Pokojnemu «5. g. Jožefu Virku v sponiin! Pogreba tako slo^esnega, kakor smo ga imeli 87. treb kralje7 popoldne, še stare Lo5e niso 7idele. Nesli smo k grobu, kakor je ,,Gosp." že7S7ojem zadnjem listu naznanil, ,,enega izmed najiskrenejšib, uajmarljivejših narodnjako7u — neali amo k grobu neutrudljivega duanega pastirja, gore8ega cerk^enega govornika, pobožnega slovenskega pesnika, požrtvo^aluega rodoljuba, ljubeznji^ega soseda, zvestega prijatelja R7ojib duho^nih brato7 — da s kratkim rečem: blagega moža — nepozablji^ega Ločkega župnika, 7eleč. gosp. Jožefa Virka. Prečastiti g. Dr. Jožef Ulaga, konjiški dekan in nadžupnik, obdani od 12 župniko? in 8 drugih duhovniko^ iz konjiške in 6 drugih dekanij apremljali so truplo pokojnega g. župnika iz farne biše 7 cerke7. Tam so 7 genljivi in prisrčni besedi go7orili pokojnemu nagrobnico ter opravili cerk^ene molit^e. Ljudst^a se je bilo od blizu in daleč toliko zbralo, da ga je pri cerk^i in okoli cerkve bilo vse polno. Krasno mrtvaško trugo kinčalo je vkljub hudi zimi mnogo lepih vence7. Gnječa na prostornem ti-gu je bila tolika, da se je sprevod le po malem iz cerkve proti pokopališču zvunaj vesi pomikal. Za mrtvaško trugo stopal je ves solzen mladi dubovnik Ijubljanske škofije, kteremu pokojni gosp. Virk niso le bili samo ujec all stric, ampak bili so mu rednik, bili so mu več kakor oče, ker ga niso le v solah podpirali, ampak ga predlanskim tudi b Gospodovemu altarju spremljali, in ga za duhovsko službo izvrstno izredili. Med odličnejšimi gosti, ki so bili prišli pokojnema zadnje časti skazat, naj omenim blagor. c. k. namest. svetovalca g. F. Haas-a, celjskega okrajnega glavarja, ki je kot prvomestnik konjiškega okrajnega šolskega sveta, eegar ud so pokojni do smrti ostali, pogreba se udeležil. Bili so navzoči najodličnejši konjiški tižani, načelnik konjiške hranilnice, odborniki katol. pol. društva v Konjicah in zastopniki drugih drustev, odborov in zastopov, kterih vedno delalni ud so bili pokojni Ločki gospod župnik. Konjiški pevci, kterim se je mnogo sosednib gg. u6iteljev pridružilo, zapeli so pokojnemu na grobu genljivi Jenkotov zbor: nBlagor mu" — ki je rsem globoko v srce segal. Med zvonenjem nAve Marije" (večne luei) zasuli ao pogrebci blago srce, ki je rodilo toliko prelepih pesmlc v poceščenje kraljice nebes in zemlje. Upajmo, da jim je prebl. D. Marija, ktero so vedno ljubili in častili, sprosila prav milostljivo sodbo, ker pokojni v življenji gotovo nikogar niso preojstro sodili. Zalost farmanov po svojem toliko ljubeznjivem dušuem pastirji je pa še tem večja, ker so se pokojni gospod zlasti še pretečeni adventni čas s posebno nepopisljivo gorečnostjo prizadevali mlačne vzdramiti in jib k ljubezni do brezgrešno spočete Device Marije vneti. Pri tem svojem trudu v mrzli zimi nakopali so si pljučni prisad. Opravljali so še božicne praznike božjo službo, kakor poprej po navadi. V pondeljek pred novim letom pa jih tolika slabo.st napade, da ne morejo več iz hiše. Zdravniki spozuajo, da mlademu bi bolezen ne bila nevarna, pa starčeku 701etnemu utegne življenje vzeti. Moči jih jamejo urno popuščati. Dajo se prevideti s sv. zakramenti za umirajoee, pregledajo še enkrat svojo oporoko, ktero so že pred 10 leti sestavili, popravijo, kar se je med tem spremenilo — in potem pri dobri zavesti pričakujejo vdani v božjo voljo, naj se zgodi, kar je Bog ž njimi sklenil. Ko farmani v nedeljo k cerkvi pridejo, zvedo, da je na vse zgodaj zjutraj jim Bog vzel dušuega pastirja, ki so od leta 1861. skrbno pasli čredo Ločke fare. 0 sladkem Imenu Device Marije so šc obiskali svojo poprejanjo credo pri Materi božji na Kalobji, ki že dolgo po uemili smrti dušnega pastirja žaluje. Tolažili so svojo nekdaujo nevesto, pa niso slutili, da bode tudi njih sedajna tako kmalu udova postala. Blag spomin so zapustili pokojni gosp. Jožef ne le v Lo6ah in na Kalobji, kjer so bili v vsem skupaj 30 let župnik, tudi po drugod, koder so kot kaplan se obilno v Gospodovem vinogradu trudili. Nadejam se, da spretnejše pero nam sestavi obšiinejši životopis pokojnega sloveuskega rodoIjuba in pesnika, ki bi zlasti udom družbe sv. Mobora utegnil piav ugajati. Tukaj 66. bralcem ,,Slov. Gosp." le nekaj črtic iz življenja pokojnega gosp. Virka podam, s to prisrčno prošnjo, da kdor jib kaj ve6 ve, naj tudi priobči, da bode poslednjič životopiscH lebko popolnoma podobo nentrudljivega slovenskega pisatelja in pesnika Jožefa Virka slovenskemu narodu podati. Znabiti se med obilnimi rokopisi pokojnega gospoda ali v spominskib biikvab Ločke fare nabaja tudi lastnoročen životopis, ali vsaj imenitnejše dogodbe njibovega življenja. (Konec prib.)