I K A
CARUGA
režija:	Rajko Grlic
scenarij:	Ivan Kušan
fotografija:	Slavko Trninlč
glasba:	Goran Bregovič
igrajo:	Ivo Gregurevič, DavorJanjič, Ena Begovič,
Branislav Lečič, Filip Šovagovič
proizvodnja:	Maestro-film, Hrvatska TV, Viba-film
Dejstvo, da sta skoraj v istem času nastala filma o legendarnih razbojnikih, Tonetu Hacu (Do konca in naprej) in Čarugi, najbrž še ne kaže na kakšno »žanrsko« tendenco (čeprav je pri obeh filmih sodeloval isti »studio«, zdaj že bivša Viba), lahko pa je socio-kulturološko zanimivo, če se ga poveže z drugim, nastanku obeh filmov sočasnim dejstvom, tj. s propadom jugo-socializma. S Tonetom Hacom je slovenski film dobil junaka, kakršnega dotlej ni poznal, namreč junaka, ki je utelešenje popolnega individualista in liberalnega »podjetnika«, zaradi česar bi Do konca in naprej lahko bil prvi filmski znanilec novega, tj. postkomunističnega, demokratičnega, svobodnotržnega ipd. obdobja na Slovenskem. Nasprotno pa Čaruga v Grličevem filmu ni le slavonski hajduk s slovesom »balkanskega Robina Hooda«, marveč je obenem nekakšen prototip boijševiškega revolucionarja na ozemlju kraljevine SHS; če je bil torej Tone Hac v Do konca in naprej nekakšna mešanica Robina Hooda in Arsena Lupina, pa je Čaruga hkrati razbojnik in prevratnik ali lopov na način revolucionarja oziroma revolucionar na način lopova (v vsakem primeru pa pravoslavne vere, kot se pokaže ob njegovi smrti, ko ga pod vislicami spove pop). Čaruga je na ta način evokacija mitičnih začetkov boljševizma na jugoslovanskih tleh, evokacija, ki ima danes na Hrvaškem gotovo tudi ak-tualistični prizvok, vendar ki tudi spominja na leonejevsko »super-^¡tologizacijo« westerna z vsem, kar je le-ta predpostavljala — namreč tako »smrt« tega žanra kot tudi ljubezen do njega. To pa bi po-
menilo, da je osrednje vprašanje, ki se ob Čarugi zastavlja, to, ali je ta boljševiški cangaceiro sploh lahko »vreden ljubezni«? Res je, da ga je rodila boljševiška revolucija, toda samo zato še ni nujno revolucionar, marveč dobesedno »golo človeško bitje«: v uvodnem prizoru ga divji konjeniki z zvezdami na kučmah prisilijo, da se sleče in gol kot Adam steče proti gozdu, oni pa za njim streljajo; v gozdu sreča svojega podobnika, še enega preganjanega nagca, in brž ko sta filmska lika — protagonist in njegov pribočnik — »porojena«, že se znajdeta na kraju smrti (ki sta ji sicer tudi pravkar ušla), torej pod vislicami, ki so zaenkrat njuna garderoba, seveda pa bodo tudi njuna pot do groba. Tako torej v capah obešencev stopita v svet, ki ga bosta jemala kot »igro« z življenjem in smrtjo, najprej — kolikor dolgo bo pač šlo (obešencu ukradena 2lata ura jima že od vsega začetka meri čas) — z življenjem in smrtjo drugih, nazadnje pa s svojo lastno. In po scenariju, ki postavlja osebe in odnose med njimi z domala arhe-tipsko in karikaturno razvidnostjo, je že tako, da je tako za Čarugovo življenje kot za njegovo smrt odločilno srečanje z žensko, seveda s posebno žensko, tisto, ki figurira kot njegov »Drugi«: to je najprej ženska iz »drugega sveta«, njemu nedosegljivega in zato zanj tako fascinantnega buržoaznega sveta; hkrati pa je to ženska, ki je popolnoma dosegljiva in razpoložljiva, toda le, kolikor vidi v Čarugi »nekoga drugega«, namreč revolucionarnega vodjo, Čaruga nanjo naleti, brž ko opravi s perico, ki sumljivo molči, ko jo vpraša, če jo je imel tudi
gospodar; ves besen gre iskat gospodarja posestva in ga najde na pol golega v »dekadentni« sceni s Svileno, ki je tisti hip očarana s Čaru-govim »revolucionarnim« uporom (čaruga ukaže svojemu spremljevalcu, morilskemu manijaku Malemu, naj gospodarja posestva ubije, in tako je Radko Polič prvi igralec, ki zapusti film v vodoravnem položaju). Čaruga pa bo poslej na nek način »žrtev« te fantazme histerične buržujke Svilene, ki ga je identificirala kot »boljševika«, tj. kot tistega, ki ima v njenih očeh ključ do njenega užitka. Tako se machistič-ni, hkrati zvit in bebav razbojnik ter »ekscentrična« in histerična bur-žujka lepo dopolnjujeta: zanj kot izobčenca predstavlja Svilena kot nedoumljiva in nedosegljiva bur-žujka fascinanlno »točko ideala«, ki nastopa kot njegov Nadjaz; zanjo pa je ta razbojnik prevratnik, kolikor je v njeni »libidinalni ekonomiji« revolucionar tisti, ki uteleša Ono in jo zmore zadovoljiti. In res se, brž ko pobegne iz zapora, znajde v »divji hordi«, imenovani »Gorski tiči«, ki jo vodi Rdeči Božo in ki kot nekakšna revolucionarna tolpa pleni bogate kmete. Svilena Čarugo »simbolno« že zamenja za tega »revolucionarja«, nato pa ga Čaruga tudi dejansko vidi v obliki, v kateri ga želi videti Svilena, ter našemljen v Lenina pod klavirjem zadovolji njeno »potrebo« po revolucionarju v škornjih, Toda tolpa »Gorski tiči« pod čarugovim vodstvom ravno ni več »revolucionarna«, marveč samo še navadna roparska banda, ki kdaj pa kdaj vrže kaj drobiža ljudstvu. Prav kot »čisti« razbojnik je Čaruga nemara bolj »simpatičen« kot Rdeči Božo, ki je ropal v imenu revolucije, toda hkrati postane tudi bolj podel, ker hoče uresničiti svoj buržoazni ideal: izda svojo tolpo in se z ukradenim denarjem prelevi v podeželskega »buržuja«, toda tisti hip tudi zgubi svojo buržujko in z njo vred — kot v znamenje kastracije — svoj »čarobni« amulet.
Ta »zgodba« je v filmu pravzaprav veliko bol^karikirana — že sam odnos med Carugo in Svileno (precej »zamaskirano« Eno Begovič) je nekakšna karikatura odnosa med cangeceirom in buržujko v Rocho-vem Antonio das mortes — in lokalno kolorizirana, predvsem pa je razpršena med prevladujočimi akcijskimi prizori (ropi), ki resda spominjajo na peckinpahovsko spretnost, le da Čarugovi tolpi manjka romantika in etika peckinpahovske horde.v Nemara prav zato, ker se prek Čaruge (Ivo Gregurevič) in njegovega norega smeha, ki odmeva še po njegovi smrti, tako močno sliši »zunajfilmska« zgodovina.
ZDENKO VRDLOVEC
N F O
Francoski gradbeniški magnat Francis Bouygues, doma znan pod vzdevkom »Mr. Cement«, je osnoval filmsko proizvodno hišo CIB Y 2000 in pripravlja 11 celovečercev; med režiserji, ki jih je pridobil, sta Almodovar (ki že snema, glej zgoraj) in David Lynch (ta bo pri Bouyguesu posnel 3 filme, prvi ima naslov Ronnie Rocket, vsak od njih pa ima namenjen budïet v višini povprečno 20 milijonov USD)
3. aprila je bita v Parizu premiera Madame Bovary režiserja Claudea Chabrota, z Isabelle Huppert v
naslovni vlogi; film je zelo dobro štartal in v prvem tednu z 31 kopijami dosegel 96.090 gledalcev ter skoraj dohitel prvouvrščeni Ples z volkovi, ki je v istem tednu sicer nabral 96.678 gledalcev, vendar z 38 kopijami
Italijani načrtujejo, da bodo eksperimentalno prenašali HDTV (high-definition TV) že med Olimpijskimi igrami leta 1992, pri čemer bodo uporabljali tako evropski MAC sistem, kol japonski sistem; medtem se Evropejci še vedno ne morejo medsebojno dogovoriti o prihodnosti HDTV sistema v združeni Evropi
Debra Winger bo igrata glavno vlogo v filmu A Leagueof Our Own (Columbia), ki je zgodba o ženski basebal ekipi iz 40-ih let; režirala bo Penny Marshall, snemati pa bodo začeli v juliju
Jennifer Jason Leight bo
sostanovalka Bridget Fonda v psihološkem thrillerju Single White Female (Columbia), ki ga bodo začeli snemati junija; režiser je Barbet Schroeder
27. marca je umrl Aldo Ray, star 64 let, ki je igra! glavno vlogo v filmih Georgea Cukorja The Marrying Kind (1952, soigralka Judy Garland) in Pat and Mike (s Spencerjem Tracyjem in Katharine Hepburn), Battle Cry (r. Raoul Walsh), The Naked and the Dead (r. Raoul Walsh), Men In War (r. Anthony — Mann), We're No Angels (r. Michael 25' Curtiz), v 60-ih letih pa je igral le čev B-filmih
IGOR KERNEL
N F O