Poštnina plačana ▼ gotovini.
življenje in svet-
Amundsen in Guilbaud
Tedenska revija
Štev. 3»	Ljubljana, dne 20. julija 1928.	Leto II.
Knjiga 4.
X?. Perrot
Kdo sem jaz?
Približno dva tedna po prihodu v London sem po naključju zabredel ob jutranjem izprehodu v Hyde Park. Raztreseno sem opazoval neskončno vrsto avtomobilov in nenadoma ostrmel od začudenja. Počasi in neslišno je šinil mimo mene velik, razkošen avtomobil, v katerem sem zagledal lepo oblečenega mlajšega gospoda v družbi lepe dame.
—	Ali se mi meša? — sem zamrmral, — če ni samo privid, potem mora biti le Pierre Fournier in nihče drug.
Fournier, moj nekdanji tovariš v znani marseillski banki, je bil namreč nekega dne meni nič tebi nič izginil. Iskali ga niso, ker ni nič odnesel. Nekaj časa pozneje se je razširila govorica, da je šel za srečo v Ameriko. Nedvomno jo je res našel. Krasen avto, brezhibna obleka in lepa dama — po vsej verjetnosti njegova soproga — to so bili zadostni dokazi sedanjega blagostanja nekoč to-li skromnega uradnika!
Minilo je več tednov, preden sem vnovič srečal Fourniera. To pot se je sprehajal peš in nekam čmerno po ulici aristokratske londonske četrti. Zopet sem zapazil, da je bila njegova obleka skrojena pri najdražjem krojaču. Nosil je brezhibne rokavice, se opiral na palico z zlatim ročajem, po cigarnem dimu pa sem lahko presodil, da kadi le prvovrstne smotke. Potemtakem je postal moj nekdanji prijatelj velik gospod! Ta misel se mi je zdela tako smešna in nenaravna, da sem se moral namuzniti. In vendar je bilo res tako: saj se nisem mogel vedno motiti! Gledal sem za njim in videl, da je izginil za vrati krasne velike vile. Prav nemarno je poki-mal ogromnemu vratarju, ki ga je su-žensko prijazno pozdravil.
—	Povejte prosim, — sem vprašal v prihodnjem trenutku tega pozlačenega hrusta — ali stanuje tukaj gospod Pierre Fournier?
—	Ne poznam tega imena. Tukaj ne stanuje nihče razen hišnega lastnika in njegove rodbine.
Postal sem zmeden.
—	Kako pa to... saj sem vendar videl... Kdo pa je gospod, ki je pravkar vstopil?
—	Gospod Stievens... Tukaj nikogar ne sprejme. Lahko govorite ž njim le v njegovi banki od 2. do 6. popoldne.
Vratar me je pazno premeril od p>-do glave in je bil naposled tako prijazen, da mi je veličastno narekoval naslov zavoda.
Torej je postal Pierre Fournier, ta presneto slabi računar, kar bančnik? Čudna zadeva ... Menda ie res imel nepopisno srečo in je uresničil vse svoje sanje... A zakaj neki je izpremenil ime? Nihče ne stori tega brez prav tehtnega vzroka. Ne bi se mu bilo treba sramovati imena, če je le na pošten način dosegel uspeh... Neumljivo... Celo dvomljivo, po pravici povedano..
Naslednjega dne ob dveh popoldne sem hitro stekel navzgor po marmornem širokem stopnišču Stievensove banke. A sluga v veži me je bil zavrnil, ko sem zahteval, naj me prijavi:
—	Ravnatelj je zelo zaposlen. Mislim, da vas ne bo sprejel.
Takrat sem potegnil iz listnice po-setnico in hitro načečkal s svinčnikom poleg svojega imena: »prihaja v zadevi Pierre Fournier».
Trenutek pozneje sem že vstopil v ravnateljevo pisarno. Moj- načrt se je posrečil. Menda se nisem zmotil. Stekel sem k ogromni, s papirji preobloženi poslovni mizi in stegnil obe roke z veselim vzklikom:
—	Bog te živi, Pierre, stari prijatelj! A »prijatelj* — namestu, da bi me bil presrčno objel, je nepremično sedel in me začudeno gledal.
—	Ah, tako! Ali je mogoče, da me več ne spoznaš?
Ravnatelj mi je z mrzlo vljudnostjo pokazal naslanjač in dejal s službenim glasom:
—	Izvolite sesti, gospod.
Ta sprejem je učinkoval na me kakor leden curek. V zadregi sem se molče zgrudil v naslanjač.
—	Povabil sem vas v sobo, — je pričel ravnatelj. — ker me je hudo začudilo vaše poročilo na posetnici. V zadnjem času sem doživel čudne dogodke, ki jih nikakor ne morem razumeti. Šele pred kratkim me je obiskal neki gospod z enakim poročilom kot vi. Tukaj je njegova posetnica.
—	Zlodja, — sem se začudil, ko sem jo pogledal: — to je vendar Barbier,
naš podravnatelj. Nisem vedel, da je bila ta stara gfča v Londonu!
—	Torej ga poznate?
—	Menda, pa še kako dobro,.. Ali vas je tudi nagovoril kot Fourniera?
—	Da.
—	Izvrstno. Dovolite torej samo eno vprašanje. Ali ste res prepričani, da niste Pierre Fournier?
Ravnatelj se je nasmehnil:
—	Imam, hvala Bogu. dovolj izkazov, da sem lahko o tem neomajno preverjen.
—	Čudno... Potem je to kaj redek slučaj izjemne podobnosti. Imate dvojnika.
—	Menda bo tako, — je pritrdi! Stie-vens, — če mi že dva gospoda zatrjujeta, da sem Fournier.
—	Nenavadno... sem mrmral.
—	Čujte, — mi je rekel Stievens, — rad bi vam sporočil še drug, vam neznan dogodek. Pretečeni teden me je ustavila na cesti neka gospa in mi je zatrjevala, da sem njen nečak, ki je izginil bogvekam že v starosti 16 let. Pravila je, da se imenujem Vincento Fioreli. Dal sem ji naslov in se je oglasila dan pozneje zopet pri meni. Prinesla je sliko nekega mladeniča, in hudo mi je postalo pri srcu. ko sem videl, da mi je res natančno podoben. Vsi, ki sem jim pokazal to sliko i zatrjevali, da ne more biti večje, 1 'ejše slič-nosti,
—	Potem pa ste hkrati ravnatelj Stievens, Vincento Fioreli in Pierre Fournier — Anglež. Francoz in Italijan, vsi trije v eni osebi... Kaj takega se seveda ne pripeti vsak dan ...
Ravnatelj me je zamišljeno pogledal in slednjič vprašal:
—	Mar mislite, da je vse to kaj več nego nagajivo, redko naključje?
—	Ko bi le vedel natančno... Res mi je težko odgovoriti po pravici. Vse je od sile neumljivo in neresnično. Veste kaj? Moram se vrniti v Marseille. Pospešim svoj odhod in povprašam ondi, ali ni prišlo medtem kaj novic o Fournieru? Pomenil se bom z vsemi njegovimi tovariši, sploh z vsemi, ki so ga poznali. Po povratku pa vam predložim natančno poročilo.
—	Izvrstno. Ta predlog sprejmem z obema rokama.
—	Prosil bi vas samo za majhno pomoč. Ali mi nočete povedati vsaj na kratko vaše življenske zgodbe?
—	O, prosim. Saj niso dolge. Prvi moji otroški spomini me vežejo na New Or-leans. Bil sem sirota in kakor ljubi Bog sam na svetu. Potem me je posinovil Stievens, star Anglež, lastnik velike izvozne tvrdke, pri kateri sem služil več let.
—	Oprostite, da vas prekinem. Kako ste se pisali takrat?
Bančnik me je zmedeno pogledal: — Kaj vem! Saj sem bil deček brez staršev in dokumentov. Razumeli boste, da nerad govorim o tem. Gospodar mi je popolnoma zaupal in mi je po smrti tudi zapustil skromno dedščino, pa pismo na brata v Londonu. Le-ta me je lepo sprejel; ko je prečital -zadnje bratovo pismo, je dejal: Od danes ste vi moj sin! — Nastavil me je pri svoji banki, in leto dni pozneje sem se oženil z njegovo edinko. Pred dvema letoma je odšel moj tast v pokoj in mi je prepustil vse podjetje.
Dva tedna pozneje sem se vrnil iz Marseilla.
—	Poglejte! — sem rekel Stievensu, ko sem stopil v njegovo pisarno: — tu imate Fournierovo sliko, ko je bil 20 let star.
Stievens je pogledal fotografijo in zastokal od začudenja. Planil je takoj iz naslanjača pred veliko ogledalo in je pričel zopet ogledavati zdaj sebe, zdaj podobo.
—	Saj sem jaz na sliki — mu je ušlo, — kje pa ste dobili to sliko?.
—	Obiskal sem v Marseillu stare znance in izvedel, da so Fournierja trije opazili, ko je stopil na parnik. Ti znanci so se izprehajali takrat po obrežju. To je bilo vse, kar je kdo vedel. Našel pa sem njegovo gospodinjo. Starka še živi. Dala mi je njegovo sliko, ki je bila posneta malo pred odhodom. Dal jo je za slovo. To sliko imate v rokah.
Stievens se je zatopil v misli in me je po daljšem času nenadoma vprašal:
—	Slutim, da si nekako tolmačite to sličnost, pa bi prav rad vedel vaše mnenje....
—	Dejal bi, da ste hkrati Pierre Fournier, Stievens, pa tudi... morebiti! — v tretjič gre rado... Vincento Fioreli.
—	Menda se ne boste šalili z menoj?
—	Nikakor ne; narobe — če mi bo šlo vse po sreči, bom dokazal to, kar sem pravkar trdil.
—	Kako pa neki? Meni se vidi vse to kakor pravljica...
—	Dovolite samo, da pripeljem k vam svojega prijatelja, mladega zdravnika, ki bo brez dvoma kmalu znamenit v svoji stroki.
—	Zdravnika? Čemu?
—	To vam povem drevi. Velja?
—	Bodi. Rad bi, da bi mi še kaj pojasnili ...
—	O, prav rad — pozneje! Na svidenje, misteir Stievens, danes ob štirih.
★
Moj prijatelj dr. Seeley je bil zaljubljen v nova medicinska vprašanja. Ko sem mu razložil ta čudni dogodek, je bil takoj ves vnet za poizkus.
—	Torej se ne spominja niti svojega krstnega imena, preden je bi! posinov-ljen? Revež, kako hudo je to! Prav redek slučaj! — je venomer ponavljal, ko me je spremil do vrat.
Ob štirih sva obiskala ravnatelja. Po nagli preiskavi mu je doktor takoj ponudil, naj se da... hipnotizirati.
—	Čemu? — je začudeno vprašal Stievens.
—	To je edino sredstvo, — mu je odgovoril doktor, — da pojasnim skrivnost, ki vas muči. Rešili jo boste na mah sami, ko vas uspavamo.
Odprl je svoj majhni kovčeg, postavil na mizo gramofon in nama pokazal ploščo: bila je nedotaknjeno gladka.
—	Stroj bo zapisal vsako vašo besedo, — je pojasnil doktor, — potem boste sami lahko čuli resnico, kakor bo prišla iz vaših ust.
Bančnik, ki se je menda nekoliko bal hipnoze, se je vendar v teku pogovora prepričal, da vodi zdravnika samo strokovno zanimanje, ki nima nobenih postranskih vzrokov. Naposled je privolil.
Brž ko je bil na navaden način uspavan, je stegnil doktor proti njemu desnico in velel:
—	Spominjajte se! Zahtevam, da se spominjate svoje preteklosti od samega začetka!
—	Spominjam se, — je zašepetal Stievens in zadrhtel: — da. Začetek je tak: 12 let sem star in živim pri stricu v italijanskem mestecu.
—	Ime! — je zapovedujoče pristavil doktor.
—	Lu-ga-no, Švica... — je kakor odmev ušlo spečemu.
—	Kako ste se pisali? — je nadaljeval ostro zdravnik.
—	Vin-cento... Vincento... Fio-relli...
—	Spominjajte se naprej... Vseh dogodkov se morate spomniti!
—	Moj stric umira. Joj, kako se muči... — je zopet povzel s slabotnim glasom ravnatelj: — zopet sem sam... Sosed... se me usmili... Me vzame v Ameriko... Na parniku .. veliko ljudi... Morje je hudo. Vsi kričijo in tečejo. V vodi sem... Joj, kako je mrzla. Moj Bog, reši me! Da, da... Potegnejo me v čoln. — 8 nas je notri ali 10 — vsi smo napol mrtvi in se tresemo od zime... Pridemo v lepo pristanišče •— Marseille. Ozdravim in dobim delo. Vprašujejo me, kako se pišem, a ne vem... ne vem več. Policija mi d& ime in priimek kemika, ki je ustanovil zavod, kjer sem za slugo: Pierre Four-nier. Grem v šolo. Položim izpit. Vstopim v banko Ravolis...
—	Nu, vendar sem čul ime našega zavoda' — mi je ušlo.
—	T-ss! — je preteče name zasikal doktor.
... Tri leta pozneje ob sprehodu na molu vidim veilik parnik, ki odjadra na morje ... Prevzame me hrepenenje ... Vem, da sem bil namenjen v Ameriko, preden sem prišel v Marseille... Stečem domov po stvari... stanoval sem nasproti... se zamešam med potnike. Ladja plove ... Zvečer, pri kosilu, vprašujejo me, kdo sem... Ne vem več... Kapitan me ima za norca... Pridemo v ogromno pristanišče New-York... Stari gospod Stievens me sprejme v službo... Odideva v New Orleans...
—	Dosti! — je rekel doktor, — naprej že vse vemo.
Ko je bančnik odprl oči in je lahko govoril, je takoj vprašal: — Nu kaj? Kaj je bilo?
—	Vse je jasno! — se mu je nasmehnil doktor. — Podali ste nama vse izgubljene podrobnosti vašega življenja.
—	Kako pa to?
—	Takoj boste zvedeli! Poprej pa vam moram povedati, da je vaš primer kaj redek. Amnezija ali izgubljeni spomin je vedno posledica dokaj nenavadnih dogodivščin. Prvič ste izgubili spomin' ob nesreči na morju v nežni starosti. Pričeli ste novo življenje v Mar-seillu koit Pierre Fournier. Potem vas je razburil odhod ladje, ki je bržkone
bila slična ponesrečeni ladji, na kateri ste zapustili domače pristanišče. To razburjenje je povzročilo nenadno potovanje v Ameriko in ponoven napad izgube spomina. Tako ste pričeli vaše tretje življenje, ko vas je posinovil mi-ster Stievens.
—	Upam, da ie to bilo zadnjič! — se je nasmehnil bančnik, ki se je že popolnoma otresel trenutne slabosti po spancu.
—	Želim vam to iz srca! — je odgovoril doktor. — Amnezija je muhasta bolezen, ki izgine prav tako nenadno, kakor nastane. Zdaj, ko ste oženjeni, boste živeli najbrž mirno, brez dolgih
potovanj. Tako je tudi najboljše. Nikar si ne delajte skrbi zavoljo takega duševnega stanja. Amnezija ali vsaj nag-nenje do nje je prirojena lastnost. Veliko ljudi se zbudi včasi ponoči iz spanja in se strahoma vprašujejo: »Kdo sem jaz?«, če morajo odgovoriti v sanjah na to vprašanje. Če ste že tolikokrat srečno prebili, se vam ni nič več bati. Zdaj-le pa se udobno vsedite in napnite ušesa. Culi boste samega sebe.
Doktor je navil gramofon in slabotni, pretrgani glas spečega človeka je pričel po vrsti ponavljati vse podrobnosti trojnega življenja in čudne bolezni. -
M. M. Taylor
Med papuanskimi Ijudožeri in čarovniki
Med kanibali v gorah
Videl sem notranjost črne Papuan-ske, kamor ni stopila dotihmal noga nobenega belca, in — ne pozabim je do smrti. Pregloboko so se mi zarile v spomin podrobnosti vlažne gorske džungle; še zdaj vidim mogočne gorske hrbte, čijih vrhovi se izgubljajo med vihravimi oblaki, pa strahotne prepade in divje hudournike. Spominjam se vseh težkoč in silnih naporov in živo mi stopajo pred oči prebivalci teh krajev, ki bivajo v majhnih vasicah na gorskih sedlih in rebrih.
Še zdaj, ko sem tisoče milj daleč od tega sveta in ko je čas otopil ma/rsikak živ vtisk, mi kaj često prihajajo hude sanje, v katerih se ponavljajo tisti dnevi in noči, ko mi je notranja Papuanska toli globoko pretresla vso notranjost.
Zopet posedam v krogu golih, črno-poltih mož, čijih bistre oči so ves čas ostro zapičene vame; venomer čakajo trenutka, ko mi bo opešala pozornost in se jim bo nudila prilika, da planejo po meni. Zopet čujem njihove divje po-nočne krike, ko se kličejo s skale na skalo preko vrtoglavih prepadov. In zopet jih vidim, kako se plazijo po gorr ski stezi, vsi z napetimi loki in z na-merjenimi pušicami.
Zakaj takšna je Papuanska. Kdor jo je kdaj videl, je svoj živi dan ne pozabi. Tega prime nje čudovita slikovitost, onemu se pokaže njena priroda v vsej svoji kruti neprijaznosti; priroda, ki
utegne človeka prestrašiti, vzburiti do blaznosti, pohabiti in ubiti. Papuansko lahko mrzite ali ljubite, toda oboje strastno.
Ko je priroda ustvarjala Novo Gvinejo, je morala biti kaj šegave in slabe volje, zakaj naredila je iz nje prokleto deželo krutih, oblačnih, grozo vzbujajočih gorskih'hrbtov, prebivalcem pa je vsilila neprestani boj za obstoj, večen boj, ki traja od zibelke do groba. Za njimi se nenehoma plazi senca smrti, zakaj če jih ne ubijejo in ne snedo sovražniki, jih ograža smrt od gladu, kakor hitro ujme ali nerodica vzamejo že brez tega pičel pridelek sladkorne tr-stike in sladkega krompirja. Živalstva je v teh gorah bore malo — par ptičev, tu pa tam kak kenguru ali emu, ki je zablodil sem iz doline. Komur se hoče mesa, mora pojesti ubitega sovražnika — drugega nima.
Zato v teh gorah gospodar bolj ceni prašiče nego svoje žene. Belcu, kaj pa, ugovarja vest, ali vzrok je toli jasen in umljiv, da zreš z grozo na prirodo, ki je s svojo krutostjo sama prisilila papuanske prebivalce, da uživajo človeško meso.
V teh gorah' je več žensk nego moških, zakaj prav med možmi zahteva liudožerstvo največ žrtev. Zato se mlade žene tolikanj pulijo za moške, hoteč se za vsako ceno omožiti; običaj veleva, da žena išče moža, ne narobe. Moški da redkokdaj košarico. Čim več žen ima, tem večji in boljše obdelani so mu
vrtovi, ki jih žene obdelujejo. Tako ima vsak mož vsaj dve, če ne do šest žena. Če katera umrje, ni zaradi tega v hiši nič joka in stoka, zakaj pri Papu-ancih ni nič lažjega nego dobiti drugo ženo.
Toda izguba prašiča — joj, to vam je nesreča v hiši. Kdor hoče dobiti drugega, se mora dolgo trudoma potikati po džungli in ga ugrabiti majhnega ter tako ukrotiti, da sesa na prsih njegovih žena, menjaje se z otroci. Zaradi pogina kakega prašiča stori Papuanec umor, le-ta povzroči nujno drug umor in kmalu se razmahne po vsej vasi, da, po celem plemenu brezobzirno krvolitje.
ConnelIey mi je pripovedoval: «Vaški stražnik pravi, da je Kapateja začela vojno zaradi prašiča. Toliko je razumel iz tega, kar so si Papuanci vpili s skale na skalo. Zdi se, da je Kapateja pozabila, kako je bilo pred leti, ko smo morali poslati v gore vojaške patrulje, ki so jih ukrotile. Človek bi mislil, da bodo ti razbojniki poslej previdnejši, toda —. V resnici se je zgodil še nov preobrat.
Po navadi ne boš spravil papuanske-ga gorca na ponočno pot, tako se boji duhov. Zato se ponoči vse njihove straže umaknejo, saj se tudi sovražna plemena boje nočnih duhov, pa vedo, da so na varnem, dokler se ne zdani. Kaj se je zgodilo, da je Kapateja premagala "ta strah, ne ve nihče, toda že nekaj let se bojevniki podajajo v temi na pot in napadajo že ob svitu prebivalce Ke-vezze. In še nekaj se je izpremenilo: Papuanec se po navadi vojskuje iz zasede in nikdar ne zapusti gozda. Kapa-tejci pa so nenadoma zavrgli tudi to staro izročilo in prirejajo pohode na-daleč in široko. Zaradi tega so nastale v vsej okolici hude zmede.
Nekaj čez trideset let je šele, odkar obvladujejo belci Novo Gvinejo, pa tudi dandanes se njih oblast razteza zgolj na pobrežje in nekaj milj v notranjost. Tu je meja civilizacije — onkraj nje so še popolnoma neurejene razmere in prebivalci žive tako kot so živeli njihovi predniki v vsej neskončni dobi divjaštva: v barbarstvu in ljudožerstvu. Poznajo samo enega gospodarja — čarovnika.
Čarovnik je pri tem ljudstvu silno pomemben gospod. Papuanec ne gre na lov. ne začne saditi krompirja ali sladkorne trstike, ne priredi nobene slavno-sti, da se ne bi posvetoval s čarovni-
kom. Za vsak nasvet mu plača, kolikor čarovnik želi. Če pridete v papuansko vas in ugledate človeka, ki je nekoliko bolj rejen in manj mišičat od drugih in ki daje videz malce brihtnejšega človeka, vedite, da je ta mož čarovnik.
Saj pa tudi pobere najlepše sadove papuanskih vrtov in dobiva najslastnej-še kose človeškega mesa, pečenega na razbeljenih kamnih. Kar hoče, dobi. Kdor bi se mu uprl, mu napravi čarovnik «puripuri», kar je za novogvinejske-ga domačina sigurna smrt.
Čarovnik Tata Kca
Takšen je bil nekoč tudi Tata Koa. Ko so začeli belci širiti svojo oblast v teh krajih, je Tata Koa, dotlej neomejen vladar nad vsemi dušami in telesi, občutil nazadovanje svoje moči. Vzlic temu se je še dolgo držal, zakaj čeprav je bil nag, neomikan divjak, je vendar imel v glavi več soli nego njegovi rojaki.
Po svojem očetu, dedu in pradedu je podedoval znanje, ki ga nečarovniki niso imeli. Ti predniki so bili učenjaki in psihologi — seveda po svoje. Dognali so, da zavisi od vremena, kako uspeva pridelek na vrtu ali kako je z ribami in so lahko — opiraje se na svoje vremenske izkušnje — prorokovali, ali bo uspešna setev ali ribolov. Spoznali so nadalje, da nekatere rastline lajšajo bolečine in da ima vročina zdravilen učinek. Odkrili so, da v vodi skuhani žolč neke ribe stori človeka topega in neobčutljivega, da lahko komaj vidni koščki bambusa usmrte človeka, če mu pridejo v želodec in da mora umreti, kdor se popraska s konico trstike, ki je bila nekaj dni zataknjena v gnilo meso. * Prav tako so odkrili skrivnosti hipno-tizma in sugestije, ki vzbujajo občudovanje celo pri omikanih narodih. Lahko si mislite, kako silno morejo takile pojavi vplivati na prebivalca novogvinej-skih džungel! «Človek je to, kar veruje,« pravi pregovor. In to velja med divjaki prav tako kot pri nas.
Ko je bil tedaj Tata Koa na višku svoje moči in slave, je zadostovalo, če je rekel temu ali onemu človeku, da bo umrl in mu ie le-ta verjel, in ako je rekel komu, da mu bo dobro šlo, je tudi verjel. Ako pa je smrt predolgo čakala, si je stari čarovnik pomagal s strupom, ki ga je vešče pomešal v hrano ali kokosovo mleko. Tata Koa se ni plašil
potovanja; obiskoval je sosednje čarovnike, ki so ga zbog njegove učenosti silno čislali in je še od njih marsikaj pridobil.
Stari čarovnik ie bil tudi nadarjen glumač. Prišel je na glas zaradi svojih vraž in skrivnostnih bajanj; kadarkoli
ko bi bil njega preje vprašal za svet; smrt od kač ali krokodilov, zaradi rane ali bolezni — vse je umel izrabiti zase. Prav tako, kaj pa, tudi sleherno srečno naključje.
Ko so belopolti ljudje prodrli v njegovo območje, so takoj videli da je treba
je izvrševal kakšno čarovnijo, se je delal od sile učenega in je skušal gledalca prepričati, da je v neposrednem stiku z duhovi. Če je kdo po naključju umrl, se je bahal po vaseh, da bi bilo drugače,
na primeren način razgaliti tega šarlatana in mu vzeti ugled, če nočejo, da bi ga zlorabljal nasproti omikanim ljudem. Neki premetn uradnik si je tedaj zastavil nalogo, da Tato Koa užene
v kozji rog. Seveda se satan ni dal izgnan drugače kot z tSelceOubom. Razglasil je po vaseh, da bo tega in tega dne pokazal, kake čarovnije ume bel človek. hovogvinejski domačini so — kot vsi preprosti ljudje — jako radovedni, zato se je ob določenem času zbrala vsa vas. Med prvimi, ki so posedli okoli belega »čarovnika«, je bil Tata Koa.
Uradnik je položil na kamen košček smodnika; delal je tako, kakor da bi bila grudica črnega blata, ki jo je pravkar pobral s tal. Nato se je prepevaje obrnil k solncu, proseč ga pomoči in je s povečevalnim steklom, ki so ga domačini smatrali za bel gladek kamen, osredotočil solnčne žarke na košček smodnika. Ko se je le-ta ogrel, je nastal iz «prsti» ogenj in dim in preplašeni ljudje so jeli kar teči od «belega čarovnika«.
Nu, radovednost jih je spet zamikala; postavili so se nekoliko dalje od tujca. Le temu je bilo to prav, tako vsaj niso opazili, da nima navadne palice; v resnici je vzel v roko divjakom še neznano puško, nameril je na ptiča, naredil grom in blisk in ptič je padel mrtev k njegovim nogam.
Tekmec Tate Koje je imel še tretje presenečenje. Izlil je vodi podobno tekočino (bil je alkohol, ki ga divjaki takisto ne poznajo) v školjko, zažgal in zapretil, da bo tako zažgal vse morje. Domačini so ga prestrašeno prosili milosti in mož se je «dal omehčati«.
Kot poslednji čudež je pokazal usta — polna belih, zdravih zob. Nato si je za-kril obraz z žepnim robcem in je skril vanj svoje umetno zobovje. Snel je robec — glej. groza, mož nima ne enega zoba. Še večji strgh se je lotil črncev, ko je mož pritisnil robec na usta, ga odmaknil in — je spet imel vse zobe.
«Tako». je rekel uradnik, «zdaj pa naj pristopi Tata Koa in pokaže svoje čarovnije.«
»»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦M
UMETNI OTOKI NA ATLANTSKEM OCEANU
Američani nameravajo zgraditi sedem umetnih otokov, ki bodo plavali po Atlant« skem oceanu in služili za postajališča leta« lom, ki preletavajo Ocean. Teh sedem oto» kov, katerih prvi se že gradi, bo stalo 50 milijonov dolarjev. Vsak bo imel radio*po« stajo in skladišča benzina. 2e se vrše poga«
Ali Tata Koa je bil medtem že pobrisal — hitel je v gozd, kolikor so ga le noge nosile. — Čez nekaj tednov se je spet vrnil, ali ljudje mu niso več toliko verjeli kot v prejšnjih časih. Počasi je Tata Koa spoznal skrivnost uradnikovih «čarovnij» in mu ni zameril, zakaj bil je kot vaški čarovnik in preganjalec duhov sam človek tiste vrste, ki žive od sle-parstva. Kmalu je izpremenil poklic, zakaj časi so se tudi izpremenili.
Kako sleparijo ljudi
Tata Koa pa je izjema. Na Novi Gvineji je čarovnik še vedno prva velesila. Po večini delajo to, kar je delal Tata Koa. Seveda umejo izkoristiti tudi teko-vine omikanih narodov. Neki čarovnik je bil nekaj časa zaprt v Samaraji. Tu je po naključju spoznal radio-postajo in je izvedel, da se belci s to napravo v velikih razdaljah pogovarjajo med seboj, ne da bi jih kdo videl ali slišal. Ko se je vrnil domov, si je brž postavil majhno «radio-postajo« — stolp, spleten iz različnih vej. rastlin in bog ve iz česa še, na vrhu pa visita dve dolgi šibi z morskimi školjkami na koncu. Čarovnik poseda često na tem čudnenl «stolpu» in si stiska školjke k ušesu; po vseh vaseh gre glas, da čuje vse, kar ljudje govore, četudi so še tako skriti.
Drugi čarovnik je vlovil na morskem obrežju steklenico, ki ji pripisuje čudodelno moč. V njegovem okrožju sploh ljudje silno čislajo to, kar imenujejo «steklenica» — namreč bambusovo steklenici podobno cev. To podeduje sin. od očeta, in kdor ima »najmočnejšo«, bo imel najboljši lov, najboljše vrtove, največ uspeha pri ribolovu itd. Samo ob sebi se ume, da je čarovnikova steklenica prekosila vse druge.
Tako divjakovo praznoverje in nevednost obilno redita brihtnejše ljudi med njimi, ki postanejo čarovniki, za-klinjevalci duhov ali duhovni.
»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦a
janja, da bi se tu zgradili tudi hoteli. Ame» rika se hkrati bavi z načrtom, da zgradi 120 velikih letal za prevoz popotnikov čez Ocean. Vzlic vsem slabim izkušnjam se za« misel stalne zračne zveze med Ameriko in Evropo bliža uresničenju.
O O O
T. S.
Od tovarniškega delavca do pisatelja
Ivan Molek — naš največji pisatelj v Ameriki — Slovenska beseda onkraj Oceana — Ameriški Slovenci tonejo v angleškem morju...
Premalo poznamo ameriške rojake. Prav nič se ne brigamo zanje, kakor da bi nam bili tujci ali izgnanci. Stra* hoten je ta naš greh! Slovenski rod v Ameriki je zapisan poginu, mi pa se bijemo ob prsi in vpijemo: Četrt miliš jona nas je v Ameriki! Pa ni tako, če* prav bi še lahko bilo! Ta četrt milijona kopni in bo v nekaj desetletjih skop* nel. Spojil se bo z Ameriko in kvečje* mu bo le še popačeno ime kakega po* sameznika pričevalo, da je bil njegov praded Slovenec. Pa bi se dalo še mar* sikaj popraviti ali vsaj zajeziti! Onkraj Oceana imamo slovenske pisatelje, znanstvenike, slikarje, glasbenike — pa kdo izmed nas jih pozna. Imamo ondi lepo število slovenskih časopisov, revij in knjig — kdo se zmeni zanje? In tako so naši rojaki navezani samo nase in ustvarjajo v smrtni borbi.
Eden najodličnejših pionirjev sloven* ske kulture v Ameriki je Ivan Molek. Rodil se je 8. junija 1882. na Zverko* vrhu nad Metliko v Beli Krajini. Oče mu je bil reven bajtar in dninar in je umrl, ko je bil Ivan star deset let. Mati je garala po tujih njivah, da je preži* vela družino. Obiskoval je šolo v Met« liki, pasel krave in čital. Čital je vse^ kar mu je prišlo pod roko. Rad bi štu* diral. Ali mati je potrebovala pastirja: ko je dovršil osnovno šolo, se je nekaj let vadil v deželni trtnici. Pa ga ni vese* lilo kmetijstvo. Samo knjige in knjige. S 17. leti je pričel pošiljati dopise v neki ljubljanski tednik. Tednik jih je objavljal in to ga je podžgalo, da je napisal podlistek, ki pa ni bil objav* Ijen. Tedaj je pričel pesniti, kar je smatrala njegova mati za veliko potra* to časa. Tudi njegovi svobodomiselni nazori so jo hudo mučili. Da bi ji ne delal sramote, si je izposodil denar in je leta 1902. odpotoval v Ameriko.
Nov svet, novo življenje! Prišel je k svojim rojakom v Pennsylvanijo. Po* magali so mu, da je dobil delo. Največ pa si je moral pomagati sam. V Ame* riki velja železni zakon: Prilagodi se razmeram, ali pa pogini! Dve leti je težko delal v jeklarskih tovarnah Steel
Tona, Herrisburga in Pittsburga. Vmes je tudi «štapal» (bil brez posla); izku* sil je celo «tramparsko» (potepuško) življenje, ko mora človek krasti vožnjo na tovornih vlakih, da se odpelje dru* gam za delom. Vendar pa je pošiljal materi vsak dolar, ki mu je ostal od golih potrebščin. Strašna so za izse* ljenca leta, ko se prilagoduje, ko je «greentom» (novinec), ko se uči in spo* znava in ko še ne obvlada jezika. Mo* lek pa se je divje učil, brez prestanka in brez vsake šole. Nekaj časa je bil rudar v bakrenem rudniku v Calume* tu. Ob prostem času je čital in poslu* šal predavanja. Angleška literatura mu je odprla ogromno zakladnico znanja in Molek je grabil z obema rokama. Praktičnega znanja pa je iskal v tovar* ni, v rudniku, na cesti, med množico — v aparatu sistema.
Tedaj je postal nenadoma iz rudarja novinar, urednik. Bil je star 24 let. Urednik nekega slovenskega tednika je bil pijanec, pa so ga spodili in prišli po Moleka. Poznali so ga, ker je že preje pisal za list razne članke in no* vele. Takrat se je pričela njegova ča* snikarska karijera. V tej dobi se je pričel zanimati za socialna vprašanja in socialistično politiko. K njegovi po* litični izobrazbi je največ pripomogel angleški socijalistični tednik «Appeal to Reason«, iz katerega je zelo veliko pre* vajal za «Glasnik». Tako pa je zagazil v konflikt s tiskovno družbo, ki ji je načeloval tamošnji slovenski župnik. Na nekem shodu v župnišču bi ga bili kmalu lastni rojaki linčali. Nato se je preselil v Chicago, kjer je že 21 let. Urejeval je nekaj časa «Glas svobo* de», nato pa socijalistično revijo «Pro* letarec«, za katero je delal tri leta za* stonj. Amerika je tedaj (1908) zabred* la v silno gospodarsko krizo in vse de* lavstvo je mnogo trpelo. Molek je bil tedaj brez zaslužka; živel je v taki be» di, da je že mislil na samomor. K sreči je pa kmalu dobil službo v nekem zdravilsfcem zavodu, kjer ie tolmačil in prevajal korespondenco. V tem času je neprestano pisal za «Proletarca» in je
'dve zimi redno poslušal predavanja na Chicago Werkers University. Ko je le« ta 1916. pričela izdajati S. N. P. J. (Slo« venska narodna podporna jednota) dnevnik «Prosveto», je postal njen urednik, kar je še sedaj.
Pisati je pričel torej že v stari do« movini. Toda preden je odpotoval v Ameriko, je mati vse rokopise navdu« šeno sežgala. Prva pesem je bila ob« javljena 1. 1905. v «Delavskem koledar« ju» v Chicagu. Isto leto je tudi objavil svojo prvo povest. Od takrat piše ne« prestano. Vse je raztreseno po raznih listih in koledarjih. Njegova samostoj« na dela so: roman «Zajedalci» in dra« ma «Hrbtenica». Oboje je izšlo kot sa« mostojni knjigi. Spisal je še mnogo po« vesti, novel, dram in pesmi za sedem precej debelih knjig. Vsa dela so soci« alne vsebine. Prevaja pa tudi veliko iz angleške literature. Do sedaj je preve« del: roman «Jimmie Higgino» Uptona Sinclairja, «Zakon biogenezije« Moore« ja, «Roparska trojica« A. Claesenca, socialistični katekizem «Katoliška cer« kev in socializem«, «Adami pred Ada« mom», «Priče organske evolucije«, «Proletarska morala« in še več drugih del.
Vsebinsko jedro vseh njegovih del je samo eno: uporništvo. Vedno se je upiral, od mladih let se je bunil, pa se bo, dokler bo živ. Sovraži klečeplaz« tvo, hipokritstvo, vse, kar je starega, sentimentalnost, prazno puhlico, — vsako nepremičnost.
Ko sem ga prosil, naj mi napiše kaj o slovenskem ameriškem slovstvu, mi je odpisal tako«le: «Kar je izvirnega, je večinoma podobno tistemu našemu izseljencu, ki sicer hodi po ameriških tleh in gara za dolarje, toda njegova mentaliteta je še vedno tam, odkoder je prišel. Najbolj smešni so bili in so še oni pisci, ki hodijo po snov v staro domovino, kakršno poznajo iz polpre« tekle dobe, ko so bili še doma. Malo« kdo obdeluje ameriško snov, dasi jo je tukaj toliko, da je neizčrpna. Bili so poizkusi in se nadaljujejo v pesništvu, drami in prozi, a vsi se izgubljajo v političnih listih. Izmed treh ali štirih pesnikov je Ivan Zorman (Cleveland) edini, ki je izdal tri samostojne zbirke, Zorman je lirik, dober v obliki in je« ziku, vsebina pa mu je ljubezen do de« kleta, domovine in narave; v realno živ= Ijenje se noče poglobiti. Od *mlajš'h obeta največ Andrej Kobal, primorski Slovenec. Naše literarno delovanje se
strogo deli v dve struji: katoliško in socialistično. Srede nil Vsaka struja ima svoje organizacije in časopise. Vsa naša literarna mizerija je pod vplivom ameriških razmer: jezikovnih, idejnih in bizniških (profitarskih). Vendar pa je vsa naša ameriška književnost le za« časen poja.v; bodočnosti nima!»
«Mlajša slovenska generacija (roje« na že v Ameriki) zahteva in je že do» bila svoje angleške strani v naših listih; pojavil se je tudi že samostojen slo« venski časopis, pisan v angleščinil Na« ša knjiga in naš jezik umirata z gene« racijo naseljencev, ki so prišli sem pred vojno. Vsi napori, da bi v Ameriki ro« jeni Slovenci ostali Slovenci, so za« man; močnega, svežega dotoka iz sta« re domovine pa ni. Moje mnenje je, da je bolje za slovenske delavce in kmete, ki so še doma, da pozabijo na Ameriko. Ostanejo naj doma in sku« šajo naj tam izboljšati svoje razmere z ameriškimi gospodarskimi in tehnič« nimi metodami. Tako bodo oni izkori« ščevali Ameriko, ne pa Amerika njih. V poslednjih petdesetih letih je Ame» rika požrla, pol milijona parov sloven« skih rok — in kaj jim je dala? Niti ne pravilno zapisanega imena na nagrob« nih križih! Desettisočev Slovencev pa sploh nima groba. Ostali so raztreseni, požgani, ubiti v plavžih, v tovarnah, v rudnikih ... Slovenski delavci so po« magali Ameriki ustvariti ogromna bo« gastva, sami pa umirajo bedni. Le onf, ki so kmalu začeli posnemati Ameri« čane v izkoriščanju in so potem sami izkoriščali svoje rojake in brate, se lahko danes ponašajo z bogastvom. Kar je pa kulture med nami, smo jO ustvarili mi sami! Domovina nas je iz« gnala, domovina se nikoli ni spomnila na nas, domovina nas je pozabila! Ali se potem še čudite, da ne bo v Ame« riki čez par desetletij nobenega Slo« venca več — ?!
Naj vam še napišem o vplivu ame« riške civilizacije na slovenski živelj. Je ogromen! Politična svoboda, nebroj pri« lik za izobrazbo izpodriva starega člo« veka v Slovencu. Ameriška šola nima primere na svetu. Učne metode so sil« no lahke za tujerodca. Povsod knjiž« niče, večerne šole, predavanja, gledali« šča, radio! Naši ljudje so se kmalu vživeli v te razmere in jih izkoristili. Kdor je prinesel v sebi le iskrico sa« mostojnega mišljenja, se je kmalu otresel starih navad: postal je nov člo« vek. Le tako je mogla izrasti med nami
tako močna svobodomiselna organiza« cija kot je S. N. P. J., ki je največja siovenska podporna organizacija v Zedinjenih državah. Kolikor pa je ame« riška civilizacija oksidno razjedljiva za primitivne idejne priseljene mase, to« liko je po svojem bistvu preveč materi« jalistična in bizniška za one, ki bi se radi dvignili nad dolar (religija in ro« mantična umetnost) in obenem obdr* žali dolar. Kakor vse kaže, se ameriški človek razvija v popolnega avtoma« tona, ki bo le kolešček v ogromnem aparatu.«
Značilno je tudi, kaj piše Molek o ameriškem slovstvu: Ameriško slovstvo je ogromno polje, na katerem dela ti« soče delavcev. Produkti se razvažajo v celih vlakih in skladišča so kakor naj« višje gore. Ako prezremo njegovo profi« tarsko stran, — v Ameriki je vse pred« vsem busines! — imamo v tem ogrom« nem skladišču le malo zlata. Do vojne je vladala v ameriški literaturi silna dolgočasnost in enoličnost, razen male peščice, v kateri je bil Jack London.
Takoj po vojni pa je prišel preobrat, tako zvani «smart set», mlada struja upornih duhov je krepko na delu. Na skrajni levici te struje je Upton Sin« clair, dalje poet Carl Sandburg — ki ga zdaj prevajam — in malo proti sredi Dreiser, .novelist Sinclair Lewis in Eugene O' Neill, najpopolnejši se« danji ameriški pisatelj. V omenjenem «smart setu» se udejstvuje tudi doslej edini ameriški pisatelj slovenske na« rodnosti — Louis Adamič, ki je kritik in novelist. Da, ameriška literatura ima bodočnost!
Tako smo seznanili čitatelje z najod« Iičnejšim slovenskim ameriškim pisate« ljem in pa z njegovimi sodbami o na« šem slovenskem življu v Ameriki. Ko« liko dela, koliko energije: pastir, to« varniški delavec, skitalec, rudar, pisar, urednik, pisatelj! In koliko je teh na« ših junakov dela: Zaje, Zavrtnik, Tau« her, Koba ... Naši zadnji pionirji! Nji« hovi otroci bodo Američani in sloven« skega rodu bo za četrt milijona manj!
Zane Grey
Dolina smrti
Strahote kraja, ki ima najvišjo gorkoto na zemlji
Pisec le črtice, ki je posneta iiz romana •Tappanov mezeg», Je znan po svojih romanih vsakemu čitatelju »Jutra«. «Do>Iina smrti1« je kra'j, kjer doseza poletna vročina najvišjo stoipmjo, kar jo poznamo na zemeljski površini (62.7 Celzija). Leži na vzhodnih mejah jožne Kalifornije. Pisec opisuje trpljenje človeka, ki je zašel v to nc-zaslišno vročo kotlino.
Svoi živ dan še ni tako naglo naložil prtljago na Jeneto ali sploh na kakega mezga. Njegovo poslednje dejanje je bilo, da se je napil, kolikor se je le mogel, napolnil dve steklenici za vodo in prisilil tudi Jeneto, da se je napojila. Nato je s puško v roki spodil mezga na pot. Zavila sta okoli rdeče skale k širokim vratom, ki se odpirajo v Dolino smrti.
Tappan se je bolj oziral nazaj nego gledal naprej. Spuščal se je eno miljo ali nemara še več navzdol, preden je začel prosteje dihati. Pobegnil je pred tolovaji. Tako rekoč pred nosom jim je bil ušel. In če bi se zdajle spustili za njim, ga ne bi bili več dohiteli. Tappan je bil preverjen, da se lahko hitreje in dalje spušča navzdol nego katerikoli
razbojnik. Nu, tolovajev pa ni bilo več videti. Nemara tisti, katerega je bil Tappan ranil, ni mogel ob pravem času dospeti k zaostalim tovarišem. Bržčas pa se tolpi sploh ni ljubilo, da bi ga zalezovala ob tej razpaljeni vročini.
Tappan se je spuščal počasneje. Pot ga je oblival curkoma; bil je tako moker, kakor da bi bil padel v vodo. Debele kaplje so mu polzele po obličju. Zdelo se mu je, kakor da bi mu kapljal ogenj na prsi. Vzlic temu in vzlic težkemu dihanju se ni zavedel, da ga je obdajala strahovita vročina, dokler se ni ustavil v senci velike skale.
Navdala ga je groza. Zdaj je dobro vedel, da ie varen pred razbojniki, spomni] pa se je hkrati, da se podaja v še večjo nevarnost nego mu je pretila v gorah. Z zločestimi ljudmi se lahko bojuješ, z vročino pa ne.
Zato je malce počival pod skalo, venomer loveč sapo. Mučila ga je pekoča žeia. Jenet je stala blizu njega in ga je zrla. Tappan se ie navadil gledati, na mezga kakor na človeško bitje; zdaj se mu je zdelo, da ga žival resnobno mo-
tri. Le za hip se je zamislil in že mu je postalo jasno, v kakšen položaj je bil zašel. Nameraval se je spustiti navzdol na zgornji konec Doline smrti, ki ga še ni poznal. Zaman je: mora preiti ta del, prav tako kot mora čez Pogrebne gore. Kdor ni prisiljen, se jim izdaleč izogne, on pa ni imel izbire in je veljalo iti, pa naj stane kar hoče.
Puška se mu je tako segrela, da je ni mogel držati; naložil jo je tedaj v mezgov tovor. Dasi je imel na sebi zgolj steklenici z vodo, ie vendar čutil, da ga teži in stiska. Počasi je gnal mezga pred seboj. Zdaj pa zdaj se je ozrl nazaj v široko odprti kanjon. Videlo se mu je, kakor da bi puhteli odnekod veliki rdeči oblaki. Vsepovsod je bilo preteče tiho.
Pravkar je obšel poslednjo krmuljo, ki mu je zakrivala razgled po Dolini smrti. Tappan se ni nikdar zgrozil pred pogledom na puščavo, ali to pot je osuplo postal. Zakaj, v njegovem od gora ob-danem bivališču je zašlo solnce za visoke čeri. ali tukaj je bil večji del doline v oblasti solnčnega ognja. Dolina smrti je bila podobna pošastno se svetlikajoči gladini bele gmote, nad katero je visela kakor pokrivalo čudna, motna, svinčena megla. Gorski vršaci so se videli kalni, napol zabrisani. Nikjer nobenega gibania. NMi najrahlejše sape. Dolina je bila mrtva. Puščava je tu gospodovala neomejeno. Tappan ni mogel do-gledati drugega konca doline. Bel bleščeči pas se je v dolžini več milj potapljal v svinčeni pajčolan nad dolino. Siril se je strahovit vonj — po žveplu ka-li, ki je storil ozračje še težje.
Tappan ie šel dalje, ne pozabljaje. da ima Jenet svoje posebne nazore. Nenadoma ni hotela več ne naravnost ne na levo ali desno, marveč je venomer silila nazai. Ta smer pa za Tappana ni bila mogoča. In tako je moral seči po sredstvu, ki ga ie redko uporabljal: pretepel je svojo tovarišico. Naposled se je dala žival prepričati in se je spustila navzdol na golo ravan. Kmalu je prišel Tappan na rob pasu. ki so ga senčile gore; zdaj je solnce pripekalo naravnost nanj. Razloček med senco in osojno potjo se mu je zdel ogromen. Bilo mu je tako vroče, da ga je kar stiskalo in davilo. Prihajal mu je občutek, kakor da bi ga kdo žgal skozi obleko in kot bi korakal po razbeljenem pesku. Ko se je nehal potiti in se mu ie polt posušila, je izpil iz polne steklenice polovico vode in ie šel še počasneje na-
prej. Čeprav je dobro poznal napore, ki jih zahteva od človeka potovanje po puščavi, se mu ie ta pot videla neznosna. Njegova Jenet ni nikdar pokazala, da bi jo pot utrudila, zdaj pa ie jela postajati čedalje boli nemirna, kakor da bi bila zavohala sovražnika. Tappan pa ni imel nikdar poprej toliko zaupanja vanjo kot v tem trenutku.
Ko je imel za hrbtom pekoče solnce, se mu ie zdelo, da se zaletava vanj strahoten ognjeni val. Bil ie prisiljen izpiti še drugo polovico vode iz prve steklenice. Čutil je, da bi bil rešen, če bi solnce kmalu zašlo, toda dve uri ne bi mogel vzdržati v tem peklenskem ognju.
Pošastni blesk doline ie dobival rdeč nadih. Okolica je tako žarela, da je Tappanu jemalo pogled. Naposled se je moral oprijeti tovora, ki ga je nosila Jenet in stopati z zaprtimi očmi. In skozi zaprte oči je občutil, kdaj je solnce zašlo za Panamintske gore. Ogenj ga ni več preganjal. In pred očmi mu niso več plavale rdeče pege.
Po solnčnem zatonu se je v Dolini smrti izpremenilo. Prepregle so jo tople meglene tančice. Bilo je še vedno od sile gorko, ali neznosno pripekan.ie je le ponehalo. Razloček ie bil tako velik, da bi bil Tappan skoroda zaznal ohla-jenje.
Ko se je mračilo — in somrak je bil čuden, pošasten in tih kakor smrt — je zavil Tappan z Jeneto s peska k solnim in boraksovim lokvam. Ustavil se je pred ozkim pasom tekoče kisline. Luža ni bila globoka in dno se je videlo trdno. Ali Jenet se je obotavljala stopiti vanjo. Tappan je zaupal bolj njeni nego lastni razsodnosti. Jenet se ie obrnila na levo in zavila vzdolž čudnega vrelca.
Znočilo se je že. Noč je bila brez zvezd in brez življenja kakor v grobu; bila je gorka in se je zdelo, kakor da bi tekel skozi njo neki neviden, jedva zaznaten tok. ki je bil takisto bolj pojav smrti nego življenja. Tappan se je bal. da nastanejo polnočni vetrovi, ki so v Dolini smrti vroči ko ogenj. Zlato-kopi so mu pripovedovali, da ni ostal živ, kogar so zasačili vrtinci v Dolini smrti. In videlo se mu je, da celo Jenet voha v zraku neznano ii nevarnost. Ni bila več tista pohlevna in ubogljiva žival kot poprej. Videlo se je. kakor da bi se bila zresnila. Sama je ubrala pot in Tappanu ni bilo lahko, capljati za njo — a če bi bil zaostal za deset korakov,
bi mu bila izginila izpred oči. Zavila je k vrelcu kisle vode in se obrnila na polje zdrobljene solne skorje, ki je bila podobna razbitemu rečnemu ledu, ko je znova zmrznil. Pot je bila od sile težavna. Ali Jenetin nagon je najbrž s tega mesta čutil pravilno smer k rešitvi. Tappanu je postajalo od minute do minute težje. Nič ni vedel, kam je sledil živali. Sever, jug, vzhod, zahod — vse je bilo eno in noč se je zgostila do obupa. Strahotna je ta dolina — nič ni za človeka.
Tappan je bil zdaj tri sto in še več korakov pod morsko gladino, po dnevu, ko je vročina dosegla 145 stopinj Fah-
noč, ko so ognjeni vetrovi naredili izjemo in izbruhnili pred običajnim časom. Tappanova nesreča je bila. da je bil prav tisto noč v dolini.
Nenadoma se mu je videlo, da je jel zrak trepetati in se gibati. Dobil je težo. Tokovi so švigali brez zvoka in mogočno. Zbirale so se žive sile. Tappan je vedel, kaj se pripravlja. Gorka plast, ki se je nabrala podnevi, se je polagoma udajala vnanjemu pritisku. Nekaj je razgibalo' toplejši zrak, ki si zdaj išče poti navzgor, da izprazni mesto hladnejšemu zraku, ki pritiska navzdol.
Tappan je začul prvo tiho, oddaljeno šumenje vetra in srce mu je stisnila gro-
K članku
renheita. Vedel je, kdaj so se mu jele izgubljati misli in kdaj je izginjalo ravnovesje v njem — in zopet, kdaj so zgolj primitivni nagoni ravnali ves njegov telesni stroj. In bojeval se je z vso svojo voljo, da bi si ohranil vidno in tipalno čutilo. Upal je, da bo vendar le prekoračil nižjo plast še pred izbruhom polnočnih vrtincev.
Zaman. Kakor pričujejo beležke, je enkrat v času najvišje vročine napočila
A KOČA strani 69
za. To ni bil več zvok od tega sveta! Mar mu poje v zraku mrtvaški zvonec? Nič ni bilo sigurnejšega od spoznanja, da ga bo puščava prej ali slej zahtevala kot svojo žrtev. Bil pa je močan in razumen in se je do nemoči boril zoper tako obsodbo.
Šumenje je bilo predhodnik drugega, ki mu je sledilo.; postajalo je čedalje glasnejše in daljše, potlej je narastlo tudi gibanje vetra, ki je dvigal prah. Če-
prav je bila noč temna, se je še vedno videla bela plast prahu, ki se je gibala vzdolž ob dolinskem dnu. Tappanove noge so čutile, da se polagoma dvigajo tla pod njim. Nos mu je zavohal boraks, lug in žveplo. Torej je zašel na dno prav v času ognjenih viharjev...
Šumenje je naraslo v besno tulenje; prasketalo je in škripalo, kakor da bi šla mogočna nevihta po pragozdu. Bilo je kakor v peklu. Tappana je nekaj zamotalo in je čutil, da prehaja v oblast grozne neznanke. Kakor da bi se od nekod kotalil ogenj, je bučalo in vrelo za Tappanovim hrbtom in se mu je videlo, ko da bi se mu zabadalo v telo tisoče ognjenih iglic. Zdelo se mu je, da sahne. Nočna tema je dobila pošastno bel nadih; megla je plesala v vrtincih in tla so se izgubljala v toku zvihrane soli. Okoli Tappana so izpuhtevale iz tal smrtne sopare, ki pa so hitele s tako brzino kvišku, da niso mogle Tappana zadušiti! Že je trudoma lovil sapo in se dušil — tedajci pa vrtinec odpihne pare proč od njega. Ali izmed vseh nadlog je bila najtežja, da je moral prenašati težko telo gibajoče se vročine. Tap-panu je počasi tako zaslepilo oči, da se je moral tesno okleniti Jenete in se je z njo vred opotekal dalje. Vsako lilastenje sape je bilo zanj nova muka. Ni imel toliko moči, da bi se bil obri-
sal po obrazu. Pljuča so se mu dvigala kakor težak usnjen meh. Srce mu je delalo kakor stroj, ki mu zmanjkuje kuriva. Bili so zanj trenutki preizkušnje, kakor jih ni imel svoj živ dan. Vzlic temu ga ni moglo streti — kljuboval je do zadnjega diha.
Že so ga ostavljala čutila — mračil se mu je pogled, voh in sluh sta ga zapuščala. Le občutek tipa mu je še ostal — občutek, da drži vrv in mezga in da hodi po zemlji; čutil je takisto, da ga stiska po vsem telesu strahovit pritisk. Po korakih ie bilo soditi, da se dviga pot od solne ravnine k peščenemu gorskemu rebru. Počasi je-je! veter popuščati in je dotekal drug. za spoznanje prijaznejši zrak. Tappan ie naposled čutil samo to, da ga mezeg vleče po pesku. Nič drugega. Zdajci se je vse pretrgalo: vsi medli občutki so se po-greznili v nezavest.
Ko je prišel k sebi. je občutil, da ga boli po vsem telesu. Oči so se mu kalile. Vzlic temu j.e videl stne skal, zelenilo meskitov, tamariske in trave. Je-net je ležala udobno vzleknjena po travi. Tappanova najdnšela ušesa so se napolnila s čudno bobotajočim zvokom. Zdaj šele mu je bila prišla zavest, da je rešen. Jenet ga je vlekla čez Dolino smrti nazai v gore, naravnost k vrelcu tekoče vode...
B.
V češkem Plznju - med delavci in industrijci
esto Plzenj ni Slovencem neznano: pred vojno se je v naših mestih točilo »plzenjsko pivo«. V teh vročih dneh ne bo odveč, če pobožno obudimo ta spomin, ki bo marsikateremu »našincu«, kakor bi rekli severni bratje, izvabil pritajen vzdih. Zares, le Pavliha bi bil vzel na Češko pivo, na Dunaj dekle in v Carigrad črno kavo.
zakaj ondi dobi boljšega blaga na pretek.
Plzenj Ceh' ponosno imenujejo: metropola češkega zapada. Ako dober Čeh.izgovori »česky zapad«, se mi zdi, da je v njegovih besedah poseben zvok: v njem drhti malce skrbi in bolesti, pa tudi nekaj radosti in ponosa. Češki zapad je staro torišče narodnostnega boja med Čehi in Nemci. Čehi so se morali jekleno zorganizirati in ojačiti, da so iztrgali mesto iz nemških rok. Zal, da češki jug, vzhod in sever niso nič kaj boljši od zapada. Naši severni bratje so z vseh strani zariti v nemško maso, ki se jim že stoletja razliva v žile in sega k samemu srcu. Nič se jim ne čudimo, če se nam včasi vidijo premalo »širokosrčni« in preveč trezni, razumni in sebični. Bosa je, da v njihovem značaju ni slovanskega srca. Toda malo bi
jim v takem položaju pomagala slovanska »širokosrčnost« in brezbrižnost! Kadar so med brati, jim obilno izprego-vori tudi srce, vendar pa imajo prav, če zahtevajo jasnosti v zamislih in zasnovah, treznosti in smotrenosti pri delu in trdnega zaupanja vase. Nekaj germanskega imajo Cehi zares, ali gorje jim, če ne bi imeli! Del teh germanskih lastnosti bi bilo treba vsem Slovanom in Slovenci smo samo v toliko boljši od naših južnih bratov, v kolikor imamo več dobrih lastnosti svojih sosedov in stoletnih tlačiteljev.
Torej v Plznju smo, v Helikonu pivskih Muz, v mestu slovečih Škodovih tovarn, kjer ima važno besedo vojni bog Mars mimo drugih, kakor sta šepa- * vi Hefajst in brzokrili Merkur. Lepo mesto je Plzenj, da se ti takoj prikupi; že kolodvor te preseneti, tako veliko-mesten je. Dasi ima Plzenj čez 100.000 prebivalcev, ne opaziš na ulici preveč bučnega prometa. Ali poglej zjutraj in zvečer: prave pravcate človeške reke se vale po ulicah, ki vodijo k tovarnam. Samo Škodovke zaposlujejo okrog 15.000 delavcev in celo vojsko inženjer-jev in uradnikov, med temi je tudi več Slovencev. Mimo teh tovarn je še vrsta drugih. Ko ugledaš pri Starem Plznju v daljavi prve obrise mesta, opaziš najprej, da ima nebo rjavkasto-sivo barvo, in ko ga zapuščaš na poti v Prago, vidiš svojevrsten kontrast med ži-vozeleno gozdnato okolico in ogromno rjavo pego na nebu. ki označuje mesto. Od tovarn živi največji del Plznja; pomni, da je bila zapadnočeška metropola v prvi polovici 19. stoletja še idilično mestece, v katerem se je napol kmetovalo, napol trgovalo. Okoli stare cerkve se je tesnilo 700 hiš s 17.000 dušami. Industrija ie bila kaj neznatna: najrajši so varili pivo, drugo pa le mimogrede. Sedanje mogočne Škodove tovarne so se razvile po 1. 1866 iz neznatne fabrike, v kateri je delalo 33 oseb. V teku šestdesetih let je tedaj Plzenj silno napredoval in če kje, velja tu znano reklo, da bi se dedje prijemali za glavo, če bi vstali nenadoma iz groba in si ogledaval današnji svet.
Ker bi zašli preveč v podrobnosti, če bi se ustavili pri starinah, v ostalem pa je mesto podobno mestu, se pomudimo le še pri magistratu, starem, častitljivem poslonju, ki je na znotraj znatno večje in udobnejše nego bi človek sodil s trga. Tu nam povedo, da so najmoč-
nejša stranka v mestu Češki socijalni demokrati, ki so dali Plznju tudi župana. V njihovih vrstah je prvi češkoslovaški minister za socijalno politiko senator Haberman, simpatičen, v bojih za delavstvo osivel mož z markantno glavo, ki malce spominja na Bjornstei-na Bjornsona. Njih voditelji so skoraj sami nadarjeni samouki, ki so se iz preprostih delavcev ali obrtnikov povzpeli na voditeljska mesta. Druga stranka po številu so češkoslovaški narodni soci-jalisti. Občina živahno deluje, saj se je v takem industrijskem mravljišču treba pošteno oprijeti dela, da se rešijo številni komunalni problemi od preskrbe stanovanj do zdravstvenih in prosvetnih zavodov.
V narodnostnem pogledu je bil Plzenj v časih narodnega preporoda bolj češki ko Praga; tako je vsaj zapisal ruski popotnik Sreznjevskij, ki se je mudil ondukaj 1. 1840. Poznejši kapitalistični razvoj je prinesel ponemčevanje in Čehi so bili potisnjeni v manjšino, dokler se niso tako ojačili, da so si jeli zopet osvajati važne postojanke. Po osvobojenju je nastopilo blagodejno olajšanje, Škodovke danes niso več po-nemčevalni zavod kot nekoč in Plzenj ima povsem češko lice.
S prijateljem dr. Reismanom sva našla dobrega, uslužnega cicerona po mestu, glavnega urednika socijalno-demo-kratskega glasila, ki vse pozna in ima za vse oči. Tako sva se preverila, kako lepo stanujejo delavci na periferiji, ker skrbi občina za cenen kredit. Kakšne lepe šole jim gradi mesto! Nedavno so dovršili ogromno stavbo: Masarykovo osnovno šolo, ki jo obiskujejo skoraj sami delavski otroci.
Pred obiskom Škodovk smo se po-mudili v prostorih Zapadnočeškega konzumnega društva, ki so vzlic svoji obsežnosti premajhni za toliko dela in vrvenja. Delavci so kupili od Škodovih tovarn staro hišo, io malce razširili in izpremenili v človeški čebelnjak, ki v njem delajo od zore do mraka. Tu izdelujejo mizarji lepo pohištvo, ki se prodaja v Pragi, tam je tovarna mese-nin z izbornimi »parkami« (hrenovkami), ondi je velika pekarna, malo dalje ogromno skladišče blaga, pa mlekarna, tekstilna trgovina — vse v lepem redu. čeprav na tesnem. O delovanju tega konzuma pričuje to, da ima čez 32.000 članov, centrala pa zaznamuje v lanskem letu 101 milijon in če-
trt Kč denarnega prometa. Vse to so si ustanovili delavci; sami vzdržujejo, sami žanjejo klasje in uživajo korist...
Naj ga izvršuje kdorkoli — pred delom imaš respekt, in ni ga večjega evangelija kot je delo za sočloveka. Delo ima zmerom večjo ceno od besede; za njim ostaja kaj več kot za zapovedmi, ki jih vsak oorača po svoje.
To so vam tovarne, Škodovke! Bili smo v njih dobri dve uri, morda celo več. Dovoilj, da dobi človek prvi osnovni pojem o moderni industriji (naše tovarne so z malimi izjemami le sence takih podjetij) in premalo, da bi spoznal izdelovanje kakega fabrikata- od začetka do konca. Zakaj, ne pozabimo, da tovarniške stavbe zavzemajo 490.000 kvadratnih metrov. Izvzemši tovarno motorjev so prostorno združene med seboj in tako hodiš cele ure po prostorih, ki te včasi spomnijo Dantejevega »Pekla«, toHfeo bizarnih podob ti nudi raznoličnošt 'Škodove industrije. V tem peklu bi se neusmiljeno izgubil, če ti ne bi stal ob strani kak ljubezniv Virgil in ti kazal pot. Mogoče je samo B. Kellermann v svojem romanu »Predor« podal kos tiste fantastične mogočnosti sodobne, tehnike, ki te tolikanj pretrese v teh tovarnah, kadar ti grme nad glavo veliki železni vozovi, ob boku si stezajo žerjavi svoje vratove in prenašajo debele kose razbeljenega železa, jeklo pa z drugimi kovinami vred neprestano poje trdo, zaglušujočo pesem dela. Vse se.iskri, vse buči, se giblje >c križa v vzornem redu, pa se vprašuješ, kaj je človek med temi fantastičnimi bitji, ki se imenujejo stroji? In komaj si se mallo otresel prvega romantičnega dojma, vidiš, da je vse to brez človeka le mrtvo ogrodje, da človek ravna vsak stroj, človek mu daje delo, on ga oživlja in vodi.
škodove tovarne v Plznju imajo obsežno jeklamo, livarno, kovinsko delavnico, tovarno poljedelskih strojev, tovarno lokomotiv, avtomobilov, raznih industrijskih strojev, mostov, elektrotehničnih naprav, orožja (topov, pušk) in municije, pa aaroplanov in motorjev, — torej dobršna vrsta industrijskih panog, tako da se ti od naglega pregledovanja teh navadnemu lajiku malo znanih naprav vse skupaj zmede in zgosti v silen dojem, ki je veiličasten in pošasten hkrati. Podrobnosti izgineio, ostane samo dvoje: 1. problem industrije in 2. problem človeka.
Problem industrije je v tem, da se je z združevanjem kapitala in z racijonal-no spojitvijo raznih tovarn v enotno podjetje ustvarila industrija, ki ne opravlja dela zgolj za ožjo domovino, temveč za ves svet. Videli smo električne lokomotive, ki so se tu izdelovale za Argentino, mimogrede smo opazili načrte za naročila iz Afrike in Azije. Ko smo šli skozi izdelovainico topov, so se izvrševala naročila za Jugoslavijo in z ironijo pacifista sem se nasmehnil pripombi, da se hkrati izdeluje orožje tudi za Italijo. Nič ni narav-nejšega od tega, absurdne so le končne posledice, katerih nas varuj Bog ... Tiste dni smo brali v listih, da so morali ustaviti izdelovanje pušk za Kitajsko. Ogromni traktorji gredo v sovjetsko Rusijo, tja pošiljajo tudi lokomotive in dynamo-stroje. Tovarne neprestano delajo, industrijski interes zmaguje nad vsem in v tem delu in gibanju je nekaj velikega, mogočnega.
Problem človeka so zdravstvena in mezdna vprašanja delavca, ki mora delati v teh prostorih, med pošastnimi stroji, ob razbeljenih kovinah, v strašnem trušču, v prahu z neizmerno drobnimi kosci kovin, v dimu in v nevarnosti, da z neprevidno kretnjo zapravi zdravje ali življenje. Pot skozi takšno veliko tovarno je prepričevalnejša od teoretične knjige o delavskem gibanju; tu vidiš v jasnih potezah odnos med človekom in delom, med delavcem in strojem, med delavstvom in tehniko.
Kakor je prvi problem velikopotezen, tako ne moreš reči, da bi bil drugi zanemarjen. Vzemimo stvari take kot so: podjetju so interesi kapitala brez dvoma najpoglavitnejši, zato se delo ravna predvsem po koristih, ki jih uživajo tisti, ki so vložili v podjetje denar. Res pa je, da človek na obisku Škodovke ne dobi vtiska, da so tisoči delavstva razred pari j. Narobe: to so ljudje, ki izvršujejo težko delo, vendar pa dobivajo zanj tako spodobno plačo, da lahko v glavnem primerno stanujejo in se dobro hranijo. Delavci imajo svoj poseben pokojninski sklad mimo zakonitega zavarovanja, potem podporni sklad in celo vrsto humanitarnih ustanov, ki jih je po večini postavilo podjetje samo. Vsaka tovarna ima osebno ambulanco, ki pod vodstvom tovarniškega zdravnika skrbi za zdravstveni pregled delavstva. Podjetje ima brezplačno posvetovalnico za tuberkullozne z zdrav-
nikom-specijalistom Dalje irnajo tovarne svoje kantine z jedilnicami; v eni izmed njih je prostora za 1500 oseb, v drugi za 1200 oseb itd. Kantine oskrbuje Zapadnočeško konzumnno društvo. Vrhu tega obstoji konzumno društvo za delavce v Škodovih tovarnah, vrtovi za zelenjavo, kjer dobe uslužbenci za neznatno odškodnino primerne parcele itd. Velikopotezno je urejen »Spolkovy dum«; tu je tudi šola za delavski naraščaj. Poučujejo tovarniški inženjerji. Posebno poglavje bi zaslužila skrb podjetja za stanovanja. Samo ob sebi se razume, da velja enaka skrb uradni-štvu in če naposled uvažujemo, da ima podjetje svoje tovarne tudi v mnogih drugih krajih, vidimo, da gre tu za državo v malem, za majhno delavsko re-
»Pekel«, bi se nemara tudi čitateljem priiegel vrček plzenjskega . . .
Nu, pa pojdimo za veselejši konec na obiske k drugi- plzenjski znamenitosti, ki ima mnogo obetajoče ime »Plzen-sky prazdroj«. Njegov lastnik je »Meščanska pivovarna«. Tu se izdeluje tista slovita pivska grenkoba, ki se po nji toži še marsikateri stari slovenski korenini. Tovarna je bila postaviljena — kaj pa, v manjšem obsegu — 1. 1842. Pozneje se je silno razširila in povečala, od kleti do visokega dimnika modernizirala in je že i. 1914. izdelala čez en milijon hI. piva. Z nekako zavistjo, ki pa jo lahko razumemo, so nam pripovedovali Plzenjčani o srečni peščici hiš, čijih lastniki dobivajo vsako leto 70.000 Kč rente. V teh hišah se je nam-
POGLED NA
publiko, ki ni teritorijalno strnjena, ki pa jo vežejo isti interesi. Vodstvo mora skrbeti za primeren odnos med kapitalom in delom; opravlja posle soci-jalnega in zdravstvenega ministrstva, skrbi za produkcijo in za trgovino, ima svojo upravo, svoje sanatorije za delavce in uradništvo, skratka: svet zase, čeprav neločljivo združen z ostalim svetom. To nam daje vsaj približno sliko o velikosti in obsegu modernega veleindustrijskega podjetja, za nameček pa naj povemo, da je samo na Ško-dovem tovarniškem ozemlju v Plznju daljše železniško omrežje nego ga ima vsa država Albanija . . .
Po poti mimo žarečih peči in pošastnih strojev, ko smo z našim Virgilom srečno preromali moderni Dantejev
PLZENJ
reč pred 1. 1842. varilo pivo; njih lastniki so se združili in potomci uživajo po ogromnem uspehu podjetja prekrasno rento, ne da bi z mezincem ganili zanjo. Te hiše so silno drage, če so sploh naprodaj; ta ali ona se baje že ruši, toda posestnik jo varuje, kolikor se da: dokler stoji hiša, mora teči renta. Zeniti se pri takih pivovarskih pa-tricijih, če imajo zalo edinko —. Bodi omenjeno le mimogrede zaradi srečnih samcev med našimi čitatelji . . .
Prehodili smo celo obsežno tovarno in si ogledali vse naprave od vročih sušilnic do ledenomrzlih kleti, ki so vse vsekane v skalo ter dolge nič manj ko devet kilometrov. Tu stoje ogromni trebušasti sodi, polni piva; šest tisoč pet sto jih je nanizanih v lepi vrsti in
od njih se širi razen mraza omamljiv vonj. Da so ostale naprave vzorne in velikopotezne, mi bo vsakdo verjel; za nas lajike in posebej še za take, ki si ne hladimo s hmeljevim kvasom pre-goreče ljubezni do alkohola, je to dokaj brezpomembno. Brez dvoma je »Mešt'ansky pivovar« ena_ največjih, če ne največja pivovarna na Češkem in nje naprave so v dostojnem skUadu s slovesom izdelka.
Prijazno so nam pogrnili mize in pivo je teklo iz sodčkov sveže in razpe-njeno. Zunaj se je večerilo. Plzenj, mesto tovarn, se je hladilo po vročem dnevu. Veter je razganjal težke plasti dima in po parkih in nasadih je veseleje kot podnevi zasijalo zahajajoče večerno solnce. Zdaj se je lahko Plzenj pokazal v svojem dobrodušnem meščanskem nastroju in po širokih, modernih
ulicah se je razmahnilo veselo življenje, dočim je Gabrinus točil vsem skupaj svoj obilni blagoslov . . .
Georges Pourcel
Sladoled
Koj po Veliki noči se je sladoledarica spet prikazala pred šolskimi vrati: bila je to gospa Mercedes Palafox. Pozimi prodaja kostanj, o pustu cvrtnjake, poleti pa sladoled. Kdo bi se mogel uprtti veseli izkušnjavi njenega glasu:
—	Vanilja! Jagode! Kava!
Deset fantalinov stoji okrog njenega modro in belo pobarvanega vozička z niklastimi nastavki. Njih cči se -x)žreš-no utapljajo v božansko posodo, v kateri počiva najslajša vseh mešanic, in vsi strastno slede gibom debelih Spa-njolkinih rok, ki izbirajo v škatli za kolačke: oblate, školjke ali škrniclje . .
Med fantalini stoji, evo ga, tudi Mi-mile Palafox, prodajalkin sin. Zelo majhen je, plavolas, prebrisan, komaj osemleten. Njegov rožnat jezik že liže suhe ustnice.
—	Mamica, veliko porcijo, tako za deset soldov!
Redko se zgodi, da bt se madame Mercedes, ki vselej spočetka ugovarja, kriči in se španski zaklinia, končno ne vdala pretkanemu nadlegovanju tega zvitorepčka . . .
Zmagoslavno vstipi Mimile na šolsko dvorišče. Počasi, dostojanstveno cuza sladoled in sladostrastie mu .•i.ie z obraza. Cela tropa šolarjev se v'eče za njim.
—	Mimile, samo s koncem jezika!
—	Naj no malo poličem, Mimile!
—	Deset dobrih redov za en kec!
Najbolj zagrizeno moleduje tovariš
Mauger, sršav in smrkav paglavec, ki je videti kot Kup cap.
—	Podobico! predlaga. Glas mu je počen od razburjenja.
To je nekako tako, kot da bi ponujal svojo dušo. Mimile ?a hladnokrvno zavrača in se mu kruto posmehuje.
i- Tvojo podobico? Ha ha, ha! F.di-no. ki si jo mogel iztakniti vse svoje življenje! Kar ohrani ;o! Sicer si'pa pre-ostuden, umazal bi mi škrniceij!
Ubogljivo steče Mauger k vodnjaku in se v trenutku vrne z malo manj nevrednimi usti.
—	Nu, urno, enkrat z jezikom!
Mauger pospravi vse z enim požir-
kom. Pa tega ni storil nalašč. Premagalo ga je. Prisega na to h zares ie ves skrušen. Mimile, ki bi se morai jeziti, mu odpušča.
—	Sicer mi je pa vseeno! Saj poiem sladoleda kolikor ga hočem!
Mauger ga gleda neskončno spoštljivo.
—	Ježeš, vendar, to si srečen!
On pa prav gotovo nikdar ii Imel sreče. Toda sladoled, to je njegova strast. Najrajši ima jagodovega. Kadar se ti cedi po grlu, bi dejal, da piješ prav-
cati paradiž. Toda soldi so doma redki. Pomislite, že od nekega lanskega poletnega dne ni več pojedel cele porcije.
—	Čakaj, jaz ti bom z njim pošteno nabasal želodec. Pa takoj jutri, v četrtek.
Maugerove oči se brezkrajno razpro.
—	Tega ne boš zmogel, de preprosto.
Toda Mimile se napihuje.
—	Saj nisem taka šleva kot ti. Saj poznam sistem D.
Mauger ničesar ne ve o tem skrivnostnem sistemu, toda dovolj <e prekanjen, da se poganja za svojo korist.
—	Na to sem pa res radoveden!
—	Treba je samo, da prideš popoldne na ogel ulice Solferino. Jutri bo prodajala služkinja, ker pojde mama nakupo-vat. Ta služkinja ni hudobna. Prav malokdaj se zgodi, da je ne bi mogel pošteno ukaniti.
★
Naslednjega dne se je Mauger ob določeni uri pojavil na domenjenem kraju. Zares, služkinja je opravljala prodajne posle.
Bilo je to dekle po imenu Concepcion, ki je pred nedavnim šele prišlo iz Španije in ki je lomilo za silo komaj nekaj-francoskih besed. Toda k nesreči je bilo resno in je upoštevalo samo svoja službena navodila.
Mauger in Mimile sta sedela na hodniku nasproti vozu Pri najuglednejšem sladoledu in čakala na usodno uro. Zaman je obračal Mimile pod dolgimi trepalnicami svoje angelske oči in prosjačil z omlednim glasom: »Malo porcijo za dva solda za tega ubogega Mauge-ra!« Španska služkinja je ostala slado-ledje mrzla, nepreprosljiva.
Tega dekleta se je bilo torej na vsak način treba iznebiti . . . Mimile že nekaj trenutkov nepremično gleda tja na konec ulice in je ves nemiren: ali bo pričakovani sokrivec res prišel? Nenadoma se mu razsvetli obraz: baš je zapazil da prihaja vojak, ki stanuje in obeduje pri njih doma in se zdaj vrača v svojo garnizijo. Že se je ustavil pred njima.
—	Ali bi me ne hotela spremiti na postajo, gospodična?
—	Oh! In moj sladoled? je glasno ugovarjala Concepcion.
Vojak ie imel zelo sladke oči in nežne brčice. Njegove besede pa so bile mile in sočne kot sladoled iz jagodovega soka . • •
—	Če hočete, se Mimile vmeša v pogovor, bova ta čas midva z Maugerom oskrbovala prodajo!
—	Samo do postaje, sili zapeljivi vojak.
V duši izkušane Concepcione se vname hud boj. Toda dekle je iz dežele, v kateri se je rodila Carmen. Zato v tem boju seveda dolžnost — ni zmagala.
—	Mimile, je polagala dečku na srce, pazi, pazil . . .
Takoj, ko je parček izginil:
—	Hajdi, Mauger, hop! Prišel je pravi trenutek! Tole posodo, vsak za eno uho, pa v skrivališče z njo!
Pripraven prostor je zelo blizu. Za napol podrto kolibo odložita sladko breme.
—	Slišiš, do sem je tvoja polovica, ukazuje Mimile.
Mauger se spravi nanjo, na določeno polovico. Ž urno tlači mrzlo hrano v iz-nenadena usta in cmoka kot s kropom polit prašiček. Strašansko baše vase sladoled in se nasilno pita z njim.
Joj, toda tudi sredi najizbranejših pojedin se zgodi včasih, da kar na lepem omagamo, oslabimo: imeli smo večje oči kot trebuh.
—	Ne morem več, obžaluje kmalu Mauger.
Treba je poklicati na pomoč še dva poba, ki se nedaleč odtod igrata v soln-cu, da pospravita ostanke.
—	Zdaj moramo pa stlačiti v posodo ravno toliko blata, odloči Mimile. Po-žurite se, vsi k potoku!
Mauger, ki ni tako bistroumnega duha, ne more po takih ovinkih slediti Mi-milovim domislekom.
—	Zakaj pa blata v lonec? se čudi.
—	Zato, da bomo preslepili Concep-ciono. Videl boš, ona vse verjame, kar ji rečem . . .
Vrnila sta se z loncem za sladoled in sta ga prav težko spet spravila na prejšnje mesto. Concepcion se ni še vrnila. Mauger, ki je imel močno obteženo vest in temnordeč obraz, se je zbal za-pletljajev in jo je popihal.
—	Veš, je razložil namestu slovesa, zdi se mi, da sem bolan kot takrat, ko sem prvič kadil.
Mimile je ostal sam za vozom. Potuhnil se je v pozo prodajalca, ki čaka odjemalcev . . .
Evo je, že se urno bliža Concepcion, gologlava in vsa rdeča. Ob pogledu nanjo postane Mimilov obraz tragičen.
—	Concepcion, ji resno dopoveduje Mimile, za časa vaše odsotnosti se je pripetil čudež . . . Poglejte no sladoled, kaj se je zgodilo z njim!
Praznoverna Španka ne najde druge besede:
—	Bengaza de la Madona.
O seveda, Marija se je maščevala, zato sedaj Concepcion pretaka tako grenke solze.
—	Pojdiva domov, svetuje Mimile, povedal bom mami, kako se je ta stvar, zgodila.
In vsem sočutnim ljudem, ki ju spotoma vprašujejo po vzroku te hude bolesti, fante neusahljivo razlaga:
—	Tale uboga Concepcion je hotela z vojakom . . . zato se je zgodil čudež..., da se je sladoled spremenil y blato ....
(Posl. Pavel Karlin)
Lilije
Komaj so se otroci oddahnili po birms skih dobrotah je bila že procesija, prvi korak mladih junakov in bodočih na> rodnih dam v javnost. Mlade, še v de> vištvu vse drhteče breze so prihitele iz logov občudovat parado najmanjših na poti, ki si jo sami posipljejo s cvetjem, potresajo z raztrganimi potonkami. Bela deca z razpaljenimi glavicami ta? v a v zvončkljanju in solncu omamljen na, vsak otrok za se roža prečudna, mndžica za njo pa gazi po cvetju in nikomur se ne smilijo pohojene poton* ke, krvavi madeži v prahu.
ZLATO JABOLKO
In še komaj so pozabili sladoled po vroči procesiji, je že spet praznik. Prvo sv. obhajilo, bela oblekica in sv. Alojs zij.
Lilija, vsa snežno bela, drhteča v opoju iztočnih dišav mu je znamenje devištva. Potonke so se osule pred njo.
Tudi sv. Jožef, patron preljube de žele Kranjske, si jo je prislužil za svo> je potrpežljivo jerobstvo deteta Je> zuščka.
Naš domači limbar, bela lilija — Li> lium candidum — z velikimi rumenimi prašniki je še vedno ponos vrtov na deželi in najlepši okras zlatih oltarjev pri podružnici in na fari.
Učenjaki pravijo, da je bela lilija doma pri morju in je šla že v sred* njem veku po vsem svetu. Morebiti se je pa razcvetela v malih cerkvicah, kjer je na leto le enkrat maša. Tam mašujejo lilije, tam je njih beli duh najslajši.
Zunaj se pa košati omotno dišeče zlato jabolko, kranjski limbar — Li* lium carniolicum — in zvija svoje zla» te, s temnimi pikcami posejane lističe navadno edinega cveta v sladostrasts nih krčih in vsiljivo razširja daleč na okrog svoj težki duh. Zakaj edinemu cvetju je določen le kratek čas — ne* kaj dni za ljubezen. Da ne izumre, duhti in žari z zlatom na vso moč, saj ga je tako malo, da nikjer ne stopa čez mejo našega naroda. Cvete po obron> kih planin in celo doli na Učki, vendar je pa redkost te lilije na srečo doma še skoraj popolnoma neznana. Poznajo jo pa zlasti v Ameriki že vse velike vrtnarske firme, kakor tudi njeno še redkejšo sestro, tajinstveno temnovU joličasto dalmatinsko lilijo (L. dalma-iicum).
Obeh cvet je po obliki podoben splošno znanemv zlatemu klobuku Lilium martagon — ki svoje vijolh častorožne cvetove s temnimi pikicami poveša po svetlih gozdovih. Od doma> čih lilij dviga cvet naravnost proti solncu le ognjenorumeni in rjavo pike časti bokalič — Lilium bulbifarum, ki je doma posebno po travnatih poboč> jih hribov na Primorskem.
Spoznanje, da trajnice najnaravnejše krase vrtove, obenem pa razvoj umeh niškega okusa, ki zahteva vedno bolj izrazitih dekorativnih oblik, sta na eni strani uveljavila stilizirano bizarnost kaktej, na drugi strani pa zahtevata jasno, skoraj bi rekel, tudi stilizirano
KRALJEVA LILIJA
jormo lilij. Lotos, akant, osat, tulipan, nagelj, ki se njih oblike neločljivo me* šajo, palma in hrast, razcvela roža in vinska trta, posebno pa lilija so rast> line, ki so prešle v kamen in monu* mentalnost. Vijolice in šmarnice so pač presežne. Lilija je zlasti v heraldb ki najčešči pojav.
Odkar so Sibirija, Mongolija, Kitaj* ska. Japonska in druge vzhodne dežele odprle svoje rastlinsko bogastvo, je svet pričel občudovati njih lilije ogromnega cveta, čudovitih barv, naj> plemenitejših oblik in krog ljubiteljev lilij se je začel vedno bolj širiti. Če* prav vlada v stari Evropi še mnenje, da je Amerika v estetskih ozirih daleč za njo, vendar se že danes kosa z naj: večjim uspehom, zlasti v vrtnarstvu a starim svetom. V novem so lilije že najvišja moda. Naglo se razvijajočemu svetu ni mogla ugajati počasna, skopa
rast kaktej, za mlado in zdravo Ame* riko je bujna, očarujoča lilija. % Vitka eleganca stebla in listov, le> ' pota cvetnih listov, ki so ozaljšani z . raznimi progami, pegami in pikicami 'ter vedno najbolj apartno skladne bar* j ve so lilije uvedle v modo. Zmagala je i pa sila njih živahne rasti. ^ Preko Rusije so dobili po vojni lit * I lijo, ki daleč prekaša navadno belo. | Upravičeno so jo imenovali za kralje* f v'o — Lilium regale —, saj zraste do i 2 m visoko. Snežnobeli, sloki cveti so v vratu zelenkastorumeni, po sredi listkov z vijoličastim pasom, ki daje cvetu blesk biserov, zunaj je pa cvet , rožno nadahnjen. Regale je iz svoje mrzle domovine prinesla tudi to last* nost, da popolnoma sigurno vzdrži najt hujšo zimo, obenem se pa tudi odreza* na zelo dolgo drži v vodi, ne da bi zve* nela ali odpadla.
Še lepše so razne lilije iz Japonske, kjer jih goje že od pradavnih časov. Kraljica vseh je zlata lilija — Lilium auratum.
Po šest in tudi več ogromnih cvetov bele barve odpre na enem steblu. Vsak listič ima po sredi zlat pas, ki ga ob strani krase proti grlu vedno gostejše vijoličaste pikice, harmonijo pa izpot polnjujejo veliki rjavi prašniki.
Zaokrožene cvetove imajo prekrasne japonske hibride — Lilium speciosum — z belimi in rdeče pisanimi cvetovi ter kitajske tigraste lilije. Nizke so, raznobarvne zvrsti L. Thunbergianum, ki imajo pokončne cvetove in zelo hvaležno cveto.
Našteti vse vrste in opisati njih pestro lepoto je nemogoče in tudi ne* potrebno, ker jih je že mnogo v ceni* kih velikih inozemskih tvrdk, V Nem> čiji jih posebno goji W. Pfitzer v Stutt> gartu, na Holandskem ima pa celo čez 70 raznih vrst C. G. van Tubergen jr. v Haarlemu. Če pomislimo, da lilije vzbujajo občudovanje vsakega člove» ka. ki ima količkaj smisla za lepoto, in se kosajo z vsemi drugimi cvetlicami, obenem pa niso dražje, bo njih pohod po svetu gotovo zmagovit.
Trajajo mnogo let in so vedno lepše ter raje cveto, čim dalje so na istem mestu v vrtu. A tudi v lončkih jih ve* lik del lahko gojimo, ker so zadovoljne s prav skromno postrežbo, ki tudi za> četniku ne dela skrbi.
Lilije zahtevajo zelo redilno, na nos ben način pa ne sveže gnojeno zemljo. Čebula se sadi oktobra ali pa spomlad'
v aprilu, in sicer tako, da je pokrita 12 cm z zemljo. Preko zime se poks.je zemlja z mahom ali listjem, da prst in ž njo čebule ne premrznejo. Spomladi odejo odstranimo. Zimsko odejo za> htevajo hibride Lilium auratum, lancn folium, longiflorum in Henry. Če jih gojimo v loncih, jih posadimo kot hU
jacinte ali tulpe v redilno vrtno zem* Ijo, pomešano s peskom in listnato zemljo. Preko zime lonce pokrijemo z zemljo in na spomlad, ko čebule odže> no, previdno vzamemo ven ter posta» vimo na nekoliko senčen prostor.
Delo, ki ga imamo z vzgojo lilij, se nam v času cvetja stotero poplača.
Roald Amundsen
Kako sem posi
Raziskovalec nisem postal slučajno, ampak po trdno premišljenem načrtu.
2e v 15. letu starosti sem sklenil, da se posvetim raziskavanju polarnih dežel. Takrat so mi prvič prišle v roke knjige velikega angleškega raziskovalca Arktide Sira Johna Franklina. Stivo sem uprav požiral in to je postalo odločilno za moje poznejše življenje. Sklenil sem postati raziskovalec in vse kar sem poslej napravil, sem storil samo zato, da bi dosegel ta smoter.
Metodično sem se začel pripravljati na bodoči poklic z utrjevanjem telesa. Na Norveškem sta se tedaj gojila dva športa: nogomet in smučanje. Slednjemu sem se posvetil z velikim navdušenjem in z vso strastjo. Vsako leto sem se smučal od novembra do aprila. Tako sem obredel vso okolico norveške prestolnice Oslo, ki se je tedaj še imenovala Kristjanija. Poleg smučanja sem se uril tudi v drsanju. Mišice so se mi okrepile in telo mi je postalo žilavo.
Mati se je bala zame in mi je branila iz hiše. Neštetokrat sem bil oštet, ker nisem hotel ostati doma in sem silil v mraz. Meni pa so šle po glavi samo mrzle noči na severnem tečaju. Ko mi je bilo 18 let, sem dovršil srednjo šolo. Vpisal sem se na univerzo v Oslu; izbral sem si medicino.
Oče mi je umrl že v 14 letu, v šestem semestru mojih univerzitetnih študij so pokopali še mater. Ker sem se posvetil medicini samo da bi ustregel njej, sem takoj po njeni smrti obesil šolo na klin. Zadostil sem vojaški dolžnosti, ki traja na Norveškem samo par tednov v letu in nato sem se začel smotreno pripravljati na raziskovalski poklic.
Predelal sem vse knjige raziskovalcev severnega tečaja, ki so mi prišle v roke. Spoznal sem, da je Ahilova peta raziskovalcev Arktide na splošno v tem, da so vodje ekspedicij, niso pa ob-
I raziskovalec
enem kapitani svojih ladij. Navadno so vse ladje, ki so bile opora ekspedicij, vodili pomorski kapitani. Ekspedicije so na ta način imele dva poveljnika. Tako so -nastajali prepiri in nespo-razumljenja. Skoro vedno se je ekspe-dicija razcepila na dvoje. Ti skupini sta šli narazen in sta se na koncu vrnili domov brez uspehov.
Za svojo osebo sem hotel takšno reč izključiti. Sklenil sem torej, da si pridobim, preden započnem raziskoval-sko karijero, kapetana, ki mi bo omogočil, da bom sam svoj gospodar. Poprijel sem se tozadevne prakse in sem se za nekaj let (od 1. 1894. do 1896.) vkrcal na neko jadrnico kot navaden mornar. Sčasoma sem se povzpel do krmarja ter sem napravil skušnjo za kapetana. L. 1897. sem se vkrcal na «Bel-gico», ladjo ki je plula na južni tečaj, da bi raziskovala magnetizem v južno-vzhodni smeri. Namestili so me za prvega krmarja. Ta ekspedicija je bila hudo mednarodnega značaja. Poveljeval ji je neki častnik belgijske artiljerije. ki je služboval prej v francoski mornarici ter je bil izboren kapetan. Na tej ladji je bil za zdravnika Američan dr. Cook, mož, ki je pozneje zapustil žalostno slavo. Znanstveni vodja ekspedicije je bil Romun, njegov pomočnik pa Poljak. Pet mož posadke je bilo norveškega pokolenja, ostali so bili Belgijci. Ekspedicija je bila na potu dve leti. Po velikih naporih in poučni vožnji se je srečno vrnila v domovino.
L. 1900. sem napravil skušnjo za ka-petanski patent in sem se jel pripravljati na praktično delo. Ravnatelj vreme-noslovnega observatorija v Oslu mi je dal priporočila za ravnatelja nemške vremenske opazovalnice v Hamburgu. Odpotoval sem tja. V nekaj mesecih sem si pridobil veliko teoretično in praktično znanje v pogledu magnetie-
nih opazovanj. Vrzeli, ki so še ostale, sem pozneje izpopolnil v Wilhelmsha-venu in v Potsdamu.
Moja prva ekspedicija
L. 1900. sem kupil ladjo za prvo eks-pedicijo. To je bila mala ribiška ladja, ki je imela samo 47 ton ter je biia stara prav toliko kakor jaz. V naslednjem letu sem se ž njo podal v severne vode Atlantskega oceana med Norveško in Gronlandijo ter sem izkoristil vožnjo za oceanografska proučevanja. Pozimi in spomladi 1. 1902. in 1903. sem se pripravljal na drugo vožnjo. Iskal sem
O. NORDENSKJOLD, znameniti raziskovalec južnega tečaja in Gronlandije
prehod s severa na zapad. Z vsemi močmi sem si prizadeval, da bi dobil sredstva, ki so mi bila potrebna za to podjetje. Obračal sem se na mecene znanosti, na učene družbe — dobil nisem nič. Nekateri upniki, ki so mi posodili denar, so celo začeli pritiskati name glede izplačil. Dne 16. junija 1903 je dosegla denarna kriza višek. Oglasil se je moj najnevarnejši upnik, ki je zahteval povračilo izposojene vsote v teku 24 ur in mi je pretil, da bo v nasprotnem primeru zaplenil ladjo, ker sem ga osleparil. Grozil mi je žalosten konec dolgoletnega dela. Toda v tem trenutku sem se odločil za obupen korak. Sklical sem 6 tovarišev, ki sem jim popolnoma zaupal, na posvetovanje. Razložil sem jim položaj in načrt. Pritrdili so mi in sprejeli moj sklep z na-
vdušenjem. Še isti dan opolnoči smo se v največjem nalivu vkrcali na ladjo «Gjoa» ter smo se jeli pomikati proti Skagerraku in Severnem morju. Naslednje jutro, ko se je moj upnik zbudil, smo bili že na odprtem morju. Začelo se je potovanje, ki je trajalo tri leta in ki nam je prineslo uspeh, kakršnega so zaman iskali moji predhodniki cela stoletja.
Začetek »velike pustolovščine«
Tako se je začela velika pustolovščina, na katero sem se pripravljal celo dotedanje življenje. Začel sem iskati severo-zapadno pasažo, ki je mučila toliko sto let vse polarne potnike. Arktično morje je najbrže malokdaj videlo takšno dramo, kakor se ji je nudila z mojo ekspedicijo.
«Gjoa» je bila 33 m dolga in 12 m široka. Plavala je precej na površini. Imela je en sam jambor in eno samo jadro. Preskrbeli smo se sicer s pomožnim motorjem, toda kaj bi ž njim, ko smo se vsi bali ognja in eksplozije! Na Beetchey-Islandu smo se prvič ustavili ter smo začeli beležiti magnetična opazovanja, da bi našli pravec, v katerem je ležal magnetični severni tečaj. Dognali smo, da moramo nadaljevati pot v smeri proti zapadni obali Boothie-Felix. Šli smo dalje in smo dosegli Peel-Sung, najsevernejšo točko, do katere so sploh tedaj prodrli polarni potniki. Tam je bil pred nami Sir Alan Joung s svojo «Pandoro».
Pokrajina je bila docela neraziskana in smo vsak teden enkrat naleteli na koralno otočje, s katerega smo se nekoč komaj rešili. Ladja je obtičala na grebenih in samo mogočen val jo je izpod-nesel in potisnil nazaj v vodo. Le naključju se imamo zahvaliti, da nismo poginili. Komaj smo ušli tej nesreči, že se je pojavil orkan, ki nas je premetaval štiri dni in štiri noči po morju. Veter je pihal od zapada. Pomagalo ni ne sidro, ne pomožni motor; da bi nas valovi ne vrgli zopet na kak koralni otok, sem vzel krmilo sam v roke ter skušal ladjo usmeriti k nabrežju. K sreči je morje četrti dan utihnilo.
To ie bilo 9. septembra, ko se je že nižala polarna noč. Bilo nam je jasno, da je treba sedaj poiskati zimsko bivališče. Našli smo ga na južni obali dežele kralja Williama. Izkrcali smo se v malem zalivu, ki je bil dobro zaščiten
pred burjo in nas je varoval z visokimi planinami. Takoj smo se začeli pripravljati za prezimovanje. Najprej smo spravili na suho zaboje z živili. Zaboji so bili zbiti iz takih desk, da smo jih lahko porabili za postavitev koče. V njej smo namestili magnetske instrumente, ki so bili najboljše kakovosti ter so sami registrirali in se ravnali po mehanizmu ure. Vsako najmanjšo deklinaci-jo so aparati sami od sebe zaznamovali na papirju. Opazovalna koča je ■morala biti prosta slehernih predmetov, ki vplivajo na magnetizem. Zabiti nismo smeli v deske niti enega železnega žeblja. Spojili smo jih med seboj z žeblji iz bakra. Prinesli smo s seboj tudi marmor in nanj smo postavili instrumente. Zdaj je bila naša glavna skrb, da se zadostno preskrbimo z živili. Hodili smo na lov po dva in dva ter smo v razmeroma kratkem času postrelili kakih 100 severnih jelenov, katere smo odrli, njih meso nasolili in ga shranili v kleti pod zemljo.
Srečanje z Eskimi
Nekega dne se nam je približalo pet postav, katere smo imeli najprej za jelene. Šele ko so nam prišli bližje, smo spoznali, da postave niso živali, ampak ljudje. Bili so Eskimi, oboroženi s pu-šicami in loki. Takoj sem vrgel puško na ramo in sem velel isto storiti še dvema članoma ekspedicije. Šli smo jim naproti.
Bili smo v prav neprijetnem položaju, kajti nihče ni vedel, če so ljudje, ki se nam bližajo, naši prijatelji ali sovražniki. Ko smo bili samo 15 korakov narazen, smo se mi ustavili. Obrnil sem se k svojima tovarišema in sem jima zaklical, naj vržeta puške na tla. Spremstvo voditelja Eskimov je storilo isto. Nato smo si stali iz obraza v obraz. Ker se nismo mogli sporazumeti s človeško besedo, smo začeli kimati z glavo in s kretnjami rok ter z barvo glasu smo jim dali razumeti, da hočemo ostati ž njimi v prijateljstvu. Petorica nas je razumela. Povabili smo jih na ladjo, kjer se nam je razodelo, da pripadajo eskimskemu rodu, ki še nikoli ni videl belokožca. 72 let pred nami so njihovi praočetje videli angleškega polarnega raziskovalca Jamesa Rossa, potem pa jim ni prišel noben Evropec več pred oči. Rossa so se spominjali kot davne prikazni in so govorili o njem kot o po-
sebnem dogodku v življenju njihovega plemena.
Na ladji smo petorici gostoljubno postregli. Vprašali so nas naposled, če se lahko naselijo blizu «Gjoe» na nabrežju. Rekli smo jim, da nimamo nič zoper to in kmalu za tem se je približalo našemu taborišču kakih 200 mož, žena in otrok, ki so napravili 50 koč in se spravili vanje pod streho.
Neposredna bližina Eskimov je zahtevala od mene. ki sem poveljeval mali ekspediciji, največjo previdnost. Za vsa divja plemena ima civiliziran Evropec nekaj božanskega na sebi. Posebno zanima divjaka njegovo skrivnostno, smrtonosno orožje, njegove priprave za užiganje ognja in luči, njegova oprema in drugo. Dokler čuti divjak spoštovanje do teh predmetov, je belokožec kolikor toliko varen pred njim. Kakor brž pa izgine ta nimbus, izgubi Evropec vse spoštovanje. Divjak ga začrti in mržnja postane zanj lahko r.sodepolna. Zato sem takoj sklical svoje ljudi in sem jih opozoril zlasti na to. naj se ne bližajo in naj ne segajo po eskimskih ženah, zakaj v takem primeru bi nas divjaki pohrustali.
Severno-zapadna pasaža
Znanstveni rezultati naše ekspedicije so bili presenetljivi. Magnetična opazovanja so bila tako obilna in obširna, da so jih učenjaki proučevali in izkoriščali celih 20 let.
Sedaj smo se podali na iskanje sever-no-zapadne pasaže. Tri tedne smo blodili skozi plitve in tesne prelive, merili smo vodo in smo večkrat obtičali v njeni plitvini. Nepretrgoma smo se trudili, da bi našli prehod v odprto morje na zapadu. Končno smo ga res našli.
Nekega dne nas je spravil na noge klic: «Jadro, jadro!» Glas je prihajal od mornarja, ki je sedel kot opazovalec visoko gori na jamboru. Naš cilj je bil dosežen! Daleč spredaj v zapadni smeri smo kmalu zapazili obrise nekega lovca na kite, znamenje, ki je pričalo, da smo že na odprtem morju. To je bilo že v avgustu 1905. Končana so biia leta dolgih blodenj in nepopisnega truda. Ladja, katero smo uzrli, je prišla iz San Francisca skozi Beringovo ožino in je prijadrala vzdolž severne obale z Alaske.
Tri tedne pred tem dogodkom nisem mogel nič spati in sem prišel tudi ob
ves tek. Zdaj sem postal strašno lačen. Na krovu smo imeli še nekaj razčetr-tenih severnih jelenov. Popadel sem nož in sem kakor s sabljo sekal po njih ter nesel meso v kuhinjo, da so ga na brzo roko spekli, nakar sem ga hlastno po-goltal. Spreletel me je občutek neizmernega zadovoljstva in sreče. Šele pozneje mi je spremstvo povedalo, da sem pred tem dogodkom kazal 50 let, čeprav mi je bilo komaj 33 poletij. Ladja, katero smo srečali, pa je bila «Charles Hanson», srečni datum pa 26. avgust 1905. Obiskal sem kapetana na ladji. Potem smo se usmerili proti Beringovi ožini.
Dne 2. septembra 1905. smo dosegli severno obalo Kanade. Zopet smo obtičali v ledu. Bližajoča polarna noč nam je onemogočila nadaljnjo plovbo. Začeli smo' se torej pripravljati na drugo polarno prezimovanje in smo v tem položaju postali sosedi cele flotilje na kite, ki je takisto zamrznila v ledu in nas je zelo neprijazno gledala, ker so kapeta-ni menili, da jim bomo požrli ves živež. Zgodilo pa se je baš nasprotno — naša mala «Gjoa» je priskočila tej flotilji na pomoč s par vrečami moke.
Severni ali južni tečaj
S tem, da sem odkril severo-zapadno pasažo je bil dosežen prvi cilj mojega življenja. L. 1906. in 1907. sem predaval v Ameriki in sem zaslužil toliko, da sem lahko poplačal vse svoje upnike na Norveškem. Tako sem bil zopet prost; začel sem kovati nove načrte. Po glavi mi je hodil posebno severni tečaj.
Kupil sem staro Nansenovo ladjo «Fram», nabavil si potrebne zaloge in sem celo angažiral nekega letalca z letalom. Baš ko sem se bil pripravil na to podjetje, pa dobim vest, da je admiral Pearry dosegel severni tečaj v aprilu 1909! Ta novica je pomenila zame strašen udarec. Da ne izgubim ugleda, ki sem si ga pridobil v učenem svetu, sem se moral takoj odločiti za nekaj novega. In res, v avgustu 1910. me je odpeljala «Fram» iz Norveške proti južnemu tečaju.
Baš tedaj je iskal južni tečaj tudi ka-petan Scott. Obvestil sem ga, da je tudi moja namera poiskati južni tečaj in na tem iskanju sem celo naletel na skupino Scottovih ljudi, katerim sem ponudil polovico svojih psov. Seveda je bila ta
poudba zavrnjena. Dotedanje izkušnje v polarnem ozemlju so me namreč prepričale, da so psi edina pripravna žival, ki je lahko porabiš za vlako v krajih večnega snega in leda. Psi so močni, žilavi, brzi in inteligentni.
Kapitan Scott je napravil usodno napako, da se na pse ni oziral in je vzel namestu njih s seboj sani z motorji. Ta pripomoček se je izkazal že od vsega početka kot nepraktičen. Tudi shetlan-ski poniji so odpovedali. Motorji in konjički so postali žaloigra kapetana Scot-ta.
Utaborili smo se na nabrežju ob veliki ledeni barijeri, medtem ko je kape-tan Scott prodrl kakih 600 km naprej, da bi na ta način prišel bližje južnemu tečaju. Kmalu pa se je pokazalo, da je vreme v bližini južnega tečaja na kopnem mnogo ostrejše kakoir na ledu. Tam nepretrgoma razsajajo viharji. Scotto-va ekspedicija je trpela in prenesla mnogo več nego naša. To ni povzdignilo njenega duha, temveč je učinkovalo baš nasprotno. Mi smo se dobro zavarovali pred vetrom in ledena barijera, ki nas je nosila se je izkazala pozneje za ogromen ledenik, čigar opasnosti še nismo poznali, ko smo se bili ustanovili na njem. Ta del ledenika se, kakor smo izvedeli iz poznejših poročil, ni premaknil celih 68 let. Od tu smo začeli prodirati proti našemu cilju.
Povedati moram, da so bili psi naša najzvestejša opora na tej ekspediciji. Vozili smo neprestano na saneh in smo vsaka dva dneva vožnje zapustili malo zalogo hrane in drugih potrebščin. Tako smo si olajšali povratek. Medpotoma smo ubijali najslabotnejše pse, da nam niso bili v breme. Podjetje se nam je dobro obneslo. Vzeli smo s seboj toliko psov, kolikor smo jih po predvidenem računu potrebovali za vlako in smo na ta način dosegli južni tečaj decembra 1911. Ostal sem tam s štirimi tovariši tri dni, napravil sem šotor preiskal ozemlje v širini 15 km in razvil norveško zastavo. Mesec dni pozneje, v januarju 1912 je tudi kapetan Scott dosegel južni tečaj. Našel je naš šotor in naše listine, ko se je vračal, pa ni bil več kos naporom in je z vsemi svojimi štirimi spremljevalci žalostno izčrpan poginil v burji, snegu in ledu.
\ - r o o q
Dr. Fran Tučan*
Kamenje pripoveduje.
Zdaj, ko priroda bolj kot kedaj mika ljudi v svoje naročje, v gozdove, v planine, k rekam in na morsko obrežje, čujmo besedo «mrtvega sveta», besedo kamenja. Pripoveduje o davnih dobah zemeljske preteklosti, o strašnih katastrofah, o izumrlih živalih in rastlinah, o prvem svitanju človeške kulture in nje zvezah s kamenjem... Vidimo gibanje lave pod zemljo, nastajanje rud in izbruhe danes že zdavnaj ugaslih vulkanov...
Človek, ki se mu hoče spoznanja, ni nikdar miren. Venomer snuje in kuje, kako bi prodrl v skrivnosti, ki ga povsod obdajajo. Nič ga ne moti, da pri tem prizadevanju naleteva na ogromne ovire; ali jih premaga ali pa pade pred njimi, dokler spet ne vstane in se skuša preko njih preriti k smotru.
Težavna ie pot. po kateri prihaja človeški duh k spoznanju, toda vera v zmago žene človeka nenehoma riaprej in njemu, »ni ne mira in ne mejnika, vse bolj se z drznim prstom tajne sveta dotika«. Dotika se vsega, kar se mu vidi skrivnostno in nejasno, povsod brska in vse prekopava, zlasti še po materi zemlji, na katero ga je usoda prikovala. Kaj se skriva v globinah njegove hraniteljice, kakšni življi divjajo v njeni notranjosti, kaj se ie dogajalo v nji in na nji v dolgih geoloških dobah, kako se je razvijalo življenje — vse to bi človek rad vedel in kot neumoren raziskovalec skuša na vsa vprašanja tudi odgovoriti. Ali kdo naj mu pomaga, da odkrije davne skrivnosti, kijo naj mu da čudodelne ključe, ki bi mu odprli neznane dvore, v katere ie priroda shranila vso nateklo* naše zemlje?!
Človek — vseved je tudi tu našel pravo pot — dobrega vodnika in še boljšega tolmača, ki ga vodi po trdnih stezah in mu pomaga snemati tančico za tančico, ki jo je z veščo roko ovila priroda okoli tolikih svojih tvorb. In £lei — pred nami vstaiaio slike davne preteklosti, jasne in resnične. Vidimo živtieuje. ki ie pred dolgimi stoletji cvelo in odcvelo: vrste se dogodki, ki so davno — pred milijoni in milijoni let — pretresali naš planet, kateri nam je toli^mil in ljub. da mislimo: boljšega in lepšega sploh ni v vsemiru.
Človek je rešil marsikatero svojo uganko v tistem hipu, ko je jel pro-
/
• Predavanje znanega hrvatskega prirodoslov-ca, posneto po zagrebškem mesečniku za popularizacijo prirodnih ved »Priroda«.
nicatl v bistvo kamenja. In čim globlje je proučeval kamenje, vse jasneje je vstajal pred njim nov sveti kamenje je jelo govoriti. In govorilo je tako zgovorno, pripovedovalo je tako vešče, da smo na tem pripovedovanju zgradili vso zgradbo tega, kar vemo in znamo o preteklosti zemlje in življenja na nji. Še več: kamenje nam je razodekj, da naš planet ni osamljen, da ima v vsemiru brate in sestre, ki se po bistvu v ničemer ne razlikujejo od njega. Povedalo nam je, da tudi tam — v tistih nam neumljivo daljnih krajih vladajo enaki zakoni in sile, ki so ustvarili i našo zemljo in ki ravnajo ž njo. Kamenje je pravilo radovednemu človeku, on pa je poslušal to nenavadno pričo in je čutil zadovoljstvo, da se lahko čedalje bolj približuje smotru, za katerim je toliko hrepenel — resnici. Poslušajmo tudi mi govor kamenja, da izvemo, kakšne skrivnosti nam ima povedati...
O vulkanih, ki jih zdavnaj ni več...
Kamorkoli krenemo, povsod se namerimo na kamenje: tvori brda in doline, je tista čvrsta skorja, ki ovija neznane zemeljske globine, nudi shrambo rudninskemu bogastvu, je hranitelj rastlinstva: potemtakem je pogoj organskega življenja, kateremu omogoča postanek in obstoj.
Ce nepoučen človek promatra kamenje, ne bo opazil nič posebnega: neka mrtva, hladna gmota je in nič več. Ali v veščakovi (petrografovi) roki oživi mrtva pečina.
V Moždjencu pri Novem Marofu (Hrv. Zagorje) je majhen hrib. Nizka bela masa moli pokonci in molče skriva tajno o davnih, nenavadno viharnih časih tamošnje okolice. 2e neznaten košček tega kamna, tanka ploščica, debela komaj kakšno stotinko milimetra, na mah izpregovori, ko jo vešča petrogra-
fova roka postavi pod drobnogled. In zdaj izvemo, da je ta hribček nedvomno vulkanskega izvora, produkt nekdanjih izbruhov ognjenika, ki je vrgel na površino ogromno lave; le-ta se je bodisi izkristalizirala v drobne rudnine bodisi strnila v čvrst kamen.
Potemtakem so v okolici tega tako mirnega kraja v davnih časih bruhali ognjeniki. Danes dobro poznamo kemičen značaj in fizikalne lastnosti lave, ki je pritekla tu na dan. Vemo, da magma — raztopljena notranjost naše zemlje — ni prišla na površje že ob bruhanju; skušala je pač pretrgati kameniti ovoj, ki je pod njim od nekdaj ječala, imela pa je premalo moči in je na pol pota opešala. Prodrla je v ta kameniti ovoj; ko je dospela v nove razmere, kjer zračni pritisk in temperatura nista bila toli močna kot znotraj, se je morala prilagoditi novim pogojem. V magmi so nastale izpremembe, kakor da bi nekam oživela in se pripravila na boj. Atomi posameznih prvin, iz katerih je sestavljena, iščejo sebi prikladnih atomov drugih prvin, da se združijo med seboj v nova bitja, v drobne molekule, a le-ti kakor da bi čutili, da jim ni obstoja, če ostanejo sami zase, hite drug drugemu v naročje; tako nastajajo pravilni kompleksi — grude.
Skratka: v magmi nastane kristaliza-cija. Pravilno razvrščeni kompleksi molekul postajajo večji in večji; glej, že se pojavljajo v raztopljeni magmi rudninski kristali. Nekatere rude so se docela razvile, kemična sestava magme se je izpremenila, ko so v tem kamenitem ovoju nastala znatna gibanja; zdaj so popokali nekateri deli in magma, v kateri so se jele kristalizirati rude, ni mogla odoleti ogromnemu pritisku z obeh strani in je z vso močjo prodrla skozi kamenite plasti ter se kot goreča lava razlila skozi vulkansko žrelo, doli po strmih obronkih. Počasi je tekla ta gosta, raztopljena lava. V nji so plavale rude. Na površini se je jela ohlajevati in zgoščevati, molekuli so se gibali čedalje počasneje in se vse težje zvrščali v pravilne mase, dokler se ni naposled popolnoma ohladila in strdila. Zametki rud in drobni kristali v belem kamnu so priča njega izvora in postanka.
Tako nam je tedaj majhen košček kamna, ki srno ga našli pri Moždjencu, razodel davne dogodke, ki jih nepoučen človek ne bi nikdar slutil. Tudi v drugih okoliških krajih je kamenje pripovedo-
valo podobne zgodbe o nekdanjih vulkanih. Vsa severna stran Ivančice je bila prizorišče strahotnih vulkanskih izbruhov. Vemo, da je bil tam ognjenik poleg ognjenika in tla so se utegnila daleč naokrog silno tresti. Ni treba, da bi imel človek preveč bujno domišljijo, če si hoče zamisliti sliko prizorov, ki so se vsak dan odigravali po hribih danes mirne Ivančice. Vse to je bilo davno; utihnilo je vulkansko grmenje, pomirila se je zemeljska notranjost, vendar še danes opažamo posledice nekdanjega vulkanskega delovanja, ki je povzročilo v kamenitem ovoju mnoge motnje, mnoge razpokline, ki skozi nje pritekajo tisti topli vrelci, kakor jih imamo v Stubič-kih, Sutinskih, Varaždinskih, Krapin-skih in drugih toplicah.
Kako so nastajale gore ... ^
Znanost nam ne more niti danes odgovoriti na vprašanje, v kakšnem stanju je zemeljska notranjost. Največji učenjaki so skušali razgnati temo s tega vprašanja, ki stalno muči ljudi, ki se bavijo s proučevanjem našega planeta — vzlic temu je zadeva še vedno nejasna. Medtem ko nekateri trde, da je zemeljska notranjost tekoča in to trditev dokazujejo, devljejo drugi njih dokaze v nič in nam nudijo druge, ki naj bi nas prepričali, da je zemeljska notranjost trda; glej — še tretji prihajajo in pravijo, da je zemlja na znotraj plinasta.
Kdo bi se spoznal v tej kopici domne« vanj, kdo bi nas popeljal iz goščave protislovnih nazorov? Kamenje nam je tu vsaj do neke meje ponudilo pomoč, ker je nedvomno dokazalo, da je snov v nekaterih delih zemeljske notranjosti tekoča in da — podložna zakonom kri-stalizacije prehaja zdaj pod zemljo zdaj na nji v rudni agregat, v čvrsto kamenje. Kamenje nam je razodelo, da se zemeljska notranjost neprestano giblje; to gibanje je posledica tistega silnega pritiska, ki ga kameniti ovoj ustvarja s svojo težo ter povzroča zdaj strašne potrese, zdaj to, da se posamezni deli zemeljske površine dvignejo v visoke planine, zdaj to, da se drugi deli globoko ponižajo: nastajajo doline, kotline in gorska sedla. Vanje prodre včasi voda in jih izpremeni v morja.
Skratka: kamenje nam je povedalo, kako je zemeljska površina dobila svoje raznotere oblike (gore, doline, ravnine
itd.); tudi to smo izvedeli, da je bila vnanja podoba zemlje v raznih geoloških dobah različna, zakaj obličje zemlje se je vsekdar izpreminjalo, se izpre-minja še danes in se bo tudi v bodoče — toliko časa, dokler bo naš planet samostojno telo v vsemiru.
O morju in tropskem podnebju pri nas
Dočim nam kamenje pripoveduje o razvoju trdega, kamenitega ovoja naše zemlje, izvemo od njega tudi o življenju na zemlji in o razmerah, ki so
domišljije, če si želiš predočiti pokrajinsko sliko nekdanje zagrebške okolice, n. pr. v tercijarni dobi:
Daleč, kamor sega oko, se razprostira morska površina; le tu in tam moli iz nje kak otok, izmed katerih sta nam najbližja Zagrebška in Samoborska gora s svojim tropskim rastlinstvom in živalstvom. Morje je polno življenja; poleg kitov in delfinov se podi v njem vse polno rib, vsakovrstnih mehkužcev in nešteto raznih nižjih živalskih in rastlinskih živi, ki pridno sodelujejo pri izgradnji kamenitih naslag — teh, ki bodo čez nekaj sto tisočletij tvorile naj-
POGLED NA nekdanji vulkan
to življenje omogočile in ga vodile. Kjerkoli kopljemo — v mehkem lapo-ru, ki tvori toliko naših manjših hribov, pa po peščencih ali po gostem apnencu in dolomitih, — povsod nam bo kamenje odkrilo katero stran zgodovine naše zemlje.
Obstanimo na obronku Zagrebške gore pri kakem laporastem ali peščenem gričku. Tu je v plasteh kamenja shranjena dolga vrsta okamenelih živali in rastlin, ki ne pričujejo samo o postanku tega kamenja, marveč tudi o razmerah, v katerih so se te živali ali rastline razvijale in živele. Ko proučuješ te okamenine, ti ni treba živahne
IVANČICO, (gora v ozadju)
nižje rebri Zagrebške gore. Tu so predvsem rastlinice, nekake resice — imenujejo jih Lithothamnium — ki ne morejo živeti brez kalcijevih soli, ker jih rabijo za izgradnjo svojega telesca, črpajo jih iz morske vode, kjer se kalcijeve spojine kopičijo v uprav neverjetnih količinah, saj samo v enem letu prineso reke in potoki v morje okrog 926 milijonov ton kalcijevega karbonata. Vsa ta količina izgine, ker jo razne živi porabijo zase. Tudi te Lithothamnium, ki jih je bilo na milijarde in milijarde v tistem »zagrebškem« morju — so trošile ogromne količine kalcijevih soli in jih izpreminjale v apnenec
po priliki tako, kot delajo korale: Počasi so umirale, toda iz kalcijevega karbonata sestavljeni deli so ostali, se kopičili v vse večje mase in so naposled zgradili cela brda.
Medtem ko je torej na podnožju Zagrebške gore valovalo življenja polno morje, so imeli kraji okoli njega nenavadno podobo, ki nam o nji lahko povedo lapori okolice Podsuseda, kjer imamo sledove bujnega tropskega živalstva in rastlinstva. Lapor, ta mehanska zmes apnenca in raznih glinastih snovi, se je sesedal na morskem dnu, kjer so se zbirali koščki raznega kamenja. S kopnega so nosile vode v morje vse, kar so zajele na svoji poti; razen kamenja tudi cela stebla, pa veje, listje in kakšno žival; mravljo, čebelo, metulja, ptiča, sesavca. Marsikaj je dospelo na morsko dno; tu je bilo tudi nekaj kalcijevega karbonata, ki se je jel kristalizirati v apnenec in je tako izpreminjal glen v čvrsto gmoto, v lapor, v katerem so ostali razni rastlinski in živalski ostanki, kakor jih še dandanes najdemo v laporu. In ta kamen nam pripoveduje o bujnih gozdovih Zagrebške gore, kjer so rastle palme, magolije, lovorike, smokve, oljke, cimetovke, kamforovke, — torej rastline, ki zahtevajo žarko klimo. In življenje v teh gozdovih in na kopnem je bilo takisto v skladu s takratnimi razmerami, ki jih je ustvarjalo tropsko podnebje. Tu so se podili ogromni sloni iz rodu dinoterijev in mastodontov, pa nosorožci, tapirji, jeleni in konji, kakršnih dandanašnji ni več in še vse polno drugih, že zdavnaj izumrlih prednikov današnjih živali.
O svitanju kulture ..,
Tako je človek po kamenju dospel k skrivnostim razvoja organskega in anorganskega sveta od njegovih prvih začetkov do naših dni. Izvedel je, da se je organsko življenje počasi izpopolnjevalo, da so se iz nižjih vrst razvile višje vrste živali, da je ta razvoj tekel neizmerno počasi. Neštetih tisočletij je bilo treba, preden se je pojavil tudi človek.
Povdariti moramo, da so prvi kulturni začetki človeštva združeni s kamenjem. Kakor vsako bitje, je bil tudi človek nekoč drugačen. Neuk, nevešč ni imel ne hiše ne doma; z ostalimi živalmi vred se je potepal po pragozdovih in se nag in golorok skrival po
jamah. Koliko ljudi je pač moralo pod-leči v boju z zvermi - s sovražnikom?! Kako naj bi se bil človek branil? Edin up so mu bile roke in noge ter je v nevarnosti ali pobegnil ali pa splezal na kakšno pečino oziroma drevo, kamor se njegov sovražnik ni mogel po-vzpeti. Dolgo časa je bil človek tak revež, dokler se ni domislil, da je segel po orožju. Izkušnja ga je naučila, da se lahko obvaruje, če seže po kamnu in ga vrže na nasprotnika. Po mnogih nadaljnjih izkušnjah je spoznal, da ni dovolj, če zgrabi kamen in ga vrže — treba ga je tudi primerno pripraviti. Tako je naredil prvo orodje — jako primitivno, vendar pa že tako, da je obetalo človeštvu zmago. In minila so nadaljnja tisočletja in človek je bil še vedno v hudem boju z okolico, ni pa imel drugih obrambnih sredstev kot ostro ploščico, ki si jo je znal izklesati iz kamna. Bilo je to še v tercijarni in diluvijalni dobi. V tem svitanju človeštva je imel tedaj .kamen sila važno vlogo.
Nepobitno je namreč dokazano, da so diluvijalni prebivalci krajev, ki so imeli dovolj za orodje primernega kamenja, kulturno bolj napredovali, nego ljudje v pokrajinah, kjer takega kamenja ni bilo. Tako je pračlovek na sedanjih francoskih tleh stal višje od. dilu-vijalnega pračloveka v Nemčiji, ker je prvi imel dovolj pripravnega kamenja, drugi pa ne.
Kamenje je tedaj dalo smer človeškemu kulturnemu delovanju, ono nam je razkrilo vse, kar vemo o prvih sledovih človeškega rodu. Ono nas je ote-lo iz mnogih zablod, v katere je dospel človek, iskaje odgovor na vprašanje o bistvu sveta in življenja, — privedlo nas je k resnici. Ne čudite se tedaj, če radi stikamo po kamenju. Ljubezen do spoznanja nas je prikovala k njemu. Kamenje nas je naučilo ljubiti prirodo, občudovati njene stalne zakone, ki jih navdaja ubranost, kar toli močno deluje na našo dušo, utrjuje vero v naše vzore, posvečuje naš razum in nam ogreva srce za vse, kar je lepega in žlahtnega. Kamenje nam je pomagalo, da smo odkrili skrivnosti prirode in nenadoma občutili, da ta svet ni ustvarjen zgolj za nas, da nismo nika-ka privilegirana bitja, marveč smo le člen v Veliki verigi prirodnih bitij, ki jih vse mučijo iste nevolje in vse čaka enaka usoda.
Univ. prof. baron M. de Taube
Začetki ruske države in nje stiki z Evropo
Prvo poglavje spisa »Rusija in zapadna Evropa v teku desetih
stoletij«
Zgodovina odnošajev Rusije in zapad-ne Evrope se deli v štiri razločno zaokrožene dobe:
1.)	doba oblikovanja in utrditve ruske države pod žezlom dinastije Varja-gov, to je skandinavskega pokolenja, od Rjurika — od IX. do XIII. stoletja;
2.)	doba tatarskega vladanja od XIII. do konca XV. stoletja;
3.)	doba političnega preporoda zapa-du sovražne Velike Rusije, pod nadvlado moskovskih knezov in carjev, koncem XV., XVI. in del XVII. stoletja;
in naposled 4.) doba evropskih pre-osnov od prvih Romanovih zlasti Petra Velikega z napredujočim presnavljanjem Rusije v državo, ki bo tvorno posegala v evropsko mednarodno življenje.
Bližajoč se prvi teh dob, ugotavljamo predvsem, da tu ne bi mogli govoriti o kakršnikoli razliki med Rusijo in Ev-
• Pisec serije člankov, ki jih bomo priobčili kot prevod francoski spisane brošure »La Russie et 1' Europe Occidental« & trave« dix siecles« je podaJ v kratkh, zelo preglednih obrisih zgodovino odnošajjev med Evropo in Rusijo. To je predmet, ki se ga često dotikajo tudi dnevniki v svojih poročilih o ruskem vprašanju, pač enem najvažnejših na svetu iti posebej važnem za Evropo. Mislimo tedaj, da utegne ruska zgodovina s tega vidika zanimati slehernega našega čita-telja, zato smo sprejeli ta prevod v objavo. Naš časopis pa je namenjen najširšim ljudskim slojem, ne samo izobražencem; morali smo tedaj izpustiti uvod, kii premotriva odnošaije med Rusijo in Evropo kot problem, zakaj tako premo-trivanje zahteva že nekaj več znanja. Da bo zadeva dovolj jasna, naj omenimo saimo tole: Na Ruskem se že do Igo borita med setveni dve struji: ena smatra, da je Rusija v vsakem pogledu sestavni deil Evrope, zato mora sprejeti njeno kulturo i<n se povzpeli na višino zaipadnih narodov. Druga struja trdi. da te Rusija nekaj samoraslega, kar zahteva čisto samos talen razvoj in da je po duhu svoje narodne kulture bližja Aziji. Tudi dandanašnji se še mnogo razpravlja o tem; do-čim boljševiki v stplošnem podpirajo poevroplje-nje Rusije hi širijo med ruskim narodom na za-padu vzniki« ideje in nauke, so tako z>vani »ev-raztlc!« za čisto drugo rešitev ruskega »problema«, namreč za usmeritev na vzhod. Citate!! bo imel priliko, da v razpravi ruskega učenjaka Taubela zasleduje razvoj teh odnošajev. — Zaradi lažje umljivosti smo skrajšali nekatere stavke tn izpustili opazke. — Uredništvo.
ropo. Slovanofili 19. stoletja so radi pozabili to dobo, prav tako njihovi sodobni posnemovalci «evrazijci»; vendar pa je to zgodovinsko dejstvo, ki ni zaradi tega nič manj dvomljivo. Kakor bomo takoj videli, se Rusija oblikuje in razlikuje in razvija politično in gospodarsko kot enakovreden član, ki je aktiven in neobhoden v mednarodni zajed-nici Evrope, v tej «republica Christia-nia«, ki se ie začela v tej dobi oblikovati na zapadu. Seveda je ne bi mogli primerjati z bolj starodavnimi, tako rekoč ustanovnimi Člani tega osrednjega društva evropskih narodov, tako n. pr. s Francijo, Italijo, Nemčijo ali Anglijo. Vzlic temu pa njen razvoj sledi čisto naravno za drugimi krščanskimi narodi na obodu Evrope tega časa, kakor na pr. Švedske. Danske. Češke, Poljske ali Madžarske.
Da se preverimo o tem, začnimo naše razglabljanje s kratkim opisom (iz mednarodnega vidika) tistega pozori-šča, na katerem so se odigravali dogodki, ki nas zanimajo. Posebno je treba poudariti, da je sam proces oblikovanja ruske države, ki zajema dobo okrog 150 let, (od srede IX. do konca X. stoletja), že sam na sebi stvarno mednaroden in vseevropski. Velika ravnina vzhodne Evrope, ki se razprostira od Baltiškega do Črnega morja, od Karpatov do Urala, in ki je bila naseljena že v tisti dobi prav tako kot danes s slovanskimi, finskimi in litav-skimi plemeni, je bila pod politično vlado dveh ras. ki sta bili obe tuji domačim plemenom: na severu so vladali Varjagi. v sredini Kožarji.
Varjagi skandinavskega pokolenja (iz rodu tistih, ki so jih imenovali v za-padni Evropi Normane), zlasti pa Šved-je, so polagoma prodirali v vojaških tolpah na jug. Sledili so jim trgovci in obrtniki, često z družinami. Prodirali so mimo dolgih rek ter se tako spuščali z baltiške obale proti Črnemu morju. Zasedli so dolgo vrsto strategičnih in trgovskih postojank ob Nevi, Ladožkem jezeru, Dvini in Dnjepru, skratka: vso progo, ki se je imenovala »velika cesta Varjagov h Grkom«. V sredini je bila
široka »vplivna sfera« vladajočega turkomanskega plemena Kožarjev, ki so imeli bolj ali manj pravilno urejeno kraljestvo že iz časov bizantskega vladarja Justinijana. Upravljali so ga Khagani (židovske veroizpovedi), ki so imeli pravilne politične in trgovske odnošaje z Bizantom in z bagdadskim kalifatom. Kakor Kožarji s svojo prestolnico Itilom (Ajtrahanom), prav tako so bili tudi njih sosedje z Volge Bolgari (takisto turškega pokolenja) posredovalci velike vzhodne trgovine med Skandinavijo in baltiškimi okraji na tej strani ter z Arabijo in osrednjo Azijo na drugi.
Iz strnitve teh dveh poglavitnih po= litičnih sil je nastala ruska država.
ustanovljeno državo; v njen sestav, spadajo v obliki velike konfederacije slo-t vanofinske kneževine z dvema politič-* nima središčema: Kijevom in Novgoro-dom. Tu je vladala rodbina švedskega »k o n u n g' a«, rodu kneza Igor-Ingvara (f 945), sina legendarnega Rjurika, ki je po naših zgodovinskih rokopisih ustanovitelj ruske države (ofi-cijelni datum: 862 1.). Vnuk Igorja, slavni knez Vladimir Sveti, je upeljal v Rusiji okoli 1. 990 krščanstvo, potem ko je z vojaško silo prisilil dve bizantijske »basileis«, da sta mu priznali kraljevsko čast, mu poslali sestro za ženo in duhovnika za krščenje ljudstva.
Pri ustanovitvi in zedinjenju ruske države v IX. in X. stoletju tekmo-
1MEJE SLOVANSTVA KROG L. 800 PO KR.
Prodirajoč vedno dalje proti jugu, so zavzemali po vrsti Ladogo, Novgorod, Pskov, Polozk, Smolinsk in naposled Kijev vedno na progi k Bizantiji, (ki so jo večkrat napadli). Skandinavski pustolovci so potisnili obmejne utrditve Kožarjev in tudi njihov narod tja proti Kaspijskemu morju.
Ta zgodovinska doba se je končala v drugi polovici X. stoletja, za vlade velikega kneza Svjatoslava kijevskega, ki je strmoglavil kraljestvo Kožarjev in nadaljeval pohode proti Bizantu. Od te dobe dalje lahko smatramo Rusijo kot
valo med seboj tvorno ali le trpno sedem politično-narodnostnih enot: slovanska narodnost, finska in del litavske, Varjagi in Kožarji, kateri so se pričkali za politično premoč nad temi narodi, Bolgari z Volge kot bogati trgovci, posredovalci trgovine z Azijo in Grki z Bizanta (skupaj z dunavskimi Bolgari) v vlogi pokrščevalcev na ogromnih ozemljih od ustja Dnjepra tja do Neve. Ta zmes ras in teženj je očitno pospeševala mednarodne odnošaje v novi državi, ki so bili posebno živahni na obodu države.
V prvi dobi edinstva in narodne ne-zavisnosti pod dinastijo Varjagov (do srede XIII. stoletja) se opaža posebno živahno sodelovanje ruskih knezov v* mednarodnem politično-gospodarskem življenju Evrope. V političnem pogledu so kijevski knezi gojili predvsem že zdavnaj utrjene zveze s severno Skandinavijo; te vezi so ostale posebno pre-srčne in tesne do srede XI. stoletja. Prvi rodovi teh knezov so bili pravi nor-manski »vikings«. Celo Vladimir Sveti (980—1015 1.). ki ga ruski slovanofili radi imenujejo že popolnoma slovanskega kneza— je bil po zanesljivih podatkih ruskega učenjaka Pogodina vseskozi varjažski knez.
Politične ideje, verstvo, običaji, vojaška in civilna uprava, vpliv na gospodarsko kulturo, dotok novih življev v
slovanski jezik, celo poezija narodnih pesni »bili n« — vse to pričuje o pretežni vlogi, ki jo je imel v Rusiji varjažski element. Sicer pa so »bratranci« onstran baltiške države — vojniki, trgovci, obrtniki — še vedno prihajali v Rusijo, imenovano takrat »Štora S v i t i o d« — »velika Švedska«.
Ta dokaj močni skandinavski vpliv je dosegel višek pod sinom Vladimira, Ja-roslavom Modrim (t 1054 1.), ki je bil slavni zakonodajalec osrednje Rusije. Oženil se je s hčerko švedskega kralia Olafa, ki je bil tako naklonjen skandinavski narodnosti (tako trdi danski učenjak Thomsen), da bi lahko skoraj videli v tem nekako nasprotovanje slovanskemu življu.
(Konec prihodnjič)
Današnja umetniška priloga
Današnji številki smo priložili reprodukcijo fotografije «Ju'ro na Bledu». Fotografu je uspelo, da je zajel na ploščo jutranje nastrojenje, ko je «šla meglica z jezera», kakor pravi narodna pesem. Vse značilne strani Bleda se zlivajo v ubrano enoto: voda, gore, otok, rastlinstvo. Vse pričuje, da je Bled zares «podoba raja». Fotografija učinkuje kot umetniška slika in bo brez dvoma vsakega naročnika še prav posebej razveselila, saj ga ni kraja na Slovenskem, kjer ne bi bil Bled komu znan po svoji očarljivi lepoti.
Na dosedanjih umetniških prilogah smo podajali naročnikom našega čas sopisa lepote gorenjskega in dolenjskega sveta, le s sliko «Logarska dolina» smo■ prešli na nekdanjo Štajersko. Prosimo ondotne naše prijatelje, ki se bavijo s fotografiranjem, da nam pošljejo v izbiro kar največ levih in zna' čilnih pokrajinskih motivov s slovenske Štajerske. Po dosedanjih slikah je lahko vsakdo posnel, kakšno merilo rabimo pri izbiri slik. Fotografija bodi predvsem fotografsko brezhibna, ker so za reprodukcijo pripravne le najs boljše fotografije. Motiv ne sme biti šablonski kot za razglednice; slika ' mora izražati značilnost pokrajine ali nje nastajanje v tem ali onem letnem času; imeti mora tedaj nekoliko umetniški učinek na gledalca.
Prav posebno bi nam dobro rabili lepi motivi iz Savinjske doline, Po: horja in vzhodne Štajerske (Slovenskih goric).
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din. mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana. Prešernova ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 2" lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino> zemstvo 1 in r>ol r*o'nria na 'efo.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Rihnikar — Za »Narodno tiskamo d. d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.