492
brun — in se ni udrla pod težo kamenov. Tudi so strelice pregnale branitelje z ozidja — in sekire pod želvami so začele stresati in dolbsti težka, okovana vrata. Celo noč so delali, celo noč kopali in sekali. — V jutro je zazevala rana, vrata so odnehala, tečaji so se podali, zapahi odleteli — vojska je dobila vhod v trdnjavo. Iztok se je umaknil - tolpa je pa udrla skozi zid in začela plezati po lestvah od vseh strani v mesto. Branitelji so obupali in se poskrili po hišah. Sloveni so pa divjali in do noči pomorili vse, razdejali, kar so dosegli, in na večer v pretoriju zapalili velike ognje ter darovali Perunu obetov.
To noč so slavili Sloveni prvič bojno slavje na obali Egejskega morja — prvič so poslušali šepetanje valov — in v jutro jim je izšlo solnce tako zmagovito in svobodno, kakor še nikoli preje davnim dedom.
Begunci iz Topera so pripluli v Solun in z grozo govorili o barbarih, ki imajo urejeno vojsko, silno in številno, da prehodijo lahko z njo Helado. Stanovalci so se razburili, posadka je razposlala oglednike, ugledni meščani so zakopavali dragocenosti v kleti in zapuščali mesto.
Zaskrbelo edino enega ni v celem mestu — in ta je bil Epafrodit. „Usoda vrši svoje delo," je prevdarjal zavit v filozofsko kapuco. „Prišla je ura! Dopolnjena je mera Bizanca!" In še enega je vzra-dostila ta povest: Radovana - godca, ki je resnično prišel v Solun in se preobjedal ob Epafroditovem bogastvu. Zahrepenel je naenkrat po zmagoslavnem hrupu, po raju devojk, po slovenski pesmi, ki je molčala v Solunu. Zato je oprtal plunko in se napotil v Toper. Vedel je, da nosi seboj novo, veselo skrivnost za Iztoka — in Rada. Gnala ga je sla po časti, in hodil je spočit kakor mladec.
Pojavil se je nenadoma drugi dan po zmagi med Sloveni. Zapela je plunka, zaorila je pesem, narod je vskipel in ga pozdravljal. Radovan je pa ponosno šel pred Iztoka, dvignil roko in izprego-voril z globoko slovesnostjo:
„Izpolnil sem prisego, Iztoče ! Našel sem jo ! — Ljubinica živi in te pozdravlja — in tudi tebe. Rado, dasi bi morala biti moja, ker jaz sem jo otel!"
Radu se je ožarilo mračno lice, v oči pa so mu stopile solze, razkrilil je roke in se zgrudil k nogam Radovanu, objel mu koleni in se razplakal od veselja.                                                    (Konec.)
K
Misli.
Zložil  Vekoslav  Remec.
Okoz veje žalujočih vrb zre plaho mračno nebo, po strugi temne,  skrivnostne vode brez šuma dalje gredo . . .
Jaz gledam jih . . . Plaho je srce, težak mojih misli tok — : moj Bog, kaj sem sejal, kaj bom žel, kaj sad bo mojih rok?
Bodočnost, ki vanjo sem upal nekdaj, iz dalj tiho strmi, tak tiho, tak plašno vame strmi kot par umirajočih oči . . .
Sedanjost na srcu leži težko kot v sanjah spomin grenak, in prošlost nedosežna vsa kot v polju za mano mrak . . .
Tiha pesem.
Zložil   Vekoslav   Remec.
1 iha pesem  od bolesti, od ljubezni  in  slovesa — potnik mlad  po beli  cesti roma v svet in jo prepeva.
Temna ga posluša šuma in v odgovor zašumi mu spev mogočen od poguma. od moči in od ponosa.
In posluša sam na cesti potnik spev in v srcu tone tiha pesem od bolesti, od ljubezni in slovesa . . .
VJLfc
VO^^sUJUk