Pavel Golia:
Pesem poljan.
i.
u,
dar jeklen motik, lopat . . . In zgib kolen . . . hi dan brez nad . . .
In duh pobit, a hrbet kriv za sad, izvit iz nedrij njiv . . .
Le znoj, le trud vse žive dni: izžeta grud ves svet doji . . .
A zvonki krik in čisti jek lopat, motik iz veka v vek
obeta Dan in klice v boj. In vse zaman se lije znoj
iz dna vekov
v naš vek, v naš čas,
in večno nov
je zov in glas
in večno star in večno mlad: grozi udar motik, lopat . . .
II.
Beži, drvi pošast čez plan, in vzplameni ves v ognju dan.
Motik, lopat dvoglasni spev se pne v škrlat. In grom, odmev
lopat, motik ' glasi priziv čez mozaik poljan in njiv
in nese glas in nese vest v zakotno vas, v bobnenje mest,
da vstane šum v tolmunu zmed. Spet prarazum obrača svet. ¦
4
Pavel Golia:   Pesem poljan.
Stotisoc milj, en glas sred polj, en up, en cilj, stotisoc volj.
In vsenaprej pošast drvi, in vse silnej gori, gori . . .
ITI.
Povej, kdo si? Kam tvoja pot? — Hči večnosti od vsepovsod.
Poslal me Bog je žuljem v dar, da sipam krog vihar, požar.
Ognjeni soj mojih ekstaz razkraja kroj i dob i mas,
ker jaz sem luč, epoh pomlad, in zlati ključ nebeških vrat
in koridor v nebo s pekla. Jaz sem motor stremljenj brez dna.
Moj burni beg svet z bliski žge, je strup in lek in sodi vse.
In naj bo štet broj mojih ur: moj mimolet je pulz kultur.
IV.
A tam? I ded i sin i vnuk proklinja svet, vkovan za plug.
In glas beži in vest in zov, da razjasni obraz njegov.
Doni, buči
kot grom priziv
ter se vali
do daljnih njiv .
Kaj še stojiš molče, o brat, na rami križ z motik, z lopat,
z motik počez, z lopat navpik? Zažgan je kres, vekov jetnik,
trpin brez nad, okov ni več, z motik, z lopat skovan je meč!
Končan je rok. Nalij bokal! In pij! Iztok je dal signal.