ZORA.
časopis za zabavo, znanost in umetnost.
štev. 23.
v Mariboru, 1. decembra 1872.
Tečaj I.
Zabavni del.
Dragutin Mužakovič.
(Novela.)
Večerilo se je že, in črni oblaki so se podili po nebu. Bliskalo in treskalo je na vse križe. Živina je strašno tulila na paši, in na vse zadnje bežala pod košato, šumečo lipo, da bi se ubranila hudemu vremenu. Pastir se je podal v svojo bajtico, pa tudi kmetic na polji je bežal proti vasici domii. Kakor dim kakega vulkana se je vzdigo-val prah po ulicah in veter šopiril je lase nesrečnemu potovalen, ki z upognjenim hrbtom krevsa naprej. Vozovi, obloženi z različnim blagom, so bili v nevarnosti, da jih vihar ne prevrže. Preklinjanje hlapcev in šum poštnega voza, ki je dr-dral v gostem prašnem oblaku, napolnjeval je človeka srce z grozo. Zvonovi bližnje vasi so z žalostnim donenjem vabili verne katoličane k molitvi, da bi jih bog vsake nesreče oprostil.
Sipe v oknih so se razbijale, vašani so je-čali in k bogu na pomoč klicali — sploh vse je kazalo, da je huda ura jela na vso moč razsajati.
Jaz in pa še nekateri moji vrstniki, ki je nas nevihta na poti zasačila, dospeli smo srečno do pošte iskaje si zavetja v nizkej in malej poštni sobi. — Blagoslovljene sveče so gorele tukaj na mizi ; dekle so klečale krog mize in glasno molile „Ave Marija", meju tem, ko je gospodinja na oknu zaupno žvenkljala se „svetim zvončekom."
Po preteklej pol uri je nevihta minula! — Nebo se je zvedrilo, ptice so pele in prijetna vonjava nežnih cvetic je na trati krepčevala utrujenega ratarja. Stari kmetje so se sklenjenimi rokami se vzirali v nebo, otroci so se igrali ob
potoku in nagi koračili preko njega. Gosi so sedele ob bregu potokovem, otresevaje svoje premočeno perje. Nektere race so ponosno devale svoje pisane vratove pod mehke perotnice, in se celo domači psi so se — premočeni od dežja — otresovali in valjali po plevelu v suhih skednjih, da bi se tako osušili. —
Med tem se je naredila noč, in neki voz je postal pred pošto. Zaslišavši rožljanje verižino in pa preklinjcvauje nekaterih vojakov, se nagnem skoz okno in povprašam, kaj da je. Brž poizvem, da so pripeljali nekega jetnika,, katerega bi imeli odpeljati v ječo na N. . . . Ker se je pa že trda noč storila, so se namenili prenočiti v pošt-nej hiši. —
„Sam hudir, ali pa kaka stara čarovnica je morala to vreme narediti", se huduje korporal sto-pivši v sobo, „toča je padala taka kot orehi!" Cel dan je bilo tako vroče ko v peči, in sedaj proti večeru je nastal tak mraz, da bi bil mislil, da zmrznem. — „Pa, prosim vas mati", tak nadaljuje korporal obrnivši se proti gospodinji „za-netitc nam ogenj v sobi, pa nam prinesite vanjo tudi slame, ker moramo oblačila si osušiti ; drugače ne moremo jutre zarano naprej. Tukaj pa ne smemo ostati." — Zdaj pripeljejo jetnika v sobo in ga priklenejo ob peč. —
Korporal je moral biti po mojih mislih vrl junak. Vsedel se je na leseni stol in jel nekoliko časa žvižgati. Potem si pa nabaše svojo drago lulo rekoč: „Da, da, tako je na tem ljubem svetu. Kdo more k temu kaj?" — To rekši pogleda jetnika. — Ali kmalu se obrne, in ob-risaje si solzico iz očij jame zopet žvižgati.   Na
23^

306
čelu tega korporala bilo je citati, da je mož blagega in rahlega srca. Ko so stopili njegovi tovariši, prostaki, v sobo, jel se je zelo srditi nad njimi. „Da bi vas bes!" kričal je v svctej jezi, „da jetnika ob peč priklepate, saj veste, da bodo sedaj peč zakurili, in vi bi hoteli jetnika se živega speči, kali?! — Sramujte se, se občutja nimate! Mislite se le v njegovo osodo. Hitro ga odklenite, pa mu dajte čiste slame!" — Na to mu korporal na svoje stroške da prinesti vrček piva in nekaj kruha, kar je usmiljenja vredni nes-srečnik z veliko hvaležnostjo povžival. —
Kakor sem že povedal, sem jaz, dočim se je to godilo, za mizo v istej sobi sedel iu sem po takem vse to videl in slišal.
Rahlo čutje blagega, že zastarelega korporala, me je primoralo, da sem pristopil k njemu in ga prosil, naj gre z mano večerjat. Korporal je rad uslišal mojo prošnjo in meju večerjo mi je pravil o žalostnej osodi jetnikovej. —
„Glejte gospod", pričel je korporal, vihaje si brke, „jaz služim kralja že 20 let in sem bil že v mnogih bitkah, kjer sem bil marsikedaj ranjen. Vrh tega sem že od mladosti navajen trdemu živenju; ali kljubu temu se moje srce vendar še zmirom odpira usmiljenju. Povelje sem dobil od mojih višjih, da moram peljati tega nesrečnika v ječo na N. . . . , ker sodnija ga je obsodila v desetletni zapor. Dopolnil sem svojo dolžnost; a resnično vam povem gospod, da se mi ta človek zelo smili. Tudi sem prepričan, da bi se vi z menoj vred milo zjokali, ako bi njegovo osodo na tanko vedeli in znali. Škoda le, da vam je jaz ne morem povedati, ker solz bi se ue mogel vzdržati ; zarad tega tudi bi ne mogel nadaljevati svoje povesti. Resnica je tudi, da sem že veliko lakote, žeje in drugih nadlog pretrpel; a ne spominjam se, da bi mi bile že kedaj solze zaigrale v očeh. Ce pa tega nesrečnika le pogledam, ne morem si kaj, da bi mi hitro solze ne zalile očij." —
Tukej je moj korporal prenehal. 0))risal si je z ruto solzo iz očij in jaz sem ga gauen kot svojega prijatelja objel. Molče sva jedla iu pila potem še nekaj časa; na to podava se v prejšno sobo, da bi obiskala nesrečnega jetnika. Jetnik je ležal na slami, ,in nama se je zdelo da čnmi. „Nikar ga zbuditi", reče korporal, „clovek je srečen, kedar spi. Sanja se mu morda o slo-bodi ali o smrti ; — — srečem je ta čas. Pa saj je tudi bolje umreti, nego biti v takej revi." — Po teh besedah blagega korporala se jetnik zbudi, in sede na slamo. Njegovo obličje je kazalo, da je mož pošten, dober in pobožen! — „Ne omi-
lujta me, draga gospoda", začne nesrečnik govoriti, „jaz se sicer zdim reven, a v srci mi nekaj pravi, da nijmam zakaj žalovati. S vest sem si namreč, da sem zmerom pošteno ravnal, in baš to mi dela mir v srci, pa me tudi tolaži v mojej nesreči." — Ko je to bil izgovoril, poprosim nesrečneža, naj mi pove svojo žalostno osodo. Na to položi roke navzkriž in povzdigne oči proti nebu. Stari korporal pa, in jaz se vsedeva k njemu na slamo. Moj prijatelj nasloni glavo na mojo ramo in jetnik jame pripovedovati tako :
„Jaz se imenujem Dragutin Mužakovič. Moj oče je bil imeniten kupec v mestu T. Imel je lepo premoženje in ker sem bil jaz edini njegov sin, me je zato neizrekljivo rad imel. — Moja mati je zamrla, ko sem še jaz bil otrok, in tako se je tudi več ne spominjam. Mojega očeta edina skrb je bila: srečnega me storiti. Priskrbel mi je torej raznih učiteljev, da so me učili raznih vednosti in me tako primerno omikovali. — „Ti imaš toliko", 80 dejali večkrat oče, „da moreš zadovoljiti najvažnejšim potrebam tega živenja. Ti si tedaj neodvisen od drugih ljudij in zato tudi veliko srečnejši od onih, ki morajo zaradi revščine bogatinom služiti. Bodi tedaj v svojem stanu zadovoljen, in ne tvegaj se, pridobiti si kakoršnega dostojanstva. Bogat privaten mož, če zna svoje blago upotrebljati na pametni način, je srečnejši od vsakojakega kneza!" — Moj oče mi je dal poštenega moža za domačega učitelja, kateremu edino se imam zahvaliti za dušni mir, ki ga uživam sedaj v tej nesreči. Ta mož je bil mojega očeta najljubši prijatelj. — „Domacemu učitelju se imaš več zahvaliti, kakor meni", so mi rekali oče; „kajti jaz sem ti dal le živenje, ta pa te odgojuje in te uči, kako imaš živeti i. t. d. Na vsaki način si torej njemu več hvaležnosti dolžan, nego pa meni. Če boš imel kedaj otroke, delaj tudi ti, kakor jaz, in pokaži jim, kako visoko ceniš onega, kije odgojuje. Imej domačega učitelja kot pravega umetnika, ki zna, kakor spretni mizar iz okornega lesa narediti iz surovežev omikance." Iz vsega tega, gospoda moja, pa lehko posnameta, kakega značaja je bil moj oče. Da vama ga pa morem natančneje opisati, navesti moram tuliej anekdoto, katera posebno kaže blagosrčnost mojega očeta in ki mi ne pride iz spomina nikadar. —
Nekdaj obiščeva namreč jaz in moj oče nekega najinega prijatelja. Ta se je ravno prepiral z nekim možem, čegar obličje je veliko duševno zmožnost kazalo. Ko v sobo stopiva, spregovori moj oče:„ Ti se pa tukej prepiraš, kakor žlobudrava baba J zakaj se neki prepiraš?" „Zakaj,
307
zakaj? to prasaš?" odreže se prijatelj. „„Le poglej, tega sembranega filozofa imam že tri leta za domačega učitelja, ali moj sin se nij le za gnjidico naučil, še menje pa poboljšal."" — „Kako si vender čuden!" odgovori moj oče neprestraseno, „ti ravnaš tu z gosp. učiteljem ravno tako kakor s kuharjem, če bi ti bil n. pr. juho preveč osolil. Bodi pravičen, pa mi povedi, ali je morda tvoj kuhar s tem kaj zadolžil, če je koštrunje meso trše, kakor jagnjetina? — Kuhar je že dober, a meso, meso je slabo ! Kakor vidim, ti je za kr-pača tvojega sina ravno toliko mari, kakor za domačega učitelja. No, pa saj imaš tudi prav. Prvi krpa črevlje, drugi pa srce. Črevlje in srce je potem takem tebi vse eno ! — Če zahtevaš od domačega učitelja, da srce tvojega sina bolje zakrpa, daj mu boljšega usnja, in ne zahtevaj rečij, ki ne morejo biti!" —
Ta anekdota kaže jasno, kako blage duše mi je bil oče. Mogel bi vama pa še več takih in enakih reči^ o mojem očetu povedati, pa predaleč bi me to vodilo; a vaju bi stvar preveč dolgočasila. Naj raje preidem k mojemu življenjepisu. —
Dal me je, kakor sem že povedal, moj oče dobro odgojiti. Ljubil sem posebno samoto, pa sem tudi rad čital. Šumeče veselje tega živenja nij imelo moči do mojega srca, dasiravno si nij-sem vedel še sam to stvar raztolmačiti. Nikoli nijsem bil zadovoljnejši, nego takrat, ko sem bil v tovaršiji z mojim očetom in Baričem (tako se je namreč zval moj domači učitelj.) Bil sem ravno 20 let star in moj oče je želel, da bi se oženil. Dasiravno sem bil še celo mlad, bil mi je vendar ta korak velevažen. Želel sem si devojko, ki bi ne bila samo krasna, ampak tudi zaradi svojega dobrega srca vredna moje ljubezni. Zato sem odsehmal skrbno si iskal se svojim prijateljem in učiteljem Baričem žene meju dekleti; a žalibog nič nijsem dobil, da bi bilo po moji volji. Našel sem sicer sem ter tje lepih deklet; a ta so bila preveč posvetna in torej nikakor ne za mé. Ena le me Je nekaj zaunemala, das'ravno je živela na tihem, — ločena od hrumečega sveta. Bila je to Filipinka, pravi angeljček. Na tihem je živela pri svojej materi, udovi nekega častnika in se je živila z delom. Predno sem pa prosil za njeno roko, hotel sem se prepričati, ali me ona res ljubi. V ta namen se preoblečem v berača, in se potem v najhuji zimi podam pred njene duri, ter se delam bolnega. Skrb, ki jo je imela ta blaga deklica za mé, da bi zopet okreval, in sploh vse, kar mi je dobrega storila, bilo je uzrok, da se mi je zelo
prikupila. Rekel sem jej pozneje, da sem že v stanu si sam kruh služiti, da imam še nekaj prijateljev in da se hočem k njej vrniti, ako bom še kedaj na zemlji srečen. Potem pa ji bom vse dobrote, ki mi jih je skazala, poplačal in drage volje daroval srce, ako bi mi ga le ona hotela darovati. — „Prav, prav, dragi mladenič", odgovori mi Filipinka, „le pridite k nam, jaz vam bom gotovo zvesta ostala."
Ko sem bil prepričan, da sem dobil v Fili-pinki lepo in dobrosrčno devojko, odkrijem njeni materi, kedó da sem. V kratkem času je bilo vse pripravljeno za ženitvo. Moj oče, Filipinkina mati in moj prijatelj Barič so bili moje sreče srčno veseli. — (Konec prih.)
Povest V kleti.
Imel sem sorodnika, kateri je bil posestnik malega gradu nekje v dolenskih gorah. Bil je človek silo dobre duše. Kadar sem prišel v šolskih počitnicah k njemu, ni vedel skoro veselja kaj početi. S staro, delotrudno roko gladil mi je lice, in če je bil zelo radosten, poljubil me je tudi na čelo. Potem pa sva hodila okrog : v hlev, kjer se mu je bila med tem pomnožila goved ; na vrt med novozasajene drevesica, med cvetje, katero sem tako goreče ljubil. Naposled pa sva se podala na vrtni griček in od ondi zrla v prekrasno naravo pod saboj, na daljne zelene vinograde, rumene polja in srebrne vode.
Kadar pa je solnce prehudo pripekalo, snel je stari gospod kletni ključ s stene in s pomenljivim smehljajem je stopal pred mano k širnemu vinskemu hramu. Težke vrata so se škripaje od-tvorile in prijazni hlad vejal je nama nasproti iz na pol temnega prostora, v katerem stali so kot strahovi veliki sodi.
„Tu počiva divna moč naravna", dejal je starček ter odprl zatvoreno okno, da so se solnčni žarki vsuli na cestite sode, ter jih obdali s tisočeri mnogobojnimi atomi. Tu so se še le prikazali slave vredni prebivalci vsakdanjega hrama v svoji pravi lepoti! Marsikatera isveta glava zrla je spredej iz hrastovih dog, umetno vanje v dol-bena. Cele nebesa poslale so sem svoje poslance, od učenega Ignacija do nedolžnega Alojzija, vsaka sveta krepost bila je tu.
Bodite pozdravljene sveta postave! v prah ste se spremenile, sapa raznesla je vaše kosti, ali moč vašega spomina je ostala.!
Tiho je bilo nekaj časa, mirno sva sedela pri mali kletni mizici, ter se krepčala s krvjo
23'
308
sv. Alojzija. Tu povzdignil je stari gospod kupo napolnjeno z rumeno močjo svetnikovo, da sc je solnčni žarek blišcečo razdvojil v nji, ter dejal žalostno: „Mladostno zlato, samo da se zastopi!"
„Prej ko ne obšli so ga tožni spomini nekdanjih časov!
„Mladost preide, govoril ie zopet. -Koliko jo tega, ko sem bil tak kot ti, zdrav, radosten življenja in prihodnosti ! Iu vendar se mi marsikaj ni zgodilo po volji potem v življenji!"
„Imel sem očeta polno, goreče pobožnosti Njegova vroča želja bi bila, da bi mu pel nekedaj mašo pred domačim altarjcm. Da bi bil varen pred zapeljivostjo grešnega sveta, me je dal popolnoma v izrcjo svojemu bratu, kateri je bil duhovnik na Gorenjskem. Nikdar nisem smel priti do domače hiše, zahajal sem vedno le v gorenjsko župnijo, kjer sva z odgojitcljem prebirala premnogo pobožnih knjig."
„Tako jo prišel čas, ko sem imel stopiti iz gimnazije v duhovniščnico, in tedaj se mi je še le privolilo obiskati rojstno dolino. Strijc oblekel me je v dolgo črno haljo, kot vredno znamenje prihodnjega stanu. Za srprcmljcvalca na pot dal i)a mi je spise svetega Avguština. Prej pa je odšel list domu, da pridem."
„Kako se mi je radostila duša, ko sem stopal po ozki rojstni dolinici, po beli cesti mimo kipeče vode. Ali kader se je prikazala zraven pota hišica, tedaj sem zaprl, svojo radost v dno srca, in mirno iu spodobno korakal mimo, da bi pač vsi spoznali na prvi hip prihodnjega duhovnega pastirja."
„Tamo v kotu, kjer se voda peneče čez ostro skalovje podi in kjer se na cesto strmi rob dviguje, tamo sem obstal in gledal ginjen na očetuo vas, ki seje vabilno smejala izmed gostega drevja, gledal sem na grič nad njo, kjer se je bliščalo sleme naše hiše in kjer so se razpostirale naše polja. Ondi na bregu pasla se je čreda, pastir sedel je na visoki skali, ter pel v temnojasni zrak. Ne daleko od njega vlekla je goved plug in urni delavci so jo obdajali. Bila je to lepa podoba premožnosti! In premožezi je bil tadi stari Gričar, tako premožen, da se ni Tstrašil tudi bogatega Delinca v vasi, ki je meril petice v peharjih! Eden je hotel biti imeuitneji kot drugi, tako je prišlo sovraštvo med- nje iu jnjne otroke. Dolinec imel je troje cvetočih deklet, ali žalosti starih dni mu niso vtolažiii, čemu toliko bogastva, ko ni vrednega naslednika?  Nas pa je bilo četvero bratov,
ali da bi tudi tu sreča ne bila brez kalenja, bil je naj mlajši (kakor se mi je pisalo, zakaj osobno ga nisem videl dosedaj) v trenutkih nekoliko bledobnega uma."
„Vse to se mi je v hipu prikazalo pred duhom. Tu sem stal na pragu domačije, neskončna slast prešinila mi je srce in spustil sem pastirski klic iz svojega grla, da je odmevalo od hribov. To je bil edini ostanek iz prvih, mladih dni, ko sem gonil domačo čredo na pašo. Pastir na skali odgovoril je kipeče in orači so prenehali z delom. Spoznali so me in veselo me pozdravljali ter majali s klobuki. Urnejši sem stopal dalje."
„Že blizo vasi prisopela mi je mlada, slabotna osoba nasproti. Srce mi je dejalo, da je to Jožef, mlajši brat. Bil je kot vosek bledega lica, ali olco se mu je zarilo v čudnem ognji. Zagrabil mi je roko in solze so kapale nanjo, ko jo je pritiskal na lice."
„Brat, brat! je zdihoval v radosti".
„Bog te spremi Jožef! rekel sem zamolklo, ali si zdrav revče?"
„Zdrav, zdrav ! Ti si gospod, govoril je razburjen, ali vsaj postaneš iu naša fara bode nekedaj tvoja in ti lepi travniki, in te njive in ti gozdovi! Jest pa bodem služil pri tebi in potem naj se Dolinec skrije pred tvojimi polji. Ti postaneš gospod, jeli ti? —"
„Upajmo, Jožef, upajmo!"
„Sedaj mi je pravil toliko iz vaškega življenja. Marsikaj se je spremenilo. Staro vleglo se je v grob in mlado stopilo v življenje."
S čudnim ponosom stopal je na moji strani med vaškimi hišami. Doliučev hlapec peljal je ravno tolsto kobilo od potoka. Živinče je tolklo s podkvo ob kamen, da so se iskre sule in dolga griva plavala je v zraku.
„Jeli ti Jožek, rekel je fante hudobno, kaj tacega ne zraste pri vas na griču?"
„Sida vneli sta se bratu očesi : Bog naj vam privošči tako malenkost! Ali kaj duhovnega gospoda pa vendar ne boste imeli pod bogato streho, k večemu nuno !"
„In še mnogo je hotel odgovoriti, ko bi mu ne bil hitro vtolažil kipeče duše."
„V dom na griču pa je prišlo z mojim prihodom veselje ali tudi ponos in upanje. Vse hotelo me je na rokah nositi in dan na dan blagoslavljal se je trenotek mojega rojstva."
„Tako sem preživel nekaj srečnih dni. Obiskal sem vse kraje, katerih sem se temno spomin-
309
jal iz otročjih dni: potok v dolini in vršine na okolo. Ostal je še samo studenec za Dolinčevo hišo, nekdanje občno igrališče vaške mladine. Že takrat imeli smo tu z Dolinčevim svoje prepire, jih vlekli za kite, ter jih z grdo odpodili in potrgali in pomečkali plavice, katere so rastle iz močvirnatih tla. Naposled pa si je dal Dolinec studenec kot svojo last ograditi, ter si je pridobil mir za vselej."
„To pa mi ni bilo znano in z lahko vestjo stopal sem popoludne vročega dneva v dolino. Na njivah delale so ženjice, polni vozovi, mukajoče črede in razgetajoči konji — vse se je premiko-valo po dolgih poljih, vmes pa je vršela voda, tu in tam zalajal je pes v prazni vasi, ali zapel petelin na gnojnem kupu."
„Ponizno šel sem mimo Dolinčevih. Rilo je to lepo poslopje, čistote lesketalo se je steklo na oknih, od katerih visele so navzdol bujne cvetlice. Pred vhodom sedele so domače hčere, ter pridno šivale (zakaj ponosni oče dal jih je bil v izrejo samostanu bližnjega mesteca). V hipu so vtihnile me zagledavši, in prav bliskalo se je malih očes na me nesrečnika, okrogle obraze pa jim je žalil srd s temno krvjo. Živo so šepetale med saboj, dokler se nisem skril za zidom."
„Ali tu je bil studenec! Pri ti prijaznosti razgubilo se je v hipu vse kar mi je napolnovalo srce. Čist kakor srebro tekel je žarek iz zemlje, breza (v mojih otročjih letih je še nij bilo tu) močila je vanj svoje korenine, šepetala je tožno s srebernimi listi ter sklanjala veje k prijaznemu viru, kakor da bi ga hotela poljubiti. Zadovoljno spustil sem se na vborno klop v njeni senci."
„Odprl sem knjigo svetega Avguština in ž njim se trudil nekaj časa. Na mojej strani šumljala je voda, iz brezovega vrha pa se je oglasil vrtni il-ček, ter pel svojo melanholično pesem v nastopajoči večer kakor zapadajočemu solncu v slovo. Tedaj so me zbudili lahki koraki, povzdignil sem glavo, in v resnici tu prebliževala se je Ančika najmlajša Dolinčevih. Kako dobro sem se še spominjal tega nežnega obraza iz nekdanjih časov. Urno je pristopila, jaz pa sem se pogreznil v svojo knjigo."
Majala je z glavico in dejala: „Čudno!" „Ti si jezna Ana, rekel sem, ker sem tu na vašem?"
„Mi imamo sveta dosto in če se vam poljubi naš studenec, nikdo vam ne bode delal težav." „Hvala vam Ana!"
„Postavila je vrč pod žleb, se naslonila na šibko brezo in tiho zrla, kako je teklo v posodo. I Zamislila se je in ni opazila,  kako se je vrč napolnil.   Priskočil sem, ga odstavil, ter ga ji podal :
„Voda se preteka!"
Ali serdit pogled me je zadel iz črnega oka ; lica se se ji rudečila in dejala je zamolklo: „Od vas mi nočemo ničesar!" „I izbila je vodo, ter postavila vrč zopet pod studenec. „Tudi sedaj iskal sem tolažbe v svoji knjigi. Še le ko je Ana vzela posodo, ter hotela mrzlo oditi, dejal sem proseče:
„Daj mi piti sovražnica! vsaj se še na križu visečemu ni odrekla ta dobrota!"
(Konec prih.)
Oddel za znanost.
Fizijognomične študije.
(Spisal A. Koder.) (Konec.)
Tudi o starih Frankih se bere, da so imeli isto navado. Celo Korel Veliki je prisegal :
„Par saint Denis, et par cette barbe, qui me pend au menton."
Še le z Ludovikom XIII., ki je nastopil kot devetletni deček kraljevi prestol, izgubi brada nekoliko svoje dosedanje veljave.
Brada je navadno, kar se tiče njene barve z lasmi v harmonični zvezi, a vendar tudi često-krat v nasprotji. Stari pisatelji nam pripovedujejo celo o bradatih otrocih in nasprotno o golobradih starcih, ki so bili sicer pravilno zraščeni. Bradina barva se ravna večjidel po podnebji. Arabci, In-dijani in Lahi imajo črne močne brade, Švedi,
Angleži in sploh severni narodi volnejše in svitlejše barve.
Rudeča brada nam ni ravno priljubljena, a stari Grki so jo jako čislali.
Ko bi vedeli, da se ne zamerimo krasnemu spolu, bi govorili nekoliko več tudi o ženskih bradah. Dovoljeno naj nam le bode povedati, da imajo nekatere ženske južne Amerike in Etiopije precej razvite brade — zarad česar gotovo ^vemo, da jih ne zavidajo naše nežne krasotice. Še nekaj o izjemkih našega ženstva — vendar molčimo in ne pohujšujmo, težko se nam bode odgovarjati, če razsrdimo kako nežno bralko !
Morda že pričakuje težko kak radoveden bralec, ali izpustimo neki imeniten del človeškega obraza, o katerem sladkobi in milobi se je že če-stokrat prepričal sam, že vemo kje — ali vsaj čital o njegovej krasoti postavim v gladko tekočih Heiuetovih pesmicah, ali morda ga je slavil
310
že sam v vezani ali nevezani besedi, govorimo naravnost, o sladkih vročih, kot vertnica rudečih, ustnicah. Ko bi se ognili tako znamenitega oddelka v fizijoguomiji, bi se gotovo pregrešili, ker ustne so naše drugo oko. Pesnik poje o njih:
Tvojih ustec
Sladki poljub,
Vlil mi v žile
Smrten je strup.
Shakespeare jih pa imenuje : „Duri dihanja."
Čujmo, kaj nam pripoveduje največi fizijo-gnomik Lavater o ustnah !
Radost dviguje ustna vogalnika in tišči sredo navzdol, žalost iu tuga ravna popolnoma nasprotno. Zavihana zgornja ustna znači srd, žuganje, predrznost; podaljšana spodnja ustna pa pohot in duševno ubožtvo.
Po ustnah se ravna tudi značaj. Rahle in vedno gibajoče ustne so znamenje nestalnega značaja in nasprotno.
Primerno velike lepe ustne so vedno priča marljivega poštenja, a preveč mesnate ne goljufivo pohote iu lenobe.
Ponosni bahači in afektantje imajo navadno j ako tanke ustne, ki se komaj razločijo.
Skrbno stisnjene ustne pričajo o duhovitosti, vedno^ odprte pa — o uboštvu.
Če pravi Shakespeares ustnam: „duri dihanja" jim mi lehko rečemo še lepši: „duri govorjenja."
Milo doneč glas krasne device, lahno šepetanje ljubečega mladeniča, resna beseda skrbne matere, delavnega očeta, prepričajoči govor vnetega govornika, tožno ječanje jokajočega deteta, žalostno slovo umirajočega starčeka; pri vsej tej različni govorici v človeškem življenji so ustne voditeljice, služinje, pomočnice. Predno čujemo najtanjši glas, ve že ona rojeno misel, sprejemljó jo kakor skrbna mati v svoje naročje, ter jo podaja našemu ušesu. — Ustni ste častna straža n-i vhodu neskončno modro izdelenega labirinta, fi ga imenujemo naše telo, oni ste kinč in miloba človeškega obraza. —
Ponosno , modro čelo človeško je neskončni VIV, neusahljivi zaklad blagih vednosti, krasnih umotvorov.
Že zunanje je hotelo zaznamovati premodro stvarjenje ta najpopolnejši del našega obraza, ki nam odpira in kaže pot v elizijum večnega božanstva, nas dela podobne nadzemskim duhovom, s tem, da ga je povzdignilo na površje našega telesa, enako cvetlici sladko dišeče cvetje.
Torej so se trudili največji fizijognomi vseh časov in narodov preiskavati in opisovati človeško čelo, ter po njem določiti našo duševnost.
Visoko, krasno vpodobljeno čelo znači vedno duhovitost ali vsaj vrlega za lepo in krasno vnetega poštenjaka. Brez visokega čela si ne moremo misliti lepega obraza, kajti še le ono ga nekako ponosno vzvišuje čez navadne vsakdanje podobe, ter mu daje nekaj resnega, veličastnega.
Kdor je pregledoval in primerjal slike najslavnejših modrijanov z obrazi priprostih ljudij, gotovo je opazil v prvem pogledu nekaj posebnega na njih in to je: duhovito oko, visoko, ponosno čelo. Omenimo tu le Götheja, Schillerja, Shakes-pearja, Körnerja, kake popolne, blage fizijogno-mije z modrimi, ponosnimi čeli. Kdor pa pozna slavnega umetnika Rafaela po podobi, se gotovo ne more prečuditi njegovi obrazni milobi, plame-čemu očesu, duhovitemu čelu in tako krasnej obraznej harmoniji, ki jo vidimo le na nekdanjih grških bogovih in boginjah. — Gotovo, če bi se zunanjost vedno strinjala ž duševnimi blagostmi, bi morali biti vsi velikani na umetniškem polji le Rafaeli.
Ni nam potreba dokazovati nasprotno, da nizko čelo ni nikdai' lepo niti prijetno in pričuje skoraj^vedno o neduhovitosti.
Čelo moremo imenovati naše tretje oko, posebno oziroma duševnega počutka, veselja, žalosti, skrbi in britkosti, ki se izrazujejo vedno na njem.
Preširen poje :
Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak, Ak bil bi le nekakšen zapustil ga oblak; Lepa bi usta bila, lep bil obraz bi bled, Ak bil bi le nekakšen preč nejevolje sled. Tudi v vsakdanjem življenji čujemo često-kratizraze: temno, modro, veselo, ponosno čelo, kar nam naznanja ravno človeško notranjost v različnih podobah.
Da je čelo najpoglavituejši del telesa, pričuje nam tudi navada iz starodavnih časov, da so ovijali zmagovalcem vrnolim se iz krvavega boja, ali slavnim boriteljem na duševnem polji senci in čelo z lavorovimi venci, novoizvoljenim vladarjem pa mazilili z dragocenimi dišavami. Ta krasna navada se je ohranila celo do današnjega dne. Če stavimo slavnim junakom spominke, ovijamo jim še vedno z venci, ne prsi ali roki, temuč vedno sveti hram neumrljivega duha, njihovo čelo.^
Že preslavni Horac si je želel take časti, ker poje v svojem neumrljivem spominu: Sume superbiam,
Quaesitam meritis, et mihi Delphica Lauro cinge volens. Melpomene, comam! In zopet drugej:
Quod si me lyricis vatibus inseris, Sublimi feriam sidera vertice. Konečno spregovorimo še besedico o laseh, ki so z našim obrazom v tako ozki zvezi, da če-stokrat prijetno  ali nelepo spreminjajo njegovo podobo.
Lepe lase so čislali vsi narodi vseh časov. Tega se najbolje prepričamo po vseh podobah, ki so se nam ohranile iz starodavnih vekov, kajti na nobenej osobi ne zapazimo, da bi imela lase ostrižene. Gotovo krasen kinč človeškega telesa so lepi lasje. V tem mnenji so nam zopet glavni dokaz nekdanji bogovi, ki so se vpodabljali vedno v najvišji popolnosti in krasoti človeškega trupla. Kako krasno se ovijajo skodrani lasje po Amor-jevem in Psihinem obrazu, gotovo najvišje angelje
311
ne slikajo sedanji umetniki lepši in popolnejši. Mislimo si le kako nadzemsko vzvišeno podobo z golo glavo, ali nas more navdušiti, ali more le količkaj nadomestiti naš ideal, ki ga gojimo v svojem srcu o neumrljivih nadzemskih bitjih? Gotovo kaj tacega je našemu estetičnemu duhu nasprotno, ker spominja nas šiloma ničnega zemelj-stva, puste vsakdanjosti, one častene telesne svobode. Veliki prosto rastoči lasje so znamenje premile prostosti, moške samostalnosti, vsaj vsi v sponinih okovih živeči prisiljeni ali prostovoljni, izgube ta blagi kine in pravico.
Tudi v hudobnih duhovih sovražnih Erini-jah se čuje da nimajo navadnih las, ker pesnik nam poj o :
Strašne žene! Krog, glav — grozni lasje! — pa gadi se Vijo, pleto, z jezici sikajo. —
Koliko vpliva imajo krasni lasje v pesništvu, je vsacemu znano, ker cesto in čestokrat beremo ogromno število pravičnih ali nezasluženih sladčic, ki je pišejo vneti pesniki lepim, morda včasi tudi nasprotnim lasem svojih izvoljenih, postavim:
V tvoje goste. Črne lase Vplelo se je Moje srce —.
Ponašati se z lepimi lasmi se ni mogoče vsacemu. Nekaterim se osipljejo gosti krasni kodri po čelu in tilniku, zopet drugemu krijejo komaj polt. Žalibože, da se tej naravni napaki ne more skoraj čisto nič pomoči, akoravno kriče in slave kupčevalci z raznimi dišavami in mazili, svoje očarano — blago, vendar najboljši dokaz njihove ničnosti je nebrojno pleš krog in krog.
Žalostno je videti gologlavca, oropanega najlepšega telesnega kinča, in morda še za to tem bolje, ker nosi to znamenje le polovica človeštva, le moški spol. Tako je, in zadovoljiti se moramo, kar nam je odločila osoda. Čestokrat se pripisuje mlajšim gologlavcem, prezgodnje strastno življenje, a mnogokrat krivično.
Huda bolezen, telesna slabost, moreče skrbi, viharno življenje strese enako mrzlemu severju drevesno cvetje, umetno odejo z naših glav. Nekaterim zrastó jako dolgi lasje, tako nam pripoveduje sveto pismo o Absalonu, a vendar je tudi lasinej rasti odločena gotova mera. Lasje, ki se ne kodrajo, so navadno dalji od zavijočih, tudi krepkeji in ne izpadejo tako hitro. Lasnata barva se loči po različnih podnebjih.
V zmerno gorkih deželah se nahajajo lasje v mnogih barvah, v severju rumeni, v jugu večji del črni.
Da se trudimo svoje lase s primernim česanjem in mazili olepšati in jih krasno vpodobiti, je znano vsakemu otroku.
Podedovali smo to navado od davnih svojih dedov, in ti od prvotnih narodov.
Rimski sužnji so imeli navadno mršave lase, a prostaki so bili že umetno počesani. Rimske madone so si že tudi kodrale lase ter so imele
zato posebne sužinje , ki so se imenovale „Cini-flones."
Ob času Trajana in Hadrijana so si nako-pičevale rimljanke enako našim krasoticam lase vrhu glave, en del pa se je prosto vsipal po tilniku in ramah. Tudi so si kinČile lase z mnozimi dragocenostmi, kar se je ohranilo pri Jugoslovanih do današnjega dne.
Starim Germanom so bili lasje tudi v visocem čislu ; strigli so le sužne in vladarje, katere so odstavili.
Poveljniki nekdanjih Frankov so se poznali po dolgih laseh iu o Klodimiru se pripoveduje, da so ga sovražni Burgundi spoznali v boju le po laseh za nasprotnega vladarja, ter ga odpeljali v sužnost.
Sploh pa so bili pri vseh narodih dolgi lasje znamenje telesne kreposti in svobode.
Beli lasje, sivi lasje, kdo bi pozabil tudi teh ? Ko nas jamejo zapuščati telesne moči in se vstavlja kolo našega življenja, spominja nas tudi srebrna belina nam še ostalih las, da smo le potniki v pozemskej domovini.
Bel mah pokriva našo glavo, ko se rodimo na svet, belina nas obdaja, ko se posljavljamo od njega. Nihče se ne more obraniti sivim lasem, tudi druga polovica človeštva, krasen spol, kateremu ne izkapljajo nikdar, ne uide njih srebrnej peni.
Sive lase so spoštevali vsi narodi, vsaka morala je zapovedovala mladini čislati osivljene starčeke, ostarele žene.
Sivi lasje so posebno pri nas znamenje prezgodnih velicih skrbi, torej slišimo tolikokrat:
„Ta nepokoren sin, malopridna hči, mi stavi sive lase v glavo."
Mnogo imamo izgledov, da je navadna nesreča , nepričakovano gorje, v enej noči pobelilo glavo. Sploh je pa znano, da učenjaki, ki :se vedno pečajo z vednostimi in duševnim delom, veliko prej osive, kakor drugi ljudje. — Mnogo je še vzrokov, ki belijo prezgodaj glave v najlepših moških letih, vendar — molčimo raji. —
Spremljali smo v kratkem človeški obraz, opazovali nekoliko njegove poglavitnejše dele, izrekli tu in tam morda nepravično, nepopolno, a po opazovanju in družinskem soglasji pridobljeno este-tično sodbo. Izrazimo konečno svoje mnenje o človeških obrazih in njihovej popolnosti, ali nepravilnosti sploh. Gotovo je že čul cestiti bralec govoriti tega ali onega: ta človek je prav čeden, ta deklica lepa, a meni ne dopada, sam ne vem za kaj? To nam pričuje, da ni dovolj, če je človeški obraz le pravilno vstvarjen, temuč potreba mu je nekake neposiljive harmonije v vsej celoti, katerej se pravi človeška gracija.
Kakor se ne moremo zaljubiti nikdar tudi v najkrasnejšo, najumetnejšo podobo, najslavnejšega mojstra, tako se nam ne prikupi nikoli človeški obraz brez edino oživljajoče gracije. Mi občudujemo umetelna dela preslavnih umetnikov, strmimo ginjeni nepopisljive dovršenosti, a vendar dozdeva
312
se nam vse mrtvo brez pravega občutka , brez simpatije. Gotovo smo že gledali čestokrat Laokonovo podobo in slavili ne presežno ume-teljnost, ali — ves mojsterski izraz nepopisljive tuge, ki se bere v obrazili, nam ni vzbudil polovino toliko sočutja, kakor objokano lice malega otro-četa, ki plače za svojo mamico. In tega je kriva ravno gracija, ki vliva neko življenje v vse nam priljubljene stvari, a pri umotvoru je to nemogoče, torej ostane tudi vedno mrtev, brez sočutja v primeri z živečo naravo.
Kolikokrat se zopet čuje: ta človek ni lep, a meni jako priljubljen in prijeten.
Vzrok temu je zopet v harmonični sestavi v vseh njegovih telesnih delih, in nekej prijetnej graciji, ki polni vse njegovo dejanje in govorjenje. To nam pričuje, da ni dovolj, da je nas obraz krasen; da bi dopadel, biti mora tudi prijeten.
Čestokrat vidimo in čujemo, da hrepene in zdihujejo najslavniši umetniki, neumrli pesniki po svojih ljubicah, ki se nam videzno ne dozdevajo niti lepe. Ni nam potreba omenjati, da tu ne velja pravilo: vsak ima svojo mero popolnosti, ker bi bilo v nasprotji z estetično omiko onih duševnih velikanov.
Kaj li more biti, kakor neka gracija, ki jim krasi njihove podobe, ter vzvišuje nad pozemske stvarjenje. Že pri Grkih, viru omike vseh poznejih narodov, vidimo gracije poosobljene v sladkej družbi boginje Venere.
Akoravno so nam izginola imena : Aglaja, Lalija, Evfrozine, vendar gracije bivajo še vedno med nami; zapisane so v sladko smeječih obrazih naših prijateljev, naših prijateljic, in gorje onemu, čigar očesa je resnost življenje tako oslabila, da jih ne opazi več, ali jih je že pregnal s svojo strastjo. A blagor njemu, kogar še zvesto obdajajo ter mu točijo v veseli družbi kupe radosti, kajti On ve
Kregulja odgnati. Ki kljuje srce. Od zore do mraka. Od mraka do dne.
Peter veliki.
(Obraz njegovega življenja in delovanja.) (Spisal Podlimbarski.)
V 16. in 17. stoletji so se jele evropejske države polagoma zbujati in otresati jarem barbarstva. Sicer so vladarji, kakor poprej, še vedno skušali ljudstvo v spone okovane za svoje namene povoljno rabiti, in ljudstvo je bilo še tako navajeno sužnjosti, da je slepo hodilo za gospodarjem, kateri gaje večkrat se svojo neprevidnostjo in slabostjo v brezdne pahnil ; vendar pa so se tu in tam med posameznimi narodi pokazali možje, ki so skušali ljudstvu nagon do sužnjosti s korenino vred izruvati in narod toliko izobraziti, da bi bil v stanu svobodno misliti in ne brez pomisleka biti mrtvo orodje v rokah vladarjevih. Ti učenjaki so se brez strahu borili zoper absolutizem, ki se je tem mogočneje krepil  in razvijal, kakor kdaj.
V resnici je bil takrat absolutizem glavna opovira blagostanja in omike. Ljudstvo je delalo v časih miru za vladarja, za njegov dvor in za njegove urednike in ljudstvo je zopet v časih vojske zgrabilo za orožje, samo da je svojemu gospodu pridobilo kos zemlje ali nov prestol. Večkrat je vladar Iskli-cal svoje podložnike k orožji, da bi se za vero vojskoval, a cesto je tičala pod to zavezo lakomnost, slavehlepnost ali maščevanje. Pa pustimo stanje zapadne Evrope; obrnimo se proti iztoku. Tacih bojev pod zavezo vere se je udeležila le zapadna Evropa; vzhodna pa je rešivši se jarma divjih Mongolov, ječala pod enako terdim — despotstva. Stanje tadanje Rusije bilo je slabeje, kakor katerekoli evropejske deržave. Blago zrno omike, katero je vsejal Vladimir, jedva je jelo kliti, že so ga poteptale brezštevilne čete azijskih divjakov. 200 let je bil ruski narod v šoli azijskega barbarstva in v 200 letih si je vcepil tisto surovost, ktera bi bila sramotila še dandanašnji razpro-strano slovansko pleme, ako bi je Peter veliki, o katerem bomo tu govorili, ne bil izruval in Rusijo iz neizmerne pustinje v plodno, omiki odperto državo spremenil. Ne le pod Mongoli, tudi^pod domačimi vladarji je hiral ruski narod. Čas hitro beži in s časom se množijo tudi potrebščine naroda. Čim stareji in močneji tedaj narod prihaja, tim več duševne hrane potrebuje. Carji pred Petrom velikim nijso skušali narod duševno krepiti niti Svetoslav niti Ivan Vasiljevič. Raztegnili so ruske meje čez Astrahan, Kazan, Sibirijo, čez poljske in švedske provincije ; bili so junaki na bojnem polji, a malomarni za blagostanje naroda. Tadanja Rusija je bila oprta na orožje, in ko bi se bila kocka sreče obrnila, zdihovala bi zdaj morebiti zopet pod tujci. Despotstvo je vgasnilo vsak žarek omike, ki je posijal na Rusko, na drugej strani pa je le despotstvo moglo divji narod pod eden prapor zoper sovražnike združiti, le despotstvo je ohranilo neomikano Rusijo. Neolikani narod se ne da za nobeno blago delo navdušiti, razun so silo. Predno sme narod despotstvo odpraviti, se mora omikati, ker le omikan narod zna prostost v svoj prid rabiti.
Huje, kakor carji tlačili so ljudstvo njegovi uredniki. Ako je sedel na prestolu vladar, ki je hotel skrbeti za srečo naroda, znali so mu ti spretno skrivati svoja nasilstva proti ljudstvu ; ako pa je vladal car, ki mu ni bilo mar za blagostanje naroda, so bili proti temu sužnji v najstro-žem pomenu besede, a proti podložnim so bili hujši trinogi, kakor vladar sam. Tako je ljudstvo zdi-hovalo pod tisočami despotov. Napredek omike je opovirala tudi slaba razdelitev ljudstva. Razdeljeno je bilo v vrste, a samo plemstvo bilo je edino popolnoma prosto, med tem ko sta kmet in rokodelec zdihovala v trdem robstvu. Kmet je moral delati za svojo družino in za svojega gospodarja, ako se je hotel preživiti, gospodar pa je prav po orijentalsko potratil s kmetovimi žulji pridobljen denar. Ruska vojska na suhem je bila močna, a na morji bila je najzadnja evropejskib držav. Imela ni skoro niti vojnega brodovja niti
313
ladij za kupčijo, kajti takrat važne baltiške pro-vincije še niso spadale pod Kusijo. Na jugu so divji Tartarji nadlegovali črnoniorske krajine, tako da ni bilo mogoče napraviti si dobrih stalnih lok. Kuska kupčija se je razprostirala med černim in ledenim morjem, od virov Volge pa tje do Ki-taja. Z zahodnimi bogatimi narodi ruska kupčija nij prišla v dotiko po domačih ladijah, temuč po tujih. Ker so bili carji pred Petrom velikim bolj vneti za bojno slavo, kakor za to, kar blaži duh in človeku življenje sladi, so bile obrtnijstvo, umetnost in znanost skoro popolnoma neznane. Domače življenje je bilo pri Rusih bolj razuzdano, kakor kje drugej. Dvor je bil kraj, kjer so se, se-strile vse strasti, ki spodkopavajo dušno in telesno zdravje človeštva. Priprosto ljudstvo je posnemalo vedenje velikašev in jih kakor v političnih tako tudi v socijalnih zadevah slepo sledilo. Na takošni način je vzhod zaostajal za zapade:.:, in ako bi ne bil ruski narod svojo pozornost ( '/'I na razvijajočo se zahodno Evropo iu ako bi se dalje bil branil civilizacije, poginil bi bil v teku časa, kakor ginejo drugi narodje, ki še dandanašnji nijso spoznali daru omike. Tega tožnega stanja je Rusijo rešil Peter I., mož, kateri si je pridevek veliki bolj zaslužil, kakor kterikoli drugi vladar.
Predno o tem velikem reformatorji kaj govorim, hočem ob kratkem opisati njegov značaj. V Petru velikem so se strinjale strast in krepost, njegovo srce je imelo slabo in dobro stran. Pod-nožniki onega zrcala vekov, ki se imenuje zgodovina, nam ga v svojem ogledalu kažejo zdaj s krepostmi venčanega, zdaj s hudobijami oneči-ščenega. Malokdo pa je v svojem opisu združil gori omenjene lastnosti ; mnogi so prezrli njegove strasti, mnogi tudi njegove k_eposti. Peter veliki se nam kaže večkrat barbarja, divjega despota, kte-remu se mora na prvi migljej ukloniti vsa država ; na drugej strani pa moramo občudovati njegovo pravičnost, katerejje bila kri, ki se protaka v žilah siromaka, enaka krvi carjevega sinu. Z enako ostrostjo je zadel njegov bič krivičnega uradnika in nezvestega prijatelja, a z enakimi darili je tudi obsipal poštenega dvornika in zvestega vojaka. On je znal, kakor priprost delavec zmerno živeti, opravljali najtežavniša dela in bratiti se z ljudmi najnižjih stanov; a zraven tega bil je tudi sluga vsake dvorske razuzdauo.ti. Poltnosti je stregel bolj kakor katerikoli vladar in v tej strasti je tudi slehernega svojih dvornikov in ljubljencev prekosil. Bilje nagle jeze, kakor nekdaj Ivan grozni, in se raz-togotil celo nad onim človekom, ki se ni hotel ž njim opijaniti. V njem seje strinjala rahločutnost Vladimirja velicega s krutostjo Ivana groznega, kajti njegovo srce je bilo vneto za vse, kar blaži človeški duh, kar povzdiguje človeka nad neumna bitja in ga spremeni iz divjaka v omikanega; a kaznoval je včasi neusmiljeno nar manjši pregrešek. Peter veliki bi bil dal vse za svoj narod, daroval je celo lastnega sina; vendar je bil to, kar Te-mistokles za Atence. Modro je prevdaril, kaj lahko narod pogrezne v propad, in kaj ga lahko potegne iz njega. Napredku Slovanov sovražni zgodovinarji
ga primerjajo grozovitim rimskim cesarjem, zraven pa pozabijo, da so ovi se svojo krutostjo in div-jostjo prevratih plemenit narod v brezduo, ta pa je surovi narod rešil pogube, in ga naredil sposobnega, da njemu odmerjeno nalogo zverši. Rusija je bila pogreznjena v barbarstvo, in le grozovitost je mogla to barbarstvo iztrebiti. Peter veliki je znal na pravem mestu upotrebljevati neomejeno oblast, a znal je tudi prav in v narodovo korist rabiti svoje duševne zmožnosti. Tega sc bomo prepričali, ako njegove domače zadeve in njegove politične in socijalne prenaredbe pazljiveje pregledamo.
Peter veliki je bil iz dinastije Romanov. Njegov oče Aleksij je zapustil po svoji prvi ženi dva sina Feodora iu Ivana in več hčeri, med katerimi nam je pomniti velika knegiuja Zofija. Peter pa je bil od druge soproge. Po Aleksijevej smrti (1676 1.) je prišel na prestol najstareji Feodor III. ki se je v zvezi z ministrom knezom Vasiljem Ga-ličinom trudil zapaduo omiko presaditi v vzhod. Po Feodorovej smrti (1G82 1.) bi bil moral prestol zasesti njegov pravi brat Ivan, ker je bil pa ta slabotnega telesa iu na pol slep, je Feodor III., izvolil za svojega naslednika Petra. Boljari bi bili s Petrom zadovoljni, a srčna iu slavohlepna Zofija, ki bi bila sama rada vladala, je hotela s pomočjo strelcev slabotnega Ivana na prestol posaditi. (Strelci so bili telesna straža belih carjev od Ivana II., groznega sem; ti so, kakor rimski pre-torijanci ali pozneje carigradski janičarji, posebno po smerti Teodorja III. si prizadevali prestol v svojo oblast dobiti. Njihovo stevi'o je seglo včasi do 40000 mož.) Prišlo je do velike ustaje v Moskvi, katera je bila kmalo zaterta iu 1682.. leta sta bila Ivan in Peter skupno za carja ven-čana, Zofija pa je z ministrom Galičinom vladala do polnoletja carevičev. Sedaj je začel Peter vidom, ne mene se za državo izobraževati svoje duševne in telesne zmožnosti in se pripravljati na nastop vladanja. Kar njegova bistra glava ni opazila, na to ga je opomnil njegov izvrstni odgojitelj France Lefort iz Genfa. On mu je prvi pokazal velik razloček med zapadom iu vzhodom Evrope, naslikal nasledke tega nasprotja in ga podučil, kako naj bi se kot car trudil, da bi žalostni obraz Rusije spremenil. Peter je želel, kmalo se oprostiti sestrine nadvlade, zato je ustanovil — za svoje razveseljevanje in igrače, kakor je rekel, Zofiji oddelek mladih pa krepkih vojakov, katerim je bil načelnik Lefort, on sam pa prostak. Nihče ni milil, da bo ta nedolžna igrača Zofiji žezlo iz rok iztergala. S početka tudi ona ni nič hudega slutila, ko se je pa mladi car oženil, ko je svoj sedež v državnem svetovalstvu zasedel, in ko jej je tukaj očital njeno slabo vladanje, takrat je spoznala, da misli Peter njenej' mogočnosti konec storiti. Sklenila je tedaj z Galičinom Petra umoriti, in precej so bili strelci pripravljeni njeni volji ustreči. Peter je bil takrat v „Preobrazenskem" blizu Moskve, in tu so ga napadli strelci, on pa jih je se svojo majhno četo v beg zapodil in se Moskve polastil.   Zaprši Zofijo v samostan, in pre-
314
gnavši Galičina se je dal oklicati za Ivanovega so-vladarja (1789. 1.)
Ivan je bil car le po imenu, v resnici pa je vladal Peter sam. Ta je precej se svojimi reformami na dan stopil, pomnožil vojsko, ustanovil brodovje, kateremu je bil načelnik Lefort. Skerbel pa ni le samo po politični poti za obstanek Rusije, hotel je svojo državo tudi po duševnem poti uvrstiti med kultivirane evropejske deržave. Ali kmalo je spoznal, da mu manjka učenosti in skušnje v teh zadevah. Zato je sklenil po Ivanovej smerti (umeri 1G9G 1.), ko je postal samovladar, iti v šolo med omikane zapadne narode in tu pridobljene vede presaditi v Rusijo. Večina Rusov pa takrat ni spoznala, kako dober sad bodo Petrove reforme obrodile. Bila je "preponosna, da bi pustila belega carja s tem naklepom odpotovati, kajti v svoji zaslepljenosti je rekla: „Rusija ne sme pri inostrancih poduka iskati." Ti Rusje so hoteli domovino vkovano imeti v one spone, ki so jo do zdaj žulile. To stranko primerno Staro-ruse imenujmo. Nasprotia stranka, Mladorusje — pa so podpirali Petra v njegovem početji. Na strani Starorusov so stali strelci, in ti so se zarotili zoper Petra, ravno ko se je odpravljal na potovanje. V svojo srečo je car zasledil zarotbo, in zarotnike ostro kaznoval. Ta zarotba nam kaže srčnost in neustrašljivost mladega Petra. Ko je namreč zvedel, kaj strelci nameravajo, je sklenil zbirališče zarotnikov osobno napasti. Iz neprevidnosti pa je prišel sam preje tje, nego njegovi vojaki, tako da je stal čisto sam med sovražno množico. Peter, ne da bi ga to vznemirilo, se je izgovoril, da je mimo grede videl okna razvitljena in prišel v dvorano, da bi se Sukavninom, ki je bil načelnik zarotnikov, na zdravje pil. Vsedcl se je nsd sovražnike in mirno iu veselo pil, dokler r' eden zarotnikov polglasno k Sukavninu rekel : „Gas je!" na kar je načelnik odgovoril: „Se ne!" Ta pogovor vpričo carja je Petra tako razkačil, daje nc-zabivši na nevarnost in carsko častitljivost, kakor razjarjen lev kvišku planil, Sukavrina s pestjo pobil in kakor razljutjen tur zar/d: „Ako za vas še ni čas, je pa za-me čas. Zvežite pse!" Zarotniki so bili tako osupnjeni, da nijso misli'' na bran in da so celo eden drugemu roke vezali. Med tem so prišli vojaki, ki so zarotnike odpeljali.
Meseca velicega travna 1697. leta se je podal Peter proti zapadu. Šel je čez Berolin v Ho-landijo,  kjer se je nepoznan pod imenom Peter
Mihajlov mornarstva učil. Bil je najmarljivejši med tamošnjimi tesarj". Obiskoval je tudi delalnice kovačev in strugarjev, tesal mline, drl zobe itd. Iz Nizozemskega se je podal na Angležko, kjer si je mnogo ved, ozirom obrtnije pridobil. Povsod je skušal izjurenih delalcev pridobiti, ki bi se preselili na Rusko. Spomladi 1698. 1. je potoval na Dunaj. Odtod je hotel na Laško, da se umetnosti nauči, kar zve, da so se v domovini strelci vzdignili in uprli. Počil je namreč po Ruskem glas, da je car v inozemstvu umrl. Zofija, ki še v samostanu ni mirovala, da bi brata pahnila s prestola, je raztrosila to vest in s pomočjo strelcev in Starorusov organizirala veliko ustajo zoper ino-zemce, ki so se že v Rusiji naselili. Silna ustaj-na vojska se je vzdignila proti Moskvi, da bi tam naseljene tujce odpodila in Rusko v stari tir spravila. Toda moskovski poveljnik se je junaško v bran postavil in ustajnike deloma pokončal, deloma polovil. Ko je tedaj Peter o tej ustaji slišal, se je hitro vrnil v domovino. V Moskvo pri-šedši našel je zopet vse mirno. Ker je pa sprevidel, da preje ne bode notranjega miru, dokler ne bodo Starorusi zatrti, je izrekel čez strelce, ki so bili vedno pripravljeni, Staroruse proti carju podpirati, — smrtno sodbo. Pred samostanom, v katerem je živela Zofija, je ukazal poveljnike ustaj-nikov obesiti. Kri mogočne straže belih carjev je v potokih tekla po starodavni Moskvi. Car sam je izpraševal usiaj:ike; nje-^ov strašen pogled je bil že muka, iz njegovih ust ni b;!o slišati besede milosti. P/opadli so smrti tudi taki, ki so, ver-jeva besedrm varilcev, v resnici mislili, da je car na tujem umrl, in se tedaj opravičeni smeli pridružiti drhali, katera bi v Moskvi novega carja zvolila. Tako je večkrat slavohlepnost vladarske rodovine hujskala deržavljana zoper deržavljana, vsejala zrno notranjih razpertij in zakrivila ker-vava zatiranja. Ko se je Peter na ta grozoviti način znebil notranjih sovražnikov, obrnil je svojo pozornost na vnanje. Pri vseh vnanjih in notranjih opravilih pa so mu sé svetom in z roko pomagale izvrstne osobe, kakor Menčikov, Oster-mann, Lefort in soproga Katarina, in akoravno je imel z junaškim švedskim kraljem Karolom XII. dosta posla, je vendar po vseh delih svojega prostranega carstva ustajnike pomiril. Tako je vkrotil Kazan (1703. 1.), Astrahan (1704. 1.) in zaporoške Kozake pod hetmanom Ivanom Štefano-vičem Mazepo (1708. 1.) (Konec prih.)
Oddel za slovstvo in umetnost.
Narodno blago.
Orjaška igrača.
Bravši prvikrat „Orjasko igračo" od Cha-missona, spomnil sem se, da so mi doma že v mojih otroških letih sledeče pravili: „Na poštnih travnikih so enkrat kosci kosili, pa pride ajdovska deklica iz stare gi-aščine, pobere kosce v predprt, jih nese domu in reče materi svoji: „Na
travnikih tam doli le pod graščino so črvi travo spodjedavali, pa sem jih pobrala, in sem prinesla". — „Dete, to niso črvi, to so kosci; kar nesi jih nazaj", odgovori mati. Potem reče dati koscem en kruh, katerega pa nijso mogli nesti sabo, ker je bil tako velik, da so ga celo z drogi težko na voz naložili".
Tu bi imeli torej variacijo od Chamissona v znano balado porabljene pripovedke.   Za razum-
315
Ijenje moram pristaviti, da v ravuo zapisani pri-povedlii omenjena „stara graščina" je grad „Žov-nek" v Braslovški fari, v Savinjski dolini. „Žov-nek" imenuje ljudstvo to staro graščino in tudi novo, četrt ure od Braslovškega trga. Bivši mariborski profesor dr. Puff, ki se je mnogo pečal s Štajersko v vsakem, posebno pa v zgodovinskem in zemljepisnem obziru, meni, da se grad pravilno imenuje Sovnik (sova) ; v starejih pismih in knjigah se zove „Souneek". „Sannegg", kakor sedaj pišejo, je nekatere napotil misliti, da ima grad svoje ime od Savinje (Sann, prej neki Soune), ker bi bila nekdaj Savinja spodaj mimo grada tekla, kar pa ni lahko verjeti glede na obličje kraja. Sicer je pa znano, da so se pozneji celjski grofi imenovali „Freie von Souneek" in tudi v slovenskem slovstvu imenovan baron Ungnad, ob času Trubarja, se spravlja v zvezo s tem gradom.^
Stari Žovnek (ali bolje: Žolnjek pisano, ker gotovo ima svoje ime po žolnah, katerih je obilo tukaj, kako bližnje Vransko ima ime po vranah), stoji na griču, ki je odraslek Dobrovlja, hribovja, katero se vleče od Vranskega do Mozirja. Tik pod gričem priteče po soteski Trnavca, potok, ki se pozneje izlije v Bolsko *), katera se izteka pri Št. Pavlu blizu grobeljskega mosta v Savinjo. Na vzhodni strani griča, na katerem Žovnek stoji, se začne ravnina, in na obeh straneh Trnavce, katera iz soteske prišedši po ravnini naprej teče, so oni travniki, kjer je „aj-dovska deklica" kosce v predprt pobrala in odnesla. Ker so bili ti travniki nekaj časa last poštarja na Vranskem, so dobili ime „postni trav niki". Grof Bissingen-Nippenburg jih je spravil zopet v last Žovneške graščine.
Ljudstvo pripoveduje, da je v stari graščini dolgo bilo hranjeno rebro „ajdovskega moža", razen tega ve, da je eden lastnikov prestopil k protestantovski veri (menda je Ungnad), da je v graščini bila katoliška in luterska kapela, da so imeli lastniki graščine pravico, sami denarje kovati, in da je še mnogo zlata in srebra v graščini zakopanega, da je bila v graščini enkrat „krvava greht" (sodnija). Orgle, ki so sedaj v letuški cerkvi, braslovški podružnici, so neki iz kapele v stari graščini.
Sploh pa še živi v Savinjski dolini, jiosebno dalje v stran od „velikc ceste" marsikatera stara navada, vera in pripovedka. Še pravijo matere otrokom na sredpostno sredo, da na kapucinar-skem mostu v Celji **) „Babo žagajo", še 24. junija nij toliko sopraznik sv. Janeza Krstnika, kakor praznik K r e s n i k a (boga solnčnega), še sede ob rojstvu otrok za mizo Rojenice, in sodijo o sreči ali nesreči novorojenčevi, še imamo blizu Braslovč nek kot „Radigovje".
O Braslovškem trgu pripoveduje ljudstvo, da
*) V tej vodi jo bilo včasi mnogo vider (Fischotter) in ljudstvo pripoveduje, da so menihi v Zatičini imeli pravico do njih. „Tam so bili menihi, ki nijso loto in dan mesa jodli („ci.stercijonzaiji.')
**) Tudi na ptujskem mostu so do leta 1825 na sredpostno sielo „Babo žagali". Vred.
so od kraja tam stale samo tri hiše: Legant, Moktanarjeva in Hojnikova hiša. Nek gospod Hraslovič, ki je v stari graščini živel, je storil, da je okolo teh treh hiš nastal trg, kateri po njem ime „Braslovce" nosi. Cerkev se je pa neki nekdaj imenovala „Pri materi Božji na jezeru", kar kaže nekdanji vodnati svet te okolice. Morebiti živi tudi kaka pripovedka, ki pravi, da je Savinjska dolina na podoben način nastala, kakor po narodni pripovedki lavantinska dolina na Koroškem (glej moj spis v „Slov. Narodu" št. 132 od 12. nov. 1871.)     _ Lovre Baš. .
Nikolaj Vasiljevič Gogol,
slaven, rusk pisatelj. (Nadaljevanje.)
Kaže se prijatelja drzovite srčnosti, ki nij iz vsakdanjega života prozaiških nevednežev. To delo je polno čudovite obraznosti in tiste in-fernalne prijetnosti, katero ima Nemec Hoffmann v svojih spisih. Tudiv „Plašči" veje tista moč, le da v njem je vsaj nekoliko zadržana vsled obširnosti resničnega živenja, v „P o d o b š č i n i" pa je svobodnejša — in vsa osnova je členko-vitejša, nego v drugih povestih. Za manj pa bi človek premišljal notranji stroj cele povesti in po svojem motrenji tako ali tako vrednost stavil jej, kajti ta počiva v nekem, kar je za mejo navadnega razuma; kdor bere to delo, treba mu je verujoče misli in odprtega srca. Tu je kmalu beseda o demoniškem uplivu posebnega obraza, kmalu o posebno naobraženih očeh, ki vse, kar se jim bliža, vleko — kakor v kakov čaralen krog ali gotovo pogubo. Razen fantastičnega spremstva po vsem delu je v njem tudi nekoliko tendenčnih, umeteljnost zadevajočih olepšav, katere celemu plodu dajo nekov poseben značaj. — Podobno oživljena je tudi povest „Nos", če prav se bolj po komičnem torišči suče. To je — kakor kak za stavo bojujoč vzbuh preširne in vsa-kojako svobodne fantazije, ki jej kratko malo nij dosti do tega^, kar je res ali ne res. Asesor Kovalov izgubi nos, da sam ne zna, kdé in kedaj. Zgodaj zjutraj se probudi, pa nosa nijma. Brivec ga najde v hlebu kruha in strahoma vrže v reko ; 'zatekli ubežnik se v ekvipaži vozi po mesti, naposled pak na staro mesto sede svojemu asesorju. Človek ne bi ni veroval, da bi kedo )ero omočil takovim čenčarijam na pozor, — ni-cakor ne bi mogel pritrditi, da bi jih kdo mogel tako vredno ozaljšati in oživiti s takim leskom resničnih barv, kar je vendar-le Gogol uči-nil. A prav za tega délj je tako znamenit. — ,Starosvetska sieht a" nij nič drugega, nego jako kratek popis priprostega domačega živenja, — popis dveh starih maloruskili zakoncev na deželi — Afanasija Ivanoviča Tolstoguba in njegove soproge Pulherije, Ivanovne Tolstogubke; ali kako resnično in zanimljivo je vse naobraženo, brez vsakojake sile in brez kakovega besedo-ličja. To delo je dovršen zlog. Kakor bi pred nami stala oba, on in ona:  Pulherija, kako se
316
suče po hiši in pleše po kuhinji, — kako skrbi za žitnico in jedilnico; Afanasij pa, kako malo po malo veča gnojišče in povprašuje: „Nu, Pul-herija Ivanovna, nemara je že čas, da kaj za-užijeva?" In zdi se bralcu, da ju vidi, da mnogo let živita mirno in zadovoljno, naposled pa po Pulherijo pride smrt — in onemogli Afanasij Iva-novié omeni: „Spustite me v zemljo tako, da bodem ležal poleg nje."
Ta sodba se popolnoma strinja z resnico, a pristavljamo še to, da je poštenega zavzetja vredna vlastitost takega duha, ki se je znal zamikati v različne kroge, pa je o vsakej priliki odičil se z novostjo, posebnostjo in izvirnostjo. Primerimo „Starosvetske siebte" tihi idiliški obraz s fantastičnimi „Z api ski blazna", s to grozovito prikaznijo duševne bolezni, ki bralca vleče tako rekoč v blodnjavo, da mora mnogo premišljati, kedaj je oblaznelega uradnika zapustil razum in kdé se začenja njegova blaznost, pa nas vzorni umeteljnik napolni se zavzetjem, kako je tako igralno zmogel vse težave. A obe ti povesti primerimo s „T ar asom Bulbo", ki nas vtaplja v čas vskipele moči in žive kozaške svobode, pa nas prevzame nenadna nasprotnost, sama živost, telesna zdravota, čilost, sama životna mno-žnost in različnost, bogata s pomladno iskrostjo. Fantastika in realizem sta se čudovito bra-tila in sestrila v Gogolovih možganih; pa če pomislimo, kako je zmogel ta nasprotna življa in kako je obladal oba", gotovo ne moremo odgovoriti drugače, nego da s klasiško plastiko. A prav ta plastika je to, s čemer se posebno ponašajo „Mrtve duše." Kar je v njih važno oziroma na socijalne razmere Ruske, to se kaže samo ob sebi, pa se tudi ne zamaknemo v premišljanje tega dela. Rodoljub naj ga sam vzame predse, )a naj sodi po svojej pameti. Le to mora človeka )oleti, ker je Gogola smrt zasačila preje, nego je popolnoma dogotovil „Mrtve duše."
O poslednjih dobah in zapuščenih Gogolovih spisih, nate, ljubi bratje Slovenci, še to-le vest: Gogol je 18.52. leta umrl v hiši grofa Tolstega. Vse je zgrinjalo se — ter hitelo, da je še mrliča poslavilo. Soba, kdér je lezp'o truplo, polna je bila ljudij zmerom. Na 22. dan (15. marca) februarja meseca, v petek ob osmih zvečer, je bila odločena paniliida (mrtvaške molitve) in da mrliča odnesó v useučiliščno svetišče. Po odsluženej pa-nihidi so prijatelji in sorodniki truplo na rokah zanesli v cerkev. Drui^ega due ste bile dve pa-nihidi, pri katerih je bilo neznanski veliko ljudstva. Na dan slovesnega pogreba: v nedeljo 24. dan februarja meseca (7. marca) je vse svetišče bilo polno naroda, tudi krilec (portal) in ulice. Nad 4.000 ljudij je bilo vseh skupaj. Na glavi je rajnki imel lavorov venec, kdo ga je bil prinesel, tega nihče nij znal. H koncu vs. maše je prišel moskovski vojaški generalgubernator Arse-nij Andrejevič Zakrevski. Vse čestništvo je bilo vladno oblečeno. Po sv. maši in po odpetih obredih so truplo na rokah odnesli profesorji: Gra-novski, Solovev, Kudrjavcev in drugi — in izročili na ulico narodu. Mnogo jih je tekmovalo, kateri ga pouesó : odnesli so ga v samostan ; nij jih plašil slab pot ni sneg do kolena, nij plašila jih daljava, kajti od vseučilišča do Danilovskega samostana je bilo dobrih pet vrst. Kočij je bila neizmerna vrsta . . . Tako smo poslednji pot po-
čestili svojega velikega Gogola.....Po minolih
šestih nedeljah so odpečatili njegov zaboj, kdér so našli nekoliko seSitkov različnih neznanih spisov, — pet oddelkov drugega dela „Mrtvih duš" — in nekoliko drugih spisov. Stepanu Petroviču Sevirevu je naučna akademija odločila, naj sestavi rajnkemu životopis, zato je šel v poltavsko gubernijo, kjer seje Gogol bil naredil, in kjer so točas še živele Gogolova mati in njegove tii sestre. (Konec prih.)
Z m e S i C e.
Draga dinja.
Ko je sultan Murad z svojo vojsko prišel do meje svojega kraljestva, da pobijc svojega sovražnika, mu nasproti pride žalosten kmetic. Murad ga vpraša, zakaj da je tako žalosten, in kmetic mu odgovori: „Dosti skrbi sem imel za euo dinjo , da bi velika in lepa zrastla, in jo jaz prodati mogel, in kruha kupiti za svoje uboge ljudi; a neki stotnik iz vaše vojske mi jo je odnesel". Sultan obljubi zadostilo ubogemu kmetiču. Koj pokliče svoje častnike k sebi, in jim reče, da bi rad eno dinjo dobil, naj si velja, koliko goder. Nij dolgo trajalo, ko mu en stotnik dinjo ])onudi. A kako se je prestrašil, ko ga je Sultan kmetiču predstavil iu rekel: „Tukaj imaš roba, ker on, ki svojo čast omadežuje, ni vreden biti slobodni mož, stori z njim, kar hočeš". Kmetic se pri Sultanu zahvali in s stotnikom odide.   Ko sta nekaj pota že daleč šla, začne stot-
nik barantati za svojo svobodo, in jo je dobil za 500 cekinov. Tako je kmetic svojo dinjo draže prodal, kakor si je kedaj mislil.
One gg. naročnike, ki se nijso vse naročnine poslali, uljudno prosimo, naj to v kratkem storijo. Založništvo tega časopisa nij iskalo pri svojem pod-vzetji nobenega dohička ; priča temu je, da je čestitim bralcem dajalo polovico več teksta, nego se je pri razpisanji naročnine zavezalo, — a zgubitka ipak ne more trpeti, kar hi se zgodilo, ako bi se zaostala naročnina nebi vplačala. Naročnina naj se pošilja opravnistvu ,.Zore'' v Mariboru Narodna tiskarna.
Založništvo in opravnistvo „Zorc".
Listnica. G. R;hi8. Jan. v S. Vss jo poravnano. — G. Grb. Lv., bog. v G. Ona petorica gg. naj so ».blagovoli javiti, leer ne vemo, lije so; račun jo za 28 naročnikov pobotan. Vam pošljemo zaželeno. Zdravo! — G. Iv. Berb. v G. Vse plačano. — G. Ben. Jos. v Prestr. Koliko listov, nam pišite.
Lastnik: Davorin Trstenjak. Izdavatelj i odgovorni urednik: Fr. Kapoc. Tisk Narodne tiskarne v Mariboru.