V e s t n i k. Franc Jožefova ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem. Sklepu učiteljskega zbora v Postojini, o kojern smo poročali v zadnji številki. sta se pridružila tudi g. c. kr. okrajni šolski nadzornik J. Thuma in č. g. katehet A. Brešar. Tako je prav. Gg. c. kr. okrajni šolski nadzorniki in ž njimi vred gg. šolski voditelji naj hodijo z lepim vzgledom naprej in prepričani smo, da bode za njitn vse učiteljstvo kot jeden mož korakalo. ,Z združenimi močmi'1 delujmo, da ta naša ustanova čim večja naraste ter pokažerno 1. 1898. našemu predobremu vladarju, kako znamo ceniti Njegove velike zasluge, ki si jih je pridobil za časa Njegovega vladanja za razvoj ljudskega šolstva. Zelo nas veseli, da se je pridružil k nam tudi č. g. katehet Brešar. Dognano je, da pri vzgoji otrok ne moremo ničesar doseči, če veroučitelj in ljudski učitelj ne stopata z roko v roki. Prepričani srno pa tudi, da bi naše podjetje obrodilo blagodejen sad, ko bi vsi čč. gg. katehetje posnemali č. g. Brešarja ter s tem pokazali, da jim je mar blagor Ijudških učiteljev, oziroma njihovih sirot. Zagotovljeni naj bodo čč. gg. katehetje, da jim bodemo od srca hvaležni. Od raznih krajev nam prihajajo poročila; da se narn bodo naše gospodične koleginje dragevolje pridružile ter pokazale s tem, da nimajo le jednakih pravic z narni, ampak tudi jednake dolžnosti. To je lepo. Živile vse koleginje, ki stopajo z nami v jedni vrsti! Dne 1. sušca bode prvi obrok vplačevanja. Kakor se nam poroča, bodo plačali nekateri gg. tovariši za pol leta skupaj, drugi pa celo za celo leto; učiteljski zbor v Št. Vidu nad Ljubljano, je pa sklenil poslati prve dni meseca rožnika za vse tri letaskupaj. Kakor komu bolje kaže, oziroma kakor kdo laglje plačuje, tako naj si pa uredi vplačevanje. Naše pičle plače naj nikogar ne motijo; saj so starejši naši tovariši živeli še v mnogo slabejih gmotnih razmerab, a vender so nam ustanovili prekoristno ,,Vdovsko učiteljsko društvo" in ,,Narodno Šolo". Navdajati nas mora vedno le misel, da bodemo s to ustanovo obhajali plodonosno oOletno vladanje našega ljubljenega vladarja ter otrokom našim pomagali do boljše bodočnosti. B o g z n a m i! kajti vse naše prizadevanje — piše škof Slomšek — bi bilo brezvspešno, če bi ne dobili blagoslova z nebes! Učiteljski konvikt. Vsaka stvar — bodi še tako dobra in koristna — ima poleg prijateljev in privržencev tudi nasprotnike, katerih pa, kakor znano, ne vodi misel za stvar samo, ampak navadno le osobnost. ^Učiteljski konvikt" je imel s poeetka tudi rnnogo strastnih nasprotnikov, ki so pa sedaj, ko so sprevideli, da stvar lepo in dobro napreduje, popolnoma utihnili — da še celo postali so prijatelji in prav marljivi podporniki ^konvikta". Tudi nFranc Jožefovo ustanovo" bi bil nekdo rad že v kali zadušil, pa — prepričan naj bode, da se mu ta zlobna nakana prav gotovo ne posreti, kakor se tudi konviktovim nasprotnikom ni posrečilo, vdušiti konvikta. Misel o zgradbi učiteljskega konvikta je prodrla že v naš narod in ta nam jamči. da bodemo prej itneli dovršeni konvikt pred sabo, kakor si mislimo sami Porok za vresnlčenje našega lepega nainena so nam pa tudi naši tovariši in tovarišice, ki nabirajo za kunvikt pri vsakej priliki darove ter prirejajo veselice v korist konviktu. Posebno po novera letu se je pričelo prav živahno gibanje v tem oziru. Dokaz ternu so nam dobodki, ki smo jih izkazali v zadnji številki in te, koje izkazujemo danes. Evo jih: G. B. Andoljšek, učitelj v Dragi, je priredil s tamošnjimi prijatelji šole zabaven večer s lombolo, ki je dal čistega dohodka za konvikt 152 K 18 h. (Če je ta vrli tovariš v razvpiti Dragi toliko mogel storiti za našo idejo, toliko več se lahko stori po drugih mirnejših krajih, posebno v večjih vaseh, trgih in mestih. Pri tej priliki naj omenimo, da bodo vrle naše koleginje na mestni slovenski osemrazrednici v Ljubljani, pobirale darove za konvikt pri učiteljskih prijateljih v Ljubljani. Vrhu tega so pa tudi sklenile, dajati mesečno po 40 h. za konvikt poleg določene jim svote za Franc Jožefovo ustanovo. Naj bodo te uzorne koleginje v vzgled in posnemo gospicam koleginjam po deželi! Uredn.) G. A. Arko, učitelj na Vrhniki, je nabral 22 K. Č. gospa Lj. Miličeva je popustila od računa za knjigo ,,Uomača vzgoja" 10 K. Letnino po 2 K za tekoče leto so vplačali gg.: Andrej Žumer, c. kr. okr. šolski nadzornik v Kranji; Matija Janežič, nadučitelj v Dobu; Ivan Barle, nadučitelj v Šmibelu pri N M.; Val. Zavrl, nadučitelj v Begunjah; Ivan Zupanec, nadučitelj v Starem Trgu pri Poljanah; Jožef Svetina, učitelj v Žaljni. G. L. Knific, nadučitelj v p. v Škofji Loki, letnino 4 K; g. Tomo Jelenc, učitelj v Banjaloki je nabnil 4 K. Po 1 K so darovali gg.: A. Novak iz Moravč; Fr. Razpotnik, učitelj pri Sv. Trojici; Anton Pavčič, nadučitelj v Št. Rupertu; Makso Josin, učitelj v Ljubljani; Gr. Koželj, učitelj v Št. Gothardu. Zbrani učitelji-pogrebci pri pogrebu rajnkega učitelja Pleškota, namesto venca 12 K 66 h. Bog povrni stotero! ^Domača vzgoja". Tiskarski stroški za to knjigo so že poravnani, poravnati je še nekaj upravnih. oziroma poštnih stroškov in potem bodo šli vsi dohodki za to knjigo v blagajno konvikta. Kakor vse kaže, se bo ta ,,š p e k u 1 a c i j a" prav dobro obnesla. To se imamo pa, seveda, zahvaliti največ požrtvovalnosti in trudoljubivosti p. i. gg. kolegov in koleginj. Tovariš iz rnoravških hribov nam piše: Tu pošiljam znesek za prodane knjige, proseč še nadaljnih pet izvodov, katere boin skušal razprodati po našem gorskem zakotji: ,Vsi za jednega, jeden za vse". In taki vneti tovariši so nain porok, da smemo upati na boljšo bodočnost. Za Praprotnikov spomenik je daroval g. Andrej Ž u m e r 2 K. Cesarja Franca Jožefa asil za neozdravljive bolnike, katerega ustanoviti je sklenila kranjska hranilniča povodom svoje 751etnice in v to svrho notirala 500.000 gld., zgradil se bode v Vodmatu pnleg poslopja usmiljenih sester. Z zgradbo se prične še pomladl. Častno občanstvo. Občini Ježica in Černuče sta irnenovali za častna občana g. deželnega predsednika Viktorja barona H e i n a in okrajnega glavarja g. Ferd. markija G o z a n i j a. Osem novcev na dan draginjske, oziroraa stanarinske doklade je privolil deželni zbor mestnim učiteljem ljubljanskim. Zdaj bode ljubljansko učiteljstvo res lahko dihalo! Značilno za današnje razmere je pa posebno to, da šolski sluge toliko dobodo, kakor šolski voditelji. Čudno, res čudno! Šolska oblastva nakladajo nam leto za letom večje in težje breine v šoli, grootno podpirati nas pa nihče ne rnara. Ni čuda torej, da je pomanjkanje učiteljev na Kranjskem leto za letom večje in da narašča tudi število onih, ki nimajo poklica do tega vzvišenega stanu, ampak jim je učiteljski stan le nekak refugium. Vzrok temu pa tiči v naših žalostnih gmotnih razmerah! Tudi pro domo. Odgovoriti rripiarno besedarn, katere je prinesel ,,Ljubljanski Zvon" na platnicah zadnje svoje številke kot odgovor Gorjančevi ,Zmesi", v kateri je kritikoval pisavo Košeeve povesti ,,Saina svoja", s katero je v živih in prikupnib barvah opisal unteljsko osobje štirirazredne ljudske šole v trgu T., osobje — jedino inteligencijo onega kiaja, katero pa ni bila družba za Milko. — Razunmo je, da gospod urednik zagovarja pisavo svojega sotrudnika in dokazuje, da bi drugače sploh ne inogel pisati. 0 tem nečemo izgubiti nobene besede. Mislirno si le, kakšne vspehe ima tista šola, kjer se družita nje učitelja s po konjskem potu sinrdečimi vozniki, umazanimi krnetji in tržani, kjer prodaja svojo sitnost osoren, nadušljiv starec-nadučitelj in kjer životari štiridesetletna devica-učiteljica! Če je ta jedina inteligencija taka, tedaj mora biti drugo Ijudstvo kar zdivjano in mladina do skrajnosti zanemarjena. Radi bi znali, kje je ta blažena šola, in čudom se bomo potlej čudili, da je že ni c. kr. dež. šolski sv5t razgnal na vse štiri vetrove. Nihče se ne bi izpodtikal nad tem, ko bi si pisatelj, pa naj bo potlej ta ali oni, Kosec ali koleginja Ivanka, izbral učitelja svoji povesti junaka in ga očrtal tako, da bi se človeku pristudil še bolj, kakor oni štirje. Saj vemo vsi, da ga ni stanu, kateri bi ne irnel takih eksemplarov. Pri najboljši volji pa si ne rnoremo domišljati, da bi jedna šola bila zavetišče takemu cvetu našega stanu. To so bile naše misli, ko smo brali one stavke, in tako je mislil tudi naš dopisnik Gorjanec, proti katerernu so v prvi vrsti naperjene ostre in žaljive besede gospoda urednika rLjubljanskega Zvona". Izjavljamo torej lojalno, da ni ^Zrnesi" pisal Gorjanec iz osebne mržnje bodisi proti pisatelju, bodisiprotiuredniku. Gorjanca, kateri je bil tisti čas — v počitkih — na potovanji, opozoril je na ono pisavo nek gospod uradnik, s kateritn se je seznanil. Dejal je: rNo, ta vas pa je lepo dal!" Potlej šele, ko se je vrnil domov, čital je povest in spisal odgovor. Tako nas je zagotovil g. Gorjanec sam. Bil je torej neučitelj, kateremu so se zdele one besede neprimerne, a mi smo na svoja ušesa čuli od mnogih neučiteljev in celo dijakov obsojati omenjeno in v našem listu kritikovano pisavo Koščevo. Da ne izvira dotični odgovor iz nikakoršne nenaklonjenosti, dokazuje tudi to, da smo prejeli več dopisov o tej točki. - Saj to stvar tudi g urednik ^Zvonov" sam omeuja v svojem odgovoru. Da pa ne bo nihče tega napačno tohnačil, ali si morebiti mislil, da se je hotel urednik ^Tovari.šev" rešiti iz zagate, ohraniti se nekrivega v tej pravdi ali opravičiti se pred ^Zvonovim" uredništvorn, moraino odkrito povedati to-le: Ko smo poslali ,,Zvonuu knjigo ^Domača vzgoja" v oceno, napisali smo na dopisnici, da ptinese naš list v novoletni številki spis contra .Sami svoji\ Dobili stno jih več, a jednega ne moremo zavreči, ker je naj mirnejši, dasi sino tudi tega skrajšali in oblažili. Razvidno je torej, da nismo iskali prepira, niti surovosti, hoteli srno le pokazati, da živimo in da ne moremo biti z vsem zadovoljni in vedno molčeči. Še toliko povemo, da, ko bi nihče ne pisal, oglasilo bi se urednišlvo samo, pa četudi se s tein komu zameri ali ne ! Ivanki, ki je stopila za Kosca v boj v rSlov. Svetu", ni vredno, da bi kaj več odgovarjali. Ona še poleg vsega tega misli, da je Gorjancu naša književnost atneriški pragozd, kamor še ni prodrlo človeško oko! Morda se je pa Gorjanec prej smejal Jurčičeveniu šolmaštru Zrnuznetu, nego je gledala bojevita Ivanka luč božjega solnca. Sicer pa mora biti že precej v letih, kakor tista devica iz trga T., ker ve tako natanko za vse rodbinske in hišne razmere pokojnega nadučitelja Govekarja. S tem bodi od naše strani ta zadeva končana. Nimamo časa niti prostora, da bi se še dlje o tem pravdali. Če čuti ljuba Ivanka toliko vnerne za naš stan, naj se poprime dela za naš konvikt in našo ustanovo. — Tako bo koristila svojemu stanu več, kakor pa da suče uma svetli rneč za druge. Sicer pa želimo mogo vspeha tej novodobni devici orleanski! Končujemo pa z besedami ^Ljubljanskega Zvona": Poleg vsega tega smo trdno prepričani, da je v tej reči ne le večina slovenskega občinstva sploh, ainpak tudi večina narodnega učiteljstva na naši strani. In ta iskrena zavest nas s pridoin tolaži. Uredništvo vUčiteljskega Tovariša'1. Prošnja. Naš slavni skladatelj Anton Nedved je izdal in založil meseca sušca lanskega leta najnovejšo svojo skladbo ,Domu in ljubezni", katere pa še malone nič ni razpečal. Naprosil nas je, naj v listu opozorimo nato č. gg. učitelje. Prosimo torej gg. t.ovariše, naj se ozirajo na to prošnjo in naj naročajo zase, za čitalnice, bralna in pevska društva omenjeno skladbo, katera se dobi partitura s 4 glasovi a 60 kr., posamezni glasovi a 5 kr Dobiva se pri skladatelju, Frančiškanske ulice št. 12, pri Milicu, Zagorjanu in Giontiniju v Ljubljani. Predpustne mušice. Na pustni torek se bo igrala v Ljubljani v BUčiteljskem domu" izvirna slovenska drama: rUporaba samoglasnikov" ali ^Velikodušna velikodušnost". Žalostno-vesela igra s petjem v jednem prizoru. Osebi: Prvi šolski sluga, drugi šolski sluga. — Prvi šolski sluga: Torej, kolega servus, podporo bova dobila, podporo! — Drugi šolski sluga: A! — Prvi šolski sluga: In sicer ravno toliko, kakor naši predpostavljeni gospodje direktorji in učitelji. — Drugi šolski sluga: E! — Prvi šolski sluga: Glej, kolega, pa nisva toliko časa trgala hlač po šolskih klopeh, pa uživava iste dobrote, velike dobrote. — Drugi šolski sluga: I! — Prvi šolski sluga: Reci, da nimajo dobra srca vedno odprtih rok za siromake! — Drugi šolski sluga: 0! — Prvi šolski sluga: Prijatelj, združiva vsak svoj glas v navdušeno pesern in zapojva slavo našiin očetom! — Oba (zapojeta po znanem napevu ,0, niein lieber Augustin:") U, u, u, u, u — u — u! — (Splošno navdušenje.) Katerega rodii je! — A: Ali si čital ^Slovanski svet?" B: Kaj pa je? — A: Ivanka se je nazobala konopelj. — B: Kaj praviš? — A: Neka Ivanka učiteljica poje srnrtno pesem nesrečnemu Gorjancu. — B: Ha, ba, kdo pa je ta Gorjanec? — A: Bog sam naj ve. Kdo pa je tista Ivanka? — B: Zvedel sern troje. — A: Govdri, prijatelj! — B: Pivič: Tista Ivanka ni Ivanka, ampak rnoškega spola je! — A: To je verjetno. Silno moško in odločno piše. — B: Ge je ženskega spola, posodila je samo svoje ime onemu, ki je tisto spisal. — A: Ti si vsegaveden, pfijatelj B! B: Toda pravega irnena ni dala. — A: Kako to? — B: I, der kluge Mann schweift nicht nanh dem Fernen, um Nahes zu finden! V e d n o g o s p o d a r. — Ar.: Ali ste prišli na maškarado, gospica ? — Br.: Da, gospod vodja. — Ar.: Piav, prav. (Gospica učiteljica Br. zapleše. Gospoda vodjo Ara. strese jeza) Ar.: Gospica učiteljica, kot šolski vaš voditelj vam prepovem plesati! (Br. pleše naprej, Ar. poči od jeze.) Zagrebška rišja dekliška šola je irnela koncem prvega polletja 265 rednih učenk in 18 izrednih. Prvo poluletje se je zaključilo na ljubljanskih ljudskih in stednjih šolah v soboto, dne 15. t. m. z zahvalno sv. maso. Umrl je dne 27. prosinca t. 1. ob 2. uri zjutraj nanagloma učitelj J. Pleško v Idriji. N. v m. p! I. izkaz darov za spomenik V. Ribnikarja: Gospa Fianja Ruech iz Tržiča 5 gld.; gdč. Ivanka Arko iz Dol. Logatca 5 gld.; g. R. Šeber iz Postojine 3 gld. in g. J. Dimnik iz Ljubljane 2 gld. Srčna hvala! V Dolenjem Logatcu, dne 10. svečana 1896. Ivan Šega. Bukovinski deželni zbor je znižal ljudskim učiteljem dobo učiteljevanja od 40 na 35 let. Ali bi pri nas ne bilo mogoče kaj tacega doseči? Leta 1883. so učitelji litijskega okraja poslali jednako prošnjo visoketnu deželnemu zboru, a so na predlog gosp. poslanca Šukleja propali. Poskusimo še jedenkrat! Stvar je važna. C. Zahvala. Slavni odbor ^Narodne šole" blagovolil je v minulem letu tukajšnjim tevnim učencem podariti mnogo pisalnega blaga. Za ta blagodušni dar se mu v irnenu obdarovane šolske mladine najtopljeje zahvaljuje Knežak, dne 8. svečana 1896. V. Pin, šolski vodja.