V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. n pol leta . 3 n "h n n četort leta . 1 „ 70 „ d mesec . . — „ 60 „ Po pošti: Za celo loto . 7 for. 50 kr. b pol leta . 3 ,, 80 „ „ četert leta . 2 „ — „ „ mesec . . — „ 70 „ .'b, m Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veže pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (tStempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. M. 44. V Celovcu v saboto 2. junija'1866. Tečaj II* m velik mož ! Leta je zaklical v Parizu: — in niso še minula že strašno evropejsko s t r i j a in ko n g i .e s. Napoleon — sedanji cesar francoski -’je vendar pravi korenjak 1863 dne 5. novembra „Kongres ali vojska" ; tri leta, pa imamo ž vojsko pred durmi. Tedaj ni hotel kongresa nihče, posebno so mu je ošabna Anglija posmehovala. Glejte ! zdaj pa VBe kliče po kongresu, in ravno Ruska in Angleška se najbolj poganjate zanj. Vse je po-terdilo to misel, naj se skliče shod ali kongres in evropske homatije poravnajo mirno in lepo brez kervave vojske. Najdalje so je menda branila Avstrija, pa naposled je vendar privolila tudi ona, in že 5. junija se v Parizu začnejo seje. Kakor se pa sliši, ne bode kongres, ampak le neka konferen-cija, to je, ne bojo se zbrali vladarji sami, timveč le njih za to opravilo posebno izvoljeni poslanci, in kar ti sklenejo, predloži »e vladarjem. Kar potem ti poterdijo, to se le velja in veže. Naj pa bode kongres ali konforencija, — shod ali posvet - imenitne reči bode imel prevdarjati in obrav-novati. i - [i d r* 1. o »1 i » ) Sledeča tri prašanja se mu bodo neki predložila: 1.) Zastran polabskih vojvodin; 2. zastran avstrijsko — italijanskih razpertij, in 3. zastran nemške zveze. Te reči stoje na programu ali načertu, — morebiti pa se še marsikaj druzega spravi na zeleno mizo. Vse torej kaže, da pojde Avstriji za glavo, vse te reči jej segajo do živega. Pa ni samo to imenitno, da pojde pri shodu za taleč važne reči, imenitno je še bolj to, ker bodo pri tem shodu na pervem stolu sedel Napoleon III., ki je rekel, „da ga merzč pogodbe od 1. 1815.“ Po naših mislih bojo pri tem shodu obvel jale vse druge misli in vsa druga pravila, kakor na kongresu dunajskem 1. 1815. Tu je predsedoval Meternih, ki je bil sovraž vsemu in vsakemu narodnemu gibanju; Meternih jo le poznal samo vladarje in ministre, — od narodov in narodnih pravic ni bil volje trohice slišati. Zatorej so pa na dunajskem kongresu počenjali in kupčevali z deželami in z narodi, kakor s černo živino in z mertvim blagom, in Vse to pod imenom : „Kompenzacije in evropejske ravnovage." Napoleon pa je znano pravilo „od narodov in narodnih pravic" spet od smerti zbudil in jel v življenje vpe-ljavati. Ne terdimo torej tako slepo v en dan, da bode v Parizu pela vse druga in da se bojo pri kongresu 1. 1866 v Parizu glasila in terdila vsa druga in nova pravila za evropejsko politiko ; deržavno pravo dobi zanaprej vso novo, drugačno podobo. Avstrija naša se pa le derži starih pravil; torej mislimo, da pojde tistemu deržavniku, ki bode Avstrijo zastopal v Parizu, kaj terda. Prijatlov nima veliko pričakovati, nasproti Hiu bode vse od konca do kraja, ne vemo Žive duše, ki mu bode pomagala; k večemu turški poslanec, kterega gospodar pa je sam »a smert bolen in zelo zelo pomoči potreben. 9 Kako se bode pa branil in zago-- yarjal? V Italiji je Avstrija že leta 1859 imela pravico in je pravično vojsko bilj; kajti po pogodbi 1.1815 je Lombardija — hočeš no- češ — avstrijanska dežela. Tudi Beneško, kterega nam hočejo ,po vsej sili zdaj vzeti, je po pravici naše in vojska bode skoz in skoz pravična. Iz srojega stališča ima Avstrija tudi danes ravno tako prav, kakor je imela prav leta 1859. Kaj pa poreče Avstrija, ako se mu začnp očitati to, kar je počela 1. 1864 proti Danskemu? Po k torej pravici je Prusom pomagala, da so vzeli Šlesvik-Ilolštajn ? Ali pod imenom nemške zveze na podlagi pogodb leta 1815 ? Na tej podlagi in po teh pogodbah more le vzeti llolštajn; kaj je tedaj s Slesvikom ? Morebiti na podlagi nemške narodnosti? Ali pravilo narodnosti spodbija Avstrija v Italiji. — Dalje, kaj Avstrija poreče zastran tega, da je prodala Lauenburško za pol drugi milijon Prusom? Na Lauenburško je imela pravico le nemška zveza, ktera ga pa ni bila volje prodati. Kuko pride Avstrija do te pravice? Po pogodbi 1. 1815 ne! Morebiti po pravici narodnosti, — ktero pa v Italiji podpira? Morebiti po pravici pošilja? Tega pa tudi ne more in ne sme terditi. Huda bode za avstrijanskega der-žavnika na pariškem shodu, toplo in grenke mu bodo pravili. Njegovi nasprotniki vedo, kaj hočejo; 'Prusko in Talijanako prinese na shod pravilo svoje: to je pravilo narodnosti; kajti po narodnosti spada Beneško k talijanskemu kraljestvu, — Slesvik-Holštajn pa k pruskemu. Ktero pravilo pa prinese seboj avstrijan-ski deržavnik ? Ne more se naslanjati na staro pravo veljavno od 1. 1815; kaj ima pri Slesviku, zakaj se je prodalo Lauenburško ? Ne more se naslanjati na pravico prodaje? Tako bi ja zgubil pravico tirjati, da se mu za Beneško ne plača kaj denarja, timveč zamenja kaka druga dežela. Ne more se naslanjati na pravilo narodnosti; tako ja stopi na stran Napoleonovo, zgubi pravico do Beneškega, do nemške zveze in postavlja v nevarnost celo svojo deržavo. Glejte! v kake sitnosti je presneti Bismark zapredel Avstrijo našo! Gotovo bi bila Avstrija stokrat boljše storila, ako bi se ne bila mešala v tisto nemško čorbo. Imeli bi še veliko milijonov denarja, veliko živih in zdravih naših vojakov, in zdaj bi za vse dobrote in daritve ne grozila nam huda kervava vojska. Mi Slovani smo vedno Avstrijo klicali in prosili, naj pusti Nemčijo hoditi svojo pot, ki Avstriji še ni donašala nikoli dobička nobenega. Tudi zdaj spet kličemo in prosimo: Avstrija! postavi se na samosvoje noge, pokliči zveste svoje narode, obljubi pa tudi daj jim, kar bi radi, in potem brez vse skerbi zanašaj se na narode svoje: Vsi bojo rade volje zgrabili puško, popadli za sablo in dajali za te vse: kri in življenje! Vseh narodov svojih pa ne moreš sklicati, skliči torej njihove zaupne može! Kamor koli pogledamo, povsod so zbrani deželni zbori, post: na Barskem, Virtemberškem, Saksonskem, v Hesen-Darmstadtu; Pruski deželni zbor je sklican, in gotovo se bojo tudi dragi sklicali. Zbran je dalje italijanski, danski deržavni zbor itd. itd. Minister-stva vseh dežel spoznajo, da jo potreba v tako viharnih okoliščinah marati za narode in njih poslance; le ministerstvo Belcredi-jevo menda tega ne čuti, — jemlje vso od- govornost na svoje rame! Že zdaj so naše zadeve strašno zavozlane; kongres bo štreno še bolj zmedol, sila in potreba bo še veča; da bi tedaj le že prepozno lie bilo, marati tudi za narodo! i Avstrijansko cesarstvo. Kongres je rodil konferencijo, konferen-cija pa bo najberže rodila vojsko. — Tako se zdaj sploh glasi. Pa saj tudi ni čuda, ker se deržave vedno na vso moč na vojsko pripravljajo. Vabilo za kenferencijo pa je že na Dunaju. V začetku se razlaga v njem nevarno stanje Evrope in kaj da je vsemu temu krivo. Potem pa se poznamljajo posebej vprašanja, ktera se imajo na tem shodu obravnovati, in so ta le: 1.) zastran polabskih vojvodin ; 2.) zastran avstrijsko -ita-bjanskega razpertja, in 3.) zastran nemško-zvezine ustave. Točka zastran papeževih dežel pa se je na željo ruske in angleške vlade izpustila, ker to zadeva le katoliške vlade. Kar so tiče laških zadev, niso tu Benetke nič imenovane, ampak govori so le o tern, naj bi se kako novo italijansko kraljestvo zavarovalo in uterdilo. Vsakemu pa je koj na mah jasno, kaj da to jiomenja in kaj da se potrebuje za uterjenjo italijanskega kraljestva. Zatorej se tudi zdaj zlasti francoski časniki na vso moč prizadevajo dokazati, naj bi Avstrija za Benetke kako odškodnino dobila, n. pr. Bosno in Hercegovino. Res ne bi bilo to tako slabo, ali kaj bo Turek rekel ? Ali je voljen deželo oddati in jo meni nič tebi nič dragemu izročiti? itd. — Zastran polabskih vojvodin pa ni nič omenjeno, kako in kaj da mislijo početi. — Centralisti imajo spet pustne dneve. To je ploskanje in hrup! No, kaj pa je, da jo spet tako zelo nabijajo ? Kontrolna komisija za pregledovanje deržavnega dolga je poslala vladi posebno pismo, v kterem naznanja in dokazuje zares žalostno stanje avstrijskih financ (čemur mora vsak z žalostjo priterditi) in da bi se jim le s tem zopet na noge pomoglo, ako bi se februarni „Reichs-rath" zopet sklical. Ta svet pa 30 milijonom Avstrijancev ne gre v glavo, kajti prepričani so, da bi „Reichsi'ath" še veče homatije napravil in štreno še bolj zmedel. Centralisti tedaj so ne dajo nikakor preveriti, da je to gola sanjarija! Mestno svetovalstvo v Gorici in Kopru je bilo one dni razpuščeno. Zakaj, ni natanko znano. — Kakor časniki zdaj pišejo, dohajajo člani hervaške deputacije že domu, za zdaj s praznimi rokami! Drugič kaj več o tem. Prepoved o izvažanju žita še je preklicala. Razun ovsa se more vse drugo zopet izvažati, kar je pravo — Dežele notranje-avstrijanske. I* Celovca. (Sole in slovenščina; gene ral komanda; planinski lovci; r o k o d. družba; časniki in mi.) Žalostno je pri nas zastran Slovenščine po srednjih šolan: v gimnaziji in realki. Žeto je čudno, da starši odločajo, ali je njih, sinček nemške ali ^slovenske kervi — Nemec ali Slovenec! če je le količkaj mogoče, nagovori učenec starše svoje, naj se ne naznanijo za Slovence, ako ravno se na njih besedi in na rojstnem kraju pozna, da so Slovenci. Ako se starši oglasijo za Nemce , postane tudi njih sinček rojen Nemec, in ni v nevarnosti večkrat slišati znane besede: „ Windischer Heiland,44 „Wind. Tost“ itd., dalje ni mu treba, 2—3 ure več ▼ šolo hoditi. Zategadelj se število slov. učencev od leta do leta kerči! Gosp: vodja realnih šol je pravičen mož in je pervi čas, posebno dokler je g. šolski svetovavec Rudmaš se bil pri življenji, pri oglaševanju starše in učence nagovarjal, naj se uče slov. jezika, ker jim je na več strani koristen in potreben. Rudmaš umerje in nekteri gg. učeniki so jeli godernjati, da se učenci silijo k slov. nauku, in večkrat je bil v sejah hud potres in polom o panslavizmu, o posiljenju, o krivici, ki se mladini godi itd. Zdaj je v sejah pokoj, ker gre vse svojo pot. — Dalje so tudi naučne ure nekako sitne in težavne. Učenci sedijo 3—4 ure v šoli; vse komaj čaka, da bode konec šoli; res zvonček ga naznanja, vsi fantje dero vsi veseli skozi duri, — le učenci, ki slov. nauk obiskujejo, morajo ostati in še 5. uro sedeti. Ali pa je slov. nauk v sredo in saboto popoldne, ko imajo drugi učenci vesele šolske počitnice. — Dalje ni na tem skorej nič ležeče, naj ima kdo v slov. nauku dober ali slab red; tudi se vsak učenec dolžnosti slov. nauk obiskovati, prav lehko znebi. Da le prošnjo vloži, naj ga oprostijo, gotovo se mu usliši, vsaj dozdaj se še ni odbila nikomur 1 V takih okoliščinah učitelja slov. jezika strašno terpita, nauk ne donaša skorej nobenega sadu in zraven se še glas sliši, da se fantje nič ne nauče. Naj pridi angelj z nebes, tudi on bode pri takih razmerah le prazno slamo mlatil; kajti mladina ne spozna, kako potrebna in koristna da jej je slov. beseda in vselej in povsod rajši nič ne hodi v šolo in se ničesar ne uči. V srednjih šolah naj se torej slov. nauk takole prenaredi. Zastran narodnosti velja pravilo: Otroci tistih far, kjer se pridiguje slovenski, so Slovenci, drugi pa Nemci, le samo zastran otrok uradnikov, fužinarjev sme kaj drugega veljati. Drugič: slovenski jezik je za vse učence po vseh razredih gimnazi-jalnih in realnih šol zapovedan predmet. Zagnal se je po mestu vesel glas, da pride generalkomanda iz Vidma v Celovec. Pa Besednik. Dva d ni n a p o tj. Počitnice — vakanco—imajo vedno svojo moč in veljavo. Vnemajo in z radostjo na-polnujejo mladenče — dijake, pa še tudi potem, ko si nastopil delavno življenje in se ti je že davno vsa kri ohladila, pričakuješ komaj, kdaj da ti bo mogoče za kaka dva dni odtergati se od doma in jo kakor dijak mahniti kam. Tu je človek res zmirej mlad! Zlasti pa je ljuba spomlad kaj prijeten čas za to: vsa narava je oživela in nas vabi in kliče, naj bi jo šli pogledat in občudovat dela vsegamogočne roke božjo. Prišli so binkoštni prazniki. Vreme res ni bilo ugodno, ali nisem si dal miru, da vzamem palico popotnico in grem tje kam med ljube Slovence, da vidim in zvem, kako in kaj. Bilo je binkoštno saboto popoldne ob eni, ko se napotim iz Celovca. Šlo je precej ljudi proti kolodvoru, tudi jaz grem ž njimi ter Be namenim eno postajo deleč proti jutru peljati se. Na kolodvoru je bilo ta dan kaj živo, kar tukaj ni ravno navadno. Tukaj namreč ni dosti tacih moži-celjnov videti, ki bi hodili spremljat vlake, ki prihajajo in odhajajo, kakor je drugod, vsaj po večih mestih, lepa ali gerda navada. — 174 — nase veselje je menda splavalo po vodi; kajti „Novice- pišejo: „Po pismu c. kr. armadnega poveljstva od 23. ane t. m. je že gotovo, da c. kr. deželna vojaška sodnija in položna (depozitna) denarnica iz Vidma pride v Ljubljano. Ker to oboje je obstojni del c. k. deželne generalkomande, je veselo upanje, da vsa ta c. k. vojaška oblastnija, ako zapusti Videm, pride v Ljubljano.44 Vred-nik „Klagenfurtarice44 se je iz Ljubljanskega župana norca delal, da je sam v Videm šel prosit, naj generalkomanda pride v Ljubljano. Zatorej pravijo „Novice44, dalje: „Iss-leibu naj bode to „merks44, da ne brije prezgodaj abotnih krautheimskih šal, vsaj v časniku ne, kteri nosi firmo vladnega časnika ne, ki ga tako besedovanje ne dela le smešnega, temuč ga tadi kaže nevednega narodnega draživca.44 Dobro „Novice44! Tudi iz Celovca so se podali trije gospodje v Videm, da izprosijo, ako je še kaj mogoče, — prej ko ne pa je žalibog že prepozno1 — Nabira za „planinske lovce14 gre polževo ot, nabralo se je v 12—14 dneh še le ne-aj črez 1000 gld. Nekaj je terda za denar, nekaj imena nekterih gg. odbornikov niso znana in priljubljena, nekaj so sami žlahtniki in velikaši podpisani, nekaj tudi odborniki le malo darujejo in podpisujejo in tako ta reč ne teče, kakor bi bilo želeti. — Poslednjo nedeljo je družba rokodelskih pomagavcev dobila novo kaj lepo bandero; stolni korar g. Peter Funder jo je posvečeval. V četertek pri slovesnem sprevodu so jo nosili verli mladenči; kar je ljudem vsem pa posebno dopadio, je pa to, da so šli vsi po dva s slovesnim sprevodom v roči deržč vsak svojo gorečo svečo. Bilo jih je okoli 40 parov. — Spet so nemški in madjarski časniki pokazali, kako pravični in dobri so nam Slovencem. Nemci venomer godejo o svojem rajnem „Reichsrathu44 in tiščijo v visoko vlado; oni hodijo križem sveta tudi zunej naše deržave se posvetovat o svojih sanjarijah. Madjari trobijo le eno in tisto o svojem „Ministerium44 in nadlegujejo vlado. To je vse pravo, dobro in lojalno. Slovenci pa se snidejo doma pri kakem prijatiu, pogovarjajo se prav po domače, sklenejo prositi, naj se jim dovolijo Dektere malenkosti, ktere so jim na papirju že sto in stokrat zagotovljene, in glejte — zdaj je ogenj v strehi. Ni je skorej gerde besede, ni je skorej neumnosti, ni je skorej hudobe, ktera bi se jim ne natvezala in očitala! To je teh korenjakov liberalizem in pravičnost! Pojte se solit! Razun potnikov in gledavcev bilo je tedaj tudi videti lepo število Davorovih sinov bodisi v vojaški ali pa koj v svoji domači, mno-goverstni opravi. Tako zagledam med drugimi celo tropo ogerskih dopustencev v belih, širocih hlačah, kakor se nosijo Stanovniki tam pri Debreczinu, ob Tisi in Donavi. Ravno so jih podili v vozove, ki so jih z eljen — in drugimi klici naskakovali. Lejte, si mislim, kam človek po svetu pride — iz ogerskih „pust44 in planjav pa tu sem na celovški kolodvor, da ga v trenutku zopet zapusti in se pelje tje kam na bojno polje, s tužnimi mislimi, da bo javeljne še kdaj domd ljubo živinico pasel. — Znamnje se da, „lukamatija44 zapiska in hitro jo derdramo na prosto. Ogledovaje se po sedečih sosedih, so namenjeni eden na daljšo, drugi na kračjo pot, zapazim med njimi tudi enega znanca, ki se je bil tudi nekam na počitnice namenil. Vsedem se bliže njega, in tu mi hitro povč (jaz pa „Slovencu44), kaj se mu je bilo pri denarnici na kolodvoru primerilo, Cakaje namreč, da pride v gnječi na versto, zdi se mu čudno, zakaj da neka kmečka ženska, tam blizo Velikovca doma, ne more tako dolgo nič opraviti, da vedno svoj denar moli, J— denarničar pa da ga ji nazaj tišči. Stopi tedaj bliže in posluša. „Sinčja ves44, kliče ženkica, denarničar pa: „Niks, nicht angenommen !“ Znancu mojemu ki je dober Slovenec, se tu koj zabliska, kaj da to pomeni, in urno zavpije: Iz zelczti« Kaple 19. maja. (Bralno dr uš tv o). Že davnej sem želel kaj pisati, pa kaj hočem, ker se malo kaj važnega dogodi! Minula je zima in prišla je vesela spomlad, ktera nam mnoge in razne cvetlice rodi, — rodila nam je pa cvetlico, po kte-rej smo že davnej hrepeneli. Omenjena cvetlica je sicer še rahle postave, pa iž nje raste sčasom mogočno veličastno drevo. — Ta cvetlica se imenuje „slovensko bralno društvo44. Dopolnile so se želje rodoljubov, in vresničile pri tej priložnosti besede, da „kar je koristno, nastaja počasno44, in „kar ima hude nasprotnike, je gotovo dobra reč“. Namen društva je, omiko in iz-obraženje vsestransko po našem okraju širiti, v jeziku se uriti, učiti se peti in pošteno kratkočasiti, in to vse izključljivo na narodnej, slovenskej podlagi. Sedanji župnik v Knežah, g. A. Ho bel, nekdanji kaplan pri nas, so zenofovo zerno vsejali, in to zrno je jelo korenike poganjati v sercu rodoljubnih Slovencev. Blaga misel o bralnem društvu je sicer pervič v življenje stopila, ko so gg. Globočnik, Perne, Duler, Pernuč in Male dne 8. decembra 1. 1. več kakor 50 raznoverstnih knjig skupaj spravili, poimenice g. Duler je daroval v last društvu Kozlerjev zemljovid s prilogami vred. — Na den 26. decembra se je združilo blizo 14 članov s tem namenom, denarjev vložiti, da se naročijo časniki slovenski. Spet so se člani zbrali 6. maja 1866; pri tej priložnosti se je slovensko bralno društvo osnovalo in predložila so vjprvič pravila celovške slovanske čitalnice, dobro se pre-tresovala in prenaredila za naše potrebe. Slednjič se je odbor volil; po večini glasov je bil izvoljen za predsednika g. Gobane, za tajnika g. Mil ar, za denarničarja g. Krničar, za odvetnika sta bila voljena gg. Duler in Pernuč. Da smo se tudi kratkočasili in veselili, govorili in pevali, zastopi se samo ob sebi. Se ve da tudi napitnic ni manjkalo, posebno ko je g. Milar novemu predsedniku napil, so vsi enoglasno zavpili: Živio, živio naš predsednik! Za to znamenje ljubeznjivosti seje predsednik lepo zahvalil in pristavil, da bode njegova najsvetejša skerb za društvo vse to storiti, kar mu bode na korist in napredek. Čeravno se je ta dan lepo število članov zbralo, vendar smo pogrešali žalibog nektere blage može, kteri tisti den niso mogli priti; upamo, da jih bodemo prihodnjič v naši sredi pozdravljali. „Kuhnsdorf41 — in pri tej priči je pomagalo. — Žena plača in dobi listek, sicer pa bi bila morala peš domu iti. To se nam kaj čudno zdi 1 Ob železni cesti se nahajajo povsod nemške in slovenske opombe — denarničar pa je terd Nemec! Kako to ? Pa saj ni tudi železničina gospoda teh misli, ki jih ima nek celovški dobro ali slabo znan dež. odbornik, ki terdi, da zdravniki pri Slovencih tudi brez znanja slov. jezika lahko shajajo in jih ozdravljajo kakor neumno živinico! Marsikteri bravec bo z glavo kimal in rekel, da kaj tacega vendar učen in visoko postavljen gospod dan današnji ne more misliti, še manj pa očitno izrekati; ali vse to je žalibog res in se je zgodilo v koroškem dež. zboru! — Hitro in kar naravnost derčimo inimo prijetnega Žrelca (Eben-thal) in pod Kernosom (Gurnitz), kjer pred farovž po zimi ne prisveti solnce, po letu pa luna ne, in še prej ko je sraodka dobro zgorela, bili smo na Grabstanjski postaji. Tu se navadno celovški in mariborski vlak čakata, kar pa ne terpi dolgo, k večemu kake minute. Ta dan sta imela oba dosti vozov pripreženih, kar se zdaj že dalj časa godi, med tem ko je poprej „lukamatija44 le nekaj malega vozov skbo vlačil. Ker se tu ne gre dolgo obotavljati, pobašemo jo, kar nas ni bilo naprej namenjenih, z voza, i» od postaje nastopi spet urno vsak svojo pot. Grabštanjska postaja, čeravno na lepem in obširnem prostoru, spada menda vendarle Vsadili smo tedaj danes mladiko, in nad-jamo se, da bode v kratkem začela zeleneti in vejice gnati, da se bode vedno bolj o-krepčevala, svoje košate veje in liste razširjala, nam Slovencem in našej domovini v prid in korist, materi Slavi pa v večo slavo! Mislimo sicer ne samo časnikov si naročiti, ampak tudi večidel naše oči na knjigo obračati, da si sčasom knjižnica napravimo, za naše radovedno, prosto ljudstvo, ktero kaj rado sega po slovenskih bukvah in bode segalo še bolj, kedar naše šole ne bojo več tako ponemčene, kakor so žali bog še do zdaj. Iz Junake do’tne. („Telegraf11 pa mi). V dokladi „Telegrafa11 1.121 nahajamo nek dopis iz Paternijona, ki je vreden svojega napisa „simple ‘Betrachtungen11; „simpler Mensch11 pa zovejo Koroški Nemci — bedaka. V neki podobi poskuša ta dopisun gerditi in černiti ter krivo razsojevati namere in želje naroda slovenskega. Da jo to navada vseh kulturtrsegerjev ali oruiko-noscev posebno onega černega Vrana , ki nam je še znan iz „Novic11, to za nas ni nič novega. Od onih se nismo nikdar dobrega nadjali, in upam, da tudi oni ne bodo tisti, ki bi nas mogli ali rešiti ali zatreti. Zanašamo se mi samo na pravico naših zahtev, na besedo našega cesarja o enakopravnosti in na krepko postopanje in umno vedenje naših voditeljev na poti omike in izobraževanja narodnega. In ravno te naše voditelje in edine zagovornike se prederzne tisti dopisun sumničiti. Pripisuje jim panslavistično misel in navdušenost. Kako se more prederzniti? Slovenci so bili vedno zvesti sijajnemu prestolju habsburškemu in kažejo tudi v zdanjem nevarnem času — „facta loquuntur11 — zvesto vdanost; kar pa naši voditelji govorijo in delajo, spoznavamo Slovenci za besede in dela celega naroda. Naše so želje, naša so mnenja, ktere svetu razkazujejo. Ali mar misli dopisun tako otročje, da bomo dopisače „Telegrafa11 za naše per-vake in varhe spoznali, ki nam še ene prijazne besede niso dali in še ene pravične ne pokazali? Koroško imenuje on nemško pokrajino! Ta gospod menda še ni nikdar prišel deset korakov od svoje zibke, da ne ve, koliko je Slovencev na Koroškem in kako krepko se tudi poganjajo za svoje pravice. Se ve da bi takim gospodom dobro djalo, da bi ne bilo na svetu druzega naroda nego nemškega, da bi se ne bilo treba drugih jezikov učiti. Zraven pa so — 175 — še tako vertoglavi, da mislijo, da bodo kar z besedo Slovence potrli in v pohlevne Nemce spreobernili. To jim strašno merzi, da narod ni kak plašč, kojega bi mogli po svoji volji obračati. Svetoval bi onemu gospodiču, da bi jo malo v Junsko dolino pogledal. Tam bi mu gotovo ušesa nategnili, če je gluh, in ker je tamkaj zdrav zrak, ki mu je menda kaj ljub, bi tudi morebiti malo na pameti ozdravel. On pravi, da federalisti tapajo po zračnih širjavah, da si le zlate gradove v oblake zidajo; pa radovedni smo, kaj hoče potem berbrati, če federalizem zmaga; kar se mora prej ali slej zgoditi, ker le on sam zamore Avstrijo rešiti. Zatorej tudi vidimo, da se politično kolo čedalje bolje suče na federalistično plat. Ker pa dokazov nima pri roči, pa černi in ovaja; s takimi nepoštenjaki se pa nočemo dalje vkvarjati in le to pravimo: Čas se je že večkrat zasukal in politiko prenaredil, — zasukal in prenaredil no tudi nemške politikarje. Mi Slovenci in Slovani sploh smo vedno tisti: značajni možje, junaški sokoli, svobodni deržavljani, zvesti Av-strijanci. Iz slov. goric. (Slana in mraz.) Naj kratko povem, kako daje mraz 24. t. m. tudi po naših krajih hudo žgal in smodil. Jokati je bilo, tako žalostno so začer-neli vinogradi tistokrat! Na nekterih mestih je posmodilo vse, spet drugod le na pol (na nizkem ležeče vinograde skorej vse) — videli smo pa tudi gorice, kterim se mraz nič ne pozna! Hudo je po št. Jakobskem dolu, v okrogu sv. Lenarta, pri sv. Jurju na Goričkem, v Jarenini itd. Blizo Drave je malo boljše; ozimina je večidel dobra; laška repa, grah, ječmen itd. ni povsod enako; nekaj se kaže. V nekterih krajih, kakor smo slišali, namreč pri šv. Antonu, okoli Radgone skorej nič ni bilo mraza! Bog daj, da je resnica! — Sploh pa cenimo škode ali zgube, ktero sta nam slana in mraz napravila, tako da nam je po vseh slov. goricah na pol proč. Iz trtic, ki so celo pomrznile, tudi k letu nič ne bo, druge so začele zopet nekaj zeleneti, ker je vreme zdaj trti in vsemu sila ugodno! Bog nam ne odtegni našega upanja! Ljudje si skorej ne ved6 pomagati, ker za pervo nesrečo lahko še tudi druga pride. (Ali bi ne bilo dobro, po no-gradih krompir, fižol itd, saditi? Vr.) Iz 1'nšrnve na Stajam k eni. (L i e- dertafol in Gesangsverein.) Nisem se še oglasil iz naše štajarske puščave; da- rned najmanjše (postaje), ker še celo pisem in časnikov ne sprejema. Nekdo je že, potožil zoper to pomanjkljivost, ali kakor se kaže, zastonj! Prej menda bi dotična gosposka kak „Vergniigungszug11 dovolila, kakor pa ljudem to polajšavo. Bliže glavnega mesta *e navadno bolj bere in piše, kakor pa dalje na kmetih. Tako pa se morajo pisma in časniki po J — 4 ure deleč v Celovec in iz Celovca nOsiti. — Zdaj pa je kilo treba palico v roke vzeti, in perva postaja, ki sem jo peš že v 10 minutah dosegel, bila je vas Grabštanj. Ta vas ima še precej prijazno lego, stoji skorej na kraju celovškega polja in na okrajni cesti, ki pelje čez dravski most v Galicijo in potem v železno Kaplo. Pod vasio se vije Kerka, združena z Glino, in dela bolj močviren svet. To vas tudi kinča lep grad kneza Rosen-berga s parkom ali grajščinskim logom tikoma farne cerkve, ki se vidi vsaj od deleč proti njemu, kakor borna kolibica proti Palači v kakem večeni mestu. Cerkev ima lepo znotranjo opravo, kar dela vso čast g. župniku in faranom. Tudi se ob nedeljah in praznicih zelo obiskuje, tako da je vse natlačeno. Pokopališče je zunaj vasi. Tudi tega sem šel gledat in našel sploh nemške napise, kar se mi pa ne zdi pravo. Res Ha nemškujejo tu ljudje zelo radi, ali v cerkvi je vse slovensko, tedaj bi se moralo tudi pri .pokopališčih gledati, da dobivajo Hov, napise. Zato naj bi pa zlasti duhov- niki skerbeli. Njim gre pravo in pametno svetovati! (Konec pride.) Ali so res Dalmatinci roparji? V. Pred nekaj leti mi je bil nek državen služabnik, moj znanec, ki je bil iz Gorice v Dalmacijo prestavljen, iz Zadra pisal, da je zunaj tega poglavitnega mesta vsak človek, zlasti tujec, v smertni nevarnosti,. ker so nek Dalmatinci strašen, grabežljiv in razbojnišk ljud, orožen ač strel-nicami ali samokresi in s tako imenovanimi handžarji (nekimi morivnimi noži) in da s temi napadajo ljudi, kadar jih nahajajo v kaki samoti. Nekaj časa po tein sem bil prestavljen tudi jaz v Dalmacijo in sicer v Dobrovnik, in od tod pozneje v druge kraje omenjene dežele. Nekaj časa po mojem prihodu imenovano mesto v (ki mu po navadi tudi pravijo nekdanje slovanske Atene11), poslal me je moj poglavar v neko komisijo iz Dobrovnika na kmete, namreč v Sieno in naprej v Štor. Potoval sem peš v samoti (tam ni bilo videti žive duše, ker je bila cesta preslaba, da bi se bil mogel peljati, jezdariti pa nisem bil še vajen). Tu zapazim v neki daljini človeka, ki »e mi je nes pa primem za pero, da začrtam črtico ovdašnjega „Gesangsvereina.11 — Sveto bin-koštno nedeljo so došli ob 10. uri pred-poldnem iz Maribora nekteri člani pevskega društva „Sudbahn - Liedertafel" na poBtajo šentlorenško, pozvani od tukajšnjega „Gesangsvereina.11 Do železnice so jim > turško muziko naproti šli družniki ovega „Vereina.11 Grede mimo naše cerkve so ovi mnogo ljudi, čakajočih na božjo službo, za seboj potegnili, da sem se čudom čudil, kako malo ljudstva — na tak velik praznik — besedo božjo in sveto mešo v crkvi posluša. Mahali so jo potem od železnice z velikim in malim bobnom bobnaje proti trgu šent-Lorencu, kjer so v hrastovem gaju pili, pč-vali in plesali do 9. ure po noči na — bin-koštno nedeljo zvečer ! Potem se podajo v krčmo; tam so plesali do bele zore — bin-koštni pondeljek. S takim duhom jo v življenje stopil ta novi „Verein.11 Tudi učitelj ljudske šole, opustivši božjo službo, bil je od konca do kraja do belega dne te veselice deležen. Vse to pa je jasna priča, da društvo, ki tako počenja, pa ljudje, ki so takega društva udje, niso naše gore list. „Čitalnice®, „sokoli11 in vse družbe naše ne žalijo nikoli vernega našega naroda, ter ved6, da ima vsaka reč svoj čas in svoje mesto. Vi pa, ki ste osnovali v naših slovenskik krajih društvo pijano nemške besede in nemškega petja, prepričali se bote, da ste bili svatje pri mertvorojenem detetu, naj si bodi, da še tako trobite, piskate in bobnate : Kar je zoper Boga in naravo, skorej konec jemlje! Od šUmite Drave. —i. (Od župnih matic in še kaj.) Večkrat se na svetu gode reči, kterih si ne more najbistrejši razum razkladati po strogih miselstvenih pravilih, niti zlagati z očiščenimi pojmovi (umeji), nego jih mora devati v iznimko, kar je izredni stan človeškega mišljenja: to se n. pr javlja v prikaznih, ker je ista stvar greli in krepost in sicer pod istimi okolnostmi v isti dobi, Mi Slovenci v labodski vladi-kovini imamo istega rimskega papeža crkve-nega poglavarja, iste nauke verujemo, postavljeni smo, bodi si namerno ali po previdnosti, pod isto žezlo avstrijskega vladarja, živimo v istih naprijaznih razmerah že več stoletij, kakor v brnski vladikovini slovanski Moravljani; pa tem je vendar po okrožnici naročilo kn. vi. redništvo , da imajo vsi dušni pastirje uradovati v narod- pozdeval strašen, ko da bi bil razbojnik. Bil je visok, precej debel, očrnkljastega obraza; na glavi je imel turban (turški na-glavek), grozne obrvi, dolge, goste in črne brke, hlače turško — rudeče, široke in nabrane, do kolen segajoče in opanke. Bil je na široko opasan, in za pasom je imel dve pištoli in handžar, ker je to bilo še takrat kaj navadnega pri Dalmatincih. Mahal jo je proti meni, da je bilo kaj. Vsak si lahko misli, kako da mi je pač moralo biti pri srcu, zlasti če prevdarja, kako sporočilo o Dalmatincih da sem bil prejel od svojega znanca. Ves obupen in prestrašen sem mislil za gotovo, da ura moje smrti je došla .... po meni je! Tako se mi približa, strahoviti mož, in — ne ustrašite se! — on se globoko prikloni ter mi resno in z naj-večim spoštovanjem reče: „Ja vam se klanjam gospodine! Dobro prošli! (to je: „hodite srečno11!) — Naj si zdaj vsak misli, kakega da sem se po tem čutil. Tacih ljudi sem po tem v Dalmaciji povsod našel, in to ves čas (okoli 9 let) mojega prebivanja v tej deželi, domačiji vrlih Slovanov, naših sorojakov, in pa zvestih Avstrijanov. Ce se je kdaj tam slišalo kaj o ropanju, zgodilo se je to le po tujcih. Po tem takem vprašajmo se: „Ali so ras Dalmatinci roparji? nem jeziku, to je vse župne knjige voditi v češkem jeziku, narodno dopisovati red-ništvu, — pri nas Slovencih pa ie zdaj velja v narodnem oziru drakonska naredba, da niti rodovinskih in krajnih imen ne smemo v slovenskem pravopisu pisati, ne da bi župne matice vodili v narodnem jeziku. Razvozlajte nam najučenejši duseslovci in dohtarji v onih zavodih, kterih Stanovnikom možgani niso v rednem stanu, ta zapleteni in zadrgnjeni vozel! — Lani se je poskusilo v labodski vladikovini občno glasovanje s tem, da je bilo vsakemu na voljo dano svoje ime slovenski ali neslovenski zapisati v duhovniški imenik. Odlična večina, zlasti učenejšega in omi-kanejsega duhovništva, je potegnila z narodom, če ravno je precej zastopano farizejstvo, ktero je preblagi učnik brezmadežne modrosti ostro šibal; verski in nravni učenik mora imeti stalen značaj, nikar objemati najemništva, — sicer vemo, da tudi med aposteljni je bil rujavi Juda Iškarjot; čeravno je kak pre-drznež podpisal ime svojega postirskega to-varša po nemškem, česar poslednji niti ni znal; čeravno je nevednost in stara opaka navada nemški podpis dala pri več starejših. Pa glasovalo se je tedaj na srečnem. — V olomuški vladikovini, kjer slovanski jezik premahuje, prosijo duhovniki kn. vi. red-ništvo, da se jim podeli dobrota, ktero vži-vajo Brnci. Nekdo bi lehko nasvetoval, naj mi Laboščani isti proseči pot nastopimo, gotovo bodo naši prosivni glasovi uslišani, vsaj je vladikovina skorej vsa slovenska, kakor sekovska nemška, in večina našega duhovništva, kar smo dokazali, narodna. Prijatelj dragi, dobro si umoval, jaz pa prilagam, da naše duhovništvo nikdar ni prosilo za nemški uradni jezik, pa vendar se nam je vrinil, nismo beračili za novejši nemčevavni ukaz, pa vendar smo ga dobili, občino — bodi mimogrede omenjeno — dobivše učilnice, niso bile vprašane, kteri jezik bi naj bil podučni jezik, pa vendar je vlada svojevoljno ravnala zoper korist naroda. Ako so mogli prikrojevati naredbe nam in narodnemu razvoju nasprotno in krivične, zakaj se nc bi dalo od istega mesta to popraviti in nam skračena pravica dati? Mi ne iščemo milosti, zato nam tudi ni treba beračiti, — za pravico se ne prosi! — marveč zahtevamo, kar je naše, in odreči nam se ne sme, ako smo v ustavni in pravni državi, ako imamo posla s pravičnimi in omikanimi ljudmi; kjer pa um in razlogi ne veljajo, ondi je nasilstvo, ki ne sme biti v ustavni državi niti v crkveni vladi, ne more biti v sedanji omikani dobi, zabranjeno je po krščanskih načelih. Dajte nam, kar je naše, spoštovali in ljubili vas bodemo! Skladati se tudi ne more z zdravim razumom, da v Avstriji vživajo narodna prava v najobilnejši meri narodi, kteri se niso kazali najzvestejši avstrijskemu prestolu: Lahi, Madjari. Nismo jim nevošljivi, vsak imej, kar je pravo, pa bodi pravičen proti sosednemu narodu; samo to nas grozno boli, da mi Slovenci vselej prezvesti podložniki dvo-orlu avstrijskemu; mi, ki vse, karkoli premoremo , darujemo na žrtvenik državi, še nijeden naših hrabrih junakov ni bil nezvest na krvavem bojišču, skorej ničesar nimamo, kar ravno omenjena naroda. Vlada! kaniš li še o dvanajsti uri biti nam mačeha! Justitia regnorum fundamentum ! Pravica je podloga deržavam! Bojne priprave. Viši poveljnik severne armade, general Benedek, je s svojim štabom (60 oseb) 27. maja z najvovodom Viljelmom v Olomuc prišel in tam v obkopanem šotorišču svoj glavni stan postavil. V posebnem povelju je tudi svojim vojakom zaterdil, da, — 176 — če bodo morali v tujo sovražnikovo deželo, naj jim bo tuje blago &veto in naj nikar nc oskrunijo stare avstrijske slave. Te dni gre na ogled v Prago in okolico njeno. Kakor praško, izročilo je tudi zagrebško mestno starešinstvo na Njeg. Veličanstvo posebno pismo vdanosti, v kterem se zaterja, da hočejo kri in življenje dati za obstanek avstrijske deržave. Govori se, da se napravijo šesti batalijoni in tretja armada. Na Holštinskem ima Avstrija 1 brigado „Kalik“. Kakor zdaj časniki pišejo, je ne misli vlada nazaj poklicati, ampak še pomnožiti, zatorej je neki poslala na Ilanoveransko posebnega poročnika, ki naj bi se z ondotno vlado dogovoril, da bi pustila skozi deželo dopolnitno kardelo. Oe se to zgodi, stopi Pruska zdajci na noge — in vojska je gotova. Naj bi nam vendar zavolj Slesvik-IIolštinskega vojske ne nakopavali! Ker ondanja postava zastran spremembe bankovcev po 1 in 5 gld. v deržavke (Staats-noten) nima veljave za Beneško, zaukazala je zdaj vlada v sedanjih stiskah, naj se tamkaj 12 milijonov v prisiljeno posojilo vzame. Vlada je tudi sklenila izdati p e-nežne listeke po 10 kr., da bi kupčija na drobno preveč ne terpela. S konca se jih bo izdalo za 4 milijone vrednosti, potem pa, če bo treba, še več, vendar ne čez 12 mil. vrednosti. Da se vse v redu godi, skerbela bo za to kontrolna komisija za deržavne dolgove. Za Dunajem se pridno delajo okopi. 16.000 delavcev je najetih in pomaga jim tudi 88 pionirjev. Tudi je postavljenih že več lesenih koč za vojake. — Na jugu se tudi dela na vso moč. Terdnjava in luka v Pulju (Pola) ste že v prav dobrem stanu. Noč in dan se menda tam dela, da bi bilo prej vse gotovo. Nekaj dni sem ne sme tudi nikdo ne vojne ladije gledat iti. Ravno tako je tudi v Benetkah, kjer se je tudi prepoved dala, da ne smejo ladije po noči ne iz luke ne v luko. Nadvojvoda Albreht obiskuje pridno terdnjave in vse važniše kraje, kjer so vojaki postavljeni. Zdaj se dovaža potreben živež; samo za Benetke neki je 6000 volov namenjenih. — Kar se tiče Černe vojske, pripravljajo se nanjo tudi poljski kmetje. Vse sega po orožju , kakor 1. 1813, in komaj čaka, da bi Prusi prišli! Posebno pa je na Tiroljskem vse neizrečeno za vojsko vneto. Kakor za Andreja Ho-ferja pripravljajo se povsod na černo vojsko. Vsak okraj da več kompanij. Še ' celo sivi starčeki bodo pritegnili. Sama mala in revna dolina pasejerska da 8 do 8 kompanij strelcev, Po hribih in sterminah se pripravlja kamnje, les, skalovje, itd. ki ga bodo o pripravnem času na sovražnika v doline valili in ga tako končali, kakor so to o francoskih vojskah z velikim pridom delali. — Kakor na Štajerskem in Koroškem ustanovil se je tudi v Ljubljani poseben odbor za osnovo „prostovoljnih planinskih strelcev-4 ter je že razposlal dotični razglas. Pervosednik mu je deželni glavar g. A. baron Codeli. — Za koroške planinske lovce se je do 31. maja nabralo 1001 gld. in veliko perila, obleke, cufanjaitd. — Tako imenovani Hana ki na Moravskem napravijo sami kardelo dragonarjev. — Za prostovoljni krakuški polk na Gališkem se je dozdaj nabralo 16.065 gld., 9 sabel in 48 konj. Nekteri bogatejši grajščaki bodo sami več oboroženih konjikov dali. Zdaj pa še nekaj malega o naših sovražnikih. Dozdaj je bilo videti, da postavlja Pruska največo silo vojakov na poti pvroti Draždanom ; zdaj pa se kaže, da je na Šles-kem naj veča truma, menda 130—150.000 m. Tedaj jo mislijo nojberže od te strani vda-riti na naše. V okrajinah ob Rajni je neki Kreditne prav malo ali celo nič vojaščine. To nam London kaže, da Prusi Francozom jako veliko upajo. Novi zlati Na Laškem je vse na nogah. Tu je ljud- Srebro stvo kar zelo vneto za vojsko, kar se o Prusih ne poterjuje. Garibaldi je bil te dni še na otoku Capreri, ali pričakujejo ga vsaki čas na suho. 26.000 prostovoljcev je že vpisanih, in če bo treba, dobilo se jih bo še več. Za konje pa gre Lahom jako terda. Plačujejo se po 600 do 700 frankov. Brodovje je zdaj v Jakinu. Tamošnja luka se je dobro zavarovala. Vojvoda Persano je že v posebnem oklicu svoje vojako za boj navdušil. Govori se tudi že, da je en oddelek severne laško armade pod poveljstvom generala Cialdinija že na poti proti beneškim terd-njavam. — Na Francoskem je neki 600.000 vojakov pripravljenih, da odrinejo lahko vsaki čas, kamor jim Napoleon migne. Brodovje v Šerburgu in Brestu je dobilo povelje, da mora koj na morje. Severne terdnjave proti Nemškemu in Belgiji se pre-skerbljujejo s potrebnim živežem in napolnu-jejo z vojaki — tedaj res ne deržč Francozi križem rok in bodo po tem takem tudi javeljne „nqutralni“ ostali. Razne novice. * Na Dunaju je bilo v Binkoštih 16.079 birmanih. Lepo število! * Tako merzlega vremena ne pomnijo z lepo, kakor je bil pretečeni teden. Najbolj poškodovani so nogradi, in sicer tisti, ki so bolj v nižavi; potem sočivje, buče, krompir, turšica, tobak, semtertje tudi rež in druga žita. Iz vseh krajev se slišijo le žalostni glasovi. Zelo se je lakote bati, ki že zdaj tu pa tam hudo razsaja, n. pr. v Bukovini, Istri, na Dolenskem itd. * Oni dan so hotli k zadnji dunajski razstavi poslati mladega žrebca iz kišberske konjerejske naprave na Ogerskem. Spravijo ga v železničin voz, ali tu ne da miru in poskoči neprevidoma z voza ter si zlomi j nogo. Morali so ga ustreliti. Pravijo, da 1 je bil ta konj posebne lepote in vreden 6000 gld. To je pač velika škoda! * G. Luka Jeran ne pride neki še kmalo domu. Po poslednji „Danici14 je šel še na Libanon in v druge kraje, Berž-kone se potem verne skozi Carigrad nazaj, ker je „Lloyd“ že svoje vožnje po morju ustavil. Duhovske zadeve. Kerška škofija: V celovškem kapucinskem samostanu je umeri č. g. O. Bonaventura Teran duh. kap. reda. R. I. P.! v Žitne cena. V psenicel reži || 1 1 J| H mena | ,j«i. Mgid. M 8id L ovsa Ki,i.; k. turS fd