104
A. Fekonja: Uplemenitev Teharčanov in njihova plemenšSina.
Uplemenitev Teharčanov in i\jihova plemenšeina.
Spisal Andrej Fekonja.
obro znani so v naši povestnici svoj čas znameniti celjski grofje (1341—1456). Dosti nahajamo o njih zapisanega v raznih knjigah zgodovinskih, a tudi ustno poročilo hrani mnogo resničnih in morda i samo v ljudski domišljiji živečih pripovedek. Tako še dandenašnji čuješ o njih marsikako pričo na raznih krajih po okolici celjski, kakor o Starem gradu samem, nekdanjem domovji onih mogotcev, o zloglasnem Bežigradu, o vasi Teharjih, o gori Vipoti i. t. d. Zlasti popularna tako rekoč sta izmed omenjene grofovske obitelji poslednja dva, poknežena grofa celjska Friderik II. in njegov sin Urh II., kot posebna pustolovca, a roparja, nasilnika, otmičarja . . ., o čemer zlasti je nekoliko tu in tam priobčenega tudi tiskom, tako n. pr. lepo narodno pripovedko „Očetova kletev" priobčuje v „Novicah" (1857, str. 171 —175) g. Anton Kos Cestnikov. Po ti pripovedki je grof Urh ubozemu teharskemu kmetu ugrabil jedino hčerko Liziko, prelepo deklico. Nesrečni oče je nato preklel Urha in ves njegov rod in ta kletev se je izpolnila; kajti že z Urhom je izumrl rod celjskih grofov ter preminula njih moč in slava.
Tudi pesniki in pisatelji naši so nekaj te tvarine že umetno obdelovali. N. pr. župnik Janez Arlič je po J. Gr. Seidlu naški v pesem predelal zgoraj omenjeno „Očetovo kletev", zadev ajočo kneza Urha (v Drobtinicah 1847); a dr. Fr. Detel a piše uprav sedaj v „Lj. Zvonu" zgodovinski roman »Veliki grof" — Urh celjski. Jožef Iskrač-Fran-kolski je zložil daljšo epično pesem „Veronika Deseniška" 1863. 1., razpravljajočo znane romantiški-tragične dogodke grofa Friderika in nesrečne Hrvatice, o čemer je tudi Stanko Vraz zapel krasno balado »Fredrik i Verunika" (Dela II. A. 56.). Ferdo Kočevar-Z a včanin pa v svoji knjigi „Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali uplemenitenje Teharčanov" 1859, po narodni pripovedki iz srede 15. stoletja pripoveduje, kako so Teharčanje grofa Urha pri vasovanji zasegli in ga le proti temu izpustili, da jim je podelil plemstvo. In isto zopet Vraz (Dela III. 190) opeva v šaljivi romanci „Postanak Tiharja" blizu takole: Bil je v Celji mlad grof, kateri je posebno ljubil gosti, vino in dekleta. Neko noč gre ta veseljak s svojim konjarjem v bližnje selo poleg Voglajine, kjer je v hiši „lice belo"; pa „grof uljeze u komoru, stražu metne pri prozoru".    Ali v mesečini   zapazijo vasovalca domači
A. Fekonja: Uplemenitev Teharčanov in njihova plemenSčina.            105
fantje, izvleko grofa iz „kamrice" ter hajdi ž njim v vodo: „od slo-venskog da s' opere roda tvoja švabska cest (del)", kakor naš Stanko veli. Grof jim preti in se roti, prosi jih in jim obeta, toda vse zastonj : „iznad selah i svih miest' ištu da ih on uzdigne, ako hoče, d?, ih prigne"; in tako grofu ne ostaje nič drugega, nego da vaščane povzdigne v plemeniti stan : „podielit im mora gratis diploma nobilitatis". Vendar za to naj njemu na ljubo oni svoj kraj imenujejo „Tiharje", t. j. da so o tožnem tem dogodku z grofom — tiho. In od tedaj bi Tiharčani ali Teharčani kot plemiči bojda imeli pravo, pošiljati v Gradec svojega posebnega poslanca. Tako naš pesnik končujoč označevalno: „Da je onak dobrostiva svakog grofa bila cest, mi bi bili po toj srici svi Slovenci vec plemiči. . . . Tako kaže bar poviest". No drugače o ti stvari govori v ostalem vendar ne povse verodostojni pisec knjige „Eden Stvriens" o. 1. 1847. (ime tega panegirika Savinjski dolini mi ni znano, ker v mojem izvodu naslovnega lista ni). Ta pravi namreč na str. 314. tako: Celjski grof Herman (menda otec Friderikov) zaljubil se je bil v svojega logarja lepo hčer, katera je tudi mlademu grofu vračala milo za drago. Ker pa visokemu gostu ni moglo biti do tega, da služno lovce vo dekle povzdigne v grofovsko soprogo, to logar svoji hčeri prepove vsakeršno občevanje s Celjanom. No ko to ni nič pomagalo, zaroti se logar z drugimi podložniki proti grofu, da ga ubije; a hčerka slučajno zvedevši to svojemu ljubimcu razodene, pa ga ob jednem prosi pomiloščenja za svoje. Grof res prošnjo „zveste" svoje deklice usliši ter ne samo vso njeno rodbino pomilosti, temveč še vrhu tega starega logarja in njegove sinove poviša v svobodnjake, podari jim zemljišča in jih mnrsikakih davščin oprosti. In tako bi neki bili nastali teharski plemiči. Na drugem kraji pa zopet isti pisec str. 239. trdi, d a je kraj Teharje sam nastal po možitvi hrvaške grofice Elizabete Modruške Frankopanke s celjskim grofom Friderikom II., ker se jih je nekaj iz njenega spremstva v ti okolici naselilo; pa bi na to še dan danes bojda spominjal tako imenovani »Hrvaški mlin" severno od Celja in blizu Teharij. . .
Uplemenitev Teharčanov po celjskih grofih je historičen fakt, dasi ni čisto gotovo, ali jih je tako odlikoval uprav Friderik II. ali ne, ter pri kaki priliki in kedaj se je to zgodilo. Narodna pripovedka vsaj, kakor rečeno, temu ovi čin pripisuje * morda za to, ker je baš ta grof posebno na glasu zarad takih in jednakih budalaščin, kakeršna je ravno iz njegovega življenja omenjena; in potem bi mogla biti verjetna. — Dotična listina o privilegijah plemenitaških je bila TeharČanom v ognji zgorela;   a kralj Ferdinand jim je na Dunaji dne
106           A. Fekonja: Uplemenitev Teharčanov in njihova plemenščina.
25. maja 1537. 1. stare svoboščine obnovil. Kakor nam po deželnem arhivu javlja Ig. Orožen v knjigi „Das Bisthum und die Diozese Lavant III. Das Dekanat Cilli" 1880. str. 328, pravi v tem pismu kralj Ferdinand: Plemenitaši naznanjajo, kako so jih bili osvobodili celjski grofje — z njihovimi zemljišči, zvanimi plemenščina („Edlinger-Huben", Krones die Freien von Saneck I. 57), katera se po njihovi izpo-vedbirazteza do sto dvorov ali ognjišč, naseljenimi in nenaseljenimi. Sedaj pa so se jim ta osvobodilna pisma v požaru izgubila, zarad česar jim kralj na njihovo prošnjo osvobodilno pismo obnavlja in potrjuje. V tem naznačene svoboščine so: Pravo, da si svobodno volijo sodnika, tako-zvanega „Schoppea, s potrditvijo deželnega vicedoma v Celji, kateremu sodniku se naj pridado štirje sosedje kot svetovalci in starejšine; da ima ^Schoppe*' prosto sodstvo izvzimši zločinstva, in da je od njega priziv na vicedomstvo celjsko. ,,Schoppe" podpisuje vsa pogodbena, kupna in prodajna pisma s pečatnikom plemškim. Plemiči uživajo v svojem lastinstvu vsakeršno varstvo, a so dolžni vsako leto vicedomstvu od-rajtovati svoje deželne davke: 18 funtov 4(3 l1^ v. črnega denarja, 2 meri pšenice, 20 mer ovsa, 50 veder vina in 350 jajec (Eden Stvriens str. 73 to računa na 24 gld. 42 kr. 2 v., ter 8, odnosno 80 celjskih škafov). Razven tega mora vsak plemič, samo sodnik in štirje starejšine ne, tri dni vicedomu delati tlako, za kar se naj vsakemu rabotarju da hlebec kruha in časa vina, kakor od nekdaj. Od razpisanih davkov ni niti jeden plemič izvzet. V vojnih nevarnostih je dolžnost plemičem, z orožjem priti branit celjski gornji grad. — Omenjene davščine in oprave imenuje (v. Eden Stvriens) tudi urbar cesarice Marije Terezije z dne 18. dec. 1751. Plemenščina teharska je za svoje prejemke v denarji in blagu bila odškodovana s kapitalom 10.042 fl. 15 kr. konv. den., kakor Orožen pripazuje.
Teharčani torej niso bili prav po vsem služnosti prosti plemenitaši, nego pod pogoji. Ker so pa ti žlahtniki bili le kmetje s posebnimi svoboščinami, to (pravi isti Eden Stvriens) cesarska vlada z jedne strani ni hotela toliko plemenitih kmetov v njihovem dotičnem plemstvu potrditi, a na drugo plat je vendar teharskim plemičem hotela priznati stalne koristi od istinite posesti njihovih zgodovinskih svoboščin ; tedaj so bili plemiči teharski priznani kot jedna sama plemenščina, in kot taka je tudi zapisana v štajerski deželni knjigi. —
Ta črtica iz domače zgodovine je sestavljena povodom Goraz-dove balade „Zadnja večerja" v denašnji številki „Ljubljanskega Zvona". A jaz končujoč ponavljam iskreno željo, katero je tudi že dr. L. Gre-gorec v „Vestniku" 1874, 2 bil izrekel: „Slovenski pisatelji in pesniki
J. Kersnik: Agitator.
107
naj bi svojim umstvenim proizvodom jemali češče in več snovij iz življenja glasovitih celjskih grofov, med katerimi se nahaja mnogo zanimivih in primernih dejanj i moških i ženskih članov obiteljskih, kakor so zlasti gori imenovani Herman II., Friderik II. in Urh II., ter poleg Veronike še njena zalva Barbara, žena cesarja Sigismunda; posebe bi še bilo tu dosta prikladnega gradiva za dramatiko !" Res, ali si moremo misliti lepše snovi za balado, nego je zgoraj omenjena Kosova pripovedka „Očetova kletev", ali pa hvaležnejšega gradiva za veselo igro, nego je to, katero je obdelal pokojni Ferdo Kočevar v „Mlinarjevem Janezu" ali porabil Gorazd za krasno balado svojo? Pesniki in pisatelji slovenski, uvažujte vsega priporočila vredne besede g. dr. L. Gre-gorca!
Roman. Spisal Janko Kersnik.
Drugo poglavje.
(Dalje.)
oren mu je naglo ustregel; a storil je to vendar malo posiljeno in okorno, kakor ravnajo ljudje, pri katerih ta običaj ni povsem v navadi. Ko je bil predstavil najnovejšega svojega znanca mali družbi, odšel je takoj v prve sobe; le kratek, zaničljiv pogled je vrgel še na gladko osebo koncipistovo.
„Oh, Koren, doktor Koren!" kričal je med drugimi vrati majhen, debel možic, očividno Gorjanski tržan; „si li zopet tu? Dobro, dobro! Pa tja sedi k nam k oni dolgi mizi, tam bomo jeli purana, purana na akcije! Hahaha, purana na akcije — pomisli — akcija po petdeset — soldov, seveda! Izgubiti ne moreš, kosti imaš še po vrhu!"
„Kdo si je pa to izmislil?"  smeje se Koren.
„Lovšev Boštjan; kdo drugi! Le položi petdeset kebrov; pozneje bodo akcije dražje — šestdeset, sedemdeset!"
Ob dolgi mizi so se v istini zbirali razni gostje, ter se glasno smeje hvalili izvrstno misel, jesti purana na delnice. Lovšev Boštjan, ustanovitelj te nove banke, v navadnem življenji pa trgovski pomočnik, pobiral je z resnim licem akcijski kapital.
Koren je tudi segel v žep.