474
LIKOVNA UMETNOST
STANE KREGAR  V MALI GALERIJI
Razstave v Mali galeriji so posebne narave. Nekoliko so podobne razstavam na cesti, kot jih prirejajo v velikih umetnostnih središčih slikarji, ki si še niso priborili življenjskega, bolje: razstavnega prostora v različnih salonih in galerijah. Toda podobne le tolik6, da so dostopne vsakomur, ki gre v Ljubljani od Evrope do Pošte. Ze pogled skozi okno zadostuje, da mimoidoči presodi, ali se je vredno ustaviti ali ne. Mala galerija ima zato mnogo večji obisk kot naše ostale galerijske ustanove. Vstopajo ljudje, ki med eno> in drugo uro ne vedo kaj početi, gospodinje, ki se vračajo s trga in se jim preveč ne mudi, otroci, ki prihajajo iz šole in delajo ovinke, da bi vsaj malo podaljšali minute svobode med dvema sistemoma: šolo in domom, vstopajo radovedneži, ki se ustavijo sploh povsod, kjer lahko kaj vidijo, in vstopajo tudi ljudje, ki so prišli z namenom, da si razstavo ogledajo. Mnogi mimoidoči pa seveda ne vstopijo, ker se jim mudi in ker jim svet podob ne pomeni ničesar.
Ze ime samo pove, da ima Mala galerija majhen razstavni prostor. Zaradi tega je število razstavljenih del omejeno, retrospektivne razstave so nemogoče in princip razstavljanja je izključno estetski. Iz zgoraj navedenega torej sledi, da so skrajno heterogenemu občinstvu postavljena na ogled ozko izbrana dela svetovne in domače umetnosti. Ze do sedaj razstavljene zbirke so bile zelo zahtevne, kajti, če je del občinstva našel v Mascherinijevih kipih še nekaj stare »klasične« lepote, pa se je večina ljudi, ki živi še na realističnih tradicijah, znašla pred Clavčjevimi grafikami in Lubardovimi olji razorožena, saj so se stara sredstva spoznavanja izkazala za neuporabna. Skoraj nemogoče je presoditi, kakšni so uspehi take direktne metode seznanjanja s sodobno umetnostjo, toda zdi se, da marsikateri molčeči gledalec trdovratno išče pot v doslej nepoznana področja slikarstva. Kakor bi bilo njih število majhno, je le razveseljivo, in s časom jih bo vedno več.
Stane Kregar razstavlja samostojno, in to po presledku dobrih šestih let. Zbirko sestavlja 13 oljnatih slik, ki so bile vse — razen ene iz 1958 — narejene v zadnjem letu. Vsa dela so abstraktna. Razstava nudi zelo enoten videz, slike se med seboj dopolnjujejo in stopnjujejo. Pot v osrčje Kregar-jeve umetnosti je doživetje samo; doživeti z vsemi čuti, z vsem bitjem, biti osvojen in osvojiti.
Druge poti na razstavi ni. Le kdor pozna Kregarjev razvoj in ga je lahko spremljal po dolgi, vijugasti in vzpenjajoči se poti od zgodnjih, geometrično poenostavljenih del preko surrealizma, poetičnega realizma do sedanje lirične in dramatične abstrakcije, lahko brez večjih težav sprejme
njegovo sedanjo umetniško izpoved, ker je v perspektivi prehojene poti razumljiva, občinstvo pa, ki te poti ne pozna, strmi prekoi ograje v začaran vrt.
Sonce in morje, skale in zemlja, noč in smrt, boj in mirovanje so pre-pesnjeni v barve. Barva kot kvintesenca slikarstva se je tu osamosvojila. Predmet je izginil. Oblika je zapustila le zapleteno omrežje obrisov med barvnimi lisami in na nekaterih slikah izrazitejšo plastično' strukturo površine. Toda to je vse, kar je ostalo od linearne konstrukcije, in to je zelo krhko nasproti obvladujoči sili barve same, ki se je, ne več uklenjena v omrežje oblik, razgibala do ekstaze. Kljub temu je značilno za Kregarja, da strogo gradi svojo sliko v barvah in da ne daje nobena slika vtisa anarhične zmešnjave, popolne razdrobljenosti ali kaotičnega vrtinca. Barve imajo svoj pravopis, svoj stavčni red, svojo metriko, slike so v barvah zapisane pesmi. Pri Kregarju nimamo onega neprijetnega občutka, da je slika slučajno nastala v tej barvni sestavi, s prav temi poudarki, da pa bi lahko bila tudi drugačna, če bi slučaj hotel drugače. Ne trdim, da je bila gradnja slike že od vsega začetka jasna v potankostih, predvsem pa ne, da je bila slika razumsko komponirana, temveč le, da daje izbrušena intuicija s tridesetletnim študijem barve slikarju tisto potrebno znanje in sposobnost, da ustvari dokončno delo.
Sugestivna moč barve prihaja na razstavi tembolj do izraza, ker naravnost čutimo prisotnost stvari, čeprav jih ne vidimo v njih objektivno spoznavni podobi. Morje, sonce, žito in zemlja, kri in noč odmevajo v nas samih, povezani z našimi lastnimi doživetji, morda čisto drugačnimi, kot jih je imel ustvarjalec. Kot zadostujejo uvodni akordi pri znanem koncertu, da se v nas sprosti cel plaz tonov, tako se nas le dotakne modrozelena barva, pa se odpro skrita vrata v preteklost in v odmev ji zadone doživetja, ki nam jih je ta barva prinesla.
Svet barv je pred nami, realen, prisoten in učinkovit, toda z besedami se mu skoraj ne moremo približati. Izposojamo si pesniške prispodobe, iščemo pomoč pri glasbi, ki ima že starejšo tradicijo v uporabljanju besed za izražanje doživetij, ki jih prosreduje glasba, toda vse skupaj ne zadostuje. Glasba ima besede in znamenja, s katerimi lahko označimo različne sisteme, harmonije, kontrapunkt, ritem, celo intenzivnost, pri barvah smo šele na začetku vsega raziskovanja. Brez enotne terminologije, brez enotnega sistema, ki bi urejal vse barve, smo prepuščeni izkustvenemu, v celoti subjektivnemu ocenjevanju. In tak položaj vsekakor ne olajša sporazumevanja o bistvenih kvalitetah liričnega, barvnega abstraktnega slikarstva.
Stane Kregar je kultiviran kolorist, njegove barve so melodične in prijetne. Črna in bela, dve barvi, ki nista barvi, a sta najstrahotnejši med vsemi in morda najbolj sugestivni, sta znanilki smrti, bolj kot rdeča. Rdeča je sicer kri, toda celo kot krvava, smrtna rana kliče po življenju. Črna in bela pa sta lahko življenju sovražni, votli nič. Toda Kregar ni slikar strahote, celo tedaj ne, kadar slika Orfeja v podzemlju. Zato vzbude nekateri naslovi v gledalcu — posebno današnjem — brutalnejšo in grozljivejšo podobo, kot je Kregarjeva. Naslovi, posebno literarni, se mi zde včasih tvegani. Mnogim je naslov tisto nujno potrebno kazalo, kam naj usmerijo svoja čustva in razmišljanja, nekaterim le nepotrebna, dodana literatura, ki se kot prikazen vrača, potem ko je bila izrinjena iz slike same, le redko je naslov nujno potreben most med gledalčevo in umetnikovo fantazijo.
475
O Stanetu Kregarju bi lahko dejali še, da je slikar lepote, če s to, tako razvrednoteno besedo označimo iskanje harmonije barv, ki se ji mora podrediti tudi dramatični izraz. Naj je ta harmonija stkana iz bogate skale prijateljskih ali z veliko silo izzvana iz dveh nasprotujočih si barv, naj je pomirjujoča ali  dinamična,  gledalcu posreduje lepo  doživetje.
Špelca   Čopič
476