Filadelfija
Britanske oblasti so uvedle letalski pro«
Nekaj
o propagandi idej
Gonilna sila človekovega udejstvovanja skoro vedno temelji na idejnem prepriča« nju. če je zavest ideje tako majhna., da o njej skoro ne moremo gpvoriti, potem more človekovo delovanje izgubiti vsak zagon in podjetnost. Običajno temelji v takih pri« merih 'na nagonu samoohranitve in materi« Jalnih koristih.
Ideologi, to je ljudje, ki množicam posre« du jejo različne ideje m jih razlagajo, morajo računati pri svojem delu na večje ali manjše težave. Ljudi namreč ni tako lahko prepričati, da je nekaj dobro, če se morda njim zdi ravno nasprotno. V takem prime« ru ustanavljajo nekateri režimi, ki so tako« rekoč realni zastopniki idej, posebne šole, v katerih izobražujejo svoj politični nara« ščaj in bodeče strankine voditelje. Iz dobe italijanskega fašizma nam je znana fašisti« čna visoka šola »Istituto di mistica fasci« sta«, v kateri je dobivala tako imenovana »fašistična inteligenca« svojo izobrazbo. Tudi nacizem se je brigal za vzgojo svojih najstrastnejših zagovornikov, ki so prepri« čevali ljudi o potrebi nacistične ideje in njenem »zveličavnem« poslanstvu.
Ideja, ki v današnjem času živo «uti potrebo po čim močnejši propagandi svojih načel, je komunizem, če pogledamo danda« našnji časopise komunističnih držav, nas ta« koj zbodejo v oči brezštevilne »parole«, ki so največkrat že same po sebi nesmisel, skoro vedno pa brez prave podlage. Tudi radio, ki naj ne bi bil samo sredstvo za širjenje propagande vladajočega režima, je prenasičen s propagando. Isto je v tovarni, v rudniku, v šoli, v uradu, na cesti in v k a« varni. In če greš na polje ter pogledaš -kmeta na njivi ,boš videl, da ni sam. Za njim stoji propagandist, ki mu nepreneho« ma trobi na ušesa. Človek nima niti tre« nutka časai, da bi sam in v miru presodil položaj in se odločil za ali proti.
Brezštevilna množica poklicnih propagan« distov jasno dokazuje, da je treba tej ideji stalnih umetnih injekcij, da ostane^ živa. Podobna je bolniku, ki živi samo še od umetnega dovajanja hrane in zunanje pomoči. A kaj bi bilo, če bi ta propaganda enkrat prenehala? Bi li bolnik še živel?
Če je neki ideji potrebno, da ima celo še po tridesetih letih cele regimente propagan« distov, je to dovolj jasen dokaz, da morajo prepričevati narod o nečem, kar njemu ni všeč.	Gor.
Moč Z\ zaiisi od moralno duševno podpore narodov sveta
Na. otvoritveni seji svetovne konference za vero, za moralno in duševno podporo ZN je delegat Združenih držav, Warren R. Austin, izrazil svoje prepričanje, da bodo ZN postali mnogo močnejši, če bodo imeli moralno in duhovno pomoč narodov sveta.
Smoter konference, katere se udeležujejo predstavniki glavnih ver sveta, je, izdelati svetovni program za podporo ZN potom moralnih in duhovnih sil.
Austin je poudaril, da je Listina sama primerna podlaga za sodelovanje in za iz« delavo sporazumov o medsebojnih predno« Stih in varnosti ter izjavil:
.»Naše težave izvirajo iz dejstva, ker se člani ZN ne poslužujejo na boljši način organizacije.
Organizacija’ bo postala mnogo močnej« ča, če se je bodo vlade posluževale za do« Šego konstruktivnih smotrov, če bi se na« rodi odločili vplivati na svoje vlade, da bi se te borile proti pravim sovražnikom — Proti nevednosti, predsodkom, bedi, bole« znim, sovraštvu in grabežljivosti — in bi Se tej nalogi povsem posvetile, bi ZN izpol« Hill vse nade, ki jih stavijo v njih.«
Berlin
Maršal Sokolovski je sprejel ponudbo treh zavezniških okupacijskih sil, da se skliče konferenca štirih velesil glede denar« ne reforme po vsej Nemčiji. Tudi on sam se bo udeležil te konference. V pričakovanju te reforme je meja med Zapadno in Vzhod« no Nemčijo skoraj popolnoma zaprta, dai bi tako preprečili prenos valut iz enega oze« mlja v drugo. V Zapadni Nemčiji je črna borza vsled denarne reforme doživela popo« len polom. Cene skoraj vsemu blagu so pa« die. Zavojček ameriških cigaret stane sa« mo 4 marke, t. j. dve marki manj kot je uradna cena.
❖
V	britanski izjavi pravijo, da prihajajo tovorni vlaki iz zapadne Nemčije, ki so na« men jeni zavezniški komandanturi v Berlinu po strogem pregledu vsebine na ruski meji med conami v Berlin z velikimi zamudami.
V	ameriški izjavi pa poročajo, da se je zaradi ruskega pregleda vsebine tovornih vlakov na meji zmanjšal dovoz premoga za 18.000 ton.
Glavna uprava železnic v Frankfurtu je sporočila, da bo vzela s 26. junijem iz pro« meta 17 brzovlakov, ker računa na zrn an j« šanje prometa v Bi«coni. Britanska vojaška vlada v Berlinu je sporočila, da ne bo dala več potnih dovoljenj nemškim državljanom za potovanje iz Berlina v zapadne cone, dokler Rusi ne bodo ukinili omejitve poto« vanja. ■
Sovjetsko zunanje ministrstvo je v sobo« to sporočilo, da so se vlade Združenih dr« žav, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze zedinile, da se vrši konferenca o Do« navi 30. julija v Beogradu.
»New York Times« piše o sprejemu ame« riškega predloga za konferenco o svobodni podonavski plovbi s strani Sovjetske zveze: »Sovjetski sprejem predlogov nas lahko navda z upanjem, da bo rešitev enega pro« blema mogla olajšati rešitev mnogih dru« gih problemov. Ta sovjetski korak je važen v tem smislu, ker se zdi, da hoče pripoznati
met med Berlinom in zapadnimi conami ter prevažajo dnevno iz zapadnih con v Berlin 170 potnikov in 10 ton tovorov. Tudi ameri« ške oblasti so svoj zračni promet ojačile.
Gospodarske oblasti v Bi=coni Nemčije so sporočile, da bodo z novo nemško marko lahko kupili večje število dosedaj racioni« ranega blaga. Delno ukinitev racioniranja je z zakonom določil gospodarski svet Bi« cone, v preteklem tednu. Kda j bo ta zakon stopil v veljavo, bodo v kratkem sporočili. Med blago, ki ne bo več racionirano, spada« jo med drugim avtomobili, kolesa, pisalni stroji, razmnoževalni stroji, ure, zdravniški instrumenti, poljedelsko orodje, kuhinjske potrebščine, šivalni stroji in otroški vo« žički.
V	prosti proda ji zaenkrat še ne bo mila, goriva za motorna vozila, avtomobilskih gum, premoga in jekla. Tudi živil se nove odredbe ne tičejo. Oblačila ostanejo še ved« no racionirana. V prihodnjem mesecu bodo po več letih na splošno lahko prodajali čev« Ije in obleke, za katere je bilo treba sedaj imeti posebno potrdilo, katerega pa je bilo zelo težko dobiti.
V	Frankfurtu je vojaška vlada izdala drugi zakon o novi ureditvi denarja v za« padni Nemčiji. Na podlagi tega zakona bo banka nemških dežel v Frankfurtu opolno« močena izdajati nov denar, katerega pred« videva denarna reforma.
tudi zahodnim silam pravico sodelovanja pri urejevanju podonavske plovbe, ki je življenskega pomena za srednjo Evropo in po kateri bo zahod lahko zopet oživel in dobil svoj vpliv v vzhodni Evropi. Pravico do tega vpliva imajo zahodne sile skupno s Sovjetsko zvezo in še posebej imajo pravi« co sodelovati pri urejevanju prometa po mednarodnih poteh notranje plovbe. To pravico zahodnih držav so potrdili v spora« zumih med vojno, kakor tudi v mirovnih pogodbah z Madžarsko, Romunijo in Bol« garijo.«
Gospod G. D. Green, upravnik ameriške države Illinois, je otvoril kongres republi« kanske stranke s sledečo izjavo: »Republi« kanski predsednik ameriških Združenih držav bo tak človek, ki bo dosegel, da bodo politiko Združenih držav spoštovali v vsa» kem kongresu po vsej zemeljski obli.«
Kongresu prisostvuje 1.094 delegatov, da izvolijo kandidata stranke za volitve nove« ga predsednika, ki se bodo vršile v novem« bru. Volivna borba v Ameriki se je pričela že sedaj.
Pričakujejo, da bo ameriška republikan« ska stranka odobrila program svoje notra» nje in zunanje politike, ki ga je sestavil in pripravil posebni odbor. Ta program vse« huje evropski načrt za pomoč in podpiranje Organizacije Združenih narodov. V progra« mu republikanske stranke so vnešeni tudi strogi ukrepi proti komunistom. Stranka prav tako priznava judovsko državo »Izrael«.
Dunaj
Avstrijsko prestolnico, Dunaj, so v zad« njih dneh zopet razburile razne ugrabitve avstrijskih državljanov. V četrtek se ni vr« nil kriminalni nadzornik v notranjem mi» nistrstvu, Marek, pd seje, h kateri so ga te« lefonično pozvali. Zvezni kancler ing. Figi je vprašal v soboto zaradi tega dogodka sovjetsko predstavništvo, če mu je o Mare« ku kaj znano. General šeltbv mu je na to sporočil, da so sovjetske oblasti aretirale Mareka, ker je izrabljal svojo službo in or* ganiziral špijonažo proti sovjetskim ob« lästern, v katero so zapleteni še drugi gos» podje iz notranjega avstrijskega ministr« stva. Avstrijsko notranje ministrstvo je te ruske obtožbe takoj zavrnilo. Državni taj* nik Graf je pozval zavezniški svet, naj na* redi takim postopkom konec in se poslu* žuje korakov, ki so v navadi v civiliziranih državah.
Britanska vlada je sklenila, da bo uradno protestirala na prihodnji seji Zavezniškega sveta na Dunaju proti aretaciji in depor* taciji avstrijskega višjega uradnika Ma* reka.
Vladna ofenziva v Grčiji
Uradno je bilo objavljeno, da ofenziva državah vojnih sil proti upornikom gene« rala Markosa uspešno napreduje s pomočjo velikih hi topništva in letalstva. Grška voj* ska je dosegla Konice, kjer se je nahajal uporniški štab. Minister Tsaldaris je na licu mesta z vojsko, medtem ko pričakujejo pri» hod kralja Pavla.
Marshallova pomoč neokrnjena
Ameriški kongres se je zedinil glede kon* čnoveljavne odobritve pomoči v okviru Marshallovega načrta v oni višini, ki jo je predvidevala ameriška vlada. Skrčenje te vsote, katero je predlagal predsednik do« delitvenega odbora John Taber, za 26 od» stotkov, so odklonili. Predsedniku Truma« nu so dali. opolnomočje. da porabi prvi ob* rok, ki obsega okrog 6 milijard dolarjev, če je treba tudi že v 12 mesecih, namesto v petna jstih.
Sklep kongresa pomeni popolen poraz izolacionistov v reprezentančni zbornici. S tem, di je odobril skoro celotno vsoto, ki so jo obljubili šestnajstim evropskim drža* vam, je ameriški kongres v zadnji minuti dal možnost razvoja evropskemu obnovit* venemu načrtu.
Možje, ki odločajo o avstrijski pogodbi
Zastopniki štirih zunanjih ministrov na prvi dan posvetovanja o avstrijski državni pogodbi. — Od leve na desno na sliki so: General Cherriere (Francija.), Sam Reber (Združene države), Koktomov (Rusija) in Majoribanks (Velika Britanija)
Podonavska konferenca v Beogradu

1
o ze
ITALIJA
Italijanska poslanska zbornica je podala v četrtek vladi Alcide de Gasperija svojo zaupnico s 346 glasovi proti 167.
Ministrski predsednik de Gasperi je iz* javil ob zaključku debate o vladnem načr* tu v zbornici, da bo demokracija propadla, če ne bo ves narod spoštoval zakonov. Na* povedal je tudi stroge ukrepe proti onim, ki skrivajo orožje. Pri tem je izjavil: »Mi nismo nastrojeni proti komunizmu, ampak proti totalitarizmu.« De Gasperi se je za* vzel tudi za skorajšnjo agrarno reformo, katero pa je treba izvajati postopoma, da ne bi škodljivo vplivala na proizvodnjo.
V teku popoldanske seje je italijanski zunanji minister grof Sforza jasno izrazil stališče italijanske vlade, ki si želi prijatelj* skih odnošajev z Avstrijo.
Glede Trsta je italijanski zunanji mini* ster izjavil, da. je italijanska vlada priprav* Ijena sporazumeti se glede te točke z jugo* slovansko vlado, da pa ne bo nikdar privolil v to, da bi bila priključitev Trsta Italiji od* visna od priključitve drugih področij Jugo* slaviji.
Policija v Milanu, je odkrila ogromno skladišče zabojev z razstrelivom, granata* mi, municijo in številnim orožjem. Skl a» dišča orožja so odkrili tudi pri Varese, Co* mo in Aosta.
Italijanski veleposlanik v Washingtonu Albert Tarchiani se je vrnil iz Italije, kjer se je mudil dva tedna. Ob vrnitvi je izja* vil, da izgubljajo komunisti v Italiji stalno na moči.
.»Italijanske volitve — je poudaril — so nudile prebivalstvu dokaz, da komunisti ni* so tako močni, kot so to zatrjevali. Mnogo delavcev — je nadaljeval— prehaja k poli* tičnim strankam, ki zagovarjajo ožje sode* lovanje z Združenimi državami. Čeprav so Italijani na meji »železne zavese«, so v splošnem optimisti glede bodočih odnošajev med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo.« — Tarchiani je tudi izrazil svoje zaupanje v italijansko vlado in zatrdil, da je sedanji režim »bolj kakor kdaj koli v stanju obdržati red v vsej deželi.«
FRANCOSKA
V	tvornicah gumija v Clermont=Ferrandu pri tvrdki Berougnan je prišlo do težkih spopadov med stavkujočrmi delavci in poli* cijo. Stavkujoči so bili deloma oboroženi. V mestu je bil ustavljen celoten promet. V tvornici gumija se je zabarikadiralo okrog 200 delavcev. Ko je dobila policija ojačenje s strani vojske, so prišli delavcem na po* moč delavci iz tvomice Michelin. V noši od 16. na 17 junij je prišlo do novih spopadov med policijo in delavci, katerim so prišli na pomoč rudarji iz okoliških rudnikov. Stav* kujoči delavci so metali proti policiji ste* klenice z žvepleno kislino, zaradi česar je bilo okrog 85 policistov ranjenih na očeh. Policija je aretirala okrog 300 oseb. Že 17. so sklenili nekako premirje in se pričeli po* gajati z vodstvom tovarne in vladnim za* stopnikom, ki je razgovore posredoval.
V	soboto so obravnavali spopad v Cler* mont*Ferrandu v francoski narodni skup* ščini. Med debato .katero je vodil socijali* stični notranji minister Jules Hoch, je pri* šlo med socijalističnimi in komunističnimi poslanci do pretepa. Položaj v Clermont* Ferrandu je postal manj napet.
Francoska narodna skupščina, ki je v pe* tek obravnavala) zakonski osnutek o reviziji zaščite najemnikov, je sprejela odlok, na podlagi katerega bodo s 1. januarjem 1949 povišali najemnine. S postopnim poviša* njem najemnin v sledečih petih letih bodo dosegle do leta 1954 najemnina dvojni zne* sek sedanjih najemnin.
ČEŠKOSLOVAŠKA
Ob priliki izvolitve Klementa Gottwalda za predsednika republike, je izdal ta obse* žno politično amnestijo. Na podlagi te amnestije bodo zmanjšali vse zaporne ka= zni za splošne prestopke za eno leto. Vse kazni do enega leta bodo spregledali. To se nanaša tudi na denarne kazni. Sodni postop* ki v slučajih, kjer obsodba ne bo znašala več kot eno leto, bodo ustavljeni.
Amnestija velja tudi za češkoslovaške državljane, ki so zbežali v inozemstvo, če so se vrnili ali če se bodo v teku naslednjih treh mesecev vrnili.
Češkoslovaški sindikalni svet je sporočil, da mu je predložilo ministrstvo za socijalno skrbstvo osnutek novega zakona, na pod* lagi katerega bodo morali delavci delati v vseh tovarnah, v katerih so delali do sedaj samo pet dni, od sedaj naprej šest dni. To podaljšanje delovnega časa utemeljujejo s potrebo po dosegi čim večje proizvodnje.
V petek popoldne se je zbralo v tiskarni češkoslovaškega socijalnodemokratičnega dnevnika »Pravo Lidu«, ki izhaja že 50 let, okrog 700 delavcev, ki so odločno protesti* rali proti ukrepu vlade, ki hoče s 27. juni*
jem ukiniti ta časopis. 27. junija se bosta nnnreč končnoveljavno združili komunistič* na in socijalistična stranka. Delavci so kri* tizirali komunistično vlado in namestnika ministrskega predsednika Fierlingerja, ka* teremu so očitali, da ga zanimajo samo lastni interesi, za delavce pa se sploh ne zanima. Fierlinger je, kakor znano pristaš levičarskega krila socijalistov in je po nje* govi zaslugi češkoslovaška socijalistična stranka bila izročena komunistom.
Fierlinger, ki je poizkusil ogebno pomi* riti delavce, je izjavil, da je treba ustaviti list »Pravo Lidu« zaradi tega, da se pri* hrani papir za izvoz in se s tem zviša živ* Ijenska raven češkoslovaškega naroda. Na to izjavo je odgovoril nek delavec, ki je že 37 let zaposien pri tem časopisu: »Gospod Fierlinger ,ali morete pred našimi ženami in otroki odgovarjati za to, če bomo vrženi na cesto? Imenujete Vi to zvišanje življen* ske ravni?«	.
Po protestnem zborovanju so sklenili de* lavci sestaviti odposlanstvo, ki bo šlo k mi* nistrskemu- predsedniku Zapotockyju in protestiralo proti ustavitvi izhajanja soci* jalističnega časopisa »Pravo Lidu«.
Generala češkoslovaškega letalstva, Jano* useka ,ki je hotel prejšnji mesec pobegniti iz Češkoslovaške, a so ga na meji ujeli, so obsodili na smrt. To kazen so naknadno spremenili v 15 letno ječo.
Varnostne oblasti v Brnu so aretirale 24 oseb, nemške narodnosti, ker so baje hotele izvajati sabotažna dejanja iri povzročati ne* mire in bile v zvezi z inozemskimi zastop* niki.
ZDRUŽENI NARODI
Komisija gospodarskega in socialnega sveta Združenih narodov za človečanske pravice je odobrila že več kot polovico členov deklaracije človečanskih pravic, ki jih je sestavil posebni pododbor imenovane ko* misije.
Med členi, ki so jih odobrili, so tudi oni ki odobravajo pravico privatne lastnine ter svobodo združevanja in zbiranja, nadalje svobodo mišljenja, vesti in vere ter pravico spreminjanja lastne vere.
Sovjetska skupina — Sovjetska zveza, Ukrajina, Bela Rusija, Jugoslavija — se je vzdržala glasovanja o členih, ki se nanašajo na lastnino in na svobodo mišljenja in še o nekaterih drugih členih. Sovjetska zveza je hotela, da bi bila pravica privatne last* nine »podrejena zakonom države, v kateri se nahaja.« Nadalje se je izrazila proti čle* nu o svobodi zbiranja in je predložila po* pravek, ki pa je bil pozneje odbit, za pre* poved organizacij nacističnega, fašističnega ali »protidemokratskega« značaja .
> Deklaracija se pričenja z izjavo, da se vsa človeška bitja rodijo svobodna in enaka v dostojanstvu in pravicah. Po naravi sta jim dana razum in vest in morajo eden z drugim postopati v duhu bratstva.
Naslednji člen pravi, da sme biti upošte* vanje naravnih pravic podrejeno le tistim omejitvam, ki so potrebne za zaščito pra* vic drugih in za splošno blagostanje in da teh pravic ne smejo omejevati razlike v rasi, spolu, jeziku, veri, političnem prepri* Čanju ter v narodnosti in socialnem polo* žaju.
Deklaracija zagotavlja svobodo gibanja med narodom ter daje pravico »iskati in dobiti v drugih državah zatočišče pred pre* ganjanjem.«
Naslednji člen daje pravico posamezniku imeti »vlado, ki se ravna po ljudski volji.« Združene države so zahtevale obširnejše besedilo, ki bi se glasilo: »pravico do vlade, ki se prilagodi ljudski volji, s popolno svobodo manjšine, da sme nadalje svobodno izražati svoje prepričanje in postati dejanska večina, kadar bo to volja naroda.«
Posebna komisija ZN, ki pripravlja de* klaracijo človečanskih pravic, je potrdila pravice vseh ljudi do dostojne življenske ra* vni in do socijalne zaščite, ki zagotavlja vzdrževanje v primeru bolezni in starosti.
Skupina držav sovjetskega bloka se je vzdržala glasovanja o členu, ki obravnava to snov.
Med nedavno odobrenimi nadaljnjimi čle* ni deklaracije človečanskih pravic so členi, ki jamčijo pravico do dela in do pravičnih delovnih pogojev, pravice do enakega pla* čila za enako delo in končno pravico do sin* dikatnega organiziranja.
Nadaljni člen predvideva pravice vseh do brezplačnega pouka v osnovnih šolah in do pristopa do višje izobrazbe na podlagi indi* vidualnih sposobnosti.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Reprezentančna zbornica je sprejela po daljši debati z 250 glasovi proti 136 zakon* ski osnutek o splošni vojaški obveznosti in ga predložila predsedniku Trumanu v pod* pis. Vojaška obveznost velja za ameriške državljane od 18 do 25 leta starosti z iz* jemo onih, ki so se vojne udeležili, in pred* videva 21 mesečno službovanje.
JUGOSLAVIJA
Jugoslovanske oblasti so v soboto zaple* nile skladiščno blago malih beograjskih prodajalcev in ga dele na razpolago kon* zumnim društvom. Ta društva so to blago takoj dala v prodajo. Časopis »Glas« piše, da je bil ta ukrep potreben zaradi špeku* lacij zasebnih trgovcev. Praktično je sedaj celotna jugoslovanska mala trgovina v ro* kah podržavljenih konzumov.
Iz Beograda so uradno sporočili, da so sedaj izključili iz Narodne fronte pred kratkim iz jugoslovanske vlade izključena ministra Hebranga in generala Žujeviča, stara komunistična borca, žujeviču so vzeli tudi čin generala. Oba sta bila člana po* litbiroja jugoslovanske komunistične stran* ke. Glavni tajnik Narodne fronte, Stambo* lič, ki je zavzel to mesto za Žujevičem, je izjavil, da sta bila oba bivša ministra aretirana in izključena, ker sta dvomila o uspehu jugoslovanske petletke. Sabotirala sta sklepe jugoslovanske komunistične stranke in se skrivala za teorijami, po ka* terih naj bi bila jugoslovanska petletka ne* realna in neizvedljiva in Jugoslavija ne bi imela moči izvesti jo. Na ta način sta »slu* žila mednarodni reakoiji in ostankom ka* pitalizma.«
Po poročilih iz Zagreba pa je Hebrang še na drug način nasprotoval beograjski vladi. Pravijo namreč, da je bil v vodstvu hrvaš* kih komunistov, ki so nezadovoljni s popol* nim obvladanjem sedanjega jugoslovanske* gai režima s strani srbskih in slovenskih komunistov in. iz tega razloga izjavljajo, da so Hrvati proti komunizmu.
KITAJSKA
Provinco Fut Foutčou je opustošila straš* na poplava, ki je največja v zadnjih 100 le» tih. Več 10.000 ha zemlje je pod vodo. Ok* rog 200.000 ljudi je brez strehe, 10.000 hiš je porušenih, število žrtev pa znaša 100.000 ljudi.
Kitajski parlament je odobril ameriški načrt za pomoč Kitajski in poveril vlado s sklenitvijo tozadevne pogodbe z Združeni* mi državami.
ŠVEDSKA
Obe zbornici švedskega državnega zbora, sta odobrili predlog, ki predvideva 205 mi* lijonov kron za obrambo države.
Švedski parlament je sklenil zmanjšati vojaško obveznost za tri mesece na vsakih devet mesecev.
MADŽARSKA
Madžarska vlada je odredila z odlokom prevzem vseh poslopij in posestev verskih šol. Prevzem vseh, do sedaj še nepodržav* Ijenih šol, je postal sedaj zakon.
Madžarski kardinal Mindszenti je poslal katoliškim učiteljem zaupno pismo, v kate* rem jim sporoča, da ne smejo več delovati na podržavljenih šolah.
ŠVICA
Preteklo nedeljo so v glavnem mestu Švice, Bern, praznovali stoto obletnico se* danje švicarske ustave. Ta ustava, ki je bila sestavljena pred sto leti, je storila iz Švice zvezno državo.
AVSTRIJA
Sovjetski element v medzavezniškem sve* tu za Avstrijo je odklonil avstrijsko pro* šnjo za obnovitev diplomatskih odnošajev s Portugalsko.
17. junija je zapustilo Avstrijo 760 izse* Ijencev, ki so odpotovali v Čile.
Na letališču v Salzburgu je pristalo pre* tekli teden romunsko letalo z 20 potniki na krovu. Dva potnika sta izjavila, da se ho* četa vrniti.
SOVJETSKA ZVEZA
»Izvestja« in »Pravda« ostro kritizirata sodstvo v Sovjetski zvezi. V »Pravdi« iz* javlja glavni državni tožilec Spfonov, da delo sodnikov in tožilcev ni zadovoljivo in da še vedno primanjkuje prave organizaci* je v boju proti zločinom, posebno proti pod* kupovanju in špekulaciji. V mnogih prime* rih so obsodbe premile , v drugih primerih pa obtožujejo funkcionarje in državljane iz nezadostnih razlogov in jih celo obsojajo. Posebno resen je ta položaj zaradi tega, ker stoji za vsako napako sovjetski državljan ali skupina državljanov.
Drobne novice
Združene države bodo poslale delegacijo na mednarodno konferenco za šolstvo, ki se bo vršila v Ženevi od 28. junija do 3. julija. Delegata Združenih držav bosta ravnatelj Galen Jones in Ruth Emiliy McMurry iz prosvetnega ministrstva.
*
Kanadski zunanji minister Louis St. Lau* rent se je izjavil za obrambno pogodbo med zapadnoevropskimi državami, Veliko Brita* nijo, Združenimi državami in Kanado.
Judje in Arabci so se sporazumeli, da bo v Jeruzalemu ustanovljeno ozemlje brez gospodarja, kamor bo strogo prepovedan vstop vsem oboroženim silam. Grof Bernar* dotte je izjavil, da bo v stanju v teh dneh predložiti nekaj pozitivnih arabskih pred* logov. Kralji Abdulah, Faruk in IbmSaud se bodo sestali še ta teden ter preučevali palestinsko vprašanje.
*
Zadnji britanski podkralj Indije in prvi generalni guverner dominijona Indije, lord Mountbatten, je zapustil Novi Delhi in se vrnil v Veliko Britanijo. Lord Mountbatten si je pridobil v Indiji velike zasluge in bo skoro gotovo ostal še nadalje z uspehom pri svojem delu. Pokazal se je za izredno nadarjenega služabnika države.
Naslednik lorda Mountbattena bo 69 letni bramanec Rajaigopalsčari, ki je bil do sedaj guverner zapadne Bengalije.
Član romunske vlade je zavrnil poročila, ki govorijo o tem, da bo konferenca kom* informe v gradu Sinaj, ki je bil nekdaj bi» vališce romunskega kraljai.
*
Vlada Danske je predlagala švedski in Norveški, naj ustanovijo skupen parlament, takozvani skandinavski parlament. Naloga tega parlamenta naj bi bila izvajati skupno zunanjo politiko, pri čemer pa bi ostale vse tri države v vseh ostalih vprašanjih ne» odvisne.
*
Grška vlada je sprejela od italijanske vlade osnutek za sklenitev pogodbe o prija* teljstvu, trgovini in plovbi brez političnih točk. Ta pogodba sliči italijansko»ameriški pogodbi. Pogodba hoče olajšati predvsem blagovni in potniški promet med obema dr» žavama.
*
Ministri Zapadne evropske zveze se bodo v teku prihodnjega meseca sestali v Haagu, kjer bodo razpravljali v problemu zapadnih držav.
Istočasno je bilo objavljeno, da se bodo v teliu dveh do treh mesecev vršili diplo» majski razgovori med zastopniki Združenih držav in Zapadne evropske zveze. To bo prvi korak na poti, da se doseže vojna po* moč za Zapadno Evropo.
Francoski parlasncnl je sprejel nov lačri za zapa$!no Nemčijo
Pp tridnevni burni debati je francoska narodna skupščina sprejela v četrtek pred» log štirih vladnih strank za odobritev Ion* donskih priporočil šestih držav glede za* padne Nemčije z 297 glasovi proti 289. Vlada ima torej samo 8 glasov večine. Vkljub temu pa pomeni ta izid precejšnjo utrditev Schurnanove vlade. Istočasno pa je s tem odstranjena zadnja zapreka pri novi ureditvi zapadnih con Nemčije.
»News Croniele« piše v tej zvezi: »Zmago francoske vlade v zadevi sporazuma o Nemčiji lahko označimo z besedami Wellington* skega vojvode, ki je rekel, da je bila nje* gova zmaga pri Waterlooju presneto tesna, toda glavno je, da je bila sploh dosežena. Tretja sila je bila znova v nevarnosti, pa je vendar zmagala proti skupnemu napadu skrajne levice in skrajne desnice. Močna opozicija je bila izraz globoko zakoreninje» ne zaskrbljenosti francoskega naroda nad bodočnostjo Nemčije. London in Washing* ton bosta gotovo z oddihom sprejela zuna* njepolitično zmago francoske vlade, toda pariška debata naj jima bo opomin, da ne smeta preveč skušati francoske vlade in je izpostavljati preveliki nevarnosti.«
»Daily Telegraph« pa ugiba, kako bo Sovjetska zveza odgovorila na reorganizacijo zahodne Nemčije. Sovjetska zveza ima tri možnosti. Prva možnost je, da sodeluje z zahodnimi zavezniki, druga možnost je, da se zabubi sama vase in nadaljuje z ustvar* janjem vzhodne Nemčije, tretja možnost pa je, da pride s silo iz svojega oklepa. Naj* verjetneje je, da bo povečala svojo politi* ko zbadanja zahodnih zaveznikov v Nemči* ji in s politiko povzročanja nemirov v zahodni Evropi. Na zadnjo možnost že kažejo nedavni dogodki v Franciji. Za Francijo je največja nevarnost obnovitev vala indu* strijskih stavk in nemirov. V Clermont* Ferrandu je že prišlo do spopadov med po* ličijo in stavkujočimi. Nad temi dogodki se bodo morali zamisliti tisti, ki so se znašli na isti črti s komunisti glede nemškega vprašanja. General De Gaulle se je v tem pogledu postavil v druščino komunistov. So. cialisti se bodo morali za to še bolj strniti z ljudskimi republikanci. Kazno je, da je v Franciji toliko ljudi, ki tako malo mislijo za naprej. Franciji pa je silno potrebna ustaljenost. Od nje je odvisna njena var* nost, od nje je odvisen uspeh Marshallovega načrta in usoda zahodnoevropske zveze, To dejstvo bo francosko ljudstvo gotovo spoznalo in bo podprlo sedanjo francosko zunanjo politiko bolj, kakor jo je podprla zbornica.
č)$java senatorja UJandenGerga*.
e&apadna £t?topa na) Ge ßot en natod
Voditelj ameriških izolaeijonistov, posla» n ec Taber je v teku svoje borbe proti na» Črtu za pomoč Evropi dosegel, da je v pre* teklem tednu reprezentančna zbornica iz» glasovala približno 25% zmanjšanje posojil za Marshallov načrt.
Najhitrejši odgovor na to pa je dal neki senator, ki se je javil k besedi v senatnem odboru za posojila, zahteval nujnost ter obenem naznanil ,da se bo z vsemi svojimi silami boril proti zborničnim sklepom: Arthur Hendrick Vandenberg iz Michigana je bil prepričan da bo uspel.
Arthur Vandenberg se je rodil 22. marca 1884. Po težkoč polni mladosti se je udejstvoval 22 let kot časnikar, potem pa se je posvetil politiki, kjer je postal slaven po svoji včasih nekoliko robati odkritosrčnosti.
Bil je izolacijonist do Pearl=Harbourja, potem pa je postal dragocen sodelavec Roo» sewelta, kasneje pa njegov politični naspro» tnik. Predsednik Združenih držav ga je s posebno nalogo poslal v San Francisco, v London, Pariz, in Vandenberg prav rad pri» poveduje ,da je kot pripomoček za boljši spomin imel stalno v žepu fotografijo Mo» lotova in Hitlerja, kako se leta 1940. sme« hljata.
Predsednik senatnega odbora za zunanje zadeve, Arthur Vandenberg, je med tistimi, ki imajo največ izgledov na predsedništvo Združenih držav — seveda le, če bo zdrav« je njegove žene dopuščalo, da se bo mogel predstaviti volivnemu kongresu republikan« ske stranke. Naj se predstavi ali ne — naj bo celo poražen, — če že Vandenberg ne bo Trumanov naslednik, ima pa v vsakem slu»
• čaju najmočnejše izglede, da bo Marshallov naslednik.
Predlog resolucije, katero je 28. maja te« ga leta v prilog »atlantski skupnosti« pred» ložil senatu, in pa poročilo, v katerem je za» hteval, da Združene države nedvoumno iz» javijo svojo odločnost, da bodo takoj in z vsemi svojimi silami odgovorile na vsak na» pad na njihovo državno varnost, sta Van» denbergovo ime dvignile med najaktuelnej» še na svetu.
Iz članka pa, katerega je priobčil v »Carrefour««ju, odseva predvsem velika stvarnost.
*
Pravili so o meni, da sem prvi, ki je zahteval politiko trdne roke, napram Sovjet»
ski zvezi. Dejali so tudi, da; sem jaz tisti bil, ki je vedno odgovoril z »Ne« na Stalinove zahteve.
Oboji mnenji sta resnični, pa tudi na« pačni.
Po mojem mišljenju — in nisem edini, ki tako misli, — predstavlja svet celoto, kate« ro nič ne more razdvojiti. Socijalen in ma« terijalen položaj ter politična varnost me« ščana v San Franciscu sta v najožji zvezi z junaškim bojevnikom »Haganah««a, mar« seillskim pristaniškim delavcem ter koza* kom iz Rostova. Vsak človek je člen v ne» izmemi, nevidni verigi. Prav radi tega sem nasprotnik Walla.ce=a, čigar najboljši način pridobiti si rusko prijateljstvo, bi se kon* cem koncev dalo izraziti z »O. K.« na vse, kar Rusija zahteva in kar stori (t. j. stri» n jati se z vsem, kar ona zahteva).
Taka politika je bedasta in zločinska po« litika.
Tudi ne pozabim, da sem leta 1945. bil jaz eden med prvimi, ki so zahtevali, naj se Združene države odrečejo svoje izolacije ter svetoval takojšnjo sklenitev pogodbe med Združenimi državami, Sovjetsko zvezo, Francijo in Veliko Britanijo, z namenom, da Nemčijo in Japonsko obdržimo razoro* ženi. Nisem pa mnenja onih, ki bi želeli, da se svet razdeli v dve vplivnostni območji, namreč v rusko in ameriško. To bi nas prej ali slej neizogibno privedlo do razkola.
Zato že tisočkrat vprašujem Sovjete: »Ali hočete mir? In če pritrdite, ali ste pripravljeni prenehati se igrati z ognjem in spoštovati osebno svobodo narodov, kate* re ste si podvrgli? Naj bo vaš odgovor ka« kršenkoli že, dodajam še to, da nimate pra* vice rušiti Marshallovega načrta, ker je to načrt miru.«
Prav nič se ne obotavljam javno pove» dati: če se sovjetska vlada noče zavzeti za Evropo, se bo Evropa brez nje postavila na noge. Vsled tega tudi nisem nasprotnik zapadnega bloka. Po mojem mnenju in zla* sti še z ozirom na dejstvo, da so Sovjeti prodrli v srednjo Evropo, slednja ne bo postala sposobna življenja, če se vse sile evropskega zapada ne združijo v veliko na* rodno skupnost in ne podvzamejo političnih odločitev, s katerimi bo mogoče zavrniti svetovni vpliv komunistov.
Tukaj moram nekaj pripomniti. Moje be* sede ne pomenijo, da je neizogibno, vsak
komunist moj sovražnik. Mi sami preveč ljubimo svobodo, da bi ovirali kogarkoli v njegovem mišljenju. Vsekakor se pa ne bo» mo pustili pogoltniti po tistih, ki so se od* ločili, da nas bodo zahrbtno uničili.
Zaradi tega je zapadni blok postal nuj* nost: lahko ga primerjamo z varnostnim organizmom ustanov zapadne Evrope. Treba bi bilo, da države kot Švedska, Norve» ška, Danska, Nizozemska, Belgija, Franci* ja, Italija, Anglija in Združene države pod» pišejo pogodbo, ki ne bo samo jamčila oze* meljsko nedotakljivost podpisnic, temveč bo vsebovala tudi vse ukrepe za borbo pro« ti komunističnemu vplivu.
Vse države, ki so v tem bloku, se morajo gospodarsko in vojaško združiti. Posamezne pogodbe pa morajo vsebovati določbe, ki bodo izrecno prepovedovale, da bi se katera od podpisnic pogodbe ojačila na račun drugih in vodila imperijalistično politiko.
Nedvoumno pa bi bilo še bolje, če bi si nasprotni naziranji Združenih držav in So» vjetske zveze odkrito pogledali v oči, tako, da bi Vzhod in Zapad megla vso nevarnost
❖
premeriti. Tako bi se kljub vsemu vendarle našla primerna podlaga za sporazum.
Ponavljam pa, da igra spoštovanje večjd vlogo kot zaupanje, oboji pa sta za> dosego miru neobhodno potrebni. Na mednarodnih zborovanjih naj Rusi torej prenehajo tro« siti soli v odprte rane.
Nedavno so mi rekli, da je po poročilih opazovalcev, ki se trenutno mude v Moskvi, rusko stališče sledeče: v Evropi danes tako vre, da je spopad interesov in ideologij med onimi, ki so se odločili za vzhod, in med onimi, ki so se odločili za zapad, abso« lutno neizogiben. Isti opazovalci tudi trde. da Rusi ne smatrajo, da bi ta ideološki konflikt nujno moral zavzeti obliko vojne, ki bi ne bila drugega kot splošno klanje.
Po mojem mnenju pa je treba na to vpra» šanje gledati takole:
Ali bo prišlo do iskrenega in ustaljenega sodelovanja med moskovsko in ostalimi vladami, z jasnim predpogojem, da se nobena od njih ne bo vmešavala v zadeve druge, in takrat bomo poskrbeli, da se bodo razvili normalni trgovski odnošaji in da se bo mir zajamčil, — ali pa bo ostalo pri nezaupanju, ki lahko privede do skrajnih sovražnosti. Tako torej; Najboljše orožje proti temu zlu pa je ustanovitev nekakega »nadnaroda«, ki bi predstavljal skupnost vseh narodov in to je prvi korak do Združenih narodov
(»Carrefourtjh
sveta.
Grb
Združenih
narodov
je okrogel zemljevid, ki visi na modrem zastoru za sedežem predsednika v sejni dvorani Združenih narodov.
❖
Problem, ki skrbi vso Evropo
iimniiMiimmiiiiinMiii!!!imi!iiiiiHiiiiniiimiimmiiHMiiiirimMmim!iimnmii;!i^
Kdo bo po vašem mnenju predsedniški kandidat republikanske stranke ?
Tako se je glasilo vprašanje ameriškega lista »Weekly News Magacine«. Omenjeni magacin je izvedel anketo med 815 ured« niki ameriških dnevnikov. Večina je odgo* vorila, da bo to senator Artur Vandenberg iz Michigana. Vandenberg je dobil glasove 417 urednikov. Drugi odgovori: Dewey 195 glasov, Taft 45, Stassen 33, Varren 7, Mar» tin 7.
Okrog 650.000 razseljenih oseb še vedno živi po raznih taboriščih v Nemčiji, Avstri« ji, Italiji in na Srednjem vzhodu. To je za» dnja in izgubljena legija onih 8,000.000 ra.z* Beljenih oseb. Toliko jih je namreč bilo ob koncu vojne v Nemčiji.
Izgubili so domove, svoje delo in sedaj životarijo iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Na tisoče jih je že izgubilo nado v življenje.
Nikdo ne ve, kdaj se bo teh 650.000 člo« veških bitij povrnilo v pravi tok življenja, pričelo z novim delom, si zgradilo nove do» move in si ustvarilo položaj na svetu. Čas poteka; dežel in njih samih se polašča brez* brižnost. Označba »D. P.« je zavzela važno mesto v povojnem slovarju.
»žalostno je,« je dejal gospod Bevin, »da pustimo te ljudi tako tavati po Evropi.« Gospod M. H. Tuck, poslovni tajnik mednarodne begunske organizacije, pa je tožil: »Begunci so prisiljeni čakati v bedi in po» manjkanju, zato ker svet ne more najti prostora za nje.«
Mnogo je bilo že sličnega govorjenja in pisanja, toda taborišča za razseljene osebe so še polna po vseh deželah v Evropi.
Zakaj to? Kairo more nameščen j e manj nego enega milijona ljudi sploh biti kakšen problem za civiliziran svet in to še v času, ko praktično vsaka dežela na svetu vpije po delavcih. Saj vsaka dežela ki jo je pri* zadela vojna, danes napenja vse sile za ob* novo. Korporacija, ki vodi skrb za izselitev in nameščenje beguncev, se imenuje Mednarodna begunska organizacija (ali: I.R.O.)
Organizacija Združenih narodov neprestano dokazuje in se bori za njen obstoj. Toda ko je bilo treba podpisati obstoj L R. O., je od 54 članov UNO podpisalo sa* mo 21; samo približno polovica jih je pla» čala članarino.
Za sedaj je 14 narodov ratificiralo (odo* brilo) IRO in še ena ratifikacija bi bila potrebna. To pričakujejo v prihodnjih tednih in šele takrat bo I. R. O. stvarno zaživela. Začasno pa so njene moči investirane v pripravljalni komisiji, ki je poznana pod ime» hom: Pripravljalna komisija mednarodne begunske organizacije (P. C. I. R. O.).
Amerika se še vedno zavzema za razse* Ijene osebe, še pred enim tednom je senat odobril predlog, da se dovoli v prihodnjih dveh letih 200.000 razseljenim osebam pri«
selitev v Združene države. Sedaj kroži v Ameriki tožba, da bodo morali »sodu izbiti dno«, ker da so že druge dežele pobrale »iz« brane« razseljence.
Samo narodi Velike Britanije so imeli stalno odprta vrata za begunce, odkar so ti bili prisiljeni zapustiti svoje domove, še predno je izbruhnila vojna, ko je Hitler že preganjal ljudi, je Britanija sprejela 80.000 beguncev; dalje v prvih letih vojne okrog 70.000 ter od konca vojne 200.000. Stroški za razseljene osebe znašajo od konca vojne do tega meseca okrog 130,000.000 funtov šterlingov.
Od razseljenih oseb v Britaniji jih je okrog 15.000 zaposlenih v kmetijstvu, 4000 po rudokopih, 7000 v tekstilni industriji, 6000 kot hišno osobje po raznih ustanovah, farmah in zasebnih domovih. Ostali so za* posleni po vodilnih mestih.
Delavci po rud Okopih so privolili v predlog, da se zaposli gotovo število evropskih prostovoljnih delavcev v britanskih rudnikih.
Kanada, Belgija, Brazilija in še celo šte* vilo drugih dežel je dovolilo priselitev tiso« čerim beguncem. Poročila iz vseh teh dežel pričajo, da se je poizkus posrečil; begunci so se vživeli v delo in običaje teh dežel. Toda še ogromno mož in žena biva po ta* boriščih, medtem ko se svet ne more zedi* niti, kaj bi napravil z njimi.
Vsi strokovnjaki, ki so proučevali ta pro* blem, so si edini v naziranju, da ga ne mo« re rešiti posamezni ukrep kakšne dežele, temveč da mora tukaj poseči skupna mednarodna akcija vmes ter izprazniti tabo* rišča enkrat za vselej.
Parniki so redki in prekomorski prevoz je treba plačati v dolarjih. Letošnji prora* čun P. C. I. R. O. znaša okrog 150,000.000 dolarjev. Združene države vplačajo 60%, a Velika Britanija 20% v ta proračun. Toda ko je plačano vse za vzdrževanje taborišč in ljudi, ostane le okrog 18,000.000 dolar* jev za preselitev.
Vsakdo si je v svesti, da bi se z intenzivnim in skupnim naporom narodov, ki so podpisali I. R. O., vendarle posrečilo rešiti problem v razmeroma kratkem času. Toda, kakor se veliko govori, tako se malo izve* de. Vendar pa bi samo odločna akcija mogla izprazniti taborišča ih napraviti konec bednemu begunskemu življenju.
(»Daily Mail«, London)
Spor o šolah na Madžarskem
Pri sporu med državo in Cerkvijo na Madžarskem gre za vse tradicionalne svo* boščine madžarskega ljudstva, ki jih skuša komunistični režim uničiti. Vse od takrat, ko so se komunisti polastili oblasti in pri* čeli spreminjati življenje svoje države v »ljudsko republiko« po sovjetskem vzorcu, je bilo pričakovati, da bo prišlo do spora med katoliško Cerkvijo in komunistično vlado. V totalitarni državi pride vedno do napetosti med Cerkvijo in državo, kajti kakor vse drugo se mora tudi vera podrediti vsemogočni državni oblasti in služiti tota* litarizmu, ali pa živeti v preganjanju. Se« danja, kriza na Madžarskem se razlikuje od podobnih kriz v drugih državah onstran železnega zastora po pogumnosti, s katero je rimsko=katoliška cerkev odgovorila na komunistična izzivanja. Krizo je izzval načrt vlade za podržavljenje župnijskih šol. Madžarski primas kardinal Mindszenty je zagrozil z izobčenjem vsakemu katoličanu, ki bi podpiral načrt vlade, in je izdal pa* stirsko pismo, v katerem obsoja vlado za,« radi njenega terorističnega pritiska. Pozval je tudi katoličane, naj ne berejo več uradnih časopisov in ne poslušajo več ra* dia, ker so vsa ta obveščevalna sredstva pod uradnim nadzorstvom.
Po katoliških vaseh je nastal proti vladi val protestov. Vlada je nato ostro zagro* žila, da ne bo dopustila nikake opozicije proti svojemu programu in da bo vsakdo, ki se ji bo upiral, deležen usode izdajalcev, skupno s kardinalom Mindszentyjem, kate* rega je vlada označila za smrtnega sovražnika takozvanega ljudstva.
Madžari so globokoverno ljudstvo, toda njihovo narodno življenje ni bilo tako osre* dotočeno okrog katoliške Cerkve kakor na Poljskem, kjer se cerkev in država spopa* du izogibata. Na Madžarskem je imela velik vpliv reformacija. Dve tretjini prebivalstva je rimsko-katoliške vere, tretjina pa pro» testantske, poleg tega pa je tam majhna grško*pravoslavna manjšina, znaten pa je tudi židovski element. Toda patriotizem je vedno družil Madžare v narodno edinost. Zato madžarsko ljudstvo združeno močno reagira proti vsakemu napadu na versko področje, kakor ga je na primer zdaj izvr» šila totalitarna vlada. Versko vprašanje utegne biti na Madžarskem zelo kočljiva zadeva.
Pariške slike
Tujec, ki se še ni navadil na pariško živ« Ijenje in se mimo sprehaja po krasni cesti — Champs Elysees — opazujoč lepe žene in najnovejšo modo, se lahko hipoma znaj* de v največjem začudenju: po tej modemi cesti gre, ne meneč se za ropot ki ga delajo nešteti avtomobili, ne meneč se za reklame, ki povzročajo ravno tak hrup kakor brez« številni radijski zvočniki, mirno in samo« zavestno že starejši gospod, oblečen v belo tuniko in belo togo, kakor kaka stara rimska osebnost, s sandali na golih nogah (tudi pozimi) in vencem na glavi. Tujec se ze« lo začudi in gleda to pojavo s takim zani* manjem, da se ustavi, s čimer pa povzroči, da obračajo Parižani na njega večjo pozor* nost, kakor pa na čudnega moža v rimskih oblačilih, ker je Parižanom pojava tega moža že povsem znana. Ta mož je namreč brat bivše zelo slavne igralke Asjedore Dunkan, Raymond Dunkan, ki misli, enako kakor njegova sestra, da more rešiti člo* veštvo samo povratek k starim »antičnim« navadam. Videti ga morete v vsakem letnem času v isti beli togi in z istimi sandali na bosih nogah, samo njegovo lice se nekoliko spreminja v zimskem času, ko po* stane modro od mraza.
Gospod Raymond Dunkan je zelo znan tudi v Združenih državah ameriških. V zadnjih dneh je bila v Parizu zanimiva sve* čanost: ob priliki proslavitve ameriško* francoske družbe je zlil gospod Dunkan v Seino iz stekleničice, v kateri je prinesel iz Amerike vodo iz reke Hudson, vsebino in rekel: »Poročim reko Seino z reko Hud* son.«
Kakor vsi vemo, ni ta običaj rimskega izvora, temveč beneškega. Ko je vladal v Be* netkah dož, se je poročil z Adrijo s tem, da je vrgel v morje simbolični prstan, re* koč iste bese le.
Kako se je Janez Vrabec ženil
Janez Vrabec je bil velik, za poldrugo glavo večji od svojih sovrstnikov-fantov, v fari sv. Martina, širokopleč kakor kmečka peč trioglovskih kmetov in nesposoben za vojaško službo, dasi je zelo spretno igral na harmoniko. Ta nesposobnost je pa izvi« rala iz tega, ker ni bilo zanj nobenih hlač in nobene bluze, da bi ga oblekli, in zato so ga proglasiti za nesposobnega. Njegov oče, kmet v Trioglovi, se zato ni srdil, niti sin Janez ni smatral te napake za svoj nedo» statek.
Ako bi si kdo mislil, da zaradi te veliko« sti ne bo imel veljave tudi pri šentmartin* skih dekletih, bi se zelo motil. Mnogoka« tera bi mu ne odrekla, ako bi bil vprašal po njej. Ali on tega ni storil, ker njegov oče še ni mislil na predajo ključev in na zapeček. Dokler so še njegove gosli veselo pele — oče je bil namreč godec — bi bilo za« man misliti, da bi šel v pokoj.
Ali vendar se je zgodilo, da je bil Janez Vrabec prisilil svojega očeta, da mu izroči ključe in da sede v zapeček.
Nekoč po božiču je bilo, ko mu Gobčeva Marjanca, zalo in brhko_ dekle, hči kmeta v Blagojuši pogleda iz oči v oči in ga pre» sunljivo gleda. Janez pa, ki je zelo ljubil Marjanco, zardi do ušes, se popraska po ■ratu in reče:
»Zares?« I »Tako je.«
»Kaj sedaj ?«
»Oženiti se morava.«
»Kam? Oče še ne misli izročiti.«
»Še ta predpust mora biti, Janez,« je rekla Marjanca. »Še ta predpust, sicer — pojdem v vodo.«
Janez je še nakaj ugovarjal, Marjanca pa je izjavila:
»Janez, še ta prepust! Če si znal prego« voriti mene, da se je zgodilo, boš moral znati pregovoriti tudi očeta.«
To je bila pa težja stvar. Ali hočeš nočeš, Janez se je je lotil.
Tako je nekega večera — po sv. Treh kraljih — rekel, odkašljevaje se:
»Oče!«
Stari Vrabec se je obrnil na krajši nogi — zaradi nekdanje nezgode je imel eno krajšo — in stopil na daljšo. Zdelo se je, da je zrastel za meter,
»No, kaj poveš dobrega?!«
»Sediva,« je rekel Janez.
Sedla sta za mizo.
Janez se je še enkrat odkašljal. Očividno mu je bilo prav težko. Nato pa je pogledal očeta in rekel:
»Staram se, oče!«
Oče je razumel te besede in ta glas. Od* govoril je hudomušno:
»Tudi jaz se staram.«
Janez pa je dvignil glavo in je rekel: »Izročite mi posestvo, oče!«
Stari Vrabec je položil nogo čez nogo in se nagnil naprej.
»Slišal sem, da hodiš za Gobčevo Mar* jano. To je zate preslabotna ženska in premalo težka, če pa se oženiš po moji volji, pa lahko naredimo še ta predpust. Zakaj, res je, da sem se nagospodaril in odkar je umrla mati, pogrešamo gospodinje.«
Janez je molčal. Da ga bo oče kar tako po glavi udaril, na to ni bil pripravljen. Odreči se Marjanci sedaj, ko je prav radi nje sprožil ta razgovor, to je bilo nekaj, kar mu je v hipu vzelo vse veselje do posestva. Pa še nekaj. Kako, vraga, da oče ve za Marjanco, ko pa je tako gledal, da bi nihče ne izvedel?
Stari Vrabec je vstal.
»Premisli si in. mi povej, kako misliš.«
Ali Janez je bil sin svojega očeta. Polo* žil je svoje dolge, lopatam podobne roke po mizi, v njegovi očeh pa se je svetila odlo* čitev.
»Sedite še, oče!«
Stari Vrabec se je vnovič vsedel.
»Tak si že premislil?«
»Kaj bom premišljeval. Vi imate prav.« »Hej, Janez, to je beseda,« se je razve* selil stari Vrabec, čudil se je sam pri sebi, kako da se je sin tako hitro vdal, ali pa morda s tisto Marjanco ni bilo nič resnega? Treba vsekakor preizkusiti. Zato je vpra* šal:
»Pa si pripravljen, da se ta predpust oženiš?«
»Sem, če mi daste gospodarstvo.«
»S tisto, ki bo za našo kmetijo prav?«
»Po Vaši želji, oče. Gospodinje potrebu» jemo.«
Ej, fant si, Janez,« je udaril stari Vrabec po mizi. »Stori tako!«
Janez pa je vprašal z glasom, kakor vprašujočim za nasvet:
»Katero,- mislite, da bi zasnubil?«
' »Deklet dovolj, kaj bi iskal! Tu v Trioglovi so kakor cvrtje. Na primer Mal-novo...
»Katinko?«
»Kajpada, Katinko. Denar bo imela.«
Janez se je obliznil.
»Zasnubim jo.«
Čez dva dni na večer je Janez rekel zopet:
»Sedite, oče!«
»No, kaj bo pa danes.«
»Snubil sem.«
»Katinko?«
»Katinko, oče.«
»No, kako? Si dobil?«
»Nisem.«
Kratek je bil Janez v besedah.
»Kako, hudirja si pa snubil?« se je raz* jezil stari Vrabec.
»Vzel sem s seboj Matjaža Vrbanovega. On to razume, saj veste.«
»Pa nisi dobil?«
»Nisem.«
Stari Vrabec je grizel brke.
»Kaj pa je rekla?«
»Da ima že drugega.«
»A stara dva?«
»Sta potrdila.«
Nastal je molk. Prekiijil ga je Janez, ki je vprašal:
»Katero bi pa sedaj, oče?«
»V Trioglovi ne več. Bilo bi smešno. Ali v Cegovcih pri Rajnigarju sta dve. Kakor breskvi. Bogata kmetija. Ano, ki je sta* rejša, zasnubi. Mica je še premlada.«
»Daleč so Vam znana dekleta,« se je nas* mehnil Janez.
»Kujon si, Janez,« je rekel na pol jezno, na pol zadovoljno oče. »Ampak naj gre s teboj Čeljustov France.«
Tako se je zgodilo.
Pri Rajnigarju so se Janeza lotevali ve» liki strahovi. Rajnigar je bil namreč pri* pravljen dati svojo Ano in če bi ne bila trdovratnost Janeza kriva, bi udaril še tisti večer. Ali Janez je zahteval dvesto goldinarjev več, nego je Rajnigar mogel dati in ni popustil niti pol goldinarja.
Domov grede mu je to očital. Janez je pa rekel:
»Dvesto goldinarjev za kmeta, ki se ženi ni tako majhna reč. On pa jih ne potrebuje, ker oddaja hčer iz hiše.«
Drugi dan ga je vprašal oče:
»Kako je pri Rajnigarju?«
»Trdili ste, da je trden kmet. Še dvesto goldinarjev ni hotel pride jati,«
»In se je razbilo?«
»če hočete da vzamem žensko in z njo nekaj goldinarjev, grem nazaj.«
»Na našo kmetijo nekaj goldinarjev,« je vzrastel stari Vrabec. »Tega bi bilo še treba, da bi se nam potem vsa Trioglova sme* jala!«
»Ali kaj naj storim?«
Stari Vrabec je gledal sina.
»Pje...«
Sin je vzdržal pogled. Nato je stari Vra* bec odvrnil oči skozi okno, nekaj zamrm* ral in rekel:
»Povprašaj pri Žganku v Bezgušah. Saj poznaš tisto deklino?«
»Ne vem. Zdi se mi, da sem jo videl,« je odvrnil Janez.
Stari Vrabec je zopet gledal sina in zo* pet rekel:
»Pje...«
Nato pa dodal:
»Tam torej vprašaj.«
»Pa vprašam.«
Pri Žganku pa je bilo skoro enako kakor pri Rajnigarju. Razloček je bil ta, da je tu šlo za vola. Janez je hotel poleg druge dote namesto krave vola. To pa je starega Žgan» ka razjezilo:
»Ali si prišel snubit mojo hčer ali mojega vola?«
To se je zgodilo v četrtek.
V petek se ne snubi. Zato tudi očetu ni ničesar omenjal. V soboto pa je bil oče slabe volje, ker ga je razjezila dekla, zato ni hotel o tem govoriti.
Tako je prišla nedelja. Ob nedeljah je hodil Janez Vrabec k deseti maši, kakor vsi fantje, a stari Vrabec kot gospodar k jutranji.
Ali tiste nedelje je prišel stari Vrabec razdražen domov. Janez, misleč, da se še vedno jezi na deklo, je rekel:
»Zakaj se toliko jezite. Vsak človek naredi kdaj kakšno napako, pa gotovo tudi dekla.«
Stari Vrabec je pogledal sina,
»Ne jezim se na deklo.«
»Na koga pa?«
»Na nikogar,« se je odrezal stari Vrabec in obrnil sinu hrbet.
Ali Janez je izvedel za vso stvar. Starega Vrabca so namreč zbadali, da ima sina ka* kor žrd in da se ga vsaka boji za moža. Kako se je vse to razneslo, Janez ni raziš* koval, nego samo zmajal s pleči kot bi ho* tel reči, da on ne more zato.
Po obedu, ko se je napravljal Janez k večernicam, je rekel:
»Pri Žganku je spodletelo.«
»Vem,« se je odrezal mrko stari Vrabec.
Janez ga je pogledal:
»Saj Vam nisem še pravil.«
»Pa so mi drugi zato.«
»Kaj pa to druge briga?«
Stari Vrabec, ki je gledal skozi okno, se je obrnil:
»Ali veš, kaj govore ljudje?«
»Kaj ?«
»Smejejo se ti.«
»Zakaj?«
Stari Vrabec se je razjezil.
»Bedak.«
Oba sta molčala. Končno reče Janez:
»Oče. Kaj pa če bi vprašal še Rozo Ožje* kovo iz Blatinec?«
Stari Vrabec se je vzpel:
»Misliš, da bi te vzela ?«
»Poskusim, oče.«
Toliko vdanosti je bilo v teh besedah, da se je staremu Vrabcu milo storilo. Rekel je obžalujoče:
»Zakaj si taka žrd, Janez.«
Janeza je silil smeh, a se je premagoval in rekel:
»Kaj morem zato, oče.«
Stari Vrabec je zamahnil z roko in odšel iz sobe.
*
Pri Ožjeku v Blatincih so sedeli pri mizi. Mladi gospodar Tomaž in žena Zefa ter sestra Roza. Že od daleč so videli prihajati mogočno postavo Janeza Vrabca.
»Kam pa motovili ta turen,« je rekla Roza, ki je ljubila krepke izraze.
Ali ko se je »turen« obrnil k hiši, je rek* la zavzeto:
»Glej, k nam gre motovilo!«
Zefa pa je rekla:
»Snubit te gre, Roza.«
Roza ni utegnila ničesar odgovoriti, ker je Janez Vrabec ,že potrkal in vstopil v so* bo. Roza se ni mogla vzdržati smeha, ko je gledala velikana, ki je meril skoraj do stropa. Primeknila je stol.
»Pje, sedi — ker si tako nezgruntano velik.«
Janez je sedel. Gospodar Tomaž, vrstnik Janezov, je postavil predenj kozarec in na* točil vina.
»Pij, pje!«
»A vi drugi?« je vprašal Janez.
»Saj res, Tomaž,« je rekla Roza. »Nalij še nam, da trčimo. Malokdaj se oglašaš pri nas, Janez.«
»Daleč je k Vam, Roza.«
»Pa bliže pridi, pa ne bo daleč,« je rekla hudomušno Roza.
Zefa jo je sunila z nogo pod mizo.
»Ali pa ti,« je rekel Janez.
»Meni pa je res predaleč,« je odvrnila. »Tudi če bi bliže prišla.«
»Zakaj?«
»Ker je vmes Blagojuša.«
»Ti kar odklanjaš?«
Znani šaljivec in prefrigani lisjak Pavliha ,o katerem kroži toliko imenitnih zgodb, je imel v onih časih, ko se je ljudem na svetu še dobro godilo, hlev in v hlevu le* pega rjavega konja. Toda tatovi so bili tudi takrat na svetu in nekega jutra je našel Pavliha svoj hlev — prazen. Pameten je bil Pavliha in je koj pogruntal, da konj ni sam ušel iz hleva, ampak da ga je odpeljal tat.
Pavliha se je čutil mnogo bolj brihtnega, kakor so vrli orožniki, zato je sklenil, da bo na lastno pest iskal tatu.
Čez dober teden je bil v sosedni vasi ži* vinski semenj. V dolgih vrstah so stali,ra* zni zastopniki četveronožcev in potrpežljivo čakali, da menjajo gospodarja. Med nji* mi je hodil Pavliha in si pozorno ogledoval konje. Naenkrat je zapazil svojega rjavca in poleg njega črnega cigana.
»Hej, ti črnuh,« ga je pobaral, namreč cigana, in ga ne preveč prijazno potrepljal po ramenu. »Tole je pa moj konj, ti zalega tatinska! Kar sem z njim!«
Rekši to, je Pavliha pograbil konja za uzdo in ga hotel odpeljati. Cigan pa je za* gnal vrišč in pišč, tako da se je okrog njiju v hipu zbrala množica sejmarjev. Iz množice pa se je izmotal tudi vaški policaj in z važnim glasom posegel vmes:
»Torej, kaj je tu? Kdo je kradel, torej cigan, konj ali Pavliha?«
In, že je imel pripravljen svinčnik in be* ležnico, da na kraju samem zasliši tatu: »Torej...«
»Tale je tat!« sta oba hkrati vzkliknila
»še prej, neg o vprašaš,« je rekla in se smejala.
»Zakaj ?«
»Ker sedi tu na stolu veliko telo, a nje* govo srce je tam v Blagojuši.«
»Ti govoriš samo o Blagojuši.«
»Ker ti to najrajši poslušaš.«
Janez je pil in zmajal z glavo.
»Pametno dekle si, Roza.«
»Zato, ker govorim o Blagojuši?«
»Roza, saj sem vendar prišel sem.«
»Misliš pa na Blagojušo, ker si šel sem grede mimo.«
»Torej se s teboj ne da pogovoriti?«
»Če me povabiš na gostijo, zapleševa.«
Janez je vstal.
»Norca se delaš.«
»Pa Marjanco pozdravi.«
Vsem je šlo na smeh, samo Janez se je držal resno.
»Nesrečen sem,« je dejal in odšel brez pozdrava. Zunaj, pod okni je potisnil Mo* buk na levo uho in zavriskal.
»Poglej, kako je nesrečen!« se. je zasmejala Roza.
*
Po večerji je rekel Janez:
»Očg!«
»Kaj poveš?«
»Roza me je odbila.«
Stari Vrabec je povesil glavo in gledal na sina izpod čela.
»Kaj naj to pdmeni?«
»Da bi šli Vi snubit zame.«
Stari Vrabec je pomolčal, nato pa se je razjezil.
»Pje ...,« je rekel in odšel iz sobe.
Janez je se sedel in težke misli so mu rojile po glavi. Marjanca je nekaj slišala o Janezovih snubitvah in plakala. Stežka jo je potolažili Ali kaj bo, kaj bo, če oče osta* ne pri svoji trmi!
V teh težkih mislih je stari Vrabec, ki se je vrnil, zalotil Janeza.
»Kaj tuhtaš ?«
»Kaj bi sedaj?«
»Nič,« je rekel stari Vrabec.
»Kako, nič?«
»Tako. Idi in vzemi tisto, katero dobiš. Kaj me briga.«
»A posestvo?«
»V torek se popeljava k notarju. Ti pa glej, da se oženiš! Dovolj sem se naježil z deklami.«
Janej je vstal in zopet sedel, tako da je vse to iznenadilo. Stari Vrabec pa je vzel gosli in začel srdit in nejevoljen igrati.
Za hip je segel Janez po harmonikah. Ujel je takt in igral radosten in vesel z očetom.
*
Čez štiri tedne je bila poroka. Mlada že* na Marjanca je prevzela gospodinjstvo. Ne* varnost je bila odstranjena in nepremišlje* ni koraki so bili umiti v skrbeh in v tihih solzah pred odločitvijo.
Stari Vrabec jo je sicer spočetka gledal izpod čela in njegove gosli se niso oglašale. Ali nejevolja je počasi plahnela.
Nekoč pa je snel s stene gosli, ubral strune in zaigral neko pesem tiho, kakor sam zase.
Ko pa je nekega poletnega dne prišel v hišo — res da, nekoliko zgodaj — nov gost, majhen in droben ter z glasnim krikom pozdravil vse, je stari Vrabec spet zaigral. In igral mu je, ko je plakal in ko se je
cigan in Pavliha ter pokazala s prstom drug na drugega.
»Torej oba,« je zadovoljno vzkliknil va* ški policaj in se že pripravil, da bi ju od* peljal.
Toda Pavliha, čigar poklic je bil uganjati druge v kozji rog, se ni pustil kar takole nesramno pretentati.
»Pravica naj se izkaže,« je modro dejal in obenem z rokami zakril konju oči. Obrnil se je k ciganu in ga pobaral:
»Na katero oko je konj slep? Če uganeš, sem jaz tat, če ne, pa ti!«
»Na levo!« je hitro bleknil cigan in že ga je spreletela bojazen, kako se bo vse to zanj izteklo.
»Ni res!« je dejal Pavliha in odkril levo konjevo oko. Vsi so se mogli prepričati, da konj na levo oko vidi. (Nekateri so celo vi* deli, da je konj na levo oko pomežiknil.)
»Na desno!« je brž popravil cigan in se hitel opravičevati, da se je zmotil. Toda že kar vidno so se mu tresle hlače.
»Ni res!« je zmagovalno zaklical Pavli* ha in odkril še desno oko. »Konj sploh ni slep, ne na levo, ne na desno oko, ampak vidi bolje nego ti, grdoba ciganska!«
Vsi navzočni sejmarji so z gromkimi živio klici pozdravili Pavlihovo zmago, obe* nem pa se je na tatinskega cigana zlila plo* ha psovk, podkrepljenih z brcami in sunki, tako da ga je vaški policaj jedva utegnil vzeti v svoje varstvo.
»Torej, eden je pa le tat,« je za slovo š« vzkliknil strumni varuh postave.
smejal...
Ukradeni konj
Rastline - tvornica dušika
Rastline ne morejo živeti, ne morejo ra= sti in ne morejo dati sadu, ako ne dobijo v zemlji potrebne hrane. To hrano dodajamo zemlji z gnojenjem z navadnim hlevskim gnojem ali pa z umetnimi gnojili.
Ena najvažnejših snovi, ki jo mora do« biti rastlina za svojo rast, je dušik.
Ker je dušik tudi važna sestavina zraka, pridobivajo tovarne za dušična gnojila dušile iz zraka. Pa tudi nekatere rastline mo« rejo pridobivati dušik iz zraka, kar je v poljedelstvu izrednega pomena.
Ko iz semena stročnic in detelj vzklijejo mlade rastlinice, vzamejo snovi, ki so takoj začetkoma potrebne za tvorbo stebla, za tvorbo koreninic in za tvorbo lističev, iz semenskega zrna.
Baklerife na
Na koreninah stročnic in detelj se nase« lijo namreč mala živa bitja, ki »dobavljajo« nato rastlinam dušik. Rastline pa kot »pro-tiuslugo« tem malim živim bitjem, hakte« rijam, skrbijo za njim potrebne hranilne snovi. Nastala je tako nekaka živi jenska in delovna skupnost, ki se izraža takole: Rastline, to je razne stročnice in detelje, tvorijo v svojih listih škrob in sladkor in preskrbujejo s to hrano tudi male gomolj« časte bakterije, ki so se naselile na njihovih koreninah. Te bakterije imajo sposobnost, da črpajo iz zraka dušik — kar rastline sa« me ne morejo —, in ta dušik dajejo na rez« polago tudi rastlini, na katere koreninah živijo.
Te bakterije, ki tvorijo na koreninah rastlin male gomoljčke, kakor male otekline korenin, niso vse enake, četudi so si zelo podobne. Razlikujejo pa se po tem, ker morejo živeti nekatere samo na eni vrsti rast« lin, druge pa samo na druge vrste rastlin.
Z ozirom na to, na kateri rastlini živijo gomoljčaste bakterije, razlikujemo:
1.	Bakterije, ki živijo na grahu, grašici, na bobu in na leči.
2.	Bakterije, ki živijo na fižolu.
3.	Bakterije, ki živijo na lucerni in na rumeni detelji.
4.	Bakterije, ki živijo na domači rdeči detelji, na beli detelji, na švedski detelji in ha inkarnatki.
Razen teh so še nekatere druge manj-Vcžne vrste gomoljčastih bakterij.
Bakterije ene vrste morejo dobro uspe« vati le na rastlinah njihove skupine. Tako ne morejo uspevati bakterije, ki spadajo v skupino lucerne, na grahu ali pa. na domači
Straišča
Ko te rastlinice malo odrastejo, jemljejo ravno tako kot vse druge rastline, dušik iz zslbge dušika v zemlji. Zato bi bilo popolnoma nepravilno, ako bi sejali stročnice in detelje na peščena tla brez dušika in tudi ne bi gnojili s hlevskim gnojem ali z umet« nimi dušičnatimi gnojili.
Na taki zemlji rastline ne bi mogle uspe« vati in bi hirale. Zato moramo tudi stroč« nicam in deteljam v mali količini gnojiti s hlevskim gnojem, ako jih sejemo na zemlji, ki že sama po sebi vsebuje le malo dušika.
Ko nato mlade rastlinice začnejo močno rasti, se dogodi pri njih čudovita izpremem* ba : te rastline ee z ozirom na porabo du« sika osamosvojijo, postanejo neodvisne od zaloge dušika v zemlji.
kor@mnali
rdeči detelji; razne vrste teh bakterij se torej ne morejo zamenjavati medsebojno.
Zato n. pr. na gotovi zemlji zelo dobro uspevata grah in grašica, ker je pač v zemlji mnogo bakterij te skupine, ki jemljejo dušik iz zraka in ga dovajajo grahu in grašici. Ne uspevajo pa v tej zemlji razne detelje, ker psč bakterij njihove skupine ni v zemlji.
čimboljši razvoj teh bakterij, ki so tako važne za uspevanje stročnic in detelj, je odvisen od raznih okolnosti.
Tako potrebujejo za dober razvoj in dob« ro rast vse naše stročnice in detelje ter bak« terije, ki živijo na njih koreninah, mnogo apna v zemlji. Nasprotno pa ne bi mogle uspevati na taki zemlji razne stročnice, ki so prišle k nam iz Azije, kakor n. pr. soja in razne lupine. Bakterije teh vrst tudi ne prenašajo apna v zemlji.
Gomoljčaste bakterije se morejo dobro razvijati in morejo tako črpati mnogo du« šika iz zraka, ako se rastline, na katerih živijo, dobro razvijajo in močno rastejo. Samo take rastline morejo dajati namreč bakterijam vso potrebno hrano. Zato je važno, da dobijo stročnice in detelje v začetni rasti v zemlji zadosti hranilnih snovi.
Ko na njivi polagoma odmirajo stročnice ter detelje in začnejo razpadati njihove ko« renine, začnejo razpadati tudi gomoljčki bakterij na koreninah teh rastlin. Bakterije se nekako porazgubijo v zemlji, spremeni» jo se v obliko, v kateri morejo dolgo časa, tudi več let živeti brez hrane in niso ob» čutljive za mraz in vročino.
Ko sejemo na tako njivo nato spet gotove vrste stročnic in detelj, se te bakterije takoj spet naselijo na njihove korenine,
Trije so temelji, ki nam zagotavljajo zboljšanje in trdnost negotove stavbe na» šega poljedelstva. Ti trije predpogoji izboljšanja in povečanja pridelkov v polje« delstvu so: Pravilno obdelovanje in gnojenje zemlje, dobro seme, Zatiranje in uničevanje rast» Hnskih škodljivcev.
Prvo je pravilno obdelovanje zemlje, iz katere črpajo rkstline svojo rast. V zemlji Morajo dobiti rastline vse predpogoje, da morejo dobro uspevati in obilno roditi.
Obdelovanje zemlje za bodočo žetev se Prične že takoj, ko žanjemo, ko posprav» ijamo letošnje pridelke.
Takoj za kosilnico, takoj za koso, takoj Za srpom mora priti na njivo plug, to se Pravi čimprej po žetvi moramo strnišče Preorati. Z oranjem straišča ohranimo god-dnost zemlje, zrahljamo trdo skorjo zemlje m tako olajšamo vsako poznejše oMelova» hje zemlje.
S preoranjem strnišča omogočimo bak« terijam v zemlji boljši dotok zraka, zmanjšamo nadalje izhlapevanje zemeljske vlage, Povečamo tudi sprejemljivost zemlje za no« Vo vlago. Končno s preoranjem strnišča tudi vplivamo na to, da vzkalijo čimprej ee« mena vseh mogočih rastlin, tudi predvsem raznih plevelov, ki so v zemlji in tako tanjšamo zapleveljenost njive.
Pri preoravanju strnišča je važno tole:
1.	Strnišče je treba preorati takoj p o *etvi; najboljše že takrat, ko je snopje ‘ita še na njivi. Treba je pač postaviti snop« le tako, da je mogoče čim večji del njive Preorati, ostanek pa takoj, ko je snopje toženo z njive.
2.	Važno je predvsem, da je strnišče čim-Prej preorano. Da to dele čim prej posp?*
preorati!
širno, preorjemo strnišče le plitvo. Zado» stuje, ako rahlo in lahko zemljo preorjemo le pet do šest centimetrov globoko, po po« trebi pa celo še bolj plitvo. Težjo zemljo je treba seveda preorati bolj globoko.
3.	Tudi preoravanje strnišča je delo, ki bi ga bilo potrebno izvršiti čim boljše in čim bolj vestno. Ker pa je ravno preorava» nje strnišča delo, ki ga je treba opraviti hitro, in je v tem času navadno največ de» la, ni mogoče preoravanje strnišča opraviti tako vestno, kot bi bilo v resnici potrebno. Zato je opravičljivo, ako to delo opravimo bolj površno.
Vendar pa ne smemo nikakor pozabiti, da je pri tem najbolj važno in da je pred» pogoj uspeha preoranja strnišča, da je res vsa površina njive preorana.
Ako že torej tega dela ne moremo opra* viti tako temeljito, da bi bila vsa površina njive enakomerno preorana in lepo zravnana, pa je spet nepravilno, ako bi to delo opravili tako površno, da bi preorali samo nekoliko brazd, recimo vsako drugo braz» do, ostalo pa bi pustili nepreorano. S takim delom več škodujemo kot pa koristimo in je poleg tega še poznejše obdelovanje take njive zelo otežkočeno.
Za preoravanje strnišča moremo vzeti navadne pluge in orjemo eno samo brazdo na enkrat. Ker pa plitvo oranje ne zahteva tako težkega dela, vprežne živali pri tem niso popolnoma izrabljene. Zato je mnogo bolj gospodarsko vzeti za preoravanje str» nišča dvo- ali tudi trolemežne pluge, ker je isto delo tako mnogo preje in zato mnogo ceneje opravljeno.
Glavno, česar ne smemo nikdar pozabiti, pa je: Strnišča je treba preorati čimprej, takoj.
začnejo tam živeti novo življenje, se hitro razmnožujejo in spet dovajajo rastlinam dušik iz zraka.
Ako pa na isti njivi ni bilo mnogo let do» ločenih stročnic ali detelj, za katere so gomoljčaste bakterije v zemlji, se more do» goditi, da se te bakterije ne morejo več oživiti. Ako sejemo nato na tako njivo stročnice ali detelje, tam ne dobijo več bak« terij, ki bi za nje črpale dušik iz zraka in rastline so nato navezane izključno le na dušili, ki je v zemlji.
V tako zemljo je nato treba »ocepiti« določeno skupino bakterij. To se zgodi na ta način, da primešamo semenu stročnic in detelj tekočino, ki vsebuje določeno skupino gomoljčastih bakterij.
Take tekočine z vsebino bakterij pripravljajo na kmetijskih poskusnih postajah, kjer jih je mogoče razmeroma poceni dobiti. Natančnejša navodila pa dajejo okrajne kmetijske zbornice.
Priprava semena s tem cepivom bakterij je zelo enostavna, ravnati pa se je treba pri tem točno po navodilu. Uspeh takega »cepljenja« se pokaže po dveh do sedmih tednih.
Preje so večkrat poizkušali »cepiti« zem» Ijo z bakterijami gotove skupine bakterij s tem, da so vzeli prst z njive, kjer so bile prejšnje leto stročnice in detelje in so to prst primešali semenu, ki so ga nato sejali. Uspehi pa so bili zelo slabi ali vsaj zelo malenkostni.
Vidimo, kako velik pomen imajo stročnice in detelje za naše kmetijstvo, ker mo» rejo s pomočjo gomoljčastih bakterij same pridobivati dušik iz zraka. Zato pa vse stročnice vsebujejo zelo mnogo beljakovin in vse detelje so izvrstna beljakovinasta krma za mlado in molzno živino.
Zato bi morali pri nas pridelovati mnogo več detelj, zlasti pa več lucerne in esparze» te, ker dobimo s tem mnogo več in boljšo krmo kot na navadnih travnikih. Razen te» ga pa vsled delovanja gomoljčastih bakterij postane zemlja bolj bogata na dušičnih hranilnih snoveh.
Novice
j GOS PODA R ST VOJ
SvQia krma skozi vse leto
Odbor za razdeljevanje mleka v Veliki Britaniji se trudi zvišati pridobivanje mle« ka v deželi na ta način, da skuša ustvariti pogoje, po katerih bi krave lahko skozi vse leto dobivale zeleno krmo.
To je mogoče doseči tabo. da se sveže po« košena trava posuši na umetni način. Pri tem obdrži krma praktično vsa hranila, ki jih vsebuje takrat, ko doraste na travnikih meseca maja in junija.
Toda malemu kmetovalcu se ne izplača postaviti napravo za umetno sušenje trave, ker ga preveč stane. Vsled tega skuša od» bor za razdeljevanje mleka uvesti umetno sušenje na podlagi skupnega dela. Odbor postavi sušilne naprave in vzame od kmetov v najem travnike okrog sušilnice ponavadi v obsegu 8 kilometrov ter nastavi potreb« no osobje. Ob danem času oskrbi košnjo in prevoz trave v sušilnico ter nato oddaja kmetom že gotovo krmo po primernih ce« nah.
Sredstva za pobijanje mrčesa in poljedelska proizvodnja
škoda, ki jo povzročijo razne vrste mrčesa v Združenih državah, dosega vrednost dveh milijard dolarjev na leto glede poljskih pridelkov in štiristo milijonov glede živine. Urad za entomologijo in razkuže» vanje rastlin poljedelskega ministrstva vo» di ostro bitko za zboljšanje položaja. V zadnjih petih letih so preizkusili nad 10.000 kemičnih preparatov; do pred kratkim so bila najboljša sredstva za uničevanje mrče« sa sredstva na podlagi kerosena, piretra,' arzena in nikotina, zdaj pa so začeli v po« Ijedelstvu uporabljati najmanj osem novih preparatov, ki so zelo učinkoviti. S tem upajo zmanjšati za 25 do 75% izgube raznih pridelkov. Razen tega skušajo razširiti med poljedelci uporabo rastlinskih vrst, ki so odporne zoper bolezni in mrčes.
Bitka proti mrčesu dobiva poseben pomen, če se pomisli, da razpolaga danes ameriško prebivalstvo le z 1,2 ha na osebo za proizvodnjo živil in tekstilnih vlaken in
da mora na tej površini pridelati tudi živila, s katerimi pomaga inozemstvu,
V predvidevanju naraščanja prebivalstva je potrebno povečanje obdelane zemlje, istočasno pa izvajati ukrepe, s katerimi se obdrži velika in dobra žetev ter visoka živ-Ijenska raven prebivalstva.	_
Obratni stroški ameriških poljedelskih posestev
Kljub temu, da so se poljedelski dohodki v zadnjih letih znatno povečali, ne sledi to povečanje naraščanju cen ročnega dela, gnojil, strojev, semen in drugih izdatkov, ki so potrebni dnevno za obratovanje kme» tije. Na kmetijah mešanega značaja, to je poljedelskega in živinorejskega, zavzemajo štiri tretjine splošnih stroškov krma, pla« čilo delavcev in stroji; na kmetijah, ki se bavijo izključno z živinorejo, pade 3 petine stroškov na ročno delo in krmo. Po ne« davno objavljenem poročilu poljedelskega ministrstva so se stroški obratovanja kmetije v primeri z dobo 1935—1939 stalno višali in dosegli v marcu 1948 povečanje ^v iznosu 201%. Najvišje povečanje se nanaša na semena, krmo in gradbeni material. Ti podatki se ne tičejo poljedelskih mezd, ki so se v označeni dobi povečale za 346%. Seznam poljedelskih cen pa kaže, da je in« deks bil v letu 1947 le za 159% višji kot v dobi 1935—1939.
Svetovna proizvodnja sladkorja za 10 % višja ©d Sanske proizvodnje
Ameriško poljedelsko ministrstvo je spo« ročilo, da je svetovna proizvodnja slad» korja v letini 1947—1948 za 10% višja od prejšnje. Letos bo proizvodnja presegla 34 milijonov ton. Povečana prizvodnja slad» korja v Združenih državah, na Kuhi, v So« vjetski zvezi, v Indiji, na Formozi, na Javi in na Filipinih bo obširno nadomestila padec proizvodnje v Evropi, ki je nastal radi pozne setve in zaradi suše.
j TEHNIKA 1
ECakc omejiti ropot po s?an©v3iijift !
Noviizgledi za gradbeno obrt Oddelek za znanstvena in industrijska raziskovanja v Veliki Britaniji izvaja sedaj zelo koristno delo. Proučuje namreč ropot po raznih vrstah zgradb, katere ležijo ob živahnih cestah. Smoter tega podviga leži v tem, da se dožene, kakšen materijal in katera vrsta gradnje je najbolj primerna za mestne hiše. Gradbena obrt se bo nato lahko poslužila rezultatov tega raziskovanja, da v bodoče meščani vsaj v lastnem domu ne bodo toliko čutili mestnega hfripa.
Strokovnjaki tega raziskovalnega oddel» ka se vozijo v premikajočem laboratoriju iz kraja v kraj. Laboratorij so postavili v nekem velikem tovornem avtomobilu, ki je nekoč služili letalstvu, ter ga opremili z vse« mi natančnimi aparati za merjenje ropota po najrazličnejših zgradbah v mestih.
Iz tega vozila napeljejo poseben kabel skozi okno v kakšno sobo stanovanja po različnih nadstropjih. Moč ropota iz ulice, ki ga je slišati tudi v tem zaprtem pro» štoru, se v vozu avtomatično registrira.
Na podlagi teh raziskovanj so dognali, da se ropot najučinkovitejše omeji s pravilno zgrajenimi stenami. Strokovnjaki so se močno začudili, ko so dognali, da so nove hišice, grajene iz umetnih zidov (različnih plošč), bolje zavarovane proti ropotu, ka» kor stare hiše, grajene z opeko.
Z napravami tega potujočega laborato» rija lahko ugotovijo vse šume, ki jih prenaša zrak, kakor tudi vsak ropot, ki ga povzroča neposreden pretres.
Izidi teh Raziskovanj bodo nudili snov za razgovore, ki se bodo vršili meseca julija v Londonu ob priliki mednarodnega se« Stanka stavbenikov. — Vsekakor je razve« seljivo, da se veda peča sedaj tudi s tem problemom, ki ga ni mogoče rešiti samo s tem, da se budi socijalni čut soljudi. Kajti ne samo brezbrižni sostanovalci, temveč tu« di ulični promet provzroča ropot po stanovanjih. Stavbena industrija bo izide teh ra« ziskovanj upoštevala pri izbiri gradbenega materijala in pri gradbenih načrtih.
Avtomatična izmenjava avtomobilskih plaščev
V Združenih državah zadostuje danes par minut za izmenjavo kolesnega plašča pri tovornem avtomobilu. To se izvrši z novim orodjem, ki napravlja za nepotrebno dolgo in trudapolno delo, ki je bilo do sedaj potrebno. Ročno delo je skoraj popolnoma izleženo: kolo se zavrti za novim strojem, kjer centrira pedal kolo, hidravlična ročna črpalka sname obroč plašča in ga loči s po« močjo zaklopke. Stroj, ki ga imajo že sko« ro v vseh garažah, je uporabljiv za obroče s premerom 46 do 61 cm.
„Družba prijateljev“ z visokimi etičnimi načeli
Pred okoli 300 leti — v maju leta 1647 — j« nastopil 231etni George Fox pred občino angleškega mesteca Dunkinfield in pri» digal. To je bila rojstna ura gibanja, ki se je kmalu razširilo po celi Angleški in ki je postalo znano pod imenom »kvekerstvo«.
V nasprotju z mnogimi verskimi občinami, ki so nastale v zmedah in vojnah 17. stoletja v Angliji, je to »Društvo prijate» Ijev«, kot so se od začetka imenovali pri» Staši Foxa, one čase preživelo in do današnjega dne igralo v anglosaški zgodo» vini pomembno vlogo. Pri tem pa je bilo število pristašev vedno majhno, saj je da» nes v Angliji le kakih 25.000 kvekerjev, v Združenih državah kakih 125.000 poleg posameznih malih občin v raznih evropskih državah. Za to je več vzrokov: mistični značaj njihovega nauka je bil v 18. sto» letju predmet napada »prosvitljene dobe« in je danes v ostrem nasprotju z nauki vla» dajočih svetovnih nazorov; ta nauk zahteva od svojih članov v nravstvenem pogle» du tako življenje, ki lahko pomeni za mo» derfie ljudi občutno vtesnitev njihovega načina življenja in preveč enostransko orientacijo v socialno»etično smer; kvekerji so tudi vedno odklanjali proselitstvo in siljenje v osredje javnosti. Njihov sloves in njihova slava sta pridobljena z njihovimi deli.
Nastanek kvekerjev
Kot pri vsakem nastanku verske ali sek» taške družbe je tudi v tem primeru bila po« trebna istočasnost dveh pogojev: prevladujoče osebnosti ustanovitelja in pripravlje» nosti množice, da sledi preroku. Mladi Ge» orge Fox je bil taka osebnost. »Že kot deček je bil molčeč, sam vase zaprt, glasno veselje mu je bilo zoprno, druge ljudi je ostro opazoval in goreče iskal Boga,« tako ga opisujejo sodobniki. Učil se je čevljar» stva, postal nato ovčar in živel v prosti naravi. V občevanju z duhovniki raznih verskih družb je upal najti »resnico«. V svojem »Dnevniku« opisuje, kako. je po teh sistematičnih razgovorih s »študiranimi« kleriki zasovražil vse one, ki so se smatrali zaradi svojih teoloških študij za izvoljene posredovalce med Bogom in ljudmi.
V neki viharni jesenski noči pa je. kot pripoveduje, spoznal, da se »lahko le v mol« Čeči, pobožni poglobljenosti Boga doživi in Spozna resnico«. Samo v taki mistični po» globitvi se razodene Bog, zasveti »notranja luč,« in zasliši človek glas Boga, ki mu ukazuje »pravo« delo. V tem prvem času svojega iskanja se v Foxu rodi vera, ki jo oznanja, prvič v Dunkir.fielđu', pokoreč se tako glasu, ki ga je pozval, da »gre ven v ■vet in oznanja resnico.«
Prvi uspehi
Mladi ovčar-je imel na občini v Dunkin-fieldu in Litohtieldu in kmalu nato tudi v velikih mestih, kot sta Manchester in Lon» don, ogromen uspeh. Neki sodobnik, ki pa ni bil kveker, piše o njem, da je »od njega izžarevalo religijozno veličanstvo.« Pred» vsem pa je büo takratno nastrojenje širokih plasti angleškega naroda ono, kar je omogočilo nepričakovani porast novega nauka in njegovih pristašev. Saj je v 17. stoletju, v katerem se je, kot pravi Andre Maurois, »oblikoval angleški značaj,« stal Ves narod v boju za svojo svobodo, svo» boda pa je pomenila zanj -— v tem se je tako zelo razlikoval od reformacijskih in protireformaci iških bojev kontinenta — istočasno politično in duševno svobodo.
Po zgodovinskem vidiku je začel boj pro» ti absolutizmu dinastije Stuart z javnim protestom proti nadškofu Laudu, ki je na» pravil državno cerkev za orodje absolutizma in ki je vsako nasprotovanje dogmi za« tiral s srednjeveško krutostjo. »Puritan« ei« so hoteli »čistko« cerkve in vzpostavitev svoboščin naroda. Značilno je. da je Oliver Cromwell, ki je vodil čete »svetih« v politično akcijo in v vojaški napad na monarhijo, napravil za svojega glasnika Johna Miltona, prvega mogočnega znanilca »svobode mišljenja«.
Povsod v Angliji so se odcepljevale sekta» ške občine od puritancev ;pne so čakale na besedo novega preroka. Imenovale so se »Waiters« (čakajoči) in »Seckers« (iskajo-či). K tem sektam je v pravem trenotku prišel George Fox.
»Resnica,« kot jo je spoznaval Fox, se je lahko izrazila v enem samem stavku: »Človek mora v svoji notranjo» ■ ti iskati Boga in na zunaj ži« veti na d o h er način.« V celem svojem ž i v i j e n ju mora tako ži-
veti, se je proglašalo, in ne le v določenih nedeljskih urah. Fox je nastopal proti dvojnemu knjigovodstvu morale, ki je omogočala drugo ponašanje za vsakdanje dni in drugo življenje za ne» deljo. Iz tega enostavnega stavka, katere» ga izpolnjevanje je »zadoščalo za življenje po resnici,« so nastale same od sebe vse druge vodilne misli (ki pa niso nikdar postale dogme).
Logične posledice tega stavka so v krat» kem sledeče: Iz mistične vere, da se lahko razodene Bog v vsakem bitju, ki nosi člo» veški'obraz, se podaja popolna enakopravnost med možem in ženo; odprava rasnih nasprotstev in narodnostnih razlik (»tudi ljudje druge barve so od Boga« proglaša Fox leta 1650!); odklanjanje vsake oblasti, ki bi bila nad človekom, pa naj si bo du= ševne ali državne vrste, in zato tudi zani» kanje hierarhije duhovščine in posredoval» ne vloge duhovnika sploh, kot tudi monarhije, diktature in celo na večinskem nače« lu sloneče demokracije; mesto tega naj se uredi človeško sožitje po načelu »soglaša« nja vseh«.
Po tem moralnem načelu je odklanjati vse, kar ne vodi do smotra delati dobro, predvsem torej vsako nasilje, pa naj to izvira od posameznika ali pa naj se to na« silje vrši pod krinko vojne na državni pod» lagi; enostavno življenje, tako da pridejo v dobro vsem trpečim vse človeške energi» je in materialni viri skupnosti; odklanjanje naslovov in dostojanstev — vsi ljudje naj bodo eno bratstvo »prijateljev«, ki se nagovarjajo z bratskim Ti (staro«angleškim Thou); in seveda odklanje vsake prisege, ki »zlorablja ime Boga.«
Bilo je razumljivo, da je celo Cromwell nastopal proti tej hitro naraščajoči sekti. Fox je prebil veliko let svojega življenja v srednjeveških ječah Anglije, z njim tudi številni »prijatelji«. (V »Acta Martyrum« je opisano trpljenje kvekerjev do tolerančnega edikta Viljema III). Cromwellovi bi« riči, ki so se vtihotapljali na zborovanja, kjer so sedeli prijatelji v molčeči pobožno» sti, dokler ni kak mož ali kaka žena vsta» la in oznanjala besedo, so videli, kako so se ti ljudje v svoji zamaknjenosti tresli in drgetali in so jih zato zaničljivo imenovali »drgetajoče«, kar se imenuje angleško »the Quäkers.« George Fox si je prisvojil to ime kot časten pridevek, kajti »človek mora drgetati, ko zagleda notranjo luč.« Pod tem častnim imenom jih pozna tudi zgodovina.
Mladi William Penn
Mogoče bi kvekerji, kot toliko drugih sekt, v Angliji z zmago prosvitljene dobe in racionalizma (John Locke) izginili, ako jih ne bi potegnil iz sonca sektaštva v svet« lo luč politične zgodovine mladi William Penn. On je bil sin Sira Williama Penna, velikega admirala britanskega brodovja, ki je kot mladi kapitan pod Cromvellom za-, sedel Jamajko, se nato pridružil Stuartom in s pomočjo brodovja izsilil vrnitev Karla in njegovo postavitev za kralja (Karel IT.) in kasneje s pomorsko zmago nad Holand« ci pri Lowestoftu utrdil premoč britanske« ga brodovja na svetovnih morjih. Kot sinu takega očeta mu je bila določena velika karijera; toda že v njegovih dijaških letih je postajal »neprijeten kot verski sanjač«, kot pripominja kronist Samuel Pepys. Iz» ključili so ga iz Oxforda ter je nato odšel na Sorbonne, kjer se je spoprijateljil s Johnom Locke jem; to prijateljstvo med ve« likim filozofom racionalizma in med mistikom je trajalo do konca njunega življenja. Penn se je nato skrivaj vrnil v Anglijo, se javno pridružil kvekerjem, pridigal proti vojni in bil večkrat vržen v zapore.
„V deželi pragozda"
Leta 1681 je prišel Penn na misel, da bi pridobil na. podlagi te terjatve kralja za drzen načrt: mesto denarja je zahteval kos zemlje v kronskih kolonijah Amerike; kralj je pristal in je sam včrtal pravokot» nik v zemljepisno karto severne Amerike, ki je bil večji kot Anglija in Wales, kate« rega je izročil v last Williamu Pennu, »de» želo pragozdov, v katerih so gospodarili Indijanci«. Karl II. je dal tej gozdni deželi — »v spomin na Tvojega očeta, mojega admirala« — ime »Penn«Sylvania«.
Penn je prišel v svojo deželo leta 1682, njemu je sledilo 20.000 kvekerjev. Hotel je ustanoviti kvekersko državo, napraviti »svet poizkus, da bi dokazal celemu svetu za vse čase, da lahko živijo ljudje po veri kvekerjev kot svobodni, enakopravni, nobenemu oblastvu podložni državljani.« V njegovi ustavi, ki jo je prinesel seboj, je bila predvidena zbornica 200 poslancev, ki
jih je bilo izvoliti v neposrednih enakoprav« nih volitvah, kateri naj bi iz svoje srede iz« volili vladni svet, ki naj bi zopet izvolil gu» vernerja. (Za prvega guvernerja je bil seveda izvoljen Penn sam).
Penn je uvidel, da ni načelo »pristanka vseh« praktično za vodstvo državne upra» ve in se je zato odločil za demokratično načelo večinskega sklepa. Ker se pa ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi se lahko eno mnenje vsiljevalo drugim, je predvidel v svoji ustavi jamstva za zaščito manjšine, svobode vesti in človečanskih pravic sploh. Jahn Locke, ki je prevzel precej od te ustave, ko je delal ustavo za Carolino, je imenoval Pennovo ustavo za »najbolj pra» vično«.
Penn je šel dalje: prvo jamstvo, ki je ščitilo strpnost, se ni tikalo le pristašev drugih verskih skupnosti, temveč tudi pri» padnikov vseh ras in narodov. Indijanci in belci so bili v državi kvekerjev mako» pravni. Važni postranski zakon je vpeljal nad vse moderno justično reformo: .»kazen mora biti v razmerju z zločinom,« je učil v času, ko so še (in tudi še 100 let kasneje) izrekali za malenkostne prestopke smrt« no kazen. »Nobena posvetna dobrina ni toliko vredna, da bi jo moral plačati človek z življenjem ali dolgim zaporom.« Novo* dobna je bila tudi reforma zaporov: mesto strašnih ječ, kjer je moral trpeti sam, je zahteval »človeka vredne zapore, v katerih se ljudje poboljšujejo; vsak jetnik se lah* ko pritoži nad slabim ravnanjem in lahko zahteva zdravnika ter duhovnika«. Druga važna določba (ki jo je v Evropi uvedel Co« de Napoleon) je bilo načelo, da se mora za neupravičeno aretacijo plačati odškodnina.
Prvi primer mirne kolonizacije
Na podlagi te ustave je začel graditi državo. Seveda je Penn deželo razparceliral in pridržal za sebe le posestvo enakega ob* sega, kot so ga dobili drugi prijatelji. To zemljo, na kateri so živeli Indijanci, je indijanskim rodovom odkupil in jo plačal z oblačili, noži, vsakovrstnim orodjem; prvi in edini primer nekrvave kolonizacije, ki je slonela na svobodni trgovini in pogodbi ter ne na brutalni uporabi sile — »edina zveza med drugokožci in kristjani, ki ni bila ni» kdar zaprisežena, pa tudi nikdar prelomljena«, kot je to Voltaire izjavil.
Pennov »Sveti poizkus« je končal s tra* gedijo. Ko je po pregnanem Jakobu II. po» stal Viljem Oranijski kralj Anglije, je zah» tevala. krona, od Stuartov »razdano«, zdaj že cvetočo Pennsylvanijo nazaj; Viljem III. je poklical guvernerja Penna v London in mu grozil, da bo poslal svoje polke, ki so bili v New Yorku, proti Filadelfiji — »mostu bratske ljubezni« — »saj vi kvekerji tako ne nudite oboroženega odpora,« kot je cinično pripomnil.
Penn ni popustil; hitel je nazaj v Pen» sylvanijo in se v tem tragičnem konfliktu med dolžnostjo do svoje dežele in do svoje vere odločil za oboroženi odpor — edini primer v zgodovini kvekerjev, da so bili poklicani v vojno. Do vojne pa ni prišlo: kvekerji Pennovemu pozivni niso sledili. Ostali so »zvesti svoji veri.« Vedeli so seveda tudi, da lahko svoje pridelke prodaja* jo le v Anglijo. Guverner Penn je moral odstopiti; vrnil se je v Anglijo, in njega, nekoč izključnega lastnika Pennsylvanije, s o vrgli zaradi malenkostnega prestopka v Tower. Kap ga je rešila zapora. Hrom in skoro slep je umrl v hiši kvekerjev, od ka» terih miloščine je živel.
Takrat, leta. 1694, je spisal delo, ki je si» cer v onem času vzbudilo le malo pozorno« sti, ki pa ga je 100 let kasneje privlekel na dan Immanuel Kant. Penn je v naslovu na kratko povedal vsebino; »Za varstvo miru v Evropi z ustanovitvijo evropskega držav« nega zbora, parlamenta ali države.« V kratkih, jasnih paragrafih je očrtal državno» pravno zgradbo evropske konfederacije. Te misli so dale pobudo Kantu za njegov spis »K večnemu miru«. O tej panevropski misli je sanjal svoje dni Henri Quatre Fran* coski, šele kveker William Penn ji je pa dal praktično državnopravno razlago.
Oznanjevalci „resnice"
Z izdajo tolerančnega edikta (1689) so prenehala preganjanja angleških kvekerjev in s tem je izgubilo gibanje svoj zunanji polet, ki ga je v prvi dobi odlikoval. Takrat je še Fox sam pošiljal misijonarje k za» radi svoje vere zatiranim, da bi jih duševno krepili; misijonarji so šli v Nemčijo, kjer so po SOIetni vojni začela nova verska
preganjanja; imeli so v nekaterih občinah uspeh, zlasti v hessenski občini Griesheim, ki je prestopila k kvekerjem in se nato str« njeno izselila v Pennsylvanijo. Veliko pozornost je vzbudilo v Nemčiji, ko se je kvekerjem približala Elizabeta, grofica iz Pfal« za, soproga nesrečnega »zimskega kralja« Češke, ona se je pač obotavljala, da bi se jim javno priključila in je postala opatinja opatije Herford, kjer je nudila preganja» nim nemškim kvekerjem zavetišče. Drugi kvekerji so odšli na Barbados in zapadne otoke, da bi tam proglašali »resnico«. Prva pomembnejša kvekerica, Mary Fisher, pa se je upala celo v osrčje Osmanskega carstva, da bi pregovorila sultana Mohame* IV., da bi prenehal z nadaljnim preganjanjem kristjanov.
V	18. stoletju so prenehali taki sporadič* ni in drzni poskusi za spreobrnjenja. Prišlo je do poglobitve vere in hkratu do razši» ritve praktičnega dela ljubezni in pomoči. Poglobitev je bila potrebna, če se je hotela sekta boriti proti racijonalizmu stoletja in hkratu proti navalu novih verskih gibanj. Najvažnejše tako novo versko gibanje je sprožil kveker John Wesley, ki je ustanovil metodistično sekto, ki ima še danes pred» vsem v Ameriki dosti pristašev.
Socialno udejstvovanje
Socijalno-etično udejstvovanje kveker* jev, ki se je v 18. stoletju vedno povečava-lo, je ,bilo največjega pomena ; negativni fazi odklanjanja vojaške službe v vojni je sledilo pozitivno, svetovno podporno udej* stvovanje. V Ameriki, kjer je po uvajanju zamorskih sužnjev postala trgovina s suž« nji »silna nadloga,« je sprejelo letno zbo* rovanje kvekerjev v Filadelfiji že leta 1750 sklep »napraviti vse, da bi pripravili Angli* jo do odprave suženjstva«. Kvekerji sami so že leta 1751 dali vsem sužnjem na svojih plantažah prostost. Trajalo je seveda še 100 let, dokler ni zmagalo načelo prostosti sužnjev; kvekerji so se ameriške dr* žavljanske vojne, seveda kot neborci, v ve* likem številu udeležili.
V	Angliji so poskušali v času pričetka industrializacije svoja' nravnostna načela izpremeniti pra.ktično*gospodarsko. Usta. navijali so tovarne za izdelavo predmetov, ki »so za človeštvo blagodat« (Tovarne ka* kava in čokolade Anglije, ustanovljene od kvekerjev, so še danes v njihovih rokah, enako tudi po njih imenovani Quaker» Oats, ovseni kosmiči za angleški zajutrek). Kmalu so naleteli na problem zaščite delavstva na kapitalistični podlagi izgrajene industrije proti izkoriščanju: že leta 1695 je izdelal kveker John Bellers, ki ga ime* nuje Karl Marx »resnični fenomen v gospo» darski zgodovini,« sistem za zaščito polje» delskega in industrijskega delavstva, zgra« jen na socijalističnih načelih; Richard Owen in kasneje Karl Marx priznavata sa* ma, da se morata Bellerju zahvaliti za bistveno pobudo. Beller je prvi izjavil, da dela »le pot ubogih bogataše bogate.« Že leta 1714 se je zavzel za bolniško in socijalno zavarovanje delavcev. To, kar .je on pridigal, je bil verski humanizem. Kvekerji niso si« cer nikdar prenehali pomagati ubogim in potrebnim; Beller je pa spoznal, da ima »filantropija svoje meje« in da je mogoče rešiti socijalni problem naraščajočih, izkoriščanih delojemalcev le potom države.
Kot sekta ali skupina niso kvekerji nik« dar prešli k političnemu socijalizmu: humanistična misel popolne enakosti ljudi in na* čelno odklanjanje vsake majorizacije se nista strinjala z organizatoričnim zajetjem množic in tako tudi ne s kasnejšo politično prakso soeijalizma. Ostali so individualisti in kot taki politično liberalci. Kot taka Sta se uveljavila v 19. stoletju kvekerja John. Bright in Richard Cobden, ki sta se zavze« mala za prosto trgovino »zaradi pocenitve prehrane delovnih množic.«
Družabni ugled kvekerjev
Po vzponu angleške industrije in po ustalitvi parlamentarnega sistema v Angliji je morala peščica kvekerjev na neposrednem, političnem vplivu izgubiti; njen vpliv pa je ostal posredni moralični. Iz njih srede je izšlo mnogo genijalnih posameznikov, kot fizik Dalton, zdravnik Lord Lister; pred* vsem pa je nikdar ohromljeno dobrodelno delovanje številčno take nepomembne »Družbe prijateljev« imelo vedno naraš« čajoči ugled. Visoka etična načela kveker« jev so priznavali povsod. Ko je pri izbruhu zadnje vojne Anglija drugič v svoji zgodo» vini vpeljala splošno vojaško dolžnost, so z zakonom oprostili kvekerje in druge, ki so iz verskih ozirov odklanjali vojno (cons« cientious objeetors), službe z orožjem. V našem času, zlasti v obeh vojnah si je kve-kerstvo s svojim dobrodelnim delovanjem: zvesto besedi svojega prvega preroka, pridobilo nov ugled.
(»The Quäkers« Otto Zareka.?
PLIBERK
Da zapade junija meseca sneg, to je pa tudi na Koroškem nekaj izrednega, V noči od 3. na 4. junij je vso noč močno deževalo, proti jutru pa je začelo snežiti. Sneg je padal skoro vse dopoldne. Po dolini se je sproti stajal, ostal je pa v malo višje leže» čih krajih. Ker ga je kar precej nametalo, je polomilo žito in drevje. Največ škode je napravil na rži in pšenici na šmarjeti, Bel» saku, Komelnu, v Grabljah, Borovjah in Podkraju. V nedeljo zjutraj je sneg po ne» katerih krajih še vedno ležal. Star možakar je to nesrečo tako pojasnil: ,»Kjer ljudje nore, pa še vreme nori. Od božjega Telesa pa dokler ni bilo žito pospravljeno prej vča« sih nismo smeli rajati, zdaj so pa pozabili na te hvalevredne stare navade. Tudi vreme se ne drži svojih navad.«
V	zadnjem času smo imeli spet več »oh-ceti«. Najprej je (24. V.) zapustila svojo rojstno hišo v šmarjeti Tomaževa Milka in odšla za gospodinjo k Potočniku, p. d. Hu= terju na Belšah, Kosova Pavla s šmarjete je odšla gospodinjit v Rinkole k Prdosu v šmihelsko faro, v zameno pa je prišla isti dan (31. V.) Prutejeva p. d. Albrehtova Justa iz Repelj v Nončo vas k Staudaharju.
V	pondeljek 14. junija pa je bilo v Dobu posebno slovesno. Kar tri Svečeve sestre so se isti dan poročile: Micka z zidarjem Jož. Todojsteršek, Štefka z mesarskim pomoč» nikom Francetom Vesočnik in Kristina z že» lezničarjem Francetom Markun. Vsem no» Voporočenim parom želimo obilo sreče in kozjega blagoslova v družinah.
Na Belšaku se je smrtno ponesrečila tri letna Pečnikova Ančka. Vsi domači so jo imeli najrajši, pa Bog jo je imel še rajši in jo je še v krstni nedolžnosti vzel v nebesa med angele. V nebesih bo prosila za svoje žalujoče starše in bratce ter sestrice.
če še poveano, da smo romali v Maria Trost in Mariazell, pa smo obiskali tudi sa» mostan Seckau in bili pri Gospe sveti ter da je bilo povsod, tudi v avtomobilu, zelo Prijetno, smo s tem povedali vse glavne novice iz našega kraja.
SELE
Pri nas je letos dosedaj več smrtnih pri» merov kot rojstev. Dne 13. junija je legla v grob Uršula Ogris p. d. Kovačinja na Šajdi in zapustila bolehnega moža samega. Se v nedeljo prej je bila v cerkvi, med tednom pa je' podlegla pljučnici Dan navrh je Po daljšem bolehanju zaprl oči za ta svet kovaški mojster Adalbert Ogris iz Zg. Baj« tis, star 80 let. Rodom Plajberžan si je pred SO leti z zaslužkom svojih rok postavil lep dom in kovačnico in je bil daleč naokrog znan kot izvrsten kovač, posebno njegove Sekire so drvarji zelo cenili. Bil je značajen in odločen Slovenec, ki je trdno stal tudi v težkih časih. Rad je prebiral do zadnjega slovenske knjige in časopise. Pred dvema
■»■■■«■■	II	. .........
letoma je obhajal zlato poroko. Pokoj nje* go vi duši; — Ker pa v tretje rado gre, je smrt prišla še v tretjič tekom enega tedna. To pot pa si je nenadoma izbrala kot žrtev triletnega Florija Robleka, Pušelčevega, ki se je ponesrečil. Žalujočim staršem naše sožalje!
SVEČE
Iz našega kraja se malokdaj oglasimo. Samo takrat, kadar se zgodi res kaj pose» bnega. In tokrat se je zgodilo res nekaj, kar se ne zgodi vsak dan in nam Svečanom ne dela dobrega imena.
Svečani smo menda res svojevrstni lju* dje. Pojemo radi, pijače se ne branimo in če je treba ali ne, se še stepemo in to tako, da res kaj zaleže in je kaj pokazati. To smo pokazali na kvatrno soboto. Imeli smo »ohcet«. Ženin je hotel še tisti večer poka* zati, da je mož glava družine in gospodar pri hiši. Najprej se je lotil svatov. Svatje so mislili, da se šali, potem so pa le videli, da gre zares. Postavili so se po robu in je prišlo do pretepa. Kljub temu, da so bili svatje povabljeni, so ženina tako zdelali, da je prihodnji dan umrl na posledicah prete* pa. Nekaj svatov je zamenjalo svatovsko mizo in so jih posadili za mizo z ričetom, čeprav ta dogodek ni tako vzpodbuden, da bi ga priporočali v posnemanje in morda ljudje mislijo, da smo res taki razbojniki, pa povemo, da se znamo tudi čisto pametno zadržati in pošteno in prijetno zabavati. To je bilo na zadnji »ohceti« pri Kvančniku na Polani, ko smo obhajali poroko mladega Frajmana na šali, Jozija Ugowitzer in njegove izvoljenke Lilije Schleicher, podoma» če Raderjeve iz Sveč. Bilo je veselo, vendar ne tako, da bi koga poslali na oni svet, naj» manj pa ženina, ženin je vesel — pa ne zato, ker je ostal pri življenju — svoje mla» de žene, ona pa mladega moža. Obema pa želimo mnogo sreče in zadovoljstva v no» vem stanu!
V nedeljo 13. junija zvečer se je zgodil pri nas zopet žalosten dogodek. V Ladinah si je sam vzel življenje Jakob Wasner. Pre» rezal si je grlo in nekaj minut pozneje je umrl. Kaj je nesrečnika gnalo v smrt, ni znano. Vzrok bi si upali iskati v tem, da danes manjka ljudem prave in resnične vere, ki bi jim pomagala premostiti marsika* tero težavo v življenju.
To bi bilo nekaj novic iz našega kraja. Niso prav vesele in upamo, da bomo pri» hodnjič lahko kaj bolj veselega zapisali.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
Nekaj časa že nismo ničesar poročali. Da naša »kronika« preveč ne zaostane, mora* mo zopet zapisati nekaj novic iz našega ži* vljenja pod Peco.
Dežja imamo sedaj zaenkrat dovolj in nekaj dni ni več videti, da bi vozili vodo v velikih posodah iz Bistrice, kar se je doga» jalo skoraj vso zimo in še spomladi. Zadnji
Mauser kareii
W
ROMAN
(Nadaljevanje)
15.
Ustrašil se je blodne misli. Z opotekajoči-■rii koraki je pritapljala misel iz adventske ovacije in se ustavila tesno ob Klemeno* Vem srcu.
Excita, quaesumus, Domine, potentiam tuam, et veni!
Klemen moli s stisnjenimi ustnicami.
»Veni, Domine, veni!«
Jelkine oči sijejo skoz sneženi zastor, ve-so, proseče, solzne in mehke kakor ja* Sajetove. Prav pred oknom sijejo in pro» 8ijo.
Klemen čuti vročino v glavi. Kakor da Prihaja slabost vanj in se mu razteka po Udih.
. Toda za oknom raste Modriševo srce, ve« kko nerodno srce, opljuvano, pohojeno. Veter se je vzdignil za vogalom in butnil vrtinec snežink. Okno je zaječalo, toda Klemenu se je zdelo, da so zavekali na cesti Kremenčevi otroci, da je otožno zagrulila akopinova grlica, da je stari Gabrovec “Pustil mrtve roke na zglodane stranice ^ure postelje.
..Jelkine oči so rosne zginile od okna. Sne» uike zunaj so se vrtile v divjem plesu in Netilka pred mostom je nihala.
.Klemen se je vračal v svojo sobo. Pred yuuti je za trenutek postal, nato pa tiho aPri m sedel k svoji mizi.
Roka je sama segla po svetem pismu.
^Postolski listi.
Pavlovo pismo Rimljanom. Z očmi beži Klemen po črkah.
Noli vinci a malo, sed vince in bono ma* lum! (Rom 12).*
Klemen zapre knjigo in se zastrmi v ste» no. Nato zapre oči in tako čaka na zvonje» nje.
*
Sneg je zapadel in vreme se je uneslo. Klemen je bil obojega vesel. Težke misli so utonile, kakor da jih je prekril sneg.
Zima se je nagnila v božič. Počitnice so prišle mimogrede. Klemen se jih je to leto veselil. Kremene mu je dovolil, da vzame s seboj na počitnice Janeza. Naj se fant naje gorenjskega zraka. Doma jih bo še dovolj ostalo.
Kremenčev fant je bil ves iz sebe. Kar ponoreti je hotel.
Ravnatelj je naznanil začetek počitnic in semen iška vrata so se odprla. Prvi so odhajali.
Klemen se je popoldne spustil v »Sibiri* jo«. Moral se je zmeniti s Kremencem zavoljo odhoda.
Janez je kar odskakoval.
,»S prvim vlakom bi šla. Ob sedmih.«
Janezu je prav, Kremencu tudi.
»Samo nadlego boste imeli,« je vsa sre» čna Kremenka.
Klemen se samo smeje. Nato vzame v na* ročje Klemenčka. Meče ga v zrak in lovi na roke.
Otrok se smeje, Kremene pa kar mendra od veselja.
»Radi vas imajo otroci. Nekaterim ni prav.«
»Resnika mislite,« pogleda Klemen od strani.
Kremene samo prikima.
* Ne daj se premagati slabemu, temveč slabo z dobrim premagaj!
viharni nalivi so nam malo žito povili, pa' preveč škode menda ne bo. Kakor sedaj ka« že, letos ne bomo stradali kruha. Smo še za silo pridni in Bog na nas ne pozabi.
Pravijo, da bo tudi v Šmihelu samem kmalu posvetila nova elektrika. Nekaj so res začeli zopet gibati, pa bo treba najbrže še precej potrpljenja, predno bo kaj. Pa da bi nas le zima zopet ne prehitela, da ne bi zopet tok zamrznil, kakor je lansko leto.
Kakor vedno, moramo tudi to pot poro* čati o ženitbah. Čudno to, kako se ljudje ženijo. Hočejo kar na hitro nadomestiti, kar so zamudili v letih vojne.
Da so imeli pred kratkim dve svatbi v Strpni vasi, tega nam ni treba več omenjati, ker imajo Strpinci svojega kronista, ki je oba dogodka že prav lepo in duhovito zapi» sal v »Kroniko«.
Kdaj se je poročila Žnidarjeva Lenčka, iz Breške vasi, smo datum že pozabili. Kro* nist je slabega spomina. Vzela je Končiče» vega iz štebna, ali pa je on njo vzel, tega še nismo mogli do sedaj ugotoviti. Poročil ju je nevestin sorodnik preč. gospod župnik iz Galicije.
8. junija se je poročil Kuharjev Fric iz črgovič. Izbral si je nevesto v osebi Zech* nerjeve Angele iz Strpne vasi. Pri Kuharju so res že potrebovali gospodinje. Mati je že v letih in bolehna in je morala že dalje ča= sa sama voditi vse veliko gospodinjstvo. Angela pa je pridna, močna, zdrava in navajena trdega kmečkega dela in se ho pri hiši zelo poznalo, da je dobila novo gospo* dinjo.
14. junija se je poročila Kreplnova Rezka iz Dolinčič. Za moža je dobila Leopolda To* maža, gozdnega delavca. Oba sta še mlada, pa s skupnimi močni in v močni medseboj« ni ljubezni bosta že mogla prenašati breme« na novega življenja.
21. junija, na god svetega Alojzija, smo v velikem številu spremili pred poročni oltar v župnijski cerkvi Justo Kristanovo iz Blata. Za ženo si jo je izbral Friderik Stuk, orožnik v Selah. Justa je bila ves čas do» bro dekle in je delala čast dobri Kristanovi družini. Bila je vneta članica Marijine družbe in III. reda svetega Frančiška;. Po svojem zakramentalnem življenju je mogla biti lep zgled ostali mladini v župniji. Ni je bilo skoraj prosvetne ali verske prireditve v Šmihelu, da bi ne imela, če ne glavne, pa vsaj kako stransko vlogo. Bila je vedno ve* sela, vsakemu je znala povedati kaj razve* drilnega. Znala je res tako lepo vezati vero in življenje. Za ta lep dekliški zgled smo ji vsi hvaležni in želimo, da bi bila taka tudi kot žena in mati.
23. junija je začel družinsko življenje France Žuntar iz črgovič. Za nevesto si je izbral Ferdičevo Micko iz črgovič. Tako je Ferdičeva hiša dobila novega gospodarja. France je bil več let vnet cerkveni pevec, kar bo, upamo, ostal še naprej. Tudi druga* če je bil res dober in vesel fant od fare in pričakujemo od njega, da bo nadaljeval zgledno krščansko življenje pri Ferdičevih, kakršnega smo pri tej hiši navajeni daleč nazaj.
Vsem gornjim parom želimo veliko sreče in blagoslova božjega v novem življenju!
»Tudi Križnar me je špiknil zadnjič,« iz« kolca čez čas.
»Križnarja je škoda,« se zresni Klemen. »Zmožen človek, le preveč strupen. Samo črno vidi.«
Kremene noče nič reči.
»Kaj pa Koritnikova?« vpraša Klemen.
»Zaprta je zavoljo vlačuganja. Škoda za dekleta. Zavoljo očetove pijače se je pro« dajala. Sprva po sili, zdaj se je navadila.«
Potlej se pogovor razpletel.
Tako pozno se Klemen Gornik še ni vračal iz »Sibirije«.
Barake so ležale v temi. Skozi zakrpana okna so mežale luči. Klemen je stal na ce» stl V temi so se mu zdele svinjakom podobne barake še nižje, črne igrače, ki so jih mestni otroci vrgli na smetišče.
Noč je bila zvezdnata in hladna. Klemen je odšel po gazi na glavno cesto.
Ko je prišel v svojo sobico, je takoj le» gel. Kovčeg je že čakal. Zjutraj, ko je sto« pil pred semenišče, je bil dobre volje. Kre» menčev je že čakal.
S pordelimi, premrtimi rokami je stal pred portalom. Z velikimi zakrpanimi čevlji je bil podoben poosebljeni bedi.
.»Nimaš rokavic?«
Odkimal je.
Klemen je snel svoje !n mu jih nataknil na roke, čeprav se je fant branil.
»Revež. Preslabo si oblečen za ta mraz/«
Potlej je snel še svoj volneni šal in mu ga zavezal okoli vratin
»Mene ne zebe.«
Nato sta mahnila proti Resljevi cesti. Hodila sta hitro. Janez je skoraj tekel.
V vagonu je bilo prijetno toplo. Kremen* čev je sedel k oknu in skušal z dihanjem staliti ledene rože.
Klemenovo srce je bilo zvrhano sreče. Malo pred Škofjo l/oko je dejal.
»Tako lepega božiča še nisem imel nikoli.«
»Kako to?« se začudi Janez.
OSOJE
Že pred meseci smo poročali, da je staro» davna samostanska cerkev v Osojah v re» sni nevarnosti. Razpokline v obokih kažejo, da se stavba nekako useda. Strokovnjaki so najprej sodili, da je vzrok usedanja kakšen podzemeljski vrelec. Cerkev stoji namreč ob vznožju gore, odkoder sili voda v jezero. Sedaj pa so tehniki ugotovili, da se stolp useda, ker ima pretežko glavo. Pred leti so namreč stolp zvišali in obremenili z velikim nastavkom. Poleg tega pa so^ v stolpu še težki zvonovi. Stolp sloni na štirih stebrih sredi poslopja. Sedaj bodo stebre podložili s primemo močnimi betonskimi ploščami. Koliko bo to veljalo, je precej težko reči. Vendar pa stroški ne smejo biti vprašanje. Kajti cerkev je po svoji starosti in po slo* večih Frohmiillerjevih slikah tak zgodovinski spomenik, da se ne sme pustiti, da bi propadel.
iiiiiinmiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiHimiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiii
Nekaj
o nekem spomeniku
Na pokopališču smo, na mestu, kjer vla« da večnost. Tukaj mimo spe svoje poslednje spanje oni, ki so trpeli v življenju, in oni, ki so bili srečni; stari in mladi, žrtve in krivci. Kajti v onostranstvu, kamor so odšle njih duše, ni več prostora za naše zemeljske strasti, tam je zadnji večni mir in večen spomin. Celo za tiste, ki ne verujejo v posmrtno življenje, je pokopališče sveto mesto pred vrati, kjer se morajo zaustaviti vse posvetne strasti in mržnje. Mnogokrat v teku dveh strašnih vojn je bilo videti, kako na skupnem pokopališču spe drug po» leg drugega bivši nasprotniki, a spe mirno, kajti tam, kjer so sedaj, ni več človeške mržnje. Ko stopi človek na pokopališče, pa naj bo krščansko, muslimansko, judovsko ali kakršnokoli, se čuti majhnega pred več* nostjo, tako minljiv v tem življenju, ter se pomiri pred veliko tajnostjo, ki se imenuje smrt.
Pokopališče ni samo prostor, kjer spe mrtvi. Pokopališče je mesto, kjer molijo živi, kjer se izjokajo, trpe ter dožive sreč» ne dni. Vsled tega je pokopališče sveto me* sto tudi za one, ki ne verujejo v drugo življenje.
Pokopališče je mesto večnega miru in odpuščanja. Kadar pa na takšnem pro» štoru vidimo nek spomenik, ki namesto da nas poziva k miru, nas poziva k ponovni borbi in mržnji, smatramo vkljub priznanju njegove umetniške vrednosti, da ne spada tja.
Na nekem trgu, kjer izigravajo človeške strasti, kjer na odrih govore doneče besede, kjer se ljudje bijejo vsak za svojo idejo, tamkaj bi tak spomenik mogoče bil na me* stu. Toda za ta poziv v boj, a predvsem na mržnjo ni prostora tam, kjer mora vladati mir, žalost in pozabljenje.
»Ker imam letos tebe s seboj.«
Janezove oči se globoko smehljajo.
Vlak mirno drdra čez belino. Ko se zažene v radovljiški breg, se Klemen in Janez pripravljata.
»Kar peš bova mahnila. Vem, da bi rad veliko videl, če bova krepko hodila, ti ne bo mraz.«
V	Lescah sta izstopila. Janezove oči so zastrmele v gore.
»Tam sem jaz doma,« je zamahnil Kle* men proti blejski strani.
Nato sta zahrustala v sneg.
Janez je bil dober za hojo. Z nerodnimi čevlji je lovil Klemenove korake.
Na Bled sta kar padla;. Nato se je Klemen unesel.
»Prehitro hodimo, kajne?«
Janez je samo veselo pokimal. Lica so mu bila zardela od mraza in hitre hoje.
Proti Gorjam sta rinila počasneje. Tudi pot je bila slabša. Stopinje so odletavale.
V	Klemenu je bilo eno samo veliko priča* kovanje. Kako bodo mati pogledali?
Janez je kar nekam utihnil. Klemena so ustavljali prvi znanci. Tudi Janezu so se* gali v roke.
»Preden boš šel nazaj, ga le k nam pri* pelji. Prazen ne bo šel nazaj.«
Kremenčev je ves zmeden.
Pri Gornikovih je bilo veselja čez mero. Mati so koj pripravili čaj s slivovko. Janez je sedel za košato mizo in se držal samo Klemena. Zmeden je bil in komaj sproti od* govarjal na vprašanja. Gornikovca je kar naprej bodla vanj.
Popoldne sta šla k župniku. Gospod Ven-cel so ravno sedeli pri peči. Kar vrglo jih je pokonci.
»Sedem Samarij, Klemen!«
Segla sta si v roke.
Janez kar ni mogel prav do besede, ko so ga župnik z živimi očmi merili od vrha do tal.
tdovu
SOBOTA, 26. junija:
7.15	Iz svetovnega tiska,
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 27. junija:
7.30	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
19.30	Polurna oddaja.
PONEDELJEK, 28. junija:
7.15	Zgodovinsko predavanje. • 16.00 Potovanje po svetu.
17.10	Poročila.
TOREK, 29. junija:
7.15	Poročila in jutranja glasba.
17.10	Poročila.
SREDA, 30. junija:
7.15	Poročila in jutranja glasba,
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 1. julija:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
19.30	Polurna oddaja.
PETEK, 2. julija :
7.15	Jutranja glasba in poročila.
17.10	Poročila.
Itadia HabdoH
London (BBC) oddaja od 10—10.15 min. v hrvaščini in od 10.15;—10.30 v sloven* ščini. Oddaje so na srednjih valovih: 205 m in 235 m in na kratkih 25 m, 31 m in 41,2 m.
KMEČKO POSESTVO
s strokovnim vodstvom v bližini Gradca sprejme 1 ali 2 Slovenca v takojšnjo stalno zaposlitev. — Naslov v upravi »Koroške kronike«.
*■
iia
IŠČEM
strokovne ali kake druge primerne zaposlitve na žagi v okolici Celovca, po možnosti s stanovanjem za tričlan» sko družino. Pripravljen sem vzeti v najem tudi manjše posestvo na Ko« roškem. Ponudbe poslati na upravo »Koroške kronike«	566
Za dobro voljo
Resniča je nevarna Sodnik: »Najbolje je, če poveste resnico.« Obtoženec: »To pa že ne! Enkrat sem jo, pa mi je še danes, žal.«
ZA NEDELJSKO POPOLDN
Križanka s „Josip Juriši"
n
C
ar		2	3		4	5	|6 1		7	A.	3		9		m	10	It	12	13	D	14		15	16	* m	
mm				H	17	|			m	18		m			a	20		T		m		v	m		m
»s		21		22		|			23	m	11“		25		26				mr		28		m		m
ais		m vm	29	I			m		IÜ30										aia			mmm			
mmmmr							32 mm			33			m	i		m		M	ü	34	m		m	mm	
	mm		m	o lü35					36		Mi37			m		m	38		39	R		m m		s	
	M		40 |			EH“		R				c		mm 48 |49		42	mi	Ü	43			44	m	m	
	1	45			ir i			91			m 54	m	47					50		1				m	
		m	51		521		m	53				55	|		|c §§|!					56 J		mm			
		a,a		57 I		v	lir			A		mr i						mr			» mm			t	
aiiiii			m	61			62	|		m	63		64			mm		65			m		11 lili		
mm		■	66			m			m	57	mm			mmr			69	ab m				70	mmm		
mmm mm		71		m		72	ar3		74			75		76	77			78	i»			B	79	m i	ü
		80			HÜl^1 R			| .		11		82		|		m		33		84	r				m
										■			mm		86	Ik				i				in	
Besede pomenijo:
Vodoravno: 1 eno prvih Jurčičevih leposlovnih del; 10 Jurčičev najboljši ro= man iz kmečkega življenja; 17 tekočina; 18 koroški izraz; 20 domače moško ime; 21 povest, pri kateri se je Jurčič naslonil na narodno pesem; 24 Jurčičev rojstni kraj; 27 samcat, samo eden; 29 preteklega leta; 30 znamka avtomobilskih gumijastih obročev; 31 vodna žival; 33 francoskomemška obmejna reka; 34 kratica za »plemenit«; 35 svetopisemski prerok; 38 ljubezen (ita= lijanski) 40 kratice avstrijske poročevalske službe; 41 del vrta; 43 okrasek, lepota; 45 krepak, pošten; 47 Jurčičeva zgodovinska povest; 51 nočna ptica; 53 Jurčičeva po* vest; 56 želelnik; 57 debel motvoz; 58 to znajo pa vaški fantje; 59 znamka avtomo* bilov; 60 pisan ptič; 61 potna, beraška torba; 63 pomoč, naslonitev; 65 letni čas; 66 tujka za plin; 68 del kolesa; 71 kratica za kemično prvino; 73 glavna oseba iz Jurči* čevega romana »Deseti brat«; 80 znamka otroške moke; 81 otok v Sredozemlju; 82 visoko listnato drevo; 83 tuje moško krstno ime; 85 Jurčičev najpopularnejši roman; 86 Jurčičev roman iz francoskih časov.
Navpično: 2 tečaj; 3 uhata žival; 4 žensko krstno ime; 5 prvi sloven. časopis, Bleiweisovo glasilo; 6 velelnik glagola iti;
Ali se izplača
Lenka: »Liza, ali si res odslovila kuha« rico in sedaj sama kuhaš? Saj ti se ne iz* plača.«
' Liza: »O pač. Odkar sama kuham, moj mož polovico manj poje.«
Razlika
»Odkar so ženske ostrižene, že res ne veš, kdo je ženska in kdo moški.«
»Prava reč! Pleše pa le ne spravijo sku« paj!«
7 upanje; 8 kratica za »delniška družba«; 9 Jurčičeva zgodovinska povest; 11 ustanovitelj zgodovinske arabske dinastije; 12 znamenit slap na Gorenjskem; 13 državni proračun; 14 del voza; 15 prva jutranja svetloba ;16 delec, tvorjen pri elektrolizi; 19 evropsko pogorje; 22 vrsta prometa; 23 igralna karta; 25 pamet, razum; 26 nem* ško mesto, znano po tovarnah stekla in op* tičnih aparatov; 28 kraj na Gorenjskem; 30 povratno=osebni zaimek; 32 vodna tvor» ba; 33 gora na Gorenjskem; 34 potrdim; 36 nalezljiva bolezen; 37 vežbanje, vežba; 39 sedež vida; 40 umetnost (latinski); 42 poboljševalnica v onostranstvu; 44 pijača; 48 ljudski izraz za debelega, robatega človeka; 48 vstaja, nasprotovanje; 49 poljski sadež; 50 enota električnega toka; 52 ve* sel glas; 53 Jurčičeva drama iz življenja Starih Slovanov; 54 moško ime; 55 eden izmed čutov; 60 oseba iz Jurčičevega »Desetega brata«; 62 igralna karta; 64 del hiše; 66 planinska divjad; 67 izraz pri množenju; 68 mesto v Skandinaviji; 69 kra* tiča za »socijalistična partija«; 70 glasbeni instrument; 71 svetopisemska oseba; 72 drug izraz za smuči; 74 očka; 75 in tako dalje; 76 vrsta pesnitve; 77 kraj v cerkvi; 78 veznik; 79 lončena posoda; 84 kratica za »slovenski narod«.
Izgovor
Sodnik: »...Torej celo najtežje bolezni ste pismeno zdravili?!«
Mazač: »Seveda, zaradi nalezljivosti!«
Molčečnost
Gospa (novi služkinji): »Pomnite, kar se pri nas zgodi, se ne sme zvedeti! Ali znate molčati?«*
Micka: »Pa še kako! Pri prejšnji gospe sem pobila najmanj dvajset krožnikov, pa še danes nihče ne ve.«
V	VELIKI BRITANIJI UPORABLJAJO HELIKOPTERJE ZA BOJ PROTI RASTLINSKIM ZAJEDALCEM
V bližini Cambridgea so predvajali pre* tekli teden prvič pred javnostjo praktično nov način za pobijsnje rastlinskih zajedal* cev in rastlinskih bolezni iz zraka. Pri tem so uporabili helikopter ter je enostavnost manevriranja s tem letalom kak meter nad zemljo napravila globok vtis na gledalce.
Tudi v Združenih državah so nedavno iz* vršili enake poizkuse, toda angleška meto* da se poslužuje nove tehnike, ki sloni na resnično novem načelu.
Zračni tok, ki ga povzroča propeler heli* kopterja, ki se giblje z brzino 40 krn na uro, uporabljajo za razprševanje sredstva za uničevanje zajedalcev. Zračni tok raz* pršuje tekočino na vse dele rastlin enako» merno, kar je bilo do sedaj težko doseči. Helikopter lahko leti zelo nizko, do pol me» tra nad vrhovi rastlin, lahko leti naprej in nazaj ter lahko obstane tudi nad isto točko več minut.
AVTOMOBILSKI PROMET V ZDRUŽENIH DRŽAVAH
Avtomobilski promet v Združenih drža* vah bo dosegel letos verjetno 32 milijonov osebnih avtomobilov in 7 milijonov tovor* nih avtomobilov, kar pomeni 75% povišanje proti letu 1926. Sedanja povprečna kilcme* traža ameriškega avtomobila (16.000 km letno) je dvojna od kilometraže leta 1926.
HIBROAVIONSKA LETALIŠČA V AMERIKI
Po poročilu Urada za civilno letalstvo je sedaj v Združenih državah 452 hidroavion* skih letališč (to je 76 več kot lani), ki leži* jo v raznih delih dežele in omogočajo trans» kontinentalne polete na štirih različnih progah.
KOLEKTIVNA POGODBA GRADBENIH DELAVCEV
Po pogajanjih, ki so trajala dva dni, so pretekli petek sklenili v Linzu zvezno ko* lektivno pogodbo gradbenih delavcev.
Točnejšo izdelavo pogodbe bo izvršil uredniški odbor, ki se bo sestal v kratkem in izdelal pogodbo v končnoveljavni obliki.
V	naslednjem moremo zato navesti samo bistvene točke, kakor bodo navedene v tej pogodbi.
1.	Dnevno plačevanje nadur s 50 odstotki. Do sedaj so plačevali nadure tedensko, ta* ko, da so v času izpada vračunali prej štor» jene nadure kot navadne ure brez dodatka.
2.	Nočno delo se šteje od 20 do 5 ure in bo plačano 100 odstotno, delo ob praznikih 150 odstotno, razen tega pa še plačilo praz» nika kot takega.
3.	Točka božičnega plačila je bila rešena sledeče: po štirimesečni zaposlitvi polovič* na tedenska mezda, ob končanju zaposlitve isti del, pri zaposlitvi 14 mesecev v teku dveh let en teden.
4.	Plačilo v slučaju bolezni je določeno s 25 odstotki skozi osem mesecev.
Bistvenega pomena je tudi ureditev do* datkov, kakor n. pr. višina, nevarnost, ne» čistoča in druge okolnosti, ki otežkočajo delo. Za te slučaje so določili 5 do 25 od» stotno plačilo.
»Močan fant, salamihel! Veš kaj, Kle* men, h krojaču ga pelji, k Blažku. Naj mu koj umeri obleko in do svetega večera mu jo mora narediti. Povej, da sem jaz rekel.«
Janez je živo pogledal Klemena, potlej pa jecljal zahvalo. Župnik Vencel so že gledali fantove čevlje, nato pa udarili Klemena po rami.
»To je tvoj fant, kajne?«
»Moj fant, gospod župnik.«
Vencel so zadegali klobuk na glavo.
»Gremo k Ferjanu.«
Janez je šel v sredi. Ljudje so se odkrivali in začudeni strmeli, odkod se je vzel neznani fant.
Ferjan je bil ves sladek.
»Imaš kakšne močne čevlje? Tale fant je skoraj bos.«
Ferjan 'je nosil z vseh polic.
»Kateri so ti najbolj všeč, Janez?« so bili Vencel ves mehak.
»Prav si izbral,« so se zasmejali, ko je Kremenčev segel po močnih kvedrovcih.
Nato. so župnik plačali.
Še Klemenu je bilo neizrečeno dobro pri srcu. Janez je bil pa ves iz sebe.
Koj nato je Klemen s Kremenčevim od* šel še k Blažku. Brž sta opravila.
»Vidiš, pa boš nov za božič,« je bil Kle» men srečnejši od Janeza, ko sta se vračala.
Kremenčev skoraj ni mogel govoriti.
*
Božič je hil lep. Klemen ga še nikoli ni tako globoko doživel kakor to leto.
Dnevi so kar minevali. Klemen bi jih za* voljo Kremenčevega rad zategnil. Fant se je bil privadil in kar popravil se je. Toda slovo je bilo pred vrati.
Odšla sta v ponedeljek opoldne. Prti j s» go jima je zapeljal na kolodvor Požgaj, ki je imel opravke v Lescah. Klemen in Janez
pa sta jo udarila peš. Ni se jima dalo peljati. Na saneh je mrzlo, hoja pa človeka naglo ogreje. Sicer ju je Gornik silil, da bi se peljala, ker je bilo kazno, da bo pričelo mesti,' toda Klemen se ni dal ugnati.
In res je še pred Bledom jelo naletavati. Ko sta zavila v Boben, je že pošteno kacalo.
»Na, pa so'oče imeli prav,« se je zasme* ja! Klemen. »Boljše bi bilo iti s sanmi.«
Kremenčevemu je bil pa sneg kar všeč. Prijazno se mu je zdelo riniti v goste snežinke, ki so zastirale pogled po cesti. V gmajni je bilo tiho, samo potok ob cesti je šumel in se neugnano poganjal proti Savi.
Ravno pred mostom sta imela srečati avto. Klemen in Janez sta se umaknila. Avto je počasi vozil mimo, nato pa nena* doma obstal.
Klemen se je ozrl. Kakor da ga je nežna* na Sila zabila v tla, je obstal.
Iz avtomobila je stopila ženska in ga po* klicala po imenu. Ni se mogel premakniti.
Ženska v dragocenem kožuhu je šla pro* ti njemu. Klemen je videl njene velike začudene oči, ki so strmele skozi snežinke.
Snela je rokavico in mu ponudila roko.
»Pozdravljen, Klemen.«
Klemenova roka je čudno trda, kakor po» sušena.
»Se pelješ na Bled, Jelka?«
»Da.«
Skoz sneg je prihajal moški v težki sivi suknji, se odkril in se priklonil.
Klemen mu je ponudil roko in se predstavil.
Neznanec se je znova priklonil.
»Adolf Meglič.«
Trgovec, ga je po vedenju sodil Klemen.
»Gresta na kolodvor?« tiplje Jelka za be» sedami.
»Da. Vračava se v Ljubljano.«
»Slabo vreme sta si izbrala,« se nasmehne gospod Meglič.
»Če vama je prav, obrnem proti Lescam. Midva ne bova nič zamudila.«
»Hvala. Nimava več daleč.«
Klemen drži klobuk v roki. Snežinke so mu med lasmi zvodenele in se blešče kot biseri.
»Rad bi vam ustregel,« je skoraj nero* dno Megliču.
»Hvala za prijaznost, toda res nimava daleč.«
Jelka ne najde prave ‘besede.
»Morda se kmalu vidimo v Ljubljani.«
»Takoo?« zategne Klemen vprašanje.
»Potlej upam, da se boste včasih ogla* sili,« se spet nasmehne Meglič.
Poslovili so se. Jelka je še trenutek stala, kakor da ima še nekaj povedati, toda spremljevalec ji je segel pod roko in jo od* peljal proti avtomobilu.
Klemen in Janez sta šla čez most. Že ko sta rinila v klanec, je tiho rekel Kremenčev:
»Gospoda sem poznal. Naš ata je bil pri njem nekaj časa za hlapca.«
Klemen je strmel proti zasneženi Jelovci in se samo malomarno začudil.
»Tako?«
Nato sta molčala prav do kolodvora. Ko sta čakala na peronu, je Klemen gledal na drugo stran proge, kjer je sneg že zametel pota. Zjutraj bodo vsa zasnežena in prvi delavci bodo gazili sneg do kolen.
Iz misli ga je zdramil Janez.
»Zakaj nič ne govorite, gospod Klemen?«
Nasmehnil se mu je.
»Na nekaj sem mislil. Zdaj pa malo ho* diva, da naju ne bo zeblo.«
POMLADNI VETROVI
Ecce, adsum. (Is. 58)*
Klemen se nekaj dni sem ni mogel umiri' ti. Kar postopal je sem in tja in k študiju se je moral naravnost siliti.
Zadnje srečanje ga je zbodlo.
Gospa je postala, mestna dama. Z avto» mobilom se vozi na letovišče.
Na Svečnico popoldne je vse razumel. Niti z očmi ni trenil, ko se je ustavil ob de» belo tiskani novici v časopisu.
Danes se bosta poročila gospodična Jelka Robežnik, učiteljica, in gospod Adolf Meglič, veletrgovec. Bilo srečno!
Nekaj kakor roganje je hotelo vstati v Klemenovem srcu. Zmagal sem. Ostal sem na vrhu.
Toda čim dlje je gledal v velike črke, tem bolj ga je grabila čudna otožnost-Zdaj šele je prav za prav postavljen večni zid med njim in njo. Zdaj šele je ugasnila zadnja iskra, ki je mogla še tleti. Vse dotlej so bila še odprta vrata, še je bil izhod, še hi mogel priklicati nazaj minule sanje in jih uresničiti.
Zdaj ne živi več Jelka Robežnik, zdaj živi samo še Jelka Meglič, pred Bogom in zakonom žena veletrgovca Megliča.
S tresočo se roko Klemen zgrne časopis, ga zmečka v kepo in porine v peč. Nato tiho utone na hodnik.
Zahrepenel je po tišini v ka,peli.
Usedel se je v zadnjo klop in podprl gla' vo z rokami. Nikogar ni bilo v kapeli. Od streh je kapljala voda. Sončen dan je bil in sneg se je topil. Klemenu se je zdelo, da so kaplje velike solze, ki se ne morejo ustaviti.
* Glej, tu sem.
(Dalje prihodnjič)
"	krorrka" izhaja vsak	— Ust Izdaja Britanska pbveščevalna služba. - Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markter Ring 2S/I, Telefon 3651/02. — Uprava
in oglasni oddelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651. - Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. - Tisk: Tiskarna „Carlnthia ,