, pa resnično, da sc jc šele črez več nego 200 let po Komenskega smrti v Slovencih porodila knjiga, ki utemeljuje jezikovni pouk v Slovcnccm neizogibnem kulturnem jeziku — v nemščini — prav na istih načelih, kakor jc osnoval Komensky pouk v tedanjem kulturnem jeziku — v latinščini — v svojih knjigah: »Janua aperta« in »Orbis pietus«. Podobnost med lc-tcm in Schreinerjevo-Bcz-jakovo »vadnico« jc šc večja, ker ima tudi lc-ta nekaj podobic — hiša, soba, obleka, rokodelci, šola, zvezek, knjiga, ura, kuhinja, človeško truplo — ki naj pospešujejo nazornost pri pouku. Sploh to knjižico vsem učiteljem nemščine pisatelj teh vrstic lahko najtoplejc priporoča, tembolj, ker jc imel priliko, da jo je žc v rokopisu natanko pregledal. —
Toda kakor so najboljši zakoni brezuspešni spričo trmoglavosti podlož-nikov, in kakor ostanejo najblažje naredbe brez uspeha spričo pasivne odpornosti njih izvrševateljev, takisto so najboljše učne knjige topo orodje v rokah indiferentnih učiteljev, katerih »vis inertiae* jc nepremagljiv zadržek za vvedbo in izvršitev šc tako koristnih preosnov. — Zato sta Schrcincr in Bezjak kaj modro ukrenila, da sta obenem s »prvo nemško vadnico« izdala za nje rabo kratek, nemško pisan »navod« pod naslovom: »Anleitung zum Gcbrauchc des ersten deutschen Lcscbuchcs für slovenischc allgemeine
Volksschulen«. — Preis 40 h. — Wien. Kaiserlich-königlicher Schulbücherverlag. — Str. 27.
Ta knjižica je šele pravi ključ za nemški pouk po »vadnici«, ker — poleg potrebnih pojasnil o uredbi »vadnicc« in poleg navodil za nje rabo — podaje tudi (na str. 8.—13.) kratko, pa jedrnato in točno karakteristiko analitične ali direktne metode, katero so kot edino pravo za pouk tujih jezikov priporočali vsi imenitni v z go j e slo vc i, od Ratkcja in Komenskega počenši, o katere upravičenosti in vrlinah pa se je treba naprednim in razsodnim učiteljem še vedno prepirati z zakrknjenimi gramatisti starega kopita; no, odslej ta neprilika preneha, in možno bo take nazadnjakc kar na kratko zavrniti ter jih napotiti do Schreinerjevega-Bezjakovega »navodila«. Celo umestno bi bilo tudi, da bi šolske oblasti po slovenskih deželah še posebno opozorile učitelje, katerim je poverjen nemški pouk, na to »navodilo« ter od njih strogo zahtevale, naj ga temeljito prouče ter se ga vestno drže.
Tudi srednješolskim učiteljem, katerim je poverjen nemški pouk v nižjih slovenskih razredih, kateri se pa doslej niso mogli spoprijazniti z »novo« metodo, prav nujno priporočamo »navodilo«; uverjeni smo, da se po njega pro-učenju tudi oni izpreobrnejo iz gramatistov v analiste, za kar sta se zaman trudila prof. Štritof in pisavec teh vrstic. Tudi prizadeta srednješolska voditelj-stva in nadzorništva nujno opozarjamo na »navodilo«, katero jih gotovo napoti, da analitično metodo, ki je bila doslej lc bolj tolerovana, kot edino pravo potrdijo ter jo zakonito vvedo. —
Kot posebno zaslugo pa štejem Schrcincrju in Bczjaku njiju vprav inge-niozni izumek, ki bo v zvezi z analitično metodo šc posebno olajševal začetek nemškega pouka, ki je sicer tako težak; po njiju »vadnici« se namreč služi učitelj iz početka pri nemškem pouku z latinico, ne pa, kakor je bilo doslej navadno, z nemškimi črkami. To postopanje je tako naravno, da se vriva človeku kar samo ob sebi, in njega prevelika korist je jasna ko beli dan, a vendar ga doslej ni nihče iznašel; res, pravo Kolumbovo jajce! Schreiner in Bezjak sta v istini lahko ponosna na ta izumek, ki ga še povrhu tudi prav vrlo utemeljujeta na 5. in 6. strani »navodila«. —
Odkrito priznamo, da nas ni kmalu razveselila kaka slovenska knjiga tako, kakor sicer drobni knjižici: »vadnica« in »navodilo«; z njima se je vsekakor zvršil lep napredek v našem šolskem knjištvu.
Zgodovina srednjega veka. Po Fr. Mayerjevi knjigi za nižje razrede srednjih šol priredil Anton Kaspret. Cena trdo vezani knjigi 2 kroni, mehko vezani 1 krono in 60 vinarjev. Natisnila in založila sta knjigo, ki ima 96 strani, Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg v Lj ubij ani.
Že po izdaji prvega zvezka nam je g. prevodivec v ustnem razgovoru zatrjeval, daje pri prelaganju, ker se mu ni bilo treba brigati za prireditev vsebine, vso pozornost obračal na jezikovno stran. Da je to res, nam ravno izišli drugi zvezek šc bolj potrjuje. Z zadoščenjem smo opazili, da se je prof. K. popolnoma oklenil — tudi glede besedosledja — tiste pisave, ki jo tudi naš list sledi. To treba vsekakor pohvaliti; kajti kakor je brez ugovora resnično načelo, da bodi vsakršni pouk obenem tudi jezikovni pouk, t. j. da ustrezaj vsem jezikovnim pravilom, takisto je neizprosna zahteva, da bodi vsaka učna knjiga, pa razpravljaj o kateremkoli predmetu, glede jezika ugledna. Za vselej so prešli
tisti časi, ko so si učitelji pri pouku takisto kakor spisovatelji šolskih knjig lastili pravico, da smejo, imajoč pred očmi zgolj tvarino in predmet, suverensko mrcvariti učni jezik ter se svobodno rogati njega pravilom . . .
Na to stran smemo torej zadovoljni biti, tembolj, ker je po dosedanji prelagatelj e vi skrbljivosti pričakovati, da se pri prihodnjih ponatiskih odstranijo vse hibe, ki so%sc morda to pot še vtihotapile, ter da se prevod tretjega zvezka Mayerjeve knjige še bolj posreči.
Tudi to treba pohvaliti, da je g. pisatelj v prevedeno gradivo večkrat vpletel kako beležko iz domače zgodovine.
Odveč bi bilo, ko bi hoteli na tem mestu pohvalno omeniti ta ali oni odstavek v knjigi, ki se je vrlo posrečil, na drugi strani pa pograjati to, kar se nam zdi nedostatno. Vendar nočemo zamolČati nekaterih nedoslednosti glede pisave lastnih imen. Prof. K. piše Toskana (str. 64., v. 17.) in tos danski (str. 33., v. 26. in str. 34., v. 22.), Cordova (str. 18., v. 5.) in £ordovsk i (str. 36., v. 17), Falter (str. 42., v. 16.) in /Falter (str. 29., v. 7.), Norim berk (str. 58., v. 15.) in Nürnberg (str. 82., str. 13..), Piza (str. 40.) in Pixa (str. 80., v. 29.), T/reodolinda (str. 8.. v. 2.) in Tcodorih (str. 2.) itd. — Napačne so oblike Em era« (str. 11., v. 30.), 6'rngrob (str. 70., v. 34.), Inocent (str. 51., v.l. in drugod), Avingnon (str. 65., v. 8.), prave pa: Em e raw, 6'rngrob in Avignon. — Bolje je pisati Brcgenz nego Bregnica (str. 11., v. 26.), St. Gallen, ne pa Št. Gol (str. 13., v. 14.), Freising in freisinški, ne pa brižinski (str. 29., v. 11.) itd. Všeč nam pa je, da piše prof. K. Spe i er, Mainz, namesto Spira in M o g u n c i j a. —
Glede vsebine je opomniti, da so razsodni slavisti — Jagic — dodobra ovrgli Konstantina Porfirogeneta pripovedko, da so se Hrvati in Srbi šele za bizantinskega cesarja Heraklija (610 -641) naselili med Dravo in Jadranskim morjem. — Prof. K. piše (str. 20., v. 5.), da je leta 788. premagal Karolov sin Pipin tudi Slovene na prošnjo oglejskega patrijarha Pavlina; ta trditev ni nikakor zgodovinski utrjena. — Namesto vojvoda Erih Furlanski (str. 20.. v. 14.) bi trebalo reči: furlanski vojvoda Erih. — Že leta 973. (ne pa 989!) je podelil Oton II. (ne pa III.) Škofjo Loko in njeno okolico freisinškim škofom (k strani 29., v. 10.). Za izraz »Markgraf* je rabil pisatelj enkrat krajinski župan (str. 21.), drugikrat pa krajinski grof; za »Markgrafschaft« je zapisal enkrat krajinska župa, drugikrat pa krajinska grofija (str. 29.); navadno smo doslej rekli: mejni grof in mejna grofija, n. pr. mejna grofija Goriška, nc pa krajinska župa Goriška. — K str. 52., v. 13.: Koroška vojvodina (nc pa štajerska!) jc obsezala v desetem stoletju dve marki. — Na str. 55., v. 11. naj se izbriše beseda nemški. — Vaclav Svetnik, Henrik Svetnik, Leopold Svetnik, Lu do vik Svetnik, dvomimo, da se udomači namesto »Sveti«; saj tudi pravimo Debeli, Veliki, Modri, Smeli i. t. d. — Prof. K. piše cistercijanci (str. 55., v. 30.), toda: cistercitski (str. 36., v. 2. in str. 39., v. 21.) nam. cistercijanski. —
Na podoben način omenimo o priliki — dasi malce »post festum«, toda upamo, da dobfi stvari v korist in za porabo pri bodoči drugi izdaji — nekatere nedostatke, stvarne in oblikovne, ki so se nam pokazali pri rabi.,.»Zgodovine starega veka«. —
Nepopolna. pa bi bila naša occna, ako se ne bi z besedico dotaknili vnanjc oblike, ki pri šolskih knjigah gotovo ni zadnja stvar; kajti ravno ona je
mnogo vzrok, da se kaka učna tvarina mladini prikupi ali odkupi. Naša mladina glede vnanje oblike skromnih svojih učil doslej gotovo ni bila razvajena. No, Kasprctovi prevodi niso nič manj lični nego Mayerjevi izvirniki, in kakor prvi zvezek, krasi tudi »Zgodovino srednjega veka« mnogo (26) čednih podob.
K. + B.
Mittheilungen des Musealvereines für Krain imajo v zadnjem nam do-šlem sešitku (IX. Jahrg., VI. Heft) zanimivo vsebino. Na prvem mestu je napisal prof. Ferd. Seidl obširno poročilo (str. 181. —194.) o dr. Fr. E. Suessa znameniti knjigi: »Das Erdbeben von Laibach am 14. April 1895«. Prof. Seidl lahko z zadovoljstvom konstatuje, da se uspehi Suessove obširne monografije bistveno ujemajo z nazori njegovega sestavka »o potresih na Kranjskem in Primorskem«, priobčenega v »Zvonu* 1. 1895. — in siccr takisto glede fizikalnega bistva potresnega gibanja, kakor tudi glede tektonskega velikonočnega potresa ljubljanskega. »Literaturbericht« pa prinaša (str. 195.—208.) izborno strokovno oceno prof. Pavlina o štirih «originalnih razpravah«, v katerih je najnovejši častivec »scientiae amabilis«, g. A. P. Winter v Ljubljani, opisal zanimivo rastlinstvo nekaterih kranjskih krajev ter jih priobčil v nemških botaniških časopisih. Naš rojak, prof. Pavlin, sam imajoč temeljito strokovno znanje, jc v živahni polemiki s perečim sarkazmom osvetlil »originalnost« teh razprav ter dokazal, da niso nič druzega nego nerodni, bombastovsko našemljeni plagiati. No, prepričani smo, da se g. Winter vendar oglasi »v obrambo«! Kajti kdor je toliko drzen, da stopi s plagiatom na dan, si tudi upa poiskati in najti zanj — puhel zagovor. — Prav tako se je oglasil drugi »originalni« znanstvenik, gosp. prof. dr. Gratzy v Ljubljani, v istem zvezku »Mittheilungen«. V XI. štev. lanskega »Zvona« smo jasno dokazali, da je ta gospod »pietetno« priobčil pod svojim imenom Krausov seznamek kranjskih duplin in literaturo o njih. Kljub temu si Gratzy v nekakem odgovoru v tem sešitku pod zaglavjem »Mittheilung der Schriftleitung« še vedno prisvaja »Autorschaft« »besonders in Rücksicht auf die richtige Bezeichnung der Orts- und Grottcnnamen des Registers gegenüber der vollsten Verwirrung bei Kraus«. Vsakdo razen Gratzyja pač vidi veljavo in jedro spisa v obsežnem izkazu raztresene literature o kraških duplinah, in tega je zmogel edino mnogoletni in znameniti preiskovavec naših duplin, Kraus. Ako naš pscvdoavtor meni, da ima prav, naj iztrebi iz Krausove knjige »Höhlenkunde« pravopisne pomote in naj jo izda pod svojim imenom ter čaka — odziva! Nedavno izišla zgoraj omenjena Sucssova monografija o ljubljanskem velikonočnem potresu ima nebroj popačenih krajevnih in osebnih imen. Ako bi bil Sucss svoj rokopis dal popraviti vestnemu Gratzyju, tedaj bi imeli sedaj priliko slaviti znamenito delo: »Gratzy: Das Erdbeben von Laibach« . . .!
Sicer pa smo nalašč Krausovo lepo knjigo »Höhlenkunde« vzeli v roke ter se uverili, da Krausova »vollste Verwirrung« obstoji v tem, da piše — prav kakor Deschmann — krajevna imena po navadni izreki namesto po književnem jeziku; upravičena jc naša slutnja, da Krausova »zmešanost« tudi v sestavku »Die Höhlen und Grotten in Krain« ni bila večja.
Z zadovoljstvom pa konstatujemo, da prof. Gratzy nič ne oporeka o po-natiskih iz prejšnjih letnikov »LaibachcriČnih«, nego le zahteva, da radi vprašanja, kdo-li jc avtor sestavka »Die Höhlen und Grotten in Krain* — Kraus ali Gratzy — naj sc sramujemo mi! G. Winter pa sedaj pojdi in isto vrzi v lice prof. Pavlinu!
Die Aufgaben der Erforschung der südslavischcn Dialekte, erläutert an dem Verhältnisse der serbo-croatischen Schriftsprache zur bosnisch -here eg o v in i sc hen Mu'ndart von V. Jagič. (Iz »Anzcigcrja« fil.-zgodov. oddelka dunajske akademije za 1. 1897., št. XI.)
To je majhna, 18 strani broječa brošurica, s katero je prof. Jagič vnovič opozoril na potrebo dialektnih študij. Poscbc se je oziral na razmerje srbohrvaškega jezika k bosensko-hcrcegovskemu narečju.
Hercegovina, južni del Bosne in južnozapadni Srbije so središče literarnega jezika, ki je dandanes v veljavi v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Dalmaciji, Hrvaški in Slavoniji, v južni Ogrski, Istri in po Kvarnerskih otokih, in kateremu v znanstvu navadno pravijo »srbohrvaški«, pa tudi nazivki: »ilirski« (Istra), »bosenski« (Bosna), »slavonski« (Slavonija) se ponekod rabijo.
Lepoto bosensko - hercegovskega narečja so priznavali že v XV. stoletju, zlasti Dubrovčanje, in njih pesnik Palmotič se je raje služil s čistim bosenskim narečjem, nego z domačim, z italijanizmi pomešanim. Tudi Jernej Kašic iz severne Dalmacije v svojem delu »Rituale illyricum« (1640) in leksikograf Jakob Mikalja v svojem slovarju »Blago jezika slovinskoga« (1649) hvalita dičnost in blagoglasnost omenjenega narečja v primeri z drugimi. Njiju so sledili najboljši pesniki in pisatelji 17. in 18. stol. tembolj, ker je Bosna porodila lepo število slovstvenikov, zlasti frančiškanov, dočim je pravoslavnim duhovnikom še rabila lc cerkveno-slovenska mešanica. — Tudi Vuk Karadžič, stvarnik modernega srbskega knižnega jezika, je zadel pri svojih naukih ob bosenskega pisatelja Divkoviča ter se je divil krasoti njegovega jezika in, sam ga visoko ceneč, ga jc toplo priporočil tudi svojemu učencu Gj. Daničiču, naj ga izčrpi v srbskem slovarju.
Toda poleg Divkoviča je bila še cela vrsta drugih pisateljev: Posilovič, Margetič, Bandulovič, Ančič, Filipovič, Dobretič i. dr., katerih Vuk niti ni poznal. Ker jc naklonila sreča, da so bili i Vuk sam — ta genijalni jezikovni reformator — i njegovi predniki doma iz okrožja hreegovskega, je celo naravno, da si jc izbral Vuk z bistrim razumom in finim okusom ravno hreegovsko narečje za srbski književni jezik, v katerem so pisana vsa njegova dela od 1. 1818. dalje. Njemu se je pridružil šc nadarjeni Daničič, in oba sta utrdila književno srbščino.
Malo časa po nastopu Vukovcm si jc pridobilo bosensko narečje tudi v zapadnem delu veljavo. Sicer so namerjali za Napoleonove vlade nekateri vvesti dubrovniško narečje v šole in urade novo oživljene Ilirije, in tudi Gajev ilirizem se jc zatekel k jeziku sijajne dobe dubrovniške; toda iz idealnih višin Gundu-ličevega visokoslovja so se kmalu zopet spustili na realno podlago žive narodne govorice, v kateri je podal Vuk toliko krasnih primerov. - Največja zasluga pri tem preobratu gre našemu rojaku, slovstveno izobraženemu ilirskemu pesniku Stanku Vrazu. Ime ilirsko se jc sicer pozneje opustilo, a današnja književna hrvaščina jc povsem istovetna s srbščino. —
V Bosni se je tudi med vsemi južnoslovanskimi pokrajinami najprej uporabljala narodna govorica v pismenih spomenikih, n. pr. v listini Kulina bana (1189), in iz poznejših stoletij (iz 13., 14. in 15.) je velika množina majhnih spomenikov, ki so pisani v narodnem jeziku. Zlasti važne so listine, na katerih so zabeležene politične in trgovinske pogodbe med Bosno in Hercegovino in Dubrovnikom; kažejo nam zgodovinski razvoj srbohrvaščine, obenem pa tudi raz-
vitek mnogih dialektnih posebnosti. Zato pa je zlasti potrebno proučevanje današnjih živih narečij in sicer na licu mesta, in to Jagič v tej brošuri priporoča. Jagič navaja razne dialektne inačice in tenkote, ki bi se dale s proučevanjem na licu mesta določiti, n. pr. obseg ikanja, skupine ič za i/ i. t. d. Koristi od takih študij pa bi imela tudi zgodovina, ker bi se po njih včasih lahko določilo, kako so se plemena preseljevala in mešala i. t. d. Vse to se brez proučevanja današnjih narečij ne da doseči.
Jagičcv migljaj ni ostal brez nasledkov. Kolikor je meni znano, je že letos s podporo dunajske akademije proučeval bosensko-hercegovska narečja docent dr. M. Rešetar. —
Tudi slovenska narečja so potrebna korenitega proučevanja. Dasi imamo že več monografij o raznih narečjih, vendar niso vse dovolj porabne, ker niso izdelane po enotnih načelih niti po istem sistemu, tako da si iz njih ni možno sestaviti enotne slike slovenskih narečij. Nadejati se je, da se tudi pri nas v tem oziru obrne skoro na bolje, in menda tudi ne bode treba predolgo čakati; kakor smo namreč zvedeli, se pripravlja par slovenistov, ki se bavijo z lingvi-stiko, da temeljito prouče naša narečja, tako da pojdejo na delo, oboroženi s potrebnim znanjem. Mnogo sreče in uspeha!
Fr. Vidic.
Pctindvajsctletnica »Glasbene Matice«. Skromno je postavila dne 8. decembra m. 1. »Glasbena Matica« jubilej četrtstoletnice svojega obstanka. Slavnostna javna odborova seja opoldne in koncert zvečer sta bili edini točki znamenitega slavja. Odbor in pa pevska zbora »Glasbene Matice« sta torej edina faktorja, katera sta nastopila pri društvenem jubileju. Zakaj da ni tudi glasbena šola sodelovala pri slavnosti, ko je vendar šola glavni steber in poglavitni namen društvu, ni umevno; in le obžalovati je, da se ni priredila v zavodu se učeči mladini primerna šolska slavnost, s katero bi se ji zbudilo zanimanje za pomenljivi dan, ki bi ji ostal i za bodoče v trajnem, plodonosncm spominu. Pogrešali smo tudi od strani drugih slovanskih društev izrazov, rekli bi, kolegialne simpatije, s katerimi so sicer Slovenci darežljivi, kadar se vrši kako znameni-tejše slavje tega ali onega narodnega društva. Morda je to zakrivil spored, ki ni nudil za take izraze kolegialnosti zadostne prilike, ker nikakor nc moremo verjeti, da pri slovenskih društvih in pri narodu slovenskem sploh nc bi bilo najti več ljubezni in spoštovanja za našo »Glasbeno Matico«. — Prepričani smo marveč, da je »Glasbena Matica« slovenskemu narodu v ponos kot eno najstarejših društev, kot društvo, katero je v prvih letih narodne probuje pomagalo dramiti in krepiti narodno samozavest s tem, da je izdajalo in ponujalo ljudstvu skladbe, vzrasle iz duše naroda samega, kot društvo, ki se je pozneje razširilo v prvo glasbeno šolo, v kateri se uči mladina celega naroda glasbe, in ki je danes tudi prvi in najznamenitejši koncertni zavod. Jubilej »Glasbene Matice« ni samo društven praznik, marveč je praznik vsega naroda in posebno slovenske glasbe sploh, ker je»Glasbena Matica« vsekakor prvi in najmogočnejši buditelj in pospeševatelj glasbe v Slovencih. Zato obžalujemo, da ni slovenski narod imenitnejc slavil znamenitega dneva.
Koncertu, ki se jc priredil v proslavo društvenega jubileja na večer dne 8. m. m., je bil namen, podati zgodovinski pregled slovenskega glasbotvorstva.
Namen jc bil pač slabo izražen* kajti ponudil se nam jc lc koncert, pri katerem so bili znamenitejši slovenski skladatelji stare in nove dobe po poedinih svojih skladbah zastopani. A tudi skladatelji niso bili vsi zastopani; pogrešali smo imen zaslužnih in pomenljivih naših mož, kakor n. pr. Ivana Gcrbiča, Davorina Jenka, A. Hajdriha, Gustava Ipavica in šc cclo vrsto drugih bolj ali manj plo-dovitih skladateljev. Zato smo pa slišali na tem koncertu Schantlovo uverturo in pa Haydnova zbora, katera nimata na dozdevno »zgodovinskem« koncertu nikakega upravičenega mesta. Bili so na sporedu Anton Foerster z najnovejšim zborom »Domu« za moški zbor, Kamilo Maše k s solospevoma »Nezakonska mati« in »Kam«, Fr. S. Vilhar s samospevom »Mornar«, z mešanimi zbori pa Anton Nedvčd (Oblakom), dr. B. Ipavic (Leži polje ravno) in F. Hugolin Sattncr (Studenčku) ter narodne pesmi: Fleišman-Hubadova »Luna sije«, »Bom šel na planin'cc« in »Ljub'ca povej, povej« v Cerinovi ozir. Ilubadovi har-monizaciji. Kot orkestralni skladatelj je bil zastopan Viktor Parma z inter-mezzom iz opere »Ksenije«. — Omenjamo pa s priznanjem tudi Ganglov vzorno in navdušeno sestavljeni slavnostni prolog, katerega jc pesnik v začetku koncerta sam predaval.
Dopolnjeno jc prvo četrtstoletje društvenega obstanka, prva mladeniška doba v društvenem razvoju, polna bojev in nad. Nastopa drugo četrtstoletje; upamo in iskreno želimo, da bode to doba obilega sadu v prid vsega naroda.
—oe—
Slovensko gledališče. Blagovoljni čitatelji se morda začudijo, češ, da smo se iz prednjih delov »Zvonovih« zopet preselili v ozadje pod staro streho. No, stvar jc ta: Sodimo, da v »Gledališka pisma« spadajo le bolj imenitni razgovori o premierah, izvirnih igrah in sploh gledaliških novostih, ki so večje nego enodnevne vrednosti; razgovor o njih naj bi bil zaokrožena, samostojna študija. Nikakor pa se ni baviti »Gledališkim pismom« z registrovanjem in zabcležc-vanjem vseh gledaliških prestav, izmed katerih mnoge nimajo druzega pomena, nego da izpolnijo večer. —
Tak pregled domačih predstav bomo podajali tudi odslej, kakor v pretekli sezoni, pod zgornjim zaglavjem v »Listku«. A onih prestav, o katerih smo itak v »Gled. pismih« obširneje poročali, nam tu mentla ni treba posebc omeniti.
T)a so bili v prvih dveh mesecih gledališke sezone zastopani na našem odru žc vsi znamenitejši proizvodniki nemške veseloigre, temu se ne čudi, kdor ve, kako se trudi intendancija našega gledališča na vse kripljc, da bi privabila več občinstva v Talijin hram - žal, da brez posebnega uspeha.
»Doktor Blažič«, veseloigra v petih dejanjih, katero je po Adolfu L' Ar-rongeu (Dotcor Klaus) poslovenil Anton Trstenjak, in ki se je igrala dne 21. oktobra, ima vse prednosti in vse napake L' Arrongevih iger. Brez one finosti, ki jo nahajamo v francoskih igrah, a tudi brez onih robatosti, katerih so druge nemške igre enake vrste prepolne, se odlikujejo L' Arrongevi dramatični proizvodi po neki ljubki dobrosrčnosti. Seveda pisatelj semtertja tudi rad nekoliko pomoralizujc, kar gotovo ne povzdiguje umetniške veljave njegovih del. Najnovejši njegovi igri sta »Annas Traum«, s katero je imel le malo uspeha, in pa »Mutter Thiele«, o kateri ne vemo, se je li sploh že uprizorila, ali ne.
Sicer pa sc pogreša v vseh L' Arrongevih dramatičnih proizvodih takisto prave poezije, kakor v delih njegovih vrstnikov in drugov pl. Moserja — čigar
»Knjižničarja« smo videli na našem odru spet dne 23. novembra t. 1. — in pa pl. Schönthana, čigar burka »Ugrabljene Sabinkc« se je predstavljala dne 21. novembra.
Najplodovitcjši izmed te trojice je pač pl. Moser, ki je večinoma sam, deloma pa tudi skupno z L' Arrongcm in Schönthanom spisal do — sto iger. Tudi se nam dozdeva, da ima izmed omenjenih pisateljev Moser šc najzdravejši humor; vsekakor pa jc njegov »Knjižničar« izmed najboljših nemških veseloiger sploh.
Gledališki list je oznanil to igro kot glumo. Kako se nazivlje v izvirniku, nam ni znano. Res sc nahaja v igri mnogo tacega, kar spada v glumo, toda brez dvojbe se »Knjižničar* sme prištevati k veseloigram in sicer tem bolj, ker je v njej par prav poetiških mest.
Nasprotno pa so Schönthanove »Ugrabljene Sabinke« bolj gluma, nego veseloigra. Tudi Schönthan še vedno deluje; njegovo najnovejše delo jc veseloigra »Renaissance«; o njej pravi kritika, da je sicer naravno zapleten in raz-pleten dramatiški proizvod, toda brez življenja in še bolj brez vsake poezije.
Dne 23. oktobra se je predstavljala s prav lepim uspehom zopet enkrat »Maria Stuart«, dne 1. novembra jc napolnila gledališče kakor vsako leto Rau-pachova žaloigra »Mlinar in njegova hči«, a 6. novembra smo videli prvič na našem odru znamenito Scribcjevo veseloigro »Kozarec vode«.
Morda se v nobenem drugem Scribcjevcm delu ne kaže tako oČito, da Scribe ni bil zgolj tvorničar dramatiških proizvodov, temveč zares tudi umetnik. Pred vsem je vzorna v tej igri tehnika, potem pa izredna duhovitost, ki preveva skozi in skozi to njegovo delo; baš zategadelj pa mora pozorno slediti to igro, kdor hoče imeti kaj užitka pri nje uprizoritvi, kajti duhovitost nadvladujc v njej daleč srce — in to jc menda edini, toda občuten nedostatek te igre.
Na nje uprizoritev smemo biti vsekakor ponosni, ker se je v njej jasno pokazalo, da naši igravci tudi v veseloigri zmorejo kaj, če le hočejo.
Končno naj omenimo to pot izmed dramatiških predstav le šc Suder-mannov igrokaz »Dom«, ki se jc tudi s prav lepim uspehom predstavljal dne 12. novembra.
Kar se tiče našega igralnega osebja, priznamo, da smo vobče z njim prav zadovoljni. Večina igravccv stoji na prejšnji višini, pri posameznih pa se kaže tudi nekoliko napredka. Tako se radi pridružimo mnenju tistih, ki trdijo, da sta se gospodična Ogrinčcva in gospod Kranjec s pridom mudila črez poletje v gledališki šoli na Dunaju. Zlasti nam ugaja Kranjčeva strogo umerjena in dobro premišljena igra. Pa n. pr. tudi gospod Lovšin, o katerem smo žc skoraj obupavali, napreduje. Žc lani nas jc bil presenetil kot Paulet v »Mariji Stuartovi«, a letos nas je prav prijetno izncnadil v tej igri in tudi šc nekaterih drugih ulogah. Samo učiti se je treba, potem že gre! — Izvrstna moč utegne postati gospodična Hilbertova, katero jc intcndancija letos naši drami pridobila. Gospodična jc še mlada, a razpolaga žc sedaj z obilico igravske tehnike. Obraz njen in ves njen životek se rado volj no vdajata njeni volji; to priča njena mimika in vse njeno kretanje in gibanje . . . Scmtertja se ji kaka potczica v obrazu morda brez potrebe šc nekoliko preveč poostri, toda ako se bo vztrajno vadila, se popne sčasoma do tolike virtuoznosti, da bode vsako posamezno gibico na licu imela v svoji oblasti. —
Operne predstave pa smo imeli mcscca oktobra in novembra sledeče:
Izmed žc znanih oper sc jc'pela »Karmen« dne 7. in 9. oktobra in pa 14. novembra. »Rigolctto« dne 18. in 19. oktobra in »Fra Diavolo« dne 16. in 20. novembra.
Novih oper smo imeli v tem času dve, in sicer sc jc pela dne 29. oktobra in pa dne 4. in 9. novembra »La traviata« (Dama s kamelijami), opera v štirih dejanjih po Dumasa ml. »Dame aux Camclias«, spisal F. M. Piavc, poslovenil A. Funtek, uglasbil Giuseppe Verdi, dne 26. in 30. novembra pa velika opera v treh dejanjih »Ples v maskah« (Un ballo in masehera), istega pisatelja in skladatelja kakor »La traviata«.
Opera »La traviata« jc bila zložena že dve leti potem, ko se je »Dama s kamelijami« prvič igrala v Parizu, torej leta 1854. Izredni talent Verdijev za dramatične kompozicije sc kaže tudi v tej skladbi. Semtertja nam done iz tc skladbe zvoki na uho, ki smo jih culi žc v njegovih prej zloženih operah, nc da bi baš mogli očitati skladatelju, da se ponavlja.
V	operi »Un ballo in masehera«, ki jc bila zložena leta 1859., se kaže nekoliko manj stremljenje po vnanjih učinkih, kakor smo jih sicer navajeni v Verdijevih operah, a jc godba v njej zato bolj značilna, izrazita in tekstu prikladna. Baš radi tega pa, ker godba v tej operi nc hlasta toliko po vnanjem efektu, jc menda širšim krogom tudi manj pristopna, in zategadelj sc je bati, da se jim nc priljubi tako, kakor so sc jim priljubile nekatere druge opere Verdijeve. A značilna kakor za vse skladbe Verdijeve jc tudi za »Traviato« originalna in presenetljiva kombinacija tonov in pa živahna zvenivost zvokov.
V	opernem osebju nam ni zabeležiti velikih izprememb. Gospodična Šcv-čikova in gospodje Nolli, Raškovič in Fedyczkowski so nam stari dragi znanci, na katere smo večjidel lahko ponosni. Gospodični Šcvčikovi bi pač pripomnili, da se nam je videla v operi »Ples v maskah«, kar se tiče igre, nekoliko raz-mišljena. Nekoliko več sočutja bi bila morala vendar kazati v smrtnem prizoru, nego ga je! Upamo, da sc kaj takega več nc ponovi! Saj smo dozdaj gospico Ševčikovo vedno tudi kot igravko čislali. — Lep napredek jc pokazal gospod Rus kot Lorenzo v operi »Fra Diavolo«. — Nova moč jc gospodična Horvatova, ki jc stopila na mesto lanske altistovke. Ta gospodična je jako dobra pevka in inteligentna igravka, ki sc odlikuje zlasti po živahnem in ognjevitem temperamentu, ki je za uloge kakor »Karmen«, vsekakor potrebna lastnost. Z.
»Nova nada«. Zbornik zabavi i pouku. Knjiga I. Svczak 1. in 2. Izdao Vladimir J. Teharski. U Zagrebu. Tisak »Dioničkc tiskarc«. 8\ Vsaka številka šteje 80 str. Poleg pesmi — tudi nekaj slovenskih prinaša list povesti, kritične in bibliografske sestavke in beležke. Morebiti izpregovorimo šc kdaj o tem listu.
Vedeževavka. V svojem romanu »Pobratimi« sem opisal neko jako sen-zitivno gospo, katera je v hipnozi čitala izrek, ki ga jc bil doktor zapisal, dasi ni mogla videti, nc vedeti, kaj jc bilo v zagrnjenem listu . . . Moj prijatelj dr. Turner je tačas v svoji v »SI. Narodu« priobčeni occni tega dela dejal, da on v spiritistovske pojave tako malo veruje, kakor v čudesa. Tc dni pa sem čital v medicinskih listih poročilo znanega francoskega nervopatologa profesorja Gr as set a, ki ga jc bil predložil akademiji des scicnces et lettres v Montpel-licru. Neki dr. Fcrroul v Narbonnu mu jc namreč pravil o gospe, katera zna čitati skozi neprozorna telesa. Prof. Gr asset, hoteč sc o tej prečudni lastnosti prepričati, jc zapisal doma v Montpcllicru na list sledeči vrstici:
Le ciel profond reflete en etoiles nos larmcs;
Car nous pleurons, ce soir, de nous sentir trop vivre.
Spodaj je šc zapisal po eno besedo rusko, nemško in grško z dotičnimi črkami in potem datum. List je tako zganil, da je bila pisava znotraj, in zavil ga v štanijolski papir in položil v lepljen zavitek s črnim robom. Ker je dr. Fer-roul omenil, da motvoz ovira včasih gospo, da nc more čitati, jc Grasset skozi kuvert vtaknil buciko ter jo pritrdil z velikim črnim pečatom. To pismo je dne 28. oktobra 1. 1. po pošti poslal dr. Ferroulu v Narbonnc. ^
V jutro dne 30. oktobra je prof. Grasset prejel sledeče pismo dr. Fcr-roula: »Danes zjutraj sem prejel vaše pismo, v katerem sem našel vašo vizitnico in zapečateni kuvert. Šel sem h gospe, da bi jo na 4. uro popoldne k sebi povabil. Ko jc slišala, čemu, je menila, da se to lahko precej zvrši. Vaš zapečateni kuvert jc ležal na moji pisalni mizi v mojem stanovanju, ki je od stanovanja gospe najmanje 300 m oddaljeno. Naslonjen na mizni rob sem potegnil z roko preko njenih oči, da jo hipnotizujem. Nato jc rekla: »Ti si pretrgal kuvert.« — »Da, pa pismo, ki ga naj čitaš, je v zapečatenem, znotraj ležečem zavitku.« — »Da, srebrni papir jc zraven ... V njem jc pisano: Lc ciel profond rcflčte en čtoiles nos larmcs; car nous pleurons, ce soir, de nous sentir trop vivre, potem nekaj besed, katerih ne znam čitati, zatem Montpellier, dne 28. oktobra 1897.« — Celi ta poskus je trajal 1 do llft minute.« —
Prof. Grasset je pripomnil, da dr. Ferroul ni vedel, kaj jc bilo v pismu, katero je zapečateno, kakršno jc bil prejel, nazaj poslal v Montpellier. Grasset jc lc-to pismo predložil akademiji, kjer so ga pregledali ter se prepričali, da ni bilo odprto. Prerezali so zavitek in strmeč našli v njem list z gori navedenim citatom. Akademija je izvolila nekatere svojih članov, ki pojdejo v Narbonne, da se na licu mesta prepričajo, ali ima res dotična gospa tako prečudno lastnost. Stvar jc gotovo zanimiva, in ako se dokaže, da ni vmes kaka prevara, bi s tem lc bili potrjeni oni mnogi zgodovinsko po zanesljivih pričah dokazni slučaji »druzega vida«, kakor pravijo tej lastnosti. Ko bode akademija objavila, kar se jc dognalo, vam spet sporočim.
______Dr. J. Vošnjak. »J
') Dasi smo tudi mi glede spiritistovske vede neverni Tomaž, vendar smo velcccnjcncga pisatelja beležko radi sprejeli in takisto radi sprejmemo obljubljeno poročilo o končni rešitvi navedenega spiritistovskega slučaja, nc lc radi splošne zanimivosti, ampak tudi kot komentar k njegovim spisom.
Naznanilo.
Upravništvo »Ljubljanskega Zvona« si usoja naznaniti častitemu učiteljstvu, da bo dobivalo od novega leta dalje »Zvon« za znižano ceno in sicer za 4 gld. na leto, 2 gld. na pol leta, ter se nadeja, da gg. učitelji in učiteljice spričo tega v prav obilem številu pristopijo k naročnikom »Zvonovim«.1)
*) Pri tej priliki iskreno zahvaljujemo slavno uredništvo »Učiteljskega Tovariša«, katero jc, objavljajoč to novico, s toplimi besedami priporočilo svojim kolegom in koleginjam obilno naročevanje »Ljubljanskega Zvona«.