• •• Politični klubi v naši organizaciji Razvoj naše sedanje nepolitično usmcrjene stanovske organizacije od predvojnih in deloma tudi nekaj povojnih let je vsaj vsemu slovenskemu učiteljstvu znana in celo globoko sodoživljena stvar. Ta razvoj je bil nujen in izsiljen po tcžkih izkušnjah, ki jih je učiteljstvo napravilo s svojimi politično orientiranimi združenji. Zato pomenja 1. 1926. v zgodovini našega gibanja važcn prelom z večdesetletno organizačno tradicijo. Ce upoštevamo tedaj obstoječc nazorske razlike, ki so bile odločujoee za grupiranje slovenskega učiteljstva, moramo šele razumeti vso težo argumentov za prelom tega organizačnega kriterija. Bič strankarske zagrizenosti jc padal izmenoma po hrbtih učiteljstva in sicer vedno ob pasivnem zadržanju in neprikriti škodoželjnosti neprizadetega dela stanu. Ker pa so bile te izmene režimskih strank zelo pogoste, sta oba dela prejela za svojo škodožcljnast prav tako pogostoma svoje zasluženo plačilo in navadno še nekaj več od svojcga zasluženja. Tako so nas stranke končno le izmodrile — priznamo sicer lojalno, da niso imele lahkega posla — ter nas prisilile v skupno organizacijo, kjer se je začela trda, a resna vzgoja k medsebojni strpljivosti iu spoštovanju. Idealna skupnost to še vedno ni — kaj bi ,si to prikrivali! Vedno in vedno silijo stare partijanske strasti na površje, toda z eno — in to prav veliko razliko. Taka iztirjanja so danes delo posameznikov, ki niso najboljši v učiteljiskih vrstah in ki skrivajo svoje sebične namene skrbno pred dncvno svetlobo, ker so gotovi odločne obsodbe vsega ostalega zavednega in moralino visoko stoječega učiteljstva. Vodstvo organizacije skrbno varuje nepokvarjeno stanovsko smer sedanjega združenja ter se ne da odvrniti od nje kljub marsikaterim nevšečnim pojavom od vseh sitrani. Govoriti v imenu celokupnega stanu daje vodstvu vendarle vse drugačen avtoritativen pomen in moralno višino kakor nastopanje zgolj v imenu momentano zapostavljane ali favorizirane učiteljske skupine. Najlepši dokaz za to je dejstvo, da ne morejo ob pogo§tih intervencijah organizačnega vodstva predstavniki oblasti odrekati našim argumentom niti prayne, niti moralne opravičenosti ter da sprejemajo zato naša načela personalne prosvetne politike brez pridržka v vsem dbsegu. Če to skupno spoznanje in stališče nc rodita takih rezultatov, kakor bi si iih želelli vsi nepristranski zastopniki oblasti in učitelistva, je trcba iskati še vedno krivce v tistih razmerah, ki se jim je hotelo slovensko učitcljstvo izogniti prav z novo deklaracijsko smerjo svoje stanovske organizacije. Med ueiteljskimi pristaši vsakokratnega aktualnega režima se pojavljajo še vedno posamezniki, ki.si od tako usmerjene stanovske organizacije ne morejo obetati izrednih osebnih koristi, zato se zatekajo v režjmsko usmerjene politične klube po »pomoč in zaščito«. Naj opozoirimo vse take politične konjunkturiste v naših vrstah na dobo iz režima JNS, ko se jc hotel napraviti prvi tak poskuis z režimskimi političnimi klubi in igrati za hrbtom stanovskega vcdstva odločujočo vlo«o, s kakšno vehemenco je stanovsko zavedno učiteljstvo prekrižalo zahrbtne namene takih »tovarišev« in izločilo zgolj političen kriterij iz svoje organizačne prakse. Protiudarec se je posrečil v razmeroma kratkem času. Hujši tak naiskok je imeila paralizirati naša organizacija na zadnjih dveh državnih skupščinah v Skoplju in Zagrebu. Nič čudnega! Sedanja opozicija politično zainteresiranih »tovarišev« je imela tudi vse drugačno oporo, ki se je nemilo iziražala na mnogih stanovsko zavednih posameznikih. Kljub temu je itudi ta udarcc prenesla naša nova smer brez večjih pretresljajev. V Sloveniji smo fcili še razmeroma na varnem pred sličnimi »načelnimi« korekturami svojega novega stanovskega stremljenja. Vemo pa, da ozračjc tudi pri nas ni več čisto. Dokaz za to gibanje imamo že delj časa v rokah, toda proti tajnemu delu je javnim in čistim argumentom težko uveljavljenje. Z zadoščenjem ugotavljamo. da odklanjajo tako škodijivo dclo tudi oni naši člani, ki stoji politično blizu ali na isti liniji teh »novodobnih« reševalcev učiteljske ušode. Zadnja številka »Slovenskega učitelia« odklanja delovanje »nekega posebnega društva, ki baje obstoja v (neki) podružnici ali poleg nje. Smoter mu (pa) ni nc pedagogika, ne krščanska kultura, temveč politika«. Tovariši v »Slomškovi družbi« so na pravi poti. Če tse tak plevel pravočasno ne zatre, jadra naša organizacija neizbežno zopet v razmere, iz katerih smo se pred leti rešili Ie z največjo težavo.