Kod in kam?
Ferdo Kozak
Odkar je pri nas ideologija o stapljanju dobila oficialno lice — cesto dokaj prozorno zakrito z neko anonimno odgovornostjo — opažamo željo, da bi se nam kakorkoli posrečil dokaz, da smo narod. In še več! V pasivnem odporu se nazor, da smo narod, spaja z nnomenti popolnoma drugega nazorskega območja v politično mišljenje, ki nima niti izrazitih kulturnih, niti gospodarskih teženj. V politični praksi pa je po večini neplodno, ker je neaiktivno, nebojno. Temu čuvstveno utemeljenemu mišljenju godi besedovati, sklicevati se na zgodovino in dokazovati, dokazovati...
To ravnanje bi lahko imenovali obrambo. Obrambo zoper vse, kar so na našem kolektivu zagrešili naši lastna politiki in za njimi miselno in kulturno neprosvetljena inteligenca. Obramlbo zoper brezglavost meščanskega sloja, ki je, tuj zemlji in ljudstvu, pričel računati zgolj z osebno koristjo, čim je začutil moč materialnih dobrin. Toda ali jie tem krogom sploh mogoče kaj dokazati? In, ali je z dokazovanjem problem rešen, odpravljen?
Politično in socialno pogledano, narod ni tista rosa mistica, ki je dehtela ljubezni in veri njegovih najboljših sinov; in tudi ne geslo, ki je bilo marsikateremu politiku zavedno ali nezavedno le sredstvo za povzdigo njegovega sloja, pozneje pa celo le za koristi njegove najožje politične klike. Narod vrhu tega ni le mrtva skladovnica zgodovinskih dejstev, ki sama po sebi vrše neko funkcijo danes ali kadarkoli. Kratko in malo, narod ni nekaj do Ikraja določenega, kajti do kraja določene so le tiste inkarniacije življenja, ki so svojo pot že dokončale.
Najvidnejša potrditev naroda je to, da živi; da je v svojih predstavi-teljih vtelešen kot etos sebi in drugim odgovornega občestva, etos njegove pravice in poslanstva. Zlasti pa, da vroče sodeluje v boju za oblike življenja, ki ustrezajo novim potrebam in čuvstvom. V tem smislu je napak, če gledamo nanj le z vidika obrambe, ki hkratu niti ni taka, kakor bi bilo želeti. Potrjuje ga v slehernem času v prvi vrsti njegova življenjska potenca, ki živa dere naprej. Opravljeni napori prehajajo v zgodovino, oziroma se sami po sebi usedajo v spomin ljudskih mas in tvorijo zavest političnemu kolektivu pri njegovem neprestanem otbnavljanju sveta. Tako je navzlic
529
popolnoma drugačnim političnim in socialnim pogojem na primer doba Ludvika XIV. prav tako izraz francoskega duha kakor velika revolucija.
Tega bi se mofali zavedati v boju z našimi „stapljači". Namreč da so oni naš drugovrstni problem, negativen ne samo v smislu slovenstva, pač pa tudi v smislu države in plodne južno slovanske skupnosti. Bilo bi nespametno, zamikati potrebo obrambe, vendar je jasno, da to delo ne sme vezati mladih energij v poletu za resnico časa, ker jih kaj rado zavaja v krogotolk, iz katerega ni izhoda.
Zdravo usmerjajoča je tu pravilna presoja nasprotnika. In v tem smislu se pač lahko vprašamo, kdo so ti naši stapljači. Ljudje, ki jih je vrgel iz tečajev mednarodni politični položaj, oboževatelji kvantitete, politični in gospodarski pridobitniki, zlasti pa ugledno število takih, ki se rekrutirajo iz bivših nad vse lojalnih avstrijskih državljanov. Torej za nas kaj malo kreativnih duhov. Na te bi po ironiji razmer lahko naslovili besede starega ironika Pašica, češ, kdor je bil poprej dober državljan, bo tudi poslej. Toda „lojalen državljan" ni prav za prav nikdar za narod in državo pozitiven, ker nikoli ne snuje novega; temi manj po vojni, ko je sklonjenih hrbtov interes konjunktura, izgled na materialne dobrine, udobnost življenja, pa naposled oblast. Njim lahko zoperstavimo skoraj vso našo mladino, iki je očitno odklonila vse stapljaške poizkuse. Ali niso med temi dejanja, ki so se sama po sebi tako osmešila (prepoved knjig za II. razred gimnazije), da bi jih ne tvegal noben, količkaj previden politik? In takim izobražencem naj dokazujemo svojo narodnost?
Navzlic temu pa imamo smeri slovenske obrambe, ki oeitujejo preveč razbolelosti, neko pasivno zaprtost vase in časovno negibnost. V njih je slovenstvo premalo živo kot aksioim, ki naj nas vodi v ikoimplicirani seistav človeških potreb in teženj. Ali ni to nujma pot v lokalno mišljenje, ki duši polet, zastira obzorja in zastruplja energije? Izobraženec, javni delavec, ki ima v sebi zavest, da je član naroda, mora rasti v svojem delu od tam, kjer je ta kolektiv časovno najbolj prizadet, to se pravi tam, kjer se bije boj za njegov človeški obraz. Le napor, ki je posvečen občečloveškim problemom, je za narod osvežujoč in pozitiven. In le tisto izobražentstvo daje narodu življenje, ki ga prestavlja v žarišče razvojnega procesa, ter ga na ta način usposablja za udejstvovanje iz lastne moči in lastne volje.
Ta zavest nam nehote obrača pogled na generacije, ki prihajajo za nami. Naš razvoj je toliko dozorel, da smo dolžni podreti vse ograje lokalnega čuvstvovanja in lokalnih konstelacij, pa bilo na račun te ali one bivše formaciji«, ki je imela, oziroma ima v zaikupu, miselno in politično življenje pri nas. Treba je skleniti s provinco in diletantizmom. Za mogočno akcijo slovenskega duha ne potrebujemo več računov in ozirov na take ali drugačne skupine. Pač pa se moramo zavedati, da bo le nova, sredi svetovnega nehanja  rastoča inteligenca  sposobna,  užgati  v  narodu  voljo,
530
izvojevati boj za svojo resnico, in s tem tudi voljo do življenja. Današ-njieimu svetu je sojeno, da si sredi kaosa, bičam od dne do dne z grenkimi razočaranji mukoma sproti gradi vsako trdno stopinjo pod nogami. Sojena sta mu nevera in skepticizem, smešna izmaličenost njegovih najbolj vročih sanj in neprestan, v notranjost vrtajoč srd nad ©lepoto in brezumom človeka. Vendar je navzlic temu most v bodočnost, je poklican, zgraditi osnove za duhovno, in socialno slovensko bodočnost. Spričo te dolžnosti morajo ugasniti sleherni oziri in računi z nefko osebno nepoštenostjo; nadomestiti jih morata skrajni napor in stroga notranja disciplina, iki bosta edina mogla dati novim generacijam smer za konkretno delo in dejanja.
Čas je, da se krog in krog nas odpro široka, svobodna obzorja. Ne mehanično znaje in nizanje dogodkov, pač pa presojanje iz lastnega kriterija. Naš umetnik že dolgo suvereno dojema in vrednoti svetovno umetniško snovanje. Zaraditega je njegovo delo doslej pravzaprav edina resnična manifestacija narodne aktivnosti. Toda danes potrebujemo nečesa več. Danes je potrebno, da prodremo v vse duhovne, politične, gospodarske in socialne tajne, ki sestavljajo ustroj sodobne družbe. Realna podoba sveta nam je potrebna in sodba o njej.
Tedaj šele nam postane jasen naš domači svet, ki nam je v podrobnostih še bolj ali manj zastrt in tudi tuj. Malokomu je prijemljiva naša politična zgodovina, malokomu razodeta teža in vrednost posameznih razdobij in mož. Vse, kar imamo v tem smislu, je po večini premalo kritično, premalo prizadeto prikazano, oziroma vsaj ne tako intenzivno, da bi bilo videti v tem pot in razvoj naroda. Toda le kritičen pogled preteklosti, jasni računi o tem, kaj smo in česa mismo zmogli doslej, kje smo omahnili v površnost in plitvino, kje smo nedozoreli podlegli — le taka jasnina nad vso preteklostjo je sposobna voditi ljudstvo v dozorelost in aktivnost. In prav tako kakor preteklost, čaka naša sedanjost vroče, strastne kritike, ki si pa mora brez velikih, zvenečih besed in pavšalnih sodb ustvariti temelje s podrobnim študijem konkretnih problemov. V tem smislu je moralna, politična, kulturnopolitična, gospodarska in socialni kritika še preveč odmaknjena od izrazito naših, naše zemlje tičočih se vprašanj, ali pa je preimalo strokovna, premalo filozofsko fundirana, kratko in malo, premalo ustvarjajoča. Kajti le taka kritika se povzpne iznad obzorij lokalnega režo niranja in zapusti v duhovih plodno, kreativno sled.
Vsega tega dela vir pa mora biti v nekem zadnjem, osnovnem namenu. Sodobnega sveta obzorja so mračna, človeštvo se izgublja v labirintu, iz katerega skoraj ni videti izhoda. Pregnani individualizem je zajezil zdrav razvoj, materialistični racionalizem pa je pogasil zanos in omajal vero v poslanstvo človeka. Politična in socialna gesla minulega stoletja pripadajo že davno preteklosti. Sredi razvalin stojimo na početku novih dob, katerih osnova je nedvomno zdrav, pravičen red na zemlji. Red delavnega človeka.
34*
531
V to smer teže vse potrebe današnjih dni, tod se užiga živa, čista vera v vrednost in ziniselnost življenja. Kajti človek je najmočnejši in najsvetlejši takrat, kadar pozabi na svoj časni okvir in računa preko in miimo sebe s srečo človeštva. Luč te vere mora razsvetliti tudi naše dozorevajoče rodove, da se ustalijo v času in v sebi ter zanosito preidejo iz preživljene dediščine minulosti v pozitivno delo usmerjenega iskanja in ustvarjanja. Aktivne v smislu velike, občečloveške ideje bodo aktivne tudi za narod; 9 svojimi dejanji, žrtvami in zmagami bodo najvidnejša njegova potrditev, da je, da živi.
532