385
Marij Cuk
Apokalipsa
ZATON     Bučale so gore
in mravlje so tekale v svoje votline. Cvetovi so usihali, lune so mrknile in morja se skrila v školjke lupino. In vse je onemelo.
Zato, ker so bili krti sprti.
In ker niso soglašali, so dišali po smrti.
PONOSA JE TREBA
Veljaki so ugotovili,
da je Slovencev več kategorij
in v gostilni razvpili,
da Slovencev sploh več ni.
V baržunastih telovnikih so sedaj samo še uradniki, akademiki, Slovenci v krilih, režiserji, politiki in metropoliti, mercedesi in avioni, piloti, maserji, trenerji, vplivneži, dostojanstveniki in bleferji, kobilarji, župani, mežnarji, ravnatelji in člani.
Vsi so Slovenci, Slovenci z lestenci, ki hodijo v procesiji, da se izognejo samoti.
STISKE    Vsi normalni ljudje imajo več problemov od mene. Ljudje na ulici, v beznicah, bordelih, železni ljudje z ognjenimi očmi, ljudje s krvjo in raznimi poltmi. Vsi imajo več problemov od mene, ki igram tombolo, pišem pesmice in nimam žene.
SOŽITJE    Merjasci in prasci
so imeli svoj praznik. Na gnoju so plesali, v blatu so spali, se z dežjem napajali, po ženskah orali.
386
Marij Čuk
Apokallpsa
In naslednje jutro so si ovili kravate, se fino počesali, usedli so se v avto in se med nas pripeljali.
DVE MUCKI     Dve mucki za vojake, vojake v paradnih uniformah, vojake v hotelskih sobah, dve mucki za stare borce, da poravnajo račun z mesnimi obzorji. Dve mucki za sive vojake, ki jim mladost izgoreva, za skrite rdeče oči, da se jim roka ovlaži, da pokleknejo, da se belina zamaje v sanje.
Dve mucki, samo dve nedeljski mucki, da pogoltneš samoto.
OBODI NOČI     Prestrasna noč,
vsa črna in brbljava,
ko ti miške gledajo
stegna
in siliš iz maternice.
Noč grozodejstva
in čarobnih strojev,
noč vina
in vijoličastih vzdihov,
387
Marij
noč gnila,
ki ne usmili se menihov.
Taka je noč,
ko jaha ljubezen
v temo
spolzkega tabernaklja,
ko božaš ščurke
in ženska kaže
ostre zobe.
Taka je noč,
dokler ne vznikne
zarja.
APOKALIPSA     Vrbe so skrile svoj obraz, nad otoki poletavajo vrane, ki skrivajo v puhu čas, čas skrivnih in snežnih oaz.
Nič več ni krvi na tem svetu, strohneli so zadnji grobovi, osameli ljudje lebdijo v getu in stiskajo jih žvepleni pasovi.
Gorje temu kraškemu kamnu, ki poganja življenje iz peska, gorje osušenemu brinu, brez leska in opojnih dišav.
Nov rod bo očistil zelenje, kot črva ga bo pomendral, ostalo bo le šelestenje iz časov daljnih daljav.
Nič več in za vekomaj. Nič več ne bo sonca in niti ljudi, samo še gniloba in vonj iz prsti...
388