Štev. IS.	IV» Dunaju, S5. maja 1896.	Letntlc IX.
Koronanje v Moskvi.
Ob pripravljanju in vršenju koronanja carja Nikolaja II. in carice Aleksandre Feodorovne zapazil si po velikih zapadnih novinah izredno redko, da, izjemno, doslej osamljeno prikazen: skupno časopisje, prijateljsko in drugače Rusiji sovražno poročalo je nepristransko, bolj blagohotno, nego nenaklonjeno, o svečanem in posvečenem koronanju ruskega imperatorja in njegove visoke družice. Kar si drugače zvedel le iz ruskih knjig in virov, naštevali so podrobno in natanko listi, angleški ravno tak<5, kakor francoski, italijanski ravno tako, kakor nemški v pruski Nemčiji in Avstro-Ogerski. Navajali so ti listi vse tiste razlike od zapadne civilizacije, katere dajajo ruski državi in ruskemu narodu poseben značaj, poseben kulturui tip. A niso z zaničevanjem opisovali ruskih navad in običajev, temveč spoštovanjem, kakor posebnosti, dostojne velikega naroda in vredne, da se ž njimi ponaša ruski narod, kakor ceni Zapad svoja kulturna svojstva.
Druga izrednost ob sedanjem Moskovskem koronanju je ta, da so se slavuosti udeležili odposlanci treh svetov: Evrope, Azije in Amerike. Države in dinastije teh svetov so odposlale k koronanju veče ali manjše deputacije, ali pa so sami dinasti došli, kakor knez črnogorski, knez bolgarski. Velika Rusija je sama udeležila se pri največem številu najrazličniših deputacij iz evropske in azijatske Rusije. Rusija sama, specijalno stara prestolnica Moskva, je razkrila bogatstvo svojih zakladov in svetinj, svoj podedovani in moderni lišp, poslaniki raznih velevlastij so pa po svoje tekmovali, da so ob velikih stroških poveličevali skupni lesk in blišč.
Dasi se uže več stoletij ponavlja koronanje, poprej ruskih carjev, sedaj vseruskih Gosudarjev ali Imperatorjev, dasi so bila koronanja sosebno v tem stoletju v velikem stilu in bliščobna, vendar je mnenje jednoglasno, da velikosti, krasote in bliska sedanjega koronanja ni doseglo nobeno poprejšnje. A tudi v tem so misli jedine, da Rusija ni bila nikdar poprej na tak6 visoki stopinji notranje sile, zunanje mogočnosti in obsežnega mednarodnega vpliva, kakor sedaj, za carja Nikolaja II. Povdarjajo, da od carja Nikolaja je zavisno obče politiško položenje, in pozdravljajo ravno tega carja v preverjenju, daje miren, in da želi ohraniti mir.
Mir ugaja zapadni Evropi zlasti od ruski strani, in ista Evropa se opira na mir Rusije tudi radi tega, da vodi sedaj zunanjo rusko politiko knez Lobanov. Ruski listi sami, zagotavljajo, da svetovni mir se ohrani, kolikor je zavisno od Rusije, ter pristavljajo, da poslednja ima važnejše in
veče zadače, nego so jej odmerjene na Balkanu, radi katerega bi zapadna Evropa toliko rada zavlekla rešenje evropsko-vstočnega ali turškega vprašanja. Rusija je preverila Evropo, da ima posla v Aziji v mnogo večili merah, in da jej je Balkan v primeri s tem le malenkost. Evropa je torej pomirjena, zato se prosto oddiha in ima vsaj sedaj prilike in volje, da v velikem priznava silo in mnogočnost Rusije.
Koronanje ruskih carjev pa ni samo zunanje praznovanje; ono je resnično velikega pomena, in sicer v verskem in politiškem pogledu. To Zapad tudi dobro razumeva in je tudi radi tega še posebe s popisi odlikoval to slavnost. Ruski narod je zares veren in pošteva tudi sveto opravilo koronanja in maziljenja svojega imperatorja z vso zaresnostjo. Car je Rusu pravi Gosudar, kedar je venčan in pomaziljen. Zato zavlada vselej velika radost ob zvršenju tega dogodka. Narod vseh slojev se poljublja ob uri, ko se naznanja zvršenje koronanja in svetega poma-zanja. Vsa dela carjeva dobivajo po koronanju drug pomen.
Vera ima v Rusiji narodno cerkev, in vera pa narodnost ste v ruskem narodu združeni v pravo jeduoto. V Rusiji ni propovednikov, ki bi se drznili ločiti vero od narodnosti, in ki bi lehkomiselno prodajali narodnost, da bi se ohranila vera. V Rusiji bi se izgubila 2 narodnostjo vera in z vero narodnost; vera in narodnost ste torej ruskemu narodu jednako sveti kot nerazdeljiva jednota Ob sedanjem koronanju sta car in carica, in je bilo vse spremstvo, kakor ves narod, v narodnem kraju, in tudi to kaže, da najviši državni činitelji spajajo z verskimi opravili narodnost, kakor je naroden cerkveni obred in cerkveni jezik.
Venčani in pomazani car ima še le pravo moč na narod, in zapadna Evropa pošteva tudi to dejstvo, ko pozdravlja sedaj ruskega koronanega carja. Evropa vé, da, kar ukrene car, to je ukaz skupnemu ruskemu narodu. S tem ni rečeno, kakor napačno tolmači zapadna Evropa, da ukrepa car z absolutno voljo ali morda samovoljo. Res, da v Rusiji nimajo in ne žele imeti ne ustav, ne parlamentov pa zapadno-evropskem kroju; mesto tega pa ima car okolo sebe razvetljene može v kolu državnega soveta, in ti mislitelji ter v občem delu osiveli dejatelji sovetujejo carju, predno se odloči za kak ukaz ali zakon. Odtod je možno umeti, da ima Rusija uže mnogo naprav, za katere se še le boré po zapadnih ustavnih parlamentih. A to je resnično, da ruski narod je carju udan, in da ga sluša, kedar ukaže kar si bodi. Razvidno pa je, da absolutna volja carjeva ni toliko opasna, kakor je opisuje kak zagrizen Poljak ali pa latinizator, ki veruje poljskim virom.
Zajedno se ruski prestolonasledniki zaresno pripravljajo za svoje poznejše dolžnosti, in sedanji car Nikolaj II. je uže rano sposobil se za vladarske posle. Poleg obče izobrazbe in znanja ' ruskega, poljskega, angleškega, francoskega, novogrškega in starogrškega jezika pridobil si je posebno znanje realnih predmetov, in poleg novejše obče in ruske zgodovine tudi znanje narodnega in občega državnega gospodarstva. Potovanje v Indijo, Kitaj in Japan, ter povrat črez Sibir v Rusijo mu je razširilo obzorje in sosebno tudi utrdilo razum, kak6 je treba ravnati z narodi. Postopanje Angležev v Indiji mu ni ugajalo, in to je znamenje, da si je prisvojil drugačne maksime, kak6 se pridobiva ljubezen in udanost tudi tujih in divjih na-rodnostij. V obče ima ruski človek obširno obzorje, ker vidi toliko plemen pod ruskim žezlom, spoznava, da plemena se razvijajo po svoje, da se jim da le potrebna svoboda, in je zato tudi vsak Rus tolerantnega, human-nega mišljenja v mnogo veči meri, nego pa nekateri zapad-niki, ki se sučejo v ozkih geografičnih mejah in so tudi drugače zares omejeni duševno in moralno. Širše rusko mišljenje pa se popolnjuje z mišljenjem ruskih državnikov in vladarjev, in taka je tudi z Nikolajem II.
Dasi niso vedeli, kak6 bode postopal pred poldrugim letom nastopivši car Nikolaj, je bilo vendar to tolažilno, da se je bil izjavil, da hoče biti dostojen naslednik svojega očeta. Njegova mati Marija Feodorovna se trdno drži nazorov pokojnega Alexandra III., carja Mirotvorea, in je v politiki sama imela velik vpliv na poslednjega. Isto tako vpliva na svojega sina Nikolaja, in ta je ves čas kazal, da zveza s Francijo mu je ravno tako draga, kakor njegovemu pok. očetu, in ta zveza je sedaj, kakor se razvidi iz raznih pojavljenj, še trdnejša, nego poprej. Francija se je za koronanje jNikolaja II. oblekla praznično, vojakom je dala 1 dan prostosti, mosta so se okrasila, in predsednik Faure je izrazil carju in carici naji&kre-nejše čestitke. Črna Gora je dobila od carja Nikolaja la-dijo orožja, in knez Nikola I. je takoj ob nastopu carja Nikolaja II. razglasil, da v prijateljstvu k Črni Gori je ta ostal veren naslednik očetov, ki je videl v črnogorskem knezu jedinega svojega prijatelja.
Razmere med Rusijo in Bolgarsko so se zboljsale po nastopu carja Nikolaja, in v obče so razmere na Balkanu ugodniše za Rusijo za sedanjega carja. Namere Anglije, da bi se vguezdila in utrdila v Mali Aziji, je Rusija preprečila, s tem pa pridobila na svojo stran tudi Turčijo. Glede na Egipet postopa Rusija sporazumno s Francijo; obema je do tega, da bi Anglija ne dobila prevelike moči v Egiptu in na Sueškem prorovu, in iz istih razlogov je Rusija tudi za samostalnost Habeša ali Abe-sinije. V kitajsko-japonski vojni je Rusija pridobila velikih' moralnih vspehov, v Kitaju si je utrdila svoj vpliv, in tudi Japonska spoznava, da jej je treba zaresno pošte-vati Rusijo. To so velikanski vspehi ruske evropske in azijatske politike, katera gleda na razvoj tudi daleke bodočnosti, in te politike se drži car Nikolaj II.
Evropa zapadna ima sicer prikrite namere, a vendar se sedaj klanja Rusiji, in ta zopet pozna iste načrte. Vspehi ruske politike, ki se razločuje od angleške v Aziji, vzbujajo naposled strah in spoštovanje; no strah se kroti z miroljubnostjo sedaj koronanega carja Nikolaja Ir. V postopanju sedanje ruske politike množe in krepe se simpatije azijatskih narodov; evropski narodi pa morejo, ako so odkriti, zatreti tiste laži, kakor da bi hotela Rusija preploviti zapadno Evropo. Rusija ima dovolj drugega in hvaležnišega posla, ona nosi civilizacijo v Azijo; za evrop-
ske Slovane pa je uže to povoljno, če ne dovolj, da Rusija obstaje; obstanek te velevlasti je za te Slovane, z vklju-čenjem Poljakov, veče poroštvo varstva, nego še toliko ponujana ali vsiljevaua neposredna pomoč kake zapadne države. Kaj bi počeli šovinisti zapadnih narodov z malimi slovanskimi narodi, da bi ne imeli straha pred Rusijo? Naj klevečejo zapadniki, kar hočejo, o agresivnosti Rusije ali pa o namišljenem panslavizmu zapadnih Slovanov : Rusija ne potrebuje zapadnih Slovauov, in ti Slovani ne teže politiško k Rusiji: ti Slovani se radujejo, da je Rusija mogočna, ker ob obstanku njene sile morejo sami, bez njenega neposrednega vplivanja, boriti se za svoj obstanek in za svoja prava. Mali slovanski narodi bi bili bez obstanka Rusije in ruskega naroda prava ničla, kakor je to v posebni zvezi trdil še te dni Bismarck o Madjarib, potem Norvežanih in Ircih; ob obstanku mogočne Rusije pa dobivajo ostali Slovani moralno pomoč za pogum, ki jim je potreben v narodnih borbah. Tega obstanka se radujejo, kakor so radujejo mogočne Nemčije tisti Nemci, ki so raztreseni po svetu zunaj mej pruske Nemčije. Koronanje carja Nikolaja II. je zasvedočilo svetu o mogočnosti Rusije, in slovanski narodi zuuaj Rusije, če odštejemo Poljake, so odkrito vesele prospevauja in slave te velesile in velikega, 130 milijonov duš štočega naroda.
-»sesa--
Delegacij e.
Avstrijska in ogerska, pravilneje, madjarska delegacija ste uže izbrali svoje delegate in se pripravljati na delo: madjarska, da se izreče in doseže, kar želi, avstrijska, da bo molčala bolj ali manj, in da privoli v vse, kakor ugaja Madjarom, Poljakom in občemu protislovanskemu sistemu. Vprašati bi utegnili, zakaj pa se shaja avstrijska delegacija, če je dolžna plesati, kakor godejo Madjari v soglasju s Poljaki in seveda tudi z nemško-židovskimi liberalci. Odgovorili bi, da po dosedanjem vedenju iu postopanju najbolj radi tega, da po svoje pomaga vzdrževati proti-slovanski sistem, in ko bi se slovanski zastopniki zavedali svojega položeuja, razgovarjali bi se celo o vprašanju, ali bi ne bila umestna pasivna opozicija nasproti delegacijam. Če je aktivna opozicija primerna in potrebna v zbornici poslancev tostranskega državnega zbora, bila bi pasivna opozicija nekako stvarno logičua glede na avstrijsko delegacijo.
Le pomislimo nekoliko, kako je sestavljena letošnja delegacija tostranske polovine. Poljaki so izbrali jednega Malorusa, ker je bolj poljskega, nego pa maloruskega mišljenja. Trije milijoni Malorusov imajo formalno 1, dejanski pa nobenega svojega delegata. Koroški in štirski Slovenci ter sileškivSlovani so bez svojega odposlanca; moravski in češki Čehoslovani imajo skupej 5 delegatov tako, da na vsak milijon Čehoslovauov ne pride niti po 1 delegat. Slovenci pa so srečniši nego Malorusi, ker so dobili skupno 2 delegata, in dalmatinski Slovani imajo tudi jednega. Ker ne morejo poštevati Poljakov in njih maloruskega pristaša, imajo tostranski Slovani skupno in ponaj-več dejanski 8 svojih delegatov; kakih 15 milijonov Slovanov ima torej 8 delegatov!
Ako je sestava zbornice poslancev sama po sebi Slovanom neugodna, je sestava delegacij še neugodniša, in v zbornici poslancev je vsaj s kompromisi možno doseči kako večino, ki ugaja Slovanom, v tem ko v delegaciji ni niti misliti na tako večino. Gospodske zbornice niti ne moremo poštevati, ta ima ima letos 6 delegatov iz
desnice, 6 iz srede in 8 iz levice, a vsi ti so složni gledé na protislovanski sistem, ker ni niti na desni nikogar, ki bi imel pogum, zaresno kritikovati sosebno zunanjo politiko ali celó sam sistem delegacij.
Med 8 slovanskimi delegati sta zopet vsaj oba slovenska taka, da se ne moremo nadejati, da bi se postavila na primemo stališče, in Mladočehi, če hočejo biti dosledni oportunisti po načinu postopanja v zbornici poslancev, ne bodo delali skupnim Ininisterstvom nadlege v smislu prave opozicije. Ne trdimo, da se mladočeški delegati odrečejo vsaki kritiki; le tega se ne nadejamo, da bi se pospeli na stališče, s katerega bi pretresali obči sistem in v tem sosebno prevesje Madjarov.
Na Ogerskem volé delegate vsaj jednostavniše in do-sledniše. Tam gospoduje jednotna madjarsko-židovska ali židovsko-madjarska stranka, in ona ne voli po deželah ali po narodnostih, temveč neposredno iz skupnosti zbornice in sicer dolenje, kakor gorenje, v tem ko pri nas voli delegate le gospodska zbornica iz plenuma, zbornica poslancev pa, kakor hoče, dejanski po deželah, kar je zajedno protislovno in nasprotno neposrednim državno-zborskim volitvam. Vsekakor je na Ogerskem volitev delegacije jednotniša, in to bi ostalo resnično tudi za slučaj, da bi kedaj zares bile zastopane vse narodnosti v ogerskem državnem zboru, specijalno v zbornici poslancev.
Madjarska jednotna delegacija stoji po takem nasproti avstrijski delegaciji, razkosani po strankah in frakcijah v še veči meri, nego ste zbornici, iz katerih proizhaja. Kaj hoče in zmore taka delegacija? Za skupne potrebe bode letos veljal še ključ razmerja 70: 30. Madjari po takem razmerju lehko barantajo s svojim patrijotizmom, da dobivajo od leta do leta večih politiških privilegijev; oni lehkó privóle v povečanje stroškev za vojaštvo, ker za vsak goldinar poviška dajo le 80 kr., in še to store, kakor rečeno, le proti drugim, sosebno politiškim odškodninam. Poljaki v avstrijski delegaciji pa se z isto lehkoto sučejo po željah Madjarov, in tudi njih odgovorjajoči patrijotizem je po ceni; kajti Galicija je pasivna, in 70% ne obtežuje poljskega plemstva. Poljaki podpirajo duva-lizem in s tem Madjare, ker jim ugaja protislovanski sistem na zunaj radi Rusije in na znotraj radi gospodstva vsled tega, da je tostranska polovina oslabljena po du-valizmu. Da pa je cislitavska polovina premagana po Madjarih, temu je kriva nemška levica; ta jo privolila v duvalizem, ker je hotela Slovane pometati z dvojnim centralizmom, z madjarskim tam, z nemškim tukaj, in ker ravno radi te osnovne namere ni hotela nikdar privoliti v nacijonalno jednakopravnost tostranskih narodov. Ti so ostali vsled tega šibki, a je ostala tudi šibka skupnost cislitavskih dežel, in le to je krivo, da so Madjari dobili prevesje politiško in se vzdržali doslej ob 30% za skupne potrebe tudi v državnogospodarskem pogledu.
Madjari so ob sebičnosti tostranske nemške levice in Poljakov dosegli politiško preponderancijo v svoji delegaciji in v svojem državnem zboru. V poslednjem kriti-kujejo skupna, sosebna zunanja vprašanja, v tem ko v tostranskem državnem zboru nimajo ne stranke, ne vlada moči za analogno postopanje. Madjari so lani vrgli Kal-nokyja v svojem državnem zboru, ko je Banffv predrzno ovajal postopanje Kalnokyjevo v stvari nuucija Agliardija, v našem drž. zboru pa so pri korenini potlačili kakoršne koli nasprotne izjave. Ako pa Madjari razpravljajo skupne stvari v drž. zboru, ne da bi se jim oporekalo, toliko mogočniši se kažejo v delegaciji. Njih glas, njih sklepe
pošteva skupni zunanji, vojni in finančni minister, tudi ko bi ne hotel, ker nima pravega protivesja in opore v avstrijski delegaciji. Zunanji minister je nekako prisiljen ravnati se po tiru madjarske politike, in če je sam Madjar ali Poljak, seveda, se rad uklanja Madjarom. Madjari tudi pri skupnem vojnem ministru kažejo svojo mogočnost in gledajo vedno bolj nato, da bi si pridobili kar možno po svoje ustrojeno vojsko. Skupni finančni minister pa sam deluje sosebno v Bosni in Hercegovini, kakor je ravno prav Madjarom.
Takó je vzrasel in še rase greben Madjarom, ker je tostranska polovina onemogla, to pa zato, ker se ni izvršila ustava, in se niso mogli narodi utrditi pclitiški in ekono-miški. Avstrijska delegacija je bez moči iz istih vzrokov. Ta delegacija je obsojena k neplodovitosti še bolj, nego sam tostranski državni zbor; večina se sestavlja še vedno iz glasov nemške levice in poljskega plemstva; in v smislu teh glasuje tudi večina 20 delegatov iz gospodske zbornice. Vidi se torej, da v tostranski delegaciji je možna po največ kritika bez dejanskih vspehov. Taka kritika ima po največ moralni pomen, in tega bi tudi ne smeli prezirati, če pomislimo, da negospodovalni narodi obeh po-lovin monarhije pričenjajo svoje delovanje ne z nadejo pozitivnih pridobitev, temveč z nadejo, da bi se slišali njih glasovi, da bi v sliko, ki jo predstavljajo privilegovani narodi, prišle tudi črte korektur. Gospodovalni narodi pravijo, da taki popravki zaslužijo ime madežev; ali to nič ne dé: popravki so vendar, če ne drugod, pa v očeh zunanjega, nepristranskega sveta.
Malo je število slovanskih delegatov; 8 smo jih našteli, in ti imajo dolžnost, povzdigniti svoj glas ne le za tostranske Maloruse, Cehoslovane, istrske in dalmatinsko Slovane ter skupnost Slovencev, temveč tudi za ogerske nemadjarske narodnosti, sosebno Slovake in Ro-munce; kajti madjarska delegacija nima niti jednega člena, ki bi čutil in mislil slovanski, še manj pa, ki bi imel voljo, potegnoti se za tlačene narodnosti. Kalnoky, ponavljamo, je povdarjal, da zunanja vspešna politika je zavisna tudi od sprave in utrjenja narodov na znotraj; umestno je torej, da se omeni tudi ta važui faktor, in da se pokaže zunanjemu ministru, kakó postopajo Madjari z omenjenimi narodi, pa tudi to, kakó daleč smo še v tostranskih koronoviuah od izvršenja ustavnega prava, podeljenega vsakemu naiodu posebe in kot takemu. Kar teži posamične narode v obeh polovinah cesarstva, to razkrivati in jasno povedati, je dolžnost 8 slovanskih delegatov, kateri moralno zastopajo kakih 25 milijonov duš monarhije.
Ti delegati morejo naglašati bez pretiravanja, da vsak njih zastopa vsaj po 3 milijone naseljenja, torej toliko, kolikor jih ima za seboj skupna poljska delegacija, in več, nego jih zastopa skupnih 9 členov nemško-libe-ralne levice. Če kedaj, tu je treba glasove tehtati, a zato pa je dolžnost ubrati prave strune, drugače ostanejo ti glasovi celó moralno bez vsakega vspeha.
Slovanskih 8 delegatov ne more se udeležiti delegacij z drugim namenom, kakor da bi vplivali moralno; ali to ali pa nič. Če nimajo poguma, da bi povzdignoli svoj glas z namero moralnega vplivanja, bolje je, da ostanejo doma. Slovanski delegati so v prošlih leteh pokvarili več z govorjenjem nego molčanjem. Napačno je pa tudi poslednje, ker je treba govoriti, a govoriti je treba tako, kakor zahteva položenje, in kakor zahtevajo to razmere slovanskih narodov.
Protest Slovani M, mladine ? Pragi proti milenjjn,
(Konec.) V debati glede te resolucije govorili so zastopniki češke, slovaške, hrvatske in slovenske mladine.
Najprej očrtal je brat Slovak težki položaj in bedo siromašnega slovaškega ljudstva, tlačenega pritiskom samo-pašnih požrešnih Madjarov. Malo deco jemljejo materam od prs, da jo madjarizujejo. Svoje trditve podpiral je z dokazi; kaka da je madjarska uprava, dokazuje tudi slučaj, da je nekdo izvrševal zdravniško prakso, ki v obče zdravnik bil ni; zapisal se je bil poldrugo leto na vseučilišče in nakrat nastopil kot zdravnik. Trajalo je celi dve leti, predno so tega moža „pogruntali" Madjari. Če na primer kak Slovak prosi za mesto zdravnika, mora podpisati reverz, da se sramuje prejšnjega svojega društva, življenja, kratko da — zatajuje matemi svoj jezik, da postane Madjar in da bode odslej agitoval za madjarstvo.
Žalibog, da tudi sem ter tje duhovščina podpira to početje. Govornik navaje pastirski list renegata Košickega, škofa Bubicsa, v katerem naroča svoji duhovščini, da mora 10. maja propovedovati v „sladkem madjarskem jeziku" o pomembi milenija. To dela škof, ki je sin dratarjev, ki je bil vzgojen s prisluženimi slovaškimi groši! Dalje je vprašal govornik: „Ali naj morebiti za to molimo za Madjare, ker so nas tlačili tisoč let? Madjari hočejo svojo kulturo svetu pokazati; toda vsi razsodni ljudje poznajo jo: kulturo švindla, humbuga, korupcije in židovskega lažiliberalizma.
Opisal nam je nato brat Hrvat odnošaje v Hrvatski. (O tem zdolej. Op. ur.).
Potem govoril je Slovenec ter razjasnil naše stališče proti Madjarom. Znano je, kako se postopa z našimi brati onkraj Mure; znano je, da ubogi Prekmnrci niti ne smejo dobivati slovenskih knjig in časopisov. In ko so pred nekaj leti udeležili se prvega katoliškega shoda v Ljubljani, tožili so se, vskliknovši „Morituri vos salutant!" Da, ko je pred sto leti izšla slovenska biblija, ukazali so jo Madjari požgati in so jo skoro čisto zatrli.
Govoril je na to še brat Ceh ter pojasnil nam svoje stališče proti Madjarom: kot Čehi, kot Slovani, kot ljudje moramo protestovati kar majodločneje proti novemu madjar-skemu tiranstvu.
Potem ko se je še izrazilo obžalovanje „Narodnim Listom", ki pišejo dolge članke o mileniju kakor kak Dunajski ali peštanski čifutski list — katero točko so pa „N. L." mimo lepo zamolčali v obširnem poročilu o tem dijaškem zborovanju — in ko se je izrazilo obžalovanje rektoratu češke tehnike, ker je proti dvema Hrvatoma, ki sta podpisala hrvatski protest proti mileniju v „Narodnih Listih", začel disciplinarno preiskavo — jednemu tretjemu Hrvatu, ki pa ni slučajno tam podpisan, reklo se je, da je to njegova sreča, inače da bi ga bili precej izključili — priljubljen je namreč sosebno radi protisemitizma — zaključil se je shod z glasnimi pereat-klici na madjarsko gospodstvo.
Razšli smo se, toda složni smo, isto idejo imamo v srcu, za njo hočemo vedno i praktično delovati. Živela složnost in kulturna solidarnost vseh slovanskih narodov! I. P.
Dobili smo bili istočasno obširno poročilo tudi na hrv. jeziku. Iz tega navajamo še naslednje:
Iza krasnoga govora brata Slovaka, uze rieč nrvat.. Pridružuje se najodrešitije protestu protiv milenija. Iz čiste hrv. historije, odkako smo v dodiru s Magjarima, jasno proviraje jedna težnja njihova: podvrči Hrvatsku svome gospodstvu. Od čisto personalne unije za Kolomana
g. 1102, nastoje Madjari, da od Hrvatske učine magj. pro-vinciju, ma služili se pri tom i najnepoštenijim sredstvima. Hrvati se tome opira, ali godine 1791. za Leopolda II., boječi se, da se ne bi opet povratilo germanizatorno-centra-lističko doba, prepustiše Madjarima najglavnije grane drž. života, samo da budu u slozi s Magjari jači. Uz sve jače i žešce navale Magjara došlo se več dotle, da su Magjari svoj jezik narinuli hrv. školama. Uspješno se tome oduprieše i baš u to doba, kad je navala Magjara bila najžešca, po-činje v Hrvatskoj svitati zora preporoda hrv. naroda pod Ljud. Gajem. Na sve drzovitije navale Magjara moralo se odgovoriti — oružjem. God. 1848. stupa protiv Magjara ne plemstvo, nego narod. hrv. protiv naroda magjarskog. U obrani svojih prava — obranismo donekle i mi habsbursku dinastiju. Mi smo za nagradu dobili ono, što su Magjari za kaznu — absolutizam! Kad se vratilo ustavno doba, hrv. su sabori od god. 1861. i 1865., gdje se radilo o odnošaju Hrvatske prema Ugarskoj te ostaloj monarkiji, razpust en i, jer niesu htjeli pristati na uvjete magj. šovinista. Kad se nije ustavnim in zakonitim putem mogla postiči Magj arom sklona večina, postiglo se to oktroiranim izbornim redom g. 1867. i bajunetama, tim starim sredstvom Magjara! Takim načinom stečena magjaronska večina -—• stvorila je današnju nagodbu, — as njom je kao i s ostalimi zako-nima: Dosta je, da su na papiru. Ta nam nagodba šalje danas 40 magjaronskih zastupnika mameluka na zajednički sabor, koji 40 protiv 400 magj. zastupnika moraju raditi ono, što im Magjari, koji ih drže, nalažu. Medju tim „hrv." zastopnicima glavnu rieč vodi neki Gjurkovič, za koga
je pred sudom dokazano, da je napisao......
paškvil protiv hrv. naroda (U „Mitrovitzer Zeitung". Op.). •— Vodja im je grof Hedervary, dostojan učenik svojih učitelja i štičenika Magjara. Ovaki nas ljudi zastupaju i sada na toj sramotnoj izložbi, za koju je Hrvatska morala dosada dati preko 300.000 forinti, a za koju če, — pošto je ta „kulturna" slava magj. naroda, proglašena za zajed-jedničku, — morati prinositi razmjerni dio, i tako pomoči osujetiti — krachl Protestujemo kao Slaveni, dok vidimo, da su Magjari zaprekom razvitku slavenskih naroda i opče Slavenstvu, utisnuvši se kao klin medju sjeverne i južne Slavene. Protestujemo, jer vidimo, kako ljuto trpe Slovaki, onaj narod, komu ste i vi Česi, a i mi Hrvati dužni velike svoje ljude. U redovirna hrv. boraca za preporoda vidimo slovačkog sina, dra. Bogoslava Suleka, koji je zlatnim svojim perom ispunio mnoge prazne i puste još onda stranice hrv. literature. — Prosvjedujeiuo kao ljudi, jer stojimo na načelu, da nijedan narod ne smije tlačiti dru-goga, a jer se na kršenju toga načela, kao i načela praved-nosti i morala upravo temelji milenij, izjavljujemo, da smo najodlučnije protiv milenija, i da oduševljeno primarno predložena resoluciju.
Jedan od sazivača skupštine izjavio je, da pražki Srbi, saznavši slučajno vrlo kasno za sastanak, njesu odredili govornika, ali izjavljuju, da se svom odrešitošcu pri-družuju protestu ostalih. (Odobravanje).	—1.
-ۤ<3-
Knjige „Matice Hrvatske" za I. 1895.
Ruska književnost u osamnaestom stolječu. Napisao V. Jagič. Slike iz svjetske književnosti. Sve-zak III. 8°. Ciena 1 for. 50 nvč. Str. 284. Med letošnjimi knjigami „M. II." gotovo vsakega Slovana, sosebno Hrvata, ta knjiga razveseli, ker nam podaje kratek pregled naših severnih bratov Slovanov na slovstvenem polju prošlega
stoletja. Stari „Matičin" pisatelj in nekdanji njen tajnik, današnji odlični profesor Dunajskega vseučilišča dr. V. Jagič nam v kratkih potezah s svojim spretnim peresom slika „osamnaesti viek ruske književnosti", oni vek, kateri je rodil tako sijajna imena 19. stoletja v ruski knjigi. Celo delo je razdeljeno v 4 dohe. — V „dopetrovsk em vremenu" d—36) nas pisatelj seznanja z različnimi vzori pred Petrom Velikim. Na slovstvo, umetnost in gibanje narodovo je v tej dobi zelo vplival krščansko-bizantinski svet. Najbolj je cvetla cerkvena tradicija. Pred Petrom Vel. so se cerkveno-liturgične in druge knjige tiskale več ali manj na zapadu s popačeno cirilico. Peter Veliki, potovavši po raznih državah, seznanil se je z modernim slovstvom tedanjega časa ter želel to vvesti tudi pri svojem narodu; kajti do druge polovine 17. stoletja je na rusko izobraženje jako vplivala nemška in poljsko-latinska literatura; celó na carskem dvoru v Moskvi so .se vvedli poljski običaji in poljščina kot občevalni jezik, tako za carja Fedora Aleksijeviča. V tem ko na carjevem dvoru ruski jezik ni imel veljave, spisal je Ludolf (1696) prvo rusko slovnico. Mnogo knjig se je v tej dobi prevedlo s poljskega ali latinskega na ruski (cerkvenoruski) jezik, n. pr. Tomaž Kempis, Ezopove basni, Speculum magnum i druge. L. 1672 igrala se je prva igra v Moskovskem gledališču pod Van Staden. Pod vlado carja Aleksija Mihajloviča nastal je v rnski cerkvi razdor. Patrijarh Nikon je zahteval pregledati vse cerkvene knjige in očistiti jih vseh napak ter popraviti pisane knjige po grškem izvirniku, kateremu je tudi pritrdil cerkveni zbor 1. 1654; Arsenija Suhanova je poslal patrijarh na Sveto Goro; isti je prinesel seboj do 500 rokopisov, po katerih naj bi se popravljale in primerjale. Ali s to reformo niso bili vsi zadovoljni ter so se držali svojega starega običaja, imenujoči se staroverci (kateri so še danes) z geslom: „za pravdo prave, stare vere pravoslavne" (15); njim na čelu je bil protopop (dekan) Avakum, kateri je bil radi tega prosledovan ter je tudi sam spisal svoj životopis, in k koncu je bil k smrti obsojen na grmado, končavsi tam življenje s tremi svojimi prijatelji dne 1. aprila 1681. in zapustivši črez 30 pisem in beril, katera je dal Subbotin natisnoti v zborniku „Materijal dlja istoriji razkola". Veči-uoma so „Čelobitnje" t. j. prošnje in poslanice do carjev različnega obsega. Po njegovi smrti so njegovi pristaši še nadaljevali razkol, tako da so celó opasni postali, ko so strelci, neka vrsta dvorskih pretorijancev, sprejeli nazore Avakumove. Imeli so za svoje nazore spretne zagovornike, kakor bojarina Ivana Andrejiča Hovanskega, Pavla in Sava, kateri so dobro izvršili svojo vlogo. — Petrovska doba (37—97) je za rusko vedo velikega pomena, ravno v tej dobi bilo je sejano dobro seme, katero je vzrastlo do velikega in košatega drevesa, bila pa je tudi skrajna potreba, da se ruski narod vzdrami iz dolgega spanja. Peter Veliki, hoteči svoj narod osrečiti v vseh strokah, pozval je učenjake (Leibnitz, Lefort, Gordon) in umetnike v svojo državo; ti so jako vplivali na razvoj ruskega naroda, na to je poslal mnogo nadarjenih mladeničev v inozemstvo izobraževat se v različnih vedah. Z jedno besedo Peter V. je bil „od glave do pete" pravi pravcati reprezentanat velikoruskega naroda". Videvši veliko potrebo dobrih knjig za svoj narod, dal je na ruski jezik prevesti v različnih jezikih spisane knjige vsake vrste (modroslovne, pravo-slovne, zgodovinske i dr.), katere prevode so preskrbeli različni pisatelji. Za njega vladanja zasnovale so se poučne in humoristične novine, tako 1. 1703 „Russkija Vedomosti", katere izhajajo še sedaj — najstareji slovanski časnik.
Priporočali so se najbolj prevodi, pisani z razumljivim narodnim jezikom, ne pa s cerkvenoslovenskirui izrazi. Tudi cerkvena literatura se je v tem času začela razvijati; izdal seje prvi katekizem zamladež po načelih zaslovensko-stbsko mladež. kateri je priredil Teofau 1'rokopovič (42) pod imenom „Pervoe učenije". Njemu se ima ruski narod zahvaliti, da so se po njegovem prizadevanju zasnovale akademije, vseučilišča in gimnazije, sestavljene po njegovih mislih; osnovali ste se pa tudi dve stnuki, konservativna mnogobrojna ter liberalna malobrojna. Petra Vel. desna roka v duhovnih stvareh pa je bil Malorus Teofan Prokopovič (1681—1736), profesor teologije in rektor duhovne Kijevske akademije. V drami: „Vladimir sla-vjanorusskih stran knjaz i povelitelj od neverija tmy v svet evangeljskij privedenyj duhom svjatim", pisani leto 1705 govori o pesmotvorstvu. V komadu poslužil se je originalnih tipov svojega časa, imenuje: žerivol, kurojad, pijar, s katerimi je osmešil munihe, skrbevše tedaj samo za svoj trebuh. V oceni njegovih del sledimo Gnjediču: to je človek z idejami, koje nadkriljujejo običajni krog mislij onodobnih ljudij, v njem je smelosti, da izreče otvoreno, kar so si drugi še na uho šepetali. Po-stavši škof, spisal je na carjevo prošnjo „duhovni re-glemanat", t j. osnovna načela novega, sinodalnega ustrojstva ruske cerkve, potem ko je bil patrijarhat odpravljen, v katerim se odseva duh Petra Velikega.
(Dalje pride.) -—-
Naši knjižni grehi.
Posvečuje se g. Lamurskemu.
XV.
Davši nekoliko vodil, kako se „poznata" dovršni in nedovršni glagol od „en druga", prišel je naš slovničar k sledečemu zaključenju: „Sicer uči glagole dovršnike in nedovršnike ločiti le navada in jezik, ki je mojster pravilom". No kje pridobiti to navado, ko imamo popolnem druge, namreč ne ločiti oba ta „trpeža"; kako nas more učiti jezik, ki je popolnem spriden v „novej knjigi", z nemno-gimi izjemami? Učimo pa se jezika po knjigah, kajti ne vsakdo ima priliko slušati prostorečija, ne vsa prostorečija so pravilna v vsem, in ne vsakdo ima dar opazovanja in kritičnega odnošenja v tej zadevi.
Ali si je prof. Šuman pridobil „navado" ločiti ali, kakor on govori, „poznati" dovršnike in nedovršnike „od en druga"?
Odpirajmo njega slovnico, kamor ravno roka poseže. N. pr. str. 303, §. 222: „.. .in se imenujejo vzročni, ker vzročijo dejanje". Str. 264, §. 140: „Prislov pomeni izvirno ono, kar se glagolu pristavlja". Str. 260: „Skladnja uči, kako se besede skladajo, oziroma kaj besede in besedne oblike pomenijo v skladu". Str. 183: „tič se oskuti, kadar mlade zapusti". Str. 166: „Deblo se izlušči, ee se besedi odvzemejo pregibne končnice. Str. 137, §• 59: „...osnovni samoglasnik je o in se po glasniku j omehča". Str. 355, §. 333: „Včasih se glagol izpusti, kder se v mislil* lehko dostavi, n. pr. ide k pastirom" (sic!!).
Število teh primerov znatno pomnožiti bi ne bilo težko, in vendar, glede glagola, slovnico prof. Šumana čita človek z veseljem, in nekatera mešanja trpežev glagola, jej seveda ne odjemajo ogromne cene, katero ima.
XVI.
Vse glagole je Miklošič razdelil na šest vrst. Ob času, ko sem se učil v ljubljanskej gimnaziji jaz, učili so v razredih, kjer sem bil jaz, slovenščino sledeči moji učitelji, katerih se spominjam vselej z največjo hvaležnostjo: I. Vavrfi, Toma Zupan, I. Šolar in I. Marn. Dobro pomnim, da smo se glagola učili ravno pri Tomi Zupanu; glede „trpežev" glagola, in kako točnost so zahtevali v njih, pomnim pa najbolj učitelja prof. Vavrfi in Šolarja. Toma Zupan nas je učil vrste glagolov, ona dva, uže na zadačah, rabo trpežev.
Ker je dendenes slovenski jezik seveda postavljen v srednjih šolah popolno inače, nego je bil pred 26 leti, to mislim, da vrste glagolov vsak prvošolec uže zna kakor svojih pet prstov.
Pogledimo teh 6 vrst vsako posebe in potrudimo se na popolno mehaničen način določiti trpež glagolov vsake vrste posebe. Ako si kdo torej ni šče mogel pridobiti „navade" ali, ako ga „jezik" ni šče naučil, razločevati trpeže, vzame prosto glagol in mu določi vrsto, tam pa uvidi, kakega trpeža je nejasni mu glagol.
I.	vrsta (bez spone). Vsi glagoli te vrste so nedovršni. Izjem ajo se glagoli: sesti, pasti, leči, deti, dati, stati (stanem, a ne stati, stojim, ki je drug), ki so dovršni.
Sprejevši predstavko, glagoli I vrste postajajo dovršni: zaplesti, usesti se, zadeti, oddati, prenesti, odviti, pobriti, zmeti dožeti i. t. d.
II.	vrsta (spona — nu — ali no, ni). Glagoli te vrste so hipni (niomentanea). Izjeme: glagoli II. vrste, ki označajo prehod iz jednega stanja v drugo, so nedovršni, n. pr. venuti. mrznuti, sehnuti; no ako ti sprejemajo predstavko, postajajo dovršni: zave-nuti, zamrznuti.
III.	vrsta (spoua-e-). Glagoli te vrste so nedovršni: umeti, goreti, tolsteti, siveti, bežati, držati, ječati, kričati. Predstavka dela jih dovršne: razumeti, zgoreti, potolsteti, podržati, zakričati.
IV.	vrsta (spona-i-). Glagoli te vrste so nedovršni: dariti, grešiti, hvaliti. Predstavka dela, da so dovršni: podariti, zgrešiti, zahvaliti se.
V. vrsta. Te vrste glagoli so a) od korenov ali imen, b) od glagolov. Prvi, t. j. od korenov ali imen, so nedovršni, n. pr. delati (delo), udivljati se (divo), stradati, brati, slati.
Glagoli od glagolov so mnogokratni (iterativa): znavati, jedati. Ako prvi, to je odimenski ali odkorenski glagoli, sprejemajo predstavko, postajajo dovršni: poslati, odbrati, predelati.
Drugi pa, odglagolni, s predstavko postajajajo nedovršni: pošiljati, poznavati, ujedati se.
VI. vrsta (spona — ova», eva-). Odimenski glagoli te vrste so nedovršni: radovati, poslovati; s predstavko postajajo dovršDi: obradovati se, prenočevati.
Odglagolni glagoli te vrste- so mnogokratni (opetovalni): krščevati, razsvečevati, zapovedovati, pohajkovati.
Opazka. Glagol pozablje-vati, ki ga ima prof. J3uman v spisku glagolov VI. vrste, napominja mi živo pokojnega Šolarja, ki je vselej, kadar smo si izmišljevali glag. pozabljevati, oskrblje-vati i. dr. govoril: „k čemu to bljevanje?" Od „biti" imamo „bivati", torej: pozabivati; saj ne govori živ krst pridobljevati, nego pridobivati.
Popolnem nepotrebni so glagoli, navedeni ravno tam: zapu-ščevati, postopljevati i. t. d. Mi govorimo: Vsako jesen nas lastovice zapuščajo, ne pa: „zapuščujejo"; on vselej tako postopa, ne pa: „postopljuje". Pri V. vrsti je uže rečeno, da odglagolni glagoli V. vrste so opetovalniki; k čemu torej izmišljati si nove, neokretne, nerabljive in nepotrebne oblike? Tako je v V. vrsto treba prenesti glagole (str. 192 b) 1, 2, 3): zgrbljati, nakajati (prekajati), krščati, spremljati, rešati, posvečati, oznanjati, ugašati, objedati, ozirati se, ne pa: nakadjevati (!), krščevati, reševati, oznanjevati, ugasovati, ozerovati se (sic!) itd. Kdo govori: on se vedno „ozeruje"? vsakdo poreče: on se vedno ozira! to je jedino pravilno.
Po tem, kar je tu rečeno o vsakej iz 6 vrst posebe, vsakdo
lehko najde trpež glagola, ako seveda more različati vrste. --
P a b e r k i.
III.
Celjska „Domovina" prinaša med drugim i koledar. Ne vem, ali ga je treba ali ne, a prepričana sem, da bi dobil omenjeni koledar pač vse drug pomen, in urednik „Domovine" storil bi tudi mnogokateri zavedni Slovenki veliko uslugo, ravnaje se po zlatem, baš v „Domovini" toliko priporočanem geslu „Svoji k svojim"! Ali res naj iščejo Slovenci svoje „patrone" vedno.. . v tujcih?
Mohorski koledar sicer priobčuje imena v slovenskej lupini — jedro je tuje — a še tisto poslovenjeno obliko vtika. . . v oklepaje. O „Pratiki" velja ravno isto, samo da ne rabi oklepajev, kar jej i ne kaže radi prostora. Ni se torej čuditi prostemu narodu, da nevero-jetno poprašuje, je li res to „pravi" svetnik, in ali Bog zna, je li ta svetnica v nebesih, ako čuje pravo slovansko ime.
Koledar v „Domovini" priobčeval naj bi torej slovanska imena, da bi prodirala na ta način med širje sloje. Križ čuvaj, sicer nisem prav nič zoper tuje svetnike, kajti „oni so že na pravici, mi pa še na krivici", dejal bi naš kmet, a „Svoji k svojim"!
Nadalje spominjam v narodovem in njenem interesu „Domovino" še na drugo napako, da namreč preveč zanemarja Slovenske gorice, kjer bi dobila mnogo novih naročnikov, da bi starim ne trebalo pritoževati se, češ, „Domovina" je preveč „celjska"... „Glas narodov — glas božji".	—OBa.
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Kranjsko. Občinski sovet mesta Ljubljane je imel dne 20. t. m. javno sejo, v kateri je novoizvoljeni župan g. Hribar poročal o vspehih deputacije obč. soveta, poslane na Dunaj. Deputacija je izposlovala uže zadnjič omenjeno 3% državno posojilo, vračljivo v večletnih obrokih. Poklonila se je tudi justičnemu ministru, ki je ugodil nje prošnjam glede justične palače. V trg. ministerstvu je posredovala radi telefonične zveze z Dunajem in dobila zagotovilo, da se ista izvrši gotovo, če ne črez Gradec, pa črez Trst. Izposlovala je tudi obljubo, da se vvede v novem poštnem poslopju v Ljubljani električna razvit-Ijava, in državno podporo za razstavo motorjev, služečih mali obrti. Kakor je dalje obečal min. predsednik, obišče še letos Ljubljano. Na predlog dr. Krisperja izrekla se je deputaci.ji soglasno zahvala.
Istra. Izredi lahonske svojati napram hrv. poslancem so, kakor znano, napotile i vlado, da je jela premišljevati, ali bi ne kazalo premestiti istrski dež. zbor iz Poreča v Pulj. Italijanski zastopniki so imeli sejo, da se posovetujejo o stališču, katero naj zavzamejo gledé te namere. Vsi zastopuiki so iz nacijonalnih in ekonomičnih razlogov sklenili vporabiti vsa sredstva, da vlada odneha od napo-minjanega premeščenja. Kako so se te sirote Italijani ustrašili! In celó iz narodnostnih ozirov!
Goriško. „Soča" je priobčila več člankov iz peresa svečeniškega, v katerih se pretresajo različna politiška vprašanja, med temi tudi gledé narodne jednakopravnosti v pisarni goriške nadškofije in politič. nazorih Ljubljanskega kneza in škofa dr. Missie. Zadeti so bili mnogi v obližju goriškega nadškofa in dr. Missia. Vsi so torej imeli obilo snovij, da bi izrekel svojo tudi nadškof dr. Zora. Zares je izdal obsežno okrožnico na duhovščino: to je prevedel „Slovenec", „Slov. Narod" jo je pa v odstavkih posnel in kritikoval. Odstavek gledé na „Sočo" pravi: „Tudi še v naših dneh ne nehajo nekateri časopisi delovati cerkvi v pogubo tako, kot smo v omenjenem pismu (iz 1. 1887) izjavili, od dne do dne so predrznejši. Najbolj me pa boli, da take časopise neredko dejanski in z denarjem podpirajo duhovniki, ne meneč se za naš, dasi zelo važni opomin. V našem rnestn (Gorici) izhajata dva taka časopisa, jeden v laščini, drugi v slovenščini. . . Naj britkeje me je pa užalilo, da se imenovani časopis drzne mene stavljati v protislovje s prevzvišenim ljubljanskim knezom in škofom, kot bi jaz soglašal z liberalne stranke trditvami, obsojal njegove apostolske namene in čudovito modrost v delovanju, vzlasti pa da ne bi soglašal ž njim glede na politična vprašanja. . . Jaz sem s prevzvišenim ljubljanskim škofom popolnoma jedne misli in tudi glede na cerkveno-politične zadeve ne učim druzega evangelija, nego on. .. Če pa ostanejo v svojih sklepih imenovani časopisi, kar odvrni Bog, in kar upamo, da se ne zgodi, in če se ne spametujejo, potem naj vedo vsi verniki, tudi neduhovniki naše nadškofije, da je vsem prepovedano pod smrtnim grehom podpirati, brati ali ob-državati jih na kakoršen koli način".
To je izvleček izvlečka omenjene okrožnice. Kar se dostaje ital. irredentovskega lista „Corriere di Gorizia", izhaja uže 14 let, je v židovskih rokah, se urejuje nasproti residenciji goriškega nadškofa, in je znan kot protiavstrijski in protiverski list. „Soča" pa je bila v verskih rečeh vedno pohlevna, naj poštevamo prejšnjo ali sedanjo dobo.
Boje je uže imela s politiko duhovnikov, nikakor pa ne z vero, niti ne s cerkveno politiko, ki je včasih do groze posvetna. Goriški nadškof se ne bavi s politiko, je tudi najbrže čisto nič ne ume, in 1. 1887 so ga bili napotili drugi činitelji za skupni pastirski list, ki se omenja v sedanji okrožnici. Navajanje tega „pisma" v tej okrožnici svedoči, da se zares ne bavi goriški nadškof s politiko, drugače bi se bil zbal, še jedenkrat navajati skupni pastirski list, ki se je toliko zlorabil proti Jugoslovanom. Tudi so nekdaj pripovedovali, da nadškof dr. Zorn se kesa, da je bil podpisal tisto „pismo", katero je bil sestavil Ljubij knez in škof dr. Missia v istem dubu, kakor sta bila dobila namigljej gr. Kalnoky in sedaj pokojni nuncij Galimberti. Kdor se hoče bolje poučiti o tekstu iu pomenu pastirskega lista od 1. 1887, naj prečita knjižico „Zur Steuer der Wahrheit" ali pa „Parlamentarca" od 1. 1887 in 1888, oziroma tudi „Slov. Svet" od' 1. 1888 in dalje. Takrat je bil dr. Missia posrednik za obsodbo jugoslovanskih listov, kakor je ugajalo sosebno vkusu tedaj še mogočnega Bismarcka. Sedaj je, kakor prav trdi „Slov. Nar.", isti dr. Missia spodbudil goriškega nadškofa, da je izdal omenjeno okrožnico. Malenkosti iu „Slovenčeve" denuncijacije so bile povod tedanjemu listu, malenkosti, a vendar važne za slovenski narod, so provzročile sedanjo obsodbo „Soče", „če se ne spameti". „Corriere di Gorizia" se gotovo ne poboljša; v „Soči" pa dotični člankar poživlja, naj mu dokažejo krivice ali napake iu zmote, če jih je napravil. Stvar po takem še ni pri koncu, in bode umestno, povrniti se k njej tudi v našem listu.
Denarni zavodi. „Istrska posojilnica v Pulju, regi-strovana zadruga z omejenim poroštvom", razposlala je poročilo in računski sklep za V. upravno leto 1895. V tem letu jela je poslovati prva poddružnica v Pazinu in sicer z dnem 1. julija 1895. Koncem leta 1895 je znašalo skupno število vseh zadružnikov 715, za 118 več nego 1. 1894. Pristopilo je med letom zadrugi v Pulju 74 zadružnikov, izstopilo 12; poddružnici v Pazinu je pristopilo 58, izstopila sta 2 zadružnika. Vseh zadružnih vlog je bilo 1895. 1. 814; 1. 1894 pa le 673; povečalo se je torej število vlog v Pulju za 72, v Pazinu pa za 69. — Skupnih dohodkov, z blagajniškim preostankom od leta 1894. bilo je 110.626 gld. 42 kr.; stroškov pa 108.478 gld. 62% kr. Skupni denarni promet z onim Pazinske poddružnice in čekovnim znašal je 263.811 gld. 14% kr., znatno več, nego 1. 1894. Hranilnih vlog se je prejelo skupej 54.037 gld. 4 kr., izplačalo pa 26.528 gld. 37 kr. Posodilo se je 1895. 1. 63.605 gld., večinoma ua selske hipoteke; prejeio vrnitev 40.605 gld. 73'/, kr. Obrestuje se po 6°/0. Cisti dobiček je znašal pri zadrugi v Pulju 851 gld. 41% kr., pri poddružnici v Pazinu pa 66 gld. Ves dobiček 917 gld. 41% kr. pripade rezervnemu fondu, ki se sme porabiti le za pokritje eventuvalnih izgub. Rezervni fond je doslej znašal 2.393 gld. 72 kr., in je v državnih obligacijah avstrijske rente naložen v „Mestnej hranilnici Ljubljanskej". Ker je postalo poslovanje Istrske posojilnice obširno, najelo je vodstvo poslovodjo g. Štefana Gjiviča. Načelnik zadruge je g. dr. Matko Laginja, njegov nam. g. dr. Ivan Zuccon. V nadzornem odboru so Jan Dejak, kapetan c. i k. mornarice in drugi, v društvenem sodišču pa dr. Trinajstič Mate, odv. v Buzetu, in drugi.
Tržaška posojilnica in hranilnica je imela dne 10. maja t. 1. svoj IV. redni občni zbor. Ta je določil iz čistega dobička po 5% dividende, ostali prebitek pa da pripade ves rezervnemu zakladu. Rezervni zaklad je znašal kon-
cem 1895. 1. 875 98 gld. V letu 1895 se je pomnožil na 186289 gld. S pridejanim prebitkom letošnjega čistega dobička 1. 1895 pa znaša isti začetkom 1. 1896 3337 86 gld. Pri volitvah bil je izvoljen predsednikom g. Abram, odborniki pa gg. Mankoč, Sabec, dr. Pretner dr. Gregorin, dr. Rybar, Žitko, Kalister.
Banka „Slavija" je imela dne 12. t. m. svoj občni zbor. „Slavija" je štela v požarnem oddelku 256.823 — členov, ki so imeli zavarovanega kapitala 284 milij. gld. Fondi znašajo skupej 6,815.229 gld. Zavarovalne premije se je vplačalo 2,116.833 gld. 0 ugodnem stanju te velike banke priča dejstvo, da znaša nje rezervni fond za požarna zavarovanja 108% vseh letnih premij. Pokojninski fond uradnikov znaša črez 300.000 gld. in oni zastopnikov 156.000 gld. V 27 letih svojega delovanja je „Slavija" plačala za različne škode 12,219.511 gld. Banka „Slavija" se je ustanovila 1. 1869 z neznatno vsoto 3000 gld., danes pa zavzema po velikosti fondov drugo mesto med 33 avstro-ogerskimi vzajemnimi zavarovalnicami.
I]) ostali slovanski svet.
f Nadvojvoda liarol Ludovik, po smrti cesarja Maksa drugi brat našega cesarja, je po kratkem bolehanju umrl dne 19. maja v 63. letu življenja. Po smrti prestolonaslednika Rudolfa bil je pravno on njegov naslednik; na to mesto kot prestolonaslednik stopi sedaj uajstarši sin Karola Ludovika. nadvojvoda Fran Ferdinand d:Este. Ta uže dalje časa ni prav zdrav in je pozimi prebival v ugodnem egiptskem podnebju. Na njegovo željo šli so bili roditelji obiskat ga v Egipet in so si ob tej priliki ogledali tudi Palestino. Karol Ludovik se je varoval in ni pil ondotne vode, samo jedenkrat jo je ob Mrtvem morju pokušal, a mu ni storila dobro; vsled tega se mu je pokvaril želodec, in to je najbrže glavni^ vzrok, da ni ozdravel več, dasi je bil krepkega zdravja. Še jeseni je bil na češki narodopisni razstavi, ter se je videlo, da je trden tudi na zdravju. Dne 22. t. m. so ga spravili k večnemu počitku, in sicer v Duuajski kapucinski cerkvi, kamor shranjajo uže dolgo trupla členov cesarske hiše. Pogreba seje udeležil malone ves dom cesarski poleg zastopnikov različnih dinastij in držav.
Pokojni nadvojvoda se je pripravljal za politiško upravo, v ta namen je bil prišel najprej v Galicijo, potem pa je bil 5 let namestnik na Tirolskem. A politika se izpreminja, in po odstopu od tega namestništva je vsaj formalno odrekel se politiki ter posvetil se pospeševanju znanostij, umetnostij, obrti in v obče različnih kulturnih zadač. Najbolj znan je tudi širšim krogom kot pokrovitelj raznoterih največih, velikih in malih razstav, iu si je radi tega v šali sam pridel priimek „razstavnega nadvojvode". Ob teh razstavah je imel največe potrpljenje, je odobraval, kar je bilo znamenitega in res dobrega ter je povsod pošteval razmere iu ugodno in tudi milo sodil. Tako se je povsod prikupil bogatim in nižim slojem. Storil je v tem poslu mnogo dobrega in si je utrdil lep spomin; množicam je ugajalo sosebno tudi njegovo skromno, pre-prosto-plemeuito vedenje, ker ni dal spoznati ali čutiti pomena svoje visoke osebnosti.
Bil pa je tudi posrednik našega dvora pri drugih dinastijah, in kedar je bila zapletena kaka stvar, tedaj so vselej njega poslali, in njemu se je posrečilo mnogo rešitev ugodno, za kar diplomacija ni bila dovolj močna. Videli so ga radi sosebno na ruskem dvoru, in tu je sosebno jedenkrat ugladil pot k prijaznim odnošajem, dasi so potem sledile zopet izpremembe v stopinjah prijaznosti. Cesar je
s smrtjo tega brata v resnici izgubil spretnega pomočnika. Ob smrti nadvojvode Karola Ludovika so tekle solze cesarju in najmlajšemu še živemu brata Ludoviku Viktorju. Sožalje pa izražajo avstro-ogerski narodi v skupnosti in se laskavo spominjajo postopanja in del plemenitega princa.
O prestolonasledstvu v naši monarhiji so se začeli povodom smrti nadvojvode Karola Ludovika razgovarjati listi madjarski in velikonemški. „Politik" je nato pripomnila, da tak razgovor doslej ni akuten, ko je naš cesar trdnega zdravja in bode vladal še mnogo let; razgovor je pa vendar državnopolitiškega pomena. Po smrti nadvojvode Karola Ludovika je pravi prestolonaslednik njegov najstarši sin Fran Ferdinand d'Este; ko bi se odrekel ta, prišel bi na vrsto drugi sin pokojnikov, nadvojvoda Otou, za tem pa tretji sin, nadvojvoda Karol Ferdinand. Tak je red prestolonasledstva, določeni v Pragmatiški sankciji od 1. 1713. Sprožili so jo bili hrvatsko-slavonski stanovi, videvši, da je bil Karol VI. tedaj bez otrok, in je imel Leopold I. še 3 hčere in Josip I. 2 hčeri. Bali so se turške aueksije svojih dežel, v slučaju, da bi izumrl možki rod Habsburžanov. Zato so oni prvi potrdili Pragmatiško sankcijo, veljavno tudi za ženske naslednike, in sicer uže 1. 1712. Leta 1713 je cesar Karol VI. sam zasnoval Pragm. sankcijo, katera pa ni jednotua. Pozneje sta sprejela to sankcijo češki in potem ogerski dež. zbor. Važni poznejši akti omenjajo to sankcijo, le leta 1867 so pozabili omeniti jo. Tu, pristavlja „Pol.", bode treba nedo-statek popraviti, toda za sedaj ni sile zato.
Državni zbor. Razpravljali so nadalje zakon o preosnovi davkov. Pri členu 13. vnela se je daljša debata. Isti se ozira na osebni dohodninski davek. Doslej so imeli po § 22. dež. reda dež. zbori pravo nalagati k neposrednim davkom doklade po največ 10%, ravno tako občine v lastnem delokrogu do 15% in več.
Ker pa vlada dobro ve, da tostranski dež. zbori se bez kompenzacije ne odrečejo še v dež. redu utemeljenim pravom, postavlja istim v ravno istem členu alternativo, ali naj se vsaj do konca prvega dež. zborskega zasedanja po polnoraočju davčne reforme odreko vsem nakladam glede osebnega dohodninskega davka, potem se odka-žejo prebitki osebnega dohodninskega davka in se dotičnim deželam tudi pri zemljiškem in hišnem davku dovoli popusti, ali pa naj ostanejo pri svojih pravicah, v tem slučaju pa se morajo odreči imenovanim ugodnostim. Proti temu členu so bili zlasti posl. David Abrahamowicz. Mladočeh dr. Kaizl je vstal s samostojnim predlogom, da naj bode sklep dež. zborov, odreči se vsem nakladam na dohod, davek, obvezen le do 1. 1909; predlagal je tudi dalje, da bodi od dotičnega ukrepa dež. zbora zavisno le to, ali se naj odkažejo prebitki dohod, davka dež. finan-cijam ali ne, v tem ko naj bi se za zemljiški in hišni davek tudi vnaprej dovoljevali popusti ne glede na to, ali se je dotični dež. zbor izrekel za ali zoper oproščenje osebnega dohod, davka od vseh v kompetencijo istega spadajočih naklad.
Manjšina drž. zbora zahtevala je dalje odpis glavne vsote zemljiškega davka za dva in pol milijona, temu pa je nasprotoval finančni minister, ki je pripravljen, dovoliti le znižanje za poldrugi milijon. Princ Friderik Schwarzenberg ga je zato tudo napadel, češ, le znatnim znižanjem glavue vsote zemljiškega davka — ki je pa v svojem principu krivičen — se da odpomoči od dne do dne bolj propadajočemu kmetijstvu. Čudi se finančnemu ministru, ki je govoril radi jednega samega milijona uže o deficitu,
v tem ko je ob svojem nastopu v najlepšem svitu risal avstrijsko finančno položenje in se hvalil s znatnimi preostanki.
V delegacije so izbrani med Čehi: Janda, Kramar, Slama, Záéek; za Dalmacijo Bulat, za Galicijo razen 1 samo Poljaki, za Nižeavstrijsko antisemiti Richter, Dotz in Gessmann; za Stirsko noben Slovenec; za Koroško Steinwender, za Bukovino Romunec Lupul; za Sileško noben Slovan; za Kranjsko Klun; za Istro Rizzi in namestnik Biankini; za Goriško Gregorčič, za Tržaško Luzzatto. — Izmed 40 delegatov zbornice poslancev pripada jih 9 nemški levici, po 6 Hohenw. in poljskemu klubu, 5 Mladočehom, 4 nemškim nacijonalcem, po 2 Co-roninijevemu in hrv.-slovenskemu klubu, 1 klubu kat. ljudske stranke in 1 Malorusom. K divjakom pripadata 2 antisemita, 1 južni Tirolec in 1 Predarelberžan. Gos-spodska zbornica je izbrala 8 levičarjev, 6 členov iz desnice in 6 iz srednje stranke. Za kak opozicijanalni predlog dobi se po največ 15 glasov, med temi 5 mlado-čeških, 4 nemški-nacijonalni in 2 hrvatsko-slovenska, 2 antisemitska, potem 1 člen ljudske stranke in pa 1 Predarelberžan. A tudi med temi 15 glasovi niso gotovi vsi.
Uže dalje časa se je bil raznesel glas, da vlada na-merja zasnovati okrožno sodišče v Trutnovu, in starešinstvo v Trutnovu se je uže udalo, da sezida sodiščno poslopje s V, mil. gld. proti temu, da vlada povrne ta znesek z obrestimi vred. Zajedno se raznašali vest, da to sodišče bode nemško, in se tako vsaj po sodiščih nemško ozemlje oddeli od češkega kraljestva. Nato je posl. Pacák s tovariši stavil interpelacijo na skupno rni-nisterstvo. V imenu tega pa je odgovoril pravosodni minister gr. Gleisbach, da vlada v resnici namerja zasnovati okrožno sodišče v Trutnovu, in da vlada predloži načrt o skupni organizaciji češkega kraljestva, katera bode obsezala še več drugih sodiščnih dvorov in okr. sodišč, dež. zboru, da ta izrazi svoje mnenje. — Istega načela se hoče držati vlada tudi gledé na druge dež. zbore. Iz tega je razvidno, da niso pokopane Dunajske punktacije, in da Nemci češkega kraljestva polagoma dosežejo svoje ločeno, ozemlje, ne da bi Čehi ali drugi Slovani dobili zato primerno odškodnino v analognem ločenju ozemelj po merah kompaktnega slovanskega naseljenja. Ali izmodri ta vladna, izjava mladočeško oportunistiško večino?
Dne 28. maja bode gospodska zbornica ob 2. eitanju razpravljala volilno reformo. Poročilo komisije te reforme dokazuje potrebo take preosnove, kaže, da se komisija zlaga s sklepi zbornice poslancev, in da torej odobruje tudi izpremembo, da dobe volilno pravo tudi hlapci in različni služabniki, ter da bi se glasovalo pismeno, t. je po pisanih glasovnicah. Radi tega se vname najbrže debata, in večina najbrže ugodi želji vlade, ki se je postavila v predlogi in potem po izjavi Badenijevi proti pismenemu glasovanju. Poročilo se završuje s trditvijo, da ta volilna reforma ostane dolgo časa kot zadostna podstava izvrševanju polit, interesov naseljenja.
Nemška združena levica se trese pred svojo bodočnostjo; zato premišljuje, kakó bi si pomagala še v poslednji čas. Misli prirejati konferencije najprej po deželah, potem pa imeti skupno posovetovanje. Vedno se je pote-zala za državne službe in za vladno krmilo. Gorjé, ko bi bil imenovan na važnem mestu kak Nenemec ali pa tudi Nemec, ki ni prisezal na njen program. Sedaj, ob propadanju, pa se hoče kesati radi take stalne poželjivosti in je pripravljena zavreči celó sposobnost toli povdarjane „državo vzdržujoče stranke", samó da bi zaslepila tista,
ki so se primaknili k nemškim nacijonalcem. Da bi oslabila poslednje, hoče iti tudi ona med niže sloje, hoče skrbeti samo za nemštvo, hoče se „povrniti" k staremu programu. Prof. Suess, jeden glavnih stebrov nemško-liberalue stranke, je kar izstopil iz kluba te stranke ter je hotel dokazati, da stari njen program je v interesu države, češ, da antisemiti so reakcijonarni in kot taki nasprotniki države, kakor se neki razvidi iz konservativnih skupin v Nemčiji. Prof. Suešs je židovske krvi, in je njegov argument prav židovski; kedar nič drugega ne pomaga, skušajo Židje ovajati na zgorej in se tak6 prikupiti kakor pravi patri joti. To je treba zapomniti si za nadaljnji razvoj postopanja nemške levice. Za Suessom sta na Dunaju stranki odtegnila se še liberalca Wrabetz in Noske, drž. posl. dr. Russ pa je na svojo roko razvijal in potem tudi posebe priobčil svoj .program. Ta se naravnost boji slovanskih narodov in strank. Pomenljivo pri vsem je to, da glavno levičarsko glasilo začenja ostro kritikovati postopanje svoje stranke ter jej hoče tak6 pomagati. No nemški nacijonalci in antisemiti si utrjujejo tla, in poslednji so vsekakor modrejši od nemških nacijonalcev, ko se ti da-jajo zavajati od Schčnerijancev in povdarjati potrebo liberalizma nasproti „klerikalcem". Antisemitski program je tudi nemškonacijonalen, ali tak, da imajo pod njegovo streho prostora vse vrste protižidovskega mišljenja, torej pravega liberalnega in neliberalnega stremljenja. Liechten-stein in Lueger zmagujeta, požidjena levica propada, nacijo-nalstvo pa samo sebe slabi, kolikor posluša SchOnererja. Taka je sedaj med nemškimi strankami.
Dunaj. Dne 19. maja je bil novi Dunajski župan Stro-bach slovesno nameščen ob prisotnosti nižeavstr. namestnika gr. Kielmansegga. Novi župan je na govor poslednjega omenil, da se razume samo po sebi, da se bodo v mestnem sovetu držali strogo zakonov, pri tem pa ščitili občinsko samoupravo. Trudili se bodo, delovati po željah večine prebivalstva Omenil je glavne točke, ki čakajo izvršenja v občini. — Dne 22. maja sta bila izvoljena pa dr. Lueger in Neumayer I in II županoma Lueger je povdarjal, da novi župan ni le poslušni sluga, temveč samostalen pravi župan, in skrbeli bodo, da se ohrani njegovo dostojanstvo. On bode podpiral na vse strani župana; ponovil je tudi program stranke. — Židovsko glavno glasilo je ob tej priliki posebe opozarjalo vlado, naj čuva nad zakoni. Doslej židovski listi niso hoteli omenjati te točke; da je tudi antisemitska stranka pod zakoni in nadzorstvom vlade, o vedeli so se še le sedaj. Za liberalno gospodstvo v mestnem sovetu so zagovarjali kar najsvobodniše porab-Ijenje zakonov; za antisemite bi radi dosegli, da bi se avtonomija skrčila, kolikor le možno. Saj so hoteli celo, naj bi vladni komisar zdržema ostal načelnik mestne hiše! Za antisemitsko stranko je pričela doba delovanja; zaveda se, da bode imela težko položenje, prvič, ker je židovsko-liberalna stranka napravila mnogo dolgov, drugič ker jej bode ista stranka kot manjšina nagajala ob vsaki priliki, in tretjič, ker nemški nacijonalci barve Schonererjeve niso zadovoljni s stranko Luegerjevega duha. Terorizem od teh 2 stranij bode vplival, da se antisemiti ne bodo upali, n. pr. nasproti Dunajskim Čehom kazati se pravični. Tega se Slovani na Dunaju v obče sedaj se ne morejo in ne smejo nadejati; a vsaka gmotna pridobitev bode v poboljšanje .tudi slovanskemu naseljenju. To je jedna tolažba, druga politiškega pomena za Slovane je pa ta, da z Dunajskim antisemitizmom se vedno bolj oslablja najkvarljiviša in najopasniša židovska liberalna stranka. Nemški naeijonalizem pa ne more Slovanom ško-
dovati nikdar toliko, kolikor židovsko-liberalni macchia-vellizem in kapitalizem.
Namerjali so ob jubileju cesarjevem 1. 1898 prirediti v Praterski rotundi veliko obrtno razstavo. No vlada osnovalnemu, prek in prek „liberalnemu" odboru ni obe-čala posebne podpore. Zato namerjajo to misel opustiti, zlasti ker je letos velika obrtna razstava v Berolinu in tudi Budimpešti, potem ker se veliki obrtniki pripravljajo za svetovno Pariško razstavo 1. 1900, za katero odloči tudi naša vlada 3 milijone gld. Na Dunaju zasnujejo I. 1898 morebiti kako manjšo razstavo.
Dušla je na Dunaj deputacija 25. ruskega dragou-skega nadvojvode Karola Ludovika polka ter 23. maja položila venec na krsto svojega pok. šefa.
Morava. Olomuški „Pozor" prinaša vest, da dobi Moravska v kratkem času, — kakor se je menda izrazil baron Chlumecky — v treh letih vseučilišče, seveda ne češko, ampak — utrakvistično! Utrakvističuim gimnazijam in ljudskim šolam pridruži naj se torej v najnovejšem času tudi vseučilišče! Utrakvistični značaj univerze naj bode v tem, da bi se po nekatere stolice namestile le z nemškimi, druge pa le s češkimi profesorji. Da dobi vlada zadostno število tudi nemškega jezika zmožnih abiturijentov, vvedel seje, kakor znano, utrakvizem namoravskih srednjih šolah. Moravski Nemci so uže takrat dobro vedeli, zakaj so predlagali, naj se vvede v srednje šole nemški jezik kot obligaten predmet. „Pozor" se le boji, da bi Čehi ob času ustanovitve vseučilišča ne imeli zadostnega števila privatnih docentov za one discipline, katere naj bi se predavale izključno na češkem jeziku. Zato pristavlja svojemu članku oklic na češke rodoljube, naj ustanove češko vseučiliško društvo, ki naj bi poskrbelo za češke docente in jih tudi vzdrževalo v slučaju potrebe.
Nemci imajo toliko izključno svojih vseučilišč; nekdaj izključno češka univerza Pražka se je morala Nemcem na korist razdeliti na dve vsporedni vseučilišči; da so bili Čehi privolili v to, je bila osnovna napaka, nikakor pa ne zasluga, za kakoršno jo smatrajo Staročebi. Čehi naj gledajo, da se jim ne zgodi krivica takisto na Moravskem. 6 milijonov Čehov bi moglo vendar imeti dvoje vseučilišč, ako so za 8 mil. Nemcev taka učilišča v Innsbrucku, Gradcu, Pragi, Črn ovci h in na Dunaju.
Zaupniki katoliško-politiških društev so 20. t. m. sklenili zasnovati „samostalno katoliško stranko narodno na Moravskem", in to, kakor trdijo, v pogledu na sedanje pol., narodne in socijalne razmere v Moravi. „Nar. Listy" so bili uže pripravljeni nato ter trdijo, da stranka se bode v politiki držala Dunaja, obračala se bodo doma proti zares narodnim strankam in k udušenju reformnega gibanja krščansko-socijalnega, katero se začenja javljati med moravskim duhovenstvom. Na Moravi, kakor smo navajali uže večkrat, veje med višim svečeništvom isti duh, kakor v jugoslovanskih deželah, specijalno med Slovenci, in Čehoslovani imajo svoje Missije, Flappe in Mahniče, kakor Slovenci.
Galicija. Tarnopolski Malorusi so se obrnili na ta-mošnje Poljake z nekaterimi postulati, tičočimi se njih narodnostnega položaja. Zahtevali so, da se napravi na novem poslopju hranilnice poleg poljskega tudi maloruski napis, dalje, da se imenujejo štiri ceste Tarnopolske po znamenitih maloruskih možeh, in da se vvede v obeh tarnopolskih ljudskih šolah maloruski jezik kot učni predmet. 0 prvi zahtevi je odbor hranilnice uže odločil —• da se Malorusom napis ne dovoli v njih jeziku, o ostalih . pa bode sklepal mestni sovet Tarnopolski.
Kakor znano, jeli so se Maloruski kmetje v zadnjih letih kar truraoma izseljevati v Brazilijo. Ker pa jih je tam dostikrat zadela še hujša usoda nego doma, odposlal je dež. zbor gališki dva odposlanca dež. odbora v Brazilijo, da se poučita o razmerah tam naseljenih maloruskih kmetov. Metropolit Sembratovič odpošlje tje grško-katoli-škega svečenika s tremi drugimi spremljevalci, da zasnujejo tam grško-katoliško župnijo,
Bukovina. Malorusi so v 26. dan maja sezvali shod, ki se ima razgovarjati o položenju bukovinskih Rusov, o svojem stališču glede nove volilne reforme; o potrebah pravoslavne cerkve, o zasnovi ruskega gimnazija, in o posojilnicah.
Nemški Schulverein je o Binkošlih zboroval v Brnu. Zastopanih je bilo 1135 glasov po 788 zastopnikih. Prisotna sta bila na glavnem zboru Brnski župan dr. vit. Wieser in podžupan Rohrer, načelnik „Severnega morav-skega bunda" Brass in zastopnik Občega nemškega Schul-vereina, župnik Gramper iz Draždan. Načelnik dr. Weitlof je rekel, da prisotnost poslednjega je znamenje tistih simpatij in harmonije, ki gospoduje med med Nemci Avstrije in Nemškega cesarstva. Poudarjal je, da gmotno je bilo prošlo leto neugodno; dohodkov je bilo 43.000 gld. manj nego L 1894 in za 8074 gld. manj, nego jih je bil postavil proračun. Vzrok temu je, da mlajši zarod se je odtujil društvu, to pa radi tega, ker prosleduje idealne in nemško-nacijonalne cilje, katerim je obče polit, polo-ženje neprijazno. Vendar pa se stvari boljšajo, ker nemški nacijonalci pripoznavajo potrebo Schulvereina in so se zavezali podpirati ga. Treba se je sporazumeti, treba je bolj delati, nego pa gledati na pravila, potem se laže sporazumejo o židovskem vprašanju, jedinem, katero loči liberalce in nacijonalce. Blagajnik je ponovil, da so do -hodki zaostali in jih je bilo le 231.606 gld. Potrebnih pa je 251.600 gld.; zatorej bode treba krčiti razhode, in sicer, kakor so se izrazili, na šolah, katere so bezpotrebne ali pa, ki ne morejo živeti. S tem privarčijo 40.000 gld. Kazal je poročovalec na češko Matico šolsko, kijeiraela 250.161 dohodov in 249.161 razhodov, dasi skrbi le za severne dežele, v tem ko deluje Schulverein na severu in jugu. — Namestnik načelnikov dr. Kraus je menil, da Slovani hodijo bezobzirno praktično pot, da njih narodnost napreduje na vsej črti počasno, pa neprestano in zavestna svojega cilja, v tem ko so Nemci razdejani v razporu mladih in starih, mladi si kadi v gledanju starogermanske čednosti, stari pa so mlačni v vseh naci-jonalnih vprašanjih. Poleg bojev proti Slovanom so še boji proti slovenski duhovščini, in to na Štirskem. Boljše pa je na Kočevskem, katero ohseza poleg Kočevskega mesta 170 majnih vasij. — Dr. Blitzfeld je priporočal, da naj Schulverein postopa odločno in, če treba, tudi bezobzirno — Nemški nacijonalci so zahtevali izpremeno § 5 pravil, vsled katere bi mogle poddružnice izločevati Žide, a zbor je s 674 glasovi odklonil to zahtevo proti 305 glasom. Vidi pa se, da nemški nacijonalci imajo uže veliko moč pri društvu. — V odbor je bil izbran nemški naci-jonalee H. Brass. — Zbor so pozdravili Oblumecky, dež. glavar se je opravičil, da je bil zaviran, fml. Succovaty pa s tem, da je nastopil odpust. Brzojavno sta pozdravila društvo tudi Kuenburg v imenu nemške levice in dr. L Schlesinger v imenu zaupnih mož Češke. — Schulverein dobiva podporo od Židov, ti pa mu jo odtezajo, kolikor bolj se množi členi nemških nacijonalcev. Nemci sami pa tu in tam spoznavajo, da društvo je agresivno, in da njih narodnost ni opasna, v tem ko jemlje Schulverein slo-
vansko deco v Svoje, med Slovani zasnovane šole. Načel-ništvo samo je reklo na občem zboru, da so nekatere društvene šole bezpotrebne, druge pa nimajo moči življenja.
Hrvatska. Hrvati so si zasnovali društvo za polep-šanje svojih jezer. Obrnilo je po po pravici svojo pozornost najprej Plitviškim jezerom, katera so biser med evropskimi jezeri, in slavni Trnski daje pravi izraz o krasoti teh jezer. Sedaj zbirajo darove, da sezidajo cerkvico na jezerih. Na Duhovske praznike pa so otvorili svečano in slovesno prirejeno gostilnico, v kateri bode primerna postrežba. Pot je tudi uže dobra „Na Plitvice"; taki se domačini in tujci seznanijo z izrednimi prirodnimi krasotami domovine.
Ogerska. Akademiške laži. Ogerska akademija zna-nostij in umetnostij je imela dne 17. t. m. v prisotnosti cesarjevi slavnostno sejo, na dnevnem redu katere je bilo tudi predavanje skupnega finančnega ministra in upravitelja Bosne pa Hercegovine, Benjamina pl. Ivallaya „o ogerskih kraljih iz dobe Arpadov". Vrle slovaške „Narod. Noviny" komentujejo omenjeni duševni proizvod osreče-vatelja Bosne in Hercegovine tako-le: Gospod Kallay je razlagal tuje zgodovinske teoreme, plagijeval historiško-kulturne perspektive tujih misliteljev in jih skušal prilagoditi k časom arpadskim, ne glede na to, da je zgodovina te dobe temna, kakor novembrova noč, ko še ni padel sneg, in tudi ne sveti mesec, kar priznava on sam s tem, da razun imen ne navaja nikakih zgodovinsko dokazanih dejstev; ko govori o intencijah oseb in kraljev, vidnih činov katerih ne pozna nikdor, postavlja on impertinentne trditve, kakor bi imel pred seboj velikanski arhiv Geze ali Štefana. On govori o njih tako, kakor bi mu bili isti prepustili svoje dnevnike in zapiske. Sam priznava, da je Arpad m_ythiška oseba, o katerej se ne ve nič, tem manj še o njegovih delih, a pripisuje mu ustanovitev ogerske države kot največe dejanje po razpadu države Karola Ve-litega. Glavna njegova naloga je, dokazati, da so uže za Geza in Štefana in za njima vsi Arpadovci sodelovali pri centralizaciji in unifikaeiji ogerskih narodov. Rekel je: Arpadovci, počenši od Štefana, imeli so le jeden ideal: madjarizovati ogerske pokrajine. No, kje so sledovi tej arpadskej madjarizaciji in centralizaciji? Niti jedno ma-djarsko slovo ni ohranjeno iz dobe Arpadov, niti jeden dokument. Madjarščina se ne da dokazati z ničimur drugim, kakor z imeni gor, mest in vrhov. Korona sv. Štefana ima grški in slovenski, cirilski napis: napisi latinski, dvorni uradi, počenši od naddvornika pa do slug so staroslovenski. Arpadovci so imeli Nemke in Slovanke za žene, dokaz, da so si oni k sebi želeli tujcev, kaj li še da bi jih madjarizovali! In madjarska krajevna imena? Vyšegrad, Budin, Beligrad, Nitra?
Naučno ministerstvo je podarilo 100 učiteljem po 50 gld. za „izborno gorečnost" v poučevanju na madjarskem jeziku. Take nagrade dobivajo pa le tisti učitelji, ki ne-madjarskim otrokom zabijajo v glavo vse predmete na madjarskem jeziku.
Bolgarsko. Došlo je bilo mnogo Srbov v Sofijo, kjer so jih prijazno sprejeli Bolgari. Listi bolgarski so jih pozdravljali, a izrazili željo, da bi se rešilo makedonsko vprašanje tako, da bi postala Makedonija samostalna; taki bi bilo možno trajno prijateljstvo med Srbi in Bolgari, in bi se laže zasnovala balkanska zveza. Bolgari so tudi v cerkvi praznovali koronanje Nikolaja II.
Rusija. V Moskvi so se pričele velike slavnosti povodom carjevega koronanja. Slavlje se je pričelo 21. t. m. s slovesnim prihodom carja in carice v Moskvo. Najprej je sprejel car poslanike in pooblaščence držav v slovesni
avdijenciji. V ponedeljek 25. t. m. so prenesli carske insignije iz „Oružene Palate" v prestolno dvorano Krenilj-ske palače. Dne 26. t. m. vrši se sveto koronanje, kateremu sledi dvorna pojedina v „Granoviti Palati." Na večer hode starodavna Moskva razsvetljena. Drugi dan sprejemal bode car čestitke, in bode velik obed za svcče-ništvo in najviše dostojanstvenike v „Granoviti Palati". V soboto 30. t. m. pa bode velikanska ljudska slavnost na polju „Chodinka" iu ples pri francoskem poslaniku, katerega stroški bodo znašali 1 milijon rubljev. Dne 7. junija zapustita car in carica staro prestolico.
V proslavo slovesnega koronanja carjevega bodo po-miloščeni vsi kaznjenci, obsojeni v Sibirijo. Onim, ki so do smrti obsojeni, bode čas ujetništva skrajšan. Onim, ki so bili obsojeni na izseljenje v Sibirijo, bode dovoljeno, da se naselijo v katerem koli evropskem mestu, samo ne v Petrogradu ali Moskvi. Politiškim zločincem, ki so pobegnili iz Rusije, bode dovoljeno, da se vrnejo v domovino, toda pod uslovjem, da prisežejo carju zvestobo. Poleg tega car ob tej priliki s posebnim manifestom zniža kmetom zemljiški davek; deset let bodo plačevali namreč kmetje le polovino davka, ki so ga doslej dajali s svojega zemljišča.
Lužiški Srbi. Dne 8. apr. je imela Matica Lužiških Srbov občni zbor, katerega se je udeležilo 62 členov v Budišinju. Predsednik can. schol. Jurij Lusčauski je ob 3 pop. otvoril zborovanje. Med umrlimi členi je prelat in kanonik Jak. Buk, ki je duševno in gmotno podpiral narodov napredek ter v oporoki veči del svojega imetja odločil narodnim potrebam. Rad se jo imenoval „Luži-škega Srba", ki je dal tudi za narodni dom 500 marek. — Členi so se pomnožili tudi v prošlo leto. Glavni razgovor seje sukal letos na zboru okolo zidanja „Matičnega doma". Doneski in darovi vrlo dohajajo, a skupni znesek je še mnogo premajhen. — Matica je imela lani dohodkov '2432 m., izdatkov pa 2316 m.; vse imetje Matiee je na-rastlo na 5049 m. Stari Matični dom je imel dohodkov 2110 m., izdatkov pa 1317 m. — Novih knjig so Matici podarili 55 komadov; Mat. knjig se je prodalo 7789 odtisov. Na predlog dr. Muke so se imenovali jednoglasno častnimi členi: kanonik Hermanu za izredno podporo Matič. domu, in ker zalaga tudi Mat. časopis, potem učitelj Wjela za marljivost v srbski književnosti in Adam Sa-pieha, goreči prijatelj Mat. doma. Prof. dr. Muki, ki se vsestranski in neumorno žrtvuje interesom Matice in naroda, je pa zagrmela „slava"! zborova. — Sklenili so k letu položiti temeljni kamen Mat. domu ter delovati med preprostim narodom, da bi se vnel za ta dom. Jeden člen je priporočil zasnovo več možkih pevskih zborov. Izrekla se je želja, da bi se bolje širili domači spisi med narodom, a tudi ti Srbi nimajo domačega knjigarja. Sprožili so tudi misel, da bi se tiskali listi s slikami, kakoršni so nemški „Bilderbogen", seveda s srbskimi napisi iu teksti.
Prihodnje leto bo jubilejni, slavnostni zbor (50 letnica), iu to okolo Posta. Pozdravili so naposled ljubljenca Ad. Černega ter zapeli domačo himno „Hišče Serlostvvo". Tako se je završil zbor pri soudeležbi in lepi slogi posvetnih in duhovnih rodoljubov; med duhovniki so pastorji iu kat. svečeniki, a vsi so složni, vse prešinja le jedna misel: blaginja narodova.
Lužiški Srbi otvorijo za 1 mesec v Draždanih svojo etnografsko razstavo pod protektoratom princeze Matilde, vojvodke saksonske. Ta razstava razkrije, kaj vse je še ohranil narod lužiških Srbov; ti se mnogo bolj drže svojih posebnostij, nego pa n. pr. Slovenci. Naj bi imela ta njih razstava najlepši moralni iu gmotni vspeh!
Bismarckov organ o mileiuju se izjavlja jako rezko. Pravi, da Madjari dajajo opisovati svoj milenij v bizantinskem dvornem slogu iu tako, kakor da bi se bilo središče svetovne zgodovine iu srce Evrope iz Pariza vsaj za poletne mesece premaknilo na Donavo. Privoščimo jim to komedijo; ali pomislili naj bi, da 71/, milijonov Ma-djarov z Židi vred ne sestavljajo niti polovine (17'/a mil.) prekolitavskega naseljenja, in da njih vpliv v Evropi in pa njih vojaška sila se moro uvaževati le v pridružeuju avstrijski skupni sili. Madjari, kakor Norvežani, Irci in nekateri drugi v strani živeči narodi, bolehajo na preo-bilosti nacijonalnega čustva, katero jih slepi glede na njih pravi pomen v evropskem koncertu. Kako malo tehtajo Madjari na etnografski tehnici, razvidno je iz tega, da zunaj njih mej ne razume in se nihče ne uči njih jezika. Na tem ne morejo ničesar izpremeniti vse še toliko ostre jezikovne uaredbe, vsa prekrščevanja imen krajev, cest in oseb, niti ne nasprotovanje nemškemu vojnemu jeziku. Danes seveda so priredili slavnosten spis na nemškem jeziku, ker bi drugače sosedje ne umeli madjarske pisave o slavnosti. A tudi v tem spisu se kaže blaznost (Grossen-wahn) Madjarov, in protivesje je dano le v osebi sedanje»a uositelja korone sv. Stepana. Oseba starega monarha je jedina, ki drži skupej dežele mnogojezične, od strauk raztrgane ogerske korone. Madjarska država bez naslombe na Avstrijo stoji na slabih nogah in ima učiti se svoj politiški A B Č tako, da se potrudi, da se vred i in vživi v umetno stavbo dvojne monarhije na manj nepohlevni način, nego doslej. . . justitia regnorum fundamentum mora veljati tudi med Donavo in Karpatami, iu če se zanemari, utegne se prej ali poslej maščevati na zunaj in znotraj. —Tako govore „Hamburg.Nachrichteu", torej glasilo tistega Bismarcka, ki jo največ storil, da se je vstvarila „umetna stavba dvojne monarhije", iu kateri je i nadalje pospeševal vzdrževanje duvalizma. No, pa bode tako; kedar Veliko-nemčija ne bode videla več potrebe duvalizma, delovala bode proti njemu, kakor je delala za njegovo stavljenje. Ironija — za Madjare, ki so Velikonemčiji napravili toliko uslug na škodo Slovanov!
Fzm. Fr. bar. Etihn, bivši skupni vojni minister od leta 1867 do jau. 1874., je umrl v 80. letu življenja. Pripoznau je kot reorganizator sedanje c. iu kr. vojske. L. 1868 je uže priporočal utrjenje Galicije proti Rusiji, rekši v delegaciji: „Ničesar ne smemo zamuditi, kar se tiče varnosti Galicije in njene vstočne meje; kajti mi smo morebiti uže na predvečeru jako važnih dogodkov, in jaz sem dolžen ob tej priliki poudarjati važnost tega, da se kar možno nagloma sezidajo železnice, katere združijo Ogersko z Galicijo. Posebe še poštevam operacijske črte Pešta—Kašava — Premysl". . . Tak govor ga je gotovo prikupil Poljakom, Madjarom iu vsem tem, ki so nasprotniki Rusije.
Francija se je pripravila za koronanje v Moskvi, kakor da bi se vršilo na Francoskem. Določili so za ta dan praznik; še vojakom se je odločila prostost. Mesta pa so se okrasila s francoskimi in ruskimi zastavami. Predsednik republike je čestital carju in carici z željo, da bi vladala sebi v zadovoljnost iu v slavo ruskega naroda.
Nikola Tesla je slaven izsledovelec, katerega Srbi prištevajo svojcem. Iznašel je kot elektrotehnik uže mnogo važnega. Sedaj je izvedel električno silo Nijagarskih slapov do Njujorka, kjer ta sila goni stroje. Daljava od onih slapov do Njujorka pa znaša 462 milj.
Kapitan Gulevič, ki je potoval po Galiciji, pripoveduje v vojaškem ruskem listu „PasBisiHK^" sledeče: Ko je bil v Levovu, šel je v jedno iz prvih gostilnic. Čakal je, da mu prineso čaj; med
tem pa je ogledaval slike iu drugu opravo. Povsod bronza, mehki stoli, lepota čisto poljska. Jedna slika ga je posebno zanimala: Terski kazak, s strašno zverskim licem, drži v rokah otroka in se pripravlja — čujte! pojesti ga živega! Otročiček se mu sladko smeje, kakor da mu je posebno prijetno, da ga kazak kmalu začne hrustati! Take slike so za Poljake jako karakteristične. Slavni so res rojaki pana Kazimira! Dobro bi pač bilo, ko bi ti ultra-kulturni gospodje imeli še slike, kako Angličani dinamitom v zrak puščajo cele stotine Matabelov, ker se ti ne dajo klati in uničevati, kakor knštruni. To bi bilo vsaj — resnično; o tem zna ves svet, o ¡¡verstvih kazakov pa samo — Poljaki.	Ii oš čin.
Akad. tehn. društvo „Triglav" v Gradcu ima od dne 2. maja naslednji novi odbor: Jože Gori čar, cand. med., predsednik; Makso Pre»l, cand. med., podpredsednik; Slavko Krmavnar, stud. iur., tajnik; Matevž Senčar, stud. iur., blagajnik; Vladimir Leveč, stud. iur., knjižničar; Pravoslav Pertot, stud. med., gospodar; Davorin Spindler, stud. iur.. namestnik.
Hrv. slov. veterinarsko društvo „Tomislav^ na Dunaju ima od dne 15. maja naslednji odbor: predsednik: Engelmann Edmund; podpredsednik: Kunštek Vilko; tajnik: Plechaty Ivan; blagajnik: Aichmayer Ivan; knjižničar: Tepeš Oskar; odb. namestnik: llorak Pranj o." Vsi slušatelji zdravništva za živino.
KNJIŽEVNOST.
Poduk v igranju na citrah, sestavil Pran Sil. Kuželjski, II. zvezek izšel v zalogi Schwentnerjeve knjigarne v Brežicah ob Savi. Ta zvezek pričenja s tonovimi načini in obsega osem dur, in istotako molovih skal (do štirih križcev in be). K posamičnim vajam pridcjani so : „Umetni izrazi in okrajšave". Tekst razklada pouk v jasnem slogn. Cena tej lični knjigi, obseznjoči SO str. teksta, je t gld. 50 kr. Kakor druga izdanja Sehweutnerjeva. je tudi to po zunanji obliki in notranji sestavi priporočila vredno.
Prva hroatska u/nUa u glasoviranje za djecu i za odrasle samouke. Sastavio Pr. Š. Kuhač. I. odio. Str. XIII -j- 129. Cijena 2 for. 80 uč. U Zngrebu 1896. Nakl. kr. sveučilištne knjižare Pr. Suppana. Tisak Ant. Scholza u Zagrebu. O tem važnem najnovejšem delu slavnega hrv. glasbenega veščaka in pisatelja izpregovorin o obširniše; tu pa priporočamo na prvem mestu Hrvatom iu Slo vencem, naj si omislijo to „uputo", katerej jeduake ni še bilo med Jugoslovani.
„Naši domači obrti". Gradja za obrtno nazivoslovje. Sa više slika. Napisao Ferdo Hefele. Tiskara Čapak i Dujak u Siskn 1896. 79 str. 8". C. 70 nvč. Knjiga ima zaglavja: Tkalčija po Lici i Hrbavi; narodno suknarstvo i bojadisanje: čohošijancšto o narodnora kroju i šavu; bosanska kuca itd. Pisatelj je nabiral snovi po hrvatskih in srbskih deželah in se je pokazal uže v drugih spisih veščaka. Tudi Slovencem, sosebno našim dijakom na tehnikah, dobro dojde to delce.
„Balkan" jedinstvu i bratskoj slogi. Izdao uz sudjelovanje mnogih prijatelja sjedinjenja crkava dr. Aleksander Bresztyensky. Svezak I. Ciena 60 uč., poštom 70 uč. U dva izdanja: latinicom i čirilicoiu. Pod tem naslovom je začel izhajati v Zagrebu list, ki si je stavil nalogo, delovati na združenje hrv. in srbskega naroda v verskem oziru.
„Slovansky Obzor". Časopis politicky, pouen^ a zabavny. Re-daktor K. Wolf v Olomouci. Prvi letnik je dospel do 32. št. V tej št. se nahaja tudi začetek spisa: „Slovinska literatura v roku 1895" in opisuje najprej slovensko novinstvo, povsem stvarno in mirno. O „Edinosti" se nadeja poročevalec, da utegne v kiatki dobi postati najrazširjenejši dnevnik slovenski. O „Slovanskem Svetu" poroča, da po svojem dosedanjem delovanju list ni pridobil toliko razširjenja, kakor ga zaslužuje, „ker ima povsod mnogo nasprotnikov, sosebno med duhovenslvom, ker ga dolži, da pošteva Ruse bolj nego je potreba, in da deluje za razširjenje pravoslavne vere med Slovenci. Ali to je le izmišljeno, ker naši klerikalci se jeze nanj najbolj zato, da se vnemlje za provedenje jezika cirilometodijskega v naše cerkve. Njegov glavni ideal pa je vzajemnost slovanska, v kateri j edini nahaja naš mali narod svoje rešenje, ko mu v nasprotnem slučaju grozi gotova poguba". Hvaležni smo g. pisatelju na tem nepristranskem poročilu. Saj take presodbe, razun „Edinosti", v slovenskih listih nismo še nikdar zasledili. „Slovansky Obzor" objavlja tudi prevode boljših slovanskih
del in podaje pregled o važnih dogodkih in kulturnih zasnovah slovanskih narodov. Izhaja po 3 krat v mesec ter stoji v leto 6 gld. Naročnina se pošilja v Olomuc.
/lutMOMamcna ucmopuja Cpuuje, 3a Bpiijesie cpncKM paioaa sa ocjioGoljeite a nesasncuMocT 1875 —1878. Kitara I, npBii paT lia-nucao Job. PacTHli.
Cpnciea Kiutmetma Sajpijia je za 1. 1895 izdala 7 knjig, med njimi: Bacne .Hocunija 06paj!,OBiiha, I cb.; ,D,pyra nenamija SMaja JoBaiia JoBauoBima, I cb. : Hhs ciapnjBfB lipiiiioBe^aiia; Ha iiayue n cbotjoctii os T> opij a M. CTanojoBii<ia. Itd.
„Ilatjiia". IIjiatocrpoBanuuii acypHajri> fljia pycecKaro napoja. Izšel je skupni zvezek za jan., febr. in marcij t 1. in obseza na 192 straneh obilo spisov, člankov in kritičnega, tudi preprostemu narodu umljivega razgovarjanja. Navajamo: Ob hoblimt. ro^oMi. — rpa^t $pn,HpB,xt lllenfiopHi (s sliko). — 40-ji'IiTnLiii »fiHaefi a-pa Bacnaiii AjieKcteBiiia Boauna (s sliko). — 35-JiiTiibift »uiijiefi Baciuiia ,U,hii. BaJi03en,Kar0. — Bascnoe paeiiopaiiienie miiriHCTepcTBa npaBoey,a;ia. — IIpncoe^HHenie npnnn,a Bopiica K't upaBoesaBnofi nepKBH. — Koe-iiro o „HejneoBmitai". — O ckMonasT. 11 upopacianiii. — EapeyK'i>. — XoKaKt. — ryu;yjeckia n-kciiir. — CjroBapt cjiabnura juo^eB. —-'lecniuii rociro^apii! — Bcaunna. Itd
Ta po jeziku prekrasni in po vsebini izborni ruski (maloruski) mesečnik piaznuje letos svojo 25 letnico. S ponosom more ozirati se v svojo prošlost, kajti „I-IayKa" je probujala in pozitivno poučevala razumnike in preproste množice ruskega naroda v obče iu malo-ruskega posebe. List se drži dosledno starega pravopisa, in Slovenec, čitaje ga, meni, da Malorusi govori tako, kakor Slovenci; toliko sorodstva se kaže v jeziku. Slog je v tem mesečniku, bez pretiranja rečeno, prav klasičen; urednik je namreč globok mislec, razreja vse razločilo in jasno ter se trudi, kak6 bi preprosto in po domače izrazil in razložil najzaresniše snovi in stvari. Urednik g. Danici Mihajlovič Kozariščuk dejanski žrtvuje vse svoje duševne sile „Nauki", a zadoščenje ima sedaj v tem, da je ta list razširjen tudi po šolskih zavodih v Rusiji in med avstro-ogerskimi Rusi. To je najlepši dokaz o notranji in jezikovni vrednosti lista. Svečeniki, unijatski in ne-unijatski, so od kraja naročeni na „Nauku", kmetje si jo pa skupej naročajo ter skupej čitajo. Kmetom ugaja še posebe rubrika, v kateri nastopa možak iz njih srede, pa pripoveduje in pretresa razne predmete tak6, da jih mora pridobiti za svoje razloge in misli. Ta rubrika sama po sebi je neprecenljive vrednosti, in mi iskreno želimo, da bi urednik „Nauke" utrdil si oslabljeno zdravje ter mogel vstrajati pri plemenitem delu še dolgo vrsto let.
Bu3anmiticHiu SpcMCHHiiith. Tomb II. Bun. I. Med drugim obseza: Ivb iicrupiu Bocnopa KimaepiiicKaro bt. kohuI; VI. ntKa. 10. KyaaicoBCK«ro. — Iloaaoacnaa jj,apcTBeunaa rpaHOta KoucTamnua BeaHKaro liani CiULiiecT]iy Brt iiojihoitl rpenecKorB it cjaBascKOHt uepeB03,1j. A. IlasjioBa. — KpirrHita. 9. VciiencKiii, Oiepuu 110 ucTopiu BH3aH*riHCBofi ofipasoBaHuocni. Pen;. U. Be3o6pa3ona. Bibliografija iz raznih velikih držav in raznovrstnosti. „Bw3. Bp." izhaja po 4 krat na leto v obsežnih knjigah in stoji 8 gld. Naročnina se pošilja na adreso: K. JI. PnKKeprL, HeBCKifi up. Nr. 14, Bi> C.-IIciep-6ypr^. — V novo priporočamo to prevažno učeno izdanje slovanskim historikom, starinarjem in vsem tistim, ki se zanimajo za prošlost z'asti vstočnih Slovanov. Veliki narodi imajo le 2 ali 3 taka izdanja, manjši pa jih nikdar imeli ne bodo, ker so gmotno prešibki zato.
C.iaaiiiicicin anoKpucfiunecicia eeaiueMH. (Tpy,:t,u VIII. Apxeo-,iorn>iecKaro C%k3ji,a b't MockbIs, t. II. CTp. 38—172)). M. CnepaiicKiii. Med apokrifnimi evangelji jih je slovanskih 7, med temi tudi češki, poljski i. dr. Speranskij pojašnjuje tekste.
Op. upravništva. Opominjamo zopet tiste naročnike, ki so nam ostali dolžni naročnino za več let, ne da bi se oglasili samo j eden krat. Od zadnjega opomina, v katerem smo rekli, da take dolžnike navedemo z imeni v listu, iu da jih zajedno izročimo odvetniku, odzo.val se, je doslej samo — j eden! Gospodi se zgodi, kakor želi!
Popravki. Št. 11, str. 126. b, 4. v zg. nerazločno, čitaj: upeuima; št. 12, str. 138, 29. v zg. čitaj: nego koren: rž-, v. 30: ali od re; odstavek VIII., 12. v. sp.: neresec nam. nercsa; odst. X., 3. v. zg. čitaj: na-j-Liiim, ne pa na-AtniTH.
„SLOVANSKI SVET" izhaja v 5., 15. in 25. dan vsakega meseca, in sicer na 12 straneh. Stoji za vse leto gld.^5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25 — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 16 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. - Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna pisma naj se pošiljajo P. Podgorniku na Dunaj (Wien), VII. Hofstallstrasse Nr. 5.