------    218    ------
Poduk
za take,  kteri niso zdravniki,  kako oživljati dozdevno-mertve in pomagati v naglih smertnih nevarnostih.
Kako % %merznjenci ravnati.
1.  Zmerznjence je treba na seneh, na vozu ali na no-silnicah, kterim se podloži snega, slame, sena ali rezance, prenesti na pripravno mesto, toda skerbno, da se mu mraza oterpnjene in kerhke ušesa, ustnice, persti, nos itd. ne odlomijo.
2.  Tam, kjer se zmerznjenec oživlja, ne sme biti zakurjeno, pa tudi sapa ne sme vleči.
Najpripravniše mesto za to je kak hram, skeden ali kaka veža.
3.   Tu se zrežejo zmerznjencu oblačila previdno z života, položi se na sneg kake pedi visoko zložen, pokrije se do ust in nosnic tudi kake pedi na debelo s snegom, kteri naj se mu povsod k životu dobro pritisne. Ta snežena odeja zmerznjenca lepo počasi ogreje.
4.    Zmerznjenec mora tako dolgo na tej postelji ostati, da se popolnoma otaja in da se gibčnost vratu, trupla in udov verne.
5.    Ako se na kakem mestu sneg raztaja, je treba druzega naložiti in ga kakor spervega k životu pritiskati.
6.    Ako manjka snega, se mora život zmerznjenca zaviti v koče, kteri so bili z merzlojodo zmočeni, in kteri se od časa do časa polivajo. Ce pa tacili kocov ni«, se mora v vodi otajevati, kteri se je pridjalo prav drobno stolčenega ledu.
7.   Kadar se zmerznjenec otaja, ga je iz snega, iz mokrih kocov ali iz merzle vode uzeti, z n ep ogretimi rujuhami obrisati, v nezakurjeno hišo na hladno navadno
posteljo položiti in v hladno odejo zaviti.   Bog ob vari ga koj greti!
8.  Ko seje život tako o me čil in gibčen postal, se še le zavije pervič v mlačne, potem pa v topleje rajahe, da se počasi ogreje; razodeti pa se ne sme. Ogreva se še s tem, da se pokladajo po kraji života in med noge in roke sogreti in v cunje zaviti kamni ali cegli, ali z vrelo vodo napolnjeni in dobro zamašeni verčki.
9.    Ce bi se ne čutilo, da človek diha in da mu žila ali serce treplje, se mu poškrope obraz, gole persi in trebuh z merzlo vodo, in segače se med tem po podplatih ali z zmočenim peresom v nosnicah in v goltancu, toda to se mora prav previdno goditi.
10. Prav dobro je, va-nj sapo dihati; zatis-nejo se mu zavoljo tega s perstmi nosnice, in usta, ktere se mu morajo poprej osnažiti, potem vdihne kdo z lastnimi ustmi čistega zraka ali lufta va-nj, pa ne presilno, in v tem mu pritiska trebuh z dlanmi previdno in po lahkem proti persam. To se večkrat ponavlja.
11.  Najberžeje se pa stori, da začne smerznjeni zopet sopsti in da se mu začne kri zopet pretakati, če mu p o-ložimo dlani na sredo trebuha, in zmerno pa po lahkoma proti persam pritiskamo z majhnimi, navadnemu in mirnemu sopenju enacimi prenehljeji, ker mu tako persi lahko stiskamo, in ko odjenjujemo, zopet razprostiramo. Tako naj se dela neprenehoma dalj časa, in sicer tudi še potem, in ravno potem še, kadar začnejo žile in serce bolj in bolj trepati. Da je začel zmerznjenec dihati, spoznamo, da napeta preponka (Zvverchfell) ne pripuša, da bi se trebuh tako lahko proti persam pritiskati dal, kakor pred. Navadno začne potem glasno sopsti. V začetku ponehuje večkrat zmerznjenec sopsti. Zavoljo tega mu se mora večkrat na trebuh tako pritiskati, kakor je bilo rečeno.
12.   Zdaj še le se zakuri v peči počasi, toda ne preveč, in oživljenemu se da, če more požerati, skledica mlačne kamilčne ali bezgove vode z žlico vina ali gorkega ola, za žirež pa goveje juhe.
13.  Ce zmerznjenca kak otajan ud boli, se mu mora v mlačne rujuhe zaviti; če bi pa uda celo nič ne čutil, se mu umiva in dergne z merzlo vodo.
14.   Nikoli se mu ne smejo močno dišeče reči, kakor jelenovec ali salmijakovec, pod nos dajati; tudi persi, trebuh, noge in roke s cunjami, kertačami itd. ne derg-niti, ker take reči bolj škodjejo kakor pomagajo.