61_I KROKIKA
2013
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 929.5Valvasor
Prejeto: 9. 1. 2013
Boris Golec
dr., izr. prof., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana
E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si
Valvasorjev izvor, družina in mladost -stare neznanke v novi luči (1. del)
IZVLEČEK
Prispevek obravnava izvor, sorodstvo, primarno družino in prvih trideset let življenja kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693). Z novimi viri so osvetljeni njegovo genealoško, socialno in družinsko ozc^dje ter okoliščine, v k^aterih se je osebnostno oblikoval in rasel, preden se je ustalil na Bogenšperku in se v celoti posvetil znanstvenemu delu. Dejstvo, da je Valvasor po starših pripadal tako staremu kot novemu kranjskemu plemstvu, seje odražalo tudi v njegovi percepciji rodne dežele Kranjske.
KLJUČNE BESEDE
Valvasor, Medija, Ljubljana, kranjsko plemstvo, štajersko plemstvo, plemiška vzgoja in izobrazba, baroni Rauber
ABSTRACT
VALVASORS ORIGIN, FAMILY AND YOUTH - THE OLD UNKNOWNS IN NEW LIGHT (PART 1)
The contribution focuses on the origin, relatives, immediate family and the first thirty years of the life of the Carniolan polymath Johann Weikhard Valvasor (1641-1693). New sources shed light on his genealogical, social and family background, as well as on circumstances in which he pursued his personal growth and development before he settled down at Bogenšperk (Wagensberg) Castle and immersed himself entirely in his scholarly work. The fa^ct that, through his parents, Valvasor belonged to both the old and new Carniolan nobility also reflected in his perception of the native province of Carniola.
KEY WORDS
Valvasor, Medija, Ljubljana, Carniolan nobility, noble upbringing and education, Rauber barons
2013
Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) ostaja v slovenski kulturni in zgodovinski zavesti ena redkih nespornih stalnic še od prve polovice 19. stoletja in hvaležna referenca za celo vrsto modernih znanosti tako v našem kakor tudi v širšem prostoru. O njegovem trdoživem mestu v kolektivnem spominu ne nazadnje priča dejstvo, da polihistorjevega monumentalnega spomenika v Ljubljani od postavitve leta 19031 niso mogli zamajati niti tektonski politični premiki minulega stoletja in je kot eden redkih v mestu, vsekakor pa kot največji javni spomenik človeku, preživel vse spremembe državne pripadnosti in politične ureditve. In vendar se ob vsaki obletnici in založniškem podvigu, kot je denimo zadnji, prevod celotne Slave vojvodine Kranjsk^e v slovenščino (2009-12),2 vedno znova pokaže, da sta Valvasorjevo življenje in delo v resnici preučena še precej pomanjkljivo, prenekatero vprašanje površno, brez prave utemeljitve ponavljajočih se trditev in interpretacij. V preteklih nekaj letih je bilo sicer pojasnjenih kar nekaj neznank iz polihistorjevega poznejšega življenja in temeljito raziskano njegovo do nedavna povsem neznano potomstvo vse do današnjih dni,3 a smo na drugi strani zadnjih sto let izvedeli le malo novega o Valvasorjevem socialnem ozadju, družinskem okolju in mladosti, preden se je »svetovni popotnik« pri enaintridesetih ustalil na Bogenšperku in se v celoti posvetil znanstvenemu delu. Pričujoči prispevek je zasnovan kot poskus odgovoriti na kompleksno vprašanje, kakšne okoliščine so nam torej dale osebnost, katere delo je v svojem času doživelo v domovini malo priznanja, njegov pomen pa so morali tudi na Kranjskem najprej prepoznati tujci.4
Obravnava polihistorjeve mladosti temelji skoraj samo na posrednih pričevanjih, na virih, ki govorijo o njegovi družini in okoljih, v katerih se je gibal, ter na njegovih lastnih poznejših pričevanjih o tem obdobju. O njegovih mlajših letih tako kot za mnoge mlade plemiče tega časa skoraj ni ohranjenih sočasnih zapisov. Poleg vpisa krsta v krstni matični knjigi poznamo pred poroko spomladi 1672 le štiri neposredna sočasna pričevanja o tem, da je Janez Vajkard Valvasor sploh živel. Prvo je materina oporoka, ko mu je bilo šestnajst let (1657), drugo vpis med člane ljubljanske jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete dve leti pozneje (1659), tretje in četrto pa sta povezani s podelitvijo čakarine v okviru deželne konjenice (1671), potem ko se je vrnil z mladostnih popotovanj.
1. Polihistorjevo genealoško in socialno ozadje
Natančna genealogija Janeza Vajkarda Valvasorja, ki bi obsegala vse ugotovljive generacije njegovih prednikov, bi zahtevala poglobljeno in zamudno raziskavo, poleg tega pa njeni rezultati ne bi bili vedno zanesljivi. Zlasti pri rodbini Valvasor, ki ni bila plemiškega porekla, se raziskovanje ustavi že pri drugi generaciji,
spomeniku gl. zlasti Š.[ubic], Valvasorjev spomenik. »Čast in slava vojvodine Kranjske«, izdaja Zavoda dežele
Kranjske.
Golec, Neznano in presenetljivo; isti, Valvasorjevo neznano potomstvo.
rim. Reisp, Kranjskipolihistor, str. 262.
pri polihistorjevem dedu Hieronimu. Le po srečnem naključju ali s sistematičnim analiziranjem virov v italijanskih arhivih bomo morda kdaj izsledili še kakšno zgodnejšo generacijo. V pričujoči razpravi smo se zato pri vseh vejah prednikov kranjskega polihistorja omejili na dve oziroma tri generacije, do vključno njegovih prastaršev, in na umestitev njihovih rodbin v družbeni kontekst, pri intenzivnosti obravnave pa dali rahlo prednost rodbini Valvasor. Genealoško in socialno ozadje Janeza Vajkarda Valvasorja lahko strnjeno opredelimo z naslednjo že dolgo znano ugotovitvijo: po očetu je pripadal rodbini novega plemstva, ki je imela po ženski, babičini strani sicer globoke plemiške korenine, po materi pa je bil potomec stare kranjske rodbine. V uvodu v pričujoče poglavje bomo najprej podali glavne ugotovitve, ki bodo v nadaljevanju predstavljene natančneje in utemeljene s kritičnim aparatom.
Kranjski polihistor se je rodil kot sin neplemiškega, v otroštvu poplemenitenega očeta Jerneja Valvasorja. Ta je sicer imel mater iz stare štajersko-kranjske plemiške rodovine Scheyerjev (Širskih), toda on sam in njegov oče Hieronim Valvasor sta bila prišteta med plemiče šele, ko je bilo Jerneju kakšnih šest let (1602). Nasprotno je polihistorjeva mati Ana Marija pl. Rauber pripadala staremu kranjskemu rodu vitezov Rau-berjev (Ravbarjev), ni pa bila baronica, kot jo je v Slavi označil Janez Vajkard, saj je cesar Leopold I. domnevno staro baronstvo priznal šele leta 1681 njenim sorodnikom. Kranjski polihistor je torej v sebi združeval korenine dveh tipičnih kranjskih plemiških rodbin 17. stoletja - prve priseljene poplemenitene in druge stare, a ne tako pomembne in z nižjim nazivom, kot bi ga želela imeti.
Če smo povsem natančni in upoštevamo izvor njegovih štirih starih staršev, je bil Janez Vajkard Valvasor le četrt Kranjca, namreč po materinem očetu Juriju pl. Rauberju. Ded po očetovi strani Hieronim Valvasor se je priselil iz severne Italije, medtem ko sta se obe babici, Neža pl. Scheyer in Doroteja pl. Leyser, rodili na slovenskem Štajerskem. Generacijo pred tem je bilo razmerje kranjske in nekranjske krvi za kranjsko stran za spoznanje »boljše«: praded Jurij pl. Scheyer je na Štajersko prišel s Kranjskega, iz polihistorjeve rodne dežele pa je izvirala tudi prababica po materini strani Ana Marija Gall pl. Rudolfseck.
O svojih koreninah je Janez Vajkard, kot bomo videli, v mladosti vedel precej manj kot pozneje, ko se je lahko poglobil v pisne vire. Od sorodstva je veliko bolje poznal mlajše ljudi kakor svoje neposredne prednike in njihove sorojence. Tako v Slavi (1689) ni mogel navesti niti osebnega imena, ampak zgolj priimek zgodaj umrle žene svojega edinega strica po očetovi strani Adama Valvasorja. Lahko bi rekli, da je bil že v zgodnji mladosti oziroma še pred rojstvom odtrgan od živih prič lastne rodbinske preteklosti. Oče mu je umrl pri devetih letih in pol, mati pri šestnajstih. Skoraj zagotovo ni poznal nobenega od svojih štirih starih staršev. Še več, oba deda, Hieronim Valvasor (t 1602/3) in Jurij pl. Rauber (f 1616), sta preminila, ko sta bila polihistorjeva starša še otroka. Prva babica Doroteja p . Rauber, roj. pl. Leyser, je umrla med letoma 1630 in 1632, druga, generacijo starejša Neža
3
4
2013
Valvasor, roj. pl. Scheyer, pa bržkone ni živela prav dolgo zatem, ko je leta 1627 zadnjič omenjena v znanih virih, in bi ji bilo, ko je Janez Vajkard prišel na svet, že okoli osemdeset let.
Ob tem se postavlja vprašanje, koliko je polihistor o prednikih sploh lahko izvedel iz prve roke, zlasti od staršev. Še posebej zato, ker sta starša že sama slabo poznala svoja očeta. Glede na to, da je bil Janez Vajkard ob smrti očeta Jerneja šele v desetem letu, je -gotovo sicer že tedaj zvedav otrok - lahko razumel očetova pripovedovanja le v omejeni meri, pa tudi Jernejeve informacije o Valvasorjevem rodu so morale biti prilagojene dečkovim sposobnostim dojemanja. Ko mu je umrla mati Ana Marija, mu je bilo že šestnajst let in je imel za seboj skoraj celotno šolanje, tako da bi ga materino izročilo o Rauberjih, pa tudi njeno (omejeno) vedenje o Valvasorjih, lahko zaznamovalo veliko bolj kot očetovo. Po očetovi, Valvasorjevi strani namreč skoraj ni imel starejših sorodnikov, od katerih bi lahko kar koli poizvedel. Deda Hieronima se ni spominjal nihče od vnukov, babice Neže pa le najstarejši med njimi. Prav tako je minilo že veliko časa od smrti edinega strica Adama Valvasorja (f 1624) in stričeve še pred njim preminule žene Sidonije. Zelo zgodaj, kmalu za dedom, mu je umrla najstarejša teta Lukrecija, poročena Posarel (f 1604/5), bržčas pa se Janez Vajkard ni spominjal niti druge tete po očetovi strani, Sofije, poročene pl. Apfaltrer, ki je kot živa zadnjič izpričana štiri leta pred njegovim rojstvom (1637).
Živo vez s preteklostjo Valvasorjevega rodu so zanj predstavljali zgolj trije generacijo starejši bratranci, sinovi strica Adama Valvasorja, vendar sta dva zgodaj umrla, tretji, Jurij Sigmund, pa je zapustil Kranjsko še pred odvzemom deželanstva (1657), s katerim so ga kaznovali zaradi stanu neprimerne poroke. Družinsko izročilo o Valvasorjih so tako do Janeza Vajkarda še najlaže prenesli njegovi trije polbratje in dve polsestri, od katerih je imel v zrelih letih stike le z dvema ali tremi, s Karlom (f 1697), Marijo Klaro (f 1679) in morda tudi z Marijo Dorotejo (f 1657-79). V času, ko je pisal Slavo vojvodine Kranjske, si je lahko pomagal kvečjemu še z veliko starejšim bratrancem Janezom Jurijem baronom Apfaltrerjem (f 1698), sinom tete Sofije, medtem ko z drugim bratrancem, »izobčenim« Jurijem Sigmundom Valvasorjem (f 1686-89), očitno ni vzdrževal stikov. Njegovo zgodaj umrlo mater, soprogo edinega strica Adama, namreč na rodovnem deblu navaja zgolj kot rojeno pl. Gusič in brez osebnega imena, kar slejkoprej kaže tudi na diskontinuiteto v družinskem izročilu Adamove rodbinske veje.
Tudi po materini, Rauberjevi strani že v polihistor-jevi mladosti ni živelo veliko zanesljivih informatorjev, ki bi mu lahko pripovedovali o »slavi« in »podvigih« Rauberjevega rodu. Poleg polihistorjeve matere Ane Marije (f 1657) je zgodovinski spomin o zadnjih desetletjih Rauberjev lahko prenašal le še njen očim Leopold Raumschüssl (f 1659), ki je preživel vse svoje pastorke in umrl, ko je bil Janez Vajkard v devetnajstem letu. Bil je polihistorjev najstarejši živeči sorodnik sploh, čeravno v rodbino samo priženjen. Edinega strica po Rauberjevi strani Volfa Danijela (f 1631) Janez Vajkard ni poznal, tako kot ne edinega
strica po očetu. Tudi edina prava teta iz Rauberjeve rodovine Regina Doroteja, poročena pl. Rasp (f 1650), je umrla še v njegovem otroštvu, stara komaj nekaj nad štirideset let, potem ko je štiri leta prej pokopala svojega moža Janeza Ludvika (f 1646). Prav tako so drug za drugim še mladi pomrli trije od štirih novoodkritih materinih mlajših polbratov in polsester pl. Raum-schüsslov, v polihistorjevih mladih letih povzdignjenih v baronski stan (1654). Rojevali so se sočasno z njegovimi polbrati in polsestrami, kar trije pa so ta svet zapustili že v četrtem desetletju življenja, v času, ko je bil Janez Vajkard nekaj let v tujini: Franc Vajkard (f 1662), Jurij Sigmund (f 1663) in klarisa Ivana Katarina (f 1663). Nekaj dlje je živela samo Benigna Rozina, poročena Forest (f pred 1687), edina, s katero bi se po vrnitvi z mladostnih potovanj še lahko srečal.
Janez Vajkard Valvasor je bil torej od živega izročila o prednikih odrezan že v otroštvu in mladosti ter toliko bolj v svojih najbolj ustvarjalnih letih. Opreti se je mogel na zvečine posredna pričevanja matere in starejših sorojencev, zato torej v tem večji meri na dokumente. Ti imajo sicer zanesljivejšo pričevanjsko vrednost, manjkajo pa jim tista veziva, ki bi jih kranjski polihistor pri svojem delu še dodatno potreboval, če bi hotel o svojih prednikih podati zanesljivo podobo. Takih namenov pri njem sicer ni zaznati, konec koncev pa mu pri obravnavi lastnega rodu, kot bomo videli, tudi ni šlo vedno in samo za čisto resnico.
1.1 Ded Hieronim Valvasor (ok. 1550-1602/3) in babica Neža pl. Scheyer (ok. 1560 - po 1627)
V IX. knjigi Slave, pri obravnavi kranjskih baron-skih rodbin, jasno vidimo, kako malo je Janez Vajkard vedel o svojih italijanskih prednikih po očetovi strani in kako nepomembni so bili ti ljudje v resnici, čeprav se je polihistor trudil prikazati Valvasorjev rod v kar največjem sijaju. S sklicevanjem na Milansko kroniko (1654) ga je potegnil vse do 1. stoletja po Kr., do cesarja Nerona, in po skoraj tisočletni vrzeli naštel do svojega časa vse škofe, ki so nosili njegov priimek. Tega naj bi po istem viru zapisovali različno: Vavasori in Valvasori, zadnjo obliko po neki imenitni službi, ki so jo Valvasorji menda »od nekdaj« opravljali v Mi-lanu.5 V zadregi, ker je od neposrednih prednikov vedel le za očeta Jerneja in deda Hieronima, ta pa ni imel plemiških korenin, je začel polihistor obravnavo svojega rodu z dedovo naselitvijo na Kranjskem, a še tu ni šlo brez prikrajanja dejstev:
»Začenjam le s časom, ko je naš rod prvikrat prispel iz Italije, iz pokrajine Bergamaško, na Kranjsko, namreč okoli leta Kristusovega 1550, tako kot to očitno izkazuje tu zraven natisnjeni izvleček iz oporoke. Okoli pravkar omenjenega leta 1550 sta prišla Janez Krstnik in Hieronim iz Italije, iz navedenega Bergamaškega, v vojvodino Kranjsko, kakor se vidi iz prej omenjene oporoke, ki jo je Janez Krstnik sestavil leta 1581, 2. avgusta, na Kranjskem na Srajbarskem turnu ...«.6
5	Valvasor, Die Ehre IX, str. 106, 108.
6	Prav tam, str. 106. - V izvirniku: »Ich mache den Anfang nur/ von der Zeit an/ da unser Geschlecht/ zum ersten aus Italien/ von Bergamasco, in Crain gelangt; nemlich um das
2013
V resnici je bila prva omemba Hieronima Valvasorja tako polihistorju kakor danes znana šele iz omenjene oporoke Janeza Krstnika. Njeno vsebino je Janez Vajkard v nadaljevanju povzel precej svobodno, še posebej enajsti člen, ki govori o dedu Hieronimu, v resnici služabniku in ne krvnem sorodniku bogatega Janeza Krstnika. V Slavi je interpretacija tega člena povsem drugačna: »Svojemu bratrancu (Vettern) Hieronimu Valvasorju (od katerega izviramo), [zapuščam] 10.000 goldinarjev skupaj z gradom Medija (samt dem Schloß und der Festen Gallneck) in še nekaj drugih imenj.«7 Iz objavljenega izvlečka oporoke v nasprotju s polihistorjevo napovedjo tudi ni mogoče razbrati, da bi Hieronim in Janez Krstnik prišla na Kranjsko skupaj in oba že okoli leta 1550. V sami oporoki piše, da je Hieronim služil pri Janezu Krstniku (samo) nekaj let (bey mir etliche Jahr lang treulich vnd fleysig gedient),8 kar je polihistor zamolčal. Branko Reisp pa je iz te navedbe utemeljeno sklepal, da je šlo za mlajšega človeka, ki ga je Janez Krstnik »pritegnil v službo po vsej verjetnosti šele na svoja stara leta«.9
Kot je znano že od prve objave izvlečka oporoke iz leta 1581 (I. Orožen, 1881),10 obogateli Bergamaš Janez Krstnik Valvasor ni bil v nobenem sorodstvu s svojim služabnikom Hieronimom. Spoznanje o poli-historjevem dedu - služabniku ni bilo nikakor všeč Petru Radicsu, saj ga je v svoji prvi objavi povzetka oporoke (1895) preprosto izpustil in Hieronima označil zgolj kot testatorjevega soimenjaka (Namensver-wandten),11 nato pa pri naslednji interpretaciji oporoke (1899) zamolčal še to dejstvo in celo zapisal (pač po navedbi v Slavi), da se je Hieronim priselil na Kranjsko skupaj z Janezom Krstnikom.12 Končno je v svoji drugi, znanstveni monografiji o Janezu Vajkardu Valvasorju (1910) objavil integralno besedilo člena oporoke, ki govori o Hieronimu, ne da bi ga soočil s polihistorjevo drugačno interpretacijo v Slavi13 Na
Jahr Christi 1550. Wie dessen dieser beygedruckter Auszug deß Testaments den Augenschein giebt. Um jetztbenanntes 1550 seynd Joannes Baptista/ und Hieronymus Valvasor aus Italien/ von besagtem Bergamasco, in dieses Hertzogthum Crain gekommen; Massen solches/ aus erstberührtem Testament/ zu ersehen/ welches Johann Baptista Valvasor/ im Jahr 1581/ den 2. Augusti/ in Crain/ zu Thurn am Hart/ ausgesetzt ...«.
7	Prav tam, str. 106.
8	Po prepisu oporoke iz leta 1753: StLA, Representation und Kammer, Sachabteilung, K 377, Spital in Tüffer, No. 2.
Prim. objavo tega člena oporoke v: Radics, Johann Weikhard, str. 260.
9	Reisp, Kranjski polihistor, str. 52. - Radics je nasprotno zapisal, da je Janez Krstnik prišel na Kranjsko v prvi polovici 16. stoletja, njegov soimenjak (ein Namensverwandter) Hie-ronim pa naj bi mu sledil prav kmalu (gar bald) (Radics, Johann Weikhard, str. 3).
10	Orožen, Das Dek^an^at Tüjf^er, str. 74.
11	Radics, Valvasor-Studien IX, str. 1625.
12	Radics, Valvazorjev rod, str. 106.
13	Radics, Johann Weikhard, str. 3, 10, 15. - Radics je oporoko
razen 11. člena, ki ga je pustil v integralni obliki, objavil le v
izvlečkih in brez natančnejše navedbe hranišča citiral
»Landesarchiv in Graz« (prav tam, str. 259-262). Po nje-
govi navedbi iz leta 1899 naj bi en izvod oporoke hranilo
celjsko okrajno glavarstvo in drugega arhiv trga Laško
(Radics, Valvazorjev rod, str. 106), oba pa je imel nekaj let
prej v rokah (Radics, Valvasor-Studien VII, str. 1607). I.
neskladje med vsebino oporoke in njenim povzetkom v Slavi je tudi Reisp opozoril pozno, šele v monografiji iz leta 1983, in Janeza Vajkarda pri tem nekoliko vzel v bran. Dopustil je namreč možnost, da se je Valvasor »opiral na morebiti že prirejeni prepis oporoke, ki ga je hranil,« šele nato pa je zapisal, da je polihistor v nasprotnem primeru zavestno priredil dejstva »v želji povečati ugled svoje rodbine«. A tudi tu je Reisp pripomnil, »da sorodstveno razmerje, izraženo z besedo Vetter, v tistem času ni natančneje opredeljeno«, kajti »izraz lahko pomeni ne le bratranca, ampak tudi daljnega sorodnika nasploh«.14 Tovrstno relativiziranje v korist kranjskemu polihistorju ni bilo potrebno. Iz oporoke je namreč jasno vidno, koga Janez Krstnik imenuje »Vetter« - svoje nečake - in kaj je Hieronim svojemu dobrotniku v resnici: zgolj soimenjak, niti ne daljni ali vsaj priženjeni sorodnik (gleichwol meines Namens und aber in der Blutjreundschaft mir gar nichts verwandt noch befreind ist).15
Preden preidemo na oporoko, temeljni vir o izvoru, premoženju ter sorodstvenih zvezah Janeza Krstnika Valvasorja, prvega svojega imena na Kranjskem, se le na kratko pomudimo pri njegovi življenjski poti. Od
14
15
Orožen ni navedel, kje je našel izvod, ki ga je leta 1881 obravnaval v svoji knjigi o laški dekaniji (Das Dekanat Tüffer, str. 72-76), zato ni trdne opore za Reispovo trditev, da je šlo res za prepis iz laškega trškega arhiva (Reisp, Kranjski polihistor, str. 285, op. 19), je pa to vsaj zelo verjetno. O usodi oporoke in njenih prepisov natančno Reisp, Kranjski polihistor, str. 284-285, op. 19. Reisp je opozoril na ohranjeni nemški prepis v fondu graške Reprezentance in komore v Štajerskem deželnem arhivu in na latinski prepis v Arhivu Republike Slovenije, ki dotlej ni bil pritegnjen v obravnavo. Spomniti gre še na tretji, delni prepis, nastal leta 1718 v pisarni vicedomskega urada v Celju in danes shranjen v nadvse skromnem arhivskem fondu rodbine Valvasor v Štajerskem deželnem arhivu; obsega samo dvanajsto točko, ki govori o špitalu v Laškem, ter sklepni del s podpisi prič (StLA, A. Valvasor Familie, K 1,
2. 8. 1581, transsumpt 10. 7. 1718).
Reisp, Kranjski polihistor, str. 52. - Člen oporoke Janeza Krstnika, ki govori o Hieronimu Valvasorju kot soimenjaku in ne kot o sorodniku Janeza Krstnika, je Reisp v orisih Valvasorjevega življenja in dela povzel sicer že pred tem, ne da bi omenil, kako je oporoko interpretiral Janez Vajkard v Slavi (Reisp, Valvasorjev čas, str. XV; isti, Janez Vajkard Valvasor, str. 110). - V Valvasorjevem zapuščinskem inventarju sta navedena tudi prepisa oporoke Janeza Krstnika Valvasorja (Nr. 29) in neke starejše Valvasorjeve diplome: »Ein Abschrüfft Einer Valuasorischen Diploma De anno 1553« (Nr. 20) (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (odslej: Zap. inv.), šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-7/I, 16. 1. 1694, pag. 10/Nr. 20, 11/ Nr. 299; prim. objavi: Radics, Johann Weikhard, str. 313; Černelič Krošelj (ur.), Zapuščina, str. 22 in 35). - Izraz »Vetter« se sicer lahko nanaša na moškega sorodnika v širšem smislu, običajno na vrstnika ali tudi mlajšega od osebe, ki ga tako naslavlja (prim. razlago pomenov besede Vetter v: http:// woerterbuchnetz.de/DWB/?sigle=DWB&mode=Vernetzun g&lemid=GV07065). V oporoki Janeza Krstnika Valvasorja (1581) so s to oznako imenovani njegovi nečaki bratje Mo-sconi. Tudi Jernej Valvasor govori leta 1636 o »meine drey Vettern der Valuasorn«, s čimer so mišljeni njegovi trije nečaki, sinovi pokojnega brata Adama (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635-1678, 2. del, fol. 7). Radics, Johann Weikhard, str. 260. - Prepis oporoke iz leta 1753: StLA, Representation und Kammer, Sachabteilung, K 377, Spital in Tüffer, No. 2.
2013
jrihoda na Kranjsko do smrti jo je po virih obdelal že Radics, Reisp pa dopolnil in postavil v širši kontekst. V tega je vključil obravnavo dveh s prvim Valvasorjem sorodstveno povezanih uveljavljenih rodbin - Khislov, rodbine, iz katere je izšla njegova prva žena, in Mos-conov, katerih veljavo je odločilno dvignilo dedovanje po stricu Janezu Krstniku Valvasorju. 16 Pri tem je Reisp po pravici opozoril na dejstvo, da je del bogastva, ki ga je spretni bergamaški trgovec Janez Krstnik pridobil v naših deželah, ravno sto let pozneje nadvse koristno porabil vnuk njegovega varovanca Janez Vajkard.17 Prvi kranjski Valvasor, dobrotnik poli-historjevega deda Hieronima, je za našo problematiko zanimiv sicer le z vidika svojega odnosa s Hieronimom in deloma tudi zaradi nečakov in glavnih dedičev Mosconov. Sam ni imel potomcev in prav zato sta po njegovi zaslugi vzniknili dve pomembni plemiški ro-dovini, pozneje obe baronski - Valvasorji in Mosconi.
Preden je najdena oporoka Petru Radicsu razkrila, da Janez Krstnik in Hieronim nista bila sorodnika, se je lahko opiral samo na prikrojeni povzetek oporoke v Valvasorjevi Slavi, zato je, povsem razumljivo, posvetil veliko truda zbiranju gradiva o prvem možu tega imena na Kranjskem.18 Podobno kakor učenci svetopisemskega Janeza Krstnika se je spraševal: »Si ti tisti, ki ga čakamo?« Oni pa bi mu, če bi lahko, odgovoril: »Ne, nisem, tisti, ki ga čakate, pride za
. menoj.« vasor - izvorno Zuan
Kot je Janez Krstnik Val Baptista Vavasor1!9 - izpričal v oporoki, sestavljeni 2. avgusta 1581 na Šrajbarskem turnu pri Krškem,20 se je rodil v kraju Telgate na Bergamaškem. Ob smrti je imel tam še nekaj očetove dediščine, sicer pa je podedoval le neznaten del svojega premoženja, medtem ko si je vse drugo »prislužil sam s trdim delom in soočen z raznimi življenjskimi nevarnostmi«.21 Njegova zgodba je dokaj tipična za povzpetnika 16. stoletja. Bil je eden
16	Radics, Johann Weikhard, str. 3-11; Reisp, Kranjski poli-histor, str. 40-53.
17	Reisp, Kranj-sk^ipolihistor, str. 52-53.
18	ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, III Prvi Valvasor Janez Krstnik. - Iz Radicsevega gradiva ni razvidno, da bi vedel za Orožnovo objavo izvlečka oporoke.
19	Z imenom Zuan Baptista ga v prošnji za podelitev deže-lanstva pred 12. aprilom 1602 imenuje Hieronim Valvasor (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, V-4, s. d.). O obliki priimka Vavasor gl. op. 210-216.
20	Za pričujočo razpravo sem uporabljal oba integralna prepisa, starejšega latinskega, verjetno nastalega že leta 1581 ali kmalu zatem (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani (odslej: Testamenti), II. serija, fasc. V 1-16, testament V-1, 2. 8. 1581), in mlajšega nemškega iz leta 1753 (StLA, Representation und Kammer, Sachabteilung, K 377, Spital in Tüffer, No. 2). Prim. tudi izvleček v: Radics, Johann Weikhard, str. 259, 261. - Ohranjen je izvirnik prošnje Janeza Krstnika Valvasorja Francu pl. Scheyerju s Soteske, naj skupaj z drugimi povabljenimi pričami sopodpiše in sopečati njegovo zadnjo voljo; ker je prošnja datirana 2. avgusta 1581 na Šrajbarskem turnu, torej šele na dan pisanja oporoke, jo je Valvasor izročil Scheyerju istega dne (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francu pl. Scheyerju, 2. 8. 1581).
21	O rojstnem kraju govori 15. točka oporoke, o dediščini po očetu 3. točka, o načinu pridobitve premoženja pa uvod (gl. prejšnjo opombo).
številnih podjetnih mož iz italijanskih dežel, predvsem z Beneškega in Lombardije, ki so poskusili srečo tostran Alp. Leta 1547 je izpričan kot priča pri oporoki ljubljanskega župana Vida Khisla, svojega (bodočega) tasta, in nato še kot trgovec z železom, ki je dobil dovoljenje za trgovanje z Ancono. Ko je malo zatem, še istega leta kot »Baptista Vavisor« postal ljubljanski meščan, mu je bilo po Radicsevih izračunih med 30 in 40 let.22 Ker pa je po ugotovitvah F. Gestrina že v letih 1533 in 1534 v Italiji trgoval z ogrskim blagom,23 bi znal biti starejši, rojen morda že okoli leta 1500 in potemtakem ob smrti leta 1581 osemdesetletnik.24 Temu v prid govori tudi navedba v oporoki (1581), da ima v Telgatu dediščino že več kot petdeset let.25 Spretni Bergamaš je naglo obogatel s prehodno trgovino in se leta 1551 odrekel meščanskim pravicam, ker je že tedaj računal na plemstvo.26 Po uspelih denarnih poslih je posegel više, postal leta 1554 zastavni imetnik pomembnega deželnoknežjega gospostva Laško na spodnjem Štajerskem, imel nekaj časa v zastavi gospostvo Konjice, na Kranjskem pa kupil gradova Šraj-barski turn pri Krškem in Medija pod Trojanami. V šestdesetih in sedemdesetih letih ga srečamo v donosni službi vrhovnega proviantnega mojstra v Slavonski, Hrvaški in Morski krajini. Leta 1571 je kot podjetnik in viden zemljiški gospod okronal svoje poslovne uspehe še s sprejemom med kranjske deželane, s čimer mu je bil zagotovljen sedež v kranjskem deželnem zboru in dejansko priznan plemiški stan; že isto leto je bil tudi član deželnega odbora. K vzponu so mu gotovo pripomogle zveze z drugo kranjsko povzpetniško po-plemeniteno rodbino, v kateri se je rodila njegova prva žena Emerencijana Khisl (f 1572). Toda vse nakopičeno bogastvo je zaman čakalo na sina, ki bi nadaljeval pravkar rojeni plemiški rod. Toliko želenega potomstva namreč nista dali Janezu Krstniku ne prva in ne druga žena, s katero se je kmalu sporazumno razšel, izvirala pa je skoraj gotovo iz stare kranjske plemiške rodbine Wernegk. Prav zato se je v zadnjih letih tako oklenil soimenjaka in rojaka Hieronima Valvasorja, ki mu je po navedbi v oporoki nekaj let zvesto služil in ga v bolezni negoval, nazadnje pa je ob izrecnem pogoju, da mora ostati v deželi, po njem tudi podedoval del posesti - Medijo, »izvorni grad« novih kranjskih Valvasorjev.27 Kot priča nagrobnik, še ohranjen v Laškem
22	Radics, Johann Weikhard,, str. 3-5, 8. - ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/6, sejni zapisniki 1547-1548, fol. 4v, 11v, 148.
23	Gestrin, Italijani v slovenskih deželah, str. 231.
24	Radics, Johann Weikhard, str. 8, mu pripisuje 60 do 70 let. Pri tem ne gre prezreti, da je Hieronim Valvasor govoril o njegovi visoki starosti (schwachen hochen alters) (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, V-4, s. d., Hieronymen Vavisorn Zue Gallnegkh gehorsam dienstlich anlangen, ad 12. 4. 1602).
25	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-1, 2. 8. 1581; StLA, Representation und Kammer, Sachabteilung, K 377, Spital in Tüffer, No. 2, 2. 8. 1581.
26	Gestrin, Italijani v slovenskih deželah, str. 231. - O odpovedi meščanskim pravicam: ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/8, sejni zapisniki 1551-1552, fol. 84.
27	Radics, Johann Weikhard, str. 3-11; Reisp, Kranjski polihistor, str. 40-53. - O posestih Janeza Krstnika Valvasorja
2013
(ne sicer na kraju pokopa), je Janez Krstnik umrl 2. novembra 1581, tri mesece po nastanku oporoke, pokopali pa so ga ob njegovi prvi ženi Emerencijani.28
Za razumevanje poznejšega dogajanja ni nepomembno vprašanje o konfesionalni pripadnosti prvega kranjskega Valvasorja. Na podlagi sorodstvenih vezi s Khisli, napisov na nagrobniku ter oseb, ki so izpričane v njegovi bližini, je Radics sklepal, da je bil Janez Krstnik Valvasor odprt za evangeličansko vero.29 Po Reispu bi njegove tesne osebne in sorodstvene vezi celo dopuščale domnevo o protestantski verski usmerjenosti ali vsaj naklonjenosti protestantom. Vendar pa o diametralno nasprotnem govori oporoka, v kateri srečamo željo, naj ga pokopljejo po katoliškem obredu, ter določila o mašah in miloščini. Na to dejstvo je Reisp opozoril kot na zanimivost, ki v verskih zmedah 16. stoletja ni nenavadna, saj so se zveze prepletale ne glede na nazorske oziroma verske razlike.30 Če upo-
28
29
30
na Kranjskem in Štajerskem najdemo v literaturi pogosto nasprotujoče si trditve. Poleg zgoraj naštetih posesti, ki jih kot edine navaja Reisp (str. 40), ima Radics še gradova
Kostanjevica in Krško, na spodnjem Štajerskem pa vinske gorice pri Slovenski Bistrici (Ritoznoj), Planino pri Sevnici, Ziče, Jurklošter in Širje nad Zidanim Mostom ter neimenovano drobno posest (str. 6-7). Poleg tiste posesti, ki jjo je Janez Krstnik razdelil z oporoko leta 1581 - gradova Šraj-barski turn in Medija s Herbersteinovim imenjem, zastavno gospostvo Laško, hiša na Ptuju z vrtom in travnikom - je v oporoki omenjeno le še gospostvo Konjice, ki ga je Janez
Krstnik nekoč tako kot Laško za nekaj let prepustil v užitek nečaku Inocencu Mosconu. Janez Vajkard v Slavi netočno povzema oporoko na mestu, kjer pravi, da so trije bratje Moscon dobili »gospostvo Konjice, Laško, Krško itn. skupaj z vsemi drugimi njegovimi gospostvi in posestmi« (Valvasor, Die Ehre IX, str. 108). Nobene potrditve ni, da bi bilo kdaj v Valvasorjevih rokah gospostvo Krško (prim. Koropec, Krško,
str. 47 sl.). Netočne so tudi trditve v XI. knjigi Slave, da je Janez Krstnik kupil gospostvo Klevevž in okoli leta 1570 od deželnega kneza pridobil grad in gospostvo Kostanjevica, nato pa oboje zapustil Mosconom (Valvasor, Die Ehre XI, str. 306, 333); pri tem pride Valvasor v nasprotje z lastnim povzetkom oporoke iz leta 1581, kjer nima ne Klevevža ne Ko-
stanjevice (prav tam, str. 106, 108). Ti dve gospostvi je Ra-dics našel v Slavi, medtem ko za glavnino štajerske posesti, ki jo je navedel, ni nobene osnove, razen za gospostvo Konjice in hišo na Ptuju, omenjena v oporoki, ter za vinske gorice pri
Slovenski Bistrici (Ritoznoj), ki jih leta 1570 navaja konjiški urbar (Radics, Valvazorjev rod, str. 105). Za trditev, da je premogel »obširno posestvo Scheiern [Širje] pri Zidanem mostu« (prav tam, str. 105-106), ni mogel navesti nobenega vira; očitno ga je zavedlo dejstvo, da je bilo Širje pozneje kratek čas last polihistorjevega očeta Jerneja Valvasorja. O nagrobniku gl. Reisp, Kranjski polihistor, str. 44 (upodobitev), 45-46; Cevc, Trije poznorenesančni, str. 309-316. Radics, Johann Weikhard, str. 11. - Radics je pri tem opozoril na Valvasorjevo sorodstvo z Mosconi in svaštvo s Khisli ter na dejstvi, da sta bila leta 1547 pri oporoki Vida Khisla navzoča ob Valvasorju (Pavel) Wiener in (Matija) Klombner, Primož Trubar pa vikar v Laškem, preden je laško gospostvo pridobil Janez Krstnik Valvasor. V prid sklepanjem bi bila po njegovem lahko tudi Valvasorjeva lahka ločitev zakona z drugo ženo. Pri tem je zanimivo, da Radics v objavi izvlečka oporoke ni upošteval ključnega določila o katoliškem pogrebu (prim. prav tam, str. 259). Reisp, Kranjski polihistor, str. 46. - Tako kot Radics je pol stoletja pozneje (1965) tudi E. Cevc menil, da so napisi na nagrobniku protestantsko izbrani in po tem sklepal na versko usmerjenost pokojnika; pozneje (1976) je Cevc ponovno obsežno razpravljal o nagrobniku, pri čemer je že
števamo, da je bil Janez Krstnik Valvasor tujec, najprej zastavni imetnik deželnoknežjih gospostev in šele pozneje deželan, bi se že iz pragmatičnih razlogov težko odločil za formalni prestop v novo vero, tudi če bi mu bila osebno blizu. O slednjem ni prav nobenih indicev, ampak ravno nasprotno. Pomenljiv je že podatek, da je za Valvasorjev sprejem med kranjske deželane posredoval pri (protestantskih) deželnih stanovih strogo katoliški deželni knez nadvojvoda Karel.3! Poleg tega je prvi kranjski Valvasor izviral iz italijanskega obnebja. In če se poglobimo v njegovo oporoko, zlasti v tista mesta, ki jih je Radics v svoji delni objavi preskočil, prepoznamo v njem trdnega katoličana. V drugi točki oporoke namreč s posebno zavzetostjo govori o svoji sestri redovnici Moniki in njenih sosestrah, ki so mu z molitvijo izprosile rešitev iz številnih nevarnosti,32 v zvezi z donacijo špitalu v Laškem pa določa, da mora špitalski duhovnik trikrat na teden maševati in se pri tem z molitvijo spominjati njega, njegove žene ter njunih dedičev in sorodnikov.33
Mož, ki je deset let pred iztekom življenjske poti postal plemenit in po desetletjih (ne sicer kontinuiranega) bivanja na Kranjskem tudi »uradno« Kranjec, ni nikoli pretrgal vezi z rodnim Bergamaškim. V domačem Telgatu je namreč - kot pravi v oporoki -več kot 50 let obdržal skromno dediščino po očetu, ki so jo uživali sestra Katarina Moscon, njen soprog ter njuni sorodniki in dediči, svoje tamkajšnje imetje pa je
31
32
33
lahko upošteval Reispove tedaj še neobjavljene ugotovitve o katoliškem pokopu in mašah ter na podlagi tega izrazil pomisleke, da bi bil Valvasor res protestant, čeravno nagrobnik po vsebinski strani »ne bi mogel biti bolj protestantski, kot je« (Reisp, Kranjski polihistor, str. 284; Cevc, Trije poznorenesančni, str. 309-316). Na prepletanje zvez ne glede na verske razlike ne nazadnje kaže dejstvo, da je bil pri sestavljanju oporoke Janeza Krstnika Valvasorja navzoč Franc pl. Scheyer, ki ga leto pred tem (1580) srečamo v kranjskem (protestantskem) cerkvenem svetu (Dimitz, Geschichte Krains. Dritter Theil, str. 146) in je sicer znan kot dejaven in viden protestant (prim. prav tam, str. 12, 15, 47, 78-79, 86, 89, 91, 92-93, 99, 100, 102, 108-109, 122, 170, 181, 199, 209, 274, 277). Na Šrajbarski turn k sestavljanju oporoke so Franca Scheyerja povabili pač kot enega od sosednjih gospodov.
Radics, Die Landmannschaft, stolpec 150; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 7; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 40.
Sestrino ime je v poznejšem nemškem prepisu oporoke (1753) zapisano kot Frau Schurmonigkha, v sočasni latinski različici pa kot D[omi]na Schurmonica. Reisp jo je najprej imenoval Surmonika (Kranjski polihistor, str. 49), ker pa imena ni mogoče povezati z nobenim ženskim imenom, je pozneje (1989) ponudil prepričljivo razlago, da je mišljena »sestra Monika« (suora Monica), pri čemer naj bi šlo za napako v prepisih oporoke (Reisp, Dosedanje raziskave, str. 22). Dejansko ni posredi prepisovalski spodrsljaj, ampak je v formulaciji »gospa sestra Monika« iz zadnjih dveh besed nastala ena. Razlog tiči v pravilu, ki ga pozna tudi sodobna italijanščina: samostalnik suora pred osebnim imenom izgubi končni samoglasnik in postane suor; »suor Monika« pa so izgovorjali kot »šuor Monika« in ime v oporoki tako tudi zapisali: Schurmonigkha oziroma Schurmonica, fonetično Šurmonika. Za razlago se iskreno zahvaljujem poznavalki Valvasorjevega življenja in dela dr. Marii Bidovec iz Rima (pismi avtorju 29. 10. in 21. 12. 2012). Izvleček 12. člena je bil objavljen že v: Orožen, Das Dekanat Tüjf^er, str. 75.
2013
še povečal, vsekakor z gradom Torre Passeri,34 saj tega omenja posebej in ga torej ni podedoval. V svoji zadnji volji se je najprej spomnil prej omenjene sestre, ki je kot redovnica živela v rodni domovini,35 sicer pa je brez razlike obdaroval vse Valvasorje v Telgatu, čeprav do dediščine po njem niso bili upravičeni. Oporoka prvega kranjskega Valvasorja, napisana na Šrajbarskem turnu, kjer se je rad zadrževal in skoraj gotovo tudi umrl, priča o testatorjevem znatnem premoženju. Od nepremičnin je posedoval gradova Šrajbarski turn in Medija, še vedno je imel v zastavi gospostvo Laško, premogel je hišo na Ptuju in omenjeni grad na Ber-gamaškem. Zapuščina v denarju, katere dobršen del je bil naložen pri nekem Moffettu v Benetkah, se je merila v deset tisočih goldinarjev, pri čemer ne gre prezreti drugih premičnin. Ker obogateli mož ni imel potomcev, je glavnino imetja zapustil trem nečakom, sinovom sestre Katarine Moscon, takoj za njimi pa se je po deležu prejete dediščine uvrstil nesorodnik Hi-eronim Valvasor, ki je dobil več kot drugi sorodniki in neprimerno več od vseh obdarovanih nesorodnikov skupaj.
Hieronima v celoti obravnava enajsti člen oporoke, ki uvodoma pove, da ni ne krvni ne priženjeni sorodnik testatorja Janeza Krstnika, čeprav ima njegov priimek. Tako kot je svojemu gospodarju nekaj let zvesto služil in ga v bolezni negoval doslej, bo to počel tudi v prihodnje. Oporočitelj je nato izrazil željo, da bi se njegovo ime (mein Namen des Vavasorn) - ohranilo »v teh dednih deželah njegove knežje presvetlosti«, torej v deželah Notranje Avstrije. Hieronimu zato zapušča kupljeni grad Medijo z vsemi pritiklinami in s Her-bersteinovim imenjem, toda ob pogoju, da se njegov varovanec poroči in prebiva v deželi. Če bo imel zakonite moške potomce, kar je bila posebej velika želja Janeza Krstnika (wie ich den zu Gott verhoffe), morajo bratje Mosconi izplačati Hieronimu še deset tisoč renskih goldinarjev v gotovini, tako kot so mu dolžni izročiti kupna in fevdna pisma za prejeto posest.36
34
35
36
V nemški različici oporoke je grad imenovan »Speekhen= Thurn«, v latinski pa »Thurim Passerum«; Radics piše »Sperkenthurn«, Orožen pa zgolj »den Thurm in Bergo-maskischen« (Radics, Johann Weikhard, str. 259; Orožen, Das Dekanat Tüff^er, str. 73).
Po mlajšem nemškem prepisu oporoke je živela v samostanu Naše ljube Gospe »zu Elison in Börgamöschkh«, po starejšem latinskem pa »in Clison in Bergamasco«; Orožen in Radics sta kraj v objavi izvlečka oporoke navedla kot »zu Elison« (Orožen, Das Dekanat Tüffer, str. 73; Radics, Johann Weikhard, str. 259). Gre za nekdanji samostan klaris v Clusoneju; za zadnjo ugotovitev se iskreno zahvaljujem kolegici dr. Marii Bidovec iz Rima.
To točko oporoke, odločilno za nastanek Valvasorjevega rodu, navajam v celoti (Radics, Johann Weikhard, str. 260261): »Zum Elften. Nachdem Jeronimo Vavasor gleichwol meines Namens und aber in der Blutfreundfschaft mir gar nichts verwand noch befreind ist, um daß Er aber mir etliche Jahr lang treulich vnd fleysig gedient und mir hievor in etlichen meinen von gott geschikten leibs Schwaheiten und anietzo Embsig und mit besten Fleiß außgewart und meiner gepflegt hat, wie ers dann noch thuen soll vnd wird, derohalb und sunderlich, daß mein Namen der Vavasorn in dieße ihrer furl Durchl: etc. Erblanden erhalten werde, so schafe ich ihme und seinen Erben aus freyern wohlbedachten Mueth, auch bey guter Vernunft und Sinnen die
Nobenega dvoma ni, da je polihistor Janez Vajkard 108 let pozneje v Slavi (1689) zavestno priredil vsebino oporoke iz leta 1581 in naredil iz svojega deda, v resnici navadnega služabnika, krvnega sorodnika (bratranca) ter skoraj enakovrednega partnerja uspešnega Janeza Krstnika, s katerim naj bi okoli leta 1550 (skupaj ali skoraj sočasno) prišla z Bergamaškega.37 Poli-histor je seveda dobro vedel, da je bil Hieronim precej mlajši od svojega dobrotnika. Prejkone se je v omenjenem času šele rodil, medtem ko je bil Janez Krstnik tedaj, leta 1547, v Ljubljani že uveljavljen mož in je moral na Kranjskem slejkoprej prebivati že nekaj let.38 Pravzaprav povzemanje njegove oporoke v Slavi samo po sebi zanika prejšnje polihistorjeve navedbe. Hiero-nim, ki bi v treh desetletjih bivanja na Kranjskem vendarle moral nekaj ustvariti, dobi zdaj vse svoje premoženje od bogatega sorodnika. Pogoje, ob katerih je njegov ded Hieronim postal medijski graščak, je Janez Vajkard preračunljivo zamolčal. Namesto tega je 10.000 goldinarjev postavil na prvo mesto, čeprav so Hieronimu pripadli šele ob izpolnitvi dodatnega pogoja: če bo imel zakonite moške potomce. Hkrati je medijskemu gradu dodal še »nekatera druga imenja«,39 čeravno je bilo imenje v resnici le eno, Herbersteinovo. V izvlečku oporoke v Slavi med drugimi nedoslednostmi izstopa trditev, da so trije bratje Moscon, testatorjevi nečaki Peter, Mihael in Marko Anton, prejeli tudi gospostvi Konjice in Krško »skupaj z vsemi drugimi njegovimi gospostvi in posestmi«, kar preprosto ne drži. Prav tako ni povedano, da je bilo gospostvo Laško samo Valvasorjeva zastavna posest,^ dejansko pa deželnoknežja last, torej drugače kot Šraj-barski turn, ki ga je kupil. Trem bratom Moscon je polihistor kot dediščino po stricu pritaknil še posestvo Telgate na Bergamaškem (Gut Tellegat in Bärgemasck); tega naj bi Janez Krstnik podedoval po svojem očetu, toda v resnici govori oporoka le o neimenovani skromni dediščini v omenjenem kraju, to pa so si omenjeni bratje Moscon delili s še dvema drugima bratoma. Morda je katera od naštetih napak samo plod poli-
Festen Gollnegkh an der Muday gelegen mit samt allen Vorrath, Fahrnuß, Vieh und anderes so jezt dabey ist, nichts davon ausgenohmen und auch die Herberstanerische
Gult mit samt derselbigen zugehörigen frey eigenthum-lichen und bekannten Gütern, wie ich die an mich erkauft habe. Mindert noch nichts ausgenohmen in hernachfolgenden Bescheidenheit nemlich, daß Er sich im land oder außer des Landts verheirathen möge und doch im
Land wohne, da es sich auch nach dem Willen Gottes begab, wie ich den zu Gott verhoffe, daß Er eheliche Leibs erben Mannsstammen bekomme, so sollen ihme obge-dachte meine 3 Vöttern Peter, Michael und Marx Anton noch zehen Tausend Gulden rh. Baar geld ausrichten und erlegen, damit soll Er und seine Erben mit vermachen, verschafften und in ander Weeg zu thun und zu handeln als mit andern ihren frey eigenen güttern Fug, Recht und Macht haben ohne meiner Erben und Menniglichs irrung, Hindernuß und Widersprechen. Meine Erben sollen ihme auch die Kauff und Lehensbrief darüber lautend unver-mölligt auch treulich und ungefährlich, was derzu gehört, einhändigen und zustellen.« - Prim. prav tam, str. 3, 15; Reisp, Kranjski polihistor, str. 51.
37	Valvasor, Die Ehre IX, str. 106.
38	Gl. op. 22.
39	Valvasor, Die Ehre IX, str. 106.
2013
historjevega površnega branja in prenagljenega povezovanja podatkov. Konjice so v oporoki namreč dejansko omenjene, a kot Valvasorjeva nekdanja zastavna posest, Krško pa se pojavlja v zvezi s tamkajšnjim meščanskim špitalom. Hitro branje in prepisovanje bi lahko zagrešilo tudi trditev, da je neki drug bratranec (Vetter) Janeza Krstnika, ki je prebival na Berga-maškem, dobil 200 dukatov. Testator je tolikšno vsoto beneških dukatov v resnici namenil vsem Valvasorjem svojega rodnega Telgata skupaj, izraz Vetter pa je v istem členu uporabil za nečake Moscone, ki jih je obvezal, naj omenjeni denar izročijo naslovnikom.40
Kranjski polihistor torej sto let pozneje ni mogel povsem zakriti plebejskega izvora svojega deda Hiero-nima in porekla njegovega premoženja. Da bi zameglil, kako je sam šele tretji rod »novih« Valvasorjev na Kranjskem, Hieronima raje nikjer ni imenoval »moj ded« niti ni dal posredno vedeti, v kakšnem sorodstvu je z njim. Tega ni povedal ne v IX. knjigi Slave pri obravnavi Valvasorjevega rodu in povzemanju oporoke Janeza Krstnika41 ne v XI. knjigi pri opisu Medije, kjer pravi, da je grad po Hieronimu z dedovanjem pridobil »moj oče« Jernej, tako kot pred tem navaja, da ga je Hieronim podedoval po Janezu Krstniku.42 Nasprotno je veliko bolj sproščeno pisal o svojem drugem dedu Juriju Rauberju, gospodu na Krumperku, za katerega lahko preberemo, da je bil oče njegove matere Ane Marije.43
Ne preseneča, zakaj je Radicsa pred odkritjem oporoke Janeza Krstnika Valvasorja begal polstoletni razpon med časom okoli 1550, ko naj bi Hieronim Valvasor prišel na Kranjsko, in letom 1602, ko je dobil kranjsko deželanstvo. Opozoril je prav na dejstvo, da polihistor Hieronima iz srede 16. stoletja ne naslavlja z dedom, ampak pravi zgolj, da iz njega izhajajo Valvasorji, ki zdaj bivajo na Kranjskem. Tako je Radics še leta 1893 ugibal, ali morda v Valvasorjevi genealogiji ne manjka ena generacija in bi bil torej Hieronim iz okoli leta 1550 polihistorjev praded, ne ded.44 Da gre za deda, je sicer zapisal že I. Orožen v objavi oporoke Janeza Krstnika Valvasorja (1881).45 Pred izidom Slave vojvodine Kranjske (1689) in še pozneje pa je očitno sploh marsikdo na Kranjskem menil, da izvira Valvasorjev rod neposredno od Janeza Krstnika. Celo Schönlebnova Genealogija kranjskih plemiških rodbin iz leta 1674 na tem mestu ni jasna; Hieronima navaja pod Janezom Krstnikom in njegovo prvo ženo, enega ali drugega - ni jasno katerega - pa označuje kot krškega upravitelja (Praefectus Gurkfeldensis).46 V mlajši Lukantschitschevi Genealogiji (1681-1716) se napaka o Hieronimovih starših ponovi celo večkrat.47
40	Prav tam, str. 106, 108. - O ohranjenih prepisih oporoke gl. op. 20.
41	Prav tam, str. 106, 108.
42	Valvasor, Die Ehre XI, str. 165. - Opis je med drugim zavedel Majdo Smole, ki je Hieronima označila za sina Janeza Krstnika (Smole, Graščine, str. 286).
43	Valvasor, Die Ehre XI, str. 316-317.
44	Radics, Die Landmannschaft, stolpec 150; prim. Reisp, Kranjsk^ipolihistor, str. 52, 285-286.
45	Orožen, Das Dekanat Tüff^er, str. 74, op. 1.
46	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r, pag. 757.
47	Prav tam, I/44r, fol. 5v, 6, 159; I/45r, fol. 279v.
Kako in kdaj natanko je Hieronim Valvasor v resnici prišel na Kranjsko, je vprašanje, ki bo najbrž za vselej ostalo neodgovorjeno. Vse kaže, da ni imel kakšnega stalnega poklica ali takega, ki bi zahteval boljšo izobrazbo, pa tudi ne službe, zaradi katere bi pustil sledi v virih. Iz Italije, natančneje z Beneškega in iz Lombardije, so v slovenske dežele prihajali ljudje zelo različnih poklicev in znanj.48 Niti iz Hieronimovih poznejših let ne vemo ničesar o kakšnih njegovih trgovskih izkušnjah, toda po dobrotnikovi smrti je bil sposoben brez nadaljnega prevzeti upravljanje medijske posesti. Služabnik in bolniški negovalec ostarelega Janeza Krstnika bi sicer lahko postal tako rekoč kateri koli zaupanja vreden in za to dovolj spreten mladenič, a Hieronim je očitno le imel nekaj izobrazbe ali pa si jo je pridobil v letih, ko je služil pri bogatem soimenjaku. Glede na to, da je Janez Krstnik ohranjal stike s staro domovino, bi lahko mladeniča, morda še nedoraslega fanta, našel na Bergamaškem ali pa bi mu ga od tam poslal kak prijatelj. Nemogoče je presoditi, kdo je prišel h komu - Hieronim k Janezu Krstniku ali obratno. Izmika se tudi odgovor na vprašanje, ali je Janez Krstnik zavestno iskal naslednika z enakim priimkom ali pa se je Hieronim za to preprosto pokazal vrednega. Za tega se zdi, da pri obogatelem soime-njaku ni imel prav veliko let službe, če sodimo po zapisu v oporoki, ki pravi »etliche Jahr lang«. Morda je teh »nekaj let« segalo še v čas, ko je živela Valvasorjeva prva žena Ljubljančanka Emerencijana, rojena Khisl (t 1572), in ko se je Janez Krstnik med Gubčevim kmečkim uporom (1573) moral z družino umakniti s Šrajbarskega turna v Kostanjevico (1573).49 O tem, kdaj je pri priletnem bogatašu brez otrok začela zoreti odločitev, da si poišče naslednika z enakim priimkom ali da za to tiho pripravi Hieronima, ki mu je že služil, bi laže sklepali, če bi poznali okoliščine drugega zakona Janeza Krstnika. Ne vemo namreč niti za ime njegove druge žene, ampak le to, da je bila hči neke stare gospe pl. Wernegk, potemtakem sama najbrž še v prokreativni starosti. Ostareli vdovec jo je gotovo vzel z namenom, da mu rodi naslednika, potem ko v prvem zakonu ni imel otrok ali pa so mu vsi pomrli.50 Poročila sta se najprej spomladi 1572, nekaj mesecev po Emerencijanini smrti, toda sedem let pozneje, potem ko žene neznano dolgo časa ni več trpel ob sebi, jo
48	Radics, Johann Weikhard, str. 4. - I. Orožen je v zvezi z oporoko Janeza Krstnika Valvasorja - med drugim zastavnega imetnika gospostva Laško in dobrotnika tamkajšnjega špitala, kjer je bil tudi pokopan - zapisal, da živi v župniji in dekaniji Laško več kmečkih družin z domačim imenom (Vulgarnamen) Bergomask; po njegovem se je več Berga-mašev (Bergomasken) priselilo iz Italije v te kraje prav v času Janeza Krstnika (Orožen, Das Deka nat Tüffer, str. 76; prim. Radics, Johann Weikhard,, str. 6, op. 99).
49	Grafenauer, Kmečki upori, str. 243.
50	Po sekundarnem viru iz leta 1598, navedbah konjiškega župnika, naj bi bilo nekaj Valvasorjevih otrok in njegova prva žena pokopanih v župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah (Radics, Johann Weikhard, str. 10; isti, Valvasor-Studien XXI, str. 195). Verodostojnost tega vira je na moč vprašljiva, saj vemo, da so Valvasorjevo prvo ženo pokopali v Laškem, in še bolj zato, ker se župnik sklicuje na Valvasorjevo oporočno volilo omenjeni cerkvi v višini 1.000 kron ali 1.500 goldinarjev, ki ga v oporoki v resnici ni.
2013
Podpis in pečat Janeza Krstnika Valvasorja na dan pisanja njegove oporoke 2. avgusta 1581 (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francupl. Scheyerju, 2. 8. 1581).
je izplačal in je zato v oporoki ni niti omenil.51 Kakor koli, odločitev, da del premoženja zapusti soimenjaku Hieronimu, ki si mora v deželi ustvariti družino in tu ostati, da bi se Valvasorjevo ime nadaljevalo, pri Janezu Krstniku ni dozorela prej kot v sedemdesetih letih 16. stoletja. Hieronim morda niti ni vedel zanjo, dokler niso 2. avgusta 1581 sestavili oporoke ali celo vse do gospodarjeve smrti tri mesece pozneje.
Da je bil Hieronim Valvasor doma z Bergamaš-kega, ne poroča noben sodobni vir, ampak šele njegov vnuk dobrih sto let pozneje v Slavi. Četudi oporoka Janeza Krstnika ne pove, od kod je izviral, lahko za Hieronimovo domovino s precejšnjo verjetnostjo vendarle označimo rodno pokrajino njegovega dobrotnika. Ni sicer izključeno, da je bil Hieronim od drugod, morda iz sosednje Lombardije, kjer so živeli tudi ple-menitniki tega imena, o katerih govori Milanska kronika.552 Janez Krstnik je namreč zapisal, da je povsod po Laškem veliko Va(l)vasorjev (des namens der Vavasoren allenthalben in Wälschen viel seynd), da pa ni nobeden z njim v tako tesnem sorodstvu, da bi lahko po njem zahteval kakršno koli dediščino.53 Dovolj blizu so mu bili očitno vendarle Va(l)vasorji v rodnem Telgatu, saj jim je iz dobre volje volil 200 beneških dukatov. To dejanje posredno, a dovolj jasno priča, da
51
52
53
Kot razkriva nagrobnik v Laškem, je Valvasorjeva prva žena Emerencijana, rojena Khisl, umrla 19. januarja 1572 (Ra-dics, Johann Weikhard, str. 10). O drugi ženi gl. prav tam, str. 9. Reisp (Kranjski polihistor, str. 45), pravi, da je izvirala iz stare kranjske rodbine Wernegk, toda njena mati, »stara gospa Wernegk«, bi bila lahko tudi ponovno poročena. O Valvasorjih v Milanski kroniki gl. Valvasor, Die Ehre IX, str. 108.
Nemški prepis oporoke pravi o soimenjakih: »wie wol des Namens der Vavasoren allenthalb in Wälschland viel seynd«, latinski prevod pa: »passim in Italia per plures no-minae Vauasor reperiatur« (gl. op. 20).
polihistorjev ded Hieronim ni izviral iz istega kraja kot njegov gospodar in dobrotnik. Ker je šlo po vsem sodeč za malega človeka, otroka iz nepomembne družine, bi bilo iskanje Hieronimovih korenin Sizifovo delo, še posebej, ker nimamo pri iskanju nobene opore in ker sredi 16. stoletja še niso dovolj redno vodili cerkvenih matičnih knjig. Rodovnik Hieronimovih prapravnukov bratov Valvasor, nastal nekako sredi 18. stoletja,54 se razumljivo ustavi pri Hieronimu in ne pozna imen njegovih staršev. Pri očetu, označenem kot »N. Valvasor«, je povsem brez osnove upodobljen plemiški grb, ki izvira od Janeza Krstnika,55 pri materi, prav tako brez znanega osebnega imena, pa najdemo zgolj dekliški priimek brez grba: »N. Marenzi«. Težko je verjeti, da bi imeli tako pozni potomci zanesljive podatke o tem, iz katere rodbine je izvirala. Tako kot so tudi pri nekaterih drugih vejah na rodovnem deblu zapolnili praznine z nepotrjenimi oziroma dvomljivimi predniki - česar se bomo v nadaljevanju še dotaknili -, so si priimek Hieronimove matere bržčas izposodili od grofov Marenzijev, ki so od leta 1387, tedaj še kot navadni plemiči (nobili), posedovali dvorec v Telgatu. Taisti Marenzijev dvorec je bil pred tem v rokah neke stare plemenite rodbine Vavassori,56 iz katere naj bi izšel tudi koprski škof Defendente Vavassori (škof v letih 1529-1536),57 vendar Janez
54
55
56
57
ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 273, Valvasor, brez naslova.
O grbu Reisp, Kranjski polihistor, str. 54. Telgate, str. 28, 38. - Domoznansko monografijo o Telgatu mi je prijazno posodil g. Jože Sinigoj iz Šmartna pri Litiji, ki ima sicer veliko zaslug za vzdrževanje stikov med občinama Telgate in Šmartno.
Telgate, str. 38-39. - Janez Vajkard omenjenega škofa prav tako uvršča v svojo rodbino, imenuje ga Defendens de Val-vasoriis in navaja, da je bil škof v Kopru »leta 1529 in že nekaj let prej« (Valvasor, Die Ehre IX, str. 108). Slovenska li-
2013
Krstnik z njo najverjetneje ni bil sorodstveno povezan in Hieronim seveda še manj.
Ko je anonimni Hieronim Valvasor z Laškega, verjetno z Bergamaškega, pozno jeseni 1581 - ob izpolnitvi določenih pogojev - nenadoma postal razmeroma bogat človek, za povrh zemljiški gospod, mu je bilo kakšnih trideset let, težko že štirideset. In podedovano imetje mu je bilo dano uživati še dobrih dvajset let, ga nekoliko povečati, se poročiti s plemkinjo ter videti odraščati dva moška potomca, ki bi bila v kar največje veselje pokojnemu Janezu Krstniku. Pa tudi Hieronima sta sinova Adam in Jernej navdajala s ponosom in k temu še z večjo mero zadovoljstva, saj sta mu po dobrotnikovi oporoki s svojim obstojem prinašala dodatno dediščino desetih tisočakov.
Kako se je torej Hieronimova zgodba odvijala od smrti Janeza Krstnika dalje? Način, kako naj prevzame dediščino, v oporoki ni opredeljen. Ni namreč rečeno, kdaj lahko dobi posest in denar, pred poroko ali šele po njej, niti ne, ali bi prejeto izgubil, če bi se sam ali z družino iz dežele izselil. Glavni dediči bratje Moscon bi mu izselitev lahko preprečili oziroma bi upravičenost dedovanja pozneje izpodbijali. Prav zato, da do česa takega ne bi prišlo, je bila v oporoko vgrajena varovalka: Hieronim dobi dodatnih deset tisoč renskih goldinarjev, če bo imel moške potomce.58 Na drugi strani mu je Janez Krstnik Valvasor pustil povsem proste roke pri izbiri neveste, saj se lahko poroči kjer koli, mora pa v deželi prebivati. Dežela v oporoki ni izrecno opredeljena z imenom, a je glede na lokacijo Medije, ki jo je dobil Hieronim, in Šrajbarskega turna, kjer je oporoka nastala, prejkone mišljena Kranjska, lahko pa tudi širši prostor notranjeavstrijskih dežel, glede na to, da je Janez Krstnik želel, naj se njegovo rodbinsko ime ohrani »v teh dednih deželah njegove knežje svetlosti«.
Če je torej Hieronim hotel dobiti ali zadržati že prejeto dediščino, se je moral čimprej poročiti. Kot pravi Radics, je po svojem zaščitniku istega priimka (namensverwandten Gönner) dedoval, ker je izpolnil pogoj, s tem ko je ostal v deželi in si tu (hierlands) našel tudi ženo.59 Zadnje ni povsem točno, saj nevesta Neža pl. Scheyer ni bila s Kranjskega, temveč s Štajerskega, po očetu sicer kranjskih korenin. O poroki ne vemo nič določnega, le sklepamo lahko, da mladi Valvasor z ženitvijo ni odlašal. Zlasti če sodimo po tem, da se je njegova (najstarejša) hči Lukrecija poročila leta 1603,60
ko ji je bilo najbrž kakšnih dvajset let. Če se je moral Hieronim resnično najprej poročiti, da je od izvršitelja oporoke lahko prevzel posest in denar - bržkone tudi tedaj s pridržki - se je oboje zgodilo najpozneje v prvih mesecih leta 1583, ne več kakor poldrugo leto po smrti Janeza Krstnika, umrlega 2. novembra 1581. Dne 7. maja 1583 je namreč vicedomsko sodišče v Ljubljani obravnavalo tožbo zoper Hieronima, tedaj že naslovljenega po Mediji (zu Galleneckh) in medijskega gos-poda.61
Ime svoje babice Neže pl. Scheyer ima Janez Vaj-kard Valvasor samo na rodovnem deblu Valvasorjeve rodbine (Agnes von Scheyr)62 in morda niti ni bil poučen o imenih njenih staršev. Oba Valvasorjeva biografa Radics in Reisp nista vedela o Nežinem izvoru tako rekoč nič, zato sta se mu izognila z navajanjem splošnih podatkov o Scheyerjevem rodu.63 Radics je v genealoškem prikazu Valvasorjev navedel še imeni njenih staršev Jurija in Sofije, a z nepravilno zapisanim priimkom matere, rojene Aigl (Aygl).64 Nežinih staršev sicer ne poznamo iz virov prve roke, ki bi neposredno govorili o sorodstveni zvezi s hčerko, ampak iz rodovnikov, vendar vse povezave Valvasorjev s Sche-yerji nedvoumno potrjujejo, da je bila Neža enako kot njena mati doma s Štajerskega in njen oče s Kranjskega, natančneje z Dolenjske, kjer je imel tudi del posesti.65 Glede na to, da so leta 1613 v kranjski imenjski knjigi prenesli skromno posest Nežinega tedaj v resnici že dolgo pokojnega očeta Jurija Sche-yerja na njenega sina, Jurijevega vnuka Adama Valvasorja,66 bi se zdelo, da je šlo za edinko, ki je po očetu tudi vse podedovala. Toda njena ovdovela mati Sofija, rojena Aigl, govori v listini iz leta 1586 o svojih petih sinovih.67 Glavnina družinske posesti je namreč ležala
teratura ga pozna pod imenom Defendo de Valvassori (Be-nedik, Seznami škofov, str. 425).
58	Opozoriti kaže na različen odnos Janeza Krstnika Valvasorja do dedičev moškega in ženskega spola. Najstarejši nečak Aleksander Moscon, za katerega testator izrecno pravi, da nima moških potomcev (keine Mannstamens Leibs erben), se je moral zato zadovoljiti z manjšo dediščino. Trije glavni dediči, nečaki bratje Moscon, naj si dediščino med seboj razdelijo pošteno in krščansko, če pa kateri od njih ne bi imel moških potomcev, pripade premoženje brez izjeme moškim potomcem njegovih bratov.
59	Radics, Johann Weikhard, str. 15.
60	Njeno poročno pismo z datumom 16. november 1603 je
znano iz dveh regestov v sinovem in vnukovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc.
XXXIV,	lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 16/Nr. 31; šk. 82, fasc.
XXXV,	lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 102/Nr. 9).
61	ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 373, vice-
domska zaslišanja 1582-1584, pag. 279.
62	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
63	Po Radicsu je Neža pripadala staremu znamenitemu rodu gospodov Scheyerjev, ki je izviral z Bavarske in iz katerega naj bi izšla tudi bavarska vladarska hiša Wittelsbachov (Radics, Johann Weikhard, str. 15-16). Reisp je na podlagi Slave vojvodine Kranjske - »ex silentio« - ugotavljal zgolj to, da Scheyerji v Valvasorjevem času niso več prebivali na Kranjskem niti tu niso imeli posesti (Reisp, Kranjskipolihistor, str. 286, op. 28).
64	Materin priimek je z zamenjavo črk z in y postal Ayzl: Sophie Ayzlin (Radics, Johann Weikhard, str. 343). Radics je imeni Nežinih staršev najverjetneje prepisal od Wittinga, ki se je oprl na Bucellinija (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 143). Na Kranjskem so tu neznani štajerski priimek Aigl pomotoma zapisali tudi kot Hakl. Schönlebnova Genealogija kranjskih plemiških rodbin iz leta 1674 pravi: Sophia Häklin vel Ayglin (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r, pag. 642). Zelo verjetno je napaka prav od tod prišla na barvno rodovno deblo polihistorjevih prane-čakov iz prve polovice 18. stoletja, ki ima žensko obliko Hak^^in (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 273, Valvasor, brez naslova).
65	Identiteto in sorodstvene povezave Nežinega očeta Jurija razkriva Schönlebnov rodovnik Scheyerjev (1674), na katerem ni Jurijevih potomcev, ampak le njegova žena, sklicuje pa se na Buccelinija (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/ 42r, pag. 642-643).
66	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 56v.
67	Jurijevi in Sofijini sinovi so bili Janez, Jurij, Abraham,
2013
na Štajerskem, kjer je družina tudi živela. Nežin ded Gašper Scheyer je že v prvi štajerski imenjski knjigi iz leta 1516 izpričan z manjšo posestjo, pozneje povečano na dobrih 45 funtov (goldinarjev), ki so jo leta 1561 prepisali na njegovega sina, Nežinega očeta Jurija.68 Ta je dve leti zatem (1563) postal lastnik gradu Eken-štajn pri Velenju, ki mu ga je skupaj z imenjsko rento dobrih 82 funtov odstopil Jurij pl. Altenhausen.69 Jurij Scheyer je s tem postal eden večjih zemljiških gospodov celjske četrti in se naslavljal kot »Scheyer zum Eckenstein«. Družina je vsekakor prebivala v gradu Ekenštajn,70 skoraj gotovo pa se večina otrok na njem ni že rodila. Neža je tu lahko zagledala luč sveta le, če ni bila rojena pred letom 1563, ali če je njen oče gospostvo morda upravljal že prej kot zakupnik. Prejšnje domovanje Scheyerjeve družine gre prejkone iskati v enem od neimenovanih dvorcev iz materine listine (1586), ki so jih z očetovo oporoko dobili štirje sinovi.7! Ni izključeno, da so Scheyerjevi otroci odraščali v Širju nad Zidanim Mostom, po katerem je njihova rodbina najverjetneje sploh dobila ime72 in od
Gašper in Adam (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1572, 1568 [prav: 1586] II. 26., s. l.). Poleg hčerke Neže, poročene Valvasor, sta imela vsaj še eno hčerko, ki jo Neža omenja leta 1613 kot svojo sestro, žal brez navedbe imena (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Domi-nicalia, Zapuščinski spisi, zapuščinski inventar Hieronima Valvasorja 4. 4. 1612). - Na dokumente rodbine Valvasor v jabeljskem gospoščinskem arhivu me je prijazno opozorila arhivistka Daniela Juričic Čargo, za kar se ji iskreno zahvaljujem. Gre za preostanek Valvasorjevega rodbinskega arhiva na Mediji. Na Jablje je prišel prek rodbine Janežič, ki je Medijo v šestdesetih letih 18. stoletja dedovala po vdovi Frančiški Uršuli baronici Valvasor in bila obenem lastnik Jabelj (o lastništvu gl. Smole, Graščine, str. 196, 286); največ dokumentov se namreč nanaša prav na omenjeno vdovo, katere sin Franc Anton baron Valvasor je leta 1761 umrl brez potomstva. Čeprav so nekateri dokumenti pospremljeni s komentarji o tem, v kakšnem sorodstvu so bili posamezni Valvasorji s polihistorjem Janezom Vajkardom, kot vir doslej še niso bili uporabljeni.
StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 329, 330.
Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 224. - V imenjski knjigi je bil prenos vpisan leta 1570 (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 329). Sofija pl. Scheyer, rojena Aigl, Jurijeva vdova, je 26. februarja 1586 darovala sinu Adamu 2.000 goldinarjev v za-dolžnicah, in sicer za zgraditev lastnega doma, ker drugače kot njegovi bratje Janez, Jurij, Abraham in Gašper po očetu ni dobil dvorca (ARS, AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 1572, 1568 [prav: 1586] II. 26., s. l.). Kraj izstavitve listine ni naveden, a imeni prič nedvoumno kažeta na Ekenštajn. Navedba v listini, da je moral Adam, ker je hotel imeti dom, združiti v dvorec (zu ainem Hojfsyz vnd Heüßlichen wohnung) po očetu podedovane štiri hube v Dobravi (an der Dobraw), pa govori o poznejšem nastanku dvorca Dobrava pri Velenju (Gutenhard).
71	Tudi iz štajerske imenjske knjige ni jasno razvidno, za katere dvorce je šlo (prim. StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 328-332). Poleg Ekenštajna in Širja ter Adamove novozgrajene Dobrave je bila prejkone že tedaj v posesti Jurija Scheyerja tudi Gorica pri Preboldu (prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189, 224-225, 249). Ekenštajn si je ne nazadnje lahko delilo več bratov, od tod Sofijina trditev, da so dobili dvorec vsi sinovi razen Adama (gl. prejšnjo opombo).
72	O Širju kot izvornem gradu (Stammsitz) Scheyerjev gl.
68
69
70
koder bi zlahka upravljali tudi malo očetovo imenje na Kranjskem z^ bližnjim dvorcem Hotemež pri Radečah.73 Prav Širje je pozneje kratek čas, med letoma 1630 in 1632, posedoval polihistorjev oče Jernej Valvasor, ki ga je kupil od Ester, vdove svojega bratranca Volfa Rajharda.74 Morda je bil nakup prijazna sorodstvena gesta, povezana z uveljavitvijo retraktne pravice, ali pa je šlo za ugoditev želji tedaj bržkone še živeče Jernejeve matere Neže,75 ki so jo na Širje vezali mladostni spomini oziroma rodbinska tradicija.
Nežin oče Jurij pl. Scheyer, umrl pred 24. februarjem 15 85,76 je bil sin Gašperja in Elizabete, hčerke Alberta pl. Semeniča,77 gospoda na belokranjskem Smuku.78 Izviral je iz rodu Scheyerjev, ki so skoraj dve stoletji, po ženski strani pa še precej dlje, gospodarili na gradu Soteska ob Krki.79 Na Kranjskem si je Jurij z zgodaj umrlim bratom Simonom vsaj že leta 1546 delil manjšo posest z imenjsko rento dobrih 16 goldinar-jev,80 medtem ko so na Soteski tedaj gospodarili dediči njunega pokojnega strica Erazma s skoraj še enkrat višjo imenjsko rento blizu 31 goldinarjev.81 Stričevemu sinu Pavlu so leta 1570 v imenjski knjigi pripisali več kot polovico Jurijevega in Simonovega ime-
73
74
75
76
77
78
79
80
81
Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 188. - Po Schön-lebnovi Genealogiji iz leta 1674 naj bi bili Scheyerji bavarskega izvora (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r, pag. 641), kar je nekritično sprejel tudi Radics (Johann Weikhard, str. 15-16). O tem gl. op. 83.
StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 328, 329, 331. - Volf Rajhard je bil eden od treh sinov Abrahama pl. Scheyerja, enega tistih štirih Sofijinih bratov, ki jim je oče v oporoki zapustil dvorce (gl. op. 70). Neža Valvasor je kot živa zadnjič izpričana 27. decembra 1627, ko ji je vnuk Janez Jurij Posarel izdal odpovedno pismo (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-
10, 16. 11. 1699, pag. 41-42/Nr. 71).
Sofija je v listini s tem datumom prvič navedena kot Jurijeva vdova (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francu pl. Scheyerju, 24. 2. 1585).
Po Schönlebnovi Genealogiji (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r, pag. 642).
Albert (Albreht) Semenič iz stare dolenjsko-belokranjske rodbine je umrl leta 1585 na svojem gradu Smuk nad Se-mičem (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 97, fasc. XXXXI, lit. S-3 1/2, 29. 5. 1585). O poreklu Semeničev, katerih priimek je v Beli krajini izpričan od prve polovice 15. stoletja, ni trdnih podatkov (Kos, Bela krajina, str. 24). Valvasor se ni upal sklicevati na izvor rodbinskega imena po Semiču, ki je bil sicer potrjeno v njihovih rokah (Valvasor, Die Ehre XI, str. 547). Po D. Kosu bi bili Semeniči lahko izvorno belokranjsko plemstvo srednjeveškega izvora ali pa priseljenci, najverjetneje s Hrvaškega (Kos, Urbarji, str. 72). Rodbina je sicer dobila kranjsko deželanstvo šele leta 1571 (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel - Krain, str. 500). Smole, Graščine, str. 454-455.
ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 56v. - Jurij in Simon sta v imenjski knjigi navedena kot brata. Enako sorodstveno razmerje navaja Schönlebnova Genealogija, ki razkriva, da je Simon umrl mlad in neporočen (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/ 42r, pag. 642). V prvi imenjski knjigi iz leta 1539 bratov še ni, ampak je vsa Scheyerejeva posest, dobrih 45 goldinarjev, vodena na Erazmovo ime (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 1 (1539), fol. 415v).
ARS, As 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 55v.
2013
nja, tako da je Juriju, ki je bil tedaj že edini lastnik, ostalo na Kranjskem le še 10 goldinarjev, in to skupaj s pridobljenim Altenhausnovim imenjem.82 Ta podedovana posest je bila za Jurija Scheyerja, ki je prebival na Štajerskem, manj pomembna. Ležala je na Dolenjskem in vključevala dvorec Hotemež pri Radečah, ki so ga po prodaji Viljemu pl. Lambergu prepisali k Lambergovemu gospostvu Čretež (1583). Kranjsko imenje (pokojnega) Jurija pl. Scheyerja je odtlej izkazovalo samo še skromnih sedem goldinarjev imenjske rente in to so trideset let pozneje (1613), kot že rečeno, prenesli na njegovega vnuka Adama Valvasor-ja.83 Čeravno bi se zdelo, da je Neža Scheyer očetovo kranjsko imenje prinesla že v zakon, le da niso poskrbeli za prepis nanjo oziroma na oba z možem Hie-ronimom, pa imenje nima nikakršne zveze z njeno dediščino. Scheyerjevi dediči so to posest, ki je ležala pri Raki, v resnici prodali in Adam Valvasor jo je kmalu zatem kupil od vmesnega lastnika, tako da je kot najbližji sorodnik Scheyerjev uveljavljal retraktno pravico.84
Po materini strani je bila Neža Scheyer štajerskih korenin. Njen ded Hans Aigl z Linda pri Neumarktu je pred letom 1516 postal gospodar Gromperka pri Polskavi na Dravskem polju. V štajersko imenjsko knjigo je vpisan z imenjsko rento 36 funtov pol, ki jo je imel deloma v lasti in deloma v fevdu.85 Sofija, poročena Scheyer (f ne pred 1587), je bila njegova hči iz zakona z Marto pl. Wildenstein, leta 1541 vnovič
82	Prav tam, fol. 56v in 55v. - Ko je bilo Altenhausnovo imenje z imenjsko rento 3 goldinarje leta 1570 prepisano na Jurija Scheyerja, je neznano kje obsegalo štiri hube in dvor (prav tam, fol. 82v).
83	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 56v. - Imenjska knjiga ne izkazuje zamenjave, ki sta jo Erazmova sinova Franc in Pavel Scheyer izvedla s svojim bratrancem Jurijem leta 1569 ali že pred tem; za njegov delež gradu in posesti Soteska sta z njim zamenjala nekaj razdrobljene posesti, prav tako na vzhodnem Dolenjskem, v Slovenski marki, ki jo je že leta 1491 dobil v fevd prednik Jurij Scheyer (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 5, fasc. 57, Scheyer, 25. 8. 1569, 18. 1. 1576). V tej prejeti posesti ni bilo Hotemeža, katerega prva znana lastnika, Valtajn pl. Lamberg in Jakob Lell, sta zanj leta 1565 sklenila kupno pogodbo (Smole, Graščine, str. 185).
84	Historiat tega imenja razkrivajo Scheyerjevi fevdni spisi. Po poročilu notranjeavstrijski vladi, prezentiranem 11. julija 1617, so sinovi Jurija Scheyerja za posesti na Štajerskem in Kranjskem leta 1598 prejeli fevdno pismo od deželnega kneza. Del te posesti sta podedovala Volf Rajhard in Hil-prand pl. Scheyer in jo leta 1613 prodala Luki Koprivcu, od tega pa jo je po devetih mesecih s sodno odločbo po re-traktni pravici (durch einstandt Recht) pridobil (kupil) Adam Valvasor; šele ko jo je ta po treh letih prodal Hansu Arterju, naj bi ugotovil, da gre za deželnoknežji fevd, zato je deželnega kneza tudi prosil za fevdno podelitev novemu lastniku Arterju (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 5, št. 57, Scheyer, prezentirano 11. 7. 1619). Adam Valvasor v prošnji za fevdno podelitev pojasnjuje, da leži posest pri Raki na Dolenjskem (natančno jo tudi opiše) in da jo je od Koprivca kupil z uveljavitvijo retraktne pravice kot najbližji sorodnik Scheyerjev (negst befreinter deren von Schayer) (prav tam, 15. 12. 1616).
85	Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 122; StLA, B 249/5,
Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 93. - O Aiglih
prim. tudi: Die Wappen des Adels, stolpec 24; Schmutz,
Historisch-Topographisches Lexicon I, str. 29.
omoženo z Ožboltom pl. Pragerjem.86 Gromperk so leta 1555 v štajerski imenjski knjigi prepisali na Sofijinega brata Jurija Aigla, ki pa ni imel potomcev, saj je leta 1581 imenje za njim dedovala Sofija in ga prodala Krištofu pl. Pragerju.87 Dediščina je Sofiji pripadla ravno v času, ko se je njena hči Neža Scheyer možila s Hieronimom Valvasorjem. Tako so lahko odpadle morebitne skrbi, s čim izplačati hčerkino doto.
Polihistorjeva babica Neža Valvasor, rojena pl. Scheyer (NG, NG S 948).
86
87
Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 123. - Ime Sofijine matere Marte, rojene pl. Wildenstein, razkriva Schönlebnova Genealogija (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r, pag. 642). O tem, da je bila Sofija sestra Jurija Aigla, Marta pa žena Hansa Aigla, gl. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 123, 127.
Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 123; StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 93, 331. - Jurij pl. Aigl z Gromperka, ki leta 1572 še ni imel otrok, je ženinim sorodnikom obljubil vrniti njeno doto, če bi umrla brez potomcev (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1634, 1572 II. 17., s. l.).
2013
Hieronim Valvasor se je torej kot parveni oženil z dekletom iz stare kranjsko-štajerske plemiške rodbine, za povrh s hčerko precej petičnih staršev. Neža je morala biti nekoliko mlajša od svojega ženina, rojena najbrž okoli leta 1560, manj verjetno bliže letu 1550, tako da bi v začetku osemdesetih let ravno postala godna za možitev.88 Ne vemo, kje sta se poročila, najverjetneje seveda v nevestini župniji Šmartno pri Velenju oziroma v grajski kapeli Scheyerjevega gradu Ekenštajn. Ni naključje, da je bil 2. avgusta 1581 na Šrajbarskem turnu med sopodpisniki oporoke Janeza Krstnika Valvasorja tudi Franc pl. Scheyer s Soteske, bratranec Nežinega očeta Jurija z Ekenštajna. Franc je namreč s štajerskimi Scheyerji potrjeno ohranjal stike tudi po bratrančevi smrti.89 Hieronim, še včeraj neopazni služabnik bogatega Bergamaša in nosilec njegovega priimka, zdaj na Kranjskem in Štajerskem že dodobra uveljavljenega, je v plemiškem okolju nenadoma postal zanimiv kot potencialni zet. Po zaščit-nikovi smrti 2. novembra 158190 mu je bilo treba
88
89
Če bi se Neža rodila leta 1550, bi zadnjega sina Jerneja Valvasorja rodila v starosti okoli 46 let. Čas njenega rojstva je sicer mogoče določiti le okvirno. Njen ded Hans Aigl je bil leta 1534, sodeč po imenjski knjigi, še živ (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 93), leta 1542 pa je sorodnik dedove vdove Sigmund pl. Wildenstein izpričan kot varuh Aiglovih otrok (Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 122). Nežin oče Jurij Scheyer je po svojem očetu Gašperju prevzel štajersko imenje leta 1561 (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 329, 330) in bil februarja 1585 že pokojni (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francu pl. Scheyerju, 24. 2. 1585), malo zatem pa je izpričan kot oče petih sinov (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1572, 1568 [prav: 1586] II. 26., s. l.). Na starost sina Janeza kaže podatek v štajerski imenjski knjigi, da mu je oče leta 1580 izročil del imenja; drugi trije bratje so svoje deleže prenesli nase v letih 1590 in 1593, Adamu pa je mati Sofija prepustila pripadli del očetovega imenja leta 1587 (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 329, 330), kar pomeni, da je tedaj še živela. Potrjeno je bila še živa in varuhinja treh mlajših sinov (dreyen Jüngeren Sunen) Adama, Abrahama in Gašperja, ko je leta 1585 sklenila menjalno pogodbo z Erazmom Raumschüsslom s Šeneka in Šaleka (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1731, 1585 IV. 19., s. l.), ter naslednje leto, ko je sinu Adamu darovala 2.000 goldinarjev (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1572, 1568 [prav: 1586] II. 26., s. l.). O sorodstvenih razmerjih Scheyerjev: ARS, AS 1073,^ Zbirka rokopisov, I/42r, pag. 642. - Jurijev sin Abraham s Širja in Ekenštajna je 24. februarja 1585 v Ljubljani skupaj s svojo ovdovelo materjo Sofijo naslovil prošnjo na Franca s Soteske, da bi sopodpisal in sopečatil njegovo poročno pismo (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francu pl. Sche-yerju, 24. 2. 1585). - Ni jasno, ali je bil Franc kakor koli povezan s Celjem, morda kot oskrbnik gradu. V izvlečku nemške različice oporoke ga Radics namreč imenuje: Franz von Scheyer (von Cillia) (Radics, Johann Weikhard, str. 262). V nemški in v latinski različici oporoke je izpričan kot kranjski deželni poverjenik; v latinski niso prepisani podpisi, v nemški pa najdemo poleg njegovega imena zapis Cilla v humanistiki (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-1, 2. 8. 1581 (v latinščini); StLA, Representation und Kammer, Sachabteilung, K 377, Spital in Tüffer, No. 2). Datum smrti je vklesan na nagrobniku v Laškem. Gl. prepis napisa v: Radics, Johann Weikhard, str. 10; Reisp, Kranjski polihistor, str. 45.
samo izpolniti njegovo voljo - poiskati nevesto in ostati v deželi. Do predpusta naslednjega leta 1582 bi zmogli posredniki že zlahka urediti vse potrebno za poroko z Nežo in tudi to, da je Hieronim lahko odpeljal ženo na svoj novi dom na Mediji.
V znanih virih ga po prvi omembi v zaščitnikovi oporoki srečamo naslednjič slabi dve leti pozneje, leta 1583 v sodnih protokolih kranjskega vicedoma. Na prvo pojavitev Hieronima Valvasorja v protokolih je že , eta 1863 mimogrede opozoril A. Dimitz, ker se mu je zdela zanimiva omemba Valvasorjevega spornega plemiškega stanu in deželanstva.9! Protokoli so tudi sicer več kot pomenljivi. V letih 1583 in 1584 so novega medijskega gospoda drug za drugim tožili štirje njegovi podložniki, ker jih je kljub zagotovljenim pravicam odslovil s posesti in si je dovolil še drugačne vrste samovoljo. Sodišče je v vseh primerih dalo prav kmečkim tožnikom, kar kaže Hieronima Valvasorja v vse prej kot svetli luči.92 Nekdanji služabnik, ki je medtem postal zemljiški gospod, se je vedel samopašno, povsem v slogu jare gospode. Pri prvi tožbi je celo izpodbijal pristojnost vicedomskega sodišča, in sicer s trditvijo, da »kot plemič in deželan uživa enake svoboščine kot drugi gospodje in deželani v deželi«, kar bi pomenilo, da je podsoden ograjnemu sodišču. Ker vi-cedomskemu sodišču ni bilo znano, da bi bil Valvasor plemič in sprejet med deželane, je to vprašanje preneslo na naslednje zaslišanje, na katerem naj bi toženi predložil svoje »plemiške svoboščine« in dokazal, da je res postal deželan.93 Zgodba seveda ni do-
91
92
93
Dimitz je prvo Valvasorjevo sodno zadevo vključil v objavo »zgodovinskih primerov« iz vicedomskih sodnih protokolov
in z razprtim tiskom poudaril vprašanje njegovega plemiškega stanu in deželanstva (Dimitz, Geschichtliches, str. 67). Prim. Radics, Johann Weikhard, str. 16. Vicedomsko sodišče je 7. maja 1583 obravnavalo tožbo Ju-
rija Vozla zoper Hieronima, ker je hotel svojega podložnika odsloviti z zakupne hube, ki so jo od pokojnega Bernardina barona Herbersteina (torej pred letom 1570, ko je Janez Krstnik Valvasor kupil Herbersteinovo imenje od Jurija barona Herbersteina) zase in za svoje dediče kupili starši Vozlove pokojne žene; čeprav je ta imela iz dveh zakonov devet živih otrok, je Hieronim zahteval, naj hubo zapusti (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 373, vice-domska zaslišanja 1582-1584, pag. 280-281). Istega dne je
prišla na vrsto tožba podložnice Maruše Sajovic, ki ji je Valvasor prav tako hotel vzeti hubo. To je leta 1572 kot kupnopravno od Leopolda Raumschüssla (tedanjega lastnika Medije) kupil njen pokojni mož zase in za sina, ki pa še
živi (pag. 281-282). Leto pozneje, 2. maja 1584, je vicedom
razsojal o tem, da je Valvasor pol leta prej brez razloga vrgel
v ječo sina vdove Marjete Lazar, njo in njene sinove pa hotel spoditi z zakupne hube (pag. 519-520). Četrti, zadnji primer, ima datum 21. junij 1584. Hieronim je Uršulo Pregel, vnovič omoženo vdovo s šestimi otroki, odslovil z zakupne hube, ki jo je prejela od pokojnega Janeza Krstnika Valvasorja (torej leta 1580 ali 1581), vzel njenim otrokom nekaj glav živine, na hubi pa pustil njenega sedanjega moža, ki naj bi sicer vse zapravil in zavozil (pag. 570-571). »Weil Vauisor fürgibt, das Er als ein Adels Person vnd mit Landtman, der Landtsfreyhait so wol als andere Herren vnd Landtleut Zu genüessen habe, das Gericht aber vmb dises das er ein Adels Person vnd angenommener Landtman were, khein wissen hat, demnach werde dise sach in die Nächsten verhör, Zu welchen Er Vauisor sein Adelsfrey-hait, auch dises das er ein angenommener mit Landtman seye fürbringen solle, angestelt« (ARS, AS 1, Vicedomski
2013
živela epiloga in Hieronima Valvasorja so njegovi pod-ložniki še naprej tožili pri vicedomu, tako ponovno že naslednje leto 1584.94 Zdi pa se, da se je do devetdesetih let, iz katerih imamo spet ohranjene protokole, kot zemljiški gospod vendarle nekoliko unesel.95 V letih 1583 in 1584 se je torej Hieronim nesporno zadrževal na Mediji in jo sam upravljal, saj se podložniki niso pritoževali nad njegovim morebitnim upraviteljem, temveč nad njim. Morda mu Mosconi in sodna oblast tedaj še niso priznavali polnih lastniških pravic do podedovane posesti, ampak so kot izvršitelji oporoke Janeza Krstnika počakali, da je varovanec njihovega strica za to resnično izpolnil vse pogoje. Tako bi ob pomanjkanju drugih podatkov lahko sodili na podlagi kranjske imenjske knjige. Hieronima so namreč vpisali vanjo šele leta 1596, a ne kot lastnika Medije in Herbersteinovega imenja, ki ju je podedoval po Janezu Krstniku, ampak je šlo za vpis manjšega imenja z rento dobrih devetih goldinarjev. Kupil ga je od ženinega brata Gašperja pl. Scheyerja, ta pa malo prej pridobil od Franca Wagna.96 Šele leta 1604, že po Hieronimovi smrti, so njegovim dedičem pripisali »Herbersteinovo in medijsko imenje pokojnega gospoda Janeza Krstnika Valvasorja, ki ju je pridobil gospod Hieronim Valvasor«, in sicer dobrih 87 goldinarjev, s čimer se je njegova imenjska renta povečala na zavidljivih 96 goldinarjev in pol.97 Takrat so bili vsi
94
95
96
97
pogoji in želje iz oporoke Janeza Krstnika (1581) res že izpolnjeni. Hieronim je namreč do smrti ostal v deželi in zapustil dva sina, kar mu je po zaščitnikovi zadnji volji prinašalo še dodatnih 10.000 renskih goldinarjev. Malo prej, 17. aprila 1603, je nadvojvoda Ferdinand podelil Medijo v fevd Hieronimovemu svaku Gašperju pl. Scheyerju kot namestniku mladoletnih sinov Adama in Jerneja.98 Še za življenja je Hieronim dobil tudi glavnino obljubljenega denarja. Z Inocen-cem Mosconom, enim od dedičev in nečakov Janeza Krstnika Valvasorja, se je sicer pogodil za izplačilo samo 7.000 goldinarjev namesto desetih tisočakov in Moscon mu jih je skoraj 6.000 tudi izplačal. Ko pa je hotel Moscon leta 1613 preostanek izročiti vdovi Neži, se ta s tem ni hotela zadovoljiti. Denar je zato deponiral pri kranjskem ograjnem sodišču, ki je Nežo in zastopnika njenega mlajšega sina Jerneja pozvalo, naj ga dvigneta.99
Koliko otrok se je rodilo Hieronimu in Neži, najverjetneje ne bomo vedeli nikoli. Poznamo tiste štiri, dve hčerki in dva sina, ki so odrastli. O življenjskih poteh Valvasorjevih otrok bo govor v nadaljevanju, zato bomo tu samo časovno umestili njihova rojstva. Najstarejša med preživelimi in bržčas sploh med vsemi sorojenci je bila Lukrecija, ki se je pozno jeseni 1603 poročila z Matijo Posarelom,100 stara verjetno dvajset let ali vsaj ne veliko manj. Nekaj mlajša Sofija se je najpozneje spomladi 1606 omožila z
urad za Kranjsko, šk. 373, vicedomska zaslišanja 15821584, pag. 281; prim. Dimitz, Geschichtliches, str. 6-7). Gl. op. 92.
Naslednji vicedomski protokoli so ohranjeni za obdobje 1591-1596 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 374, vicedomska zaslišanja 1591-1596). V tem obdobju, v letih 1593 in 1594, je Valvasorja tožil podložnik Gregor Omislej, in sicer zaradi polovične kupnopravne hube, ki naj bi mu jo Valvasor vzel z izgovorom, da jo bo uporabljal kot pristavo, potem pa jo je prodal drugemu. Sodišče je tokrat, tako kot že leta 1590, razsodilo v Valvasorjev prid (pag. 164, 214, 310, 453). V protokolih ograjnega sodišča, ohranjenih samo za kratko obdobje 1593-1595, nastopa Valvasor zgolj kot tožnik zoper svoja soseda, lastnika gospostev Gamberk in Lebek (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj.
10, s. p., 10. 5. 1593, 17. 1. 1594, 31. 10. 1594, 17. 4. 1595).
Imenjska renta je znašala 9 goldinarjev in 14 krajcarjev (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 123v). Način pridobitve je razviden pri Gašperju pl. Scheyerju, od katerega so imenje prepisali Valvasorju (fol. 57v). O kupoprodaji govori tudi regest v zapuščinskem inventarju Hieronimovega sina Adama; pogodba je bila sklenjena 26. februarja 1596 na Mediji (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 20/Nr. 73). Gašper pl. Sheyer, gospodar na Ekenštajnu pri Velenju, ni bil brat Nežinega očeta Jurija, kot zmotno navaja Schönleben (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r, pag. 642), temveč njegov sin. Ker je v imenjski knjigi naveden kot »Caspar von Scheyer zu Scheyer vnd Egkhenstein«, se je Radicsu zapisala netočnost, da je Hieronim Valvasor od njega kupil imenje Erkenštajn (Gült Erkenstein), pri čemer je zavajajoč tudi citat uporabljenega vira: »Gültbuch von Krain 1500, fol. 57b« (Radics, Johann Weikhard, str. 16, op. 30). ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 123v: »1604 Ist den Erben Von weilendt Herrn Johann Babtista Vauisors seeligen gült, die durch Ime Herrn Jeronime Vauasor Verschaffte Herbersteinerische vndt Gallneggerische gült mit 87 fl 22 kr 2 den vermög gefertigten Aufsandt Zuegeschriben«. Skupna višina imenj-
98
99
ske rente je zdaj znašala 96 goldinarjev, 36 krajcarjev in 2 pfeniga. Pripis dobrih 87 goldinarjev skoraj natanko ustreza seštevku obeh imenjskih rent Janeza Krstnika Valvasorja: Herbersteinove v višini 66 goldinarjev, 49 krajcarjev in 2 pfenigov, vpisane leta 1572 (fol. 36v), in Raumschüsslove medijske v višini 21 goldinarjev, pripisane Janezu Krstniku leta 1581 (fol. 101); razlika znaša pičlih 27 krajcarjev. ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, dve fevdni pismi 17. 4. 1603. - Fevdna podelitev je bilo doslej znana le iz Radicseve monografije, ki pa govori o enem samem fevdnem pismu bratoma in Scheyerja sploh ne omenja (Radics, Johann Weikhard, str. 24; v opombi 46 je citiran arhiv kranjskih deželnih stanov, in sicer fascikel »Lehensakten«).
Inocenc Moscon je ostal Valvasorjem dolžan še 1.094 goldinarjev in 37 krajcarjev. Leta 1613 je pred dvorno pravdo tožil vdovo Nežo Valvasor, ker denarja ni hotela sprejeti, sodišče pa je pristalo, da ga Moscon pri njem deponira. Protokoli ograjnega sodišča povzemajo Mosconove besede, da je bil Hieronim Valvasor služabnik (Diener) gospoda Janeza Krstnika in da mu je ta volil 10.000 goldinarjev ob določenih pogojih (mit gewissen Conditionen) (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 11, protokoli 16131614, s. p., 4. 11. 1613).
100 Poročno pismo (Heyrathbrüefj) z datumom 16. november 1603 je v regestu navedeno v zapuščinskem inventarju njenega sina Janeza Jurija Posarela (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 16/Nr. 31)
in v inventarju vnuka Janeza Herbarda Posarela; v zadnjem sta edinokrat zapisani tudi imeni Lukrecijinih staršev (prav
tam, šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 102/Nr. 9). Poročni dogovor (Heiratspact) je bil sklenjen pol
leta prej, 17. aprila 1603, kar je vidno iz regesta v zapuščinskem inventarju Lukrecijinega brata Adama Valvasorja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 30/Nr. 111). Iz tega vira je Radics sploh izvedel za Lukrecijin obstoj (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VI Lukrecija), objavil pa napačen datum poroke 17. marec (Radics, Johann Weikhard, str. 350).
2013
Adamom pl. Apfaltrerjem.^0! Skoraj gotovo je bila rojena pred bratom Adamom, čigar rojstvo postavljamo v čas malo po letu 1590, glede na to, da je leta 1605 na jezuitski gimnaziji v Gradcu obiskoval tretji razred oziroma drugi gramatikalni razred.102 Spomladi 1611 je že sklenil poročni pogovor s Sidonijo pl. Gusič103 in si kmalu zatem še zelo mlad ustvaril družino. Najmlajši Valvasorjev odrastli otrok je bil po-lihistorjev oče Jernej, za katerega najdemo v literaturi letnico rojstva 1596,^04 zelo sprejemljivo glede na podatek, da je Jernej leta 1610 izpričan v sintaktičnem, tj. četrtem razredu graške jezuitske gimnazije.^05 Bil je torej kakšna štiri leta mlajši od Adama in se je tako kot brat zgodaj oženil; njegov poročni dogovor z Marijo Elizabeto pl. Dornberg je namreč nastal v začetku leta 1617.106 Vsi štirje odrastli otroci Hieronima in Neže Valvasor so se torej poročili mladi, gotovo tudi zaradi zgodnje očetove smrti, in vsi že po priznanju Hieroni-movega plemiškega stanu ter podelitvi kranjskega de-želanstva (1602).
Zdaj ni o starostnem zaporedju obeh sinov nobenega dvoma, potem ko je še pred nedavnim veljalo, da je bil Jernej starejši, Adam pa mlajši brat. I07 Takšno zaporedje je morda zavestno nakazal Janez Vajkard na rodovnem deblu v Slavi, ko je svojega očeta umestil na levo in strica na desno.!08 Witting (1894) in za njim Radics (1910) sta Jernejevo rodbinsko vejo temu ustrezno označila kot starejšo in Adamovo kot mlajšo.109 Tudi Reisp je imel Jerneja za prvorojenca in začetnika starejše rodbinske linije (1983),110 a je pozneje (2005) ugotavljal, da nekatera dejstva govorijo proti temu (med drugim Adamova smrt 27 let prej Jernejevo) in da prepričanje o Jerneju kot starejšem bratu morda sloni na uveljavljeni navadi, da podeduje rodbinsko posest najstarejši. Drugi argument naj bi bilo Adamovo ime, že po Svetem pismu pridržano ali namenjeno prvemu potomcu, zato bi bilo po Reispu primerneje govoriti preprosto o Jernej evi in Adamovi liniji brez
I0! O tem priča regest odpovednega pisma Sofije Apfaltrer, rojene Valvasor, z datumom 15. maj 1606, naveden v zapuščinskem inventarju Adama Valvasorja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 29-30/Nr. 108).
102	Andritsch, Die Matrikeln. Band 1, str. 30: Adamus Valuasor, Carniolus, Nobilis, Golnekh (prvotno Wauisor, nato popravljeno).
103	Dogovor z datumom 9. maj 1611 je znan iz Adamovega zapuščinskega inventarja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 26/Nr. 96). Prim. Radics, Johann Weikhard, str. 348.
104	Radics, Johann Weikhard, str. 343.
105	Andritsch, Die Matrikeln. Band 1, str. 39: Bartholomaeus Valuasor De Gollneg, Nob., Carniolus.
106	ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Zenitna pisma, 7. 2. 1617.
107	V inventarju delitve zapuščine Hieronima Valvasorja vdova Neža nekajkrat tudi izrecno označi Jerneja kot svojega mlajšega sina in kot še nedoletnega (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Dominicalia, Zapuščinski spisi, zapuščinski inventar Hieronima Valvasorja 4. 4. 1612).
108	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
109	Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 143, 145; Radics, Johann Weikhard, str. 343, 19 (Jernej je označen kot prvorojenec).
110	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 55.
oznak starejša in mlajša, verjetnejše pa se mu je zdelo njuno obrnjeno zaporedje.111
Pomuditi se kaže pri krstnih imenih Hieronimovih otrok. Adam je res ime za prvorojenca, še posebej radi pa so ga uporabljali protestanti.112 Tako kot ime Eva za deklice je ime svetopisemskega prvega človeka tudi neke vrste zaščita zoper otrokovo smrt. Morda je prišlo v Valvasorjevi družini pred Adamom na svet že več dečkov, ki niso preživeli, zato je slednjič padla odločitev, da naslednjega sina imenujejo Adam. Hieronim si je tem bolj prizadeval za preživelega moškega potomca, ker mu je ta po določilih dobrotnikove oporoke iz leta 1581 prinašal dodatnih 10.000 renskih goldinarjev dediščine. Sina, ki ni umrl v otroštvu, je dobil razmeroma pozno, šele po kakšnih osmih ali celo desetih letih zakona. Pozornost pritegneta tudi imeni obeh hčerk. Ime prve, Lukrecije, je tipično italijansko, vendar v kranjskem plemiškem okolju ni bilo tako tuje,113 medtem ko se je tako kot Sofija imenovala njena štajerska babica Sofija Scheyer, rojena Aigl. Ni izključeno, da je Hieronim prvo hčerko imenoval po svoji materi in je druga hči temu ustrezno dobila ime po tašči. Za Jerneja zagotovo vemo, da se ni imenoval po očetu svoje matere Juriju, zgolj ugibamo pa lahko, ali je bil soimenjak italijanskega deda.114
Hieronim Valvasor, ki si je na Kranjskem šele utiral pot do polnopravnega zemljiškega gospoda, plemiča in deželana, se je v približno dvajsetih letih med poroko in smrtjo ukvarjal predvsem z lastnim gospodarstvom. Njegov zaščitnik Janez Krstnik je v njem gotovo prepoznal dovolj spretnega gospodarja in ga je zato tem izdatneje nagradil za vsega nekaj let službe. Ker Hieronim ni bil domačin in bržčas tudi brez posebne izobrazbe ter zadovoljivega znanja nemščine (in slovenščine), v novi domovini že zato ni posegal po javnih službah. Novopečeni gospod na Mediji je imel dovolj dela z upravljanjem svoje posesti, vrhu tega pa se je podal še v oskrbniško službo in poskusil srečo z naložbo v rudokop.
Glavni vir preživljanja in statusni simbol novega zemljiškega gospoda je bil grad Medija v dolini istoimenskega potoka, ki se približno sedem kilometrov jugovzhodno od gradu pod Zagorjem izliva v Savo. Valvasorjeva Slava navaja njegovo lego pet milj od Ljubljane, na Zgornjem Kranjskem (Gorenjskem), sicer v dolini, a na majhni vzpetini med visokimi hribi, zaradi katerih nima razgleda, so pa hribi polni zele-
111	Reisp, Novejša spoznanja, str. 10. - Nenavadno je, da ni Adama kot starejšega prepoznal že Radics, še zlasti, ker je imel v rokah graško univerzitetno matriko in je objavil podatek o Jernejevem šolanju leta 1610 (Radics, Johann Weikhard, str. 24). Poleg tega je poznal tudi fevdni pismi iz leta 1603 - navaja ju sicer kot eno pismo (prav tam, str. 24) - v katerih je Adam obakrat naveden pred Jernejem (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, dve fevdni pismi 17. 4. 1603).
112	Gottschald, Deu^tsche Nam^enkun^d^e, str. 140.
113	Prim. Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel - Krain.
114	Morda bi med številnimi bergamaškimi Valvasorji neple-miškega rodu kazalo kot potencialne starše Hieronima Valvasorja najprej preveriti morebitna zakonca Bartolomea in Lucrezio oziroma biti posebej pozoren na vse Lucrezie Valvasor (Vavisor, Vavasor ipd.). Ob sedanji stopnji raziskanosti bi bilo takšno iskanje še neproduktivno.
2013
nega drevja, ki osvežuje oči. Izvor nemškega imena Gallneck, poprej Galleneck, je bil kranjskemu polihis-torju neznan, a je pravilno domneval, da se grad imenuje po gospodih Gallih, ki jim je nekoč pripadal. Precej na široko se je razpisal o slovenskem imenu gradu (Mudia) in ga povezoval z neprijetno, težavno in dolgočasno potjo, ki vodi do njega, saj popotnika na poti ne ovirajo samo hribi, ampak mora, iz katere koli smeri prihaja, pogosto prečkati vodo, to pa ob hudem deževju celo s konjem ni mogoče. O lastnikih Medije pred dedom Hieronimom (tega previdno ni imenoval ded) je Valvasor vedel malo. »Gospod« Martin (Mört) Gall naj bi jo leta 1556 prodal »gospodu« Leopoldu Raumschüsslu s Šeneka, kmalu zatem naj bi jo od njega pridobil »neki gospod pl. Herberstein«, od tega okoli leta 1562 kupil Janez Krstnik Valvasor in po njegovi smrti podedoval Hieronim. Iz opisa lahko še razberemo, da stojita tik pred gradom lep konjski hlev in nad njim žitna kašča. Hlev je dal zgraditi šele po-lihistorjev oče Jernej, in sicer skupaj s precej veliko kapelo in tistim delom gradu, ki je tik ob njej.115
Po I. Stoparju je bil dvorec Medija v jedru še srednjeveškega izvora. Sodil je k stari gamberško-gallen-berški posesti in bil potemtakem v posesti gospodov Gallov, po katerih je dobil tudi svoje nemško ime: Galleneck oziroma Gallneck.116 Tudi danes ne vemo veliko o njegovih lastnikih pred Martinom Gallom, ki je izviral iz rodbinske veje Gallov pl. Gallensteinov. V kranjski imenjski knjigi 1546-1618 je kot posestnik imenja, ki je bilo prej v rokah vdove Matije Malin-gerja, naveden z rento okoli 31 goldinarjev in pol. V to posest tedaj še ni spadal medijski dvorec, ki je pozneje prešel na Martina z druge veje Gallov. Skoraj še enkrat toliko, slabih 24 goldinarjev, so Martinovi imenjski renti leta 1553 pripisali od dedičev Ludvika Galla pl. Graffenwega, in sicer izrecno za posest na Mediji (die guetter zw Medey). Od združenega imenja so nato manjši del, manj kot sedem goldinarjev, leta 1556 resnično odpisali Leopoldu Raumschüsslu.117 Kupoprodajna pogodba med Gallom in Raumschüsslom, sklenjena navedenega leta, razkriva, da je šlo za posest Gallovih pokojnih »bratrancev« (Vettern) Ludvika in Aleksandra, in sicer za dvorec Medija v lebeškem de-želskem sodišču s pritiklinami in petimi bližnjimi hubami; dvorec tedaj še ni imenovan Galleneck, temveč s slovenskim imenom (den Edelmannß Sitz Müdey)118
Četrt stoletja pozneje, leta 1581, so v imenjski knjigi prepisali z Raumschüssla na Janeza Krstnika Valvasorja 21 goldinarjev imenjske rente, torej trikrat toliko, kot je Raumschüssl pridobil od Galla.119
Po Stoparju120 je bil medijski dvorec v Valvasorjevi dobi razgibana, na povsem iregularnem tlorisu pozidana stavba ali bolje stavbni sestav, ki je že na prvi pogled razodeval svoj heterogeni izvor. Njegovo staro jedro je oblikovala pravokotna grajska stavba z merami okoli 9 x 18,6 metrov, pozidana na regularnem tlorisu v severnem delu grajske zasnove. Že od začetka je imela dve nadstropji in se v tej obliki pokaže kot dvor - stolp, ki pa se v srednjeveških virih izrecno ne omenja. V ta čas ga postavljata zazidano okence z gotsko prirezanimi robovi in portal v pritličnih ostankih ene od nekdanjih notranjih predelnih sten. Oznako »srednjeveški« gre sicer v tem primeru jemati s pridržki. Na vrhu stavbe pod nekdanjim napuščem so namreč vidni ostanki pozneje zazidanih lin, te pa postavljajo nastanek dvora šele v čas protiturških bojev, saj dvori v zgodnejših srednjeveških obdobjih niso imeli utrdbenih sestavin. Ponuja se le razlaga, da so cine na stavbi sekundarne. Do srede 17. stoletja se je sprva skromni dvor razrasel v razsežen dvorec. V času renesanse, enkrat ob koncu 16. stoletja, so ob srednjeveškem dvoru v višini dveh nadstropij pozidali južni in zahodni stanovanjski trakt z za tisti čas značilnim, poprek postavljenim, do tal segajočim in enako visokim vogalnim stolpičem na jugozahodu, kjer sta se
115	Valvasor, Die Ehre XI, str. 163-165.
116	Prim. Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 99.
117	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 77v.
118	ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1466, 1556 IV. 24., s. l. -Še pred Gallovo prodajo Medije in petih hub Raumschüsslu
je moral nastati doslej neevidentirani urbar posesti dvorcev Knežija pri Litiji (Gschloß Grafenweg) in Medija (Gschloß
Modey), ki je pomotoma postal ovitek oziroma začetek in konec svežnja zapuščinskih inventarjev novomeškega prošta Sebastjana Kolbecka, datiranih 19. oktobra 1557 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 49, fasc. XXVI, lit. K-2). Urbar, napisan na štirih listih brez naslova in imena lastnika, so pozneje datirali z datumom nastanka Kolbeckovega inventarja in strani veliko zatem paginirali, kot da so sestavni del Kol-beckovih inventarjev: popisane strani (urbar) so na začetku (pag. 3-9), nepopisane pa na koncu pole (pag. 67-70), ki
oklepa štiri po vsebini enake inventarje (pag. 11-66). Urbar se je med Kolbeckovimi inventarji zagotovo znašel zato, ker je bil gospodar Knežije in Medije Martin Gall pl. Gallenstein eden od dveh inventurnih komisarjev proštove zapuščine (gl. njegov originalni podpis in pečat na pag. 22). V tistem delu kratkega urbarja, ki obravnava posest Medije, so zajeti podložniki v dvanajstih okoliških zaselkih. Pet od skupno 13 hub in pol najdemo - poleg gradu s pritiklinami - tudi v Gallovi prodajni pogodbi Raumschüsslu iz leta 1556 (gl. v isti opombi zgoraj), pri čemer so identična štiri od šestih imen na njih naseljenih podložnikov. Urbar lahko torej okvirno postavimo v čas okoli leta 1550, ko so bili Galli potrjeno gospodarji obeh dvorcev, Knežije in Medije. Valvasor namreč navaja, da so imeli Knežijo »dolgo časa«, in sicer potem ko je z izumrtjem Celjskih (1456) pripadla Habsburški hiši (Valvasor, Die Ehre XI, str. 222), Martin Gall pl. Gallenstein pa je kot lastnik omenjen v listini iz leta 1568 (prim. Smole, Graščine, str. 220). M. Smole, ki Galle sicer navaja kot lastnike obeh posesti (Graščine, str. 220, 285), teh dejstev ni povezala v smiselno celoto niti ni opazila, da ni urbar v nikakršni zvezi s Kolbeckovo zapuščino. Tudi v imenu dvorca »Modey« ni prepoznala Medije, ampak ga je imela za Kolbeckovo posest na neznani lokaciji (str. 297). Da gre za Medijo, me je prijazno opozoril poznavalec novomeškega kapiteljskega arhiva mag. France Baraga, analiza zapuščinskega inventarja prošta Kolbecka pa me je nato privedla do zgornjih ugotovitev o zmotni uvrstitvi urbarja Knežije in Medije v proštov inventar.
119	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 101, 101v. - Medijski urbar iz leta 1580, nastal ob Raumschüsslovem prenosu gradu in posesti na Valvasorja, navaja poleg druge posesti vseh pet hub, ki jih najdemo v prodajni pogodbi iz leta 1556 (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1466, 1556 IV. 24., s. l.; AS 1074, Zbirka urbarjev, I/29u, urbar Medija 1580).
120	Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 100103.
2013
Grad Medija po Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679 (Topographia, št. 30).
nova trakta pravokotno staknila in tako izoblikovala vsaj s treh strani obdano, morda pa tudi z zidom zaprto notranje dvorišče. Po Stoparju se ponuja misel, da se je to zgodilo že kmalu po letu 1562, ko naj bi Me-dijo prevzel Janez Krstnik Valvasor, a je prezrl pravilno ugotovitev M. Smole, da je prvi kranjski Valvasor postal lastnik šele leta 1580.^2! Ker je bival na Šraj-barskem turnu in že naslednje leto umrl, prezidave skoraj gotovo niso iz njegovega časa, ampak segajo veliko verjetneje v dvajsetletno obdobje Hieronima Valvasorja, kar se tudi ujema s Stoparjevim »koncem 16. stoletja«, kolikor niso še iz let 1556-1580, ko je na Mediji 24 let gospodaril Leopold pl. Raumschüssl.l22
Čeravno lastništvo gospodov Gallov ni najbolje dokumentirano z viri, priča o njem že samo nemško ime gradu. Niso pa povsem točne navedbe v Slavi o tem, kako in kdaj je Medija prešla na Janeza Krstnika Valvasorja. V njih je namreč združil dve posestni pridobitvi prvega kranjskega Valvasorja, ki ju ta ločeno navaja v svoji oporoki kot volilo Hieronimu: prva je grad Medija z vsemi pritiklinami, druga pa Herber-steinovo imenje.l23 Kot priča uvod najstarejšega ohranjenega urbarja za Medijo, nastalega ob izročitvi posesti Janezu Krstniku Valvasorju 24. aprila 1580, je ta kupil grad in posest neposredno od izročitelja urbarja Leopolda Raumschüssla z Belneka (zu Wildeneckh).124
Isti datum kupne pogodbe za Medijo navaja tudi zapuščinski inventar Adama Valvasorja (1625).125 Medija je torej prišla v roke Janeza Krstnika vsega poldrugo leto pred njegovo smrtjo - v tem letu (1581) je bila, kot smo videli, na njegovo ime prepisana v imenjski knjigi^26 - in ne že okoli dvajset let prej (1562), kot je zapisal Janez Vajkard. Nepravilen je tudi podatek o »nekem gospodu pl. Herbersteinu«, domnevnem lastniku med Gallom in Janezom Krstnikom Valvasorjem. V resnici je Valvasor od Herbersteina že leta 1570, deset let pred pridobitvijo Medije, kupil posest, ki jo v oporoki imenuje Herbersteinovo imenje. V zapuščinskem inventarju Hieronimovega vnuka Adama (1625) je namreč navedeno kupno pismo, ki ga je Jurij baron Herberstein 30. novembra 1570 v Gradcu izstavil Janezu Krstniku Valvasorju, njegova vsebina pa so podložniki in posest v deželskem sodišču Lebek pri Vačah (wegen etlicher belehnter leüthe, Stückh, Vnnd güetter, so in Lubeckhner gericht gelegen)'12'7 območje lebeškega sodišča se je končalo tik pred pragom medijskega gradu, medtem ko je bil sam grad že na območju gamberškega sodišča.l28 Dve leti pozneje (1572) je nadvojvoda Karel za isto posest izdal Valvasorju fevdno pismo (etlicher Herbersteinerischer guetter
I2! Smole, Graščine, str. 286.
122	Gl. op. 118 in 119.
123	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-1, 2. 8. 1581 (v latinščini); StLA, Representation und Kammer, Sachabteilung, K 377, Spital in Tüffer, No. 2 (v nemščini). Prim. objavo 11. člena oporoke v: Radics, Johann Weikhard, str. 260-261.
124	ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/29u, urbar Medija 1580, fol. 1. - Isti urbar ali morda eden od izvodov je bil 45 let pozneje popisan v zapuščini Hieronimovega vnuka Adama v Ljubljani (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 19/Nr. 68). Na ta regest se sklicuje Smole, Graščine, str. 286.
125	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 20/Nr. 72.
126	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 101, 101v. - Imenjska knjiga razkriva samo odpis imenjske rente z Raumschüssla na Valvasorja, ne najdemo pa v njej mesta, kamor so novo Valvasorjevo imenjsko rento
21 goldinarjev vpisali.
127	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 23/Nr. 84. - Isti zapuščinski inventar navaja med listinami pokojnega Adama Valvasorja tudi pergamentni urbar posesti Jurija barona Herbersteina za posest v lebeškem deželskem sodišču, datiran v Gradcu na dan prodaje 30. novembra 1570 (prav tam, pag. 24/Nr. 90); urbarja danes ni v evidenci (prim. ARS, Kartoteka urbarjev).
128	His^torischer At^as, Bl. 32.
2013
,,129 v kranjsko imenjsko knjigo pa so zavedli prepis imenjske rente, ki je znašala kar blizu 67 gol-dinarjev.130 Medtem ko poznamo Medij ino posest že iz omenjenega urbarja iz leta 1580, razkriva podlož-nike Herbersteinovega imenja fevdno pismo, izdano leta 1603 Gašperju pl. Scheyerju kot (nadomestnem) fevdniku za fevda Hieronimovih mladoletnih sinov Adama in Jerneja.l3! Medijski del se je v vmesnih 23 letih nekoliko povečal, in sicer za šest bližnjih hub in dva oštata, ne vemo pa, kaj se je medtem dogajalo s Herbersteinovim imenjem. Medijski grad je bil kot nalašč za upravljanje kupljenega imenja, katerega pod-ložniki so bili leta 1603 raztreseni na razmeroma majhnem ozemlju zahodno od njega, medtem ko se je matična podložniška posest Medije nahajala v zaselkih v neposredni bližini gradu. Medijski grad ni imel de-želskosodnih pravic, ampak le patrimonialno sodstvo nad lastnimi podložniki, od dominikalne posesti pa dve polji pod gradom in nad njim, ribolovno pravico na krajšem odseku potoka Medija (od brvi pod gradom do zaselka Briše), nad gradom gozd do vrha Kala in čez do hube Pogled, takoj na drugi strani omenjenega potoka pa celoten hrib s hubo na Topolov-cu.132 Ko je ostareli Janez Krstnik Valvasor leta 1570 kupoval Herbersteinovo imenje, sestavljeno iz samih hub in brez upravnega središča, je šlo gotovo le za naložbo ali nadomestilo za kakšno izterjavo. Nasprotno je bil nakup medijskega gradu deset let pozneje vsekakor premišljeno dejanje z namenom zaokrožiti že pridobljeno. Mediji je Janez Krstnik namenil vlogo »izvornega gradu« novega Valvasorjevega rodu, katerega začetnik bo postal njegov služabnik in varovanec Hieronim. Tu bi se Hieronimova rodbina lahko precej brezskrbno preživljala z znatno imenjsko rento. Kot pokaže primerjava med medijskim urbarjem (1580) in fevdnim pismom (1603), je Hieronim matično grajsko posest medtem povečal z desetih hub in dveh oštatov za več kot polovico - na šestnajst hub in pet oštatov. Neprimerno obsežnejša nekdanja Herbersteinova posest, v času Hieronimovega gospodarjenja morda prav tako povečana, pa je leta 1603 obsegala 36 hub. Ko so torej obe imenji, medijsko in Herbersteinovo, naslednje leto vpisali v kranjsko imenjsko knjigo, jima je skupno pripadalo 52 hub, pet oštatov in dominikalna
I29 Fevdno pismo je bilo izdano 16. maja 1572 v Gradcu (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 19/Nr. 70).
130ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 36v. - Imenjska renta, v celoti prepisana na Valvasorja, se je glasila na vdovo in dediče Bernardina barona Herbersteina. V imenjski knjigi tako kot za odpisano Raumschüsslovo posest tudi za Herbesteinovo ni najti mesta, kamor so jo prepisali na Valvasorjevo ime.
l3! Gašperju pl. Scheyerju je nadvojvoda Ferdinand 17. aprila 1603 izdal dve fevdni pismi, prvo za posest medijskega gradu, za katero je Scheyer predložil urbar Leopolda Raum-schüssla (iz leta 1580), in drugo za nekdanjo Herbersteinovo posest, o čemer priča v pismu sklicevanje na prejšnje fevdno pismo z dne 16. maja 1572 (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, dve fevdni pismi 17. 4. 1603).
I32 Po urbarju iz leta 1580 (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/29u, urbar Medija 1580, fol. 1v-4v) in fevdnem pismu za medijsko posest (gl. prejšnjo opombo).
zemlja okoli medijskega gradu, kar je znašalo dobrih 87 goldinarjev imenjske rente. Pripisali so jo dotedanjim nekaj več kot 9 goldinarjem, ki so se nanašali na posest, kupljeno leta 1596 od Hieronimovega svaka Gašperja pl. Scheyerja.133
A zemlja ni ostala edini, četudi glavni vir preživljanja mlade Valvasorjeve družine. Hieronim Valvasor je moral imeti vsaj nekaj podjetniškega duha svojega nekdanjega gospodarja in dobrotnika Janeza Krstnika. Ni se namreč zadovoljil z vlogo brezdelnega zemljiškega gospoda, ki živi od podložniške rente in je priklenjen na svoj edini dvorec na precej odmaknjenem vzhodnem koncu Zgornje Kranjske, kjer teče čas počasi in kamor pridejo novice običajno šele z zamudo, pa čeprav Medija ni daleč do Trojan. Izpričane so namreč njegove poslovne zveze z Dolenjsko in Goriško, nekaj časa je bil gospoščinski oskrbnik, srečo pa je poskusil tudi z rudarjenjem. Doslej razen zadnjega nismo poznali njegove dejavnosti zunaj Medije, kot napačne pa so se pokazale Radicseve trditve, da je bil Hieronim lastnik gospostev Križ na Gorenjskem in Erkenštajn (Novi grad v Jablanici) na Dolenjskem.
Ne le Hieronim, ampak za njim tudi drugi Valvasorji so se z Medije ozirali proti staremu mogočnemu gradu Gamberk, sedežu precej obsežnega dežel-noknežjega gospostva in deželskega sodišča, na katerega ozemlju je stala tudi njihova Medija. Podrobnosti spora zaradi Gamberka, v katerem se je Hieronim znašel z gamberškim zastavnim imetnikom Janezom Jakobom baronom Lambergom, ostajajo uganka, saj so o tem edini vir skopi zapisi v slabo ohranjenih protokolih kranjskega ograjnega sodišča. Vsaj od pomladi 1593 do jeseni 1594, bržčas pa že prej, se je Hieronim pravdal z Lambergom »zaradi prepustitve gospostva Gamberk« (wegen Ausslassung der Herrschaft Gallenberg), kar bi lahko pomenilo dvoje: da je šlo za zakup ali za navadno oskrbništvo. Glede na predmet Valvasorjeve tožbe - »zaradi izvršitve nekega dogovora« (wegen Volzug einer abred) - se zdi, da je Lamberg prelomil obljubo in Hieronim tako Gamberka sploh nikoli ni upravljal. Pravdo, v kateri je Hieronim apeliral, Lamberg pa se je izmikal predložitvi procesnih spisov, ki jih je sodišče nameravalo primerjati z Valvasorjevimi, je tožnik leta 1594 dobil, a je Lamberga še naslednje leto ločeno tožil »zaradi neke obljube« (wegen eines Zusagens) in nastale škode.l34
Nemara je Hieronima prav spodleteli poskus postati zakupnik ali upravitelj Gamberka spodbudil, da joskusi srečo drugje, razmeroma daleč od Medije. Po Radicsu naj bi leta 1595 povečal svojo posest z nakupom gradu Križ na Gorenjskem, ki naj bi ga pridobil od Andreja pl. Oberburga, in naslednje leto kupil še imenje Erkenštajn na Dolenjskem.135 Pri Erkenštajnu gre za že znano manjšo posest, kupljeno leta 1596 od svaka Gašperja pl. Scheyerja, pri čemer je
133	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 123v.
134	ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 10, s. p., 10. 5. 1593, 17. 1. 1594, 31. 10. 1594, 17. 4. 1595.
135	Radics, Johann Weikhard, str. 16. - Reisp, ki je morda ugotovil, da se je njegov predhodnik pri Križu motil v celoti, pri Erkenštajnu pa deloma, teh posestnih pridobitev niti ne omenja (prim. Reisp, Kranjskipolihistor, str. 51-55).
2013
Radics napačno prebral njegov plemiški predikat »zu Egkhenstein« in iz tega ustvaril neobstoječe imenje, ki naj bi se imenovalo enako kot grad na vzhodnem Dolenjskem - Erkenštajn ali Novi grad v Jablanici.^36 Večjo pozornost pritegne grad Križ pri Komendi, novi sedež velikega zemljiškega gospostva (Zgornji) Kam-nik.137 Že Radics sam je ugotavljal, da Hieronim ni imel s Križem nobene zveze,!38 a se je napaka vseeno prikradla v njegovo zadnje in temeljno delo o kranjskem polihistorju (1910). Iz zapuščinskega inventarja Hieronimovega starejšega sina Adama (1625) je namreč napačno povzel regest kupoprodajnega pisma, ki ga je omenjeni Oberburg 8. julija 1595 izdal Hieronimu Valvasorju za neko hišo v mestecu Sv. Križ v Vipavski dolini (wegen einer behausung zu Creuz).139 Za kateri Križ je šlo in kaj je imel Hieronim tam opraviti, je razkril šele veliko mlajši dokument, ki ga je sicer odkril že Radics, a njegove vsebine ni izčrpal. Gre za spis pri notranjeavstrijski vladi v Gradcu iz leta 1632, govori pa o tem, da se že 36 let, vse od leta 1596, vleče pravda med družino Valvasor in dediči Janeza (Zuana) Da-nese, tedanjega Hieronimovega pravnega zastopnika. Pomenljiv je podatek, da je bil Hieronim leta 1596 oskrbnik kriškega gospostva (Phleger zu H. Creüz), kar tudi pojasnjuje, zakaj je prejšnje leto na Sv. Križu kupil hišo. Ker je izgubil pravdo z rihemberškim župnikom Matevžem Cotičem, izvržbo pa so opravili na Dane-sovi posesti, je Danesa po Hieronimovi smrti zaradi povzročene škode 600 goldinarjev sprožil pravdo zoper njegovo vdovo Nežo. Vdova in otroci so tako izgubili posest na Sv. Križu, še leta 1632 pa se je z Danesovimi dediči zavoljo tega pravdal Hieronimov sin Jernej, polihistorjev oče, in sicer v svojem imenu in v imenu otrok pokojnega brata Adama.^40 Hieronim se je torej konec 16. stoletja potrjeno mudil na Sv. Križu, in sicer vsaj tri leta, raje še kakšno več, saj sta v zapuščinskem inventarju sina Adama (1625) navedena še dva regesta njegovih kupnih pogodb, nastalih jeseni 1598, prve datirane na Sv. Križu in druge v Rihemberku.141 Ta doslej neznani del Hieronimove življenjske poti, vloga oskrbnika kriškega gospostva v lasti grofov Thurnov,
136	Gl. op. 96.
137	Valvasor pravi, da so Križ zgradili leta 1606 in da so vanj zaradi ugodne lege prenesli sedež gospostva (Zgornji) Kamnik (Valvasor, Die Ehre XI, str. 115; prim. Smole, Graščine, str. 241). Dejansko je grad nekoliko starejši, dokumentiran od leta 1583 (Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Druga knjiga, str. 94).
138	V gradivu o Valvasorjih si je pripisal, da se Hieronim v gorenjskem Križu ne pojavlja (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, IV Hieronim, Valvasorjev ded).
139	Radics, Johann Weikhard, str. 16. - ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 22/Nr. 80.
140	StLA, I. Ö. Regierung, Gutachten 1632-XII-29, 20. 12. 1632. - Prim. ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, IV Hieronim, Valvasorjev ded.
141	Prvi regest govori o kupnem pismu, datiranem 1. novembra
1598 na Sv. Križu, ki ga je izstavil Križan (wohnhajt zu
Creuz) Felicijan Leben za prodano lastniško brajdo (aigen-
thumb: Wraiden), ni pa navedena druga pogodbena stranka,
skoraj brez dvoma Hieronim Valvasor (ARS, AS 309, Zap.
inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 20-21/Nr.
75). Drugi regest se nanaša na kupno pismo Abela in
Mihaela Krausa, izdano Hieronimu za dva vinograda 22.
oktobra 1598 v Rihemberku (prav tam, pag. 23/Nr. 85).
priča o ambicioznosti začetnika kranjske rodovine Valvasorjev. Čeprav je imel Medijo in njeno lepo zemljiško posest, se je bil pripravljen podati v oskrbniško službo v sosednji deželi, na Goriškem, kjer mu je veliko bolj prišla prav italijanska materinščina, gotovo pa ga je tja vlekla tudi bližina Italije. Postavlja se vprašanje, ali je hišo na Sv. Križu kupil za bivanje ^svoje družine, samo zase ali pa je šlo zgolj za naložbo. Če ga je namreč na Goriško spremljala družina, bi se mlajši sin, polihistorjev oče Jernej, rojen ravno okoli leta 1596, prav zlahka rodil bodisi v kriškem gradu ali v kupljeni hiši v mestu, in torej ne na Mediji. Nemara je na Sv. Križu v celoti ali deloma preživel tudi svoja naj-rosnejša leta, potem pa se je družina vrnila na Medijo, kjer je Hieronim jeseni 1601 sklepal drugačne posle -pogodbo o rudniku bakra. Na Mediji je Hieronim izpričan tudi vmes, v začetku leta 1596, ko je tam s svakom Gašperjem Scheyerjem sklenil kupno pogodbo za že znano Scheyerjevo imenje.^42 Ko pa je leta 1602 ali v začetku leta 1603 umrl, se je znaten del njegovih premičnin nahajal na Sv. Križu (zu Chreiz), čeravno glavnina na Mediji. Natanko jih poznamo iz inventarja delitve zapuščine, opravljene desetletje pozneje, 4. aprila 1612. Med drugim je Hieronim na Vipavskem (in Wippacher Boden) zapustil tudi za 600 goldinarjev dolgov in zaostankov od vinske mere.l43
Radics je drugače kot svetokriško zgodbo, za katero sicer ni imel vseh virov, precej izčrpno obdelal Hieronimovo naložbo v rudarjenje, in sicer po arhivu graške dvorne komore. Hieronim se je lotil posla z Markom Antonom Mosconom, nečakom in enim od treh glavnih dedičev Janeza Krstnika Valvasorja. Dvorna komora je leta 1602 poročala nadvojvodi Ferdinandu o njuni prošnji, naj jima zaradi nizkega donosa njunega rudnika bakra pri Radečah (zu Ratschach im Goldpach) in visokih proizvodnih stroškov za šest let spregleda plačevanje dajatev (Erlassung der Fron). Kot je velevalo nekakšno pravilo, so prošnji ugodili deloma, in sicer s spregledom za tri leta, tako kakor je priporočila dvorna komora. Radics je še opozoril, da rudnik v Slavi vojvodine Kranjsk^e (1689) ni omenjen in da ga tedaj najbrž ni bilo več.^44 Zagotovo pa se na isti rudokop nanaša regest pogodbe v zapuščinskem inventarju Hieronimovega starejšega sina Adama (1625): pogodbo za »neki rudnik bakra« (wegen eines Khupjer Perkhwergkhs) so 30. septembra 1601 na Mediji sklenili Jurij Khisl, Marko Anton Moscon, Hieronim Valvasor in Marko Vidalbo.l45 Ne vemo, koliko časa je rudnik deloval dotlej in kaj natanko se je z njim dogajalo pozneje, potem ko je Hieronim že leta 1602 ali v začetku naslednjega leta umrl. Zdi se, da je vdova Neža bodisi nadaljevala družab-
142	Regest kupnega pisma z dne 26. februarja 1596 v: ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 20/Nr. 73.
143	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Do-minicalia, Zapuščinski spisi, zapuščinski inventar Hiero-nima Valvasorja 4. 4. 1612.
144	StLA, I. Ö. Hofkammer, HK 1602-VI-47, 12. 6. 1602, 26. 6. 1602. - Radics, Johann Weikhard, str. 17-19; prim. tudi: Radics, Valvasor-Studien XVII, str. 67.
145	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 15/Nr. 53.
2013
ništvo z Mosconom bodisi posel vodila sama. Desetletje zatem, 4. marca 1612, je namreč s sinom Adamom sklenila za rudnik pri Radečah poravnavo, iz katere izvemo, da je rudokop od njega odkupila, po sinovem nasvetu izplačala upnike in trgovce v Ljubljani in ostala Adamu dolžna še 400 goldinarjev.146
Hieronimova skupna naložba z enim od bratov Moscon je Branka Reispa navedla na sklep, da je bilo razmerje med Mosconi in Valvasorji najbrž nekoliko tesnejše, ker sta obe rodbini dolgovali svoj družbeni in gmotni položaj istemu viru, Janezu Krstniku Valvasorju. Reisp je opozoril še na dejstvo, da so prav Mosconi veliko pozneje omogočili Hieronimovemu vnuku in polihistorjevemu bratu Volfgangu Jerneju, da je kot vikar upravljal župnijo Št. Vid pri Planini na Štajerskem (1678-1680).147 Temu gre dodati ugotovitev, da je bil Valvasorjem posebej blizu Hieronimov družabnik Marko Anton Moscon, saj ga je vdova Neža leta 1602 ali v prvih mesecih leta 1603 prosila za so-pečatenje prošnje za fevdno pismo in ga v njej naslovila kot »moj krstni boter« (meinen geliebten Herrn Geuattern),148 kar vsekakor pomeni botra njenih, Valvasorjevih otrok.
Malo pred smrtjo se je Hieronimu Valvasorju izpolnila še dolgoletna želja, da bi mu v novi domovini priznavali plemiški stan in deželanstvo. Niti najmanjšega dvoma ni, da v svoji rodni deželi ni veljal za plemiča, saj bi pisne »plemiške svoboščine«, ki jih je leta 1583 hotelo videti vicedomsko sodišče v Ljubljani, najpozneje tedaj uveljavljal pred vicedomom in kranjskimi deželnimi stanovi. A Hieronim se je na Kranjskem po prejemu znatne dediščine vsekakor že videl kot plemiča in je o tem, ne da bi mu bilo treba veliko dokazovati, nemara prepričal tudi pl. Scheyerje, ko se je v prvi polovici osemdesetih let 16. stoletja oženil v njihovo rodbino. Po tihem je pač računal, da se lahko šteje za naslednika svojega zaščitnika in da bo deželanstvo, ki ga je leta 1571 dobil Janez Krstnik, slej-koprej veljalo tudi zanj. Podrobnosti o podelitvi deže-lanstva Hieronimovemu bogatemu zaščitniku 17. decembra 1571149 ne poznamo - zanimiva bi bila zlasti vsebina prošnje -, toda vanjo zagotovo niti posredno ni bil vključen nepomembni Hieronim, ki ga tedaj nemara sploh še ni bilo v deželi.
Na podlagi danes pogrešanega gradiva v kranjskem vicedomskem arhivu je Radics ugotavljal, da so Janeza Krstnika sprejeli med deželane (Mitlandman) po posredovanju (auf eingewendete Intercession) deželnega kneza nadvojvode Karla. Že znane težave z neprizna-vanjem plemiškega in deželanskega naslova Hieroni-
146	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fami-liaria, Adam Valvasor, poravnava 4. 3. 1612. - Poravnava (Vergleichbrieff) je znana tudi iz regesta listin v Adamovi zapuščini (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 26-27/Nr. 97).
147	Reisp, Kra^njsk^istr. 52.
148	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, nedatirana prošnja Neže Valvasor, napisana in pečatena na Mediji, ad 17. 4. 1603.
149	Po Schiviz von Schivizhoffnu je medtem že izumrla rodbina Valvasor (Valvassor, Freiherren f) imela sedež v kranjskem deželnem zboru od 17. decembra 1571 (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel - Krain, str. 501).
mu pred vicedomskim sodiščem (1583) je polihistorjev življenj episec utemeljeval s tem, da je Janez Krstnik dobil deželanstvo le zase.150 Vendar takšna razlaga nikakor ne vzdrži, saj bi šlo za izjemen primer. Hieronim, ki ni bil ne potomec ne sorodnik svojega zaščitnika z enakim priimkom, do deželanstva preprosto ni bil upravičen. Priseljeni Italijan tako ni imel s čim dokazati svojega domnevnega plemiškega izvora, pa tudi sedeža v deželnem zboru ni mogel podedovati. Tudi tega, kdaj je njegova rodbina začela uporabljati grb pokojnega zaščitnika, ni mogoče reči z gotovostjo, upoštevaje skromno stanje izvirnih sodobnih dokumentov. Zavedajoč se, da v resnici ni plemič, je Hieronim malo pred smrtjo prosil deželne stanove za sprejem v deželanstvo, ne da bi v nedatirani prošnji omenil svoj z ničimer utemeljeni plemiški izvor. Za deželo bi storil več, je zapisal, ko mu Bog ne bi dal tako šibkega telesa (mit so schwärer immerwehrundter leibsschwachheit). Obdaril pa ga je Vsemogočni z rodnimi dediči in s tolikšnim kosom kruha, da bodo lahko otroci dobro preskrbljeni svojemu stanu primerno (Ihrem stanndt gemäs). Nedvomno bodo stopili (fuess-tapfen dretten) po njegovi poti in po stopinjah njegovega pokojnega »bratranca« (!) Janeza Krstnika Valvasorja s Šrajbarskega turna (meines gewesten freindt-lichen lieben Vötters weillundt Herrn Zuan Baptista Vavisors Zum Thurn am Hart). Tu se je Hieronim v nasprotju z besedami zaščitnikove oporoke lažno predstavljal za njegovega sorodnika. Uporabil je izraz Vetter, ki ne kaže na starejšega, temveč na po letih ne ravno oddaljenega človeka, čeprav v nadaljevanju pravi, da bodo otroci s telesom, imetjem in krvjo radi in zvesto naredili to, česar nista zmogla on sam zaradi telesne šibkosti in Janez Krstnik zaradi visoke starosti [!] (schwachen hochen alters)151 Šele v sklepu deželnega zbora z dne 12. aprila 1602 najdemo navedbo, da je Hieronim dobil deželanstvo zaradi častitega in plemenitega stanu (in ansehen seines Ehrlichen und Adelichen Standts) ter nič manj zaradi svojih kreposti in »kva-litet«.152 Nekdanji služabnik Janeza Krstnika Valvasorja, s katerim ga je družil le priimek in ne tudi kri, je torej nadoknadil »pomanjkljivosti«, ki so ga šibale zadnjih dvajset let, odkar se je zavihtel med zemljiške gospode in plemiške zete. Plemeniti rod je v prošnji
150	Radics, Die Landmannschaft, stolpec 150. - Radics je kot vir citiral »Vicedomakten des landsch. Archivs im Landesmuseum Rudolfinum« (prav tam, op. 2), s čimer je vsekakor mišljen fond vicedomskega urada za Kranjsko, tedaj že shranjen v Deželnem arhivu pri Kranjskem deželnem muzeju. Skoraj gotovo je bilo gradivo o Janezu Krstniku Valvasorju med podelitvami plemiških naslovov, kjer danes manjka prav spis V-1 Valvasor (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 268, I/136, lit. S V, Podeljevanje plemiških naslovov V-Z, seznam za črko V).
151	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, V-4, s. d., Hieronymen Vavisorn Zue Gall-negkh gehorsam dienstlich anlangen, ad 12. 4. 1602.
152	Prav tam, 12. 4. 1602. - Prim. Radics, Die Landmannschaft, stolpec 149. - Vsebina samega deželanskega pisma ni znana. Poznamo ga le iz nedatiranega regesta v zapuščinskem inventarju Hieronimovega starejšega sina Adama (1625): »Ein Landtmanßbrieff, des Herrn Hieronimee Valuasorn« (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 29/Nr. 107).
2013
nadomestil z navedbo, da bodo njegovi otroci preskrbljeni svojemu stanu (!) primerno, zdaj pa mu je »modro kri« kar mimogrede prinesel zapis o Hieronimovem plemiškem stanu, vsebovan črno na belem v deželno-zborskem sklepu. To je sploh vsa, na moč skromna pravna podlaga za prištevanje Valvasorjev med plemstvo.
A Hieronim se ni mogel dolgo veseliti svojega priznanega plemiškega stanu in podeljenega deželanstva. Ker je še isto leto ali v začetku naslednjega leta 1603 umrl, sploh nikoli ni sedel v viteško klop deželnega zbora, kjer bi bilo njegovo mesto.I53 Nikakor ni nepomembno, da je živel približno desetletje manj, kot je veljalo doslej. Po Radicsu naj bi namreč preminil leta 1612, ker je 4. aprila omenjenega leta nastal inventar pokojnikovih listin, znan iz regesta v zapuščinskem inventarju sina Adama.154 Reisp je na podlagi tega postavil Hieronimovo smrt v začetek leta 1612,155 dejansko pa je kot živ zadnjič izpričan 26. junija 1602 v sklepu nadvojvode Ferdinanda o davčnem spregledu za rudnik bakra pri Radečah.156 Hipotetično bi lahko umrl že malce pred tem, česar v Gradcu pač niso mogli vedeti. Preminil je vsaj nekaj tednov preden je njegov svak Gašper pl. Scheyer 17. aprila 1603 kot fevdnik namesto Hieronimovih sinov Adama in Jerneja prejel od istega nadvojvode fevdni pismi za Medijo in Herbersteinovo imenje, v katerih je Hie-ronim Valvasor izrecno naveden kot pokojni.157 Sodeč po neki tožbi zoper vdovo Nežo v zvezi z bukvami, posekanimi decembra 1602, je bil prejkone mrtev že tedaj.158 Neodgovorjeno ostaja vprašanje, kje so ga pokopali. O medijski grajski kapeli govori vnuk Janez Vajkard le kot o zadnjem domu svojih staršev, prve žene in otrok. Ker je kapelo postavil šele oče Jernej, o čemer še verodostojneje kot Slava priča napis nad vhodom z letnico 1637,159 nič pa ni znanega o kakšni njeni predhodnici, so Hieronimovi zemeljski ostanki nesporno našli svoj mir drugje. V poštev prideta zlasti
153	V deželnostanovskih sejnih zapisnikih je omenjen 12. aprila
1602, ko so ga skupaj z L. Križaničem sprejeli med deže-lane, druge kandidate pa zavrnili: »H. Vauasor, L: Chris-chanitsch zu landleüten anzunemmen, die vbrigen abzuweisen.« (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 882, fasc. 8, sejni zapisniki 1600-1607, fol. 181v). Na naslednjem deželnem zboru 10. marca 1603 se njegovo ime ne pojavlja (prav tam, fol. 193 sl.).
154	Radics, Johann Weikhard, str. 19.
155	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 52, 286.
156	StLA, I. Ö. Hofkammer, HK 1602-VI-47, 26. 6. 1602. -Prim. objavo: Radics, Johann Weikhard, str. 18; prim. tudi: Radics, Valvasor-Studien XVII, str. 67.
157	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, dve fevdni pismi 17. 4. 1603.
158	Zadevo poznamo iz mlajših protokolov kranjskega ograj-nega sodišča. Janez Rasp je za sodne stroške zaradi posekanih in odpeljanih bukev - prvič se je to zgodilo decembra
1602 in drugič maja 1603 - še leta 1613 tožil pred dvorno pravdo Hieronimovega sina Adama kot pravnega naslednika matere Neže (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 11, protokoli 1613-1614, s. p., 4. 11. 1613).
159	Valvasor, Die Ehre XI, str. 164. - O posvečenju, tj. postavitvi kapele, priča plošča zakoncev Jerneja in Ane Marije. Vsebino in prevod napisa gl. v: Stopar, Grajske stavbe. I.
Gorenjska. Peta knjiga, str. 104-105.
župnijski cerkvi na Vačah in Čemšeniku, morda tudi bližnja romarska Sveta gora, podružnica Vač.
Tako kot pri Janezu Krstniku se tudi pri Hiero-nimu ni mogoče izogniti vprašanju o odnosu do pro-testantizma oziroma o njegovi verski usmerjenosti. Opreti se je mogoče na ugotovitev, da je njegov dobrotnik leta 1581 umrl kot trden katoličan. Sicer pa velja za Hieronima isto kot za obogatelega starejšega soimenjaka. Kot priseljenec in za povrh človek, ki sam ni ustvaril česa omembe vrednega, je moral biti pravzaprav še previdnejši. Ker tudi za njegovega tasta in svake pl. Scheyerje ni potrjeno, da bi bili protestanti, ni imel posebnega razloga, da bi prestopil med evan-geličane, četudi bi bil novi veri osebno naklonjen ali bi se takega kazal pred tedaj prevladujočim kranjskim protestantskim plemstvom. Težko je presojati, ali je prošnjo za deželanstvo vložil tako pozno zato, ker kot katoličan ni upal na trden uspeh, in se je opogumil šele, ko so se razmere leta 1598 spremenile z odločilnim smrtnim udarcem protestantski cerkveni organizaciji. Pomenljiva je ugotovitev, da sta se oba njegova sinova znašla na jezuitski gimnaziji v Gradcu, starejši Adam že leta 1602 ali 1603, glede na to, da je leta 1605 izpričan v tretjem razredu.l60 Hieronim vsekakor ni mogel biti protestant, saj bi potemtakem naredil zelo nagel zasuk. To sicer ne bi bilo nemogoče, upoštevaje, da v bližini za šolanje ni bilo veliko izbire, potem ko so jezuiti prevzeli šolstvo nad elementarno stopnjo. Toda prav nobenih indicev ni, da Valvasorji vse od Janeza Krstnika dalje niso vseskozi vztrajali v katolištvu. Adam, ki je vstopil v šolo graških jezuitov pri kakšnih dvanajstih letih, je bil dobro desetletje zatem, kot bomo videli, sploh eden od stebrov kranjskega katolištva in pomemben podpornik ljubljanskih jezuitov.
V zvezi s Hieronimom se bomo ustavili še pri vprašanju samopercepcije Valvasorjevega rodu in odnosa do preteklosti lastnih prednikov. Rodbina kranjskih Valvasorjev se ni mogla v celoti legitimirati z Janezom Krstnikom, ki mu je dolgovala svoj vzpon, si je pa skušala prilastiti vse, kar je bilo z njim povezano in je nanj spominjalo. Kljub dejanski diskontinuiteti -Hieronim namreč ni podedoval plemiškega naslova in deželanstva - je vzpostavila navidezno kontuniteto, s tem ko je od Janeza Krstnika prevzela rodbinski grb.l6! Po vsej priliki ga je v osebnem pečatniku uporabljal že Hieronim, a žal ne poznamo nobenega dokumenta z njegovim pečatom in podpisom. I62 Prvi znani izvirni dokument katerega od Valvasorjev je nedatirana prošnja vdove Neže za fevdno pismo iz leta 1602 ali iz prvih mesecev leta 1603, vendar Nežin pečatnik s ščitom ter inicialkama A in V ne vsebuje
I60 Gl. op. 102 in 105.
I6! Natančneje o grbu: Reisp, Kranjski polihistor, str. 54. - Od-
tis zadnjega pečatnika Janeza Krstnika Valvasorja z grbom je
ohranjen na njegovi prošnji sopodpisniku oporoke (ARS,
AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi raz-
ličnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francu pl. Sche-yerju, 2. 8. 1581).
I62 Podpisan je samo na prepisu prošnje za podelitev kranjskega
deželanstva, napisane pred 12. aprilom 1602 (ARS, AS 2,
Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, V-
4, s. d.).
2013
elementov Valvasorjevega grba,163 ampak Scheyerje-vega (tri lovske rogove).164 Obdržala ga je vsaj do leta 1614, dokler poznamo njena pečatenja.165 Temeljna elementa grba Janeza Krstnika Valvasorja - zgoraj orel z razprostranjenimi krili, v ščitu spodaj pa trije stolpi -najdemo v pečatu Adama Valvasorja, odtisnjenem na inventarju delitve očetove dediščine z dne 4. aprila 1612166 in nato še na prošnji nadvojvodi Ferdinandu 15. decembra 1616.167 Dobra tri leta pozneje srečamo nebistveno drugačno upodobitev v najzgodnejšem dokumentiranem odtisu osebnega pečatnika Jerneja Valvasorja v prilogi k prošnji za fevdno pismo (1620).168
Bržkone niti Adam in Jernej nista natanko vedela, v kakšnem razmerju je bil njun oče z Janezom Krst-nikom. Dejansko nesorodstvo je zategadelj prešlo v družinsko izročilo v želeni obliki, torej kot krvno sorodstvo. Videli smo, si je že Hieronim v prošnji za kranjsko deželanstvo, podeljeno leta 1602, lastil svojega gospodarja kot sorodnika - »bratranca« (meines gewesten freindtlichen lieben Vötters).169 Iz iste navedbe med drugim tudi izhaja, da je Janez Krstnik prinesel iz stare domovine italijansko ime Zuan Baptista. Ko je Janez Vajkard sedemdeset ali raje osemdeset let pozneje pregledoval rodbinski arhiv in med drugim naletel na prepis oporoke iz leta 1581, ki ga je potem hranil vse do smrti,170 ga je enajsti člen morebiti močno presenetil, saj je prinesel precej neprijetno spoznanje, da Valvasorji v resnici niso to, kar naj bi bili. Nikakor pa ni rečeno, da si je polihistor sam izmislil sorodstvo med Janezom Krstnikom in Hieronimom in ga kot »svoj izum« ovekovečil v obravnavi svoje rodbine v Slavi171 Navsezadnje bi mu v registraturi deželnih stanov prav lahko prišla pod roke dedova prošnja za deželanstvo, v kateri je Hieronim za svojega dobrotnika sam uporabil izraz »Vetter«. Zelo verjetno je Ja-
163	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, nedatirana prošnja Neže Valvasor, napisana in pečatena na Mediji, ad 17. 4. 1603.
164	Enak motiv je na pečatu Nežinega brata Abrahama (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francu pl. Sche-yerju, 24. 2. 1585). Prim. upodobitve Scheyerjevega grba v: Valvasor, Opus insignium, fol. 72, 141 in 226.
165	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Domi-nicalia, Zapuščinski spisi, zapuščinski inventar Hieronima Valvasorja 4. 4. 1612; prav tam, Medija - Familiaria, Adam Valvasor, poravnava 4. 3. 1612, pobotnica 3. 4. 1614. - Iz poznejšega časa nimamo originalnih dokumentov z Neži-nim pečatom.
166	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Domi-nicalia, Zapuščinski spisi, zapuščinski inventar Hieronima Valvasorja 4. 4. 1612.
167	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 5, št. 57, Scheyer, prošnja v dveh izvodih 15. 12. 1616. - Inicialke »A V Z G« pomenijo »Adam Valvasor zu Galleneck«.
168	Prav tam, šk. 11, št. 170, Valvasor, lit. C, s. d., ad 8. 2. 1620. - Inicialke »B V Z G« pomenijo »Bartholome Valvasor zu Galleneck«.
169	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, V-4, ad 12. 4. 1602.
170	Prepis oporoke je naveden med regesti listin v Valvasorjevem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-7/I, 16. 1. 1694, pag. 11/Nr. 299; prim objavi: Radics, Johann Weikhard, str. 313; Černelič Krošelj (ur.), Zapuščina, str. 22 in 35).
171	Valvasor, Die Ehre IX, str. 106.
nez Vajkard svojemu sorodstvu, prepričanemu o slavnem izvoru Valvasorjevega rodu, hotel prikriti, do kakšnih ugotovitev je prišel, predvsem pa tega ni želel na ves glas razglašati pred bralci svoje knjige. Dobro je seveda vedel, da je resnica zapisana v oporoki Janeza Krstnika, in ne v dvajset let mlajši Hieronimovi prošnji za podelitev kranjskega deželanstva. Zal ne vemo, kakšna je bila vsebina prepisa edinega starejšega dokumenta, ki ga je Janez Vajkard ob smrti leta 1693 hranil na svojem domu v Krškem, »prepisa Valvasorjeve diplome iz leta 1553« (Ein Abschrüfft Einer Valuasor: Diploma De anno 1553),172 in tega, na katerega Valvasorja se je dokument nanašal. Bolj verjetno je zadeval Janeza Krstnika kakor Hieronima oziroma njegove prednike.
Ko je torej Hieronim leta 1602 ali v začetku naslednjega leta zatisnil oči - 21 let za Janezom Krst-nikom, in ne 31, kot je veljalo doslej - mu je bilo kakšnih petdeset, največ šestdeset let. Vdova Neža je ostala sama s štirimi otroki, od tega vsaj z eno za poroko godno hčerko, če ne kar z obema, in s sinovoma, starima približno dvanajst oziroma šele kakšnih šest let. Upravljanje posesti po Hieronimovi smrti je padlo neposredno na njena pleča. V deželi ni imela bližnjih sorodnikov, soprogovi nedokončani posli in pridobljeno imetje so se znašli na preizkušnji, pa tudi obstanek Valvasorjeve rodbine ni bil zagotovljen, saj Hieronim še ni imel pravih naslednikov, ki bi lahko takoj prevzeli njegovo vlogo. Neža se ni ponovno poročila, ampak si je našla zaščitnika v bratu Gašperju pl. Scheyerju, tistem, ki je svojo posest na Kranjskem nekaj let prej prodal Hieronimu,173 sicer pa je imel del Scheyerjeve rodbinske posesti v Šaleški dolini in živel vsaj še leta 1617,174 ko sta bila oba nečaka že poročena. Kot »pooblaščena posestnica« moževe posesti (^olmächtige Inhaberin) je Neža pred 16. aprilom 1603 prosila nadvojvodo Ferdinanda za podelitev fevdnega pisma omenjenemu bratu kot fevdniku (Lehenstrager), dokler njena sinova ne dosežeta polnoletnosti, saj sama kot ženska ni mogla prejemati fevdov in priseči fevdne zvestobe. Šlo je za tisto Hieronimovo posest, ki mu jo je z oporoko volil v last Janez Krstnik Valvasor: za grad Medija (Edlmans Siz Gallenegkh an der Modey gelegen) s Herbersteinovim in medijskim imenjem. Po Nežinih besedah naj bi še Janez Krstnik - torej najpozneje leta 1581 - prosil nadvojvodo Karla za fevdno podelitev, nato pa so dediči, trije bratje Moscon, posest v skladu z oporoko izročili njenemu možu Hiero-nimu.175 Tudi spisi o podelitvi fevdnega pisma ne razkrijejo podrobnosti, kdaj in ob kakšnih pogojih se je to zgodilo. Kot smo že ugotovili, je Hieronim za-gospodaril na Mediji kmalu po dobrotnikovi smrti, prošnja Mosconov za podelitev fevdnega pisma Hiero-nimovima sinovoma iz leta 1603 pa vsebuje še nekaj
172	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-7/I, 16. 1. 1694, pag. 10/Nr. 20. Prim objavi: Radics, Johann Weikhard, str. 313; Černelič Krošelj (ur.), Zapuščina, str. 22 in 35.
173	Gl. op. 96.
174	StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten, str. 330-331.
175	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, prošnja Neže Valvasor brez datuma (prazen prostor), datirana in pečatena na Mediji, ad 17. 4. 1603.
2013
podatkov o izvoru obeh imenj ter priča o izostanku fevdne podelitve. Mosconi, ki so deloma živeli daleč, niso takoj uredili vseh zadev. Nemudoma naj bi sicer prosili notranjeavstrijsko vlado v Gradcu za odpustno pismo (Urlaubbrief) in ga tudi dobili, zdaj pa so se izgovarjali, da niso vedeli, kaj natanko sodi k medijskemu fevdu. Vse dotlej so imeli odpustno pismo za celoto (in gemein erlangt), česar so se želeli razbremeniti z deželnoknežjo podelitvijo fevdnega pisma dedičem Hieronima Valvasorja.^76 Na podlagi njihove listine o prenosu fevda (Lehens Auffsandt) je nadvojvoda Ferdinand 17. aprila 1603 izdal za mladoletna Adama in Jerneja Valvasorja dve fevdni pismi, in sicer njunemu stricu Gašperju pl. Scheyerju kot fevdni-ku.177 Tako je jasno, zakaj so posest vpisali v kranjsko imenjsko knjigo šele leta 1604 in ne že za Hiero-nimovega življenja.178
Kmalu zatem, ko se Adam in Jernej v prošnji za fevdno podelitev prvič pojavita v virih, izvemo še za njuni sestri, ki sta se prav v tem času poročili. Regest Lukrecijinega poročnega dogovora v Adamovem zapuščinskem inventarju (1625) ima natanko isti datum, 17. april 1603, kot omenjeni fevdni pismi.I79 Drugi regest v istem inventarju pa razkriva, da je bila druga sestra Sofija že poročena 15. maja 1606.^80 Z Jerne-jevim odhodom na šolanje v Gradec (najpozneje jeseni 1607), kjer je že študiral Adam, se je Medija močno izpraznila, saj tudi omoženi hčerki nista ostali doma. Lukrecija, poročena Posarel, je umrla že kmalu po rojstvu sina, najpozneje konec leta 1605,181 Sofija, omožena pl. Apfaltrer, ki je morda takoj po poroki z možem še živela pri materi na Mediji, pa naj bi spomladi 1608 kupila posestvo Motnik na kranjsko-štajerski meji nedaleč od Vranskega. Pri tem le malo spremeni dejstvo, da je po verodostojnejših, nakupu časovno bližjih podatkih v resnici sklenila kupni dogovor njena mati Neža.182 Tako postane tudi razum-
176	Prav tam, nedatirana prošnja Mihaela, Petra in Marka Antona Moscona, prezentirana 16. 4. 1603.
177	Prav tam, dve fevdni pismi 17. 4. 1603.
178	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 123v.
179	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 30/Nr. 111.
180	Prav tam, pag. 29-30/Nr. 108.
I8! Matija Posarel je namreč že 19. februarja 1606 sklenil v Ljubljani poročni dogovor s Katarino, hčerko pokojnega Janeza Grižona (Grischon) in Veronike, rojene Kobenzl (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 18/Nr. 15). I82 Regest kupoprodajne pogodbe (Kauffbrüeff) za (Zgornji) Motnik (das Guett Ober Möttnigkh) je datiran na jurjevo 1608, pogodba pa naj bi bila sklenjena med Gregorjem Zurlerjem in Sofijo Apfaltrer, rojeno Valvasor; regest se je leta 1711 znašel v zapuščinskem inventarju Sofijinega vnuka Jurija Sigmunda Apfaltrerja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 3, fasc. II, lit. A-33, 13. 2. 1711, pag. 12/Nr. 37). Pri opisu historiata Motnika ga je upoštevala tudi M. Smole (Smole, Graščine, str. 307), ki je 61 let starejši regest (1650) očitno prezrla samo zato, ker ni bil datiran. V zapuščinskem inventarju Sofijinega nečaka Janeza Krstnika Valvasorja iz leta 1650 namreč med listinami najdemo regest prepisa kupnega dogovora (Khauff Abredt) za »Edlmansiz Metnig«, sklenjenega neznano kdaj med Jurijem Zurlerjem, njegovim neimenovanim sinom in Nežo (!) Valvasor (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 5/Nr. 5).
ljivo, zakaj so v kranjski imenjski knjigi istega leta vpisali motniško imenje (der Siz Möttnigkh sambt dessen Zuegehör) k imenjski renti dedičev njenega očeta Hieronima. Renta se je s tem povečala za dobrih 36 goldinarjev ali za več kot tretjino in je po novem znašala 132 goldinarjev, 39 krajcarjev in 3 pfenige.l83
S tem vpisom iz leta 1608 nas imenjska knjiga žal zapusti.l84 Za dobro desetletje do nastanka nove knjige 1619-1661 tako ni izpričano, kdaj in kako so si trije živeči Hieronimovi otroci posest razdelili. Dejanska neznanka ostaja sicer le čas prenosa Motnika na Sofijo, poročeno pl. Apfaltrer, ki ga v imenjski knjigi 15461618 ne najdemo niti pri Apfaltrerjih in je bil po vsem sodeč zabeležen šele leta 1619 ob nastavitvi naslednje knjige, v kateri je Motnik vpisan na njenega sopro-ga.l85 Nasprotno lahko po drugih virih precej dobro rekonstruiramo, kaj se je zgodilo s preostalo Valvasorjevo posestjo, vsaj z njeno glavnino. Sam grad Medija je najprej pripadel Adamu, ki je oziroma bi zanj moral izplačati Jerneja, a sta se brata pozneje pogodila drugače. Prvotno delitev poznamo iz sicer slabo ohranjenih protokolov kranjskega ograjnega sodišča, ki jih imamo po dolgi vrzeli k sreči prav za ključno obdobje dveh let 1613-1614. Hieronimovo posest so si prvič razdelili deset let po njegovi smrti, ko je bil starejši sin Adam že poročen, mladoletni Jernej pa je zaključeval šolanje v Gradcu. Dvorna pravda kranjskega ograjnega sodišča je 6. januarja 1613 potrdila delitev premičnin, ki sta jo sama, brez komisije, 4. aprila 1612 izvedla mati Neža in Adam, pri čemer se je Neža zavezala shraniti Jernejev delež. Adam je predložil tudi dva delitvena libela (Theillibell) za očetovo posest, po katerih je mati prevzela del, pripadel mladoletnemu Jerneju. Sodišče je hkrati dovolilo, da vzame Adam bratovo posest v zakup za letno zakupnino 300 goldinarjev, ki jo bo na jurjevo izplačal materi, ta pa naložila za Jerneja (verraithen vnd zu guetten anlegen). Neža je obljubila, da bo enako ravnala tudi s tisoč tolarji, kolikor je bil Adam dolžan izplačati Jerneju za medijski grad in polja, in sicer bodisi ob prihodnjem jurjevem bodisi jozneje skupaj z letnimi obrestmi 70 tolarjev. Ker je _ ernej tedaj še študiral (derzeit in Studijs), a se je znašel v nekaj podedovanih pravdah, so mu na materino prošnjo imenovali plačanega skrbnika v sodnih zadevah (curator ad lites) Friderika Zwingmana. Neža se je s tem znebila skoraj vseh obveznosti, saj je medijsko posest v celoti upravljal Adam, svoj del kot lastnik in bratovega kot zakupnik, sinova pa sta takoj nasledila tudi odprte sodne primere, na prvem mestu že znano
183	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 123v. - Tudi če se je samo kupno pismo res glasilo na Sofijo, je očitno vsebovalo določene pridržke, sicer
imenja v imenjski knjigi ne bi vpisali k Hieronimovim dedičem, ampak na Sofijino ime. V 23 let mlajši prošnji no-tranjeavstrijski vladi za podelitev fevdnega pisma je Maternus Raumschüssl navedel, da je njegova tašča (Schwiger) Sofija Apfaltrer, rojena Valvasor, kupila Motnik že leta 1608 (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 10, št. 143, prezentirano 25. 2. 1631).
184	Vpisu sledi znak za nadaljevanje, ki je bilo zapisano na prilepljenem listku, od tega pa so do danes ostali le sledovi lepila, rdečega voska.
185	ARS, AS 179, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-
1661), fol. 79.
2013
pravdo z Janezom Daneso v zvezi s Sv. Križem pri Ajdovščini.l86 Kot smo videli, je Inocenc Moscon pri ograj nem sodišču istega leta 1613 deponiral preostanek izplačila iz naslova Hieronimove dediščine po Janezu Krstniku Valvasorju, tj. od tistega dela, ki ga Hieronim po določilu v oporoki (1581) dobi, če bo imel moške potomce.187
Za spoznavanje premoženjske plati Valvasorjev in nekaterih drugih vidikov je iz tega časa nadvse dragocen nedavno odkriti inventar delitve Hieronimovih premičnin z datumom 4. april 1612, predložen ograj-nemu sodišču 6. januarja 1613. Sodišče, ki je delitev ukazalo, ga je, kot je bilo že povedano, upoštevalo kljub temu, da pri delitvi niso bili navzoči njegovi pooblaščenci oziroma komisarji. Vse Hieronimove premičnine, ki so se zdaj, devet ali deset let po njegovi smrti (še) nahajale v rokah družine, večidel na Mediji in deloma v Sv. Križu na Vipavskem, je Neža razdelila na dve polovici. Prva je v skladu s poročno pogodbo pripadla njej, druga pa sinovoma, pri čemer je vdova do Jernejeve polnoletnosti obdržala njegov delež. Inventar razkriva nabor najrazličnejših predmetov, ki bi ga lahko kratko označili kot zelo zmerno razkošje. V celoti pogrešamo slike in knjige, ki jih bodisi ni bilo ali pa sta si redke primerke medtem že prisvojila sinova.^88 Hieronimove listine so istega dne, 4. aprila 1612, popisali v posebnem inventarju, znanem zgolj iz regesta v Adamovem zapuščinskem inventarju (1625).189
Kot priča pravkar omenjeni inventar, je Adam izgubil medijski grad komaj dobro leto zatem, ko je vzel bratov del posesti v zakup in mu za grad obljubil plačati kupnino. Dne 1. februarja 1614 je namreč na Mediji sklenil z materjo kupni dogovor in poravnavo za grad (wegen deß Gschloß Gallenekgh), 4. decembra istega leta pa z materjo in bratom Jernejem še menjalno pogodbo za neko posest pri Mediji (wegen einer bei Gallenegkh gelegenen güetter).190 Sodeč po tem, da je bil Jernej leta 1610 četrto leto na graški gimnaziji in je leta 1613 potrjeno še vedno študiral, bi se moral prav v času omenjene menjave vrniti s šolanja. Resnično ga že osem mesecev pred menjavo, 3. aprila 1614, srečamo na Kranjskem, vendar ne na Mediji, temveč skupaj z materjo na Motniku, pri sestri Sofiji pl. Apfaltrer. Tam je mati Adamu izdala pobotnico, da je za preteklo leto 1613 v celoti poravnal zakupnino (dem pstandt) za Jernejev delež na Mediji in bratu posest vrnil, kar je s svojim podpisom potrdil tudi Jer-
186	ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 11, protokoli 1613-1614, s. p., 6. 1. 1613. - V Adamovem zapuščinskem inventarju (1625) sta navedena regesta inventarja Hieronimove zapuščine, razdeljene na enaka dela med Nežo in Adama, z datumom 6. januar 1613 in delitveni libel (Theillibell) Hieronimovih posesti, datiran 18. januarja 1613, oba v Ljubljani (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 17/Nr. 60; pag. 24/Nr. 87).
187	ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 11, protokoli 1613-1614, s. p., 4. 11. 1613.
188	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Domini-calia, Zapuščinski spisi, zapuščinski inventar Hieronima Valvasorja 4. 4. 1612.
189	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 2/Nr. 1.
190	Prav tam, pag. 15/Nr. 54 in 55.
nej.191 Kaj je botrovalo odločitvi, da je mlajši Jernej kmalu zatem namesto starejšega brata Adama prevzel še domači grad, ostaja uganka. Morda so bila v ozadju kakšna nesoglasja med Adamovo ženo in materjo ali pa se je Adam preprosto odločil za drugačno pot, saj je bil, kot bomo videli v nadaljevanju, dinamičen posloven človek. Spomnimo samo, da je dve leti prej (1612) kupil od matere rudnik bakra pri Radečah in ji s tem pomagal odplačati dolgove.192 Podrobnosti o menjavi medijskega gradu žal ne poznamo, vsekakor pa se omenjena regesta nanašata nanjo, sicer bi bil v Adamovem zapuščinskem inventarju (1625) zagotovo naveden regest kakšnega mlajšega s tem povezanega dokumenta.
Vrzel v imenjski knjigi je tako dodobra zapolnjena. Ko je leta 1619 nastala nova imenjska knjiga, so Adama vanjo vpisali z imenjsko rento dobrih 63 goldinarjev, Jerneja pa z rento nekaj manj kot 48 goldi-narjev.193 Na katero posest sta se renti nanašali, imenjska knjiga ne pove, je pa na dlani, da del Adamove rente, za dobrih 15 goldinarjev višje od Jernejeve, ni izviral iz podedovane, temveč iz pozneje pridobljene posesti, o kateri pove največ njegov zapuščinski inventar. Iz fevdnih pisem, ki sta jih brata naslednje leto, 8. februarja 1620, vsak zase dobila za medijsko posest od nadvojvode Ferdinanda, je jasno razvidno, da je grad z vsem pripadajočim posedoval Jernej, medtem ko sta si podložniško zemljo razdelila na enaka dela: vsak je dobil 27 hub in tri oštate.194 Ne vemo pa, kaj se je medtem zgodilo z manjšo posestjo, ki jo je še Hieronim leta 1596 kupil od Gašperja pl. Scheyerja. Ni rečeno, da je bila leta 1619, ob nastavitvi nove imenjske knjige, del Adamove posesti, tudi zato večje od Jernejeve, saj je Adam, kot bomo videli, medtem z nakupi sam povečal svoje nepremičnine. Posest Motnik z rento dobrih 36 goldinarjev, v imenjski knjigi leta 1608 pripisana Hieronimovim dedičem, pa se je v novi imenjski knjigi (1619) znašla z enako rento pri Adamu Apfaltrerju z Roj (zu Roy), soprogu sestre Sofije.195
Vdova Neža naj bi torej po opravljeni delitvi Hieronimove posesti (1613) obdržala Jernejev del, dokler njen mlajši sin ne bi dosegel polnoletnosti, a ga je dala v zakup Adamu. Ni izpričano, kako so Medijo in njeno razdeljeno posest upravljali pred menjavo gos-
191	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fami-
liaria, Adam Valvasor, pobotnica 3. 4. 1614.
192	Prav tam, poravnava 4. 3. 1612. Gl. tudi op. 146.
193	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 56v.
194ARS, as 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, dve fevdni pismi 8. 2. 1620. - V Jernejevem delu sta všteti dve hubi, ki sta postali del dominikalne posesti, naseljenih s podložniki je bilo tako 25. Pri zadnjih je šlo skoraj izključno za cele hube, le pri Adamovi posesti srečamo tudi štiri polovične.
I95 ARS, AS 179, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 79. - Edini vpis iz leta 1652 pove, da gre za Motnik (Guett Möttinikh) in da je pri tem imenju pomotoma ostalo vpisano in obdavčeno majhno imenje z okoli poldrugim goldinarjem rente, ki ga je že leta 1610 (sic!) takratni lastnik Motnika Gregor Zurler prodal ljubljanski škofiji. Imenjska renta se je po tem zapoznelem odpisu zmanjšala na približno 34 goldinarjev in pol.
2013
podarja gradu (1614) in po njej ter kako dolgo je Adam s svojo mlado družino še ostal na medijskem gradu. Na Jernejevo polnoletnost ni bilo treba čakati do njegovega 22. ali celo 25. leta,!96 ampak jo je bržkone dosegel že nekaj mlajši s poroko, ki je morala slediti nedolgo po sklenitvi poročnega dogovora v začetku leta 1617.197 Mater Nežo srečujemo v virih še precej dolgo, vse do konca leta 1627, kar pomeni, da je moža preživela vsaj za četrt stoletja. Tako je 6. februarja 1612 sklenila pogodbo o svojih zahtevah iz poročne pogodbe,!98 Adamu pa je 3. aprila 1614 izdala pobotnico za Jernejevo posest, ki jo je imel še malo prej v zakupu.199 Dva indica kažeta, da se je Neža v tem času z Medije odselila, potem ko je Jernejev del posesti prepustila v zakup in upravo Adamu. Slej ko prej je postal njen novi dom hčerkin grad Motnik na kranjsko-štajerski meji, kjer je prav leta 1614 opravila tri pravne posle. Najprej je 30. januarja v pimu prosila ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, naj njeni hčerki Sofiji pl. Apfaltrer še pisno prepusti v zakup motniško žitno desetino. Prošnjo je Neža škofu malo prej osebno predstavila v Gornjem Gradu in dobila ustno odobritev.200 Bolj pomenljiv je regest njene pobotnice z dne 3. aprila 1614, da je sin Adam v celoti plačal zakupnino za Jernejev del medijske posesti in mu tega tudi vrnil. Pomenljiv zato, ker pobotnica, neposredno povezana z Medijo, ni bila sestavljena tam, temveč na Motniku.201 Istega dne je bila pri hčerki na Motniku sklenjena tudi iz regesta znana pogodba med Nežo in Adamom, katere vsebine ne poznamo.202 Na praznik sv. Rešnjega telesa naslednje leto 1615 Nežo vendarle spet srečamo na Mediji, kjer je Adamu prepustila neko zaščitno pismo,203 nato pa je bila 7. februarja 1617 navzoča pri sklepanju poročnega dogovora mlajšega sina Jerneja, podpisanega na gradu Ojstrica pri Vranskem.204 Kot živa je izpričana še 27. decembra 1627, ko ji je (vnuk) Janez Jurij Posarel izdal odpovedno pismo za prejetih 2.000 goldinarjev (dediščine po materi Lukreciji), a v regestu žal ni kraja izstavitve.205 Na
196	Meja polnoletnosti (Vogtbarkeit) je bila v tem času različna, tako v geografskem kot stanovskem pogledu. Prim. Floß-man, Österreichische Privatrechtsgeschichte, str. 41; Dolenc, Pravna zgodovina, str. 303-304.
197	ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Zenitna pisma, 7. 2. 1617.
198	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 14-15/Nr. 52.
199	Prav tam, pag. 21/Nr. 103. - ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Familiaria, Adam Valvasor, pobotnica 3. 4. 1614.
200NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, fasc. 66, a. e. 66/2, Motniška desetina 1551-1768, 30. 1. 1614.- Prim. regest v: ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, IV Hieronim, Valvasorjev ded, podatke o tem je Radicsu iz gornjegrajskega arhiva priskrbel Ignac Orožen.
201	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fa-miliaria, Adam Valvasor, pobotnica 3. 4. 1614.
202	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 26/Nr. 95.
203	Prav tam, pag. 25/Nr. 92.
204	ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Zenitna pisma, 7. 2. 1617.
205	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 16.
11. 1699, pag. 41-42/Nr. 71. - Čeprav je Radics poznal
regest (prim. ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5,
Nežino ime naletimo sicer še leta 1632 v znani pravdni zadevi dedičev Hieronima Valvasorjeva z dediči Janeza Danese, ker pa spis povzema starejše dokumente, ne-navedba Neže kot že pokojne ne more biti dokaz, da je tedaj res še živela.206 Bilo bi ji sicer kakšnih sedemdeset let in bi še lahko dočakala rojstvo vnuka Janeza Vajkarda (1641). Tako kot ne vemo, kdaj in kje je umrla, nam preostane zgolj ugibanje o kraju njenega pokopa. Če je do smrti ostala pri hčerki na Motniku, so jo k zadnjemu počitku prejkone položili v tamkajšnjo vikariatno cerkev. Pomenljivo je, da Janez Vaj-kard v Slavi pri opisu Medije ne omenja, da bi v tamkajšnji grajski kapeli počivala tudi njegova stara mati, ampak govori le o svojih starših in mlajših Valva-
sorjih.207
Poglavje o zakoncih Hieronimu in Neži Valvasor, ki sta zasnovala nov kranjski plemiški rod, bomo sklenili z obravnavo načinov zapisovanja in preoblikovanja priimka Valvasor, do katerega je prišlo prav v njunem času. Preden se je v Nežinih poznih letih najprej pri njenih dveh sinovih in nato še pri njej ustalila končna oblika Valvasor, v 17. stoletju sicer največkrat zapisana z u kot Valuasor, so v virih izpričane tri druge: Vavisor, Vavasor in Valvisor, od katerih je vsaka prevladovala v svojem času. Pri spremljanju oblik priimka je treba biti posebej pozoren na to, kdo ga je zapisal in ali govori dokument o sedanjosti ali preteklosti. Tudi ko so virih povzeti starejši zapisi, so namreč skoraj vedno prilagojeni načinu pisanja, kakršen je bil običajen v njihovem času, ne v preteklem. Obliko Valvasor tako pozneje srečujemo tudi pri Hieronimu, pri katerem je za njegovega življenja izpričana le izjemoma, in enako pri Janezu Krstniku, v čigar času je ne zasledimo niti enkrat. Tudi povzemanje virov v historiografski literaturi druge polovice 19. stoletja (I. Orožen, P. Radics)208 pozna enako prakso: čeprav priimka v 16. stoletju na Kranjskem še niso pisali v pozneje uveljavljeni današnji obliki, je v literaturi rabljena samo ta, in to dosledno.
Ugotovitve o načinih pisanja priimka lahko na kratko strnemo takole: prvi kranjski Valvasor, leta 1581 umrli Janez Krstnik, je z Bergamaškega najverjetneje prinesel obliko Vavasor, ki pa ima v njegovem času kar nekaj konkurence v obliki Vavisor, a vedno izpod peresa druge roke in v glavnem v štajerskih virih.209 V kranjski imenjski knjigi je Janez Krstnik pri obeh posestnih pridobitvah, leta 1572 in 1581, naveden kot Vavasor (Vauäfor, Vauafor).210 Tako se je sam podpisal pod svojo oporoko, enako je njegov
mapa XX, IV Hieronim, Valvasorjev ded), ga v monografiji o Valvasorju (1910) ni omenil, kot tudi ne obeh virov o Neži iz leta 1614 (prim. Radics, Johannm Weikhard, str. 19).
206	StLA, I. Ö. Regierung, Gutachten 1632-XII-29, 20. 12. 1632.
207	Valvasor, Die Ehre XI, str. 164.
208	Npr. izvleček oporoke Janeza Krstnika Valvasorja v: Orožen, Das Dekanat Tüffer, str. 72-76; Radics, Valvasor. Biographische Skizze; serija Radicsevih člankov Valvasor-Studien I-XXXX, v: Laibacher Zeitun^g 114 (1895), 115 (1896), 116 (1897).
209	ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, III Prvi Valvasor Janez Krstnik.
210	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 36v, 101, 101v.
2013
priimek zapisan na vseh mestih v njegovi zadnji volji in spremnem dopisu211 ter tudi na nagrobniku v Laškem,2!2 v njegovem rodnem Telgatu pa je danes za vse Valvasorje (vključno z Janezom Vajkardom) uveljavljena (standardizirana) oblika Vavassori.213 Alternativna oblika Vavisor je na Kranjskem izpričana samo nekajkrat leta 1547, pri prvih pojavitvah Janeza Krst-nika - tako so priseljenega Bergamaša ovekovečili kot novosprejetega meščana v ljubljanskih mestnih zapisnikih (Vauisor)2'14 - in štiri leta pozneje (1551) ob njegovi odpovedi meščanskim pravicam (Vajisor).215 Ni izključeno, da se je sprva kot Vavisor podpisoval tudi sam, a obstaja po drugi strani velika verjetnost, da so v Ljubljani prišlekovo rodbinsko ime zapisali, kakor so ga (netočno) slišali. Tem laže napačno, ker je bilo tuje in tedaj v mestu še neuveljavljeno. Slišno prenašanje je namreč še v veliko poznejšem času, vse tja do druge polovice 18. stoletja, zagrešilo vrsto nenavadnih zapisov priimka v cerkvenih matičnih knjigah, ki jih v tem pogledu prav zato ni mogoče imeti za merodajne in se jih bomo v nadaljevanju še dotaknili. Neprimerno zanesljivejši odraz nosilčeve dejanske rabe priimka so zapisi v svetnih virih, ker praviloma temeljijo na pisni predlogi, ne zgolj na ustnem prenašanju.
Pri polihistorjevem dedu Hieronimu oblike Vavasor skoraj ne zasledimo, ampak so ga sodobni viri označevali kot Vavisorja, kakor se je v edinem znanem podpisu imenoval tudi sam. V oporoki svojega dobrotnika Janeza Krstnika iz leta 1581, hkrati prvem pričevanju o Hieronimovem obstoju, je imenovan Vavasor (Vauafor), torej tako kot testator, ki svojega varovanca imenuje »moj soimenjak« (meines Namens, licet cognominis met)2216 Toda takoj ko na Hieronima poldrugo leto pozneje (1583) naletimo v novih oko-iščinah, brez povezave s starejšim rojakom, je njegov priimek drugačen - Vavisor (Vauifor)2'1'' in za njegovega življenja ostane tak v vseh znanih sodnih virih.218 Tudi ko je Hieronim zaprosil za kranjsko deželanstvo (tega je dobil spomladi 1602), se je podpisal kot Vavisor (Hieronymus Vavifor). Še več, v prošnji je celo
211	StLA, Representation und Kammer, Sachabteilung, K 377, Spital in Tüffer, No. 2 (v nemščini, prepis iz 1753). - V latinskem prevodu oporoke, očitno namenjenem italijanskemu sorodstvu, ni podpisa, priimek pa je povsod zapisan kot Vauajbr (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-1, 2. 8. 1581). Dragocen je oporočiteljev lastnoročni podpis Vavasor na sočasno sestavljeni, v izvirniku ohranjeni prošnji sopodpisniku oporoke (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Scheyer, prošnje Francu pl. Scheyerju, 24. 2. 1585).
212	O nagrobniku gl. Reisp, Kranjski polihistor, str. 44 (upodobitev), 45-46.
213	Te^ga^te, str. 28, 38-40.
214	ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/6, sejni zapisniki 1547-1548, fol. 4v, 11v, 148.
215	Prav tam, Cod. I/8, sejni zapisniki 1551-1552, fol. 84.
216	Gl. op. 211.
217ARS, as 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 373, vice-
domska zaslišanja 1582-1584, pag. 280-281, 519-520,
570-571.
218 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 374, vice-
domska zaslišanja 1591-1596, pag. 164, 214, 310, 453; AS
306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 10, s. p., 10. 5. 1593,
17. 1. 1594, 31. 10. 1594, 17. 4. 1595.
Janeza Krstnika preimenoval v Vavisorja (Herrn Zuan Baptista Vavifors). Ker ga je pri tem, kot je že znano, neupravičeno razglasil za svojega sorodnika, sta se kajpak vsaj tedaj morala pisati enako.2!9 Samo v de-želnozborskem zapisniku, v zapisu o sprejemu med deželane, je Hieronimov priimek naveden kot Vavasor (H. Vauasor),220 pri čemer je treba poudariti, da je šlo pri zapisnikih za zapisovanje ustnih informacij in s tem zlahka za pomoto. Neposredno po Hieronimovi smrti (1602/3), ki je sledila zelo kmalu po pridobitvi deželanstva, viri jasno potrdijo, da sta se Janez Krstnik in Hieronim imenovala različno. V spisih, povezanih z deželnoknežjo fevdno podelitvijo (1603), srečamo obe različici. Vdova Neža piše priimek v svoji prošnji dosledno kot Vavisor, najsi gre za njenega moža, za Janeza Krstnika ali zanjo (Herrn Hieronimen Väuiforn, Herr Hanß Babtista Vauifor, Agnes Vauiforin Witib).221 Nečak Janeza Krstnika Marko Anton Moscon, ki je njeno prošnjo sopodpisal, je stričev priimek v ločenem dopisu deželnemu knezu razumljivo pisal Vavasor in enako, ko je šlo za Hieronima (Johann Baptista Vauafor, Jeronimeen Vauaforn).222 Tudi Hieronimov svak Gašper Scheyer, ki je prejel fevdni pismi namesto mladoletnih nečakov Adama in Jerneja Valvasorja, je Hieronima v svoji prošnji imenoval Vavasor oziroma Vavosor (Vauoforn) 223 Tako je starejša oblika Vavasor slednjič rabljena v obeh fevdnih pismih nadvojvode Ferdinanda z dne 17. a prila 1603 (Hier •onimeen Vaua-fors, weyland Johann Baptista Vauafors, Hieronimeen Vauaforn, die Vauajorischen Lehengüetter, zwey Vauaforn).224 Toda ko so naslednje leto 1604 novopri-dobljeno imenjsko rento dedičev pokojnega Hieronima vpisali v kranjsko imenjsko knjigo, pride spet do izraza dvojnost zapisovanja, tokrat obratno od pričakovanega. Hieronimovim dedičem so pripisali imenji Janeza Krstnika Vavisorja (!), od katerega ju je dobil Hieronim Vavasor (!): Herrn Johann Babtista Vavifors seeligen gilt [...] durch Ime Herrn Jeronime Vauaforn.225 Tu gre vsekakor za zamenjavo, ki pa je zgovorna: v istem zelo kratkem zapisu sta za dve osebi, ki naj bi se (po oporoki iz leta 1581) imenovali enako, rabljeni različni priimkovni obliki. Glede na povedano lahko sklenemo, da rojaka prejkone tudi v rodni domovini nista imela povsem enakega rodbinskega imena. Starejši Janez Krstnik se je očitno pisal Vavasor(i), Hieronim pa Vavisor(i), kar prvega kranjskega Valvasorja ni motilo, ko si je v mladem rojaku izbral naslednika, ki naj v deželi nadaljuje njegovo rodbinsko ime.
219	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma
deželanstva, V-4, s. d., Hieronymen Vavisorn Zue Gall-
negkh gehorsam dienstlich anlangen.
220	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 882, fasc. 8, sejni zapisniki 1600-1607, fol. 181v.
221	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, nedatirana prošnja Neže Valvasor, napisana in pečatena na Mediji, ad 17. 4. 1603.
222	Prav tam, nedatirana prošnja Marka Antona Moscona, ad 17. 4. 1603.
223	Prav tam, dve fevdni pismi 17. 4. 1603.
224	Prav tam, prošnja Gašperja Scheyerja, prezentirana 16. 4. 1603.
225	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (1546-
1618), fol. 123v.
2013
V Hieronimovih zadnjih letih naletimo na indice, da se je nemara že on spogledoval z obliko Valvasor (Valuasor), ki se je pozneje dokaj hitro in v celoti uveljavila pri njegovih dveh sinovih. Leta 1596 je namreč Hieronimov priimek ob prvem vpisu imenjske rente v kranjski imenjski knjigi (in edinem pred 1604) zapisan kot Valuafor (!).226 Gre za sploh najzgodnejši znani zapis priimka v tej obliki, vendar ga je treba obravnavati s previdnostjo. Na eni strani se namreč zdi, da je ista roka črko l dodala in je prvotno zapisala Vauafor, torej tako, kakor je Hieronimovo rodbinsko ime sočasno navedla na drugem mestu, v odpisu imenjske rente pri prodajalcu Gašperju Scheyerju (Jeronimen Vauafor verkaajjt).227 Še pomenljivejša sta dva dokumenta graške dvorne komore iz leta 1602, ko sta Marko Anton Moscon in Hieronim Valvasor trosila za spregled dajatev od svojega rudnika bakra pri Radečah. Izvirnika prošnje ne poznamo, zato ne vemo, kako se je Hieronim podpisal, v skupnem povzetku prošnje in poročila kranjskega višjega rudarskega sodnika z dne 12. junija 1602 pa je naveden kot Valuafor, pri čemer je l prečrtan (!), morda z drugim črnilom. Zanimivo, da je dva tedna pozneje, 26. junija, v odloku nadvojvode Ferdinanda dvorni komori priimek sprva zapisan kot Vauafor, nato pa je (drug) pisar z drugim črnilom črko l interpoliral: Valuafor (!). Na zaglavju spisa najdemo ob istem datumu sočasno obliko Vauafor, toda v pozneje pripisanem registraturnem naslovu zadeve beremo Iheronimo Valuafor.228 O razlogih za opisana popravka lahko le ugibamo. Ni odveč opozoriti, da je Hieronim, imenovan na Kranjskem Vavi-sor, vložil prošnjo skupaj z Mosconom, ta pa je njegov priimek, kot smo videli zgoraj, pisal z a - Vavasor, kakor je bilo v navadi pri pokojnem stricu Janezu Krst-niku.
Po Hieronimovi smrti lahko v virih prve roke sledimo razmeroma naglemu prehodu od oblike Vavi-sor (Vauisor), kot sta se Hieronim in Neža podpisala še leta 1602 oziroma 1603, do Valvasor (Valuasor), ki je povsem izpodrinila prejšnjo in njeno šibkejšo konku-rentko, obliko Vavasor. Ni dvoma, da je moralo priti do tega z zavestno odločitvijo Adama, Jerneja in matere Neže, pri bratih po vsej verjetnosti še pred letom 1610. Tedaj že pokojni Hieronim nemara na to ni imel nikakršnega vpliva, kot za življenja bržkone ni mogel vplivati na trikratni zapis svojega priimka kot Valvasor (1596 in 1602). Glede na to, da so ga kot Valvasorja naslovili uradniki v Gradcu (1602), pride tem bolj do izraza naslednja ugotovitev. Ko je Adam tam leta 1605 obiskoval tretji razred jezuitske gimnazije (drugi gramatikalni razred), so njegov priimek najprej vnesli v matriko kot Wauisor, nato pa popravili v Valuasor (Adamus Valuasor, Carniolus, Nobilis, Gol-
nekh),229 kakor je pet let pozneje, leta 1610, naveden priimek mlajšega brata Jerneja (Bartholomaeus Valuasor De Gollneg, Nob., Carniolus).230
Premik je opazen tudi v uradovalni sferi na Kranjskem, vendar drugačen. Potem ko je bil Hieronim v protokolih ograjnega sodišča konec 16. stoletja vedno naveden kot Vavisor, postreže naslednja ohranjena knjiga protokolov za leti 1613-1614 s spoznanjem, da je njegova družina medtem sprejela v svoje rodbinsko ime črko l. V vseh sodnih zadevah so Neža, Jernej in Adam, enkrat pa tudi tedaj že trideset let pokojni Janez Krstnik, navedeni kot Valvisor (Valuifor, Agnes Valuiforin), le enkrat (1614) med številnimi zapisi priimka se je pisarju pri Adamovem imenu zapisalo po starem - Vavisor (Vauiforn).231 Vse kaže, da je bila oblika Valvisor v prvi polovici drugega desetletja 17. stoletja splošno uveljavljena, nemara kot kompromis med prvotno, Hieronimovo Vavisor in graško akademsko Valvasor, ki je nazadnje zmagala. Večino v tem desetletju nastalih dokumentov Valvasorjeve družine poznamo iz regestov v zapuščinskem inventarju Adama Valvasorja (1625), ki že dosledno navajajo obliko Valvasor, tako tudi za vse starejše dokumente tja do leta 1570. Regesti zato nikakor ne morejo biti merodajni za spremljanje načinov zapisovanja priimka, povedo pa nekaj drugega: da je namreč nova oblika Valvasor pri članih družine pokojnega Hieronima do srede dvajsetih let že izbojevala dokončno zmago. Pisar inventurne komisije je v regestih vseh dokumentov za več kot pol stoletja nazaj pisal priimek enotno kot Valuafor, ne glede na obliko v izvirniku,232 skratka tako, kot se je pol leta prej (1624) pod svojo oporoko podpisal Adam.233
Več virov sicer priča, da ta oblika vsaj v začetku dvajsetih let še ni bila povsem utrjena. Tako je Adamovemu zapuščinskemu inventarju dodan dokument z datumom 5. februar 1621, ki se sklicuje na poziv Adama Vavisorja (Vauifors).234 Dve leti prej (1619) so Hieronimov priimek v novi imenjski knjigi prav tako zapisali kot Vavisor,235 čeprav je bil že v prejšnji naveden kot Valuasor in Vavasor.236 Še več, zapuščinski inventar Volfa Engelberta Zetschkerja z Erkenštajna iz leta 1628 Adamovo rodbinsko ime v vseh regestih dokumentov navaja kot Valuifor. Regesti so iz let 1616-1621,237 oblika pa takšna, kot smo jo malo prej,
226	Prav tam, fol. 123v.
227	Prav tam, fol. 57v.
228	StLA, I. Ö. Hofkammer, HK 1602-VI-47, 12. 6. 1602, 26. 6. 1602. - Radics je dokumenta objavil v izvirniku, a je priimek enotno pisal kot Valvasor (Radics, Johann Weikhard, str. 17-18), čeprav je prav on prvi opazil popravka in si ju zabeležil v lastnih prepisih dokumentov (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, IV Hieronim, Valvasorjev ded).
229	Andritsch, Die Matrik^eln. Band 1, str. 30.
230	Prav tam, str. 39.
231	ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 11, protokoli 1613-1614, s. p., 6. 1. 1613, 4. 11. 1613, 20. 10. 1614.
232	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625.
233	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624.
234	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 71-72.
235	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 56v.
236	Prav tam, št. 4 (1546-1618), fol. 123v.
237	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, lit. Z-4, 4. 8.
1628, pag. 30/Nr. 43, 31/Nr. 132-133 in 135, 32/Nr. 140,
34/Nr. 146 in 149, 41/Nr. 179, 43/Nr. 188, 43-44/Nr. 189.
- V 35 let mlajšem zapuščinskem inventarju Franca Erazma
Zetschkerja je Adam v regestih istih dokumentov, skupaj
2013
v letih 1613-1614, srečali v protokolih ograjnega so-dišča.238 V Zetschkerjevem inventarju, tri leta mlajšem od Adamovega, priimka pač niso popravljali za nazaj, če je v dokumentih pisalo Valvisor, saj za to ni bilo interesa, toda na drugi strani so po analogiji z Adamovim inventarjem bržčas poenotili pisanje v Valuifor tudi za tiste dokumente, v katerih je že bila mlajša oblika Valuafor. Kot Valuifor je Adam zadnjič izpričan sredi leta 1623 v deželnozborskih zapisnikih,239 kjer se obe obliki izmenjujeta, a ta prevladuje (ob prvi pojavitvi leta 1619 je Adam naveden kot Valuafor).240 Ker pa v nobenem od naštetih primerov ne gre za samo-poimenovanje, temveč za zapise druge roke, čeprav sočasne, ni z ničimer utemeljeno, da bi se Adam sam v začetku dvajsetih let še kdaj naslavljal kot Valvisor. Pospeševal je obliko Valvasor, o čemer poleg oporoke priča tudi dejstvo, da so jo dosledno uporabljali se-stavljalci njegovega zapuščinskega inventarja.
V Valvasorjevi družini so se sicer že prej odločili, da se bodo pisali Valvasor, kot rečeno, najverjetneje še pred letom 1610, ko je v graški jezuitski matriki s takšno obliko priimka vpisan tedaj približno 14-letni Jernej, pri Adamovem vpisu iz leta 1605 pa je priimek popravljen za nazaj. Potem ko Nežo, Adama in Jerneja v letih 1613 in 1614 v protokolih kranjskega ograjnega sodišča srečujemo kot Valvisorje, je ta oblika v poznejših znanih sodobnih virih izpričana samo še izjemoma. Pri Adamu jo poleg omenjenega poznega zapisa iz leta
1623	najdemo leta 1615, obakrat v spisih notranje-avstrijske vlade v Gradcu. Istega leta je pri omenjenem graškem oblastvu enkrat naveden še kot Vavisor, drugič pa že kot Valvasor (Valuafor) in prav tako tudi mati Neža (Agnes Valuaforin).241 Kot Valvasorja, pisano po klasičnem latinskem pravopisu z grafemom v, ga isto leto 1615 zasledimo v letopisu ljubljanskega jezuitskega kolegija in nato prav tam še v letih 1621,
1624	in 1625, pri čemer gre potrjeno za sočasne
vpise,
242
Dokaz, kako so se kranjski Valvasorji v drugem desetletju 17. stoletja podpisovali sami, ponuja pet sodobnih virov, v katerih najdemo tudi najzgodnejša podpisa obeh bratov ter zadnje štiri podpise matere Neže. Posebno pozornost pritegnejo starejši trije dokumenti, nastali v letih 1612 in 1614. Poravnava med Nežo in Adamom, sklenjena 4. marca 1612 na Mot-niku, navaja za sina že novo obliko Valuafor, za mater pa kompromisno Valuiforin (z žensko končnico -in),
štirih od desetih, ki jih srečamo leta 1628, dosledno naveden kot Valuajhr (!) (prav tam, lit. Z-8, 16. 4. 1663, pag. 14/Nr. 61-62, 18/Nr. 82 in 84).
238	Gl. op. 231.
239	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 889, fasc. 15, sejni zapisniki 1622-1633, fol. 480v, 10. 7. 1623.
240	Prav tam, fol. 138, 230, 235, 241, 439v, 464, 468v, 490v, 497v, 501, 503, 504, 545, 547v, 561, 562, 563, 564.
241	Po Radicsevih izpiskih v: ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, IV Hieronim, Valvasorjev ded. Gradivo v StLA, ki ga je uporabljal Radics, je danes izgubljeno: StLA, I. Ö. Regierung, Copeien, 1615-VII-182 (Neža), 1615-IX-21, 1615-V-136, 1615-X-100.
242	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, 180r, pag. 82, 94, 107, 114. Prim. objavi: Historia annua, str. 76, 87, 101, 103; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 76, 87, 101, 103.
kot se je Neža tudi sama podpisala.243 Adam, čigar podpisa na dokumentu ni, je torej zavestno hotel biti Valvasor, kakor sta oba z Jernejem pred tem izpričana že v Gradcu. Zelo zanimiv je inventar delitve Hiero-nimove zapuščine, datiran 4. aprila 1612. V naslovu je pokojni Hieronim naveden po novem, kot Valvasor (Jeronime Välväfor), takoj zatem pa s staro obliko Vauifor, ki je obakrat uporabljena tudi za Jerneja. Končno se v istem dokumentu pojavi še tretji način zapisa, in sicer za Nežo, ki se dvakrat naslavlja kot Valuiforn (sic!), obakrat v prvi osebi, prvič v tožilniku in drugič v imenovalniku.244 Skoraj enako, kot Valuiforin, je Neža dvakrat podpisana naslednje leto 1614, najprej 30. januarja pod prošnjo škofu Hrenu245 in nato še 3. aprila na pobotnici sinu Adamu; na zadnjo sta se Neža in Jernej podpisala vsak s svojo obliko priimka, Neža kot Valuiforin in Jernej kot Valuafor, tako kot je v besedilu za razliko od matere imenovan tudi Adam.246 Ko je dve leti zatem, 15. decembra 1616, Adam podpisal dokument z njegovim prvim znanim lastnoročnim podpisom, je bil pričakovano Valuafor, pisano po takrat običajni nemški orto-grafiji.247 Nazadnje se je novi »modi« oziroma sinovoma uklonila še Neža in se naslednje leto, 7. februarja 1617, pod Jernejevo poročno pogodbo (prvikrat) podpisala enako kot sin (Bartlmee Valuafor in Agnes Va-luaforin Wittib).248 Prav vse Nežine poznejše omembe (od 1623) navajajo novo obliko,249 ki jo leta 1620 srečamo tudi v fevdnih pismih Ferdinanda II. Adamu in Jerneju, vsakemu za svoj del medijske posesti.250 Končno so leta 1619 ali kakšno leto pozneje oba poimenovali kot Valvasorja še v kranjski imenjski knjigi, kjer sta nasledila svojega očeta Hieronima, imenovanega Vavisor.251 Še v prejšnji imenjski knjigi najdemo zapis, da so Scheyerjevo imenje leta 1613
243	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fa-miliaria, Adam Valvasor, poravnava 4. 3. 1612.
244	Prav tam, zapuščinski inventar Hieronima Valvasorja 4. 4. 1612.
245	NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, fasc. 66, a. e. 66/ 2, Motniška desetina 1551-1768, 30. 1. 1614.
246	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fami-liaria, Adam Valvasor, pobotnica 3. 4. 1614.
247	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 5, št. 57, Scheyer, prošnja v dveh izvodih 15. 12. 1616.
248	ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 7. 2. 1617.
249	Takšno obliko imata obe Nežini zadolžnici z datumoma 6. maj 1623 in 1. avgust 1623, navedeni v štiri leta mlajšem zapuščinskem inventarju njenega nekdanjega zeta Matije Posarela (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 22/Nr. 23, 33/Nr. 49).
250	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, dve fevdni pismi 8. 2. 1620.
251	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 56v. - Pod Hieronimovim imenom (Herr Hie-
ronimus Vavisor), kjer bi morala biti višina imenjske rente, niso sprva zapisali ničesar, nato pa na isti strani z drugo
pisavo posebej Adamovo imenje (Adam Valuafor zu Gall-negkh) in posebej Jernejevo (Herr Bartlmee Adam Valuafor). Novi vpisi pri Adamu se začnejo leta 1619, pri Jerneju pa 1624, vsi z isto pisavo, ker pa je pri Adamu zmanjkalo prostora za nadaljevanje že pri vpisu iz leta 1621 in so morali nadaljevati na drugi strani (prav tam, fol. 57), so imenji obeh bratov vsekakor vpisali v knjigo pred tem.
2013
252	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 56v.
253	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 889, fasc. 15, sejni zapisniki 1622-1633, fol. 70v, 309, 320, 326, 330v, 332, 333v, 342v (pomotoma Adamovo ime), 356v, 378v, 381v, 383, 390v, 394, 395v, 397, 401, 407, 414, 418v, 427v, 429 (pomotoma Adamovo ime), 431v, 433, 435, 436, 437. -Po 24. marcu 1626 se je komaj kdaj komu še zapisalo Val-visor, tako na primer stanovskemu pisarju 28. aprila 1635, ko je Jerneja v isti zadevi petkrat imenoval Valuafor, enkrat pa Valuifor (prav tam, šk. 890, fasc. 16, sejni zapisniki 16291638, fol. 55v-57). Takšno obliko (Valuisor in Valvisor) srečamo izjemoma še pri dveh bratih Valvasorjih poznega leta 1694 v katalogu jezuitskega kolegija v Ljubljani, kjer se je šolala cela vrsta članov rodbine (Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 128).
Dve različici priimka - Valvisor in Valvasor - na pobotnici Neže in Jerneja Valvasor sinu oziroma bratu A^d^a^mi^u^, iz^dan^i 3. aprila 1614 (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija — Familiaria, Adam Valvasor).
sester edini kranjski Va(l)visorji, je bila pot do zmage oblike Valvasor tem lažja. Po letu 1628, od Zetsch-kerjevega zapuščinskega inventarja254 dalje, je v svetnih dokumentih komaj kak primer drugačnega pisanja priimka kot v današnji obliki, če seveda odmislimo pisne različice, pogojene z nemško in latinsko orto-grafijo (Valuafor, Valuasor, Valvasor). Precej drugačno sliko ponujajo cerkvene matične knjige, v katere so priimek praviloma zapisovali po slišni poti. Tako so ga včasih, zlasti v okoljih, ki jim je bil tuj, zmaličili tudi do popolne neprepoznavnosti (npr. Fouofor, Vosor, Faljiri)255
Janez Vajkard je svoje rodbinsko ime v Slavi vojvodine Kranjske in drugih delih dosledno pisal kot Valvasor (Valvafor), toda na edinem sodobnem portretu, Greischerjevem bakrorezu na začetku Slave vojvodine Kranjske (1689), najdemo vendarle različico z -u: Valuafor.256 Polihistor se je zasebno, najsi je šlo za latinske ali nemške dokumente, vedno podpisoval kot Valuasor oziroma Valuafor (drugi v kot u).257 Tako je priimek njegovega očeta zapisan tudi pri polihistor-jevem krstu 28. maja 1641 v Ljubljani.258 Kranjski
prepisali Adamu s priimkom Valuafor,252 najsi je zapis iz omenjenega leta ali malo mlajši, nastal pred koncem vodenja knjige leta 1618. Na drugi strani pa je pri Jerneju oblika Valvisor (Valuifor) v deželnozborskih zapisnikih vztrajala ob različici Valvasor še tja do leta 1626, a nepremirno bolj poredko kot prej pri Ada-mu.253
Razlogi za transformacijo rodbinskega imena iz
Vavisor v Valvasor ostajajo neznani. Glede na okoliščine zgodnjih pojavitev nove oblike lahko razmišljamo v smeri, da je prišla spodbuda neposredno iz graških jezuitskih krogov ali pa sta se brata Adam in Jernej zanjo odločila pod vplivom tamkajšnjega akademskega okolja in humanistične izobrazbe. Nova oblika Valvasor je bila bliže humanističnemu duhu in skladna z (domnevno) etimologijo rodbinskega imena, obe prejšnji, brez l, pa je bilo v tej luči mogoče občutiti kot popačeni, vulgarni. Prehodna oblika Valvisor, izpričana v sočasnih virih v letih 1613-1623, pozneje pa le še izjemoma, kaže prejkone na začasno rešitev med postopnim uvajanjem novega načina pisanja. Ta namreč ne bi mogel prodreti kar sam od sebe, zgolj po volji dveh mladeničev in ob pristanku njune matere. Ker so Neža, Adam in Jernej ostali po možitvi obeh
254	Gl. op. 237.
255	Priimek polihistorjeve polsestre Marije Klare so denimo leta 1679 zapisali v kamniško mrliško matico kot Valuesor-in (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1671-1707, s. p., 2. 5. 1679). Na Svibnem so ga v 50. letih 17. stoletja pri članih Adamove rodbinske veje pisali kot Faluafor, Vallasor in Valuefor (prav tam, ŽA Svibno, Matične knjige, R 16531658, s. p., 9. 4. 1654, 28. 11. 1655, 20. 1. 1657). Malo pozneje srečamo pri polihistorjevem bratu Janezu Ditrihu v vikariatu Sv. Jurij ob Taboru pri Vranskem oblike: Valuofor, Fouojbr in Vosor (ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646-1664, s. p., 20. 9. 1658, 8. 11. 1659, 30. 3. 1661). Tako kot Vojbr je povsem neprepoznavna oblika Falfori ob poroki Karla Jožefa Valvasorja poznega leta 1759 v župniji St. Georgen am Weinberg na Koroškem (ADG, PA St. Georgen am Weinberg, Hs. 1, Trauungsbuch 1756-1770, s. p., 20. 8. 1759).
256	Prim. Valvasor, Die Ehre I, s. p.
257	Prim. Valvasorjeve podpise: prepis poročne pogodbe iz leta 1672 v nemščini (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 5. 4. 1672), izvirnik podelitve miznega naslova iz leta 1678 v latinščini (NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 11/80, 13. 7. 1678), nemški dopis Valvasorja kot poveljnika kranjskih pešcev z vojnega pohoda leta 1683 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 381, fasc. 259, 17. 8. 1683), pobotnico iz leta 1689 v nemščini (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, pobotnica 21. 10. 1689, priložena ženit-nemu pismu 5. 4. 1672) in zadolžnico v nemščini iz istega leta (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, brez signature, 9. 2. 1689). Enako se je podpisoval tudi pod pisma Kraljevski družbi v Londonu v letih 1685-1688. V Reispovi objavi so podpisi sicer transkribirani po klasičnem latinskem črkopisu (Reisp, Korespondenca, str. 22, 26, 31, 42, 51, 70, 87), toda objava faksimila zadnjega pisma (Reisp, Kranjski polihistor, str. 186) in kopije izvirnikov, ki jih hrani Dokumentacija Tehniškega muzeja Slovenije, so pokazale, da je pisec podpisan kot Valuasor. Čeprav se zdi drugi a večkrat kot o, ga je, kot je pokazala primerjava z drugimi pojavitvami črke, vendarle treba brati kot a. Podpis v Valvasorjevi prošnji dunajskemu dvoru za dodelitev privi-legijskih pravic za natis dela Theatrum mortis humanae - obravnavana je bila 13. novembra 1681 - je A. Dular trans-kribirala kot: Valuosor (Dular, Iz zgodovine, str. 21).
258	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R
1638-1643, pag. 163.
2013
polihistor se je torej enako kot že generacija pred njim pisal Valvasor, njegovo delo pa je pomembno prispevalo k utrditvi te oblike v literaturi (z drugim v namesto u). Ni bil prvi v svojem rodu in na Kranjskem, ki je »povalvasoril« tudi starejše Valvasorje, izpričane v virih kot Vavasor, Vavisor in Valvisor, je pa to prvi storil v širši javnosti dostopni tiskani obliki. Prvega kranjskega Valvasorja, leta 1581 umrlega Janeza Krstnika, je iz Vavasorja, kot ta svoj priimek dosledno piše v oporoki, z dodanim l prekrstil v Valvasorja in prav tako vse njegove sorodnike in soimenjake, navedene v omenjeni zadnji volji, precej samovoljno povzeti v IX. knjigi Slave.259 Na istem mestu se je v zvezi s svojim rodom skliceval na Milansko kroniko, ki naj bi med drugim prinašala tudi podatek, da je Valvasorjem polepšal grb sam rimski cesar Neron, kot tudi to, da so se nekateri tega rodu pisali Vavasori, nekateri pa Valvasori, zadnji po neki odlični službi, ki naj bi jo opravljali v Milanu. Priimek vseh pomembnejših oseb - kot pravi sam, »našega Valvasorjevega rodu« -, je navedel v latinski obliki (Valvasorius, de Valvasoriis), saj so bili vsi našteti ne nazadnje duhovniškega sta-
nu.260
1.2 Brat in sestri polihistorjevega očeta ter njihovo potomstvo
Kot je bilo že povedano, Janez Vajkard Valvasor ni poznal svojega edinega strica po očetovi strani Adama, od obeh tet pa morda mlajšo, Sofijo pl. Apfaltrer, medtem ko je starejša Lukrecija, poročena Posarel, umrla še zelo mlada, skoraj štiri desetletja pred njegovim rojstvom. Prav tako so že zgodaj, veliko preden je kranjski polihistor prišel na svet, pomrli njihovi zakonski partnerji. Vsi njihovi otroci so bili vsaj generacijo, tudi generacijo in pol starejši od svojega bratranca Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693), saj so se prav vsi rodili še pred letom 1620, najstarejši pa že v letih 1604/5. Tako so še pred polihistorjevim rojstvom prihajali na svet njihovi starejši otroci, ki jih je Janez Vajkard zato prej občutil kot svoje bratrance in sestrične, čeravno je bil dejansko njihov mrzli stric. S polihistorjevo primarno družino je bila veliko bolj kot družini obeh tet povezana rodbinska veja strica Adama, ki ji bomo tudi zato posvetili večjo pozornost.
Stric Adam Valvasor (* okoli 1592, Medija, t 1624, Ljubljana), za katerega je zdaj neizpodbitno potrjeno, da se je rodil pred bratom Jernejem, je bil tisti toliko pričakovani Hieronimov sin, ki naj bi uresničil pričakovanja prvega kranjskega Valvasorja Janeza Krst-nika, da bo Valvasorjevo rodbinsko ime v notranje-avstrijskih deželah živelo naprej. Ker pa je Medijo, »izvorni grad« novega Valvasorjevega rodu, podedoval Jernej, so bili zgodovinarji zmotno prepričani o Adamovem drugorojenstvu. Niti novoodkriti viri ne dajejo opore za trdna sklepanja, zakaj je Medija po prvotni dodelitvi Adamu (1613) že naslednje leto sporazumno pripadla Jerneju. Od daleč se dozdeva, kot bi imeli opraviti s starozavezno zgodbo, v kateri je Ezav prodal prvorojenstvo bratu Jakobu za skledo leče. Na vpra-
šanje, zakaj se je Adam Valvasor kot starejši brat umaknil z Medije in se slednjič ustalil v novozgrajenem dvorcu Zavrh pri Svibnem, na dolenjski strani Save pod Kumom, lahko odgovorimo zgolj hipotetično. Morda se za regestoma kupnega dogovora in zamenjalne pogodbe, obeh iz leta 1614,261 skriva družinski spor ali kakšna druga nesoglasja. Glede na poznejše pogoste (poslovne) stike med bratoma ni nujno, da je bilo posredi kaj hujšega. A nemara se je nekaj zamere vendarle kuhalo še skozi generacije. Tako bi veliko poznejša zamenjava Medije za Zavrh (1683)262 - izpeljala sta jo Adamov vnuk in vdova Jernejevega sina, sicer svakinja prvega - lahko bila tudi posledica starih potlačenih frustracij Adamove rodbinske veje, ki se je zaradi prepustitve Medije Jernejevi veji morebiti sedemdeset let počutila prikrajšano ali izigrano.
Brata Adam in Jernej se v virih pojavita hkrati, v zvezi s fevdnima pismoma za očetovo posest leta 1603, ko sta bila še otroka in je Adam kot starejši naveden na prvem mestu.263 V tem času se je začel šolati na graški jezuitski gimnaziji, na kateri je leta 1605 izpričan v tretjem letniku oziroma v drugem gramatikalnem razredu.264 Ni potrjeno, a tudi ne izključeno, da je bil najprej šolar pri ljubljanskih jezuitih, ki so odprli šolo le nekaj let prej265 in s katerimi je bil pozneje tesno povezan. Ko bi Adam že moral končati študij, je v Gradcu leta 1610 omenjen Jernej, in sicer v sintaktičnem, tj. četrtem razredu.266 Če je torej Adam vztrajal do konca, sta morala brata biti v Gradcu vsaj dve leti skupaj. Mati je medtem v njunem imenu in do polnoletnosti sinov upravljala medijsko posest ter oddala v zakon obe hčerki.
Naslednje pričevanje o Adamu je šest let mlajše od prejšnjega, gre pa za regest poročne pogodbe v njegovem zapuščinskem inventarju (1625), ki razkriva vse ključne podatke o poroki razen kraja dogodka: 9. junija 1611 sta sklenila poročni dogovor (Heyrathsabredt) gospod Adam Valvasor in gospodična Sidonija, zakonska hči gospoda Sigmunda Gusiča (Guschitsch).267 Začuda je Janez Vajkard vedel komaj kaj o izvoru edine žene svojega edinega strica po očetovi strani, saj ni poznal niti njenega imena in jo je na rodovnem deblu Valvasorjeve rodbine v IX. knjigi Slave navedel
259	Valvasor, Die Ehre IX, str. 107-108.
260	Prav tam, str. 108.
261	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 15/Nr. 54 in 55.
262	Podrobnosti o menjavi poznamo zdaj iz izvirnika pogodbe (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 4, Dominicalia, Akti o imenju Marije Salome Schwab v vaški in šmartinski fari, 13. 1. 1683). Prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 165, 399; Smole, Graščine, str. 286, 562.
263	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 11, št. 170, Valvasor, dve fevdni pismi 17. 4. 1603.
264	Andritsch, Die Matrikeln. Band 1, str. 30: Adamus Valuasor, Carniolus, Nobilis, Golnekh (prvotno Wauisor, nato popravljeno).
265	Ohranjena jezuitska šolska evidenca navaja v tem času, začenši z letom 1600, samo notranje študente, ne pa tudi tistih, ki so prebivali zasebno. Za obdobje potencialnega Adamovega šolanja gl. objavo: Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki,
str. 51-52.
266	Andritsch, Die Matrikeln. Band 1, str. 39: Bartholomaeus Valuasor De Gollneg, Nob., Carniolus.
267	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 26/Nr. 96.
2013
Polihistorjevi predniki in sorodniki po očetovi strani.
Prastarši
Stari starši
Oče in njegovi sorojenci_
1) LUKRECIJA, POR. POSAREL * ok. 1583, Medija t 1604/5, [Ljubljana] soprog Matija Posarel
Bratranci in sestri čne ter sumarno sorojenci
Njihovi otroci
N.
VALVASOR (VAVISOR)
žena N. N.
HIERONIM VALVASOR (VAVISOR)
* ok. 1550, Severna Italija t 1602/3, [Medija]
JANEZ JURIJ PL. POSAREL * 1604/5, [Ljubljana] t 6. 2. 1654, Ljubljana
1.	soproga Ana Katarina Hasiber
2.	soproga Marija Elizabeta baronica Pranck
JANEZ HERBARD PL. POSAREL (od 1689 baron) * 1635, Ljubljana t 1684, Ljubljana
2) SOFIJA, POR. PL. APFALTRER * ok. 1585, Medija t ne pred 1637, [Motnik]
soprog Janez Adam pl. Apfaltrer
1) LUKRECIJA, POR. PL. RAUMSCHÜSSL * pred 1610, Motnik t po 1664, [Zg. Kolovrat] soprog Maternus pl. Raumschüssl
FRANC KRIŠTOF PL. RAUMSCHÜSSL * 1630-40, [Kolovrat] t po 1689, [Zg. Kolovrat]
2) JANEZ JURIJ PL. APFALTRER (od 1672 baron) * ok. 1610, Motnik t 1698, »Waldrasch« pri Črnomlju
1.	soproga Rozina pl. Kuschlan
2.	soproga Helena (De) Carin
BARONI APFALTRER:
1)	JURIJ SIGMUND
*	po 1636, [Motnik] t 1711, Motnik
2)	JURIJ SIGFRID
*	po 1636, [Motnik] t ne pred 1686
3)	JANEZ ADAM
*	po 1636, [Motnik] t 1685, Ljubljana
4)	JANEZ BERNARD
*	1650-60 (?), [Motnik] t 1710, Turn v Brezniku
1)	KATARINA SIDONIJA SCHWAB PL. LICHTENBERG, POR. BARONICA KHEYSELL
*	ok. 1640, [Jama pri Ljubljani] t 1684, Črni potok
2)	JANEZ kAREL WITZ PL. WITZENSTEIN
*	1644, Ljubljana
t neznano, [v mladosti]
3)	JANEZ KRSTNIK WITZ PL. WITZENSTEIN (od 1667 baron)
*	1645, Ljubljana
t po 1701, [Breg pri Ribnici]
4)	JANEZ FERDINAND WITZ PL. WITZENSTEIN
*	1646, Ljubljana t ne pred 1665
JURIJ PL. SCHEYER
t pred 1585, [Ekenštajn pri Velenju]
SOFIJA PL. AIGL
t ne pred 1587,
[Ekenštajn pri Velenju]
NEŽA PL.
SCHEYER
* ok. 1560, Štajerska t po 1627, Kranjska
3) ADAM VALVASOR * ok. 1592, Medija t 29. 9. 1624, Ljubljana
soproga Sidonija pl. Gusič
1) POLIKSENA, POR. SCHWAB PL. LICHTENBERG IN WITZ PL. WITZENSTEIN * ok. 1612, [Medija] t 4. 1. 1647, Ljubljana
1.	soprog Franc Krištof Schwab pl. Lichtenberg
2.	soprog Karel Witz, nato pl. Witzenstein (od 1667 baron)
2) JANEZ KRSTNIK * 1613-15, [Medija] t 10. 6. 1650, Zavrh soproga Sidonija Regina pl. Barbo
1)	AA^A ELIZABETA, POR. BARONICA POSAREL
*	1644-45, [Zavrh] t 1712, Ljubljana
2)	KATARINA
*	1644-45, [Zavrh]
t 1672-1689, [Zavrh ali Medija]
3)	ADAM SIGFRID
*	1649, Ljubljana
t 1699, Medija_
3) JURIJ SIGFRID * ok. 1617, [Erkenštajn] t 1650-1655, [Zavrh?] neporočen
brez otrok
4) JURIJ SIGMUND * ok. 1618, [Erkenštajn] t 1686-89, Deutschlandsberg soproga kmečko dekle z neznanim
1)	BARBARA
*	(najpozneje) t 1650, Klevišče
2)	GREGOR FERDINAND
*	ok. 1650, [Klevišče] t 1726, Gradec
4) JERNEJ VALVASOR
* ok. 1596, [Medija] t 15. 1. 1651, Medija
1.	soproga Marija Elizabeta pl. Dornberg
2.	soproga Ana Marija pl. Rauber_
24 otrok, med njimi 19. otrok (12. v drugem zakonu) polihistor JANEZ VAJKARD VALVASOR (1641-1693)
vsaj 33 otrok, od tega 13 polihistorjevih
2013
zgolj kot: »Gemahl N. Gufsitschin«.268 Njeno osebno ime in ime njenega očeta je po omenjenem regestu poročnega dogovora objavil Radics v svojem rodovniku Valvasorjev (1910),269 medtem ko Reisp Adamove žene niti ne omenja (1983).270
Tako kakor Valvasorji tudi Gusiči na Kranjskem niso imeli globokih korenin. Prvi njihovega rodu Krištof je izpričan malo pred Janezom Krstnikom Valvasorjem, leta 1546, vendar že kot zemljiški gospod, ki je pred tem pridobil grad Poganice pri Novem mestu z dobrimi 48 goldinarji imenjske rente.271 Poganice so postale »izvorni grad« kranjskih Gusičev, po katerem so se odtlej redno naslavljali. Njihov rod je morda izhajal iz starega hrvaškega plemena, v 16. stoletju pa naj bi se Gusiči pred Turki umaknili proti severu. Na Kranjskem so se uveljavljali do srede 19. stoletja, od leta 1701 z baronskim naslovom in mnogi med njimi dejavni v vojaški službi.272 Zanimivo je, da so dobili deželanstvo en dan za Valvasorji, 18. decembra 1571,273 le da prvi Valvasor ni bil neposredni prednik Hieronima, začetnika rodbine kranjskega polihistorja. Dve desetletji zatem (1591) si je imenje Krištofa Gu-siča ml. razdelilo na enake dele pet njegovih sinov, med temi Sigmund, poznejši tast Adama Valvasorja, ki je dobil skromno imenjsko rento nekaj več kot deset goldinarjev.274 Nekako v tem času je neznano kje, morda na Poganicah, prišla na svet tudi Sidonija. Njen oče Sigmund je nato podedovano posest povečal bodisi z ženinim premoženjem in raznimi posli bodisi samo z vojaško in funkcionarsko plačo; v letih 1603-6 ga namreč srečamo kot častnika v Senju,275 Adam pa ga v svoji oporoki imenuje dvorni vojni svetnik.276 Lastnik Rakovnika v Mirnski dolini, dvorca razmeroma poznega nastanka,277 je postal nekje na začetku 17. stoletja, vsekakor po letu 1601,278 žal pa je primarni vir, imenjska knjiga, prav pri Gusičevi posesti pomanjkljiv.279 Ob nastanku nove imenjske knjige (1619-
268 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. - Tudi Witting še ni poznal Sidonijinega imena; v genealoškem pregledu rodbine Valvasor namreč pri Adamu navaja: »vermählt mit einer v. Gussich« (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 145).
269	Radics, Johann Weikhard, str. 348, z napačnim datumom 9. maj 1611.
270	Prim. Reisp, Kranjskipolihistor, str. 426 (kazalo).
271	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 105. - V prejšnji imenjski knjigi iz leta 1539 Gusičev še ni (gl. prav tam, št. 1 (1539), fol. 318-460, razdelek »Adell in Krain«).
272	Kidrič, Gusič (Gussich), str. 275-277.
273	Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel - Krain, str. 497.
274	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 105.
275	Kidrič, Gusič (Gussich), str. 276.
276	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624.
277	Stopar, Grajsk^e stavbe. II. Dolenjska. Tretja knjiga, str. 85-88.
278	Leta 1601 je bil lastnik še vedno Leopold Apfaltrer, ki je tega leta dobil fevdno pismo za grad Rakovnik z vsemi pritiklinami (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 16, št. 224, Crainerische Lehen). Steklasa navaja Sigmunda Gusiča kot lastnika v zvezi z dogodki okoli leta 1614 (Steklasa, Zgodovine župnije, str. 86), Kidrič pa ga (na podlagi Steklase) postavlja v leto 1610 (Kidrič, Gusič (Gussich), str. 275). Prim. Smole, Graščine, str. 415.
279	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (1546-
1618), fol. 105. - Gusičeva imenjska renta se je nadaljevala
1661) je bila Sigmundova posest še vedno ocenjena enako kot leta 1591, ko se je imenjska renta zaradi prodaje hube pri Mokronogu zmanjšala na dobrih 9 goldinarjev. Vse kaže, da je pridobitev Rakovnika povezana z napako v prejšnji imenjski knjigi. Leta 1613 je deželni knjigovodja, kot so ugotovili pozneje (1625), pri Gusiču pomotoma spregledal 11 goldinarjev.280 V XI. knjigi Slave so Gusiči pri opisu rakovniškega gradu omenjeni zgolj kot lastniki za Apfaltrerji in pred Ta-djoloviči, brez vsake časovne opredelitve.28! Poleg Rakovnika je moral biti vsaj določen čas v Sigmundovih rokah še neki dvorec »Glince«, saj je Sigmunda kot njegovega gospodarja označil zet Adam Valvasor v svoji oporoki (1624).282 Te posesti glede na znane podatke ni mogoče enačiti z dvorcem Glince pri Ljubljani, ki ga je zgradil ljubljanski meščan Marko Witz, pozneje tast Adamove hčerke Poliksene.283 Tudi drugi podatki o Sigmundu Gusiču in njegovi družini so skopi. Tako ni znano, ali je bil poročen enkrat ali večkrat. Njegovo ženo Magdaleno, ki jo poznamo zgolj po imenu, je Adam Valvasor v oporoki (1624) imenoval tašča,284 a bi bila lahko tudi Sidonijina mačeha. Poleg Sidonije sta odrastla še dva Sigmundova otroka: sin Andrej Gusič, stotnik v Otočcu in gospod v belokranjskem Gradcu (f 1657),285 ter hči Katarina, poročena z Nikolajem Tadjolovičem, ki je za tastom prevzel grad Rakovnik.286
Adam Valvasor je Sidonijo Gusič najverjetneje popeljal pred oltar v njeni domači župniji Šentupert na Dolenjskem, in sicer leta 1611, nedolgo po sklenitvi poročnega dogovora. O Sidoniji je znanega komaj kaj, seveda tudi zato, ker je zgodaj umrla. Po poroki je omenjena le še v zvezi z izplačilom dote (1613) ,287 na-
na prilepljenem listu, na katerega danes na mestu, kjer je zmanjkalo prostora, opozarja le še znak za nadaljevanje, medtem ko lista ni več.
280	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 94v.
281	Valvasor, Di^e Ehre XI, str. 321.
282	Adam Valvasor imenuje tasta v svoji oporoki »Herr auf Khroissenbach vndt Gleiniz« (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624).
283	O tem gl. op. 453.
284	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624.
285	O njem gl. zlasti oba zapuščinska inventarja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 32, fasc. XVI, lit. G-23, 25. 9. 1657, 28. 1. 1659). Prim. Smole, Graščine, str. 168.
286	Katarinino ime je znano le iz rodovnega debla Gusičev, ki jo navaja kot Sigmundovo hčerko in Andrejevo edino sestro (Sidonije rodovnik ne pozna!) ter kot soprogo Nikolaja Tadjoloviča (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 99, Gusič). Imenjsko rento Sigmunda Gusiča so leta 1637 prepisali na Nikolaja Tadjoloviča, označenega kot zet po-cojnega Sigmunda (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619-1661), fol. 94v). V imenjski knjigi sicer ni navedeno, na kaj se je renta nanašala, a je šlo brez dvoma za Rakovnik, za katerega navaja Valvasor v Slavi med lastniki »gospode Tadjoloviče«, ki so sledili »gospodom Gusičem«, Tadjolovičem pa nato Janez Ludvik Gall (Valvasor, Die Ehre XI, str. 321); ta je kupil Rakovnik v štiridesetih letih (Smole, Graščine, str. 415). Prim. Golec, Lažni Valvasor, str. 11.
287	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 16/Nr. 58; prav tam, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 8/Nr. 26.
2013
to brez imena, zgolj kot Adamova žena, v povezavi z njegovo grobno kapelo pri ljubljanskih jezuitih (1621)288 in končno v moževi oporoki kot že pokojna (1624). Dota, ki jo je Adamu prinesla v zakon, je bila izplačana v nepremičninah, žal pobliže neznanih (in etlichen ligunden güettern). Iz Adamove oporoke lahko tudi sklepamo, da sta bila Sigmund in Magdalena Gusič tedaj še pri močeh in v dobrih odnosih z zetom, saj jima je ta zaupal skrb za svoje štiri nedoletne otroke. Glede na katoliško vzgojo, ki jo je zanje brezpogojno zahteval umirajoči, je izključeno, da bi se družina Sigmunda Gusiča (tedaj še) spogledovala s protestantizmom. Težko si sploh predstavljamo, da bi si strogo katoliško vzgojeni Adam našel ženo drugačnih verskih nazorov. Od Gusičev je kot protestant izpričan samo Sigmundov nečak Jurij, gospodar Po-ganic, pri katerem se je leta 1609 skrival neki protestantski učitelj,289 medtem ko je Sigmundova družina prejkone vseskozi ostala zvesta katolištvu.
Adama Valvasorja lahko k sreči dodobra spoznamo iz dveh temeljnih dokumentov, oporoke in zapuščinskega inventarja,290 ki ju žal pogrešamo tako za poli-historjevega očeta Jerneja kot za stare starše Nežo in Hieronima (ohranjen je njegov mlajši, nepopolni inventar). Tako je stric Adam tisti Valvasor, katerega življenje in delo sta ob njegovi zgodnji smrti dovolj jasno razgrnjena pred nami. Iz obeh dokumentov lahko razberemo, da je šlo za zelo natančnega podjetnega človeka, čigar premoženje se je šele začelo prav kopičiti, ko mu je smrt najprej vzela ženo (med letoma 1621 in 1624), preden je nedolgo zatem (1624) prišla tudi ponj, vdovca s štirimi majhnimi otroki, ki je vstopil šele v četrto desetletje življenja. V zadnjih petih letih pred smrtjo, odkar se začenja naslednja imenjska knjiga 1619-1661, se je Adamova imenjska renta povečala z novimi posestnimi pridobitvami z dobrih 63 goldinarjev za skoraj polovico, na več kot 92, se nato zmanjšala za 10 goldinarjev zaradi vključitve zemljišč v dominikalno posest novega Valvasorjevega dvorca Za-vrh in se zadnje leto 1624 z izgubo dveh hub znižala na približno 79 goldinarjev in pol. Pri tem pa je treba upoštevati, da dotlej nanj še ni bila prepisana posest leta 1623 kupljenega dvorca Wagensbüchel z rento nekaj manj kot pet goldinarjev in pol.29! Regesti listin v zapuščinskem inventarju natančneje kažejo na Adamove raznolike poslovne zveze in večanje posesti, o čemer bo še tekla beseda. V njegovih rokah so se znašli tudi mnogi ključni dokumenti očeta Hieronima in celo Janeza Krstnika Valvasorja, ki bi jih veliko prej pričakovali na Mediji.292 Popis zadolžnic v prilogi oporoke
pa priča, da je imel Adam precej denarja posojenega, skupaj nad 10.000 goldinarjev, od tega največjo vsoto, štiri tisočake, naloženo pri bratu Jerneju.293 Leta 1621 je bil tudi varuh otrok Franca Moscona (als Mosco-nischen Gerhaben),294 kar je le še dodatna potrditev utrjenih zvez med Valvasorjevo in Mosconovo rodbino. Ni pa nobenega namiga, da bi mladi gospodar Adam opravljal kakšno javno funkcijo. Med letoma 1619 in 1623 je izpričan zgolj kot udeleženec na kranjskih deželnih zborih, kjer je zasedel deželansko mesto v viteški klopi.295 Posebnih nagten do političnega udejstvovanja pri njem ni zaznati, a je za razliko od številnih drugih deželanov vsaj hodil na deželne zbore. Proti koncu ga je na deželnozborskem zasedanju zamenjal pozneje veliko dejavnejši brat Jernej,296 morda zato, ker je bil Adam že neozdravljivo bolan.
Adamov zapuščinski inventar je v primerjavi z drugimi, zlasti poznejšimi popisi zapuščin nekoliko pomanjkljiv, saj v njem pogrešamo rubriko o nepremičninah, ki bi sicer morala biti na prvem mestu, a so jo v tej dobi v popisih zapuščin pogosto izpustili. Glavnino njegovega premičnega premoženja vključno z vsemi listinami (skupaj jih je bilo 114) so inventurni komisarji popisali 8. februarja 1625 v Ljubljani v hiši gospe Salitinger (in der Frauen Sälettingerin bewonthen behausung).297 Sledi popis premoženja v Zavrhu (zu Neudorff), kjer so med drugim našteli dva ducata knjig (v Ljubljani nobene), najmanj premičnin pa je imel pokojni na gradu Rakovnik v Mirnski dolini (im Geschloß Khreußenbach) pri svojih tastu in tašči Gusičevih. Ljubljansko in završko domovanje sta bili v celoti in tudi precej uravnoteženo opremljeni za bivanje, medtem ko so popisovalci našli na Rakovniku predvsem varno naložen nakit in nekaj obleke. Težko je govoriti o kakšnem posebnem razkošju, prej o lastnikovi zmernosti in preudarnih naložbah popisanega imetja. Knjige so bile zelo različne vsebine, večidel pravniške in teološke, deloma latinske, deloma nemške.298
Iz samega inventarja, ki, kot je že znano, nima
288	Historia annua, str. 87; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 87, v rokopisu pag. 94.
289	Kidrič, Gusič (Gussich), str. 276; Dimitz, Ge^s^chi^ch^e Krains. Dritter Theil, str. 354.
290	Adamov zapuščinski inventar ni le prvovrsten in nadvse dragocen vir za rekonstrukcijo njegove življenjske poti, temveč za Valvasorjevo rodbino sploh, saj navaja regeste starejših dokumentov.
291	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 56v, 57, 58. - O dvorcih Zavrh in Wagensbüchel gl. natančneje v nadaljevanju.
292	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 2-31.
293	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624: dodatek 15. 7. 1624.
294	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625: dodatek 5. 2. 1621, pag. 71-72.
295	Prvič ga na deželnem zboru srečamo 8. marca 1619, zadnjič pa 10. julija 1623 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 888, fasc. 14, sejni zapisniki 1617-1621, fol. 138, 139, 230, 235, 241, 439v, 464, 490v, 497v, 501, 503, 504, 545, 547v, 561, 562, 563, 564; šk. 889, fasc. 15, sejni zapisniki 1622-1633, fol. 480v).
296	Jernej je prvič sedel v deželnem zboru 15. marca 1623 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 888, fasc. 15, sejni zapisniki 1622-1633, fol. 70v). Adam je bil nato navzoč le še enkrat (fol. 480v), njegovo ime pa se namesto Jer-nejevega pomotoma pojavi še dvakrat, ko je bil že mrtev, prvič leta 1625 in drugič 1626 (prav tam, fol. 342v, 429).
297	Gre za hišo na Salendrovi ulici št. 3, ki je izpričana v rokah družine Salitinger od okoli leta 1565 do 1621 in nato od 1622 do 1643 v posesti Janeza Henrika Ledrerja (Suha-dolnik-Anžič, Novi trg, str. 131; Fabjančič, Knjiga hiš. II. del, s. p., Salendrova 3); ulica je po Salitingerjih dobila tudi ime, prvotno Salitingergasse (Valenčič, Zgodovina ljubljanskih, str. 16).
298	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625.
2013
rubrike o nepremičninah, torej ni razvidno, da je bil Adam Valvasor lastnik Zavrha, kakor tudi ne, da mu ni pripadal Rakovnik, kjer je imel celo nekaj malega živine, sicer precej manj kot na pristavi v Zavrhu. Prav tako ne izvemo, kaj se je zgodilo z rudnikom bakra pri Radečah, ki ga je kupil od matere Neže;299 v zapuščinskem inventarju je le regest o njuni poravnavi leta 1612, pogrešamo pa regeste mlajših listin o rudniku.300 Na drugi strani lahko iz regestov listin razberemo Adamovo lastništvo dvorca Wagensbüchel (Siz Wagen-spüchet), ki ga je poldrugo leto pred smrtjo, 20. marca 1623, kupil od Sigmunda Apfaltrerja, ta pa le nekaj mesecev prej od Franca Krištofa Schwaba; zadnjega kaže omeniti že zato, ker se je pozneje oženil z edino hčerko Adama Valvasorja Polikseno.30! Toda inventurni komisarji v tem dvorcu, katerega lokacija je bila ugotovljena šele zdaj, začuda niso popisali ničesar. Vse stvari so najverjetneje že prej prenesli v bližnji Zavrh. Wagensbüchel so tudi v kranjsko imenjsko knjigo pripisali k posesti že pokojnega Adama z več kot deset, etno zamudo, šele leta 1634 z majhno rento dobrih petih goldinarjev.302 V zapuščinskem inventarju Adamovega najstarejšega sina Janeza Krstnika (1650) je naveden kot pristava, ki ni nastanjena stalno, temveč le del leta.303 Tako tudi ne preseneča, da ga ne najdemo med gradovi v XI. knjigi Valvasorjeve Slave in da je pozneje izginil brez sledu, čeprav je vseskozi ostajal del završke posesti. Gre za lokacijo nekdanje pristave v zaselku Berinjek v neposredni bližini Dol pri Litiji.304
Medtem ko je v regestih listin Adamovega zapuščinskega inventarja nakup tega dvorca zabeležen, nasprotno tako v inventarju kakor v drugih znanih virih zaman iščemo podatke, kdaj je kupil dvorec Zavrh (Neudorf), »matični grad« Adamove rodbinske veje Valvasorjev. Dvorec stoji na južni strani Kuma, bliže Dolam pri Litiji kakor tedanjemu župnijskemu središču Svibno. Tu je nazadnje vsekakor prebival, saj je v Zavrhu sestavil oporoko, imel v njem vse knjige, dvorec pa je v svoji zadnji volji navedel tudi kot edini posestni sedež.305 O njegovi pridobitvi bi se morda lahko poučili iz imenjske knjige, v kateri je pri Valvasorjevi posesti vrzel prav za ključna leta 1608-1619.306 A glede na naravo imenjske knjige ni rečeno, da je bil Zavrh pri Adamovih posestnih pridobitvah sploh izrecno omenjen, ampak bi se zlahka skrival v kakšnem imenju. Pri vprašanju o času in načinu njegove pridobitve nam prav tako ni v pomoč njegov opis v Slavi, vendar lahko iz njega vsaj posredno razberemo, da dvorec ni mogel biti star. Janez Vajkard ni o njegovem nastanku vedel ali morda ni hotel povedati nič določnejšega, ko je zapisal, da je grad »že dolga leta« v lasti Valvasorjev (Diefes Schloß ijt schon viel und lange Jahre Valvaforisch gewesen). Med temi začuda ni najprej navedel strica Adama, ampak je začel šele z njegovim
299 ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fami-liaria, Adam Valvasor, poravnava 4. 3. 1612.
300ARS, as 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 26-27/Nr. 97.
301	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 21-22/Nr. 79. - Wagensbüchel se prvič omenja leta 1610 in ni nastal veliko pred tem. Dne 17. maja 1610 je krški škof Janez Jakob izdal fevdno pismo Martinu Bertoldu Schwabu pl. Lichtenbergu kot varuhu Franca Krištofa ml. in Felicite, mladoletnih otrok Franca Krištofa Schwaba pl. Li-chtenberga; vsebina se je nanašala na dvorec Wagensbüchel (Hojj Wagenspüchl) v župniji Šentrupert pri Mokronogu, kjer so bile prej tri hube (!), ki jih je pokojni Franc Krištof pridobil od Franca Wagna pl. Wagensberga (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 2037, 1610 V. 17., Strassburg). Fevdno pismo je znano tudi iz regesta, ki sicer ne vsebuje imena naslovnika, najdemo pa ga v zapuščinskem inventarju Franca Krištofa Schwaba pl. Lichtenberga ml., v katerem sta še nedati-rana regesta zakupnih računov za Wagensbüchel ter seznama stroškov za njegovo gradnjo; v zadnjih dveh je dvorec obakrat pomotoma imenovan Wolfsbüchel (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4. 3. 1641, pag. 6/Nr. 23, 13/Nr. 67). Prvi omembi Wagensbüchla navaja tudi M. Smole, žal brez ključnega podatka, da je dvorec nastal iz hubne posesti (prim. Smole, Graščine, str. 543).
302	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 58. - O urejanju prepisa z varuhom Adamovih otrok Jernejem Valvasorjem in davčnih zaostankih: ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 481, fasc. 296, pag. 205-206, 31. 3. 1628; šk. 485, fasc. 297a, pag. 671-21. 7. 1635; šk. 486, fasc. 297a, pag. 1105, 13. 1. 1635.
303	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 4.
304	Na podlagi podatkov M. Smole, ki dvorec imenuje Wa-
gensbüchel pri Šentrupertu (gl. op. 301), ga je Stopar po-
stavil na neznano lokacijo pri Šentrupertu v Mirnski dolini (Stopar, Grajske stavbe. II. Dolenjska. Tretja knjiga, str. 119). Lociranje temelji na fevdnem pismu iz leta 1610 (gl. op.
301), ki govori o šentruperški župniji, Mokronog pa je v njej omenjen zgolj zaradi geografske orientacije (bil je namreč del krške škofijske posesti). Valvasorji so med letoma 1657 in 1718 od škofov prejeli za Wagensbüchel štiri fevdna pisma (gl. op. 318), iz terezijanskega katastra sredi 18. stoletja pa izvemo, da pripada posesti dvorca Zavrh, ki ga je Jurij Sigfrid Valvasor pred tem prodal Jožefu Ernestu Skarlichiju (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 119, RDA, N 157, No. 9, 12. 8. 1754; o prodaji: No. ad 10, 29. 12. 1753). Kraj (Dorj) »Wagenbüchl« oziroma »Wagen-püchl« je imel še alternativno nemško ime »Püchelstein«, ležal je na tleh deželskega sodišča Svibno (prav tam, No. 6, s. d.), šlo pa je za tri »od nekdaj« puste hube (von unerdenklichen Jahren öedt) (prav tam, No. 9, 12. 8. 1754). Zemljišča so bila sicer obdelana in glede na poimenovanje ene od petih njiv »Per Kosselze« so imeli gospodarji Zavrha tam vsaj kozolec. Tri opustele hube so tiste, ki jih srečamo kot nekdanje hube že v fevdnem pismu iz leta 1610 (gl. op. 301), medtem ko umestitev kraja v deželsko sodišče Svibno (terezijanski kataster) - o obsegu sodišča gl. Historischer Atlas, Bl. 32 - in župnijo Šentrupert (fevdno pismo iz 1610) jasno priča, da je nekdanji dvorec oziroma završko pristavo treba iskati v okolici Dol pri Litiji. Glede na zaporedje krajev v tabelah terezijanskega katastra je šlo za lokacijo nedaleč od završkega dvorca: enkrat je namreč Wagensbüchel umeščen med Zagozd in Kraje (No. 6, s. d.), oba v neposredni bližini Zavrha, drugič pa med Dole in Kraje (No. 11, s. d.). Tri opustele hube v vasi »Wagensbüchel« so zadnjič omenjene v poročilu završkega zakupnika iz leta 1801 (No. 21, 23. 6. 1801). Vprašanje lokacije je bilo mogoče razrešiti na podlagi dveh mlajših virov. Izhodiščni je fran-ciscejski kataster (1825), po katerem je imel tedanji završki graščak Avgust Franc baron Zois sredi sklenjene posesti pri Dolah dve hiši s hlevoma, ti pa sta sestavljali zaselek Berinjek (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 153, k. o. Dole pri Litiji, seznama zemljiških in stavbnih parcel 30. 12. 1825, mapni list IX). Štiri desetletja prej, sredi 80. let 18. stoletja, je na tej lokaciji še stala pristava: »Mayerhoff na Berinek« (Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, Sekcija 202).
305	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624.
306	Gl. op. 184 in 193.
2013
Dvorec Zavrhpo Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679 (Topographia, št. 159).
sinom Janezom Krstnikom.307 Izvor dvorca se sicer skriva v Valvasorjevi razlagi nemškega imena Neudorf: »Ime ima od tega, da je bila tu nekoč vas s tem imenom«.308 Ker je Zavrh prvič izpričan šele v Adamovem zapuščinskem inventarju, in sicer v regestih listin iz leta 1623, se je zdelo več kot verjetno, da ga je dal zgraditi šele Adam in da je završka dominikalna posest izvirala od nekdanjih hub v istoimenskem zaselku. V bližini Zavrha imamo kar tri takšne analogije nastanka manjših dvorcev, ki so bili med drugim vsi nekaj časa v rokah Valvasorjeve rodbine. Prvi je dvorec Klevišče pri Polšniku, o katerem je že Valvasor v Slavi izpričal, da je tu nekdaj prebival deželni svobodnik.309 Drugi je Podšentjur v Št. Juriju pod Kumom (danes Podkumu), nastal v začetku 17. stoletja z združitvijo treh hub.3!0 Tretji primer je prej obravnavani Wagensbüchel pri Dolah pri Litiji, dejansko pristava, ki se je zlila z završko posestjo.311
Kranjska imenjska knjiga 1619-1661 potrjuje, da je na enak način nastal tudi dvorec Zavrh, in sicer kot zadnji. Leta 1620 so namreč kranjski deželni stanovi Adamu Valvasorju dovolili, da vključi v pristavo tista imenja pri Naši Gospe v Dolah (Dole pri Litiji), ki jih je združil, da zgradi »bivališče« (die ihenigen zur erb-awung einer Wohnung eingezogenen, vnnd bei Vnser Frauen im Thall ligunden gülten zur Mayrhojj ein-
307	Valvasor, Die Ehre XI, str. 399.
308	Prav tam, str. 398.
309	Prav tam, str. 305.
310	O njegovem nastanku priča zapuščinski inventar Martina Zavrla, čigar zapuščino so 8. oktobra 1616 popisali v Pod-šentjurju. Med Zavrlovo posestjo je na prvem mestu naveden »der Süz bey St: Georgen in Khuemb«, kjer so bile prej tri hube, iz katerih so nastala graščinska polja. Regesti istin pričajo, da so bile hube pridobljene z nakupi, predvsem od gospodov Apfaltrerjev, in sicer med letoma 1601 in 1610, za eno hubo, kupljeno leta 1601, pa je izrecno navedena tudi lokacija: pod Šentjurjem. ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 97, XXXXI, lit. S-7, 8. 10. 1616, pag. 4-5, 31.
311	Gl. op. 301, 304 in 318.
ziehen). Imenja so bila odtlej kot novonastala domini-kalna posest neobdavčena (vnversteüert), s čimer se je imenjska renta zmanjšala za 10 goldinarjev, na dobrih 82.312 Vpis v imenjsko knjigo hkrati še dodatno pojasnjuje, zakaj v Adamovem zapuščinskem inventarju zaman iščemo kupoprodajno listino za završki dvorec. Adam ga ni kupil, temveč postavil, ob njegovi pridobitvi poznejše završke dominikalne zemlje pa dvorca sploh še ni bilo. Kdaj je bil torej zgrajen? Regesti listin v inventarju povezujejo Adama z območjem Dol, kjer stoji Zavrh, šele od leta 1619, pri čemer je pomenljivo, da je 8. septembra omenjenega leta v Dolah (Vnser lieben jrauen Thall) sklenil pogodbo s steklarjem iz
312 Zgoraj deloma citirani vpis v imenjsko knjigo ima letnico 1621 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1661), fol. 57). Za izločitev manjših delov hub iz obdavčitve in naselitev na njih je Adam prosil deželne stanove pred 18. junijem 1619, ko je bila v ta namen imenovana dvočlanska ogledna komisija (ihme etliche kheine bey Vnser Frauen in Thall gelegene vnnd mit 21 jl 42 kr steuer-mässige, steuerjrey zu machen gebeten, das ist Huebgründt, so er einzuziehen vnnd sich darmit bewohnt zumachen gedrungen worden) (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 471, fasc. 294b, pag. 855, 18. 6. 1619). Komisarja sta ob ogledu terena ugotovila, da gre za šest hub, ki odtehtajo nekaj manj kot 11 goldinarjev imenjske rente (tj. le okoli polovico tega, za kar je prosil Valvasor); v izogib slabi volji in preveliki izgubi za imenjsko knjigo v primerih, ko bi vsakomur odpisali, kolikor bi hotel, sta za takšne primere predlagala enoten odpis 10 goldinarjev (funtov) imenjske rente (prav tam, pag. 1611-1612, 16. 10. 1619). Sklep o ugoditvi Valvasorjevi prošnji, katerega vsebine sicer ne poznamo (tudi v stanovskih sejnih zapisnikih ga namreč ni najti), je kranjski deželni zbor sprejel 12. februarja 1620. Na dekretu Bernardu Leu Gallu o prepisu štirih hub na Ižanskem k pristavi in s tem povezani davčni razbremenitvi je namreč pripisano, da prejme dekret »per freymachung etlicher Hüebgründt« tudi Adam Valvasor (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 472, fasc. 294c, pag. 323, 12. 2. 1620). Podatek o 10 goldinarjih imenjske rente je viden iz imenjske knjige (gl. v isti opombi zgoraj).
2013
Višnje Gore.313 Dejanje kaže skoraj gotovo na sklepno fazo gradnje Zavrha. Naslednji dve leti 1620 in 1621 sta v Dolah datirani še dve Adamovi pogodbi,314 pri čemer skoraj ni dvoma, da se pod imenom Dole skriva Zavrh. Ta je v regestih listin kot kraj sklepanja pravnih poslov izrecno naveden pozneje, sredi poletja 1623 (Neudorff), ko je Adam tam v razmiku dveh tednov sklenil tri pogodbe z bratom Jernejem.315 V čas pred tem ne segajo niti regesti o dolgovih, navedeni v dodatku k Adamovi oporoki; vsi završki dokumenti so šele iz let 1623 in 1624.316 Povedano bi kazalo na to, da se Adam Valvasor v novozgrajenem odmaknjenem dvorcu ni mogel naseliti veliko pred letom 1620. A po drugi strani ni rečeno, da so v njegovem zapuščinskem inventarju popisali res vse pomembne pogodbe. Pomenljivo je denimo spoznanje, da regesti ne povedo ničesar o Adamovih stikih z ljubljanskimi jezuiti, pri katerih si je, kot bomo videli, dal zgraditi grobno kapelo, in da samo iz inventarju priloženega dokumenta izvemo za njegovo skrbništvo nad Mosconovim premoženjem, kamor je spadal zakup gospostva Kosta-njevica.3!7 Še več, regesti tudi ne povedo vsega o Adamovih poslovnih stikih s Zetschkerji z gradu Erken-štajn, ki so slednjič privedli do kllučnih ugotovitev o nastanku Zavrha in o tem, kaj je Adam Valvasor počel, potem ko je bratu prepustil Medijo.
Pri ugotavljanju izvora završke posesti, preden je na njej zrastel dvorec, so v največjo pomoč trije regesti v zapuščinskih inventarjih njegovega vnuka (1699) in pravnuka (1721). V letih 1657, 1673, 1681 in 1718 so štirje krški škofje kot fevdni gospodje izdali Valvasorjem fevdno pismo za dvorec (Süz Neudcrff, Siz Neydorff) s pripadajočo posestjo in podložniki. Šlo je torej za fevd krške škofije, tako kot pri Wagensbüchlu (Hoff Wagenspichl), za katerega so Valvasorji dobili fevdna pisma hkrati s pismi za Zavrh.3!8 Glede na to,
313	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 29-30/Nr. 31.
314	Gre za menjalno pismo med Adamom in Jernejem Valvasorjem za dve hubi z datumom 24. julij 1620 (prav tam, pag. 16/Nr. 56) in za potrdilo Volfa Engelbrehta Zetschkerja za prejetih 28 goldinarjev in 50 krajcarjev, datirano 18. oktobra 1621 (pag. 16/Nr. 57). Adam je med listinami hranil tudi neko kupno pismo Janeza Danijela pl. Wernegka za vrečno desetino v Dolah, nastalo v Ljubljani in žal brez navedbe datuma (prav tam, pag. 21/Nr. 76), ter Wernegkovo odstopno listino (Bekhandtnuß) za isto desetino, datirano neznano kje 10. avgusta 1620 (pag. 13/Nr. 46); po zapuščinskem inventarju sina Janeza Krstnika (ta govori o Cession) je bila listina datirana v Dolah (prav tam, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 6/Nr. 16).
315	Gre za Jernejevo pobotnico (Quitung) z datumom 20. julij 1623, da je prejel plačilo za nekaj prodane posesti, za njegovo potrdilo (Schein) za 300 goldinarjev z dne 24. julija 1623 in za Jernejevo kupno pismo Adamu za nekaj hub in oštatov, datirano 3. avgusta 1623 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 21/Nr. 77; pag. 5, Nr. 7; pag. 20/Nr. 74).
316	Regesti skupaj šestih v Zavrhu nastalih dokumentov so datirani v časovnem razponu med 24. julijem 1623 in 17. junijem 1624 (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624: dodatek 15. 7. 1624).
317	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625: dodatek 5. 2. 1621, pag. 71-72.
318	Šest fevdnih pisem je znanih iz regestov v zapuščinskem
inventarju Adamovega vnuka Adama Sigfrida iz leta 1699.
da je imel fevd krške škofije tudi Jurij Gusič, stric Adamove žene Sidonije - leta 1610 je v fevd prejel hubo in kajžo v šentruperški župniji3!9 bi završka posest lahko prišla v Adamove roke od Gusičev. Ne gre namreč prezreti dveh njegovih posestnih pridobitev iz jeseni 1613: najprej mu je tast Sigmund Gusič 7. oktobra izročil za hčerkino doto neke pobliže neznane posesti (in etlichen ligunden güettern), nato pa je Adam s kupno pogodbo, datirano 22. novembra v Ljubljani, pridobil še dodatna zemljišča (wegen etlicher verkhaufften güetter).320 Nadalje bi posest Zavrha lahko izvirala tudi od Scheyerjev, katerih manjša posest je pristala v rokah Adama Valvasorja istega leta 1613, a se je izkazalo, da je bila deželnoknežji, ne krški fevd.32l Končno pa so Adamove povezave s Zetsc-hkerji razkrile obstoj dveh ključnih dokumentov, ki ju ni med regesti v njegovem zapuščinskem inventarju, kjer bi ju sicer najprej pričakovali. Manjkajoči del zgodbe o Zavrhu sta prispevala zapuščinska inventarja dveh Zetschkerjev, Volfa Engelberta (1628) in Franca Erazma (1663), čigar hči je bila, mimogrede, druga žena Janeza Vajkarda Valvasorja. Vsebujeta namreč regesta nedatirane listine o prenosu fevda (Lehensaufsand) neimenovanega krškega škofa za nekaj posesti, prodanih Adamu Valvasorju (etliche Herrn Adamen Valuisor verkhauffte Güetter), in fevdno pismo, ki ga je krški škof Jakob izdal Adamu 7. decembra 1616 v Ljubljani.322 Glede na to, da so škofje s koroške Krke pozneje izstavili Valvasorjem še štiri fevdna pisma, ki vsa izrecno navajajo Zavrh (1657, 1673, 1681 in 1718),323 ni dvoma, da je Adam Valvasor pridobil završko posest bodisi od Zetschkerjev bodisi od prejš-
Prvi dve je 16. marca 1657 izdal škof Sigmund Franc, sočasno škof v Augsburgu, Karlu Valvasorju kot namestniku vdove Sidonije Regine Valvasor, rojene Barbo (vdove po Karlovem bratrancu, Adamovem najstarejšem sinu Janezu Krstniku). Drugi dve pismi z datumom 20. marec 1673 sta izpod peresa škofa Venceslava, hkrati škofa v Passauu, in se glasita na Janeza [prav: Adama] Sigfrida Valvasorja kot nosilca fevdov (matere) Sidonije Regine, zadnji dve z datumoma 20. in 26. april 1681 je izstavil škof Janez Adamu Sigfridu Valvasorju, in sicer za Wagensbüchel še vedno le kot fevdniku za fevd, ki pripada vdovi Sidoniji Regini (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 16. 11. 1699, pag. 31-33/Nr. 44-49). Prim. Smole, Graščine, str. 543 in 562. - Malo zatem je završka posest z zamenjavo za Medijo prešla v roke Jernejeve rodbinske veje Valvasorjev (1683). Zadnji znani fevdni pismi z datumom 20. december 1718 je krški škof Jakob Maksimilijan izdal ločeno za obe posesti duhovniku Francu Jožefu Valvasorju kot varuhu otrok umrlega brata Jurija Maksimilijana (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 117, fasc. XXXXVII, lit. V-13, 28. 4. 1721, pag. 25-26/Nr. 34).
319	ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 2037, 1610 V. 17., Strass-burg [pri Krki na Koroškem].
320	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 16/Nr. 58, pag. 22/Nr. 82. - Regest pogodbe z datumom 7. oktober 1613 je v zapuščinskem inventarju sina Janeza Krstnika Valvasorja nekoliko drugačen: pogodbo neopredeljene vsebine so sklenili Sigmund Gusič ter Adam in Sidonija Valvasor, in sicer na Vranskem (Frantz) (prav tam, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 8/Nr. 26).
321	Gl. op. 84.
322	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, lit. Z-4, 4. 8. 1628, pag. 30/Nr. 128, pag. 34/Nr. 149.
323	Gl. op. 318.
2013
nje lastnice polovice gospostva Erkenštajn Elizabete pl. Apfaltrer, s katero je le malo pred izdajo omenjenega fevdnega pisma sklenil (kupno) pogodbo za del erkenštajnske posesti z datumom 12. november 1616.324
Završki dvorec je postal »izvorni grad« Adamove rodbinske veje in ostal v rokah Valvasorjeve rodbine do okoli leta 1745 (med 1741 in 1749).325 Po zamenjavi leta 1683 se je sicer znašel v lasti Jernejeve veje, medtem ko so se Adamovi potomci preselili na Medijo.326 Zelo dolgo se je celoten Valvasorjev rod naslavljal samo po Mediji - »zu Galleneck« oziroma »von Galleneck«, kar je bilo za plemiške rodbine nekaj povsem
324	V Adamovem zapuščinskem inventarju je regest pogodbe, sklenjene med njim in Elizabeto Apfaltrer, roj. Gustešič, za njeno nekdanjo erkenštajnsko posest in vrtove (wegen der Frauen Apfaltrerin gewest gehörigen Erkhensteinerischen gülten vnndgüettern); pogodba je datirana 12. novembra 1616, slab mesec pred izdajo fevdnega pisma krškega škofa (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 17-18/Nr. 61). V zapuščinskem inventarju Adamovega sina Janeza Krstnika je regest iste pogodbe naveden brez vsebine, vendar s krajem izdaje - Erkenštajnom (prav tam, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 8/Nr. 29). Po M. Smole naj bi Elizabeta pl. Apfaltrer gospostvo leta 1614 prodala Andreju pl. Zetschkerju (Graščine, str. 324), vendar je v citiranem viru (str. 325, op. 5), Andrejevem zapuščinskem inventarju, v resnici naveden le kupni dogovor z dne
19.	februarja 1614, sklenjen med njim in Apfaltrerjevo kot lastnico polovice (!) gospostva (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, lit. Z-2, 3. 4. 1615, pag. 7/Nr. 8). Netočna je tudi navedba (Smole, Graščine, str. 324), da sta leta 1605 za gospostvo sklepala menjalno pogodbo brata Jurij in Gašper Scheyer. Regest pogodbe v zapuščinskem inventarju Andreja pl. Gusiča namreč ne govori o Erkenštajnu, temveč o Ekenštajnu (Egkhenstein) pri Velenju in bližnjem dvorcu Gorica (Görzhof) (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 32, fasc. XVI, lit. G-23, 28. 1. 1659, pag. 52/Nr. 21).
325	Ni še dognano, kdaj natanko so Valvasorji dvorec izgubili. V imenjski knjigi je kot zadnji lastnik iz tega rodu (wegen NeüdhrJf) leta 1707 vpisan polihistorjev nečak Jurij Maksimilijan z nekaj manj kot 33 goldinarji imenjske rente (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662-1756), fol. 102). Čeprav je umrl že leta 1717 (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, M 1687-1723, s. p., 20. 10. 1717), so posest v imenjski knjigi še naprej vodili na njegovo ime. Sledita dva odpisa, prvi manjši leta 1727 in drugi za skoraj polovico imenja leta 1737, nato pa knjiga umolkne (kot v isti opombi zgoraj). Ko je bil sin Jurij Sigfrid naslednje leto,
20.	maja 1738, v Ljubljani oklican, je označen še kot »iz Zavrha v župniji Svibno«: Svidemske farre Saverham (NŠAL, Ljubljana-Sv. Nikolaj, Razne knjige, oklicna knjiga 17371759, s. p.). Tudi ko so dobra tri leta pozneje, 18. septembra 1741, položili v rodbinsko grobnico na Mediji njegovo ženo (Marijo) Suzano, je navedeno, da je pokojnica iz Zavrha: »ex Naydorff« (NŠAL, Ž A Vače, Matične knjige, M 1723-1751, s. p.). Zavrh je dobil novega gospodarja v naslednjih osmih letih, med jesenjo 1741 in jesenjo 1749. V napovedni tabeli terezijanskega katastra je namreč leta 1749 kot lastnik podpisan Jožef Ernerst pl. Scarlichi (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 119, RDA, N 117, No. 4, 10. 11. 1749).
326	ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 4, Dominicalia, Akti o imenju Marije Salome Schwab v vaški in šmartinski fari, 13. 1. 1683. Prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 165, 399; Smole, Graščine, str. 286, 562. - Potrditev, da se je Adamova veja takoj po zamenjavi preselila na Medijo, je rojstvo dvojčkov Adama Sigfrida na medijskem gradu (ex Gal-lenegk), krščenih 10. maja 1683 na Vačah (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1673-1689, s. p.).
običajnega. Prepoznavne so bile po »izvornem gradu«, najsi je ta še bil v rokah rodbine ali ne. Tako je Adam Valvasor, gospodar Zavrha, v oporoki označen kot »von Galleneg« (tu gre za samooznako)327 in v zapuščinskem inventarju kot »zum Galleneg«,328 enako pa tudi on in njegovi sinovi v kranjski imenjski knjigi.329 Kolikor je znano, se Zavrh prvič pojavi ob Mediji leta 1636, ko so trije Adamovi sinovi v padovanski univerzitetni matriki naslovljeni kot: »Valvasor de Gollnegg et Neudorf«.330 Toda zatem ga v listinah pogrešamo, razen v dveh pomembnejših pravnih aktih - poročnih pogodbah.331 Celo v zapuščinskem inventarju sina Janeza Krstnika iz leta 1650 ta zgodaj umrli Adamov naslednik v svojem naslovu poleg imena Medije - »zu Gallenegkh« - nima imena završkega dvorca,332 čeprav je potrjeno živel in gospodaril v Zavrhu, kjer so tudi popisali njegovo celotno zapuščino.333 Zavrh je kot tretji rodbinski grad - za Mediio in Belnekom -slednjič dobil mesto v baronskem naslovu, ki so ga leta 1667 od cesarja Leopolda I. prejeli dva Adamova vnuka - sin in hči pokojnega Janeza Krstnika Valvasorja -in Jernejev najstarejši sin Karel: »Freyherrn vnd Freyin von Gallenegkh, Herrn vnd Herrin zum Wildenegkh vnd Neüdorff«.334
Janez Vajkard Valvasor prikazuje dvorec Zavrh v Topografiji (1679) in Slavi (1689) kot stavbo, ki ni videti posebej imenitna. Upodobljen je kot enonad-stropna, 4 x 4 osna zgradba z dvokapno streho, renesančnim portalom in urnim pomolom v nadstropju, tako da deluje veliko impresivneje zidano gospodarsko poslopje z nenavadno razgibanim tlorisom in gabariti. Stoletje pozneje govori jožefinski vojaški zemljevid o Zavrhu kot o majhnem dvorcu oziroma precej bolj »podeželski stavbi« (Ein kleines Schloss, oder vielmehr Land Gebau).335
Pred ustalitvijo Adama Valvasorja v novozgrajenem Zavrhu je bila njegova življenjska pot povezana še
327	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624.
328	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 2.
329	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191662), fol. 56v, 57v, 59.
330	Vsi vpisi so iz matrike »nemških juristov« in imajo datum 16. junij 1636 (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II b O rodbini nasplošno).
331	Jurij Sigmund se v zadolžnici iz leta 1640 naslavlja samo po Mediji (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija -Familiaria, Jurij Sigmund Valvasor, zadolžnica 4. 5. 1640), kakor tudi druga dva brata v poravnalni pogodbi deset let pozneje (prav tam, Janez Krstnik Valvasor, poravnalna pogodba 22. 1. 1650). Oba gradova srečamo v Polikseninem poročnem dogovoru leta 1643, ki pokojnega Adama imenuje »zum Gallenegkh vnd Neüdorff« (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1863, 1643 VII. 5., s. l.), naslednje leto pa se v svoji poročni pogodbi naslavlja tako - »zu Galnegkh vnd Neüdorf« - tudi Janez Krstnik (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Familiaria, Janez Krstnik Valvasor, poročni dogovor 31. 1. 1644).
332	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 1.
333	O dokazih za bivanje njegove družine v Zavrhu gl. op. 400.
334	ÖStA, AVAFHKA, Adelsakten, Valvasor 1667, 17. 11. 1667.
335	Stavbna oznaka po: Stopar, Grajske stavbe. II. Dolenjska. Druga knjiga, str. 186.
2013
z enim dolenjskim gradom, z Erkenštajnom ali Novim gradom v Jablanici, nedaleč od Boštanja ob Savi. Ni naključje, da grad in rodbina njegovih lastnikov pl. Zetschkerjev v Adamovem zapuščinskem inventarju po številu omemb tako izstopata. Regesti listin ponujajo skupaj z dokumenti Zetschkerjev dokaj jasno sliko, kaj je Adam počel, preden si je pred letom 1620 postavil rezidenčni dvorec v Zavrhu. Majda Smole je na podlagi zapuščinskih inventarjev članov Zetscker-jeve rodbine (1615, 1628 in 1663) sklepala, da je Andrej pl. Zetschker (t 1615) verjetno še pred smrtjo prodal ali zastavil gospostvo Erkenštajn (oziroma Novi grad v Jablanici) Adamu Valvasorju, ki pa ga je leta 1618 vrnil Volfu Engelbertu pl. Zetschkerju in se z njim leta 1621 dokončno poravnal.336 Na takšno sklepanje jo je med drugim napeljalo dejstvo, da v zapuščinskem inventarju Andreja Zetschkerja niso navedene pokojnikove nepremičnine, kot tudi ne v inventarju Volfa Engelberta (1628), vendar pa pri tem nikakor ne smemo prezreti, da je bilo izpuščanje rubrike o nepremičninah v tem času običajno, kar smo lahko videli že pri inventarju Adama Valvasorja (1625). O tem, da bi Adam kdaj posedoval celotno erkenštajnsko gospostvo, ni v resnici nobenega dokaza, kot tudi ne, da bi ga kupil ali dobil v zastavo že pred letom 1615, ko je umrl Andrej pl. Zetschker. Vsekakor pa je nekaj časa do leta 1618 potrjen kot gospodar erkenštajnskega gradu z delom njegove posesti. Prvi od obeh regestov, ki ju je citirala Smoletova,337 govori namreč o listini o prenosu posesti (Aufsandt) Adama Valvasorja z datumom 10. december 1618, in sicer (izdani Volfu Engelbertu Zetschkerju) za grad Erkenštajn skupaj s posestjo, zajeto v urbarju (das Geschloß Erkhenstain sambt denen Güettern so in dem Jenigen wolgefertigten Vrbario begriffen)338 Drugi regest se nanaša zgolj na neko pobliže neznano poravnavo (Vergleichs Contract) med Zetschkerjem in Valvasorjem o erkenštajnskem gospostvu (respectu der Herrschafft Erkhenstein), sklenjeno 24. junija 1621 v Ljubljani.339 Glede na datum in kraj izdaje je poravnava zelo verjetno identična s pogodbo istih dveh pogodbenikov za Adamu prodano posest (wegen deren ime Verkhauften Gülten vnnd Güetter).340 Kot pričajo regesti v Adamovem zapuščinskem inventarju, sta s Zetschkerjem prav tega dne sklenila tudi pogodbo o sodni cenitvi erkenštajnskega gospostva, Zetschker pa je sočasno datiral urbar za del podložnikov.341 Obe Valvasorjevi posestni pridobitvi in posredno vrnitev Erkenštajna so dokumentirani tudi v kranjski imenjski knjigi. O prvi pridobitvi govori vpis iz leta 1619, ko so pri Adamovi posesti pripisali dobrih sedem goldinarjev imenjske rente. Pri tem je pomenljiva vsebina vpisa, saj
336	Smole, Graščine, str. 324.
337	Prav tam, str. 325, op. 6.
338	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, lit. Z-4, 4. 8. 1628, pag. 43/Nr. 188.
339	Prav tam, lit. Z-8, 16. 4. 1663, pag. 18/Nr. 82.
340	Prav tam, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 31/Nr. 135.
341	Gre za urbar podložnikov »am Heyberg« (prav tam, šk. 130,
fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 14/Nr. 49, 50). V za-
puščinskem inventarju Adamovega sina Janeza Krstnika je
okacija navedena kot »ahm H.[eiligen]Perg« (prav tam, šk.
130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 7/Nr. 20).
ne govori o enem, temveč o dveh pravnih dejanjih. Po sodno potrjeni zamenjavi med Adamom Valvasorjem in Volfom Engelbertom Zetschkerjem kot varuhom dedičev pokojnega Andreja ter po listini o prenosu posesti (Auffsandt) so namreč od Zetschkerjevega imenja (z rento dobrih 96 goldinarjev) najprej pripisali k Adamovemu blizu 26 goldinarjev imenjske rente, nato pa nekaj manj kot 19 goldinarjev spet prenesli na omenjenega varuha, tako da je Adamu pripisana nova renta znašala le dobrih sedem goldinarjev.342 Vrnitev dveh tretjin pridobljene rente Zetschkerju se vsekakor nanaša na prej omenjeni dokument Adama Valvasorja s konca leta 1618 oziroma na menjalno pogodbo (Ein Contract vnnd Wext), ki sta jo moža sklenila na Erkenštajnu 28. januarja 1619.343 Druga pridobitev je sledila leta 1621, ko so od Zetschkerjeve posesti pripisali k Valvasorjevi še 9 goldinarjev imenjske rente, izvirajoče iz »nekaj kosov imenj in posesti« (wegen etlicher Stukh gült vnnd güetter).344 V zapuščinskih inventarjih Valvasorjev in Zetschkerjev je sicer še nekaj regestov o skupnih pravnih poslih Adama Valvasorja in Volfa Engelberta Zetschkerja, ki deloma samo potrjujejo že ugotovljeno, deloma pa niso datirani in ne navajajo vsebine zadeve.345 Večjo pozornost priteg-
342	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 56v.
343	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 7/Nr. 9.
344	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 57.
345	V Adamovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625) so navedeni: dve listini o fevdnem prenosu (Lehensaufsand) Volfa Engelberta Zetschkerja, prvi datiran na Erkenštajnu 31. decembra 1621 (pag. 13/Nr. 47), drugi, ki se nanaša na prodajo erkenštajnske posesti, pa 28. junija 1621 (pag. 13/ Nr. 48), ter Zetschkerjevo potrdilo za prejetih 38 goldinarjev in 50 krajcarjev, datirano v Dolah pri Litiji [Zavrhu] 18. oktobra 1621 (pag. 16/Nr. 57). Zapuščinski inventar Volfa Engelberta Zetschkerja (šk. 128, fasc. LII, lit. Z-4, 4. 8. 1628) navaja: nedatirani urbar podložnikov, prodanih Adamu Valvasorju (pag. 31/Nr. 132), nedatirano pogodbo neznane vsebine med Valvasorjem in Zetschkerjem (pag. 31/ Nr. 133), nedatirani reverz z dekretom, ki zadeva oba (pag. 32/Nr. 140), prepis nedatirane pogodbe med Valvasorjem, Zetschkerjem in Elizabeto Apfaltrer (pag. 34/Nr. 146) ter Zetschkerjevo nedatirano listino o prenosu posesti (Aufsand) za Valvasorju prodano posest (pag. 43-44/Nr. 189). V zapuščinskem inventarju Franca Erazma Zetschkerja (šk. 128, fasc. LII, lit. Z-8, 16. 4. 1663) sta navedena listina o prenosu (Auffsandbrief) Valvasorju prodane posesti brez datuma (pag. 18/Nr. 82) in listina o prenosu posesti (Auffsand) Adama Valvasorja neznane vsebine, datirana 8. decembra 1618 (pag. 14/Nr. 61). Precej dokumentov, ki govorijo o poslovnih stikih Adama Valvasorja s Zetschkerji in z Erkenštaj-nom, najdemo tudi v zapuščinskem inventarju Adamovega najstarejšega sina Janeza Krstnika (šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650). Poleg že znanih iz prejšnjih inventarjev so tu popisani še: ukaz podložnikom (Gehorsambrief) Jurija Andreja Apfaltrerja Adamu Valvasorju za nekaj podložnikov, datiran na Erkenštajnu 7. oktobra 1618 (pag. 7/Nr. 18), listina o fevdnem prenosu (Lehensaufsand) Volfa Engelberta Zetschkerja, podpisana na Erkenštajnu 31. decembra 1618 (pag. 7/Nr. 23), Zetschkerjeva odstopna listina (Recogni) z datumom Erkenštajn, 24. september 1617 (pag. 9/Nr. 35), enaka listina (Recogni) Jurija Apfaltrerja, izdana na Erkenštajnu 22. marca 1618 (pag. 9/Nr. 37), in pobotnica istega Apfaltrerja, datirana istega dne prav tam (pag. 9/Nr. 40).
2013
neta omembi Adamovega nedatiranega potrdila za plačilo erkenštajnskega posevka; najdemo ju v Zetsch-kerjevem inventarju,346 ter v Valvasorjevem inventarju manjšega urbarja gospostva Erkenštajn z datumom 31. december 1618.347 Ta je očitno nastal ob vrnitvi gradu in glavnine posesti Zetschkerju, do katere je potemtakem prišlo tri tedne po znani listini o prenosu posesti (Aufsandt). Nasprotno ni izpričano, kdaj je Adam grad s posestjo kupil, zagotovo pa v njegovih rokah nista mogla biti dolgo, po vsem sodeč ne pred smrtjo Andreja Zetschkerja (1615). Dokaz, da je na erken-štajnskem gradu tudi prebival, se skriva v njegovi prošnji za podelitev fevdnega pisma Hansu Arterju, podpisani na Erkenštajnu 15. decembra 1616.348 Vsebina prošnje nadvojvodi Ferdinandu nima namreč nobene zveze z Erkenštajnom, ampak s Scheyerjevim imenjem pri Raki, ki ga je Adam kupil leta 1613 ob uveljavitvi retraktne (predkupne) pravice,349 nato pa prodal Arterju z Rukenštajna, po lastnih besedah zato, ker mu je bilo imenje od rok (nachdem sie mir weit entlegen)350
Adam Valvasor je torej še zelo mlad pokazal poslovne spretnosti, ki so mu v sicer kratko odmerjenem življenju zagotavljale vedno nove uspehe in večanje premoženja. Kot smo videli, je še pred prodajo medijskega gradu materi oziroma bratu izposloval nakup Scheyerjevega imenja pri Raki (1613). Tega je prodal, potem ko je že bil gospod gradu Erkenštajn in dela tamkajšnje posesti (1616), isto leto pa je od Elizabete Apfaltrer kupil še del posesti. Za kupljena nekdanja erkenštajnska zemljišča je dobil fevdno pismo krškega škofa, dokaz, da je pridobitev vključevala posest poznejšega dvorca Zavrh. Z Apfaltrerjevo je Adam 6. septembra 1618 v Hotemežu pri Radečah sklenil tudi zamenjavo neke pobliže neznane posesti (etlicher gülten vnnd güetter),351 o kateri prvi vpis v novi kranjski imenjski knjigi (1619) pove, da je šlo za približno 7 goldinarjev in pol imenjske rente. Poleg obeh že znanih pripisov Zetschkerjeve posesti v letih 1619 in 1621, skupno dobrih 16 goldinarjev, se je Adamova posest do leta 1623 povečala še s tremi manjšimi pridobitvami, se navidez zmanjšala zaradi vključitve dela podložniške zemlje v dominikalno posest dvorca Zavrh (10 goldinarjev) in nato tudi dejansko zaradi izgube dveh hub (za slabe 4 goldinarje). Imenjska renta je tako ob njegovi smrti znašala 79 goldinarjev, 24 krajcarjev in pol, pri čemer, kot že rečeno, vanjo tedaj še ni bila vključena posest dvorca Wagensbüchel z dobrimi petimi goldinarji.352
Gradova Medija in Erkenštajn ter slednjič dvorec Zavrh so bili vsekakor tudi domovanja Adamove mlade družine. Otroci so se mu bržčas rojevali na vseh
346	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, lit. Z-4, 4. 8. 1628, pag. 41/Nr. 179.
347	Prav tam, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 24/Nr. 89.
348	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 5, št. 57, Scheyer, 15. 12. 1616.
349	Prav tam, prezentirano 11. julija 1617.
350	Prav tam, 15. 12. 1616.
351	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 14, Nr. 51.
352	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 56v, 57, 58.
treh lokacijah ali vsaj na dveh, ta ali oni morda tudi pri ženinih starših na Rakovniku. Na začetku, tja do leta 1614, je Adam z ženo Sidonijo gotovo živel na Mediji in tam bržčas ostal še nekaj časa po prodaji gradu Jerneju, saj je v okolici obdržal glavnino svoje celotne posesti.353 Ze v tem času je bil povezan tudi z Ljubljano, kjer si je dal še pred letom 1615 zgraditi kapelo v novi jezuitski cerkvi,354 ob smrti pa je imel v Sa-litingerjevi hiši povsem opremljeno stanovanje.355 Toda v kranjski prestolnici z ženo in otroki očitno ni preživel veliko časa, saj v krstnih maticah ljubljanske stolne župnije pogrešamo tako krste Adamovih otrok kot njegova in ženina botrstva.356
Ne vemo zagotovo, koliko otrok se mu je rodilo. Odrastli so tisti štirje, ki jih pozna tudi rodovno deblo Valvasorjev v IX. knjigi Slave vojvodine Kranjsk^e (1689), in sicer v naslednjem zaporedju: Janez Krstnik, Janez Sigfrid, Jurij Sigmund, ki »se je iz dežele izselil«, in Poliksena, »žena barona N. Lichtenberga, (nato) vdova in žena barona Karla Witzensteina«.357 Krstne matične knjige župnij, kjer so bili več kot verjetno krščeni, za tako zgodnji čas niso ohranjene,358 zato se moramo pri določitvi časa njihovih rojstev (med 1611 in 1624) opirati na mlajše vire. Najboljšo oporo imamo za Polikseno, ki ji ljubljanska mrliška matica ob smrti 4. januarja 1647 pripisuje 36 let359 in bi se potemtakem morala roditi že leta 1611. Ker so se njeni starši tisto leto šele poročili, je bila najverjetneje rojena naslednje leto. Starost ob smrti poznamo tudi za najstarejšega sina Janeza Krstnika, ki je po vsem sodeč dobil ime po dobrotniku svojega deda, prvem kranjskem Valvasorju. Koliko let naj bi dočakal, razkriva nagrobnik na pročelju medijske grajske kapele, a podatek ni točen. Glede na navedbo, da mu jih je bilo ob smrti 10. junija 1650 dvaintrideset, bi se moral roditi leta 1618.360 To sicer ne bi bilo nemogoče, zlasti če v resnici ne bi bil prvi sin svojih staršev in polihistor na rodovnem deblu
353	Na Adamovo bivanje na Mediji leta 1614 kaže več dejstev. Manjšo težo imajo tožbe v raznih zadevah motenja posesti, ki jih je na dvorni pravdi ograjnega sodišča 20. oktobra 1614 )roti njemu sprožil Danijel Raumschüssl, gospod na Belneku v sosednji Moravški dolini (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 11, protokoli 1613-1614, s. p., 20. 10. 161; o Raumschüsslovem lastništvu Belneka: Smole, Graščine, str. 79). Pomenljivejši je ukaz stanovskega poverje-niškega urada z dne 19. avgusta istega leta Adamu, naj ne ovira začasne vrnitve zaseženih imenj Danijelu Raum-schüsslu (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 464, fasc. 293b, pag. 1019, 19. 8. 1614).
354	Historia annua, str. 76; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 76, v rokopisu pag. 82.
355	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 2-44.
356	Prim. NšAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1607-1614, R 1614-1621, R 1621-1626.
357	Valvasor, Di^e Ehre IX, str. 109.
358	V poštev bi prišle krstne matice župnij Čemšenik, Vače, Boštanj in Svibno. V čas pred 1624 sega le najstarejša krstna matica župnije Vače, ki se začenja 22. januarja 1621, v kateri pa ni krsta nobenega Valvasorjevega otroka (NŠAL, ZA Vače, Matične knjige, R 1621-1628).
359	NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635 -1657, pag. 92.
360	Prim. fotografijo nagrobnika in objavo nagrobnega napisa s prevodom v: Grajske stavbe. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 107-108.
2013
ne bi upošteval morebitnih zgodaj umrlih starejših otrok, rojenih med Polikseno in Janezom Krstnikom. V resnici se je pri navedbi starosti pripetila pomota, na kar kaže dejstvo, da bi bilo Janezu Krstniku potemtakem leta 1633 komaj 15 let, a ga že najdemo vpisanega na logiko, tedaj drugo najvišjo stopnjo graške jezuitske gimnazije.36! Glede na navedeni podatek bi dejansko moral biti starejši, star kakšnih 18 let. Poleg tega je bil že leta 1629 (kot dijak) sprejet v jezuitsko Marijino kongregacijo v Ljubljani, in to sočasno z dvema baronoma Auerspergoma, rojenima v letih 1613 in
1615.362	Napačna starost 32 let na nagrobniku je vsekakor posledica klesarjevega spodrsljaja, ki je zadnjo številko prebral kot dvojko, šlo pa je za petico ali sedmico. Pravilna navedba starosti bi bila torej 35 ali 37 let, kar pomeni, da se je Janez Krstnik rodil leta 1613 ali 1615. Sledila sta mu Janez Sigfrid in Jurij Sigmund, o katerih starosti žal ne govori noben znani vir iz njunega poznejšega življenja. Zgovorna pa sta njuna vpisa v omenjeno knjigo Marijine kongregacije leta 1632, ko jima je bilo vsaj 13 ali 14 let. Sprejeta sta bila hkrati z bratrancem Karlom, polihistorjevim polbratom, ki se ni mogel roditi pred koncem leta
1617.363	in tri mesece za Janezom Ludvikom Schön-lebnom, rojenim 16. novembra 1618.364 Čeprav je njihova sestra Poliksena na rodovnem deblu v IX. knjigi Slave navedena kot zadnja, za tremi brati, se je, kot smo videli, v resnici rodila prva. Podobno je storil jolihistor pri navajanju otrok njenega brata Janeza Krstnika, ko je na prvo mesto uvrstil njegovega edinega sina, čeprav sta bili obe sestri starejši.365
Vsi štirje Adamovi otroci se v virih prvič pojavijo v njegovi zadnji volji, napisani v Zavrhu dobra dva meseca pred smrtjo. Oče jih navaja v enakem zaporedju kot pozneje rodovnik v Slavi - Janez Krstnik, Janez Sigfrid, (Jurij) Sigmund in Poliksena - in svojemu tastu Sigmundu pl. Gusiču posebej naroča, naj poskrbi
361	Andritsch, Die Matrikeln^. Band 2, str. 12: Joannes Bapt. Valv^asor, Provin^c.[ialis\, Carn.[iola\.
362	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 116; o baronih Auerspergih, Janezu Herbardu in Janezu Vajkardu, gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 446, 454. - O jezuitski kongre-gaciji Marije Vnebovzete, ustanovljeni leta 1605, gl. Bizant, Marijine kongregacije, str. 142-144.
363	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 123. - Bratranec Karel Valvasor je bil drugorojenec Jerneja Valvasorja in Marije Elizabete Dornberg, ki sta se poročila kmalu po 7. februarju 1617 (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 7. 2. 1617). Na svet je prišel najprej konec leta 1617, a le če se je rodil z bratom dvojčkom, sicer pa ne prej kot leta 1618.
364	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 122. - O datumu Schönlebnovega rojstva Miklavčič, Schönleben, str. 236.
365	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. - Ni znano, kdaj natanko
sta se rodili hčerki Katarina in Ana Elizabeta, poznamo pa
datum krsta Adama Sigfrida - 18. april 1649, le 14 mesecev
pred očetovo smrtjo (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj,
Matične knjige, R 1643-1653, pag. 223). Da je bila od nje-
ga nesporno starejša sestra Katarina, priča njeno botrovanje {Nobilis Domicella Maria Catharina Faluaforin) na Svibnem 9. aprila 1654 (NŠAL, ŽA Svibno, R 1659-1671, s. p.), o
prvorojenstvu sestre Ane Elizabete, poročene Posarel, pa
navedba starosti 68 let ob smrti 29. aprila 1712 v Ljubljani (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735, pag. 197).
za njihovo izobrazbo. Vse tri še majhne sinove (gar vormindig), ki so si morali biti po starosti zelo blizu, naj bi tast dve leti vzdrževal pri sebi (na gradu Rakovnik pri Mirni), dokler dovolj ne zrastejo, jih nato poslal v jezuitski konvikt v Ljubljano ali Gradec, kjer naj končajo humanistične študije (humaniora), potem pa na študij filozofije in prava k jezuitom v Ingolstadt. Dvorec Zavrh z vso posestjo naj bi medtem do njihove polnoletnosti upravljala zanesljiva oseba pod nadzorom varuha Valvasorjevih otrok.366 Za varuhe svoje zapuščine je imenoval tasta Sigmunda Gusiča, brata Jerneja Valvasorja in prokuratorja kranjskega ograj nega sodišča Burkharda Hizinga. Na dobro razumevanje med bratoma Adamom in Jernejem kaže poleg tega določilo v Adamovi oporoki o zaporedju dedovanja. Če bi Adamovi sinovi pomrli mladi, bi njegovi medijski podložniki (maine Galnekherischen Vnterthan) v župnijah Vače in Čemšenik pripadli sinovom brata Jerneja in nato njihovim moškim potomcem, vendar jih ti ne bi smeli prodati, zastaviti ali drugače odtujiti. Šele če bi njihov rod po moški strani izumrl, bi dobili posest najbližnji dediči Adamove hčerke Poliksene in ko ne bi bilo teh, bi posest postala prosta last dedičev Jer-nejevih moških potomcev. Poliksena je sicer dobila dediščino v denarju ter obleko in nakit pokojne matere. Skrb za te in druge premičnine je Adam do polnoletnosti otrok zaupal svoji tašči Magdaleni Gusič, upravljanje z njimi pa tastu Sigmundu.367
Oporoka Adama Valvasorja, ki je Radics žal ni uporabil,368 ni samo nadvse pomemben vir za spoznavanje družinskih razmer, ampak tudi testatorjevih nazorov in značaja. Glede na že nekaj časa trajajočo telesno šibkost in majhno upanje, da bo še dolgo živel (mainer continuirender leibsschboheitten halber anoh langen lebens khlaine hofnung), je v njej najprej določil svoje zadnje počivališče. Če umre v Zavrhu, naj ga pokopljejo v župnijski cerkvi na Svibnem, pri čemer zapušča cerkvi sto goldinarjev, duhovniki pa naj ga izrecno pokopljejo po katoliškem obredu in z vigi-lijami. Če pa bi se dal odnesti v Ljubljano in bi preminil tam, si je za grob določil svojo kapelo sv. Katarine pri tamkajšnjih jezuitih (bei den Patribus Soc. Jesu in mainer Capell. S. Caterine), ki dobijo tristo goldinarjev. Nekdanji jezuitski gojenec Adam Valvasor je torej tudi v gmotnem pogledu dal prednost cerkvenemu redu svojih učiteljev pred škofijskimi duhovniki
366	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624. - O lastništvu Sigmunda Gusiča nad Rakovnikom gl. op. 278-280.
367	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624.
368	ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XX, V Adam, Valvasorjev stric. - Neutrudni Radics je oporoke članov Valvasorjeve rodbine izsledil šele malo pred letom 1906, ko je pripravljal za tisk svoje najobsežnejše delo o Valvasorju, izdano leta 1910. V njem je objavil oporoko polihistorjeve matere (Radics, Johann Weikhard, str. 49-53), ki se je nahajala v istem fasciklu kot Adamova oporoka. V Radicsevih obsežnih zapiskih o Valvasorjih, ohranjenih v njegovi zapuščini, namreč skoraj povsem pogrešamo citate iz oporok, nasprotno pa najdemo skrbno urejene izpiske in cele prepise zapuščinskih inventarjev, ki jih je v njegovem času, ironija usode, prav tako hranilo deželno sodišče.
2013
svibenske škofije. Kapelo si je uredil še pred letom 1615, saj letopis ljubljanskega kolegija omenjenega leta pravi, da sta si škof (Tomaž Hren) in stiški opat dala postaviti lepše oltarje, kot sta jih v svojih kapelah zgradila gospoda Bernardin Barbo in Adam Valvasor.369 Temu je bilo, ko je njegova kapela že stala, manj kot 25 let. Letopis govori o Adamu še na treh mestih in med drugim potrjuje, da je umrl v Ljubljani, saj so ga resnično pokopali v jezuitski cerkvi. Leta 1621 so jezuiti od svojega provinciala izprosili dovoljenje, da smejo biti v njihovi cerkvi pokopani tako Adam kot njegova soproga in otroci, kolikor jih zdaj ima.370 Iz tega gre upravičeno sklepati, da je bila Sidonija tedaj še živa, njenega pogreba pa letopis, drugače kot Adamovega, ne omenja. Umrla je pred možem, a je bržčas niso pokopali v ljubljanski jezuitski cerkvi, temveč na Svibnem ali kje drugje, morebiti zato ker je preminila pozimi in je bil prenos trupla v Ljubljano otežen. Adamov slovesni pogreb v jezuitski cerkvi navaja letopis proti koncu opisa dogodkov leta 1624 in pri tem poudarja, da je dobil pokojnik dovoljenje zanj »že davno«.37! Naslednje leto je zabeleženo še njegovo volilo jezuitskemu kolegiju v višini 300 goldinarjev.372
Jezuitsko vzgojo je Adam namenil vsem trem sinovom, od katerih ob njegovi smrti očitno niti najstarejši še ni bil v njihovem konviktu, najsi bo v Ljubljani ali v Gradcu. Hčerko Polikseno je z oporoko zaupal vzgoji graških dominikank, pri katerih mora v vsakem primeru ostati, dokler ne postane godna za možitev. Adam je pokazal sploh veliko občutljivost za to, s kom bodo njegovi otroci stopili pred oltar. Če se ne bi poročili primerno stanu in s privolitvijo najbližjih sorodnikov oziroma če »se ne bi primerno vedli«, jih doleti razdedinjenje, če pa bi želeli ostati v samostanih in stopiti v red, lahko z dediščino razpolagajo povsem svobodno. Stric kranjskega polihistorja je za svoje otroke izrecno zahteval katoliško vzgojo (in der Catho-lischen allein sölligmahender religion erzogen werden) in je celo določil, da izgubijo dediščino, če bi kateri zapustil katolištvo ter prestopil v drugo veroizpoved.
Hudo bolni vdovec Adam Valvasor, star komaj kakšnih 32 let, se je seveda dobro zavedal negotove prihodnosti svojih otrok, če zanje pred smrtjo ne bo uredil vsega potrebnega. Oporoki je dodal nekaj prilog, v katerih je natančno popisal lastne obveze in neprimerno večje obveznosti svojih upnikov, sestavil urbar tiste posesti, ki se do polnoletnosti sinov ne sme odtujiti, ter popis skromnih premičnin, ki jih je z Zavrha odnesel s seboj v Ljubljano. Otroci tedaj očitno niso bili več z njim, saj je med obveznostmi navedeno tudi plačilo sestri Sofiji Apfaltrer, pri kateri so bili v oskrbi (in der Khost),373 torej v Motniku. Po
369	Historia annua, str. 76; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 76, v rokopisu pag. 82.
370	Historia annua, str. 87; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 87, v rokopisu pag. 94.
371	Historia annua, str. 101; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 101, v rokopisu pag. 114.
372	Historia annua, str. 103; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 103, v rokopisu pag. 117.
373	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624, priloge: 8. 7. 1624, 15. 7. 1624, 15. 7. 1624, s. d. - S tem postane razumljiv regest nedatiranega pi-
18. juliju 1624, ko je Adam v Zavrhu podpisal in pečatil zadnjo voljo, so skupaj z njim vsekakor naložili tudi njegovo oporoko in vse listine, kajti te so inventurni komisarji dobrega pol leta pozneje popisali v Salitingerjevi hiši v Ljubljani.374 Datum Adamove smrti 29. september 1624 je znan iz sekundarnega vira, iz knjige ljubljanske kongregacije Marije Vnebo-vzete, ki ga je štela med svoje člane in ji je bil »povsem predan« (se /.../ totum dedicat). Iz istega vira izvemo tudi, da je preminil v Ljubljani,375 kar potrjuje podatek o pokopu pri jezuitih,376 skladnem z njegovo zadnjo voljo, kje naj ga pokopljejo, če umre v kranjski prestolnici in ne v domačem Zavrhu.377
Štirje otroci Adama Valvasorja so torej še majhni postali sirote, saj je bila najstarejša Poliksena kvečjemu v trinajstem letu. Najverjetneje jih je prvi dve leti res vzel k sebi na Rakovnik ded Sigmund Gusič, ki mu je Adam naložil skrb za njihovo vzgojo in šolanje. Ko pa je Gusič tretje leto (1627) umrl,378 je v skladu z Adamovo oporoko ostal varuh otrok njegov brat, poli-historjev oče Jernej Valvasor z Medije379 in grad Medija po vsem sodeč nadomestni dom polihistorjevih bratrancev in sestrične.380 Njihovo vzdrževanje ni bilo zastonj, kar je vsekakor eden od razlogov, da se je imenjska renta, še naprej vodena na Adamovo ime, kmalu občutno zmanjšala. Potem ko so ji leta 1625 ob podpisu Jurija Planine, skrbnika v sodnih zadevah (Curator), pripisali od Jernejeve posesti devet goldinarjev, je isti skrbnik dve leti zatem del posesti prodal, tako da se je renta zmanjšala za skoraj 30 goldinarjev, na slabih 59.381
sanja (Sendschreiben) Sofije Apfaltrer »wegen empfangener Khinder Cost« v višini sto goldinarjev, naveden med regesti listin v Adamovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 9/Nr. 30).
374	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624; AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 2-31.
375	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 37. - Datum navajata tudi Witting in Radics (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 145; Radics, Johann Weikhard, str. 348).
376	Historia annua, str. 101; Letopis ljubljanskega kolegija, str. 101, v rokopisu pag. 114.
377	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624.
378	O njegovi smrti leta 1627 je pričala nagrobna plošča (»mrtvaški grb«) v župnijski cerkvi v Šentrupertu (fotografija v: Steklasa, Zgodovina župnije, str. 159; prim. Kidrič, Gusič (Gussich), str. 275), ki je danes ni več (Peskar, Šentrupert na Dolenjskem, str. 27-28).
379	Jernej Valvasor je kot varuh (Gerhab) Adamovih otrok izpričan v pravdi z Janezom Daneso (StLA, I. Ö. Regierung, Copeien 1628-XII-17, 1. 12. 1628).
380	V medijskem urbarju 1635-1642, ki v drugem delu vsebuje
tudi razne zapise Jerneja Valvasorja gospodarske narave, so
denimo vsi trije nečaki (meine drey Vettern der Valuasorn) omenjeni kot navzoči pri sklenitvi nekega dogovora z da-
tumom 21. marec 1636 (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635-1678, 2. del, fol. 7), Janez Sigfrid
pa še kot priča 4. aprila 1637 (prav tam, fol. 86v).
381	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 57.
2013
Študijska pot Adamovih sinov je nato res potekala po pričakovanjih okolice, čeprav je bila nekoliko drugačna od očetovih želja, saj vse tri mladeniče leta 1636 najdemo na univerzi v Padovi,382 potem ko je v graški jezuitski šoli izpričan tri leta prej (1633) samo najstarejši Janez Krstnik.383 In če je varuh spoštoval voljo svojega brata, je bila Adamova hči Poliksena razen prvih dveh let vseskozi do poroke deležna vzgoje graš-kih dominikank. Konec tridesetih let, še preden se je rodil polihistor Janez Vajkard, so vsi štirje kot že od-rastli stopili na samostojno pot. Bratje so si leta 1638 na enake dele razdelili očetovo posest, vendar tako, da se je v imenjski knjigi osamosvojil le Janez Sigfrid, deleža drugih dveh bratov pa sta ostala skupaj.384 Poli-kseno je morda že prejšnje leto, vsekakor pa nedolgo zatem, popeljal pred oltar trikratni vdovec in nesojeni baron Franc Krištof Schwab pl. Lichtenberg.385
Šele po vrnitvi bratov s študija in razdelitvi posesti je Zavrh, novozgrajeni dvorec njihovega očeta, spet dobil vlogo, ki mu jo je namenil Adam: postati rezidenca njegove veje Valvasorjeve rodbine. Potem ko Valvasorji tu poldrugo desetletje niso živeli stalno, ampak kvečjemu občasno, dvorec s posestjo pa je upravljal stric Jernej,386 je Zavrh oživel po poroki najstarejšega sina
382	Po Radicsevih izpiskih iz objav padovanskih univezitetnih matrik, natančneje iz matrike »nemških juristov«, so bili 16. junija 1636 vpisani Janez Krstnik, Janez Sigfrid in Jurij Sigmund, imenovani po Mediji in Zavrhu kot »Valvasor de Gollnegg et Neudorf«, šest let za njimi, 7. oktobra 1642, pa še njihov bratranec Karel, polihistorjev polbrat, naveden kot kranjski deželan z Medije in Gamberka: Valvasor de Gollnegg et Gallenberg provincialis Carnioliae (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II b O rodbini nasplošno). Nobenega Valvasorja ni na objavljenem seznamu kranjskih študentov v Ingolstadtu (Radics, Kranjski dijaki, str. 25-27).
383	Leta 1633 ga najdemo vpisanega na logiko, tedaj drugo najvišjo stopnjo graške jezuitske šole (univerze): Joannes Bapt. Valuasor, Provinc.[ialis], Carn.[iola] (Andritsch, Die Matrikeln. Band2, str. 12).
384	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 58. - K slabim 59 goldinarjem preostale Adamove imenjske rente so medtem (1634) pripisali posest že leta 1623 kupljenega dvorca Wagensbüchel pri Dolah pri Litiji z dobrimi 5 goldinarji, tako da je znašala renta 64 goldinarjev in malo manj kot 21 krajcarjev. Ob delitvi leta 1638 se je Janez Sigfrid odcepil z 21 goldinarji in 27 krajcarji imenjske rente, bratoma Janezu Krstniku in Juriju Sigmundu pa je ostalo še 42 goldinarjev, 54 krajcarjev in pol. - Katere dele očetove posesti je leta 1638 prevzel, je iz izvlečka delilne pogodbe znano le za najstarejšega Janeza Krstnika, ki mu je pripadlo 13 hub, dva oštata, ene kajža ter tretjina gornine in desetine (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Familiaria, Janez Krstnik Valvasor, delilna pogodba 18. 7. 1638). Vse našteto najdemo 14 let prej tudi v urbarju posesti Adama Valvasorja (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624, priloga 8. 7. 1624).
385	Lichtenbergova tretja žena Magdalena, rojena grofica At-tems, je umrla pred 13. julijem 1638, ko govori regest dokumenta o njeni oporočni dediščini, kot živa pa je zadnjič izpričana 8. maja 1637 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4. 3. 1641, pag. 10/Nr. 48, 2/Nr. 4). Prim. ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XXII, Lichtenberg.
386	Dokaz, da je završko posest, ki je ležala tako v okolici Za-vrha kakor blizu Medije, upravljal Jernej Valvasor, predstavlja medijski urbar za obdobje 1635-1642, v katerem je
Janeza Krstnika (* 1613-15, f 1650), poročenega leta 1644 s Sidonijo Regino pl. Barbo (* 1622, f 1708).387 Adamov prvorojeni sin in naslednik si je našel ženo v isti hiši kot pozneje svojo drugo ženo njegov bratranec, polihistorjev polbrat Karel, ki se je oženil z njeno sestro Ano Rozino. Rodovnik v Slavi imenuje obe sestri kot rojeni grofici Barbo,388 vendar do grofovskega naslova v resnici nista bili upravičeni ne ob poroki ne kdaj pozneje. Še več, njun oče Andrej Danijel pl. Barbo (f 1639) ni bil niti baron, ampak so povzdignitev v baronski stan šele pozneje (1651) dosegli njegovi sinovi, slednjič pa sta dva od njih dobila grofovski naslov (1674).389 In tega je Janez Vajkard Valvasor povsem neupravičeno pritaknil soprogama svojega polbrata in bratranca.390 Barbi so bili sicer precej pomembna kranjska plemiška rodbina beneških korenin z »izvornim« gradom Kozljak pri Plominu v kranjski Istri, po katerem so nosili predikat »zu Waxenstein«, in kranjskim deželanstvom od leta 1548. Njene člane srečujemo na odgovornih mestih v upravi in na vojaških funkcijah, medtem ko so se dokaj pozno uveljavili kot zemljiški posestniki.39! V mnogih pogledih so bili v prednosti pred Valvasorji, za katere je priženitev Janeza Krstnika Valvasorja v Barbovo rodbino pomenila tudi afirmacijo Adamove rodbinske veje. Oče Sidonije Regine Andrej Danijel, poročen leta 1619 s Katarino Gall pl. Rudolfseck, je bil praporščak deželne konjenice, prisednik ograjnega sodišča in nazadnje - kar je štelo največ - kranjski stanovski poverjenik.392 Kot ženino doto je priženil dvorec Moravče v Moravški dolini,393 kjer so najverjetneje odraščali tudi njegovi otroci,394
inseriran »urbar za Zavrh z medijskimi imenji« (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635-1678, s. p., Vrbarium Vwer Naidorff sambt denen Gollnegkheri-schen Gülten).
387	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fami-liaria, Janez Krstnik Valvasor, poročni dogovor 31. 1. 1644.
388	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
389	O starših in bratih Karlove žene Ane Rozine (* okoli 1620, f 1702) in žene Janeza Krstnika Sidonije Regine (* 1622, f 1708) gl. Die Wappen des Ad^els, stolpec 189; Witting, Beträge zur Genealogie (1894), str. 143, 145; o starših tudi Radics, Johann Weikhard, str. 344, 348; o stanovskih pov-zdignitvah gl. Frank, Standerhebungen. 1. Band, str. 52; o sorodstvenih razmerjih v rodbini Barbo-Waxenstein pa: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 20, Barbo; Umek, Barbo-Waxenstein, str. 186.
390	Tudi polihistorjev polbrat Karel v oporoki svojo ženo neupravičeno imenuje »rojena grofica«: »ein gebohrne Warbin graffin von Waxenstain« (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-5, 27. 9. 1694).
391	Umek, Barbo-Waxenstein, str. 185-186; Die Wappen des Adels, stolpci 186-196; o deželanstvu: Schiviz von Schi-vizhoffen, Der Adel - Krain, str. 496.
392	Umek, Barbo-Waxenstein, str. 185-186; Die Wappen des Adels, stolpec 189. - V zapuščinskem inventarju ima Andrej Danijel samo najvišji pridobljeni naslov - kranjski stanovski poverjenik (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 8, fasc. V, lit. B-10, 16. 9. 1639, pag. 1). Poverjeniško funkcijo je opravljal zadnji dve leti, v letih 1638 in 1639, ne da bi končal mandat. Po smrti ga je zamenjal polihistorjev oče Jernej Valvasor (Valvasor, Die Ehre IX, str. 88).
393	Smole, Graščine, str. 303. - Kranjska imenjska knjiga imenj Andreja Danijela Barba ne pozna (gl. indeks h knjigi št. 5), pa tudi Valvasor ne pove ničesar o načinu in času prenosa Moravč na rodbino Barbo (Valvasor, Die EhreXI, str. 379).
394	V moravških krstnih maticah ni v tem času krsta nobenega
2013
nato pa je najpozneje leta 1636 postal zastavni imetnik Mosconovega gospostva Kostanjevica.395
Janez Krstnik Valvasor se je s Sidonijo Regino pl. Barbo oženil že po smrti njenega očeta. Poročni dogovor je datiran 31. januarja 1644 v Moravčah, kjer je nevesta živela v Barbovem dvorcu.396 V kratkotrajnem zakonu so se mladima zakoncema rodili vsaj trije otroci, sin in dve hčerki, ki so odrastli in jih navaja tudi Valvasorjevo rodovno deblo v Slavi.397 Kot zadnji (od odrastlih ali sploh vseh) je prišel na svet Adam Sigfrid (1649-1699), edini krščen v Ljubljani, zato poznamo rojstne podatke samo zanj.398 Že dobro leto
Barbovega otroka in le izjemoma najdemo enega od Barbov kot krstne^ga botra: Jurija Maksimilijana 22. avgusta 1632 (NŠAL, ŽA Moravče, Matične knjige, R 1621-1626, R 1632-1635, R 1637-1645). Barbovi^ otroci prav tako niso bili krščeni v Ljubljani (prav tam, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, Rep R 1588-1621, Rep R 16211653). Toda ko je Andrej Danijel leta 1639 v Ljubljani umrl (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635-1657, pag. 44), je bila njegova zapuščina popisana v Moravčah in Ljubljani (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 8, fasc. IV, lit. B-10, 16. 9. 1639).
395	Smole, Graščine, str. 233.
396	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fami-liaria, Janez Krstnik Valvasor, poročni dogovor 31. 1. 1644. - Na ženinovi strani je pod pogodbo prvi podpisan njegov stric Jernej Valvasor, na nevestini pa njena ovdovela mati Katarina. Poročni obred so skoraj brez dvoma opravili v moravški župnijski cerkvi, vendar se poročne matice župnije Moravče začnejo šele leta 1700 (Krampač, Vodnik, str. 68).
397	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
398	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16431653, pag. 223, 18. 4. 1649. - Sodeč po tem, da jo rodovnik Valvasorjev navaja za bratom in pred sestro, bi bila od otrok najstarejša Katarina, ki je poleg tega prvič izpričana kot krstna botra že 9. aprila 1654, in sicer z dvojnim imenom, kot »Nobilis Domicella Maria Catharina Faluaforin« (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1653-1658, s. p.). Ana Elizabeta je začela botrovati šele 6. marca 1659 (prav tam, R 1659-1671, s. p.), vendar imamo zanjo podatek o starosti 68 let, ko je 29. aprila 1712 umrla (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735, pag. 197, 29. 4. 1712). Potemtakem se je rodila že leta 1644, kar je glede na poroko njenih staršev v začetku istega leta povsem mogoče (gl. op. 387). Navsezadnje bi bili lahko z Marijo Katarino tudi dvojčici. Postavlja se vprašanje, kako je Adam Sigfrid lahko izpričan kot krstni boter že 28. novembra 1655 (prav tam), saj mu je bilo tedaj komaj šest let in pol. Vendar pa nihče v drug v sorodstvu ni mogel biti »Generosus Dnus Adamus Seyfdridt Vallafor«, razen če ne gre za pomoto in se za imenom Adam Sigfrid ne skriva Franc Adam iz Jernejeve rodbinske veje. Janez Sigfrid, stric Adama Sigfrida s podobnim imenom, je bil takrat že vsaj nekaj mesecev pokojni (gl. op. 417; gl. tudi Golec, Lažni Valvasor, str. 13). Tako rekoč izključena je možnost, da bi bila dva Adama Sigfrida - brata, pri čemer bi tisti, krščen leta 1649, zgodaj umrl, drugi s povsem enakim imenom (?!) pa bi bil starejši in torej tisti, ki je odrastel. Med njima sicer ne bi smelo biti prav veliko starostne razlike, saj je bil Adam Sigfrid leta 1666 vpisanna logiko v Salzburgu (Redlich (izd.), Die Matrikel, str. 93). Čas rojstva Adama Sigfrida, april 1649, se popolnoma ujema s podatkom ob poravnavi za očetovo dediščino 21. novembra 1672, da je »zdaj postal polnoleten« (nunmehr Vogtbahr wordenen Sohn) (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 16. 11. 1699, pag. 13/Nr. 5). Po novem varuškem redu Leopolda I. za Štajersko - in na Kranjskem ni moglo biti drugače - je namreč polnoletnost veljala za moške od dopolnjenega 22. leta starosti (Dolenc, Pravna zgodovina, str. 303).
zatem, 10. junija 1650, je oče Janez Krstnik umrl, star komaj kakšnih 35 ali 37 let, in najbrž kot prvi član rodbine našel zadnje počivališče v medijski grajski kapeli.399 Z družino je živel v završkem dvorcu,400 kjer je bila v celoti popisana tudi njegova zapuščina, prej skromna kot razkošna, kajti v inventarju ni navedene nobene gotovine, srebrnine in drugih dragoce-nosti.40! Pozornost pritegne množina listin, skupaj 128, ki deloma segajo še v Hieronimov čas,402 in knjižnica s 16 naslovi v štirih jezikih (latinskem, nemškem, italijanskem in španskem) pretežno pravne vsebine, saj je imel Janez Krstnik pravniško izobrazbo iz Padove, sicer pa najdemo tudi dela teološke, filozofske, zgodovinske in geografske narave.403
Vdova Sidonija Regina je nato živela še skoraj 58 let (f 1708).404 Od obeh hčerk je poročila le Ano Elizabeto, ki je leta 1668 stopila v zakon z mrzlim bratrancem Janezom Herbardom Posarelom (* 1635, f 1684), vnukom Lukrecije Valvasor, zelo zgodaj umrle starejše sestre svojega deda Adama Valvasorja,405 katere družino bomo spoznali v nadaljevanju. Kot Posarelova vdova je Ana Elizabeta označena na Valvasorjevem rodovnem deblu v Slavi (1689),406 umrla pa je leta 1712 v Ljubljani, po navedbi v mrliški matici stara 68 let (roj. 1644).407 Njeno neporočeno sestro Katarino navaja omenjeni rodovnik kot že pokojno, potem ko je kot živa nazadnje izpričana leta 1672.408 Edini (odrastli) sin Adam Sigfrid Valvasor
399	Vsebino napisa in fotografijo nagrobnika na zunanji stene medijske grajske kapele gl. v: Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 107-108.
400	O bivanju Janeza Krstnika v završkem dvoru priča poleg popisa celotne zapuščine v Zavrhu več drugih dejstev. V Ljubljani, kjer je bil 18. aprila 1649 krščen sin Adam Sigfrid (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643-1653, pag. 223), pogrešamo krsta obeh hčerk, ki so ju, kot morda krst še katerega otroka, očitno vpisali v danes izgubljeno krstno matico župnije Svibno. Poleg tega je Janez Krstnik v letih 1646-1648 vzdrževal v Zavrhu kot sacelana in vzgojitelja svojih otrok duhovnika Tomaža SoUerja,^ prej in potem škofijskega duhovnika na Svibnem (NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 52/9, pag. 48, med 4. in 6. 11. 1652). V Zavrhu sta bili v tem času, 27. maja 1647 in 16. junija 1648, datirani dve listini, ki ju poznamo iz regestov v pokojnikovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 11/Nr. 57, 12/Nr. 58), malo pozneje, 2. januarja 1650, pa še ohranjena poravnalna pogodba med Janezom Krstnikom in njegovim mlajšim bratom Janezom Sigfridom (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Familiaria, Janez Krstnik Valvasor, poravnalna pogodba 22. 1. 1650).
401	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650.
402	Prav tam, pag. 3-19.
403	Prav tam, pag. 20-21.
404	Pokopali so jo na Mediji 30. maja 1708 (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, M 1687-1723).
405	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109; NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1651-1682, s. p., 5. 8. 1668). -O Posarelu bo govor pri obravnavi družine njegove babice Lukrecije Posarel, rojene Valvasor.
406	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
407	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735, pag. 197, 29. 4. 1712.
408	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. - Bržčas Katarina ni bila
sposobna za samostojno življenje. Ob poravnavi za dedišči-
no, sklenjeni 21. novembra 1672, jo je kot varuhinja (als
2013
(* 1649, f 1699), od 1667 baron, hkrati edini na Kranjskem živeči vnuk Adama Valvasorja, se je leta 1673 poročil z Marijo Ano baronico Moscon,409 sicer pa ne v poslovnem ne v javnem življenju ni bil kakšna zelo opazna osebnost. V skladu s pričakovanji in glede na svojo izobrazbo - študiral je v Salzburgu410 - je postal prisednik ograjnega sodišča, kar je v Slavi poudaril tudi Janez Vajkard. Ko je pri petdesetih umrl, so v njegovi zapuščini popisali blizu 50 knjižnih naslovov, na prvem mestu Slavo vojvodine Kranjske.411 Zadnje desetletje in pol je bil lastnik Medije, kar je leta 1683 postal tako, da jo je zamenjal za Zavrh. Dotlej je bila Medija v posesti vdove njegovega mrzlega strica, poli-historjevega brata Janeza Herbarda (f 1681).412 Adam Sigfrid se je tako z družino ustalil na »izvornem gradu« kranjskih Valvasorjev,413 ki ga je sedemdeset let prej prav kratko obdobje že posedoval njegov ded Adam.
Adamov drugi sin Janez Sigfrid (* ok. 1617, f 1650 -1655) ki je po razdelitvi očetove posesti prvi vsaj uradno začel na svojem, je tako kot Janez Krstnik umrl zgodaj. Poleg tega se ni nikoli poročil414 in je pustil o sebi razmeroma malo poročil. Po imenjski knjigi je hitro odprodal tretjino podedovane posesti,415 sicer pa se je zadrževal v Zavrhu ali nekje v bližini, saj je po besedah poravnalne pogodbe iz leta 1650 namesto brata Janeza Krstnika urejal njegove transporte pro-
Nothgerhabin oder Vertretterin) še vedno zastopala mati, čeprav je bila »gospodična Katarina« starejša od brata Adama Sigfrida (gl. op. 398), o katerem regest poravnalne pogodbe pravi, da je postal polnoleten (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 16. 11. 1699, pag. 13/Nr. 5). Pomenljivo je dejstvo, da Katarina za razliko od brata in sestre leta 1667 ni bila povzdignjena v baronski stan (Frank, Standeserhebungen. 5. Band, str. 54).
409	Poročila sta se 30. januarja 1673 v Mengšu, v nevestini domači župniji (NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, P 1669-1702, s. p.). Nevesta je bila doma z gradu Jablje pri Trzinu, kjer se je najverjetneje tudi rodila, in sicer med letoma 1650 in 1655, ko v vrsti krstnih matic mengeške župnije zija vrzel (prim. prejšnjo in poznejšo krstno matico: prav tam, R 1643-1650, R 1655-1668). Dne 7. novembra 1655 je bila krščena njena sestra Eva Maksimila, starša pa sta bila Janez Krstnik baron Moscon in Marija Sidonija, rojena pl. Rasp (prim. Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 145).
410	Adama Sigfrida Valvasorja srečamo leta 1666 kot študenta v Salzburgu na študijski stopnji logika (Redlich (izd.), Die Matrikel, str. 93).
411	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 16. 11. 1699, pag. 43-52.
412	ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 4, Dominicalia, Akti o imenju Marije Salome Schwab v vaški in šmartinski fari, 13. 1. 1683. Prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 165, 399; Smole, Graščine, str. 286, 562.
413	Prvo pričevanje o njegovem bivanju na gradu je rojstvo dvojčkov, krščenih 10. maja 1683 (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1673-1689, s. p.).
414	Valvasorjevo rodovno deblo v Slavi ga navaja kot pokojnega in brez žene (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109).
415	Dobrih 64 funtov imenjske rente pokojnega očeta Adama so si bratje leta 1638 razdelili na tri enake dele. Od skupnega imenja so tretjino, približno 21 goldinarjev in pol, prepisali na Janeza Sifgfrida, po enem pripisu in dveh odpisih pa je ta še istega leta pristal na nekaj manj kot 15 goldinarjih (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619-1661), fol. 58, 59).
vianta.416 Kot živ je zadnjič izpričan prav v omenjeni pogodbi. Poznejši regest pogodbe med njegovi dediči priča, da je umrl najpozneje avgusta 1655,417 torej še pred štiridesetim letom starosti. Njegov okrnjeni delež završke posesti so si tedaj razdelili na dve polovici: prvo je dobil brat Jurij Sigmund, drugo pa dediči že pokojnega najstarejšega brata Janeza Krstnika.418
O tretjem Adamovem sinu Juriju Sigmundu (* ok. 1618, f 1686-89) je njegov bratranec Janez Vajkard zapisal, da je bil nekaj časa lastnik dvorca Klevišče pri Polšniku,419 na rodovniku v IX. knjigi Slave pa je poleg križca, zaznambe za pokojne, lakonsko navedel, da »se je iz dežele izselil« (aus dem Lande gezogen).420 Njegovo ženo in otroke je kranjski polihistor premišljeno zamolčal, potem ko se je že vnaprej opravičil, da potomcev izseljenih Valvasorjev ne navaja, ker za vse ne ve.421 Dejansko je Janez Vajkard dobro poznal usodo svojega generacijo starejšega bratranca Jurija Sigmunda, na čigar račun je v otroštvu in mladosti slišal veliko kritik. Pri svojih šestnajstih letih, leta 1657, pa se je tudi povsem zavedal razsežnosti sorod-nikove »izključitve« iz rodbine. Jurij Sigmud, ki mu je rodna Kranjska odrekla gostoljubje, je deloma tudi po sili razmer živel v vsaj petih deželah: Kranjski, Koroški, Štajerski, na Beneškem in Hrvaškem. Po študiju v Padovi (1636), kjer se je mudil z obema bratoma,422 je v začetku štiridesetih let spet potoval po Italiji,423 nato pa se je ustalil doma na Kranjskem. Starejši brat Janez Krstnik, završki graščak, mu je njegovo tretjino podedovane očetove dediščine izplačal v denarju, s katerim je Jurij Sigmund leta 1645 kupil manjšo posest z dvorcem Klevišče pri Polšniku, kakšni dve uri severozahodno od Zavrha, kjer je tudi prebival. Poleg tega je nedaleč stran, v okolici Svibnega, začel kopati svinčevo rudo, in sicer skupaj s polihistorjevim krstnim botrom Konradom Ruessom baronom Ruessenstei-nom. Njegov življenjski slog je močno vznemiril širši Valvasojev rod, s katerim je prišel Jurij Sigmund v navzkrižje, potem ko se je oženil z nekim kmečkim dekletom neznanega imena. Valvasorji so zanj pri deželnih stanovih že leta 1651 zahtevali kazen, po šestih letih (1657) pa so mu ti resnično odvzeli kranjsko de-
416	ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Fami-liaria, Janez Krstnik Valvasor, poravnalna pogodba 22. 1. 1650. - Pred tem je leta 1648 na Mediji sklenil neko menjalno pogodbo (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 13/Nr. 72).
417	O njegovih dedičih govori regest pogodbe med sorodniki z dne 21. avgusta 1655 v zapuščinskem inventarju nečaka Adama Sigfrida (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 24. 10. 1699, pag. 40-41/Nr. 69).
418	Natančneje o tem: Golec, Lažni Valvasor, str. 11, 15.
419	Valvasor, Di^e Ehre XI, str. 305.
420	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
421	Prav tam, str. 108.
422	Gl. op. 330.
423	Dne 4. maja 1640 je v Ljubljani izdal zadolžnico Marku Petschacherju ml. za posojenih 150 srebrnih kron, »welihe er mir, zu meiner rais in Italia trailihen firgestrekt hat«; posojilo naj bi z obrestmi vrnil v treh letih, zanj pa je kot hipoteko zastavil svoj dedni delež, ki ga je imel pri bratu Janezu Krstniku (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Familiaria, Jurij Sigmund Valvasor, zadolžnica 4. 5. 1640).
2013
Dvorec Kleviščepo Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679 (Topographia, št. 110).
želanstvo in izbrisali njegovo ime iz matrike plemičev in deželanov. »Izobčeni« član rodbine je že pred tem zapustil deželo in prodal svojo posest, približno 10 goldinarjev in pol imenjske rente, sestavljene iz Kle-višča in dediščine po bratu Janezu Sigfridu. Zatem se je nekaj časa zadrževal na posesti grofov Zrinskih, bolj verjetno na Hrvaškem kakor v Medžimurju (1661), in nato približno dve desetletji kot preizkuševalec rud na Koroškem, pri uradu koroškega višjega rudarskega sodnika (vsaj od 1668). O njegovi družini je znanega le malo. Žena je zadnjič omenjena leta 1661, ko je Jurij Sigmund tudi zadnjikrat izpričan na Kranjskem. V ženinem spremstvu je prišel na Polšnik poravnavat neke račune s tamkajšnjim župnikom, kar se je sprevrglo v incident z neznanim epilogom. Hči Barbara je bila že leta 1650 pokopana v polšniški župnijski cerkvi, sin Gregor Ferdinand, prav tako rojen še na Kranjskem in verjetno nekaj mlajši od sestre, pa se je pozneje naselil v Gradcu, se tam najprej preživljal kot lakaj, nato kot starinar in nazadnje, od leta 1683, več desetletij kot deželnostanovski puškarski mojster, kar mu je uspelo postati zaradi neizmerne vztrajnosti. Oče Jurij Sigmund, polihistorjev »izobčeni« bratranec, je kot živ zadnjič omenjen 8. maja 1685, ko je že zapustil službo rudarskega strokovnjaka in je brez uspeha prosil za nekakšno pokojnino. Kmalu zatem je umrl, enkrat med letoma 1686 in 1689, star okrog 70 let. Po poznejšem pričevanju omenjenega sina^ so ga pokopali v Deutschlandsbergu pri Lipnici na Štajerskem, kjer je očitno preživel zadnje kratko obdobje svojega življenja. Kot že Jurij Sigmund je bil tudi njegov sin Gregor Ferdinand (t 1726 v Gradcu) prisiljen opustiti plemiški način življenja in se preživljati z znanjem in delom lastnih rok. Imel je številno družino, iz dveh zakonov dvanajst otrok, a se njegov rod v Gradcu vsaj po moški strani ni nadaljeval.424
Edina hči Adama Valvasorja Poliksena (* ok. 1612, t 1647) se ob svoji drugi poroki leta 1643 prvič razkrije s polnim imenom Poliksena Elizabeta, in to tako v poročnem dogovoru kot v ljubljanski poročni matici.425 Omožena je bila torej dvakrat, prvič s človekom, čigar plemiške korenine so v deželi segale precej globoko, baronstvo pa se mu je za las izmaknilo, in drugič z meščanskim povzpetnikom, ki je šele po poroki z njo postal deželan in plemič, nekaj let pred smrtjo pa mu je uspelo pridobiti celo baronski naslov. Obe Poliksenini poroki sta bili plod bolj ali manj spretne rodbinske politike, na čelu katere je stal polihistorjev oče Jernej kot varuh nedoletnih otrok pokojnega brata. Janez Vajkard je bil slabo poučen o Po-likseninem prvem soprogu Francu Krištofu Schwabu pl. Lichtenbergu, saj ni poznal niti njegovega imena. Na rodovnem deblu svoje rodbine ga je namreč označil zgolj kot »Freyherrn N. von Lichtenberg«426 in mu torej pritaknil baronski naziv, ki je bil v resnici sporen. Sredi tridesetih let sta namreč brata Franc Krištof Schwab pl. Lichtenberg s Strmola in Franc s Tuštanja prosila cesarja Ferdinanda II. za podelitev baronstva, a z le delnim uspehom. Kmalu zatem preminuli cesar naj bi v začetku leta 1637 na državnem zboru njuni prošnji sicer ustno ugodil, ni pa temu sledila izstavitev potrditvene listine, ker naj bi novemu cesarju Ferdinandu III. prišlo na uho, da so bili Schwabi pl. Lich-tenbergi, zlasti njihove ženske predstavnice, še do nedavna neomajno protestantska rodbina. Baronsko diplomo jim je tako šele slabega četrt stoletja pozneje,
424 Življenjsko zgodbo Jurija Sigmunda sem pred kratkim natančno obravnaval v: Golec, Lažni Valvasor, str. 8-20. Zapis o odvzemu kranjskega deželanstva in izbrisu iz matrike
plemičev je bil naknadno odkrit še v sejnih zapisnikih deželnih stanov; vsebina je identična, le datum je nekoliko poznejši: 4. avgust in ne 3. april 1657 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 888, fasc. 15, sejni zapisniki 16221633, fol. 70v; šk. 892, fasc. 18, sejni zapisniki 1646-1660, fol. 557v).
425	ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1863, 1643 VII. 5., s. l.; NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16321651, pag. 98.
426	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
2013
11. marca 1660, izdal Leopold I., vendar je z njo priznal povzdignit ev Ferdinanda II. z dne 5. januarja 1637 ter prosilcem dovolil, da lahko izpustijo prvi del priimka in se odtlej imenujejo »baroni Lichtenberg, gospodje na Tuštanju, Ortneku in Otenštajnu«. Soprog Poliksene Valvasor Franc Krištof torej za življenja ni bil priznan kot baron in se tako tudi ni na-slavljal.427 Za barona Lichtenberga ga je naredil Janez Vajkard, ki ni imel pomislekov, ko je bilo treba v lastni rodbini koga za kakšno stopnjo povzdigniti.
Schwabov rod je bil na Kranjskem sicer trdno zakoreninjen, povezan z »izvornim gradom« oziroma dvorcem Tuštanj pri Moravčah. Deželanstvo je imel že od leta 1515, drugi del naslova pa je od srede 16. stoletja neuradno in od leta 1575 tudi uradno nosil po starodavnem rodu vitezov Lichtenbergov, v katerega je vstopil s poroko.428 Soprog Poliksene Valvasor Franc Krištof Schwab pl. Lichtenberg se je kot sin Franca Krištofa st. in Neže pl. Sauer rodil okoli leta 1595,429 najverjetneje na Lihtenberku pri Bogenšperku, v očetovem gradu,430 ki ga je sam leta 1630 prodal,431 veliko pozneje pa je stari grad že kot razvalina postal last Janeza Vajkarda Valvasorja (1672).432 Franc Kri-
427	Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 180. - Baronska diploma je bila izdana na prošnjo Franca ter njegovih (mrzlih) bratrancev (Vettern), bratov Janeza Jurija in Franca Bernarda (ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 64, 11. 3. 1660). Franc je v njej izrecno naveden kot sin kranjskega stražmojstra Franca Krištofa in je bil torej tisti njegov edini sin, čigar imena L. Slana ni poznala in je zanj na rodovniku )ustila prazen prostor (Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, Preglednica I med str. 188 in 189).
428	Prav tam, str. 172-175.
429	Prav tam, str. 176 in Preglednica I med str. 188 in 189.
430	Pri dosedanjih obravnavah rodbine Schwab pl. Lichtenberg in gradu Lihtenberk je ostalo prezrto, da so zapuščinski inventar Franca Krištofa st. leta 1607 sestavili na Lihtenberku (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 97, fasc. XXXXI, lit. S-5, 31. 7. 1607). Varuh njegovih dveh otrok je postal njegov polbrat Martin Bertold, ki je prav tako živel na Lihtenberku, tam pa se je leta 1626 omožila tudi Suzana Felicita, hči Franca Krištofa st. in sestra Franca Krištofa ml. (Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 176).
431	M. Smole (Graščine, str. 259) je na podlagi regesta v zapuščinskem inventarju Franca Alberta barona Kheysella, ki je Lihtenberk leta 1672 prodal Janezu Vajkardu Valvasorju, napačno sklepala, da je imel grad do leta 1629 Janez Danijel pl. Wernegk, ki naj bi ga tedaj prodal Francu Krištofu pl. Schwabu (Lichtenbergu), ta pa naslednje leto Juriju baronu (dejansko le pl.) Kheyselu. V resnici Franc Krištof ni bil samo prehodni lastnik, ampak dedič očetovega gradu. V re-gestih obeh kupoprodajnih dogovorov je naveden na prvem mestu, torej kot prodajalec (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 50, fasc. XXVI, lit. K-42/I, 25. 8. 1674, pag. 41-42/Nr. 112). Do uresničitve prve prodaje namreč ni prišlo, ampak le do druge. Tako so Lihtenberk z imenjsko rento dobrih 36 goldinarjev v imenjski knjigi leta 1635 prepisali na Kheysela (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 100). Smoletova, ki ni uporabljala imenjske knjige, ni vedela za prejšnjega lastnika Franca Krištofa Schwaba pl. Lichtenberga st. (t 1607), zato jo je regest o dvojni kupoprodaji v letih 1629 in 1630 tem laže zavedel. Valvasor sicer pravi, da so gospodje Schwabi dobili grad s poroko (ne torej s prodajo), česar časovno ne opredeljuje, in da je pred približno 50 leti (torej okoli 1639) z nakupom prešel na Jurija Kheysela, ki ga je podrl (Valvasor, Die Ehre XI, str. 338).
432	Valvasor, Die Ehre XI, str. 339; prim. Smole, Graščine, str. 259.
štof je bil torej približno 17 let starejši od svoje četrte in zadnje žene, Valvasorjeve sestrične Poliksene, in tako po letih neprimerno bliže njenemu pokojnemu očetu ter zlasti stricu Jerneju Valvasorju, ki je imel pri poroki odločilno besedo kot varuh svojih nečakov. Zaradi protestantske usmerjenosti glavnine rodbine Schwab pl. Lichtenberg bi utegnil imeti Poliksenin že dolgo rajni oče Adam Valvasor nekaj pomislekov glede hčerkine poroke, a medtem so se časi spremenili. Poleg tega je bil že oče Franca Krištofa katoličan, v svoji bližnji in daljni rodbini kot tak sicer povsem osamljen.433 Ko se je protestantizmu zvesti del rodbine leta 1628 odločil za izselitev iz Kranjske in habsburških dežel, za Franca Krištofa ni bilo dileme.434 Še preden je prodal domači Lihtenberk (1630), je s prodajo prešel v tuje roke njegov prav tako podedovani dvorec Wagensbüchel blizu Valvasorjevega Zavrha, ki ga je od kupca že istega leta 1623 kupil prav Adam Valvasor.435 Po izgubi Lihtenberka je Franc Krištof kupil in čez štiri leta spet prodal dvorec Šinkov turn pri Mengšu (1630-1634),436 ter se slednjič ustalil kot gospodar Strmola pri Cerkljah na Gorenjskem, kupljenega leta 1634.437 Tedaj je bil poročen že tretjič, a ga je tudi v tem zakonu spremljala smola. V poldrugem desetletju so mu namreč druga za drugo pomrle vse tri žene,438 tretja med sredo leta 1637 in sredo 1638.439 Tako bi se s Polikseno Valvasor lahko najprej poročil v drugi polovici leta 1637 in najpozneje leta 1640, leto pred svojo smrtjo, vendar ni o poroki znanega nič določnega.440 Polikseni je bilo (že) okoli 26 let, ko je postala Schwabova četrta soproga in mačeha
433	Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 176. - Prim. tudi Slana, Grad Strmol, str. 168-169 (tu se je avtorica pri rojstnih podatkih Franca Krištofa opirala na Lazarinijevo genealoško zbirko, zato se razlikujejo od njenih poznejših ugotovitev).
434	Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 178; ista, Grad Str-mol, str. 168.
435	O obeh prodajah: ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 21-22/Nr. 79. - Prva prodaja in zmanjšanje imenjske rente, vseskozi vodene na ime dedičev Franca Krištofa st., sta v kranjski imenjski knjigi zabeležena šele leta 1634 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1661), fol. 96).
436	Smole, Graščine, str. 481. - Prenos lastništva v kranjski imenjski knjigi pogrešamo (prim. abecedni seznam h knjigi št. 5). - Franc Krištof se je medtem nekaj časa zadrževal v dvorcu Volčji potok pri Mengšu, kjer je v letih 1629 in 1630 datiral dve pismi (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 154, Gallenberg, Korespondenca, pag. 258, 264).
437	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4. 3. 1641, pag. 8/Nr. 35. - Prim. Smole, Gr aščine, str. 468; Slana, Grad Strmol, str. 167. - Prenos lastništva v kranjski imenjski knjigi ni naveden (prim. abecedni seznam h knjigi št. 5).
438	Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 176 in Preglednica I med str. 188 in 189; ista, Grad Strmol, str. 168.
439	Magdalena, rojena baronica Attems, je kot živa zadnjič izpričana ob izdaji pobotnice, datirane 8. maja 1637 na Jami, regest dokumenta z dne 13. julija 1638 pa govori že o njeni oporočni dediščini (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4. 3. 1641, pag. 10/Nr. 48, 2/Nr. 4).
440	Poročne pogodbe v moževem zapuščinskem inventarju ni, vpisa poroke pa tudi ne v poročnih maticah župnij Ljub-ljana-Sv. Nikolaj in Cerklje na Gorenjskem (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1632-1651; ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, P 1630-1655).
2013
njegovim trem mladoletnim otrokom.441 Kot vse kaže, zakonca nista stalno živela na Strmolu, saj v krstni matici župnije Cerklje ni krsta njune edine hčerke Katarine Sidonije (roj. okoli 1640),442 možev zapuščinski inventar iz leta 1641 pa na tem gradu ne navaja sploh nobene zapuščine.443 Ugotovitev daje slutiti, da je nastal za strmolsko zapuščino poseben inventar, toda na drugi strani glede na obsežen popis predmetov vključno z listinami ni dvoma, da je bil pravi dom Franca Krištofa in Poliksene dvorec Jama (Grubenbrunn) v Zgornji Šiški nad Ljubljano; le nekaj malega pokojnikovih premičnin so popisali v Vrenčonovi hiši v Ljubljani.444 Jama je bila bodisi v njegovi lasti bodisi v zakupu in to vsaj od leta 1637, ko je njegova tretja žena tam sklepala pravne posle.445 Edino hčerko iz zakona s Polikseno Valvasor so potemtakem krstili v Šentvidu nad Ljubljano, krst pa je bil vpisan v tamkajšnjo že dolgo izgubljeno krstno matično knjigo.446 Schwab pl. Lichtenberg morda niti ni dočakal hčerkinega rojstva, saj je umrl nedolgo pred 4. marcem, 1641, ko so popisali njegovo zapuščino.447 Potem ko ga leta 1630 srečamo v funkciji deželnega straž-mojstra,448 je bil ob smrti praporščak deželne konjenice.449 Zadnje počivališče naj bi imel v Cerkljah, še pred tem pa je za varuha otrok določil daljnega bratranca Leopolda pl. Raumschüssla, ki ga bomo še srečali kot očima polihistorjeve matere Ane Marije Rauber. V letu, ko se je Poliksena vnovič omožila, leta 1643, je omenjeni varuh Strmol prodal, in sicer poli-historjevemu krstnemu botru in vnetemu naravoslovcu
441	O Schwabovih ženah in otrocih: Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 176 in Preglednica I med str. 188 in 189; prim. tudi ista, Grad Strmol, str. 168-169.
442	Prim. NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R1635-1643.
443	Maja 1637 (brez navedbe dneva), še pred poroko s Po-likseno, je Franc Krištof sicer na Strmolu datiral pismo (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 154, Gallenberg, Korespondenca, pag. 266).
444	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4. 3. 1641.
445	Na Jami sta datirani dve pogodbi, ki ju je 3. in 8. maja 1637 podpisala njegova tretja žena Magdalena, rojena baronica Attems (prav tam, pag. 7/Nr. 31, 10/Nr. 48). V njegovem zapuščinskem inventarju sicer ni ne kupoprodajne ne zakupne pogodbe za ta dvorec, zgovorno pa je dejstvo, da prav za ta čas ni znano, čigav je bil. Po Valvasorju ga je »nekoč« imel kranjski deželni vicedom Oktavij grof Panizol (Valvasor, Die Ehre XI, str. 291), leta 1642 pa ga je Emilija pl. Raumschüssl, rojena Panizol, prodala Volfgangu Markoviču (Smole, Graščine, str. 200). Prav omenjeni Raumschüsslovi in Magdaleni Schwab pl. Lichtenberg je Karel Panizol 3. maja 1637 izdal na Jami pobotnico za 3.000 goldinarjev, v istem dvorcu pa sta ženski pet dni pozneje sklenili neko pogodbo neznane vsebine (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4. 3. 1641, pag. 10/Nr. 48, 7/Nr. 31). Tudi v kranjski imenjski knjigi Jama ni dokumentirana v rokah Franca Krištofa (prim. abecedni seznam h knjigi št. 5).
446	Šentviške krstne matice se začenjajo leta 1662, poročne 1710 in mrliške šele 1754 (Krampač, Vodnik, str. 60).
447	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4. 3. 1641.
448	Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 176.
449	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 98, fasc. XXXXI, lit. S-15, 4.
3. 1641, pag. 1.
Konradu Ruesu baronu Ruessensteinu.450 Poliksena Valvasor je bila tako dvakrat posredno povezana s svojim bratrancem Janezom Vajkardom, ki se je tedaj, ko je ona že ovdovela, šele rodil. Mogoče pa je govoriti še o tretji povezavi, in sicer med polihistorjem in Polikseninim prvim možem, saj sta bila vsak v svojem času lastnika Lihtenberka tik zraven Bogenšperka.
Če so Polikseni kot ne več rosni mladenki našli moža, kar nekaj starejšega od nje, a skorajda barona, se je kot mlada vdova in mati hčerkice morala v drugo zadovoljiti s precej manj »žlahtnim« soprogom, sicer prav tako petičnim vdovcem, vendar tedaj še brez plemiškega naslova in lastnega grajskega domovanja. Karel Witz se v poročnem dogovoru 5. julija 1643, datiranem prav na dan poroke v ljubljanski stolnici, naslavlja po skromni posesti svojega očeta, dvorcu Glince pri Ljubljani, kot »Wiz zu Khleiniz«, sicer pa je bil višji rudarski sodnik na Kranjskem in Goriškem ter zakupnik gospostva Fužine.451 Witz, manj starejši od Poliksene kakor njen prvi mož, le kakšnih pet do deset let, se je rodil v začetku 17. stoletja (med 1602 in 1607) v ljubljanski meščanski družini, ki je bila konec 16. stoletja še potrjeno protestantska.452 Glince, nastale na mestu kmetije z mlinom in podložne ljubljanski križniški komendi, je po letu 1608 sezidal njegov oče, trgovec Marko Witz, poznejši notranji mestni svetnik in večkratni župan Ljubljane, v vseh pogledih ambiciozen mož. Vsi Markovi otroci so se namreč poročili s plemiči in plemkinjami, Karel, zet Adama Valvasorja, celo z dvema. Prav Karel, dobra tri desetletja višji rudarski sodnik (1636-1667), si je nakopičil tudi največje premoženje in umrl kot baron.453 Pred
450	Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 176; ista, Grad Strmol, str. 168-169; Smole, Graščine, str. 468. - V kranjski imenjski knjigi so strmolsko imenje pripisali Konradu Ru-essu baronu Ruessensteinu naslednje leto 1644, in sicer s precej skromno imenjsko rento okoli 14 goldinarjev in pol (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 36).
451	ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1863, 1643 VII. 5., s. l.; NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16321651, pag. 98. - V poročnem dogovoru je izpuščen kraj, sicer pa je določeno, da ostane dogovor v veljavi do sestave pravega poročnega pisma. Imena podpisnikov pričajo, kdo je v Polikseninem sorodstvu kaj veljal. Na njeni strani so namreč podpisani stric Andrej Gusič, tetin mož Nikolaj Tadjolovič, oba sorodnika po materini strani, ter brat Janez Sigfrid Valvasor in Janez Jurij Posarel, bratranec po Valvasorjevi strani.
452	Čas rojstva je določen glede na naslednje ugotovitve: 1) Med letoma 1602 in 1607 je v krstnih maticah ljubljanske stolne župnije vrzel (Krampač, Vodnik, str. 56); 2) otroci Karlovega očeta Marka so bili krščeni v letih 1600 in 16101622 (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične Knjige Rep R 1588-1621, Rep R 1621-1653); 3) Karel in Marko Witz s Kranjske, ki ju ni med znanimi krščenci, sta leta 1618 izpričana na ljubljanski jezuitski gimnaziji (Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 161). - O rodbini Witz natančno: Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 142-153.
453	O rodbini Witz in Glincah: Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 142-153. - O nastanku Glinc iz kmetije z mlinom, ki jo je Marko Witz kupil leta 1608, gl. prav tam, str. 145. Iz kranjske imenjske knjige sama pridobitev posesti ni razvidna, saj je šlo za podložniško zemljišče. Imenje Marka Witza z dobrimi 14 goldinarji so v knjigo vpisali šele leta 1651, ko se mu je pridružila nova pridobitev (ARS, AS
2013
Polikseno Valvasor je imel za ženo Elizabeto Posarel, s katero je stopil pred oltar 13. februarja 1630 v Ljubljani.454 Bila je hči Matije Posarela, prvič poročenega s Poliksenino teto Lukrecijo Valvasor,455 kar pomeni, da se je Witz oženil z mladenkama, ki sta imeli skupne sorodnike. Elizabetin polbrat Janez Jurij Posarel je bil namreč bratranec Poliksene Valvasor, njeni poroki z Witzem pa so botrovali ohranjeni stiki med družinama Valvasor in Posarel, o katerih bomo še govorili. Poroka s Polikseno Valvasor je bila za Karla Witza samo še ena odskočna deska za strm družbeni vzpon. Ambiciozni mož je namreč kranjske deželne stanove kmalu zatem zaprosil za sprejem med deželane in v prošnji na prvem mestu zapisal, da se je dvakrat oženil s plem-kinjama, prvič s Posarelovo, katere mati je bila iz Ko-benzlovega rodu, drugič pa z Valvasorjevo, prek katere je postal sorodnik rodbin Schwab, Scheyer, Apfaltrer in drugih »prastarih« z njimi sorodstveno povezanih rodov. Kot lastne zasluge je lahko navedel le službo višjega rudarskega sodnika in se zavezal, da bo svojo posest v kratkem povečal.456 Tako je leta 1645 s pridobitvijo kranjskega deželanstva nadoknadil »pomanjkljivost«, ki bi jo lahko očitali Polikseni, od katere je pokojni oče zahteval, da se omoži stanu primerno. Potem ko je prejel deželanstvo kot »Wütz von Glei-nitz«,457 mu je cesar Ferdinand III. naslednje leto 1646 izboljšal grb in dovolil uporabljati plemiški pre-dikat »von Wützenstain auf Gleiniz«.458 Valvasor (1689) piše njegov plemiški naslov kot von Wizen-stein.459 Toda tako kot Poliksena nikoli ni bila baronica Lichtenberg, ni nikoli postala baronica Witzenstein, saj je preminila vsega tri leta in pol po sklenitvi zakona, veliko preden je Karel dobil baronski naslov. Umrla je že 4. januarja 1647 v Ljubljani, po
navedbi v mrliški matici stara 36 let,460 dejansko sicer nekoliko mlajša, najbrž v 35. letu, pokopali pa je niso v očetovi kapeli pri jezuitih, temveč pri frančiškanih.461
Njen ovdoveli poplemeniteni soprog Karel Witz pl. Witzenstein, rudarski sodnik in gospoščinski zakupnik z deželanskim naslovom, je šele po njeni smrti končno postal gospod na svojem. Leta 1651 je kupil gospostvo Lebek pri Vačah z dvorcem Ponoviče ob Savi, nedaleč od Litije,462 s katerega je združeno posest tudi upravljal. Ponoviška posest skupaj s pridruženo desetino in slabimi 25 goldinarji imenjske rente ni bila prav obsežna, a jo je Witzenstein zlasti z dedovanjem desetine, pripadajoče očetovim Glincam, povečal na dobrih 41 goldinarjev imenjske rente.463 Karel, sin ljubljanskega meščana, je podobno kot njegov oče stremel še više in svoje sanje tudi uresničil. Baronski naslov je prejel nekaj mesecev pred tremi Valvasorji, 22. julija 1667, in sicer kot višji rudarski sodnik na Kranjskem.464 Ko je leta 1672 umrl, je njegovo premoženje obsegalo gospostvo Lebek z novim sedežem v dvorcu Ponoviče pri Litiji, nekaj majhnih dvorov in očetovo hišo v Ljubljani.465
173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1662), fol. 130). Valvasor dvorca ni obravnaval posebej, ampak mimogrede pri opisu vasi Glince, pri čemer je kot lastnika omenil Markovega sina Karla, in sicer kot »pokojnega barona Witzensteina« (Valvasor, Die Ehre II, str. 118). Z umestitvijo vasi h Gradaščici je tudi neizpodbitno izpričal, da gre za nekdanjo vas Glince na območju današnjega Viča in ne za Glince pri Šentvidu nad Ljubljano. Novejša kaste-lološka literatura ne pozna Fabjančičevih spoznanj o nastanku dvorca, saj so bila ta do leta 2005 le v tipkopisu. Medtem ko M. Smole (Graščine, str. 154) in I. Jakič (Vsi slovenski gradovi, str. 109) dvorec zmotno postavljata v šentviške Glince, je I. Stopar zlasti na podlagi Valvasorja podal pravilno lokacijo (Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Četrta knjiga, str. 49-51).
454	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16051632, pag. 259.
455	O Elizabeti Posarel gl. v nadaljevanju pri obravnavi rodbine Matije Posarela.
456	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, W-24, Wüz von Glainitz, prezentirano 3. 2. 1645, 3. 2. 1645.
457	Prim. podelitev deželanstva: Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel — Krain, str. 501.
458	ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 114, Karl Wütz von Wützenstein auf Gleinitz, 10. 10. 1646. - Njegov podpis Carl v. Wüzenstein nosi dopis stanovskim poverjenikom, nastal leta 1646 ali kmalu zatem (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, W-24, Wüz von Glainitz, s. d.).
459	V Slavi je rodbina navedena med baronskimi (Valvasor, Die
Ehre IX, str. 106).
460	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635-1657, pag. 92. - Mrliška knjiga je nekoliko površna tudi pri njenem osebnem imenu, saj jo imenuje: D.^omina] Anna Polixemia Wizin.
461	Literatura pozna pravi kraj Poliksenine smrti, Ljubljano, pri letnici in datumu pa gre za zelo hudo napako: 2. januar 1687, kar štirideset let prepozno (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 145; Radics, Johann Weikhard, str. 350). Rodovno deblo Valvasorjev iz leta 1689 ni bilo pri zasledovanju njenega življenja v nikakršno pomoč, saj navaja Polikseno baronico Witzenstein, enako kakor vse druge preminule osebe, zgolj kot že pokojno (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109).
462	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 120, fasc. XXXIX, lit. W-26, 11. in 20. 6. 1672, pag. 25/Nr. 66. Prim. Smole, Graščine, str. 254, 377. - ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1662), fol. 114. - Pred pridobitvijo Ponovič je Witz sicer že imel majhno imenje treh hub na Ižanskem z imenjsko rento 3 goldinarje, ki mu ga je v zakon prinesla prva žena Elizabeta Posarel, a ga je leta 1642 prodal (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1661), fol. 129v).
463	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191662), fol. 114; št. 6 (1662-1756), fol. 75. - Trditve M. Smole (Smole, Graščine, str. 154), da je bil Karel v letih 1643 in 1660 lastnik Glinc, temeljijo zgolj na njegovem naslavljanju s predikatom »zum Gleiniz« (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 1863, 1643 VII. 5., s. l.; prav tam, Kronološka serija, št. 2529, 1660 XI. 12., Ljubljana). Iz imenjske knjige je razvidno, da je leta 1654 po očetu podedoval Glincam pripadajočo desetino, očetove leta 1651 pridobljene hube pa so pripadle bratu Janezu Andreju (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1662), fol. 130). O lastništvu samega dvorca ni poročil, vsekakor pa ni bil v Karlovih rokah ob njegovi smrti leta 1672 (prim. popis nepremičnin v: ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 120, fasc. XXXIX, lit. W-26. 11. in 20. 6. 1672, pag. 3, 49). O Witzensteinovi posesti do njegove smrti in po njej gl. tudi ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (16621756), fol. 74v, 196.
464	Frank, Standeserhebungen. 5. Band, str. 233.
465	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 120, fasc. XXXIX, lit. W-26. 11. in 20. 6. 1672, pag. 3, 49. - Po Smoletovi sta bila Lebek in Ponovi če po letu 1651 združena (Smole, Graščine, str. 377). Od dvorov (Hoff), navedenih v zapuščinskem inventarju, je omembe vreden le Hotič nedaleč od Ponovič, ki ga
2013
Poliksena Valvasor je v dveh zakonih rodila štiri otroke, od katerih poznamo kot odrastle tri, od teh enega samo v njegovih mladih letih. S Schwabom pl. Lichtenbergom je imela hčerko Katarino Sidonijo (ok. 1640, f 1684), omoženo najpozneje leta 1662 s Francem Albertom baronom Kheysellom (* ok. 1634, f 1674) iz leta 1668 pobaronjene, naglo vzpenjajoče se kranjske trgovske rodbine.466 Ker je Janez Vajkard Valvasor štiri leta pozneje (1672) prav od Kheysella kupil gradove Bogenšperk, Črni potok in tedaj že razvaljeni Lihtenberk, se naravnost vsiljuje vprašanje, kolikšno vlogo so pri tem imele ugotovljene rodbinske povezave. Še posebej ob dejstvu, da je bil prodajalec Kheysell pripravljen počakati na plačilo kupnine, ki ga Janez Vajkard pozneje ni nikoli zmogel. Šele več let po smrti obeh zakoncev se je za kupnino leta 1689 deloma poravnal s Kheysellovim bratom Jurijem Krišto-fom.467 Z drugimi besedami: so Valvasorji pri Khey-sellu zastavili odločilno dobro besedo za člana svoje rodbine, ki se je ravno vrnil iz tujine in se nameraval na Kranjskem ustaliti? Glede na neporavnane račune in bivanje Kheysellov v Črnem potoku, prvem sosedu
Bogenšperka, tudi po prodaji gradu Valvasorju je bil polihistor z družino svoje sorodnice Katarine Sidonije razumljivo še lep čas povezan. Tako tudi zasebno, saj je bila Kheysellova krstna botra polihistorjevemu sinu Volfgangu Vajkardu (1679).468
Njena mati, polihistorjeva sestrična Poliksena je imela poleg nje še tri otroke, rojene v drugem zakonu s Karlom Witzem, poznejšim baronom Witzensteinom, in vse krščene v letih 1644-1646 v Ljubljani.469 Kot odrastla sta znana dva. Prvi je Janez Krstnik (* 1645, f ne pred 1689), stotnik, ki je nasledil očeta kot gospod na Ponovičah, Lebeku in Hotiču470 ter pozneje od ženinih bratov baronov Wernegk kupil še Breg pri Ribnici (1686), kjer je vsaj deloma tudi živel.47! O
obravnava tudi Valvasor v Slavi in ga je podedoval Karlov sin Janez Krstnik, polihistorjev mrzli nečak (Die Ehre XI, str. 302). Karel naj bi ga po Smoletovi kupil leta 1671 od Jurija Jožefa Gandina (Smole, Graščine, str. 186), a je v citiranem zapuščinskem inventarju navedena zgolj njuna poravnava za imenje Hotič, ki ga je Gandin podedoval po starših (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 11, fasc. XI, lit. B-47, 20. 4. 1719, pag. 27-28/Nr. 18). Hiša v Nemški ulici v Ljubljani, podsodna mestu, je identična s hišo, ki jo plemiška diploma leta 1646 navaja kot Witzovo po očetu podedovano hišo (seine Väterliche Würzische [...] in der Teütscher gaßem alda ligende aigenthumbliche Behaußung), v kateri je imel Karel Witz pisarno svojega višjega rudarskega urada (Er darinnen seine Oberpergrichter Ambts verhören vnd Canzley halten thuet) (ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 114, Karl Wütz von Wützenstein auf Gleinitz, 10. 10. 1646). Gre za hišo na današnji Križevniški ulici št. 9 (Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 152; isti, Knjiga hiš, II. del, s. p., Križevniška 9).
466	O Kheysellih: Witting, Beiträge zur Genealogie (1895), str. 173-174. Prim. Frank, Standserhebungen. 3. Band, str. 68. -Po mrliški matični knjigi je bilo Francu Albertu ob smrti 40 let (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735, pag. 66, 2. 5. 1674). S Katarino Sidonijo se je poročil pred 4. decembrom 1662, ko je ta kot že poročena sklenila v Ljubljani neko poravnavo (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 50, fasc. XXVI, lit. K-42/I, 28. 5. 1674, pag. 29-30/Nr. 60). Njuna poroka ni vpisana v poročni matični knjigi nobene od dveh župnij, kjer sta potrjeno živela (NŠAL, žA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1651-1682; ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, P 1660-1720). Ob prodaji Kheysellovih gradov Bogenšperk, Črni potok in Lihtenberk Janezu Vajkardu Valvasorju in njegovi prvi ženi ženi (1672) si je Franc Albert del te posesti pridržal kot posebno imenje (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 50, fasc. XXVI, lit. K-42/I, 28. 5. 1674, pag. 2). Po njegovi smrti v Ljubljani (1674) je vdova Katarina Sidonija z otroki večidel grebivala v Črnem potoku, od koder je upravljala t. i. imenje Črni potok in kjer so po njeni smrti popisali tudi del njenih premičnin (prav tam, lit. K-42/II, 14. 12. 1685, pag. 6 sj.). V omenjenem gradu je umrla 1. februarja 1684 (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji,. Matične knjige, M 1660-1710, s. p.), stara okoli 44 let.
467	O nakupu natančno Reisp, Kranjski polihistor, str. 92-95. -O sorodstvenih razmerjih med Kheyselli: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 125, Khaysel.
468	NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, R 16741688, s. p., 2. 10. 1679. - Volfgang Vajkard je eden od samo treh polihistorjevih otrok, katerih krsti so vpisani v šmartenskih krstnih maticah.
469	Janez Karel je bil krščen 15. maja 1644, Janez Krstnik 22. maja 1645, Janez Ferdinand pa 17. oktobra 1646 (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643-1655, pag. 48, 98, 144). Ker oče Karel pri krstu prvega sina še ni bil deželan, ni naveden kot »nobilis«, zato ta krst za razliko od krstov njegovih drugih dveh sinov ni zajet v Schiviz von Schivizhoffnovi genealoški zbirki o kranjskem plemstvu (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel - Krain, str. 5, 6). Pri tretjem sinu je mati navedena s polnim imenom kot Po-liksena Elizabeta.
470	Valvasor, Die Ehre XI, str. 302 (Hotič), 348 (Lebek), 451 (Ponoviče). - Po Valvasorju je Lebek najprej nasledil Karlov sin (iz prvega zakona) Franc baron Witzenstein, Janez Krst-nik pa dobil po bratovi smrti. Frančevo lastništvo ni potrjeno, ampak je znana le zakupna pogodba med očetom in njim za Lebek, sklenjena leta 1661 (ARS, AS 309, Zap.
inv., šk. 120, fasc. XXXIX, lit. W-26, 11. in 20. 6. 1672, pag. 69-70/Nr. 36). Franc, ki se je podal v vojaško službo, je umrl leta 1676, znan pa je kot prevajalec ljubezenskih romanov iz latinščine v nemščino (Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 153). Krščen je bil v Ljubljani 4. junija 1631 na ime Janez Franc (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1626-1631, pag. 209).
471	O nakupu Brega ter dvorcev »Rosenbrunn« in Debenec pri Mirni na Dolenjskem: ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 11, fasc.
XI, lit. B-47, 20. 4. 1719, pag. 29-30/Nr. 19. - Valvasor
imenuje Janeza Krstnika »der jetzige Einwohner und Besitzer« (Die Ehre XI, str. 651). Poročen je bil z Marijo Renato baronico Wernegk, hčerko barona Hermana Julija in Ane Regine, rojene baronice Paradeiser (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 279, Wernegk). Njegove smrti ni v mrliških maticah župnij Vače in Ribnica (NSAL, ŽA Vače, Matične knjige, M 1687-1723; ŽA Ribnica, Matične knjige, M 1670-1705). Umrl je najverjetneje v Bregu po letu 1705, ko v vrsti ribniških mrliških matic nastopi vrzel in traja vse do leta 1731 (Krampač, Vodnik, str. 85). Žena je ob smrti leta 1701, ko še ni bila vdova, očitno živela na Ponovičah (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 122, fasc. L, lit W-59, 3. 11. 1701), kjer so se zakoncema v sedemdesetih letih rodile tri hčerke (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1673-1689, s. p., 27. 2. 1674, 2. 12. 1675, 28. 9. 1678). Dedinja očetovih gospostev je postala najmlajša Ana Poliksena (Smole, Graščine, str. 103, 255), še zelo mlada, stara dobrih petnajst let, omožena z Vajkardom Leopoldom grofom Ur-sini-Blagajem (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, P 16851711, s. p., 30. 1. 1694; ARS, AS 730, gospostvo Dol, fasc. 139, Gallenberg, Spisi različnih kranjskih družin, Ursini grof Blagay, ženitno pismo 22. 12. 1693). Očetovo posest so v imenjski knjigi prepisali nanjo leta 1707 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662-1756), fol. 74v). Gl. tudi op. 474.
2013
drugem, Janezu Ferdinandu (* 1646, f ne pred 1665), je edini podatek njegovo šolanje na graški jezuitski gimnaziji.472 Po Poliksenini smrti se vdovec Karel ni več ženil, so mu pa tri ženske rodile vsaka še po enega nezakonskega otroka.473 Njegov pravkar omenjeni sin in naslednik Janez Krstnik, štiri eta mlajši od Janeza Vajkarda Valvasorja, je izpričan kot krstni boter poli-historjevega sina Janeza Ludvika, krščenega v Šmart-nem pri Litiji (1683).474
Malo pred smrtjo Karla barona Witzensteina (f 1672) se je usoda spet na podoben način poigrala z Valvasorjevo rodbino kot dotlej že dvakrat. Rozalija Kon-stancija Valvasor z bližnje Medije, sestra Janeza Vajkarda in Poliksenina veliko mlajša sestrična, se je namreč zapletla v svojemu stanu neprimerno razmerje, ki ga je leta 1670 okronala poroka, in to z Witzensteinovim ponoviškim gospoščinskim pisarjem. Pred tem sta stopila v morganatski zakon njen že obravnavani bratranec Jurij Sigmund in nekaj let za njim brat Janez Ditrih, o čemer bomo tako kot o njeni poroki natančneje spregovorili pri obravnavi sorojencev Janeza Vajkarda.
Če se ob koncu obravnave družine polihistorjevega strica Adama Valvasorja ozremo na njene glavne značilnosti, kaže posebej poudariti, da je bil Adam najbolj podjeten ali pa je imel najsrečnejšo roko, saj je v nekaj več kot tridesetih letih življenja opazno povečal svoje premoženje. Vsi trije sinovi so v skladu z očetovo oporočno zahtevo študirali, a za uporabo pridobljenega znanja niti niso imeli posebnih možnosti. Janez Krst-nik in Janez Sigfrid sta tako kot oče že zgodaj umrla, ne da bi za seboj pustila trajnejše sledove, pa tudi edini od obeh vnukov, ki je ostal v deželi, Adam Sigfrid, je bil slej ko prej precej povprečen, sicer izobražen plemiški sin. Adamov tretji sin, »enfant terrible« Jurij Sigmund, se je po izgubi deželanskega naslova in »izgonu« iz dežele moral prebijati skozi življenje le z znanjem in delom, brez zagotovljene eksistence, kar je pustilo pečat na njegovem sinu, ki je pristal v Gradcu kot nekoliko boljši rokodelec. Tudi Poliksena ni imela srečne življenjske zgodbe. Prvi soprog, precej starejši od nje, ji je zgodaj umrl, sama pa mu je sledila le tri leta in pol po vnovični poroki.
Na splošno so bili Adamovi otroci precej povezani s svojim varuhom, polihistorjevim očetom Jernejem, z njegovo družino in z Medijo. Tako je Jernejev najstarejši sin Karel skupaj z vsemi tremi Adamovimi sinovi študiral v Padovi, drugič pa se je oženil s svakinjo bratranca Janeza Krstnika, s sestro njegove soproge. Adamovo in Jernejevo rodbinsko vejo vežejo še druge stvari, ki so morda bolj naključne. Ko je Ada-
mova hči, poročena Schwab pl. Lichtenberg, prvič ovdovela, je postal varuh otrok njenega soproga Leopold Raumschüssl, očim Jernejeve žene Ane Marije Rauber (sicer daljni Lichtenbergov sorodnik), grad Strmol, last Polikseninega pokojnega moža, pa je kupil Konrad Ruess baron Ruessenstein, prijatelj Jernejeve družine in krstni boter polihistorja Janeza Vajkarda. Končno je kranjski polihistor posredno sam izpričal, da se je moral večkrat muditi v Zavrhu. Nekoč - kdaj se je to zgodilo, ni povedal - je namreč na neki njivi pri gradu našel precej velik pisan kos kamna, podoben ahatu.475
Precej slabše so dokumentirani stiki med Jernejevo družino in družinama obeh njegovih sester, Lukrecije in Sofije, edinih polihisorjevih tet po Valvasorjevi strani. Upravičeno lahko sklepamo, da niso mogli biti tako intenzivni kot stiki z Adamom in njegovimi otroki, ki jim je stric Jernej, ko so osiroteli, postal tako rekoč nadomestni oče. Tesneje povezana z Valvasorji sta bila edini sin in edini vnuk kmalu po poroki umrle Lukrecije, poročene Posarel, medtem ko se v razpoložljivih virih o Valvasorjih redkeje pojavlja družina Sofije, poročene pl. Apfaltrer. Valvasorjevi, ki so obe hčerki odpravili zdoma z enako doto dva tisoč goldinarjev, so seveda dobro premislili, komu ju prepuščajo in kam ju pošiljajo. Prvo so dali v zakon petičnemu uradniškemu povzpetniku, drugo pa tako rekoč revnemu plemiču, vendar iz rodbine z globokimi koreninami in razvejenim sorodstvom.
Lukrecija (* ok. 1583, f 1604/5) je bila zaradi svoje zgodnje smrti nekako do leta 1900 sploh pozabljena,476 dokler ni Radics v Adamovem zapuščinskem inventarju naletel na regest njenega poročnega dogovora.477 Po poročnem dogovoru (Heiratspact), sklenjenjem v Ljub-jani 17. aprila 1603 z Matijo Posarelom,478 je pol leta pozneje, 16. novembra, datiran še regest poročnega pisma (Heyrathbrüejj), ki so ga najprej popisali v zapuščini Lukrecijinega edinega sina Janeza Jurija Posarela (f 1654)479 in nato še v inventarju vnuka Janeza Herbarda Posarela (f 1684); v zadnjem sta edinokrat navedeni tudi imeni Lukrecijinih staršev, očeta Hieronima izrecno kot že pokojnega.480 Težko si predstavljamo, da ne bi bil dejanski boter te poroke malo prej preminuli Hieronim, saj so bili tudi Posareli (Posarelliji) italijan-
472	Andritsch, Die Matrikeln. Band 3, str. 9: Joannes Ferdi-nandus a Witznstain, Provincialis Carniolae.
473	Prvega otroka mu je leta 1649 povila služkinja s fužinskega gradu, druga dva pa sta enajst let pozneje (1660)^ prišla na svet v razmaku vsega šestih mesecev in pol (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643-1653, pag. 213; R 1653-1664, pag. 243, 252).
474	NŠAL, Za Šmartno pri Litiji, Matične knjige, R 16741688, s. p., 21. 4. 1683. - Janez Krstnik baron Witzenstein, gospodar Ponovič in Lebeka na drugi strani Save, je sicer v Šmartnem nekajkrat botroval plemiškim krščencem (prav tam, R 1674-1688, s. p., 8. 1. 1688; R 1689-1703, s. p., 18. 6. 1690).
475	Valvasor, Die EhreXI, str. 399.
476	Witting Lukrecije Valvasor ne navaja med otroki Hie-ronima in Neže (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 143).
477	ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VI Lukrecija; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 350. - Na Lukrecijino ime je Radics naletel tudi v Wittingovi obravnavi rodbine baronov Posarelli, kjer je zmotno navedena kot tretja žena Matije Posarel(lij)a, za Katarino Grižon (Cri-sanin), s katero se je poročil 24. septembra 1606, in brez podatkov o starših; tudi sina Janeza Jurija je Witting pripisal napačni materi (Witting, Beträge zur Genealogie (1895), str. 238-239; prim. ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VI Lukrecija).
478	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 30/Nr. 111.
479	Prav tam, šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 16/Nr. 31.
480	Prav tam, šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 102/Nr. 19.
2013
skega porekla in je njihov priimek za povrh izpričan kot bergamaški.48! Kot še mnoge druge italijanske družine srečamo Posarele (Possarelli) v drugi polovici 16. stoletja na Kranjskem v vlogi fužinarjev,482 toda Matija je veliko verjetneje prišel v deželo šele kot prva generacija. Po poznejšem rodovniku njegovega pravnuka iz srede 18. stoletja naj bi se rodil na Bergamaškem, in sicer kot sin Antona Posarela, gospoda gradu Posarelli (Herr der AltvöstPosarelli), in Margarete, rojene de Valentini. Na Kranjsko naj bi se preselil tudi njegov brat Jožef, pozneje deželni svetnik nadvojvode Ferdinanda.483 Tudi po Lukantschitschevi genealoški zbirki in po Wittingu je imel Matija očeta Antona, živega še leta 1617, in brata Jožefa, ki je leta 1601 dobil kranjsko deželanstvo kot upravitelj ljubljanskega škofijskega gospostva.484 Jožef, izpričan kot ljubljanski meščan, pred tem upravitelj tamkajšnjega škofijskega posestva in gradiščan ljubljanskega gradu, nato pa kot upravitelj vicedomskega urada za Kranjsko,485 je bil ne nazadnje Matijeva poročna priča pri drugi poroki leta 1606.486 Ne gre dvomiti, da je starejši brat Jožef mlajšemu Matiju na Kranjskem utiral pot, ni pa zanesljivih virov, da sta brata prišla z Bergamaškega. Nekateri indici kažejo, da je Valvasorjev zet Matija Posarel izviral z Goriškega, iz dežele, kjer je Hieronim Valvasor navsezadnje konec 16. stoletja upravljal gospostvo Sv. Križ. V tem času so v Gorici že živeli Posarel(lij)i, med drugim v začetku 17. stoletja tudi neki Anton.487 Še več, nekaj pozneje (od 1642 dalje) se omenjajo v Štanjelu,488 prav tam pa je imel Matija ob smrti (1627) hišo in vinograde.489 Podatek, da je Matijev oče na Ber-
48! Leta 1622 je na Dunaju študiral jezuit pater Joannes Baptista Posarell, Bargomascus Italus (Gall - Paulhart (ur.) Die Matrikel. IV. Band, str. 116).
482	Gestrin, Italijani v slovenskih deželah, str. 235.
483	ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 119, Breckerfeld, Ge-nealogica A-P, Posarelli, pag. 531. - Rodovnik je nastal nekje sredi 18. stoletja, upoštevaje da je zadnji na njem Anton Franc Jožef Posarelli (f 1759), njegova rodbinska veja pa označena kot »Mea linea«. Sestavljalec rodovnika je priimek pri vseh generacijah pisal s poznejšo obliko Posarelli, ni pa mu bilo znano ime Matijeve prve žene Lukrecije Valvasor, ki jo je imel pomotoma za »N. Tallerin«.
484	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 136; prim. Witting, Beiträge zur Genealogie (1895), str. 238.
485	Jožef Posarel je v gradivu mesta Ljubljana kot upravitelj (schajjer) škofijskega gospostva omenjen v letih 1592-1596, kot gradiščan (Burggraf) leta 1599, kot upravitelj vicedomskega urada pa 1612 (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Imenska kartoteka h Cod. I in XIII, Posarel). Ko so 8. septembra 1594 v Ljubljani krstili njegovo hčerko, je označen kot upravitelj škofijske posesti, ob krstu druge hčerke 9. septembra 1601 pa kot gradiščan ljubljanskega gradu in meščan (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588-1602, pag. 99, 243).
486	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16051632, pag. 15, 24. 9. 1606.
487	Plemiški priimek Posarelli se pojavlja od leta 1596 v najstarejši goriški krstni matici (Schiviz von Schivizhofen, Der Adel - Görz, str. 58 sl.). Anton »von Posarelli« je v letih 1601 in 1608 izpričan v Gorici kot krstni boter, v letih 1603, 1606, 1607 in 1608 pa kot oče krščencev iz zakona z Angeliko »von Conti« (prav tam, str. 60-63).
488	Prav tam, str. 6 in 7.
489	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15.
11. 1627, pag. 11.
gamaškem premogel grad Posarelli, je prejkone izmišljen oziroma prirejen. Matija je pred poroko (1603) in po njej izpričan kot nakladnik oziroma nakladninski prejemnik v Ljubljani,490 torej na družbeni lestvici niže od družine Hieronima Valvasorja, ki je premogla znatno posest, imela po materi staro plemiško sorodstvo in se je malo prej (1602) še sama zavihtela med kranjske deželanske rodbine. Ni nepomembno, da je Matija Posarel le nekaj dni pred sklenitvijo poročnega dogovora z Lukrecijo 5. aprila 1603 prejel deželnoknežjo diplomo o podelitvi naziva svetnik.49! Če že ni bil plemič in deželan, ampak navaden deželnoknežji uradnik, se je lahko ponašal vsaj s svetniškim naslovom, očitno zadostnim pogojem za vstop v Valvasorjevo rodbino. Poleg tega ni v njegovem življenju zaslediti nobene povezave s protestantizmom, ampak prav nasprotno. Njegov brat Jožef je vendar že leta 1592 upravljal ljubljansko škofijsko gospostvo, Matija, ob smrti (1627) član kongregacije Marije Vnebovzete v Ljubljani, pa je z oporoko izdatno obdaroval tamkajšnje kapucine in frančiškane, pri katerih so ga pokopali.492 Lukrecija mu je v zakon prinesla 2.000 goldinarjev dote, on pa njej 700 goldinarjev jutrne in prav toliko zaženila.493 Po vsej priliki sta se Matija Posarel in Lukrecija Valvasor poročila v Ljubljani, kjer sta nedvomno tudi živela. Žal se poročna matica ljubljanske stolne župnije začenja šele leta 1605, med krstnimi maticami pa je vrzel ravno za čas (1602-1607),494 ko se jima je leta 1604 ali 1605 rodil sin Janez Jurij, najverjetneje edinec in zagotovo edini odrastli otrok.495 Lukrecija je morala umreti na porodu ali kmalu zatem, saj je Matija že 19. februarja 1606 sklenil poročni dogovor s Katarino Grižon (Grischonin),496 in se z njo
490	Matija Posarel (tudi Possarel, Posarl, Poserl, Poserel in Posorl) je kot nakladninski prejemnik (aufschlagambtein-nehmer (alhie) zu Laybach, Frl: Drl: Aufschlager zu Laybach) izpričan med letoma 1602 in 1608 (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Imenska kartoteka h Cod. I in XIII, Posarel). Kot je sam navedel leta 1619 v prošnji za pridobitev kranjskega deželanstva, je bil tedaj v deželno-knežji službi že 22 let, torej od leta 1597 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 846, Pisma deželanstva, P-21, Posarel, prezentirano 15. 4. 1619).
491	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 12/Nr. 3; prav tam, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 20/Nr. 42.
492	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 37. - ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. P 1-54, P-4, 2. 9. 1627.
493	O tem govori Matija na začetku svoje oporoke (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. P 1-54, P-4, 2. 9. 1627). Poleg tega so v zapuščinskem inventarju Adama Valvasorja regesti Matijevih pobotnic za prejeto Lukrecijino doto: 5. aprila 1604 za 1.361 renskih goldinarjev ter 1. oktobra 1606 in 20. marca 1608 še za 220 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 29/Nr. 102, 30/Nr. 109).
494	Krampač, Vodnik, str. 56.
495	Ljubljanska mrliška matica mu ob smrti 6. februarja 1654 pripisuje 55 let ali približno pet preveč (NŠAL, ŽA Ljub-ljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635-1657, pag. 144). Enako tudi njegovemu sinu Janezu Herbardu, ki je bil krščen 18. februarja 1635, ko pa je 27. novembra 1684 umrl, star nekaj manj kot 50 let, so ga v mrliško matico vpisali kot 55-letnika (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1632-1838, pag. 128; M 1658-1735, pag. 99).
496	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15.
2013
(Crisanin) 24. septembra 1606 v Ljubljani tudi po-ročil.497 V drugem zakonu hčerko se mu je rodila hči Elizabeta, s katero se je leta 1630, že po njegovi smrti, poročil Karel Witz,498 poznejši mož Poliksene Valva-sor.499 Kljub Lukrecijini zgodnji smrti so se stiki med Valvasorji in Posareli ohranjali, saj je rodbini povezoval skupen potomec, Matijev edini otrok iz prvega zakona Janez Jurij (* 1604/5-1654), ki mu je pripadala materina dediščina, (dokončno) izplačana leta 1627.500 Ambiciozni cesarski nakladnik Matija Posarel se je po smrti druge žene poročil še v tretje, tokrat najviše na družbeni lestvici, in sicer z Ano Marijo Paradeiser, po njegovi smrti najprej omoženo pl. Gusič in nato še z grofom Ursini-Blagajem,501 s katerim je imela dva sinova502 in posthumno hčerko, umrlo še v otroštvu.503
11. 1627, pag. 18/Nr. 15. - Nevesta je bila hči pokojnega Janeza Grižona (Grischon) in Veronike, rojene Kobenzl.
497	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16051632, pag. 15.
498	Prav tam, pag. 259, 13. 2. 1630.
499	Elizabetinega krsta ni v ljubljanskih krstnih maticah, lahko pa bi bila krščena pred 10. februarjem 1607, ko se po petletni vrzeli začenja naslednja krstna matična knjiga (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, Rep R 15881621). Ker je očitno umrla pred letom 1635, ko se začenja prva ohranjena ljubljanska mrliška matica (prim. prav tam, M 1635-1657), ne poznamo njene starosti ob smrti. O njeni identiteti ni dvoma. Karel Witz je namreč v prošnji za de-želanstvo leta 1645 sam zapisal, da je bila mati njegove prve žene Posarelove iz Kobenzlovega rodu (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 848, Pisma deželanstva, W-24, Wüz von Glainitz, prezentirano 3. 2. 1645), kar se ujema z regestom poročnega dogovora njenih staršev, v zapuščinskem inventarju polbrata Janeza Jurija Posarela (1654) pa je navedena kot njegova že pokojna sestra Elizabeta Witz (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 22/Nr. 46). Lukantschitscheva genealoška zbirka jo pomotoma navaja kot hčerko Matijevega brata Jožefa Posarela (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 136).
500	Z dediščino je neposredno povezan regest odpovednega pisma za prejetih 2.000 goldinarjev, ki ga je Janez Jurij Posarel izdal 27. decembra 1627 svoji babici Neži Valvasor (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 16. 11. 1699, pag. 41-42/Nr. 71).
501	Po Lukantschitschevi genealoški zbirki je bila Matijeva druga (v resnici tretja) žena Ana Marija hči Volfganga Para-deiserja in Magdalene pl. Hallenberg (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 136). V regestu poravnave, ki jo je z njo 7. junija 1631 sklenil Matijev najstarejši sin Janez Jurij, je navedena kot njegova mačeha Ana Gusič, zdaj (1654) grofica Blagaj, rojena Paradeiser (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 23/Nr. 49). Witting pozna samo njeno poroko z Leopoldom grofom Ursini-Blagajem in navaja datum smrti 24. avgust 1682 (Witting, Beiträge zur Genealogie (1895), str. 239).
502	O obstoju Janeza Friderika in Volfa Ditriha Posarela priča poleg poznejših virov pobotnica njune matere Ane Marije, vnovič poročene grofice Ursini-Blagaj, izdana 24. maja 1639 Janezu Juriju Posarelu za prejeta dedna deleža (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 13/Nr. 25). Lukantschitscheva genealoška zbirka pozna samo Volfa Ditriha, ime drugega brata, zmotno imenovanega Jurij (Georgius), pa je prečrtano (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 136). V krstnih maticah ljubljanske stolne župnije najdemo le Friderika, krščenega 17. aprila 1622 (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, Rep R 1588-1621, Rep R 1621-1653, R 16211626, pag. 37).
Posarelov vzpon se je v prvem desetletju 17. stoletja, ko je bil kratek čas soprog Lukrecije Valvasor, šele dobro začel. Od leta 1608 je bil zakupnik višjega nakladninskega urada v Ljubljani504 in ostal višji na-kladninski prejemnik vse do smrti devetnajst let pozneje.505 Potem ko je nakupil še nekaj malega posesti in se je po lastnih besedah poročil s hčerkami deže-lanov, mu je leta 1619 uspelo pridobiti tudi kranjsko deželanstvo.506 Zemljiška posest ga ni posebej zanimala, saj je ob smrti leta 1627 premogel le hišo v Ljubljani, pristavo in vrt pred mestom, pristavo v Grobljah pri Mengšu, neko desetino, tri hube na Ižanskem in nekaj vinogradov s hišo v Štanjelu na Goriškem.507 Njegova imenjska renta, vpisana v kranjsko imenjsko knjigo z zamudo, je znašala tako le dobre tri goldinarje - od treh hub na Ižanskem - in bila takoj v celoti prepisana na zeta Karla Witza, oboje brez časovne opredelitve, bodisi že ob hčerkini poroki leta 1630 bodisi pozneje.508 Neprimerno bolj je bil Posarel doma v finančnih poslih, saj ga zapuščinski inventar razkriva kot imetnika znatnih vsot v gotovini in zlasti kot posojilodajalca, ki so mu upniki vseh družbenih stanov dolgovali kar okoli 20.000 goldinarjev,509 tj. enkrat toliko, kot je imel posojenega njegov malo prej umrli nekdanji svak Adam Valvasor.510 S svakom sta si očitno delila poslovno žilico, vendar poslovni stiki med njima niso izpričani, zato pa je Posarel še leta 1623 izdatno posojal nekdanji tašči Neži.511 Da je bila Posarelova družina povezana tudi z drugim nekdanjim svakom Jernejem Valvasorjem, po-lihistorjevim očetom, priča Jernejeva osebna pomoč inventurnima komisarjema pri popisu Matij eve zapu-
503	Hči Ana je bila krščena 24. februarja 1628 v Ljubljani (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1626-1631, pag. 86). Pozneje ni o njej nobenih poročil in je očitno umrla še pred letom 1635, ko se začenja najstarejša ljubljanska mrliška matica.
504	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13.
2. 1654, pag. 17/N
r. 36.
505	O tem pričajo uvodna naslovitev v zapuščinskem inventarju in regesti službenih spisov, ki segajo vse do leta 1608 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 1, 36/Nr. 50-71).
506	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 846, Pisma deželanstva, P-21, Posarel, prezentirano 15. 4. 1619, 15. 4. 1619, 16. 6. 1619, 8. 3. 1622. - Regest deželanskega pisma z dne 15. aprila 1619 v njegovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 13/Nr. 4).
507	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 10-11.
508	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 114v. - Da se imenjska renta nanaša na tri hube na Ižanskem, natančneje na Golem nad Igom, je v imenjski knjigi vidno pri Karlu Witzu (prav tam, fol. 129v).
509	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 19-36, 51-57.
510	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-2, 18. 7. 1624: dodatek 15. 7. 1624.
511	Nekdanja tašča Neža Valvasor si je pri Posarelu izposodila
1.000 goldinarjev, za katere mu je 6. maja 1623 izdala za-
dolžnico, v njegovih rokah pa se je znašla tudi Nežina za-
dolžnica za 4.000 goldinarjev, ki so jo 1. avgusta istega leta
izdali kranjski deželni stanovi (ARS, AS 309, Zap. inv., šk.
80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 22/Nr. 23,
33/Nr. 49).
2013
ščine.512 Matija Posarel je 2. septembra 1627 v Ljubljani napisal oporoko, s katero je imenoval za dediče tri sinove, od teh najstarejšega Janeza Jurija iz zakona z Valvasorjevo hkrati za upravitelja zapuščine do polnoletnosti drugih dveh sinov; hčerko je odpravil z doto, zadnje počivališče pa si je izvolil pri frančiškanih, ki jih je skupaj s kapucini tudi izdatno obdaroval.5!3 Umrl je dva meseca pozneje, 2. novembra 1627 v Ljubljani, o čemer govori vpis v knjigi kongregacije Marije Vnebo-vzete, ki ji je kot trden katoličan pripadal in katere član je bil tudi Adam Valvasor, čigar smrt je v knjigi zabeležena na isti strani.514
Janez Jurij Posarel (* 1604/5, f 1654) je bil torej polihistorjev edini bratranec po teti Lukreciji, od njega starejši skoraj štiri desetletja in med vsemi bratranci najstarejši. Ko je pri petdesetih umrl, Janezu Vajkardu še ni bilo trinajst let in veliko bolj kot za bratranca ga je moral imeti za strica. Janez Jurij je tako kot oba njegova strica Valvasorja, Adam in Jernej, študiral v Gradcu.5!5 Na poklicni poti je nato ubiral očetove stopinje, saj je tega še mlad nasledil kot višji nakladninski prejemnik v Ljubljani in ostal na tem mestu celih dvajset let (1628-1648).5l6 O njegovi prejeti dediščini po materi Lukreciji smo že govorili.5!7 Zgolj poznejše pričevanje imamo o njegovem prvem zakonu z Ano Katarino Hasiber, vdovo Janeza Krištofa Galla pl. Ru-dolfsecka.518 Drugič se je poročil v baronsko družino, z Marijo Elizabeto baronico Pranck, hčerko zemljiškega gospoda v Loški dolini na Notranjskem, ki mu je rodila edinega sina (1635) in se po njegovi smrti omo-žila z Janezom Jožefom Thallerjem.5!9 Ko je Posarel
512	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 6.
513	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. P 1-54, P-4, 2. 9. 1627, dopolnitev 26. 10. 1627.
514	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 37. - Datum smrti navaja tudi Witting, medtem ko ima Radics zgolj letnico (Witting, Beiträge zur Genealogie (1895), str. 238; Radics, Johann Weikhard, str. 350).
515	Leta 1621 je bil vpisan na stopnji poetika kot Nobilis Labacen.isis\ (Andritsch, Die Matrik^eln^. Band 1, str. 64).
516	O tem regest obračuna od leta 1628 do konca leta 1648 in drugih tozadevnih spisov (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 20-21/Nr. 44). -Lukantschitsch navaja, da je bil leta 1633 višji sredstveninski )rejemnik na Kranjskem (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, /44r, fol. 136).
517	Omeniti kaže še njegovo odpovedno pismo, datirano 12. novembra 1620 v Ljubljani - tedaj mu je bilo 15 ali 16 let -, katerega regest je naveden v zapuščinskem inventarju strica Janeza Krstnika Valvasorja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-4, 26. 7. 1650, pag. 11/Nr. 55).
518	ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 119, Breckerfeld, Ge-nealogica A-P, Posarelli, pag. 535.
519	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 136. - V zapuščinskem inventarju sina Janeza Herbarda je poročno pismo, ki ga je Janez Jurij 17. aprila 1643 izdal svoji ženi Mariji Elizabeti baronici Pranck (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 67/Nr. 59). Pri letnici 1643 gre za očitno prepisovalsko pomoto in bi se morala glasiti 1633 ali 1634. Poroka ni vpisana v poročno matico ljubljanske stolne župnije, ker so obred očitno opravili v Starem trgu pri Ložu, kar pa danes zaradi izgubljene starotrške poročne matice ni preverljivo (prim. NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1605-1632, P 1632-1651; Krampač, Vodnik, str. 96). Marija Elizabeta je bila hči Jurija Adama barona Prancka in Kirchfelde, rojene
po dveh desetletjih odložil prejemniško službo, je za kratek čas posegel še v deželno politiko, saj je bil v letih 1652 do 1654 član najvišjega avtonomnega organa, stanovskega poverjeniškega urada.520 Poverjenik je postal tri leta zatem, ko je to mesto zapustil njegov stric Jernej Valvasor.52! Po posesti se Posarel ni mogel meriti z Valvasorji, čeprav se je zadnja leta precej povečala. Naslavljal se je po Grobljah (Posarel zu Ebens-feldt), majhnem dvorcu pri Mengšu, navedenem kot navadna pristava (Mayrfhoff Grueblach) že med nepremičninami njegovega očeta Matije ob smrti leta 1627.522 Dvorec je nastal na hubi, ki jo je Matija za svojega tedaj komaj kakšnih deset let starega sina kupil leta 1614 od Marka Antona barona Egkha, komen-datorja v Ljubljani.523 Posarelovega sina Janeza Jurija navaja Valvasor sploh kot prvega znanega lastnika Grobelj (Edelmanns-Sitz oder Schlößlein) in izjemoma z italijansko obliko priimka Posarelli.5'24 Ko je Janez Jurij leta 1654 umrl, Groblje, po katerih se je še vedno imenoval, niso bile več v njegovi lasti,525 Z ženo Elizabeto sta pri Ložu na Notranjskem kratek čas posedovala majhno imenje z rento treh goldinarjev, očitno ženino dediščino, odtujeno že leta 1641.526 Končno je
pl. Scheyer (Witting, Beiträge zur Genealogie (1895), str. 239). Njen oče, po rodu s Štajerske, je leta 1591 postal kranjski deželan in je izpričan kot lastnik gospostva Snežnik (Smole, Graščine, str. 450), zastavni imetnik bližnjega dvorca Koča vas (prav tam, str. 224) in lastnik dvorca Breg pri Ložu (prav tam, str. 194), kjer so leta 1647 tudi popisali njegovo skromno zapuščino (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. IV, lit. P-29, 27. 9. 1647). Marija Elizabeta je kot vdova, vnovič poročena Thaller, še živela leta 1672, umrla pa pred letom 1685, ko je v zapuščinskem inventarju sina
Janeza Herbarda navedena kot pokojna (prav tam, šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 30-31/Nr. 1).
520	Valvasor ga navaja kot poverjenika v letih 1652 in 1653 (Valvasor, Die Ehre IX, str. 89). - Poverjeniško mesto je zasedel 19. februarja 1652 in ga obdržal do smrti 6. februarja 1654 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 888, fasc. 15, sejni zapisniki 1622-1633, fol. 70v; šk. 892, fasc. 18, sejni zapisniki 1646-1660, fol. 254, 394).
521	Jernej Valvasor je bil poverjenik do 3. marca 1649 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 891, fasc. 17, sejni zapisniki 1634-1646, fol. 103v).
522	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 80, fasc. XXXIV, lit. P-15, 15. 11. 1627, pag. 10-11.
523	Kupno pismo, datirano 10. marca 1614 v Ljubljani, ki ga poznamo v regestu, se je glasilo na Janeza Jurija Posarela in (v primeru njegove smrti) na dva najbližja dediča, tj. sorodnika (prav tam, pag. 17/Nr. 13).
524	Valvasor, Die Ehre XI, str. 126.
525	Prim. popis nepremičnin v njegovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 1-2). Tudi Valvasor ni poznal lastniških menjav in je za Posarelom navedel lastnico iz svojega časa (Die Ehre XI, str. 126). Groblje so prišle iz Posarelovih rok pred letom 1651, ko so navedene v zapuščinskem inventarju Janeza Franca pl. Sigersdorfa (Smole, Graščine, str. 178). V kranjski imenjski knjigi tega imenja ni najti (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661); prim. abecedni seznam), ker je šlo pač zgolj za do-minikalno posest.
526	Glede na to, da sta zakonca imenje leta 1641 prepisala Pavlu Hlapšetu in so ga pripisali Hlapšetovemu imenju v Lipsenju (zu se ■iner Lipsischen gult) (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1661), fol. 119v), je šlo očitno za posest, ki jo je žena dobila od svojega očeta, zemljiškega gospoda v Loški dolini (gl. op. 519).
2013
Dvorec Volčji potok po Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679 (Topographia, št. 306).
sedem let pred smrtjo kupil od Leopolda Raumschüssla bližnji dvorec Volčji potok med Mengšem in Kamnikom (1647),527 imenje s čedno imenjsko rento blizu 33 goldinarjev.528 Omeniti kaže, da je bil prodajalec Raumschüssl očim polihistorjeve matere Ane Marije Rauber, poleg tega pa je polihistorjev oče Jernej Valvasor dve leti po tej prodaji prodal svojemu nečaku Janezu Juriju Posarelu sedem hub v bližnjih Jaršah (1649).529 Pred tem (1641) je Janez Jurij prodal svojo, Posarelovo hišo v Ljubljani,530 bržčas zaradi denarne stiske, saj sta z ženo isto leto izgubila tudi imenje pri Ložu. Zapuščinski inventar ga trinajst let pozneje kaže kot lastnika Volčjega potoka, sicer pa kot skoraj asketskega moža, brez razkošnih predmetov, knjig in slik.531 Z Valvasorji je moral biti v dobrih odnosih, ne le z Jernejevo vejo, ampak tudi z vejo zgodaj umrlega strica Adama, saj je šel leta 1643 za poročno pričo sestrični Polikseni,532 njegov edinec pa se je četrt stoletja pozneje (1668) oženil s hčerko očetovega bratranca Janeza Krstnika Valvasorja. Umrl je 6. februarja 1654 v Ljub-
ljani, kjer so ga tudi pokopali,533 in sicer v času, ko je njegov poldrugo generacijo mlajši trinajstletni bratranec Janez Vajkard Valvasor tam obiskoval gimnazijo.
Poznejši kranjski polihistor je tako imel veliko bolj za bratranca bratrančevega sina Janeza Herbarda, dobrih šest let starejšega od sebe. Janez Herbard Posarel (1635-1684), naslednik svojega očeta v Volčjem potoku, v ne ravno dolgem življenju ni posegal po tako opaznih javnih službah kakor oče Janez Jurij,534 je pa še nekoliko okrepil podedovano posest.535 Sodeč po okoli sto knjižnih naslovih zelo različnih žanrov je bil izobražen mož, vendar ne vemo, kje je študiral.536 Med drugim najdemo v njegovi leta 1685 popisani knjižnici dve Schönlebnovi deli in tri Valvasorjeva -topografiji Kranjske (1679) in Koroške (1681) ter umetnostno izdajo Theatrum mortis humanae tripar-titum (1682).537 Posarelove vezi z Valvasorjevo rod-
527	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 4-5/Nr. 1, 65-66/Nr. 58.
528	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 120.
529	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654, pag. 10/Nr. 18, 66/Nr. 58. - Poleg dvorca Volčji potok in sedmih hub v Jaršah je Posarel premogel ob smrti še zakupljeno žitno desetino pri Stični (prav tam, pag. 1-2).
530	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 67/Nr. 60. - Gre za hišo na današnjem Ciril-Metodovem trgu št. 15. Po Fabjančičevih ugotovitvah je bil od leta 1605 do 1627 njen lastnik Matija Posarel, Posarelovi dediči še leta 1643 in dve leti pozneje ne več; sosednja hiša s št. 14 je bila od leta 1600 do 1623 last Matijevega brata Jožefa Posarela in nato še do 1651 v rokah njegovih dedičev (Suhadolnik-Anžič, Mestni trg, str. 76-77; Fabjančič, III. del. Veliki trg, s. p., Pred škofijo 14 in 15).
531	Prav tam, šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P-33, 13. 2. 1654.
532	NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1632-
1651, pag. 98.
533	Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi, mrliška matica pa mu prisoja približno pet let preveč, in sicer 55 (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635-1657, pag. 144).
534	Janez Herbard je bil krščen 18. februarja 1635 v Ljubljani, kjer je 27. novembra 1684 tudi umrl in bil pokopan v frančiškanski cerkvi, kamor so trideset let prej položili k počitku njegovega očeta; mrliška matica mu daje 55 let ali pet preveč (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1632-1638, pag. 128; M 1658-1735, pag. 99).
535	Posarelova imenjska renta se je pod Janezom Herbardom povečala s prvotnih blizu 33 goldinarjev na skoraj 45 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662-1756), fol. 167).
536	Njegovega imena ni ne v graških ne v dunajskih univerzitetnih matrikah (prim. Gall - Paulhart (ur.) Die Matrikel. Band IV; Andritsch, Die Matrikeln. Band 2) pa tudi ne v evidenci ljubljanskih jezuitskih gimnazijcev (prim. Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki). Če se je šolal v Ljubljani, ga pogrešamo zato, ker tako kot Janez Vajkard Valvasor ni bil ne konviktor ne alumen, ampak je prebival zasebno.
537	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 103-118. - Valvasor ni sicer nikoli naveden kot avtor (pag. 109, 110).
2013
bino, iz katere je izhajala njegova stara mati Lukrecija, so se še okrepile, ko se je 5. avgusta 1668, star 33 let, v Ljubljani oženil z Ano Elizabeto baronico Valvasor,538 svojo mrzlo sestrično, hčerko tedaj že 18 let pokojnega završkega graščaka Janeza Krstnika Valvasorja (* ok. 1613-15, f 1650). Še več, povezan je bil tudi s polihistorjem Janezom Vajkardom, in sicer vsaj poslovno, če ne tudi drugače. Pozornost pritegne ugotovitev, da je svojega šest let mlajšega sorodnika Valvasorja prva leta po njegovi vrnitvi v domovino in prvi poroki dokaj izdatno kreditiral, čeprav sam ni bil posebno bogat, saj je od nepremičnin premogel le podedovano očetovo posest Volčji potok z nekaj hubami in desetino, hišo v Ljubljani pa je imel samo v najemu.539 Le nekaj mesecev po Valvasorjevi poroki je 6. decembra 1672 njegovi tedaj komaj štirinajstletni ženi Ani Rozini, rojeni Graffenweger, posodil tisoč goldinarjev kranjske veljave. Pet let zatem (1677) mu je Ana Rozina za vnovično, tokrat veliko manjše posojilo dobrih 133 goldinarjev zastavila nekaj zlatega nakita, ki so ga ob Posarelovi smrti našli v njegovi zapuščini. Isto leto ji je posodil še 1.590 goldinarjev, tri leta pozneje (1680) pa obema zakoncema Valvasor 400 goldinarjev, vse v deželni veljavi. Iz Posarelove zastave je Valvasor leta 1680 rešil le donaciisko pismo svoje tašče z neznano vsebino, izdano v letu njegove poroke (1672).540 Ne vemo, kako se je Janez Vajkard po Po-sarelovi smrti pogodil o svojih in ženinih dolgovih z upnikovimi dediči. Vdova Janeza Herbarda, Valvasorjeva mrzla nečakinja Ana Elizabeta, rojena Valvasor, je na rodovnem deblu v Slavi (1689) navedena kot vdo-va,541 pri opisu Volčjega potoka pa kot njegova takratna posestnica.542 Posest je upravljala do polnoletnosti sina Bernarda Valerija nekaj let pozneje in z njim leta 1701 sklenila poravnavo, po kateri je Volčji potok pripadel mlajšemu sinu Jožefu Antonu.543 Preselila se je v Ljubljano in tam umrla 29. aprila 1712, ko ji mrliška matica pripisuje 68 let.544 Njena sinova sta bila zaradi zaslug prednikov 31. maja 1689 še kot mladoletna povzdignjena v baronski stan,545 vendar novi-
ca ni pravočasno prišla do Valvasorja, da bi Posarele v Slavi že lahko prištel k baronskim rodbinam.546
Druga polihistorjeva teta Sofija (* ok. 1585, f ne pred 1637) je bila verjetno nekaj mlajša od Lukrecije, če upoštevamo, da je kot že omožena izpričana za njo,547 vendar po drugi strani ne vemo, kdaj natanko se je poročila. Vsekakor pred 15. majem 1606, ko je na Mediji datirano njeno odpovedno pismo za prejetih 2.000 goldinarjev,548 skratka za vsoto, enako doti tedaj že pokojne sestre Lukrecije. Njen soprog Janez Adam pl. Apfaltrer, bolj znan samo po prvem imenu Adam, je pripadal stari kranjski srednjeveški plemiški rodbini, ki je svoo plemiški naslov »zu Roy« dobila po gradu Roje pri Litiji, katerega naslednik je postal dvorec Grmače. Z njuno poroko so Valvasorji, ki v deželi razen sorodstveno bolj oddaljenih Scheyerjev niso imeli plemiških sorodnikov (Matija Posarel še ni bil prištet med plemiče), prek Apfaltrerjev vstopili v družbo stare kranjske gospode. Vanjo je sodila tudi rodbina Adamove matere Ane iz veje Gallov pl. Gallensteinov na Knežiji pri Litiji (Gallenstein in Graffenweg).54'9 Po zgodaj umrlem očetu Gašperju je Adamu pl. Apfal-trerju pripadala dokaj skromna dediščina, ki si jo je moral deliti s tremi brati in sestro. Poleg tega je ovdovela mati Ana že tako okrnjeno Apfaltrerjevo imenje -z dobrimi 30 goldinarji rente - načela v začetku 17. stoletja še z odprodajami.550 Ko se je Adam v tem času, najpozneje leta 1606, oženil s Sofijo Valvasor, je bil še mlad, saj je leta 1603 v imenu treh mladoletnih bratov prejel v fevd očetovo posest okoli Stične.55! O
538	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16511682, s. p., 5. 8. 1668). Poročevalec je bil Janez Ludvik Schönleben.
539	V Ljubljani je Posarel prebival v najeti Dolničarjevi hiši, od nepremičnin je premogel dvorec Volčji potok s podložniki in žitno desetino, pa tudi srebrnina in druge premičnine ne pričajo o posebnem obilju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 1, 6-7, 44-45).
540	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 82, fasc. XXXV, lit. P-55, 18. 1. 1685, pag. 46-48/Nr. 24-28.
541	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
542	Valvasor, Die Ehre XI, str. 658.
543	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 85, fasc. XXXVI, lit. P-94, pag. 36/Nr. 6; prim. Smole, Graščine, str. 536.
544	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658 -1735, pag. 197.
545	Frank, Standeserehebungen. 3. Band, str. 100. - Bernardu
Valeriju, krščenemu 30. avgusta 1669 v Ljubljani, je bilo
tedaj slabih dvajset let, Janezu Jožefu Antonu, krščenemu
prav tam 22. marca 1679, pa šele deset; prvemu je šla za
krstno botro Sidonija Regina Valvasor, vdova Janeza Krst-
nika, mrzlega strica krščenčevega očeta (NŠAL, ŽA Ljub-
ljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1669-1678, pag. 2; R
1678-1686, pag. 25). Bernard Valerij baron Posarel je po-
stal častnik in prišel do položaja poveljnika Slunja in Žum-
berka, njegov mlajši brat Janez Jožef Anton pa si je ustvaril družino z Marijo Terezijo baronico Moscon (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 119, Breckerfeld, Genealogica A-P, Posarelli, pag. 535), ki je kot vdova Volčji potok leta 1732 prodala (Smole, Graščine, str. 536).
546	Posareli so uvrščeni med rodbine vitezov ali deželanov, ki na Kranjskem posedujejo posest in v deželi dejansko živijo (Valvasor, Die Ehre IX, str. 116). Valvasor je njihov priimek pisal različno, kolikor ne gre seveda za prepisovalske oziroma tiskarske spodrsljaje: Posarell, Pasarell, enkrat tudi Posarelli (Valvasor, Die Ehre VIII, str. 787; IX, str. 116; X, str. 385; XI, str. 124, 126, 658, 719, 720).
547	Tudi Radics navaja najprej Lukrecijo in za njo Sofijo (Radics, Johann Weikhard, str. 350).
548	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-2, 8. 2. 1625, pag. 29-30/Nr. 108.
549	Smole, Graščine, str. 176. - O Adamovih starših in bližnjem sorodstvu gl. Lukantschitschevo genealoško zbirko (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 2), o Apfaltrerjevem rodu prav tam, fol. 1-6. O Gallih gl. ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 3, Gall.
550	ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (15461618), fol. 91.
551	Lukantschitschev rodovnik navaja samo sestro Judito in brata Jurija Andreja, ki sta se tako kot Adam oba poročila (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 2). Veliko zgovornejša je Adamova prošnja deželnemu knezu iz leta 1603 za podelitev fevdnega pisma, za katerega je prosil v svojem imenu in namesto mladoletnih bratov Andreja, Jakoba in Danijela. V njem je navedel svoje starše - pokojnega očeta in ovdovelo mater -, podpisal se je kot Adam Apfaltrer z Roj in Grmač (Zu Roy und Grüenhoff), prošnja za fevdno podelitev, ki je temu tudi sledila, pa se je nanašala na sedem hub v župniji Šentvid pri Stični; te je še (njegov ded) Hans Apfaltrer nekoč kupil od Ostermana Auersperga (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 2, fasc. 29, Apfaltrer, prezentirano 14. 9. 1603, 27. 11. 1603).
2013
GradMotnikpo Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679 (Topographia, št. 170).
njegovi verski usmerjenosti ni podatkov, bilo pa bi zelo nenavadno, ko bi se spogledoval s protestantizmom. Ne nazadnje govori proti temu osebno izražena prošnja njegove tašče Neže Valvasor ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu, naj njeni hčerki Sofiji pl. Apfaltrer prepusti v zakup motniško žitno desetino (1614).552
Sofijo je Janez Vajkard omenil v XI. knjigi Slave kot lastnico gradu Motnik in navedel tudi njen dekliški priimek, o času njene pridobitve gradu pa je bil poučen zelo pomanjkljivo. Pravilen je podatek, da je Motnik kupila od Gregorja Zurlerja, ne pa tudi, da se je to zgodilo šele okoli leta 1624, ko je bila Sofija že vdova Adama Apfaltrerja. Več kot verjetno ji je mož resnično umrl že leta 1622, po dobrem desetletju in pol skupnega življenja.553 Kot že rečeno, je prišel Motnik najprej v roke Valvasorjev (1608), in sicer očitno v posest vdove Neže, šele pozneje pa Sofije, tedaj že omožene z Apfaltrerjem. Kdaj natanko in kako so ga prenesli na Sofijinega moža Adama pl. Apfaltrerja, ne vemo. V novi kranjski imenjski knjigi (1619-1662) se je posest znašla vpisana na njenega moža (Herr Adam Apfaltrer zu Roy) in z nespremenjeno imenjsko rento nekaj več kot 36 goldinarjev.554
Kot vse kaže, so motniški Apfaltrerji naslednji dve generaciji brez večjih pretresov gospodarili na svoji spodobno veliki posesti, ki se ni ne večala ne manjšala. V kranjski imenjski knjigi je tudi zato lahko ostala vpisana na Adama Apfaltrerja še skoraj celo stoletje po
552NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, fasc. 66, a. e. 66/2, Motniška desetina 1551-1768, 30. 1. 1614.
553	Valvasor, Die Ehre XI, str. 424. - Podatka o kupoprodaji leta 1624 sta po Valvasorju objavila tudi Witting in Radics; po Wißgrillu je Witting navedel, Radics pa za njim povzel, da je bila Sofija vdova Janeza Adama pl. Apfaltrerja od leta 1622 (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 143; Radics, Johann Weikhard, str. 350). O moževi smrti nimamo drugih podatkov.
554	ARS, AS 179, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 79. Gl. tudi op. 182 in 183.
njegovi smrti. Leta 1662, ko je bil že štiri desetletja pokojni, so njegovo imenjsko rento (wegen Möttnickh) preprosto prepisali v novo imenjsko knjigo ter jo šele eta 1707 prenesli na vnuka Jurija Sigmunda, medtem ko je prepis na sina Janeza Jurija izostal.555 Dejansko Adam sploh nikoli ni bil lastnik, ampak je Motnik vseskozi pripadal Sofiji, čemur pritrjuje tudi ugotovitev, da njen soprog niti z besedo ni omenjen pri poznejših fevdnih podelitvah. Kot je leta 1631 v prošnji za fevdno pismo izrecno zapisal Sofijin zet Maternus pl. Raumschüssl, je njegova tašča kupila Motnik (Thurn oder Siz Möttnig) leta 1608 od Gregorja Zurlerja. Raumschüssl, ki naj bi šele zdaj izvedel, da je Motnik deželnoknežji fevd, je posest prejel v fevd kot fevdnik namesto nje.556 Sofijin sin Janez Jurij pl. Apfaltrer je bil namreč tedaj še mladoleten. Šest let zatem, 8. marca 1637, je vdova Sofija sama prosila za fevdno pismo svojemu sinu, ki mu je isto posest medtem že izročila v last.557 Njeno pisanje je hkrati tudi zadnje pričevanje o tem, da še živi. Zakaj že tedaj ni prišlo do fevdne podelitve, ostaja nepojasnjeno. Janez Jurij je prejel Motnik v fevd šele leta 1650, pri čemer iz fevdnega pisma in prilog ni razvidno, ali je Sofija medtem umrla ali ne.558 Matične knjige mot-niškega vikariata, ki bi iz prve roke pričale o njej in njeni družini, so žal izgubljene.559
Od obeh Sofijinih znanih odrastlih otrok560 je bila
555	Prav tam, št. 6 (1662-1756), fol. 128.
556	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 2, fasc. 143, Zurler, prezentirano 17. 2. 1631, 25. 2. 1631.
557	Prav tam, 8. 3. 1637.
558	Prav tam, prezentirano 16. 11. 1650.
559	Ohranjene so le vse tri vrste matic od leta 1770 dalje (Krampač, Vodnik, str. 69). - V maticah matične župnije Vransko ni upoštevano območje Motnika; iz 17. stoletja sta ohranjeni samo dve matici (ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9a, krstna knjiga župnije Vransko 1660-1672; ŽU Vransko, krstna matična knjiga 1673-1701).
560	Siebmacherjeva grbovna knjiga, sicer najpopolnejši pregled Apfaltrerjevega rodu, pripisuje Sofiji in njenemu soprogu
2013
po vsej verjetnosti starejša hči Lukrecija, imenovana po zgodaj umrli teti Lukreciji Valvasor.56! Najpozneje v začetku leta 1631 se je omožila z omenjenim Ma-ternusom pl. Raumschüsslom, ki je tedaj prejel Mot-nik v fevd namesto svoje tašče.562 Maternus, sin Janeza Krištofa in Ane, rojene pl. Rain,563 je bil doma z gradu Kolovrat pri Izlakah, ki si ga je njegov oče leta 1636 kot dediščino po očetu delil z dvema bratoma.564 O razmerah na Kolovratu je bil Janez Vajkard Valvasor seveda dobro poučen, saj je šlo za sosednji grad njegove domače Medije. Kot pripoveduje v XI. knjigi Slave, je po delitvi Raumschüsslovega premoženja med dva (neimenovana) brata eden od njiju zgradil četrt ure nad Kolovratom gradič Zgornji Kolovrat. Pozneje sta gradova spet prišla v iste roke, ko pa je Maternus Raumschüssl Kolovrat prodal, si je pridržal Zgornji Kolovrat. Tega je po njegovi smrti in še v času izida Slave (1689) posedoval sin Franc Krištof, ki je prej izplačal svoje sorojence.565 Po Raumschüsslovem rodovniku je bil Franc Krištof sicer edini sin Maternusa in Lukrecije, rojene Apfaltrer,566 polihistorjeve veliko
napačna otroka: Kordulo, poročeno Barbo pl. Waxenstein, in Janeza Andreja (Die Wappen, stolpca 67-68). Hčerke Lukrecije sploh ne pozna, sina Janeza Jurija pl. Apfaltretja pa ima pomotoma za sina Andreja Apfaltrerja in mu pripisuje samo enega od sicer štirih sinov, Janeza Adama (prav tam, stolpec 67). Ostali trije sinovi Janeza Jurija - Janez Bernard, Jurij Sigmund in Jurij Sigfrid - so se v rodoslov-nem pregledu znašli na napačnih mestih in z deloma netočnimi podatki (stolpci 67, 68 in 72).
561	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 2; ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 12, Apfaltrer.
562	ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 2, fasc. 143, Zurler, prezentirano 17. 2. 1631, 25. 2. 1631.
563	Maternus se je glede na podatek, da je leta 1614 izpričan na ljubljanski jezuitski gimnaziji (Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 59), rodil okoli leta 1600. O njegovem sorodstvu gl. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 148.
564	Smole, Graščine, str. 228. - Tega leta je bil imenjska renta Maternusa Raumschüssla s Kolovrata vpisana v kranjsko imenjsko knjigo (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1661), fol. 86v).
565	Valvasor, Die Ehre XI, str. 422; pri opisu Kolovrata Valvasor navaja, da je Maternus prodal grad Adamu Dinzlu pred približno 12 leti (str. 312), torej okoli leta 1677. Nasprotno je Smoletova zmotno sklepala, da je po pogodbi s Friderikom in Maternusom Raumschüssloma postal lastnik Kolovrata Maternus Viljem in ga prodal Dinzlu že leta 1660, česar citirani zapuščinski inventar ne potrjuje (Smole, Graščine, str. 228). Iz imenjske knjige izhaja, da je Maternus skoraj vso posest izgubil že do leta 1645, leta 1655 pa je od omenjenih dveh sorodnikov kupil polovico dvorca Kolovrat (Siz Khollobrat), očitno Zgornji Kolovrat, a je njegova imenjska renta tudi poslej znašala le dobre štiri goldinarje (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (16191661), fol. 86, 86v). Do leta 1672, ko nas vpisi za tričetrt stoletja zapustijo (do 1749), se je s tremi odprodajami skrčila na vsega četrt goldinarja, največ, za dobre 3 goldinarje, leta 1662, ko sta zakonca Maternus in Lukrecija prenesla Kolovrat (Siz Khollobrath) na Adama Dinzla (prav tam, št. 6 (1662-1756), fol. 142). Njun sin Franc Krištof v imenjski knjigi sploh ni omenjen (gl. indeksa k št. 5 in 6).
566	Poročen je bil z neko Wremb pl. Wrembsfeldovo, more-
bitnih otrok pa vir ne pozna (ARS, AS 1073, Zbirka roko-
pisov, I/44r, fol. 148v). Najverjetneje je identičen s stot-
nikom Francem Krištofom Raumschüsslom, ki ga Valvasor
navaja med Kranjci, udeleženci vojne s Francozi leta 1675
(Valvasor, Die Ehre XV, str. 602).
starejše sestrične. Ta je izpričana kot živa v začetku šestdesetih let, ko so najprej (1660) vpisali v imenjsko knjigo njeno manjšo posest,567 nato pa jo je že čez štiri leta (1664) prepisala Adamu Dinzlu, ki je od njenega moža in nje malo prej kupil dvorec Kolovrat (1662).568 Lukrecijin rodni Motnik je prevzel njen brat, Valvasorjev bratranec Janez Jurij Apfaltrer. Rodil se je okoli leta 1610, če upoštevamo, da leta 1631 kot mladoleten še ni mogel sprejeti fevda, šest let zatem (1637) pa sta z materjo Sofijo že lahko prosila za fevdno podelitev na njegovo ime. Medtem se je leta 1636 tudi oženil, in sicer z Rozino pl. Kuschlan (* 1619), hčerko komaj poplemenitenega Gašperja Kuschlana in Elizabete, rojene Montegnano.569 Njegova druga žena Helena Carin (Carinin) je po vsem sodeč izvirala iz rodbine De Carin oziroma Karin(a) iz Hrvaškega Primorja.570 Za Apfaltrerjevo rodbino je bil nadvse pomemben datum 2. januar 1672, ko je Janez Jurij skupaj s sorodnikoma, rodnima bratoma Ferdinandom Ernestom in Henrikom Julijem, zaradi vojaških in drugih zaslug doživel povzdignitev v baronski stan in dobil predikat »Apfa trer, Herr auf Roi, Grienhoff und Mötnick«, ki vključuje tri glavne rodbinske gradove: Roje, Grmače in Motnik.57! Janez Jurij je imel tedaj že odrasle otroke, sicer pa ni znan po kakšnih posebnih dejanjih ali zaslugah. V dveh zakonih so se mu rodili štirje sinovi, ki so si vsi ustvarili družine z ženami iz komaj rojenih plemiških rodbin in nadaljevali Apfaltrerjev rod: v prvem zakonu so prišli na svet trije - Jurij Sigmund, Jurij Sigfrid in Janez Adam -, v drugem pa Janez Bernard.572 Ko je leta
567	Izvor njene imenjske rente v višini blizu 9 goldinarjev ni znan (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619-1661), fol. 77).
568	Prav tam, št. 6 (1662-1756), fol. 140v, 142.
569	NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16321651 pag. 42, 12. 10. 1636. - Rozina Kuschlan je bila krščena 23. januarja 1619 v Ljubljani (prav tam, R 16141621, pag. 209). Podatek o dekliškem priimku njene matere po: Die Wappen, stolpec 67; ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 140, Kuschlan. Njen oče Gašper Kuschla(u)n »von Moßthal«, cesarski svetnik, je leta 1631 dobil notranje-avstrijsko deželanstvo (Frank, Standeserhebungen. 3. Band, str. 98). Njegov plemiški naslov je vseboval nemško ime dvorca Zablate pri Ljubljani, ki ga je Gašper kupil leta 1633 (Smole, Graščine, str. 547).
570	Njeno ime je znano le iz sekundarnega vira, ki ne navaja niti očetovega imena (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 12, Apfaltrer). O rodbini kot plemiški rodbini z območja Senja in Vinodola gl. http://www.stajnica.com/povijest-i-kulturno-stvaralastvo/enver-ljubovic-grbovnik-gacke-krba-ve-like-senja-i-vinodola (dec. 2012).
571	Frank, Standeserhebungen. 1. Band, str. 26 - Baronska diploma navaja zasluge raznih Apfaltrerjev vse tja do 12. sto-etja, od treh pobaronjenih sorodnikov pa le zasluge Ferdinanda Ernesta kot stanovskega poverjenika na Kranjskem (ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 3, 2. 1. 1672). O sorodstvenih razmerjih med tremi v barone pov-zdignjenimi Apfaltrerji gl. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 2.
572	Jurij Sigmund in Jurij Sigfrid sta bila poročena s sestrama Regino Sidonijo in Klaro Suzano pl. Samburg, hčerkama Janeza Karla pl. Samburga in Suzane, rojene pl. Lukan-tschitsch; Janez Adam je vzel za ženo Kordulo pl. Gaionzel, hčerko Janeza in Marije Marjete, rojene Egger, najmlajši Janez Bernardin, rojen v očetovem drugem zakonu, pa Terezijo pl. Flachenfeld, hčerko Janeza Andreja in N. Otto pl.
2013
1689 izšla Slava vojvodine Kranjsk^e, Janeza Jurija ni bilo več na Motniku, kjer so Apfaltrerji po polihis-torjevih besedah gospodarili od Sofije dalje, tedaj njen vnuk baron Jurij Sigmund (f 1711),573 tj. najstarejši sin Janeza Jurija. Svojega bratranca Janeza Jurija navaja Valvasor v Slavi kot gospoda gradu Turn v Brezniku nedaleč od Črnomlja. Turnski dvorec je pridobil z nakupom,574 umrl pa je v visoki starosti slabo desetletje pozneje (1698) kot gospodar majhnega, danes neidentificiranega dvorca »Waldrasch« nekje v Beli krajini, kjer so popisali njegovo skromno zapuščino.575 Med polihistorjevimi krvnimi sorodniki iz 17. stoletja je potrjeno živel najdlje, blizu 90 let (rojen okoli 1610) in bil torej priča številnim dogodkom v širši rod-bini.576 Na bližnjem belokranjskem Turnu mu je kot
Rosenbüchl (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 2-2v; ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 12, Apfaltrer; prim. prav tam, št. 73, Flachenfeld). Prvi tast Janez Karel »von Samburg zu Purgstall« je bil kranjski deželni knjigovodja s priimkom Santpauer; tega je smel iz plemiškega naslova izpustiti leta 1654 (Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 223). Drugi tast Janez Gaionzel, ljubljanski (mestni) svetnik, je dobil plemstvo leta 1660 (Frank, Standeserhebungen. 2. Band, str. 63), tast najmlajšega od bratov Apfaltrer, Janez Andrej Flach, sicer polkovnik, pa se je imenoval »von Flachenfeld« po poplemenitenju leta 1654 (prav tam, str. 22).
573	Valvasor, Die Ehre XI, str. 424. - Zapuščino Jurija Sig-munda barona Apfaltrerja so popisali na Motniku, ki je bil leta 1711 tudi njegova edina nepremičnina (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 2, fasc. II, lit. A-33, 13. 2. 1711). - Z (Re-gino) Sidonijo pl. Samburg se je poročil 25. novembra 1668 v Ljubljani (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1651-1682, s. p.), ko je bilo nevesti le 15 let; Regina Sidonija je bila krščena 5. junija 1653 v Ljubljani in imela tedaj še priimek Santpauer (prav tam, R 1653-1664,
574	Vagvaisor, Die Ehre XI, str. 584.
575	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 2, fasc. II, lit. A-24, 12. 4. 1698. - »Waldrasch« je moral biti neka pristava nedaleč od Črnomlja, saj so v zapuščinski inventar podpisali in pečatili v omenjenem mestu. M. Smole navaja Apfaltrerjev zapuščinski inventar kot sploh edini podatek o obstoju »Wald-rasch«-a (Smole, Graščine, str. 544), I. Stopar pa njegovo ime sloveni kot Valdraž in ponuja malo verjetno hipotezo, da se ime nanaša na vas Boldraž pri Rosalnicah (Stopar, Grajsk^e stavbe. II. Dolenjska. Peta knjiga, str. 116). Iz re-gestov listin v Apfaltrerjevem zapuščinskem inventarju pridobitev dvorca ni razvidna, kar kaže, da se »Waldrasch« najverjetneje skriva pod drugim imenom. Bržkone je identičen s Črnomaljskim dvorcem ali t. i. Rožičevim gradom na jugovzhodnem obrobju Črnomlja (o njem gl. prav tam, str. 9), katerega lastništvo Smoletova za leto 1698 (neupravičeno) pripisuje Apfaltrerju, leta 1675 pa naj bi bila njegova lastnika Boltežar Pregl in neki Malevič (Smole, Graščine, str. 127). V Apfaltrerjevem inventarju (gl. v isti opombi zgoraj), na katerega se sklicuje, so dejansko navedeni kupno pismo med nekim (!) Preglom in nekim Malevičem za Malevičev dvor (über den Malleuitschischen Hoff) z datumom 24. oktober 1675, obračun (neznanega pogodbenika) z Ma-levičem za kupljeni dvorec v Črnomlju (Hoff zu Tscher-nembl) z dne 1. julija 1676 in Preglovo kupno pismo neznane vsebine, datirano 27. februarja 1678 (pag. 1/B in C, 2/D). Med Apfaltrerjevimi listinami je bila leta 1698 popisana tudi neka pogodba njegove matere Sofije (Frauen Ap-falterin Einer Gebohrnen Valuasorin) in neimenovanih sopo-godbenikov, datirana 26. avgusta 1636 (prav tam, pag. 2/D), nekaj mesecev preden je zadnjič izpričana kot živa.
576	Dlje kot on oziroma približno tako dolgo sta živeli le še v
lastnik sledil najmlajši sin baron Janez Bernard iz drugega zakona (f 1710).577 Tretji sin Janez Adam, rojen v prvem zakonu in po vsem sodeč najstarejši (* ok. 1637-1685),578 je postal gospodar dvorca v vasi Zgornja Šiška pri Ljubljani, ki ga je leta 1689 imela že njegova vdova.579 S podobno skromnim domovanjem in majhno posestjo se je moral zadovoljiti tudi Apfal-trerjev drugi najstarejši sin Jurij Sigfrid, nekaj let do prodaje leta 1686 lastnik Podšentjurja pod Kumom,580 majhnega dvorca, s katerim je bila pozneje tesno povezana Jernejeva veja Valvasorjeve rodbine.58! Od štirih bratov Apfaltrerjev, mrzlih nečakov polihistorja Janeza Vajkarda, sinov njegovega pobaronjenega bratranca Janeza Jurija, se, kolikor je znano, nobeden ni posebej proslavil, pa tudi o njihovih stikih z Valvasorji in s polihistorjem ne vemo ničesar določnega. Najbolj neposredna zveza med rodbinama Apfaltrer in Valvasor je bila vzpostavljena šele po polihistorjevi smrti. Leta 1705 sta se namreč na Vačah poročila Regina Frančiška baronica Apfaltrer, hči njegovega mrzlega nečaka Jurija Sigmunda, gospoda na Motniku, in Franc Adam baron Valvasor, sin polihistorjevega drugega mrzlega nečaka Adama Sigfrida iz Adamove veje Valvasorjev, novi gospodar Medije.582 Vzela sta se
Valvasorjevo rodbino omoženi sestri Barbo, Sidonija Regina (* 1622, f 1708), poročena s polihistorjevim zgodaj umrlim
bratrancem Janezom Krstnikom Valvasorjem (1613/151650), in Ana Rozina (* ok. 1620, f 1702), žena polihistor-
jevega polbrata Karla (* ok. 1618-1697). O njiju gl. zlasti:
Die Wappen d^es Adels, stolpec 189.
577	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 3, fasc. II, lit. A-32, 29. 10. 1710. Prim. Smole, Graščine, str. 510. - S Sofijo Terezijo pl. Flachenfeld se je poročil 31. januarja 1691 v Ljubljani (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682-1718, s. p.).
578	Ob smrti 7. aprila 1685 mu ljubljanska mrliška matica pripisuje 49 let, kar je glede na poroko staršev 12. oktobra 1636 vsaj eno leto preveč (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735, pag. 99).
579	Valvasor, Die Ehre XI, str. 291. - Valvasor ji daje osebno ime Elizabeta (prim. z op. 572), sicer pa omenja tudi njen dekliški priimek. Dejansko je imela dvojno ime Elizabeta Kordula, kot ga navaja skupaj z dekliškim priimkom tudi ljubljanska^ mrliška matica ob njeni smrti 5. oktobra 1717 (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735, pag. 239). Mrliška knjiga ji daje 55 let, a v resnici je bila tri leta starejša, krščena v Ljubljani 13. oktobra 1659 (prav tam, R 1653-1664, pag. 234).
580	Valvasor, Die Ehre XI, str. 182; prim. Smole, Graščine, str. 365. - Njegova žena Klara Suzana pl. Samburg, mlajša sestra bratove žene, je bila krščena 9. julija 1663 v Ljubljani (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1653 -1664, pag. 322).
581	Podšentjur je leta 1715 kupil polihistorjev nečak Jurij Maksimilijan Valvasor (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 117, fasc. XLVIII, V-13, pag. 19/Nr. 20; prim. Smole, Graščine, str. 365), čigar sin Jurij Sigfrid ga je najpozneje leta 1746 prodal Mariji Tereziji Merherič, imenovani Fabjanič (zoper njo je v zvezi s prodajo vložil pritožbo neznane vsebine: ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 584, fasc. I/323, Herrschaft Hof St. Jörgen, 8. 7. 1746), od nje pa ga je dve leti zatem (1748) kupil Janez Jožef Čop, šestkrat praded pisca teh vrstic; v lasti rodbine Čop je Podšentjur še danes (Golec, Iz življenja, str. 185).
582	NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, P 1685-1711, s. p., 30. 5. 1705. - Radics navaja napačen datum in kraj poroke: 25. november 1698 v Ljubljani (Radics, Johann Weikhard, str. 349).
2013
torej mladenič in mladenka, ki sta imela skupne pra-prastarše Hieronima in Nežo Valvasor, pri čemer je bila poroka dveh tako oddaljenih sorodnikov za plemiško okolje nekaj povsem običajnega.
Če povzamemo ugotovitve o povezavah Janeza Vajkarda Valvasorja z družinami njegovega edinega strica in obeh tet po očetovi strani, je treba poudariti tesno povezanost družin zgodaj umrlega strica Adama in očeta Jerneja, ki je bil varuh Adamovih štirih otrok. Njuna najstarejša sinova Janez Krstnik (ok. 1613/51650) in Karel (ok. 1618-1697) sta bila navsezadnje poročena s sestrama pl. Barbo, Mediia pa je zlasti s skupno grobnico postala nekakšno duhovno in simbolno središče obeh rodbinskih vej, ki sta se leta 1683 tudi zamenjali kot lastnici gradu. Franc Albert baron Kheysell, zet polihistorjeve sestrične Poliksene pl. Witzenstein (ok. 1612-1647), je imel v življenju Janeza Vajkarda sicer epizodno, a hkrati pomembno vlogo, saj mu je prav on prodal tri gradove, med njimi Bogenšperk. Z Valvasorji je ostal v tesnejših stikih tudi Janez Jurij Posarel (1604/5-1654), edinec kmalu po njegovem rojstvu preminule polihistorjeve tete Lukre-cije (ok. 1583-1604/5). Posarelovega sina Janeza Her-barda (1635-1684) smo srečali kot polihistorjevega posojilodajalca, poleg tega pa je bil poročen s svojo mrzlo sestrično Ano Elizabeto baronico Valvasor. Najslabše so dokumentirani stiki med Valvasorji in Apfaltrerji, pozneje pobaronjeno družino polihistorjeve mlajše tete Sofije (ok. 1585 - ne pred 1637), pri čemer ni rečeno, da jih le zaradi neugodne strukture virov poznamo slabše, kot bi si zaslužili. Ni indicev za to, da bi kdo od obravnavanih sorodnikov po očetovi strani vplival na delo Janeza Vajkarda Valvasorja kako drugače, bolj neposredno. A navsezadnje sta bila zanj še kako pomembna ugoden nakup gradov in jemanje denarnih posojil, kar so mu nudili Kheyselli in Posa-reli. Brez njihove podpore ne bi mogel ustvarjati tako, kakor je.
VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI
ADG - Archiv der Diözese Gurk, Klagenfurt
PA (= Pfarrarchiv) St. Georgen am Weinberg: Hs. 1.
ARS - Arhiv Republike Slovenije
AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 268, 373, 374.
AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko: 381, 464, 471, 472, 481, 486, 584, 846, 848, 882, 888-892. AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 1, 4, 5, 6. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 75, 119.
AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: N 153. AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko: knj. 10, 11. AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani (= Testamenti), II. serija, fasc. P 1-54, V 1-16.
AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (= Zap. inv.): šk. 2, 3, 8, 11, 32, 49, 50, 80, 81, 82, 85, 97, 98, 117, 120, 122, 128, 130, 131, 132.
AS 730, Gospostvo Dol: fasc. 119, 139, 154.
AS 740, Gospostvo Jablje: fasc. 8.
AS 748, Gospostvo Krumperk: fasc. 4, 25.
AS 984, Radics pl. Peter Pavel: šk. 5.
AS 1063, Zbirka listin: št. 1572, 1466, 1634, 1731,
1863, 2037.
AS 1064, Zbirka plemiških diplom: št. 3, 64, 114. AS 1073, Zbirka rokopisov: 180r I/42r, I/44r, II/51r.
AS 1074, Zbirka urbarjev: I/29u, I/30u. AS 1075, Zbirka rodovnikov: št. 12, 73, 125, 140, 230, 99, 273, 279.
NG - Narodna galerija v Ljubljani NG S 948
NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana
KAL (= Kapiteljski arhiv Ljubljana): fasc. 11, 52. NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, fasc. 6. NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana (= KAL): faasc. 11, 52.
ŽA (= Župnijski arhiv), R, P, M = rojstna/poročna/mrliška matična knjiga, Rep = repertorij. ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige: R 1635-1643, P 1630-1655. ŽA Kamnik, Matične knjige: M 1671-1707. ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj: Matične knjige: Rep R 1588-1621, Rep R 1621-1653, R 1588-1602, R 1607-1614, R1614-1621, R1621-1626, R 16381643, R 1643-1653, R 1653-1664, R 1664-1669, R 1669-1678, R 1678-1686, P 1605-1632, P 1632-1651, P 1651-1682, P 1682-1718, M 16351657, M 1658-1735; Razne knjige: oklicna knjiga 1737-1759.
ŽA Mengeš, Matične knjige: P 1669-1702.
ŽA Moravče, Matične knjige: R 1621-1626, R
1632-1635,R1637-1645.
ŽA Ribnica, Matične knjige: M 1670-1705.
ŽA Svibno, Matične knjige: R 1653-1658, R
1659-1671.
ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige: R 16651674, R 1674-1688, R 1689-1703, M 1660-1710. ŽA Vače, Matične knjige: R 1621-1628, R 16731689, P 1685-1711, M 1687-1723, M 17231751.
StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Graz A. (= Archiv) Valvasor Familie: K 1. B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten. Nach den landschaftlichen Steuerbüchern von 1516 bis 1785. V. Viertel enhalb der Drau - Viertel Cilli. (Beide Aufschriften werden abwechselnd gebraucht). Kreis Cilli.
I. Ö. Hofkammer (=Innerösterreichische Hofkammer): HK 1602-V I-47.
I. Ö. Regierung (= Innerösterreichische Regierung): Copeien 1628-XII-17, Gutachten 1632-XII-29.
2013
Representation und Kammer, Sachabteilung: K 377.
ZAC - Zgodovinski arhiv Celje
ZAC/0006, Zbirka rokopisov: št. 9, 9a.
ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana
LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka: šk. XXII. LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige: Cod. I/6, I/8, Imenska kartoteka h Cod. I in XIII.
ŽU Vransko - Župnijski urad Vransko krstna matična knjiga 1673-1701.
ELEKTRONSKI VIR
http://woerterbuchnetz.de/DWB/?sigle=DWB&, mode=Vernetzung&lemid=GV07065 (dec. 2012)
LITERATURA
Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz^. Band 1. 1586-1630. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Universitätsbuchdruckerei und Universitätsverlag, 1977; Band 2. 16301662, 1980; Band 3. 1663-1710, 1987.
Benedik, Metod: Seznami škofov na slovenskih tleh. V: Benedik, Metod (ur.): Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 423-432.
Bizant, Milan: Marijine kongregacije v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. V: Reisp, Vincenc (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1997). Zbornik razprav (Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 137-156.
Cevc, Emilijan: Trije poznorenesančni in en baročni nagrobnik v Laškem. Časopis za zgodovino in narodopisje 47, NV 12 (1976), str. 308-325.
Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Zapuščina Janeza Vaj-karda barona Valvasorja v Krškem, (K mestu K., št. 1). Krško: Valvasorjev raziskovalni center 2004.
Črnivec, Živka (ur.): Ljubljanski klasiki 1563-1965. Ljubljana: Maturanti Klasične gimnazije (19411958), 1999.
Die Wappen des Adels in Salzburg, Steiermark und Tirol (J. Siebmacher's Wappenbuch Band 28). Neustand an der Aisch: Bauer & Raspe, 1979.
Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Dritter Theil. Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564-1657). Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Ferd. Bamberg, 1875.
Dolenc, Metod: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Sostavni očrt. Ljubljana: Akademska založba, 1935.
Dular, Anja: Iz zgodovine tiskarskih privilegijev. Ob privilegiju cesarja Leopolda za Valvasorjevo delo Theatrum mortis humanae. Zgodovinski časopis 52 (1998), str. 21-36.
Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih prebivalcev. II. del. Novi trg; III. del. Veliki trg. Ljubljana, 1944 (tipkopis v Zgodovinskem arhivu Ljubljana).
Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269-1820. 3. zvezek. Župani in sodniki 1605-1650 (Gradivo in razprave 28. Ljubljanski sodniki in župani). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2005.
Floßman, Ursula: Österreichische Privatrechtsgeschichte. Sechste, aktualisierte Auflage. Wien: SpringerVerlag, 2008.
Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »AltÖsterreichischen Adels-Lexikon« 1823-1918. 1. Band. A-E. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1967; 2. Band. F-J, 1970; 3. Band. K-N, 1972; 4. Band. O-Sh, 1973; 5. Band. Si-Z, 1974.
Gall, Franz - Paulhart, Hermine (ur.): Die Matrikel der Universität Wien. IV. Band. 1579/II-1658/59. Wien-Köln-Graz: Herman Böhlaus Nachf. Verlag, 1974.
Gestrin, Ferdo: Italijani v slovenskih deželah od 13. do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 35 (1981), str. 223-241.
Golec, Boris: Iz življenja malih graščakov Čopov v obdobju 1748-1848. Ki^or^ik^a 36 (1988), str. 184194.
Golec, Boris: Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolčanih pravih Valvasorjev. O dveh »izobčencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem čiščenju rodbinskega debla. Zgodovina za vseXIX (2012), str. 5-38.
Golec, Boris: Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski časopis 61 (2007), str. 303364.
Golec, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (1. del). Zgodovinski časopis 62 (2008), str. 351-383; (2. del). Zgodovinski časopis 65 (2011), str. 292-373; (3. del). Zgodovinski časopis 66 (2012), str. 46-114.
Gottschald, Max: Deutsche Namenkunde. Unsere Familien. Fünfte verbesserte Auflage mit einer Einführung in die Familiennamenkunde von Rudolf Schützeichel. Berlin - New York: Walter de Gruy-ter, 1982.
Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962.
Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis (15961691). Textus originalis editionem curavit France Baraga. Ljubljana: Družina, 2002.
Historischer Atlas der Österreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest, Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929.
Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1997.
Kidrič, France: Gusič (Gussich). Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga Abraham - Lužar. Ljubljana:
2013
Zadružna gospodarska banka, 1925-1932, str. 275-277.
Koropec, Jože: Krško v obdobju velikih slovenskih kmečkih vstaj. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477-1977. Zbornik ob 500-letn^i^ci m^e^sta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 45-59.
Kos, Dušan: Bela krajina v poznem srednjem veku (Zbirka Zgodovinskega časopisa, 4). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987.
Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15.18. stoletje) (Viri za zgodovino Slovencev. Trinajsta knjiga. Novejši urbarji za Slovenijo. Prvi zvezek). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1991.
Krampač, Tone: Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijskega arhiva Ljubljana (Nadškofija Ljubljana. Arhiv. Priročniki 2). Ljubljana: Nadškofija, 2008.
Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (15961691) (prevedla Marija Kiauta, uredil France Baraga). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove, 2003.
Miklavčič, Maks: Schönleben, Janez Ludvik. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga. Raab - Svikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960-1971, str. 236-240.
Orožen, Ignaz: Das Dekanat Tüffer mit den Seelsorgerstationen Tüffer, St. Ruprecht, St. Leonhard, Gairach sammt dessen Kloster, St. Nikolaus, St. Margarethen, St. Gertraud, St. Jakob in Dolj, Trifail, St. Egyden in Steinbrücken, Lak, St. Johann in Razbor, (Ratschach in Krain) und Maria Scheuern (Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV. Theil). [Marburg]: Selbstverlag, 1881.
Peskar, Robert: Sentrupert na Dolenjskem (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 202). Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 2001.
Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenbourg, 1962.
Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. (Thesaurus memoriae. Dissertationes 4). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005.
Radics, P.[eter\ v.[on\: Die Landmannschaft und der Freiherrenstand Valvasor's. Argo II (1893), stolpci 149-152.
Radics, P.(eter) von: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor. Laibach: Krai-nische Sparkasse, 1910.
Radics, P.[eter\ v.[on\: Valvasor. Biographische Skizze (Mit dem Portrait und Faksimile Valvasors). Graz: Leuschner & Lubensky, k. k. Universitäts-Buchhandlung, 1866.
Radics, P.[eter\ v.[on\: Valvasor-Studien VII. Laibacher Ze^i^tu^r^g 114 (1895), Nr. 186, 16. 8. 1895, str. 1607-1608; Valvasor-Studien IX. Laibacher Zeitung 114 (1895), Nr. 188, 19. 8. 1895, str. 16251626; Valvasor-Studien XVII. Laibacher Zeitung
115 (1896), Nr. 9, 13. 1. 1896, str. 67-68; Val-vasor-Studien XXI. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 26, 1. 2. 1896, str. 195.
Radics, Peter: Valvazorjev rod na Spodnjem Štajerskem. Ilustrovani narodni koledar 11 (1899). Ljubljana: Dragotin Hribar, str. 103-114.
Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojašk^em zemljevidu 1763-1787. Opisi. 2. zvezek. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1996.
Redlich, Virgil (izd.): Die Matrikel der Universität Salzburg 1639-1910. Band I. Text der Matrikel. Salzburg: Verlag Anton Pustet, 1933.
Reisp, Branko: Dosedanje raziskave o Valvasorju in nekatera odprta vprašanja. V: Vovko, Andrej (ur.): Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989, Ljubljana: SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 17-31.
Reisp, Branko: Janez Vajkard Valvasor. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477-1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 109-126.
Reisp, Branko: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society. The Correspondence of Janez Vajkard Valvasor with the Royal Society, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1987.
Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.
Reisp, Branko: Novejša spoznanja o Valvasorju. Glas-n^ik Slovensk^e matice XXIX/XXXI (2005/2007), str. 10-19.
Reisp, Branko: Valvasorjev čas, življenje in delo. V:
Die Ehre dess Hertzogthums Crain: das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses ... Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes/... durch selbst-eigene ... Historisch-Topographische Beschreibung, in funffzehen, wiewohl in vier Haupt-Theile unterschiedenen, Büchern, wie auch häuffigen Abrissen und zierlichen Kupffer-Figuren, ausgebreitet, von Johann Weichard Valvasor ...; aber in reines Teutsch gebracht, auch, auf Begehren, mit manchen beyfügigen Erklärungen, Anmerck-und Er-zehlungen, erweitert durch Erasmum Francisci. IV. Theil (Monumenta litterarum Slovenicarum 9). Ljubljana-München: Mladinska knjiga, R. Trofe-nik, 1974, str. I-XXIX.
Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gradisca. Gorz: Selbstverlag, 1904.
Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstverlag, 1905.
Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. I. Theil. Gratz: Verlag Kienreich, 1822.
Slana, Lidija: Grad Strmol in njegovi lastniki skozi čas. Kron^ika 54 (2006), str. 151-174.
Slana, Lidija: Lichtenbergi na Tuštanju. Kronika 57 (2009), str. 171-200.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982.
2013
Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Sent Rupert na Dolenjskem. Ima 56 slik, 2 načrta in 2 zemljevida. Ljubljana: Samozaložba, 1913.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Druga knjiga. Območje Kamnika in Kam-nišk^e Bistrice. Ljubljana: Viharnik, 1997.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Četrta knjiga. Ljubljana, grad in dvorci. Ljubljana: Viharnik, 1999.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Peta knjiga.Med Goričanami in Gamberkom. Ljubljana: Viharnik, 2000.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Druga knjiga. Med Bogenšperkom in Mo-kricami. Ljubljana: Viharnik, 2001.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Tretja knjiga. Porečje Temenice in Mirne. Ljubljana: Viharnik, 2002.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Peta knjiga. Bela krajina. Ljubljana: Vihar-nik, 2004.
Š.[ubic], I.[van]: Valvasorjev spomenik v Ljubljani. Ljubljanski zvon 24 (1904), str. 62-63.
Suhadolnik, Jože - Anžič, Sonja: Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris predela med grajskim hribom, Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajskega dela Ciril—Metodovega trga ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2000.
Suhadolnik, Jože - Anžič, Sonja: Novi trg z okolico: arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski Arhiv, 2006.
Telgate e il suo santo crocifisso. Cammino storico-pastorale di una comunita. Telgate: Comunita parrochiale, 1987.
Umek, Ema: Barbo-Waxenstein, geslo v: Enciklopedija Slovenije. 1. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 185-186.
Valenčič, Vlado: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen (Gradiva in razprave 9). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, Partizanska knjiga, 1989.
Valvasor, Janez Vajkard: Opus insignium armorumque = Das grosse Wappenbuch ... / zussammen gebracht durch Johann Weichart Valvasor. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog-thums Crain, I—XV. Laybach, 1689.
Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Car-nioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksi-milirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970.
Witting, Joh.[ann] Bapt.[ist]: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. V: Jahrbuch der K. K. Heraldischen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge IV (1894), str. 89-146; Neue Folge V (1895), str. 162-264.