POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI VRTEC 9 VSEBINA K 9. štev.: Janko Samec: Otrokova večerna pesem — Janko Samec: Marija z Barbane — Silvin Sardenko: Kraljeva družina (Pesmi) — Lea Faiur: Od bojne sekire do orala — Angelar Zdenčan: Ave Marija (Pesem) — Brata Grimm-France Bevk: Čudoviti godec — Milica S.: Pravljica o dečku in sreči — Mali umetnik — Pouk in zabava. Zagonetke v 8. štev. so prav rešili: Makovec Rajko, Brezovica; Kasper Karel, Ptuj; Palčič Milan, Nova vas; Tušek Mirko, Ptuj; Haberl Karel, Štore; Peneš Miriam, Kranj; Arnšek Franjo, Živkovič Simon, Jan Lovro, Veržej; Lindner Hilda. Maribor; bacar Peter, Tržič; Stepan Janez, Čurile; Mastnak Mira, Sotlar Anica, šuligoj Ida, železnikar Stana, Lomšek Ida, Pogačnik Sonja, Repe Mara. Zajec Albina, Gosar Micka, Ćeč Marica, GoriČ Jelka — vse iz I. letnika zasebnegu ženskega učiteljišča v Mariboru; Kuhar Lenčka, Vodé Minka, Potočnik Ančka, šušteršič Mera in Jelka, Črnilec Julka, Demšar Mici, Volčjak Iva, Žagar Terezija. Bučar Danica, Pajer Pavla, Wolkensperg Hilda, Rudolf Francka, Poljanec Tončka, Kalan Aug., Klobučar Mimi, šifrer Martinka, Vidic Zlata, škofja Loka; Traun Ančka, Sem Ida, Grundner Maruška, Maribor; Stepan Lizika, čurile; Jug Franjo, Studenci. Izžreban je bil Dacar Peter, Tržič. Leopold Puh ar: Mladina, boj se ga! Knjižnica Podmladka Rdečega križa v Ljubljani, IV. zvezek. Ljubljana, 1930. Strani 23. Cena za nečlane 1-30 Din. — Tako se imenuje knjižica, ki jo je izdal in založil oblastni odbor Podmladka Rdečeea križa v Ljubljani in ki na kratko in poljubno razpravlja o škodljivosti opojnih pijač na telo in dušo ter vnema mladino na boj proti alkoholu. Oblastni odbor P. K. K. v Ljubljani je izdal spis v svoji priročni, ceneni in prikupljivi knjižnici. Delce bi res zaslužilo, da pride v prav vsako slovensko hišo. D.obiti ga je v vsaki knjigarni, doČim P. R. K. sam posameznih izvodov ne razpošilja. Ob tej priliki opozarjamo, da ima oblastni odbor P. R. K. v Ljubljani v zalogi še veliko število vseh treh prejšnjih zvezkov, in sicer: I. zvezek: Dr. M. Rus, Prva pomoč (cena za nečlane 3 Din); II. zvezek: Dr. St. Bevk, Zdravilne rastline (cena za nečlane 6 Din); III.zvezek: Dr.Ivo Pire, Naše zdravje (cena za nečlane 3-50 Din). Dobiti jih je takisto v vseh knjigarnah. Samo 2 Din stane knjižica »Sprehod po Ljubljani« pri upravi »Vrtca«, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80. — Priloži naročilu v pismu znamko za 2 Din ! Uprava Vrtca (Ljubljana, Sv. Petra cesta 80) ima še nevezan Vrtec 1922 (Din 7), 1925 (Din 10), 1926 (Din 14), 1926/27 (Din 14), 1927/28 (Din 14), nevezan Angelček 1921 (Din 4), 1924 (Din 5), 1925 (Din 6), 1926 (Din 8), 1926/27 (Din 8), 1927/28 (Din 8), vezan Vrtec 1922, 1924, 1925, 1926, 1926/27, 1927/28 in vezan Angelček 1919, 1921. 1922, 1925, 1926, 1926/27, 1927/28, 1928/29. V Jugoslovanski knjigarni se dobe poleg navedenih še Vrtec (vezan) 1910, 1911, 1913—1917, 1921; Angelček (vezan) 1895. 1906, 1908, 1912—1916, 1923. Vrtec s prilogo Angelček (10 številk) stane za leto 1929/30 Din 22, Angelček sam Din 8. Urednik in izdajatelj: Jože! Vole, stolni kanonik v Ljubljani, Pred škofijo Štev. 8. Rokopisi in rešitve naj se pošiljajo na »Uredništvo Vrtca in Angelčka« v Ljubljani, Pred škofijo št 8. Naročnino sprejema »Uprava Vrtca in Angelčka« (dr. Jožef Demšar) v Ljubljani, Sv. Petra cesta št. 80. — Čekovni račon uprave št 10.470. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel čeč. MAO m MU 1029 / VRTEC / 1010 Janko Samec: Otrokova večerna pesem. Dan za okni sred večera trudne že oči zapira. Zvon nad molkom naših koč svoj večerni spev ubira: Lahko noči Nič za mano, oče, mati, vama treba ni jokati, saj ne grem kam daleč proč. Samo malo hočem spati: Lahko noč! V snu, ki rahel se mi bliža in nad mano niža, niža, duša en poljub še vroč dahne na znamenje križa: Lahko noč! Janko Samec: Marija z Barbane.* »O sveta Devica, Marija z Barbane, usliši nam prošnje in daj nam pomoč! Ti z roko dobrotno o domače pristane pripelji nas srečno to noč!* O čujte, kak bliski žareči in gromi bobneče potresajo daljo neba! O glejte, kak jadro d viharju se lomi, da upi vsi tonejo v grozo srca! — Zaman so vse prošnje! In morje zdivjano pognalo brodovje v še hujši je ples ... Pa kakor da rjul bi v ozračje zvihrano, sam črni se satan oglasil je vmes: -Hu, kdo li pod krovom se vašim skriva? Čarovnica mlada hinavskih je lic.. Ta vaše nesreče grozanske je kriva, da prošenj uslišan ni klic/« — »V morje z njo, v morjé/« brodar vsak vpije. J se steče po dekle nedolžno pod krov, jo suva in pljuva, v lice jo bije... m končno jo vrže v golčanje valov. >0 sveta Devica, Marija z Barbane, zahvaljena bodi za hitro pomoč! Naj bodo na čast tri sveče ti vžgane, ker srečno domov smo prišli to noč a ... Joj, kdo pa kleči pred Marijinim oltarjem? Dekle izpod krova, ozarjenih las, smehlja se nedolžno zavzetim mornarjem ... A oni popadajo vsi na obraz: O sveta Devica, Marija z Barbane, zahvaljena bodi za svojo pomoč! Ti sredi pomorske poti razoihrane si rešila greha nocojšnjo nas noč... * Otok Barbana je ob izlivu Soče v sipinskem otočju, nedaleč od kopališča Gradeža v Tržaškem zalivu. Tam je znamenita božja pot, posebno za ribiče na Adriji. Po cerkvenih stenah vise mnoge slike o prečudni rešitvi ribičev iz obilih nevarnosti morja. Slikal akari. slikur L). Morilinovič, Beograd Silvin Sardenko: Kraljeva družina. Kliče sinovom KRALJ ALEKSANDER: »Kralj sem družine jugoslovanske; tri sem rodove, tri sem plemena združil z vezjo ljubezni krščanske.« »O da bi stala!« — PETER pristavlja »Tvoja družina trdno kot skala; da bi valovom, da bi viharjem v Časih nevarnih vsem kljubovala!« »O da bi časi!« — TOMISLAV prosi — »Hiši kraljevi sevali slavni; o da bi srca vse domovine našla na lepi poti se spravni!« »K sebi prižema,« — zdi se ANDREJU — »Hišo kraljevo Mati Marija: kakor se k srcu matere svoje moje srce zaupno privija.« »Bodi!« veli KRALJICA MARIJA: »Deca nedolžna. Bog vas usliši! Mir in edinost bodi med vami: Sreča sijala naši bo hiši!« Lea Fatur: Od bojne sekire do orala. 9. Tam, kjer so ubili Sokola ... razvitim banderom, z zmageponosnini krikom se vrača Dolgolas v svojo vas. Jezdi na čelu svoje čete kakor kralj. Pred njim nosita dva mladeniča na palice nasajene skalpe. ob njem stopajo slavni belokožci: glavar črne bolezni, mladi glavar črk, stari glavar lovcev, čigar puška je znana ob Kačji reki — za njim pa so privezani na konje štirje rau jen i Črnonožci. Veselo hiti Dolgolasu naproti vsa vas. Ženske pojejo slavo vélikeinu glavarju: Slišal je besede Črne suknje in govoril je v zboru glavarjev. Dobro je zamenjal kože in preskrbel svoje može s puškami in prahom, a ženske s posodami in lepotičjem. Pobil je sovražnike in maščeval svoje. Kje so zdaj. ki so grozili, da nam pokončajo vas? Brez ognja je njih vi g vam in lačne čakajo njih žene in otroci... Ujete bahače je pripeljal véliki glavar, da se bodo razveselile ženske ob njih mukah in da se bodo urili dečki v mučenju in učili prenašanja muk... Voda šumi v kotlih, sladkor se raztaplja, meso peče. Po slavuostuem obedu zaigrajo možje bojno kolo. Najbolj vidna je v kolu glavarjeva perjanica, najbolj uren je njegov tomahavk, najbolj glasen njegov «klic: Ukri-kikiiii!«... Splasijo se srake, a vrane posedajo po strehah in odgovarjajo hrescé. Ženske se zbirajo pri Mandauki, občudujejo, kar je nakupila in kar je videla. »Ni več tako,4 jim pravi, »kakor takrat, ko je prišel prvi véliki kanoe brez vesel mimo vasi ob Kačji reki in so se metali naši možje ob tla samega začudenja in strahu. Zdaj se vozijo tudi naši na kanoe brez vesel in videli smo ga dvakrat v tednu in dobivali novice iz vseh krajev. In mali Indijanci ob rekah v nižini znajo že mnogo tega, kar znajo otroci belokožcev in Utalo je naučila črna suknja lepo molitev: »Daj, Utala, moli!« In Utala vzdigne oči ter roke pa izgovarja slovesno: kitchitwa Marie, gaganodamawichin, tchi wi machkawendamiid Kije Manito Kaginig tchi mino-ijiwebisiian.«1 Ženske gledajo s spoštovanjem v otroka. »In Utalisi zna že iz knjige in Utala pozna črke s piko,« se hvali Mandanka. »Seveda,« potrjujejo ženske. »Kdo pa je tak kakor glavarjevi otroci? Naši nimajo takih glav in vsi ne morejo k Črni suknji.« Mandanka se smehlja radostno: »Na vse svoje otroke je mislil glavar. Mladi bclokožec bo učil vaše otroke. Šola bo pri nas prav kakor pri Véliki vodi in v Galeni.* Ko se možje od poči je jo, pojdejo na lov. Treba daril za dobre Rupertove, ki so varovali Utalo: treba daril dobri Črni suknji pri Sveti Mariji. Po lovu se bo pa začela šola. In,< namigne Mandanka, »samo tisti bo glavar vseh plemen, ki bo znal. kar znajo belokožci. Začeli bomo zdaj drugače!« Tačas. ko se pogovarjajo ženske o oblekah in o hrani, kakršno imajo ljudje v nižini: tačas, ko igrajo moški bojno kolo. stopi Nohamo mimo straž v vigvam, kjer ležijo zvezani ranjenci. Pregleda jih in jim preveže rane ter jih tolaži: : Pogum! Kmalu ozdravite!« 1 češčena si, Marija... (Glej dr. Leou Vončina: Friderik Baraga, str. 195.) * Galena je mesto v Pasji preriji. Za kol in muke!« se pikro nasmehne Ćrnonožec. Zakaj nas nisi pustil umreti? Sicer se ne bojim muk, zasramoval bom ob kolu vranjeglavske pse, kakor je zasramoval Tlaskala* Pavnejee, ko so ga mučili.« Vem,« pokima Nohamo. »imenoval jih je .stare babe'. Pa naj vas to ne skrbi. Glavar je slišal glas Črne suknje in vas ne bo mučil.« Neverjetno!,- odmajejo Črnonožci, *bil je vedno krvoločen in Sokola je ubil prav brez vsake potrebe. Dokler živi Dolgolas, imamo Črnonožci hudega sovražnika.«-- Tri dni je potem praznovala vas, in zdelo se je, da se ne more umiriti. Mohor je'zapazil, kako Indijanci nanašajo drač ja na prostor mučenja in kako si ostrijo dečki puščice. Nohamo stopi v glavarjev vigvam. Dolgolas brusi svoj tomahavk iu veselo pozdravi Nohama; »Malo otopel mi je od metanja v drevo — lažje mu bo v živem mesu!« Resno pogleda Nohamo: *Če misliš, véliki glavar, da boš mučil Črno-nožce, ti povem — dokler sem jaz tukaj, jih ne boš!« To je naša navada in naša pravica!« se začudi Dolgolas. Pri belo-kožeih sem odnehal radi tebe, toda to so Indijanci — pleme, ki vzame skalp belokožcu.« In če tudi! Jaz ne dovolim, da mučiš svoje soplemenjake. .Slišal si od Črne suknje, da smo si vsi bratje. Manitu* bo vprašal za vsako glavo, ki si jo razbil. \ prašal bo tudi mene. Zato bomo odšli vsi trije belokožci iz vasi, kakor hitro boš dal privezati jetnike h kolu mučenja.« Dolgolas vrže v stran tomahavk in zastnni v Nohama. Premišljuje in se zgrozi: sNe, Nohamo. ti, ki si prijatelj Črne suknje, ti ne smeš od nas. Potem se razkadi vse, kar snujeva. Ne boš mogel ti, ne bom mogel jaz. Toda vsa vas se bo razburila...« Povej svojim, kar sem rekel. Izpusti jetnike!« Nastal bo upor. poudari glavar. Nohamo pa vzraste: Sam jih izpustim! Ne smel bi več pred oči Črne suknje, ko bi vi mučili človeka, dokler, smo tukaj trije oboroženi kristjani.« Naredi, kakor se ti zdi, Nohamo,« pritrdi glavar. In ko pripravljajo na prostoru mučenja grmado, puščice in šibe in si pripovedujejo, kako premeteno so mučili druge sovražnike v tej in oni vasi — vodi Bartel konje pred pregraje in Nohamo pelje črnonožce za hišami, a Mohor straži. Ko so priprave za mučenje gotove, se zbere vsa vas in pride Dolgolas. Pridejo najstarejše ženske in slepi starčki, ki bi vsaj radi slišali, kako rjove njih stari sovražnik v bolečinah. Par mož gre po jetnike. Toda kmalu se vrnejo — krik gre po gručah V ranjeglavcev: Črnonožci so ušli! Straža leži nezavestna!« Nepopisen nemir nastane. Vse se razbegne in hiti na zasledovanje. Dolgolas sam zajezdi konja in ga zažene v nasprotno smer. Za Dolgolasom prijezdi Nohamo. Iščejo sledi. Dolgolas pojasnjuje svojim: »Črnonožci imujo močnega čarovnika, ki jim je pomagal, da so zleteli iz naše vasi. Namesto črnonožeev. ki niso vredni, da se junak bavi ž njimi, nalovite kaj. specite in se veselite! Jutri se pa spravimo v gozde in na prerije. Jesen je tam: jeleni in bivoli se bodo selili v gozde, medved je masten in treba nam je mozga za lase.« Na večer drugega dne so taborili ^ ranjeglavci že daleč v gozdu. Zbrani ob ognju so si pripovedovali, kako je treba počastiti deda-medveda in postaviti njegovo glavo na častni kraj, da se mu ne zamerijo. Čudili so se s TJaskala je bil glavar Očipvancev. « Veliki duh - Bog. belokožceui, ki pobijajo kače, ko jim je treba le podkaditi s tobakom in jih počastiti z naslovom »babica« pa se umaknejo same. Pravijo si, kak vihar je nastal na Gorenjem jezeru, ko je bil belokožec ubil kačo in se je odpeljal po jezeru. Glavar Delavar je zvezal psa in ga vrgel v reko, da potolaži kraljico kač. Vrgel je v jezero tobaka in prosil kačo, naj se umiri in prizanese Indijancem, svojim otrokom. Da se ni usmilila kača, bi bili morali vreči morilca kače v jezero. Mohorju uide smeh. Nohamo zasuče pogovor na bi volji lov. Dolgolas se ponosi: Nočem loviti kakor lové divjaki, ki naženejo bivole na pečino, da se pobijejo in jih potem razmesarijo. Lovec se ogrne v bivoljo kožo*— drugi se pa zaženejo v čredo. Živali bežijo, lovec v koži pa teče pred njimi do roba pečine. Tam se skrije, bivoli pa poskačejo s pečine. Tak lov ni nevaren, se razveseli Mohor. Saj je hujše, če naletiš na medveda ali volka. - L j, Mohor, pravi Nohamo, nevarnost je lahko povsod. Seveda pa ni posebne nevarnosti, če beži cela čreda bivolov in pade v brezno. Pa nameri na starega bika, kakor je Catlin. Samo s pravočasnim strelom si je še rešil življenje. Bivol te nabode na roge in te pomandra z nogami. Pasejo se bivoli v čredah do pet sto glav, pa sem že videl čredo, ki je pokrila neizmerno ravan, tako da je bilo vse črno. Cenili so jo na deset tisoč repov. Pred čredami so na straži stari bivoli. Tak rogat in bradat kosmatinec je res strašna prikazen. Če zarjove v jezi, se ti zdi. da se trese prerija. Ko začuti nevarnost, tepta z nogami, koplje z rogovi in meče prsi preko svoje glave. To ti je pogled ...« »Iz varnega je tak lov gotovo zanimiv,« pripomni Mohor. Nohamo se pa raz vname: : Lovci odložijo ob lovu na bivole s sebe vse. kar jih teži in se zaleti jo med čredo. Žival beži v divjem neredu. Lovec pa strelja in zaganja čredo nazaj, dokler ne obleži dovolj plena za njegovo lovsko strast ali potrebo. Indijanci naredijo potem kolibe, kurijo in sušijo meso in raztegnejo kože. Najbolj genljiv je pa pogled na bivolje teličke. Zaostanejo pri begu in se zarijejo z nosom v travo in mislijo revčki, da jih nihče ne vidi. Tak teliček gre potem za človekom kakor psiček, če mu zatisneš oči. Tako se pogovarjajo, dokler se ne zavije Dolgolas v svoj koc in se ne v leže ob ognju. Nohamo se začudi: Nocoj je glavar nekam žalosten. Pa mu vendar ni žal, da ni smel mučiti Črnonožcev?« Bastei se oglasi: Slišal sem moža. ki sta rekla glavarju: Ne jezdimo tod! Tu v bližini je padel Pokatov sin Sokol.< Neprijeten spomin tudi za Indijanca!«, zamrmra Nohamo in se tudi zavije v svoj koc. Pa od Črnonožcev se nam ni treba ničesar bati. Možje, ki so prišli zdravi domov, bodo imeli dovolj dela, da oskrbi jo vas z mesom. Njih lovišča mejijo na naša,« opozori Bastei. Tedaj prebudi vreščanje ptičev in pokanje vej Nohama iz težkih misli. Vidi glavarja že pri ognju. Klopko las si je zatlačil pod usnjati životnik in roke drži nad plamenom. S pogledom pokliče Nohama. »Moj brat,« mu pravi, premišljal sem. Manitn je zadovoljen, da si izpustil sovražnike. Ko naberemo kož. pojdemo še enkrat, da slišim Črno suknjo. Ali je res. da tista voda izpere vse grehe?« Krstna voda?« se domisli Nohamo. Prerodi te, da si kakor nov človek.« Dolgolas se zagleda v plamen. Potem skoči molče na konja. Nohamo je brž ob njem. A es trepeče ob misli, kako se bo razveselil Baraga takega spreobrnjenca. Po široki preriji jezdijo. Na levo je hrastov gaj. Dolgolas tjakaj obrne konja. Za njim poskoči stari Glog: »Hej, tu je bil pobit Sokol,« in kaže Krstim te v imenu Očeta in Siua in svetega Duha,« de Nohamo in obliva umirajočega z vodo in s svojimi solzami. Glavar mu da znak. naj se mu približa z uhom in šepeta: »Bodi — glavar — dokler ne odrase Uta-lisi. Pelji — otroka in ženo k Čr — suk — ... Manitu ... Kitehitwa Marie ...« Močneje se ulije kri---Orjaško telo se strese —. Glava se povesi v N oh amovo naročje ... ^ Drugače kakor pred tednom se vrača glavar Dolgolas v svojo vas. Zdaj gre preti njim žaloben krik in bridkost hiti pod Skalno gorovje: »Kje je moč tvojih rok, o veliki glavar? Kje je urnost tvojih nog? Padali so tvoji sovražniki kakor bilke v vetru in ni te dohitel noben jelen. Tvoj glas so poslušali glavarji in tvoj vigvam je bil poln plena. Zdaj ti molčiš in puščaš nas v žalosti! Manitu te je poklical, Manitu...« Zadnjikrat razplete in razčeše Mandanka lase svojega moža, te lase, ki so bili ponos vsega plemena. Nataknejo mu na glavo glavarski znak; glavarju na drugo stran. Ponosno se dvigne Dolgolas v sedlu: :> Vranjeglavec se ne boji ne živih ne mrtvih sovražnikov!« Pa1 požene konja ob gaju. Za trenutek je sam pred drugimi. Obrne glavo in reče Nohamu: »Lovska pravica je sveta. Sokol je lovil na našem!« Nohamo tedaj odpre usta, da odgovori — a zadrži besedo — srce mu zastane: Iz gaja je siknila puščica in se zaletela Dolgolasu v grlo... Dolgolas omahne in lovci se zaletijo k njemu. Bastei skoči v gaj, a ne vidi nikogar. Pri glavarju kleči Nohamo, ustavlja mu kri, ihti — zaman je pomoč, grgrajoč se izliva kri iz grla. laka puščica predre bivola.« stoče Bastei. Dolgolas obrača oči in grgra: Vode — ki — čisti!«... Nohamo se domisli: krsta si želi. Vzame vode. ki mu jo prinese Mohor ter vpraša: »Dolgolas, ali veruješ?« Umirajoči pritrjuje z očmi. obesijo inu za vrat pipo in ovratnice: napravijo ga kakor da gre na boj in ga naslonijo sedečega na drevo. Udarijo bobni in gnné, da odstranijo zle duhove od mrtvega. Ob Dolgolasu pa kleči žena in ponavlja za l talo: j-Kitchitwa Marie, gaganodaraawichin, tchi wi machkawendamiid Kije Manito Kaginig tchi mino-ijiwebisiian.« Angelar Zdenčan: Ave Marija. Posodi, Rafael.1 mi čopič sooj, podaj mi Mihelanželovo3 dleto, Bernardove4 ljubezni daj napoj, da ore d n o proslavim Devico sveto! Slaviti vredno Njo? Pač vse zaman je. Proslava moja vsa: samó jecljanje. Todà ni treba mi obupovati. .. Saj sliši rada celo zemska mati. kak njen otrok neobrano blebeta, dokler še jezik gladko mu ne teče; posluša srečna ga in se smehlja ... In kaj naj jezik moj Prečisti reče? Marijine časti in vse proslave strnite se v besedi dve: Maria, ave! 1 Rafael, najimenitnejši slikar: * Mihelauželo, najbolj sloveči kipar; 3 sveti Bernard, največji Marijin častilec. Br. Grimm-Fr. Bevk: Čudoviti godec. V STARIH časih, ko je rasel še bob v klasih, je živel čudovit godec, goslač. Šel je skozi gozd, sam, čisto sam in mislil, da ni bilo njegovih misli konca. Pa se je misli naveličal kot samote in je govoril kot norec sam s seboj: K j, godec, goslač, sam si, sam; pusto ti je in dolgčas takisto. Poišči si druga, da ti krajša čas.* Tako je govoril in storil ni drugače. Snel je gosli z ramena in zagodel tako lepo in tako glasno, da je odmevalo daleč po gozdu. Dolgo ni čakal. Prišel je volk skozi goščo, čez d m in stru. Ej, volk pride,« si je dejal godec, njega pa res nisem želel.- To je rekel, a volk se je približa) in pokazal zobe: ;Ej, ljubi godec. kako lepo igraš! Tega bi se tudi jaz rad naučil.« Nič lažjega nego to,« je odgovoril godec. Le vse me moraš ubogati, kar ti bom ukazal.« O, godec,« je tulil volk, »vse te bom ubogal, kakor uboga učenec svojega učitelja.« Godec mu je dejal, naj gre z njim. Prideta do starega hrasta, ki je bil znotraj votel in v sredini razklan. Glej. s reče godec volku, >če se hočeš naučiti godbe, moraš vtakniti prednje tace v to razpoko.« Volk je ubogal. Godec je pobral kamen in z njim zagvozdil volkove šape tako trdno, da se ni mogel geniti. Čakaj tako dolgo, da se vrnem, je dejal godec in šel vesel dalje. Čez nekaj časa je govoril znova sam s seboj: Dolgčas in pusto mi bo v gozdu, novega tovariša si moram poiskati. Pa je vzel svoje gosli in zaigral, da se je slišalo globoko v gozd. Ni trajalo dolgo, ko se skozi drevje priplazi lisica. O, lisica pride,« si dé godec, te si pa nisem želel.« Lisica pride do njega in mu reče: »Ej, ljubi godec, kako lepo igraš! Tega bi se tudi jaz rada naučila!« Kmalu boš znala,« ji reče godec, »toda storiti moraš vse, kar ti bom velel.« O. godec, ubogala te bom kot učenec svojega učitelja. Pojdi z menoj!« ji reče godec. šla sta in šla, prišla do steze, ob kateri je stalo visoko grmovje po obeh straneh. Tu je godec postal, upognil lesko in stopil z nogo na njen vrh. nato pa upognil z druge strani poti drugo lesko in stopil z drugo nogo na njen vrh. ?Daj mi desno taco.'«, reče lisici. Lisica uItoga, go]e li res?< Seveda je res, še več ko res!« je osorno odvrnil oče. Tedaj je mačeha zaihtela: »Nikoli nismo imeli sreče, nikoli!« Tinče tistega večera ni mogel zaspati. Tudi on bi bil rad našel svojo srečo. Pa je tako šibek in majhen otrok, kam naj jo gre iskat? Tako brez vsega upanja je bil, da sta mu dve veliki solzi privreli na oči. Ravno takrat pa se je zgubil zlat poševen trak skozi veje, ki so zakrivale okence, na dečkovo lice. Solzi sta zablesteli kot dva vilinja demanta. Deček se je začudil slepečemn svitu. Kakor je skušal bolje videti, je postajala svetloba še večja in je dobivala vedno jasnejše obrise. Stala je pred njim v srebrni, mehki obleki deklica. Črni svilnati kodri so ji padali na rame. Vprašala je dečka: Čemu pa jokaš?« Čakati je morala, da se je zbral. »Iskati sem mislil iti srečo, pa ji ne vem ne kraja ne imena!« Se bolj otožna je postala lepa deklica. Potem je neodločno dejala: Pomagati bi ti hotela, pa ne znam. Toda naša kraljica bo gotovo vedela za tvojo srečo. Veš. moja gospodarica je kraljica lune in noči. Pojdi z menoj! Brezslišno sta zapustila hišo in znano vhò. Tinče pa ni videl drugega ko svojo spremljevalko. Zrl je nepremično v svetli bledi obraz, v lepo črno oko. Naenkrat je 1 inče opazil, da je v tuji, tihi deželi. V kraljestvu noči. Srebrna mesečina je ležala na temnomodrih travnikih in še temnejših gozdovih. V bledih cvetkah so ležali rosni biseri kakor solze. Po poti, mehki kakor sanje, sta dospela pod velik skrivnosten grad. \ rhovi Številnih stolpov so se srebrno svetili. Na visokem oknu je videl Tinče v soju meseca bel obraz. Naša kraljica! mu je zašepetala spremljevalka. »Posluša slavčka!. V grajskem vrtu je pritajeno šušljalo, kakor da nevidna bitja igrajo med cvetočimi grmovi. Listje na drevju je trepetalo, kakor da ga maje skrivnostno bitje. V senci dreves so zagoreli tu-tam trenutni, bledi plamenčki. Po temnih, le od lune osvetljenih stopnicah sta prišla deček in deklica v velike dvorane, kjer je bilo Tinčeta strah in ga je hkrati privlačevala skrivna sila. \ modri temini zadnje dvorane se je svetila jasna slika: skozi odprto okno zvezdnato nebo. na njem pa od lune obsijan krasni obraz kraljice. Sedela je pri oknu. glavo naslonjeno na roko. šele čez čas se je san javo ozrla: Dečka si pripeljala?« — »Videla sem grenke solze v njegovih očeh in pomagati sem mu hotela. Pa mu ne morem. Ti. o kraljica, boš vedela za pomoč. Svojo srečo hoče najti ta deček, pa ji ne ve no kraja ne imena. Tišina, linee zre nepremično v kraljico. Ta se je zazrla premišljuje v noč. Potem reče počasi: »Dečku — temu — srečo? Mnogo skrivnosti in radosti imam v oblasti, a tvoje sreče, dete, ue poznam. Tvojo srečo le slutim! Gotovo jo ima v oblasti kraljica solnca!« Pri tem kraljica zavzdihne. Pa še tiho pristavi: »Pelji ga, deklica, k njej — do zore... Spet sta šla deček in deklica po velikem stopnišču. Tinče je stopal okleva je; rati bi bil ostal še v kraljestvu noči. Spet travniki, speči gozdovi. — *Ti nič ne ugaja naša kraljica? ga smehljaje vpraša deklica. i Toliko lepote nisem slutil,« odgovori deček. Toda povej mi, zakaj je tako žalostno zavzdihnila, ko je imenovala solučno kraljico?« Resno je spregovorila spremljevalka: .Naša kraljica ljubi mesec: toda solnčna kraljica, močnejša od nje, pošlje prešerne solnčne žarke in ti mu vzamejo vso svetlobo. Kraljica noči mora čakati ves dolgi dan, da se mesec spet prikaže v vsej svoji lepoti. Rada bi se kraljica noči uprla. A solnce bi ne poslalo svojih žarkov mesecu, pa bi ugasnil. Kraljica noči bi umrla od žalosti. Zato molči in trpi.« Še sta hodila po svetli cesti, a Tinče je opažal, da je deklica vedno bledejša. Njen mirni smehljaj se je zameglil. 1 iho je govorila: Zdrav, Tinče! Konec je kraljestva noči in sna. Čaka te mučna pot. ki vodi do solnca. Ne obupuj in ne ustavljaj se niti za hip. Sicer ne najdeš nikoli solnčnega gradu svoje sreče...' Še so mu odmevale v srcu besede deklice kakor nočna pesem iz dalje, a nje že ni bilo več. Zginila je že modrikasta v modrikasti jutranji megli. Na obzorju je žarel že svetel trak — zora. Dokler je še trajal rosni jutranji hlad, je hodil Tinče dobro. Toda kmalu je začelo solnce peči. Noge so ga začele skeleti. Travniki ob poti so vedno bolj izžarevali zasopli dih vroče trave in zemlje. Vendar je bil Tinče vesel, da je pot tako ravna: ni je mogel zgrešiti, ker se ni nikjer cepila. Toda že je trudno stopal, ko se je začela cesta dvigati. In kamenita je bila. »Ko bi palico imel, da bi se nanjo opiral!« je deček vzdihnil. Ob strani med skalovjem in travo je bil samoten leskov grm. Premaknil sc je na njem list — mogoče je hrošč stopil nanj. Komaj slišen zvok je prišel do Tinčeta: Prožna bo palica, odlomi jo deček, odlomi!« -■Ne smem!« je šiloma deček obrnil glavo in šel dalje. Da bi si mogel vsaj malo počiti!« je zavzdihnil. Ploščat, raven kamen je bil ob cesti. Kuščarica je švignila po njem. Pogledala ga je, iz njenih oči pa je seglo vabilo do njega: »Truden si že. sedi! Samo za hip sedi! Ne smem!« je še enkrat močneje zaklical deček. Trudno je stopal dalje. »Požirek. samo požirek!« Žeja mu je sušila usta. Vse telo je klicalo: Vsaj kapljo, kapljo! Studeneek je žuborel ob poti. govoril, vabil: »Pij. pij. požirek pij! Ztlai je bilo dečku tako hudo, da se je že hotel skloniti... Potem bi bil konec, potem bi ne našel več poti k solnČni kraljici. Poskusim še malo — potem se pa vrnem k studenčku. ako ne bom mogel naprej.« Brž je stopil dalje. Solnee je tako žgalo. da je čutil: ne zdrŽim več! Zvlekel se je še par korakov dalje, potem pa padel počasi, uničen na žareče cestno kamenje. Ko je spet odprl oči, se je začudil. Bil je v deželi, katere odsev pride včasih k ljudem na zemljo: kadar po dežju zasijejo travniki in polja in gozdovi v bleščečem soju solnca, ki prešinja čisto modrino neba. \ taki kristalno čisti svetlobi so tu ležali bujni travniki, pokriti z odejami pisanih cvetk. In ob njih opojno dišeči grmovi in gozdovi... vse oživljeno od radostnega žvrgolenja Čudežnih ptic. Po snežnobeli poti je stopal Tinte srečen, oživljen dalje. Nekaj, kar je bilo daleč pred njiui, mu je jemalo vid. Šele polagoma je razločil v mavričnih barvah blesk gradu na višini. Na hrib so vodile široke stopnice. Komaj jim je videl konec. Ob straneh je bilo visoko, cvetoče grmovje. Iz njega radovedni pogledi pisanih ptic. Slednjič: zadnja stopnica! Ob straneh dvorniki... V zlatu se lesketajo obleke, svetli kodri tekmujejo s solncem. Oči so pa tako dobre, kot jih Tinče še ni videl: vsa lepota jasnine neba se zrcali v njih. Ves srečen stopa dalje. Visoke kristalne stene lomijo solnčne žarke v mavrice. Pogleda v dvorano in obstane; oživljajoči, božajoči hlad pomladnega vetrca mu zaveje nasproti. Dolga, v pisanih cvetkah se sveteča preproga vodi do prestola. Ob strani stoje dvorjani in dvorjankc. Samo čisti soj njih čistih duš vidi: preveč se blešči od mavričnih odsevov sten, od žarkov solnca, ki prihajajo skozi kristalno streho. Tam, tam je pa — kraljica! Prestol iz dragocenih kamenov, a ona sama — svetla in lepa, nežna kot jutranje solnce. Dolgi dolgi zlati lasje ji padajo v valovih na škrlatno obleko, ki je kakor luč solnca ob zapadu. Sijaja njenih čudežnih oči Tinče ne more prenesti. Spusti pogled po valovih làs in žareče obleke, ki se vije po stopnicah, na zadnjo kristalno stopnico, ki je vodila h kraljici. Ob desnici prestola spregovori dvorjanka, kakor bi srebrn zvonček vabil k molitvi. Deček — po kaj si prišel?« Po kaj? Ni vedel več. .Saj je že to najvišja sreča, bivati med temi resnično srečnimi. Zbral je misli, da bi se spomnil. Vedel je, da je po nekaj prišel. Temna slika iz ubogega življenja mu je zatemnila pogled. Spomnil se je: :>Po srečo sem prišel, ki ji ne vem ne kraja ne imena.« Ena izmed dvorjank je kraljici nekaj zašepetala. Šuši janje vetra v pomladnih vrtovih je šlo od bitja do bitja. Razžalostila so se za trenutek. Slutnja dečkovega trpljenja je šla mimo src. Smehljaje se je nato dejala kraljica: Resnično, sreča otrok je v mojem kraljestvu!« Pokazala je s snežnobelo roko na velika steklena vrata. Tinček se je ozrl tja: počasi so se vrata sama odprla in preprosta žena. malo zgubanega obraza, je stala med njimi. Pogledala ga je in čudežen nasmeh se ji je razlil po ustnih in očeh. V tem nasmehu je utonil ves soj dvorane, kraljice, solncd. Gledal je deček nepremično ta obraz, ki ga je slutil v nejasnih spominih, Počasi, nema od sreče sta si stopila nasproti mati in sin. Počasi, kot bi ne verjela svojim očem. je šla žena z roko po njegovih laseh. Potem ga je objela in mu pritisnila na čelo vroč poljub. MALI UMETNIK (Nekaj za naše najmlajše.) Daues prinaša Vrtec nekaj za mlajše in najmlajše sestrice. Odraslejši jim lahko naredite majhno igračko. Deklico in dečka (št. t in 2) narišete na lepenko ali na gladko stran navadnega risalnega lista. Da so črte jasnejše, jih lahko prevlečete s tušem, nato poslikate osebiei /. barvami (barvnimi svinčniki ali akvarelnimi barvami): deklici rdečo pentljo, plave ali rjave lase. rožnat obraz, rožnate ročice in nožice do belih nogavic; srajčko ji pustite bei o. čeveljčki naj bodo rjavi, črni, rdeči. Slično postopate pri dečku. Barve pri oblekeah določajte kar sami po lastnem okusu. Ko so deček, deklica in oblekce narisane in poslikane, jih natančno izrežite in mlajše sestrice bo gotovo zabavalo, oblačiti in slačiti papirnati lutki. Sami lahko narišete še več obleke po lastnem okusu, da bo bate za celo skrinjo — primerno veliko škatlo, ki jo pobarvate s pisanimi rožami, ptički in srci. P O U KIN Z A B A V A Modrost v pregovorili domačih in tujih Petelin. Petelin je kmetova ura. Petelin je kralj na svojem gnoju. Vsak petelin je ponosen na svoj gnoj. Vsak petelin najrajši na svojem dvorišču poje. Petelin lepo poje, ako grlo moči. -Vaj petelin tudi ne zapoje, solnce vseeno vzide. Petelin najrajši na visokem poje. če en petelin zapoje, zapojó vsi v vasi. Petelin zamiži, kadar zapoje. Suh petelin dobro poje. Petelin gre zgodaj spat in jame rano kokotat*. Čim slabše petelin poje, tem več poje. Če ni petelina pri hiši, pa kokoš poje. Če petelin zrno izbrska, zažene velik vrišč. Čemu naj je petelinu demant? Petelina bolj razveseli črv ko biser. Tudi petelin ne požre vsega, kar izbrska. Petelin ne znese toliko skupaj kot kokoš razgrebe. Petelin ima tudi peruti, pa ue leti. Petelina po grebenu spoznaš. Oparjen petelin tudi pred dežjem beži. Dva petelina na dvorišči — tam je gotovo vrišč. Reki: S petelinom vstati. Ošaben kot petelin na gnoju. Rdečega petelina na streho postaviti. Vrti se kot petelin na strehi. Petelina videti, ki je zvezde zobal. Temu ne bo več dolgo petelin pel. Na Gorenjsko ! Ant. žužek. (Nadaljevanje.) In res. mnogo potnikov vidimo izstopiti na tej postaji. Tudi mi bi se jim kaj radi pridružili. Pa divjeromantični Vintgar s svojim 26 m visokim slapom (Šumom) zasluži poseben opis. in ker smo se že odločili, da za enkrat spoznavamo Gorenjsko ob železniški progi, smuknimo rajši skozi predor na drugo stran Vintgar-skega hriba (841 m), kjer nas takoj, ko pridemo na svetlo, pozdravi vasica Pod- hom. Svet se nam tukaj odpre, tla lahko opazujemo prijazna, lepa gorenjska naselja in posamezne domačije, ki se ponosno belé izza sadnega drevja. To so Spodnje in Zgornje Gorje na desni, Zasip in Rečica na levi straui proge. Dobri gospodarji so tukaj, znani posebno kot u in ni in vneti rejci lepih konj. Zadnja leta se vršč na Bledu tudi konjske dirke in tekme, katerih se udeležujejo poleg tujih konjerejcev z uspehom tudi domačini. Še kratek čas in vlak se jame ustavljati. Vsa okna na levi strani so naenkrat zasedena. >B Jed-jezero!* kličejo sprevodniki. Na Bledu smo! Naša mlada družbica, ki sicer ne počiva rada z jezički, kar obstane in samo na široko odpira oči. Da, res je diven naš Bled! Izpred posiaje je očarljiv pogled na ta prelestni kotiček naše domovine. Prav pod nami se razprostira, kot davna, lepa pravljica, ljubka pokrajina, vsakemu Slovencu domača, a vendarle pomeni Bled z jezerom pri vsakem novem srečanju novo. toplo in globoko doživetje. Pokojna gladina jezera, obdanega z belim vencem hiš in zeleno verigo borovih in jelovih gozdov, otoček s stopnicami in izza drevju cerkvica blejske Matere božje! V ozadju pa so nanizani mogočni, beli in sivi gorski velikani, med njiini očak Triglav. Nepozabna pokrajina! Bled z jezerom (454 m nad morjem) je že stoletja čislano, danes pa svetov no znano letovišče in zdravilišče. Blejska kotlina ima nadvse ugodno lego. podnebje pa milo in stanovitno, zrak čist in bogat na ozonu Posebno se je povzdignil Bled, odkar ga je izbrala naša kraljevsku rodbina za svoje poletno bivališče. Veličanstvi kralj in kraljica rada živita na Bledu, kjer je tudi prestolonasledniku Peterčku prav všeč. Lani pa sta dobila kraljeviča Peter in Tomislav tu na Bledu majhnega bratca, kraljeviča Andreja. Vas Bled satna leži pod gradom (614 metrov), katerega slikovita, romantična pečina pada navpično v jezero. Okrog jezera je speljana gladka lepa cesta, ki vodi iz vasi Bled pod gradom, mimo kolodvora in kraljevega gradiča Suro-bora skozi vasi Mlino. Želeče in Zagorica. kar pa na kratko vse imenujemo Bled. Na južni in vzhodni jezerski obali se vrsti skoro nepretrgani niz ličnih vil z lepimi, senčnimi nasadi. Zdraviliški dom. udobni veliki hoteJi, kopališke terase in čolnarnice. kavarne, gostilnice in vsakovrstne prodajaluice. tako da ima domača in tuja gospoda, ki letuje na Bledu, poleg naravnih krasot tudi drugače vse. kar potrebuje za udobno življenje. Bled je danes največje pa tudi najlepše letovišče v naši državi. Pa ne samo poleti je lepo na Bledu nego pridobiva zadnje čase Bled tudi pomen kot zimsko-sportni kraj. V tem oziru že tekmuje z Bohinjem, kamor nas bo brž popeljal vlak. Kratek predor za postajo, in še en pogled, dva na temnozeleno jezersko gladino, in že sopiha vlak v ozki dolinici, nato skozi truplo 648 ni visoke Osojnice. in šmenta, komaj se spet posveti dan. že se vlak spet skrije jkkI zemljo. Ko zapustimo tu predor, že drdramo v ozki dolini, kjer zagledamo Savo Bohinjko, na postajo Bohinjska Bela. Za to postajo se peljemo spet po večjem predoru in nato nas tesno obcla gozdnato gorovje. Pred nami se dviga v nebo. ki ga le malo vidimo. strmina Jelovice, gozdov in divjačine bogate visoke planote, in v dolinici, kjer se peljemo, je včasih komaj prostora za vlak. za belo cesto in za zeleno šumečo Savo Bohinjko, ki bistro hiti mimo nas. V pogorju tu in tam osamela čer. tu in tam kozja stezica, ki služi v deževju tudi za strugo hudourniku, sicer pa samo nag sopihajoČi vlak in cesta in Sava! Komaj, komaj se prerijemo skozi Sotesko, ter zavijemo proti desni, kjer se pa dolinica precej razširi in nas Sava zapusti. Nato se vlak ustavi. Dospeli smo na prijazno postajo Nomenj. (Konec.) Uganke, skrivalice in drugo. Skrivnostni obroč. Pazi na velike črke, potem ti bo rešitev lahka. Računska naloga. Katera števila imajo to lastnost, da postanejo večja, če eno številko ob njih črtaš. Številnica. (L. J. Ve rže j.) 5 . I . 2 . 9 . 4 7 . 8 — 12 . 13 — 6 4 . »0.4.7.8 — II 13 14 — 12 . 2 10 . I3 . 3 —7 . 3 2 II 13 — 3 . 12 13 . 10 — I2 13 ■ — 5.4.7.8. Ključ : 1 .2.3.4.5.6.4.7.8 poglavitni greh 9 . 10 . 2 . 11 . 12 . 13 suhljad 14.13.1 rastlina Rešitev nam da znan pregovor. Kcšilci in imena rešilcer — ki se sprejemajo le tekom U) dni po izidu lista in se objavljajo le imena onih reiilcev, ki bodo rešili vse zagonetke — » prihodnji številki. Rešitve v 7. štev.: Geometrijska naloga. Velikonočno jagnje. Vzemi najprej spodnje in gornje pečate s križi in potem one s krogom in pripadajoče črke v vrstah, pa dobiš: Jagnje je odrešilo ovce. Izločilna uganka. Skoplje, brivnica. klanec, pozdrav, Rebeka. Kopriva ne poze be. N A f I R A Ztì O V O R I Frida S.: Komu? Komu veljajo misli moje, Bogastvu, izobilju sreče komu naj šopek moj dehti? zapeti nočem, ne želim. Komu podam naj pesmi svoje, sveta veselje v dušo peče, srce komu mi naj žari? k lepoti višji hrepenim. Moj cvet, moj spev Kraljici maja, gozdovom, ptičkom naj velja, naravi vsej, ki te proslavlja, o. rož in naših src Gospa! Anton S.: Tebe pozdravljajo.., Tebe pozdravljajo zvezdice zlate, Solnce pošilja ti svoje pozdrave, ki se na nebu čarobno blesté, pred tabo razliva zlati svoj žar, v jutranji zarji pojo ti pozdrave bistri potoček veselo šumi ja je hribi žareči in zlate gore. v slavo ti poje srebrno vsekaar. Tebe pozdravljajo rožice zale. Tebe pozdravljajo srca Zemljanov, tebi odpira se sleherni cvet, ki v nežni ljubezni do tebe gore, tebi prepevajo ptičice male, tebi prepevajo angelski zbori, tebi v slavo raauje se svet. širna nebesa tebe slavé. Tebe, Marija, nebeška Kraljica, rad bi dostojno in verno častil, če mi boš mati in priprošnjica, te bom v nebesih na veke slavil. Drago K.: Veselje in žalost Dve celici ima srce: v eni veselje stanuje, v drugi žalost domuje. Kadar veselje spi. takrat žalost bedi. Veselje, mirno in tiho bodi z nami, da se žalost še dolgo, dolgo ne predrami. Vekoslav : Pesemca »Kje« tudi ne razodeva posebnih zmožnosti. Boljša je pripovest o Zidarčku Ivančku, le da obširno pripovedovanje o vinskih šegah in navadah, ni kaj vzgojno. Pošljite nam še kaj v prozi, kratke sestavke. U rago: Evo ti natisnjene pesemce, ki si jo dokaj spretno prevedel iz r»K« v* -i t----i-i ---: --~'-us> pa se bojiš, da bi se nič se ne boj, in še nam " 6 v» • Liiu li uauaiijtuc pcocuitc, at jo (JOK nemščine. Obe pesmici, ki si ju poslal, sta prvi poskus, pa se bojiš, da bi se »m božjo voljo ne smejali«. Tvoj strah je prazen, le nič se ne boj, in še nam piši. Lepo pozdravljen! Anton S.: Izmed številnih Marijinih, ki ste njen vnet častilec, smo izbrali eno za maj, za ostale poslane stvari pa prosimo potrpljenja. Naši prijateljčki nam pošiljajo toliko gradiva, ki tudi mora polagoma v kočitek, prostora pa tako malo. S pozdravom! Frida S.: Tudi ti si zapela Roži nebeški, Kraljici sladkega maja. Naj bo Gospa tvojega srca vse dni tvojega življenja! Če boš njo v srcu hranila, ne bo v njem prostora za hudo in neblago. Vasovalec.