sLovensKA FOR A FREE SLOVENI A Jaz poznam le to skrivnost in ljubezen svojo v duši in vse lepo Božje stvarstvo naokrog in velike, sladke rože nad seboj... ■...■■■■■■■■■uiHnnHHUtHimaainNiuHi VOLUME XXXIV LETNIK XXXIV NOVEMBER 1983 . PUBLISHED MONTHLY BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERATION OF CANADA, 646 EUCLID AVE. NO^VL TORONTO, ONT., KANADA, M6G 2T5 Štev.: 11. Lastna podoba socialistične Slovenije v letu 1983 Naš list je v septemberski številki priobčil oceno knjige Bomo preživeli?, ki je konec lanskega leta izšla pri režimski Mohorjevi družbi v Celju. Pisec je poročilu dodal ostro a tehtno sodbo o tem brezobzirno razodevnem delu, ki jo jeza muen-chenski mesečnik Slovenski glas napisal njegov urednik Branko Pistivšek. Bomo preživeli? je navzlic zapovedanemu, ofarsko-socia-listično-samoupravljavsko-jugoslovanskemu okviru silovita obtožba današnjega splošnega stanja v SR Sloveniji ter vzrokov in krivcev, ki so večinski del našega naroda zavedli vanj. Raznolika vrsta njenih avtorjev sega od ljubljanskega metropolita dr. Šuštarja prek dr. Matjaža Kmelca, ministra za vzgojo in kulturo v komunistični republiški vladi, več članov Akademije do „rdečega" škofa Grmiča. Knjiga je avtoportret žalostnega, če že ne usodnega položaja največje od štirih naših manjšin, tiste v SFRJ; lastna podoba iz šestnajstih različnih ust, a prav zaradi tega tragično celotna in vsestranska. V tem razčlenjevanju in razkrinkavanju naše današnje usode je zatrdno šel najdlje i najgloblje pisatelj in publicist Bojan Štih z razpravo Slovenski narod hic et nune (Slovenski narod tu in zdaj, ali Kakršen zdaj je). Stih ima vse potrebne in zakonite varstvene legitimacije za to. Je imetnik Partizanske spomenice 1941, enega najvišjih rdečih odlikovanj za mlado, slepo herojstvo v tako imenovanem narodno-osvobodivnem boju. Po vojni je opravljal vrsto pomembnih uradnih kulturnih funkcij v Ljubljani, Belgradu in Trstu. Bil je dalje ravnatelj ali upravnik državnih gledališč v Celju, Mariboru, v Mestnem gledališču Ljubljana, nekaj let urednik Naših razgledov, partijskega štirinajstdnevnika za socialistično razumništvo, zdaj pa je (še) ravnatelj drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani ter sodelavec raznih domačih ter jugoslovanskih listov in revij. Napisal je sedem izvirnh knjižnih del, ki jih vdinjana kritika ni vedela kam prišteti, med njimi značilno Knjigo, ki noče biti requiem (slovenskega naroda). Je najvidnejši živi med številnimi intelektualci doma, ki se iz razočaranja nad tistim, za kar so se v začetnem idealizmu bojevali, spreobrača-jo iz komunistov v Slovence. Štih je v Sloveniji in izven njezaslovel lansko pomlad, ko je v Našich razgledih pogumno in brez pridržkov udaril po vse hujši narodni, jezikovni in življenjski posrbljevavni balkanizaciji Slovenije v SFRJ. Malo zatem je moral z nami vred doživeti, da so organizatorji študijskih dni Draga 82 v Trstu, na primorskih tleh, za katerih slovenstvo in svobodo se je med vojno bojeval, kot, osrednji del sporeda izbrali predavanje o marksizmu — v srbščini! V naslednjem ponatiskujeme skrčen a strogodobeseden povzetek njegove razprave iz zbirke Bomo preživeli? Iz njega smo izpustili, kar se nam je zdelo nebitno, ter za pisca sicer potrebne za naše bravce nepotrebne „okvire". Uredništvo „Ko se sprašujem o sedanjem duhovnem in materialnem, pa tudi o političnem in evropskem položaju naroda, ki mu z jezikom, duhovno omiko in življenjsko usodo pripadam, vem, da se soočam z močno zapletenimi vprašanji zgodovinske in politične narave. Pred menoj (in pred nami) so tedaj vprašanja, ki s svojo težo presegajo duhovno moč in znanje posameznika. (Pri tem spraševanju) nikakor ne smemo pozabiti na eno izmed poglavitnih dejstev naše idejne, duhovne, kulturne in umetniške zgodovinske izkušnje. Slovenci tako kot Slovaki, Cehi, Poljaki, Lužiški Srbi in Hrvati pripadamozahodnoevropskemu kulturnemu in civilizacijskemu toku. Slovenska duhovna in materialna kultura je od Brižinskih spomenikov naprej skladni, enakopravni in naravni del imenovanega toka Slovenska umetnost in kultura, slovenska pokrajina in v njej ljudsko izročilo tako poljedelskega, kakor tudi arhitekturnega značaja, socialno politično izkustvo od zgodnjega krščanstva in kmečkih uporov — vse to nas enovito in skladno druži z zahodno evropsko politično, kulturno in revolucionarnotradicijo V tej pa igramo že ves čas naše zgodovinske igre svojo lastno vlogo, katere besedilo je naš nacionalni izum in pa tudi naš enakopravni kulturni prispevek Evropi. Spoznanje o vrednosti našega sporočila prispevka mora blagodejno vplivati na slovensko zavest in samozavest pa tudi na ljudsko vedrost in zaupanje v samega sebe. Ob vsem tem pa bodi jasno še nekaj drugega, kar tudi izvira iz našega svetovljanstva in nekonformnega dela v evropski kulturi. Tako kot ni razumno in demokratično ponemčiti in poitalijančiti ali pomohamedaniti Slovenijo, tako tudi ni dovoljeno evropeizirati aJi amerikanizirati afriških dežel in njihovega prebivalstva. Se dolgo vrsto stoletij bo potekalo življenje na planetu v okvirih nacionalno samostojnih kultur in identitet jezikovno duhovnega značaja. In le glave bedakov, nasilnikov in birotehnokratov lahko »razmišljajo« o takojšnjem stapljanju narodov, oziroma o podrejanju malih narodov velikim. In to tako, da se mali narodi v imenu neke višje družbene ali državne enotnosti odrečejo svojemu jeziku in svoji samostojni kulturi. Med doktrino o tako imenovanem sovjetskem narodu ali pa naukom o nadnacionalnem »jugoslovanstvu« je komajda kakšna razlika. V primeru obeh doktrin opazujemo nasilje nad zgodovino in nad narodi. In nič drugega. II. Vprašati se bomo morali in vendarle tudi enkrat za vselej odgovoriti na vprašanje, kakšna in katera je tista bolezen, ki slovenskemu narodu povzroča neprestane težave in bolečine na njegovem zgodovinskem popotovanju skozi stoletja. Najbolj nesrečno in najbolj zadrževalno (retardativno) področje naše zgodovine je kajpak tako imenovano »slovensko gospodarstvo«. Medtem ko v duhovnem, političnem in kulturno umetniškem pogledu Slovenci nikakor nismo bili narod-zamudnik in zaradi tega tudi ne zaostajajoči odsek (segment) evropske zgodovine, čeprav smo zaradi našega tradicionalnega občutka manjvrednosti večkrat tako mislili in pisali, pa je bilo naše »gospodarstvo«, naše »slovensko gospodarstvo«, in tudi je še zdaj huda cokla našega enakopravnega in enakovrednega žilja! in bitja med evropskimi narodi. Dokazi so jasni, nedvoumni in tudi pretresljivi. Kar zadeva tako imenovano »slovensko gospodarstvo«, smo bili v vseh dobah našega nacionalnega razvoja vsaj pol stoletja ali celo stoletje za ravnijo sistema, organizacije in tehnologije v evropskem gospodarstvu. Tako je tudi še danes, ko imamo na naših tleh ob moderni politični misli, znanosti in umetnosti kar se da zaostalo manuelno manufakturno gospodarstvo. In najbrže je hudo res, da se zaostalost »slovenskega gospodarstva« z vsakim letom vse bolj in bolj veča. Zato nam grozi resnična in huda nevarnost, da bomo ob koncu tisočletja stopili v obdobje vladavine primitivnega ročnega obrata, medtem ko bo razviti (pametni) svet že stopil v post-industrijsko znanstveno in tudi že kulturno družbo. Ce primerjamo sodobno slovensko umetnost in znanost z japonsko ali ameriško znanostjo in umetnostjo, bomo kaj zlahka ugotovili našo miselno, spoznavno in metodološko sočasnost z obema. Zato pa je »slovensko gospodarstvo« v mišljenjskem, organizacijskem, sistemskem, socialnem in produktivnem pogledu vsaj pol stoletja za japonskim in ameriškim gospodarstvom. Razlog tega trajnega in venomer ponavljajočega se zaostajanja našega »slovenskega gospodarstva« za evropskim in svetovnim je zelo preprost in jasen. Medtem ko se v razvitih evropskih državah gospodarstvo druži z znanostjo in omiko od renesanse naprej, pa je slovensko gospodarstvo že stoletja po branjevsko usmerjeno proti znanosti in kulturi. V naših dneh pa ta odnos do znanosti in kulture postaja že skoroda sovražen. Zato se pač ne smemo čuditi, če se nam sodobno »slovensko gospodarstvo« predstavlja kot malovreden in dcficiten spaček, ki je narodu in ljudstvu v hudo breme, saj zaradi svoje zgubarske in neproduktivne narave požira in uničuje plodove delovnih ljudi in njihovih rok po vsej slovenski deželi. Da je »slovensko gospodarstvo« usmerjeno proti znanosti, je videti tudi v tem, da smo ta trenutek edina dežela na svetu, kjer se morata obe naši univerzi podrejati gospodarstvu, namesto da bi se gospodarstvo grupiralo ob obeh univerzah in njunih znanstvenih institutih. Tako kot je to v navadi na vzhodu kakor tudi na zahodu. Pa tudi v tretjem svetu. Rumenem in črnem. In še nekaj je v naši miselnosti in duševnosti, kar hromi naš korak in kar nam preprečuje, da bi avtokritično pregledali naše napake, grehe in spodrsljaje. Za vse nesreče, ki so nas v zgodovini obiskale, smo kaj hitro našli krivca. Ta pa praviloma nikdar ni bil med nami, marveč je bil vedno zunaj nas ali celo nad nami. tni smo v preteklosti vse preveč radi (in slepi) iskali krivce naše nesreče v tujcih, misleč, da so nasilni Germani res vsega krivi. Crtomirjevska in tugomirjevska slepota! Toda Nadaljevanje na str. 2 Nepotrebne težave Vsem je poznana težka borba zamejcev, da bi se v tujih državah ohranili. Republika Slovenija podpira zamejce moralno in denarno, toda vse iz vidika partijskih koristi, to pa našemu narodu mnogokrat bolj škodi kot koristi. Na Primorskem so do pred nekaj leti na veliko v vsako slovensko vas in celo v Gonarsu postavili mogočne spomenike, ki pod okriljem rdeče zvezde svetovnega komunizma izkazujejo čast vsem padlim v zadnji vojni in revoluciji. Na Koroškem so sedaj organizirali pravo poplavo spomenikov v spomin padlih partizanov. Ti spomeniki so povsem nepotrebno v nemškem in slovenskem jeziku. Kot je znamo med partizani praktično ni bilo Austrijcev nemškega porekla in zakaj v povsem slovenske va si nemško besedilo? Tudi spomeniki ne spadajo na katoliška pokopališča. Zveza slovenskih organizacij, toraj eminentni zastopniki Ljubljane imajo cel kup možnosti te spomenike postaviti drugod, študij koroških partizanov, tudi čeprav se držimo povsem lju bljanskih virov, jasno pokaže, da so se koroški partizani vode ni povsem po KPS borili in prt. pravljali za zmago revolucije. Spomeniki pa povsem napačno označujejo, da so padli za svobodo austrijskega in slovenskega naroda. Kot je znano je med revolucijo bilo proglašeno, da bo Koroška del SFRJ. Pri posvetitvah teh spomenikov na žalost sodeluje tudi Narodni Svet Koroških Slovencev (NSKS), ki zato gotovo nimajo mandata od vseh svojih odbornikov in članov, še toliko manj, ker se NSKS identificira in sklicuje na borbo partizanov, kot predhodnike sedanje borbe za narodni obstoj. Radi takega javnega izenačenja partizanstva z današnjim delom za ohranitev slovenstva imajo naši zavedni Korošči cel kup težav. Austrijska javnost, javna občila in oblasti jih povsem upravičeno smatrajo za podaljšano roko ljubljanskega režima in za pobornike KP. Tako se morajo danes takore-koč vsi koroški Slovenci boriti na dveh frontah, na narodnostnem in na političnem. Take borbe na dveh frontah, vsiljeni po Ljubljani in nespametno sprejeti celo po NSKS in premnogih drugih organizacijah in društvih premnogi Korošci ne marajo. Ker pa ni zadostnega števila Koroščev, da bi se tej Nadaljevanje na str. 2 Nadaljevanje iz str. 1 poglavitni krivec vseh naših nesreč, preteklih, sedanjih in bodočih, smo le mi sami. Pojav gcrmanizacije, italijanizucije in madža-rizacijc v preteklosti in sedanjosti ni le dokaz moči tujcev nad nami. V tem pojavu moramo predvsem videti našo pozitivno privolitev biti ponemčen, poilalijančen, madžariziran. Če osebno ne želim biti potujčen, potem ni nobene sile na tem svetu, ki bi lahko kaj takega storila z menoj. Nihče danes naših zdomcev nc ponemčuje, in vendarle vidimo, kako iz leta v leto izgubljajo slovenski besedni zaklad in kako vse bolj in bolj podlegajo tujim življenjskim navadam in postajajo tujci svojemu ljudstvu. Krivda je naša in zdomska, nikakor pa ne nemška. Koroškega plebiscita nismo izgubili le zaradi moči nemških nacionalistov, marveč tudi zaradi našega tedanjega lahkovernega in antimaistrovega povezovanja s premalo kulturno srbsko vojsko in njenim poveljnikom Aleksandrom. V Rapallu smo izgubili zahodne narodne meje predvsem zaradi našega paktiranja s Paši-čem, ki je vse svoje sile posvetil oblikovanju velike Srbije (tudi na albanskih tleh). Italijanska iridenta je bila le eden izmed vzrokov našega poraza v Rapallu, saj v času umika stare avstrijske vojske nismo v Julijski krajini ničesar storili, najmanj pa kaj takega, kar je storil Maister v nemškutarskem Mariboru. Ko bomo premislili našo lastno odgovornost, recimo v letu 1848 ali 1918 pa tudi v letu 1945 (nekritično zavezništvo s Stalinovo Rusijo) se nam bo marsikaj pokazalo v drugačni luči. Ne v takšni, kakršne smo navajeni doslej, ko so krivci naših porazov zunaj nas ali nad nami. Toda res pa je tudi, da smo s svojim hlapčevstvom bistveno vplivali na potek naše zgodovine in sami sebi pripravljali poraze. Za preveliko in za nas vse usodno in ponižno prijateljstvo in zavezništvo s Stalinovo Rusijo pa smo zato odgovorni vsi. To »prijateljstvo« nam je prineslo nesrečo na severni in na zahodni meji. Ob vseli teh političnih in moralno političnih vzrokih naših neuspehov in porazov pa bomo morali spoznati tudi to, da je bil (še je) tehnokratski »del« industrializacije v škodo slovenskim nacionalnim interesom predvsem na ogroženih (mejnih) področjih. Industrija je zvabila na naša tla ne le tuj kapital, marveč je pripeljala tudi tuj živelj. Zato je industrija v narodno ogroženih slovenskih krajih, postala poglavitni zaviralni element slovenstva. Koroški in primorski primer to nazorno potrjujeta. Derimo Franceta Bevka in Prežihovega Voranca. 2al pa je industrializacija tudi v matični Sloveniji povzročila vrsto negativnih pojavov, katerih posledice bomo občutili v pravi razsežnosti šele čez nekaj desetletij. Povojna hipertrofirana industrializacija je ekološko opustošila naše podeželje in sprožila izumiranje kmečkega stanu. Obenem s tem pa so novi industrijski obrati, ki jih nismo potrebovali in za katere tudi nismo imeli doma delovne sile, privabile v naše kraje delavce z juga. Izumiranje kmečkega stanu in pa večanje števila prišlekov z juga krhata jezi- kovno moč našega naroda, saj so nekateri industrijski kraji komajda še v znamenju slovenskega jezika. Toda: za vse te pojave nosimo mi sami odgovornost! In če se v medčloveških razmerjih čedalje bolj uveljavlja nekakšna spakedrana novoilirščina, niso tega krivi »federalni zdomci«, marveč smo krivi mi sami, ker ne spoštujemo več svojega jezika, običajev in kulturnih tradicij. Saj ne spoštujemo več niti domačega jedilnika. Dejstvo je, da slovenščina izumira v Trstu, Gorici in njenem zaledju, na avstrijskem Koroškem in med Rabskimi Slovenci na Madžarskem. Toda tudi v matični Sloveniji — kljub ustavnim jezikovnim pravicam — njim položaj nikakor ni rožnat. Akcija Socialistične zveze za zaščito materinščine in za varstvo slovenske jezikovne kulture je kajp;ik nadvse važna in je treba to akcijo vpisati v sam vrh najbolj nujnih nacionalnih nalog in dolžnosti. Mi, žal, tudi nimamo slovenske televizije, saj je v programu ljubljanske postaje čedalje večje število oddaj, ki so tuje duhu naše narodne in ljudske kulture (šport, zabavne oddaje, popevke itd.), prav tako pa se iz meseca v mesec veča število oddaj, ki niso govorjene in pripovedovane v lepi, zdravi in razumljivi slovenščini. Vpričo položaja, v katerem smo se znašli, tako v matični (svobodni) kakor tudi v zamejski (manjšinski) in zdomski (izseljeniški) Sloveniji, moramo premisliti vse naSe odgovornosti. Predvsem pa se moramo otresti »klasičnega in tradicionalnega« oportunizma, s katerim smo doslej iskali le v tujcih izvire naših nesreč in porazov. Sicer pa je Ivan Cankar že zdavnaj napisal Hlapce. V modernem svetu druge polovice tega stoletja še čedalje bolj uveljavlja prepričanje, da prihodnosti in sreče človeka ni iskati v gospodarstvu, tem manj v industrializaciji. Tako zdaj mislijo že tudi nekateri ekonomisti in sociologi. Kajpak je jasno, da človeštvo ne more živeti brez rudarstva, industrije, prometa. Toda fetisizirati in mitologizirati, ali povedano po domače, poveličevati in slaviti gospodarsko in tehnično civilizacijo in jima pripisovati čarovno moč, pomeni nekaj hudega, in tudi slabega. Zakaj »kraljestvo« gospodarstva in industrializacije je mogoče organizirali le z onesposobljenim in onesrečenim naravnim človekom, ki ga pohabljenega in iztrganega iz narave in kulture izročamo smrti — biološki, plemenski, nacionalni. V tehnokratsko predimenzionirani povojni industrializaciji na naših tleh se skrivajo vzroki vseh naših sedanjih gospodarskih težav. Mi kajpak moramo postati moderno razvita in visoko produktivna družba, v kateri bo zagotovljena blaginja delovnega človeka. Pa tudi njegova svoboda in kulturno dostojanstvo. Toda ta moderna družba nc sme nastati na račun uničevanja pokrajine in alicnacijc (dezintegracije) sodobnega slovenskega človeka. Sicer pa ob vsem tem ne pozabimo na tole: sodobno krizo sveta bodo prebrodile le tiste dežele, v katerih bo produktivno kmečko delo enakopravno in spoštovano! Agrarna kriza Vzhoda, ki se je začela leta 1917, pove vse. Kmečko delo bodi eden izmed temeljev socialne in nacionalne blaginje. Ko razmišljam o sedanjih težavah industrijske, monetarne in ekološke narave, je misel prav tam, kjer je še bila pred petnajstimi leti, ko so bili za nami prvi koraki v času tako imenovane »gospodarske«, pravzaprav tehnokratske družbe. Ze leta 1966 sem v eseju Uarburi (Sodobnost) opozoril na nevarnost, ki nam kot socialistični družbi grozi iz vrst luinpenproletariata, birokracije in porabnikov. Nihče se takrat ni zmenil za opozorilo osamljenega literata, zakaj gospodarstvo je fevd komunalnih in tozdovskih mogočnjakov, ki ne dovolijo nikakršnega vmešavanja v svoje posle. Razen takrat, ko vse zavozijo in potem začno na račun ljudstva s srhljivo igrico, ki se imenuje »stabilizacija*. Prihodnost našega, naroda in njegove socialistične družbe pa je še kako usodno združena z vprašanjem zmage ali poraza Ijudskih-delavskih, kmečkih in izobraženskih sil v boju z lumpenproleta-riatom, birokracijo in porabniki (konsumenti). Te tri socialne skupine so že močno razkrojile moralno substanco naroda in njegovo jezikovno in duhovno kulturo. In vendarle ima duševna in telesna moč našega naroda trdna oporišča. Ta oporišča so Matere, Kmetje, Umetniki, Znanstveniki, Delavci. Zato bomo morali politični, socialni in kulturni sistem samoodločanja organizirati in v demokratičnem pogledu tako zasnovati, da bo v njem postal odločilen glas mater, kmetov, znanstvenikov, umetnikov in dclavcev. Kajti mi moramo obvarovali naše matere pred zdravju škodljivimi delovnimi obremenitvami, kmete pred tehno-kratskimi arondacijami, zložbami, razlastitvami in davki, umetnike pred revščino in cenzuro, znanstvenike pred pragmatično in utilitarno pokorščino tehnokraciji in birokraciji in delavce pred tujim prisvajanjem plodov njihovega dela. Slovenski narod hic et nune je plebiscitarno vprašanje. S tem vprašanjem moramo ločiti ljuljko od pšenice. Nekoč je Ivan Cankar zapisal tri besede, ki se jili zdaj sramujemo in jih skrivamo: Mati, Domovina in llog. Spomnimo se nanje često-krat, zakaj v njih prebiramo tudi tele misli: Kultura, Slovenstvo, Socializem . . . Poldne je. Visoko poletje. Tam spodaj je Soča. Okrog nje so Brda in furlanska ravnica. Obe Gorici sta tam doli. Meja. Sedim na skali. Bcležnica, v katero sem skiciral misli o slovenskem narodu hic et nune, je zaprta. l'u sem sam. Kristjan brez Cerkve in socialist brez stranke. Sam sem, čisto sam. Iščem i očmi mejo. Kolikokrat grem čez njo in se potikam po Brdih, Gorivi ali Benečiji in obiskujem partizanske kraje in iščem svoje bojevniške sledi. Zdaj tega ne bom več smel, kajti kako naj za vsak oblik svojih partizanskih spominov plačam strašni davek 150.000 dinarjev in to za razvoj jugoslovanske carine? Pograbi me sveta jeza. In čez pol ure sem že na meji. V .srbohrvaškem jeziku govoreči neobriti carinik vprašuje, če imam dinarje. »Ne,« zavpijem, »imam partizanske spomine, ki jih ne izročim nobeni birokraciji. Tudi za zlat denar nc!« V pozni noči se vračam v »matično« deželo. Carinik me spet v srbohrvaškem jeziku vpraša, kaj nosim s seboj in kaj sem kupil tam onkraj, kjer se vse'dobi. Spet je jeza v meni in še predno najdem besedo, zaslišim, kako nekdo namesto mene spregovori i/ teme trnovskega gozda v mogočnem glasu: »Ničesar nimam, toda povem vam, da sem partizan, ki bo hodil čez mejo sem in tja in ne bo nikogar vprašal, če to sme ali ne, in ki tudi nikomur ne bo plačal davka za svoje obiske. Kajti noben partizan ne »prizna« ne meja in ne državnih plotov tega sveta. Zakaj ljudje so si izmislili ,iz škodoželjnosti državo,' kot jo je spoznal že Ivan Cankar in je dobro, da ni živ, zakaj ta misel bi ga lahko pripeljala v arest. sLoDenslcA FOR A FREE SLOVENIA » * * * /„ Subscription rales 112.04 per year $1.00 single issue. Adverlising I column x I" 14.20 Published monlhi} by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Ave.. Toronto SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu Letna naročnina znaSa: Za ZDA in Kanado »12.-. za Argentino, •» za Hrasilijo za Anglijo 60,- Šilingov, za Avstrijo 160 Šilingov. za Avstralijo 10 -avstr f, za Italijo in Trst 2400 - lir, za Francijo 1K00 frankov Za podpisane Hanke odgovarja plser. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladali v rrloli z mišljenjem uredništva in izdajatelja Cena za letalsko poŠto po predhodnem dogovoru lsT£ Nadaljevanje na str. 1 nespametni taktiki uprlo, ljudje zapuščajo slovenski tabor. V tem je ravno, in manj v krivični austrijski politiki do manjšine, verjetno glavni razlog, da je število zavednih slovenskih Korošcev tako strašno padlo. Na Primorskem smo pred kratkim doživeli divji, necivilizirani vpad Italjanskih in poita-Ijančenih radikalnih elementov v nekatere slovenske vasi. Ljudje so bili takorekoč dobesedno fizično napadeni v teku teh vpadov za časa volitev. Ozadje teh divjaških napadov pa seveda ni bilo samo protislovensko nego je šlo 'tudi za napad na simbole slovenskega levičarskega tabora, katere so si naši zemejci dali vsiliti v njihove vasi, da tako napačno pričajo politično ideološko usmerjenost naših Primorcev. ZU Sonce svobode je že na obzorju! Slovenska državna miseln ost ima svoje .'korenin« v krščanstvu in v svobodni skupni zavesti, da ima slovenski narod pravico do samostojne narodne države. Ta naša zdomska ideja mora vžgati pogum in plamen neugasljivega ognja v prepričanju vseh Slovencev, doma in v zdomstvu. Le tako bomo skrajšali trajanje rde-5e strahovlade doma. Laži „rdeče ljudske demokracije" o koaliciji danes ne vlečejo več! CK KPS danes ne bo več našel za predsednika OF liberalca dr. Rusa, morda le še kakega Rusa iz Moskve ali pa vsaj iz Bihača! Ali ni čudno, da so vse rdeče glave v Sloveniji imele tuja imena ? (Broz, Cordell, Baebler, sovjetski Kidrič, Moše Piiade, Rozman,. Diehl, Kraigher itd.) Torej so tujci delali revolucijo v Sloveniji, "ujei so osvobajali slovenski narod ra Sovjetijo! Spomnimo se le njihovih mednarodnih krilatic o svetovni revoluciji! Tem nai v odgovor veljajo naslednje iziave slovenskih zdomskih veljakov: „... SIbvenija še nikakor ni to, kar bi želeli... Da bi bila neod-visin m mostni na državna orga» nizacija s suverenim središčem... V zdomstvu »i prizadevamo, da si prsburi tak značaj, da bo v svetu zasedla enako mesto... v zooru narodov, mnogih celo številčno manjših... To je — sen o fivuooui Aia 1.1 —. Ta sen naj se razcvete v dušah slovenske mladine »slovenskega duha in krvi..." (Prof. dr. T. Debeljak — Buenos Aires, 1976). „Država mora najprej biti v nas samih . Ko jo bomo v sebi čutili in se ponosno vedli pred samim seboj in pred drugimi, odgovorni vsak za svoje dejanje, ne do mogei nihče več preprečiti, da He bi v osrčju evrope zaživela naša država. Samo tako bo zdravih korenin, na zdravih temeljih, *oiej trdna." (PfcukUU Zor ko Simčič na £L. Slovenskem dnevu),. Biti Slovenec, pomeni tudi afc. trvno delovati za slovenski narod. Ideološke razlike bi morale spričo skupnega cilja, t. j. samoohranitve.,v ozadje...Ne gre za ideološko nedoslednost., . Narodnost je temeljna vrednota..." (..Visokošolci ob Srebrni reki") „Slovenski narod ima ta'ko moč-die korenine, da ne bo kionil.. . Že več kot 12 stoletij je kot v granit vklesan v zemljo okrog Triglava. Niso ga uničili ne zunanji ne notranji sovražniki..." (t Dr. Gregorij Rozman) „ Veriga ni popustila. Vzdrži te, da si boste nekega dne segli v roke z vašimi brati in sestrami izpod Triglava, ko bo nad slovensko očetnjavo spet zablestel« svoboda." časnikar Pavle Rant — mladini) Zbral SI. S. NOVICE Sovjetom je uspelo 1. 1957 poslati v atmosfero prvi satelit Sputnik, ki je pošiljal ra dijske signale na zemljo 21 dni. Po zadnjem štetju se vrti okrog zemlje blizu pet tisoč satelitov. Služijo vsem mogočim namenom: iskanju surovin, opazovanju premikanj kontinentov, iskanju ponesrečenih letal in ladij in seveda tudi za vse vrste vohunstva. Tragična smrt 269 oseb na ko rejskem letalu - polet 007- , ki so ga sestrelili Sovjeti, je samo eden izmed mnogih primerov, kako reagirajo Sovjeti na letala, ki ali zaidejo v njih zračni prostor ali se mu samo v v bližajo. Časopisi so objavili listo 29 takih primerov od 8. aprila 1950 do julija 19B1. Med njimi je omenjen tudi primer, ko je sovjetsko MIG letalo streljalo v jugoslovanskem zračnem prostoru na belgijsko transportno letalo za živino in ubilo eno osebo in ranilo dve. Dvajset milijonov ljudsko-šol- skih otrok v Indoneziji bo-dobila lesene kovčke, v katerih bo dovolj pripomočkov kot termo meter, tehnica, baterija, kompas, magnet in podobno, da bodo mogli z njimi izvesti 50 temelj ni h poizkusov iz fizike. Tvrdka Volkswagen je spopol- nila svoj uspešni model Golf tako, da more voziti tudi preko vode. Ko pride do vode, se spuste majhni colniči ob kolesa in Seegolf nemoteno nadaljuje vožnjo. Uspele preizkušnje vožnje so imeli na Vrbskem jezeru. Nemška služba v razvojnih deže lah obstoja dvaset let in je v tem času. poslala iz Zapadne Nemčije nad 6.700 oseb iz sto različnih poklicov v dežele raz voja, da so tam pomagale učiti domačine. Taki pomočniki se zavežejo za tako službo za dobo od dveh do petih let. Letos deluje v 29 državah Afrike, Azije in Latinske Amerike 197 ženskih in 647 moških moči. Prihodnje leto bodo slavili 3501etnico obstoja pasi jonski h iger v Dberamergauu. V načrtu, imajo 98 predstav. Za vse te predstave bo na razpolago 460 tisoč sedežev. Predsednik Zapadne Nemčije Kari Carstens je odklonil povabilo, da bi se udeležil posebnih slovesnosti v Vzhodnem Berlinu, ki bodo 9. novembra v proslavo 500 letnice rojstva Martina Luthra. Znanstvena revija CANADIAN REVI EW 0F STUDIES IN NATI0NALISM, ki jo izdaja univerza Prince Edward Islanda, prinaša v 1. st 10. letnika (pomlad 1983) razpravo prof. Rada Lenčka The En-1 ightenment7 s Interest in Lan-guages and the National Revi val of the South Slavs (Zanimanje prosvetljenstva za jezike in narodni prerod južnih Slovanov) V isti Itevilki je tudi knjižna ocena knjige Lampeta in Jackso-na Balkan Econormc History, ki ČE LASTUJETE ZEMLJO, ALI ČE IMATE ISTO V NAJEMU V ONTARIO, JE VAŽNO, DA SE SPOZNATE Z NOVIM ONTARIJSKIM ZAKONOM NAČRTOVANJA. (Ontario's New Planning Act). ntarijski novi zakon o načrtovanju stopi v veljavo s 1. avgustom, če imajo v najemu, ali lastujete, ali imate namen kupiti zemljo (pro-perty) v Ontario, je važno, da se seznamite s to novo zakonodajo. To se pravi, da se seznanite s tem zakonom. Ali veste, na primer, da je dolžnost občine seznaniti občane predno spremenijo načine zakona (zoning bylaws)? In da je vaša pravica protestirati proti temu zakonu? In, če se bo lahko kaj zgodilozzemljo, ki meji na vašo lastnino, ali na isti ulici, da moraje biti obveščeni o tem? V to so vključene vse nove možnosti ki zagotavljajo javne interese v pogledu pridelovalne zemlje, narodnih dobrih in zgo-doviskih mest. In daso vse te zaščitene. To so vse stvari, ki zadevajo vsakogar od nas. Spoznanje tega zakona je lahko, kot je lahko izpolniti kupon tukaj v oglasu in ga poslati na naslov: Communications Branch Ministry of Municipal Affairs and Housing 56 Wellesley Street West, 2nd Floor, Toronto, Ontario, M7A 2K4 Dobili boste brošuro z informacijami, ki zadevajo ta zakon. Ha ta način boste tudi vi seznanjeni s tem zakonom. Ministry of Municipal Affairs and Housing ©Ontario Claude Bennett, Minister VVilliam Daviš, Premier ^ l'd liketogetiritotheAct. Please send me my free brochure about our new Planning Act. V Name Address City Province Postal Code . Apt. #. THE^ PLANNING ACT J prof. Toussaint jo je napisal Hočevar. Znanstvena revija kanadskih sla vistov CANADIAN SLAV0NIC PAPERS (1.25,st.l, marec 1983) prinaša razpravo prof. Toma Priestlyja SL0VENE AND GERMAN IN C0NTACT: Some Le;;ical Analyses (Stik slo venšč i ne Anai vses •* * ■ in nemščine: nekaj lek- sikalne analize) Kanadčani so mnenja, da potrebuje štiričlanska družina teden sko 300 dolarjev za dostojna * i • z i vi j enj e. Hrvati v Kanadi pripravljajo velike slovesnosti prihodnje leta, ko bodo slavili 801etnico začetka hrvatskega kmečkega gibanja, ki ga je začel Stjepan Radič. Proslave bodo od 6. do B julija v Calgary, Alberta (za časa Calgary stampede). Ob tej priliki bgdo odprli "Kanadsko Hrvatski Istočasna VI ad i mir hrvatski h Prosvetni Center", bo organiziral prof. Markotič prvi seminar znanstveni kav. V lastnem zrcalu: „MARSlCESA V NAŠIH TRGOVINAH NI..." „Marsičesa v naših trgovinah ni, marsikaj je mogoče dobiti le občasno, pod pultom in s protekcijo. „Če bi imeli vse, po čemer zadnji čas ljudje najpogosteje sprašujejo, bi zlahka izpolnili svoje plane," pravijo trgovci. Zlahka bi jih izpolnili tudi pridelovalci in proizvajalci, če bi lahko prodali trgovcem toliko blaga, kolikor ga ti naročajo. Vsi bi nekaj koteli - in vsi tarnamo, da nečesa ni. Toda če je huda sila, tisto stvar vendarle nekako izkopljemo - in jo imamo. V prejšnji številki smo pisali o tem, kako odlično in zgledno so založene trgovine ob jugoslovanskem Jadranu: prav ničesar ne manjka in vse je mogoče kupiti v neomejenih količinah. V manjši obmorski trgovini kupec iz notranjosti dežele pred mesecem dni ni mogel verjeti lastnim očem, ko je videl polico, do vrhanaloženo s kavo. Ko je boječe vprašal, koliko jo lahko kupi, mu je prodajalka odgovorila, da pač toliko, kolikor ima denarja. Zdaj je tudi pri nas, v notranjosti, natančneje, v Sloveniji, tako: kave je dovolj, le denarja za ta črna zrna ni več veliko, s tem pa se je zmanjšalo tudi zanimanje. Bencin je tudi tako drag (in bo menda še dražji), da so boni več ali manj že čista formalnost. Seveda je treba iz vseh teh premišljevanj o pomanjkanju in podražitvah izvzeti bencin, ki ga imamo sami prav skromne količine. Zakaj pa ni, na primer, zobne paste, ki jo izdeluje kar štirinajst jugoslovanskih tovarn? Ali je ni zato, ker morajo uvažati nekatere sestavine za njeno proizvodnjo ali pa zato, ker je prepoceni? Ali ji bo dovolj, ko jo bodo nekega lepega dne v bližnji prihodnosti podražili? Po dosedanjih izkušnjah s tega področja bi že lahko sklepali tako." Teleks (tedenska priloga Dela; 18. avg. 1983) Dedijer in partizanska etika Uvodničar P. S. mi je s člankom v S. D. „Procesi, procesi..." dal pobudo, da sem še enkrat odprl Dedijerjevo biografijo o Titu ((1256 strani). Njegova sodba o najnovejših procesih in nedemokratično postopanje mlajše komunistične generacije z mnogimi ideologiškimi nasprotniki in neokusni napadi na demokratične zdomce in njihovo politično in prosvetno delovanje v tujini je popolnoma upravičeno. Žgoči peropisci blebetajo o svoji etiki, ne pomislijo na prav nič, da nas s tem ne bodo ustrahovali. Zločin v Monakovem v Nemčiji nad nekdanjem partizanskem sodelavcem in kasnej desidentu ne more nihče upravičiti. Ta zločiii nas po tisočih zločinih v in po revoluciji resno opozarja, da moramo biti pripravljeni v protinapad. Ne, da bi svo-svojim nasprotnikom sekali glave, kot je to JKP s svojo GPU storila z žrtvijo, v Nemčiji, saj imamo dovolj drugih sredstev, da razgalimo ta v nebo vpijoča zločinstva. Nisem imel prilike, da bi bral knjigo, ki jo je žrtev napisala z obsodbo o Titovem zasebnem življenju in njegovih dolarjih v tujih bankah. Jovankino razmerje s srbskim generalom je ena tisočev zgodb, ki izginjajo dan za dnem v vsaki materialistični družbi. Dimenzije od Belgrada, Zagreba do Ljubljane so danes, ko rdeči vladajo v državi, iste kot so bile v čaršijskih časih. Le čas hiti danes vse bolj hitro kot nekdaj, ko ni bilo toliko informativnih možnosti kot danes. Svet je danes v nekaj trenutkih poučen v vsem, kar se je še pred nekaj minutami zgodilo, to je pred desetletji trejalo leta in desetletja do razkritja. Dedijer posveča v Titovi biografiji „Sedemnaesta glava" o „prvo-bitni partizanski etiki" (strani 625-641). Njegovo pisanje je zares „pri-menjana etika". Dedijerjevo razglabljanje o partizanski etiki razkriva dvojno moralo vladajočih partijcev in prehaja s t. i. ..partizansko askezo v revoluciji v protislovja, da bi človek mislil, da si D. hoče s tem oprati sokrivdo v vseh dogodkih. Številni spori med vodilnimi partizanskimi funkcionarji in partijci v Jugoslaviji so v boju za oblast zahtevali mnogo medsebojnih žrtev in Dedijer posveča tem vprašanjem v svoji obširni knjigi cele strani. Vsi, ki smo revolucijo preživeli, vemo, da Partija nikoli ni priznala ..osebnega kulta", nasprotno.zatrla je s krvjo najmanjši poiskuz kritike. Kult tovarištva med partizani ni obstojal, saj vemo, kako so komisarji pošiljali v prve vrste vse tiste,okaterihso le malo dvomili. Kult si je s silo ustvaril le Tito - in to osebni kult. Tito je s s vojim značajem prelisičil vse svoje tovariše, njegov kult pa so v domovini in v svetu dvignili nestvarni angleški egoist Churchill, Bevan, Klugan in drugi, doma pa oblastiželjni duševno bolni Kocbek, dr. Rus, Finžgar itd. Dedijer se nam zasmehuje s spreminjanjem dejstev, ki so popolnoma drugačni - prav nič etični. Pri komunistkih etike nikoli ni bilo. Da so narodi Jugoslavije imeli različno kulturno tradicijo, drži, na žalost so isto zmrcvarili komunisti in pred in v revoluciji vzgajali množice divjaških zločincev, ki so z naslado pobijali kar v tisoče, jih metali v brezna in polivali z apnom, da bi tako zabrisali svoje zločine. Redki rešenci iz kočevskih gozdov in iz Teharij to zgovorno potrjujejo. Opisovanje revolucijiskih dni v Ribniški dolini n. pr. (knjiga ob 900 letnici Ribnice), razgali nasprotno, kar hoče Dedijer pripisati partizanstvu. Ta kronika proslavlja Junake", ne omenja pa n. pr. umora hromega Kozine in cele družine ter noseče Škrabčeve učiteljice. Edi Kocbek je malo pred svojim koncem priznal pokolj 12 tisoč domobrancev, ribniška kronika pa samo tako mimogrede omenja izkop jelendolskih žrtev, ki jih je ..partija obsodila na smrt v Kočevju." Tokrat smo v Jelendolu izkopali le tri grobišča, bilo jih je še več. Ali je to partizanska etika, da so zravnali zemljo nagrobovih 77 žrtev na ribniškem pokopališču? Dedijerjeva laž prekaša vse mere v povestih, kako so titovci pokopavali svoje žrtve na pokopališčih, dočim naša duhovčina padle partizane izven pokopališči - za obzidjem - kot zločince... Naresno bi bilo Dedijerju odgovarjati o neki vrsti ..erotičnega obvladovanja" med partizani. Znani so dogodki, ko so partizanske z noži rezale „belčkom" ud za udom. Slovenske vasi so bile v in po revoluciji priče ..rdeCe etike". Ta je presegala živalske nagone. Dedijer si sam zapira usta, ko čeblja o ..seksualni partizanski etiki", ko trdi, da te ni bilo v Sovjetiji niti pri starih jugoslovanskih komunistih, ki so se izživljali v ..dvojni morali in svobodni ljubezni". V zaprta usta prihaja najmanj mušic. Slovenski narod je na svoji koži doživljal razočaranja nad ..rdečimi osvobodilci , zato je Dedijerjeva zgodba (stran 627) o razočaranju nad sovjetskimi diplomati* ki so pijani posiljevali ..gostoljubne Bel-grajčanke" ie potrdilo o komunistični etiki. Biografski pisec je skoro zgodovinski, ko obsoja Titovega nasprotnika Djilasa, ki je v svoji sa-moljubosti dal ubii Bosanca Paternosta, ker je imel dve ženski naenkrat... Da so v vrhovnem poveljstvu trije oficirji jedli z eno žlico, je samo dokaz, da jim narod ni dal niti žlic. Seveda samovoljno ne, ker so partizani redno ropali vse dotlej, ko jim je začel pošiljati pomoč v hrani in orožju solzavi Churchill, številni prisilni mobiliziranci so nam v času revolucije pripovedovali o ..enakosti med komisarji in moštvom". Dedijer se s takim neresnim pisanjem prav smeši. te divjake v planinah, da se skuhajo v svojih začimbah..." Stari je takrat osredotočeval svoje načrte za rešitev Italije, ki se je bližala komuniza-ciji. Podprl je demokratične italijanske sile in jim obljubil Trst proti „tem divjakom na Balkanu". Stalinov ukaz za umik partizanov iz Trsta potruje dejstvo, da niti Moskva,kakor tudi ne Churchill/iiso hoteli Titu priznati Trsta. O tem bi lahkp več napisal Wilfan, o katerem amerikan-ski diplomat Murphy trdi, da je edini branil tržaški problem. Titovo stokanje v razgovoru z Murphijem o tržaškem vprašanju, ki ga je ta želel diplomatsko rešiti, le zaradi notranjega stanja v državi (zaradi Slovencev) je izginil kot milni mehurček v soparnem italijanskem zraku Titovega prijateljstva s italijanskimi komunisti. Komisarji so taktično dopuščali ..svobodno diskusijo v četah", navadno je te pokosila Matilda (brzostrelka). Dedijerjevo pisanje o ..človeškem postopanju z ujetimi belimi ranjenci" je neresnica, zakaj Dedijer ni napisal, kako so komunisti zmandrali domobranske ranjence na vlaku na Gorenjskem? Mariborčani, Celjani, Ljubljančani in Kočevarji so bili priče živalskega postopanja z domobranci in tudi s hravaško vojsko. Partija ne bo mogla nikoli izbrisati iz zgodovine teh zločinov. Sajetovo blatenje, Javorškovo jokanje in Čučkovo zmerjanje zdomcev le osvežujejo spomine slovenskega naroda nad temi dogodki. Ti tovariši naj ne pozabijo, da imamo zdomci na tisoče potomcev, ki bodo tudi po naši smrti zahtevali obračun in sodbo za vsa ta zločinska dejanja in sramotenja. Po Dedijerju je v revoluciji od 12 tisoč jugoslovanskih partijcev padlo 9 tisoč. Stenopisec s to številko potrjuje, kaka manjšina je KPJ dejansko bila. Molči o medsebojnem obračunavanju za oblast med komunisti samimi. V njegovi knjigi mrgoli nešteto imen teh ljudi, ki so se sami med seboj pobijali... vse zarado oblastiželjnosti. Ta je združila z njimi tudi E. Kocbeka, dr. Rusa, in številne prisklednike KPJ. Razprava o ..partizanski etiki" in, „seksualni vzdržnosti" navaja tudi Kardelja, ki je reševal dogodek v VII, korpusu NOV. Tu je, tako Dedijer (stran 635) poveljnik Pero Popivoda zaželel in zahrepenel po „narodni herojki" Olgi Družina-Ta ga je odbila in pretepla do krvi... Funkcionarji da so jo obsodili... in Olga se je morala zagovarjati, da je pretepla poveljnika... Predvojni politik J. Smodlaka (omen nomen) po Dedijerju ni bil za enakost. — Od Angležev je zahteval, da mu tlakujejo 12 km ceste od njegova vile od partizanske baze v Bariju... Tito, junak... da je na Visu najrajši počival v neki podzemski doblini... (op. ur- padla žrtev v Monakovem piše v knjigi, da je Tito za svoje kraljevsko življenje potreboval stotisoče dolarjev...) Dedijerjeva zagovarjanja in nestvarno označevanje „takega procesa" v vseh revolucijah", je neresno moža-časnikarja, ki je sam doživljal vse to popolnoma drugače kot piše. Sam sebi lagati je res nevredno moža, ki spreminja pravo lice rdeče revolucije, dobro vedoč, da mu narod in zgodovina tega nikoli ne bosta zgodovinsko potrdila. Neresna je tudi Dedijerjeva trditev, da so partizani v revoluciji upoštevali poveljniško vodstvo, za primer služi samo „narodni heroj" Daki, katerega se je bal že Kidrič sam in ga zato poslal na šolanje v Moskvo. Zakaj Dedijer ne pojasni smrtne „nesreče" poveljnika in španskega ..junaka" S. Rozmana, če je že sam Daki v svoji knjigi „Naj-boljši so padli" podvomil o tem? In konec Gorkiča, Moše Pijade, Hebranga, itd. Vsi so bili žrtve za oblast - in Tito jih je žrtvoval tako kot Stalin tisoče do svojega konca. Dedijer želi biti „avtentičen" le v oboževanju Tita, stoterim medsebojnega obračunavanja pa ne posveča mnogo pažnje ali le olepšava vzroke zločinov nad njimi, nad lastnimi „tovariši..." Le Djilasa obsoja, ki je „po izgubljeni bitki ločil partijce od nekomunistov in prepustil ranjence celo četnikom..." Prva knjiga o Titu iz leta 1951. (Dedijer) vsebuje staJstiko, zelo značilno za komunistično etiko... Stran 411 navaja naslednje: „Poedini sovjetski častniki in vojaki so po ..osvoboditvi Begrada" izvršili 1,219 posilstev, 111 pokoljev... in 1204 tatvin s silo... Med posiljenimi je bila tovarišica sekretarka okrožnega komiteta iz Vojvodine... Neki ruski stotnik jo je z nožem ranil, ker se mu ni vdala... Nekaj ruskij vojakov je drug za drugim poslililo hčerko neke delavke v tovarni sladkorja... Ta je bila partijka že od 1939... Belgrajčan je povabil na večerjo skupino rdeče armade... Ruski major je napadel gostiteljevo ženo, moža so vrgli na cesto... medtem je 7 Rusov posililo njegovo ženo..." Po vsem tem si je Dedijer dovolil omeniti Slovenca in preiskuše-nega partijca Jožeta Potrča. Ta da je trdil, da je osnovni cilj socializma moralna vzgoja avtonomnih poedincev. Po Potrču, mora biti politično boj vezan na moralo, ker je le tako mogoča globoka etična osnova socialističnih idealov." Po Slovencu Potrču, tako Dedijer, so elementi socialistične etike: ljubezen do človeka, spoštovanje njegove osebnosti, nujnost vere v ljudske množice in enakopravnost vsake osebe. Najplemenitejši cilj socializma je osebna človekova sreča." Dedijerjeve pisanje se s Potrčevimi besedami izgubi v megli njegove težko glave in vse njegovo poveličevanje revolucije izgublja vsako zgodovinsko resnost. Zadnje strani komunistične revolucije niso zaključene, narod lahko danes bere samo... rdeče, krvaveče... Izdajatelj Titove biografije objavlja v knjigi svojo fotografijo s prijateljem Rudolfom Rizmanom. Ob sliki so zapisane naslednje besede: »Zgodovinar mora dvomiti o samem sebi in lastni resnici". S. Skoberne Ko je Churchill kolebal o invaziji v Jugoslavijo, je rekel: „Pustimo Buenos Aires — Argentina Stavka 4. oktobra v Argentini je bila skoraj stopro-centna, bila je bolj politična kot socialna. Sindikalne organizacije so hotele z njo pokazati svojo moč, ta pa se v zadnjem času izgublja v nestvarem nastopanju delavskih voditeljav. President general Bignone je najdan stavke sklical vlado in govoril narodu — Tri tedne pred volitvami — in jasno tolmačil težavni notranji in zunanji politični položaj. Mednarodna banka je namreč ukinila vsako posojilo državi, dokler v Bs. Aires ne bomo imeli nove vlade. Sodnik dr. Kramer je dali zapreti predsednika Narodne banke dr. Solaji-ja. Policija ga je s helikopterjem čakala ob povratki iz USA in ga odpeljala na jug. Sodnikova odločitev naj bi pojasnila finančne poneverbe posojil državnih ustanov. Tradicionalna procesija k Lujanski Mariji je v nedeljo 2. 10. znova potrdila, da je argentinski narod, ki je pred odločilnimi volitvami, narod vere, zaupanje in želja za politično pomirjenje. V soboto in nedeljo so se množice po vseh cestah v 60 km odohaljen Lujan k narodnemu svetišču, kateregaje sv. oče obiskal V dneh po premirju na Malvinah. Sv. maši je prisestrovalo nad miljon ljudi, med njimi nad 200 tisoč mladine. Govor papeževeje poslanoa TITO JE UIBLCEZ 70 LAžNtfi IMEN — tako novi viri o »Titovi biografiji^ (stran 140). Tito je bil znani mednarodni zarotnik, ki je prekašal vse ilegalce. Navajamo samo nekaj njegovih psevdonimov- Tito, Zagorac, Wal-ter, ing. Tbmanek- Pebie, ing, Br-kič, Spiridon, Mekas in«. Babi«, ing. Kostanjiek, Stari, ing. Petrovih, Butovac, SI. Novak, Važni, Kari Zajner, A. Kari »on, R. Jire-ček, W. Viktorov, W. Tizermann, Waszer, Josip Broz itd. Titov poslevodeči tajnik CK na Dunaju je bil neki A. Muka. Znana so njegova pisma Titu v Moskvo. V pismih iz Moskve v Srbijo se je Tito podpisoval »Petar?*. Iz Mk časov je značilen Titov psevdonim Isakovič ali Isakov. Pod tem imenom je bil Tito vpisan v ..Mednarodni Leninovi šoli" v Moskvi. V tej ioli to se urili za revolucijo tudi slovenski komunisti. ftOOSEVBLT JK ŽELEL HRVAŠKO IN SLOVENSKO •-BBŽATO .......-"• - V biografiji kardinala Spellma-na — The Cardinal Speli man Storjr je na straneh 222-224 objavljen razgovor kardinala Speti-mana s predsednikom Roosevel-tom. Kardinal je- RBoseveltovena-črte o rasdelitvi sveta na interesna! področja opisal takole: »Društvo Narodov: Poslednji organizacija te vrste ni imela u* speha. Bodočo zvezo bodo sestavljale samo Štiri velike sVetovne sile (ZDA, Anglija, Sovjetska zveza in Kitajska). Majhne države bodo samo posvetovalni orean brez pravice glasovanja in odločitev. ... Jugoslovani in Grki so zahtevali iste pravice, mi sino to enostavno odklonili. Ti nimajo pravice, da bi sedeli z nami za isto mizo..." O Sovjetski Zvezi: Kooseveit je mnenja, da ima več možnosti sporspima v Stalinom.. . Churchill je preveč idealist, a on, (Roosevelt) ie realist..,."' „0 Jugoslaviji je Roosevelt" — tako pravi Spellman — »izjavil, da je proti obnavljanju Jugoslavije, ker j® zasrovormk Hrvatske Sn Slovenske države, čeprav ie Churchill mhenja tla je' treba o-hraniti Jugoslavifo kot državo., ." O usodi. Jugoslavije so Roose-velt^ Churchill in Stalin odločali že na teheranski konferenci. Stalin je pozneje pošali k Titu svojo misijo... v isto poveljstva, kjer so bila ie vojna odposlanstva is Anglije. O izkrcanju v Jugoslaviji oz. na Balkanu med tremi ni prišlo do . soglasja. Stalinovi radiogrami nikjer ne omenjajo takih razgovorov z Rooaevekom in Churchillom o |tem problemu. Diplomat Murphy pravi v svoji knjigi »Diplomat med dvema vojnama", da se mu zdi, da Boose-y«2t ni imel kakega posebnega zanimanja za Balkan. $. D. (pisatelj Mirko Javornik) ia »Svobodna Slovenija" (M. Store) pripisujeta glavno krivdo za usodo Jugoslavije zavezniški por iitiki, slasti še za predajo slo-venska in hrvaške vojske Titu. . <, & temu zgodovinskemu poglavja. M bomo še povrnUL Tokrat M enot Usodo jugoslovanskih narodov PO II. svetovni vojni je treba v .prvi vrsti pripisati nestvarni in brezciljni jugoslovanski politiki, tako kraljevi kot •rbakih jugoslovenskih hegemoni-ftov, pa tudi brezglavi in brez-perspektivni slovenski politiki v londonski kraljevski vladi, Ne moremo govoriti o krivdi slovenskih politikov v domovini, ker ti niso imeli nobene izbire in ao bMi izločeni: imeli so neprimerno manj jpožnosti kot naši predstavami zona j. SI. Skoberne. Msgr. Calabresijdje izvenek v prošnji in potrdilu narodnega pomirjenja - to je tudi bilo vodilo verde manifestacije. Ta je nedvomno izraz argentinskega naroda. Slovenski zdomci in izseljenci, ki leto za letom obiskupom to svetišče, prosimo Brezjansko Mater Božjo, ki ima svoj časten prostor v baziliki, da tudi našaMarije blagoslavljato našo deželo. Osrednjo, argentinska banka je z 2. 10. ukinilo prodajo dolarjev za potoiranje v tujino. To bo povzro-čiloznovapovišanje te valute in zmanjšalomožnost cenenega potovanja. Sedaj prihaja čas, da zdomci obiščejo Argentino! IZ P A V L I H E Proletarci vseh republik in pokrajin, združite se! Sodobni lopov je vse manj odtujen; ne čaka za vogalom, ampak pride kar na dom. Naša polja obdelujejo kadri z visoko izobrazbo: arhitekti in gradbeni inženirji. Koruze ne pospravimo z njiv toliko časa samo zato, da imamo kam metati puško. Smo dežela ugotavljanja. Še ena ugotovitev več. Najtežje boste prepričali tistega, ki bi mu radi dopo-vedali, da je bedak. Mnogi so glasni ob šanku in tihi na sestanku. Povejte mi, s kom se družite, in povedal vam bom, koliko vas to stane. V prazno glavo gre več neumnosti kot v polno. Sploh ni rečeno, da je tudi najbolj tepen, kdor najglasneje joka in vpije. Včeraj koritarstvo skrito, danes očito. Velika gospoda rada zamuja, zato je razdalja do naših ciljev vedno huja. V resolucijah smeh, v praksi jok. Saj ste že slišali za nov ljudski pregovor: kdor ima nafto, ta žanje. Več glav več ve, seveda če niso zelnate. Radi bi izvozili čimvečznanja. Toda kaj, ko pa ga ponujamo tistim, ki so pametnejši od nas. Kdor se hrani le s poezijo, gre lačen spat. Otroci revnih staršev so bili že nekdaj deležni usmernjenega izobraževanja. Šli so lahko ali za duhovne ali za vojake. Naša televizija je čisto zanič. Stalno se ponavlja. Same podražitve. Urejeno politično življenje zagotovlja dolgo kariero. Pot je ravna. Ovinki so v ljudeh. Demagog tudi žgoče težave gasi z ognjevitimi govori. Rja najraje načne drugo stran medalje. Resnica se spotika nad tistimi, ki se je izogibajo. Nekateri si tudi v kalnem umivajo roke. Tudi večkratno podčrtavanje nalog ni prineslo pričakovanih uspehov. Vodilo: Politiko cen bomo uresničili 50-odstotno. Vodilo: Politika ostane nespremenjena. Vodilo: Spreminjamo samo cene. Potrošnikom kulture so predpisali strogo dieto. Dol z disciplino, zgoraj jo sovražijo. Stabilizacija je, če globoko sežeš v plitev žep. Nekateri se nebi nikoli premaknili, česezemljanebi premikala. , Čvrsta roka je nasprotnik gimnastike duha. Kdor je iz tuje roke, je hitro vsega sit. Včasih je težje opravičiti prisotnost, kot odsotnost. Kdor se je pravočasno trkal do prsih, mu ni treba podstavljati hrbta. Teoretiki imajo več v žepih kot praktiki v rokah. Z izbranimi besedami se da izogniti prehodu k dejanjem. Denar mora krožiti. Pri nas kroži iz rok v usta. Naš letošnji dopust pa je bil izredno pester. Ogledali smo si vse prospekte v turističnih agencijah. Stabilizacija je pospešno odplačevanje zadolžitev za potico, ki smo jo bili predčasno požrli. Ob vsakoletni žetvi se spominjamo napak, ki smo jih bili naredili ob setvi. Dinar na dinar - pol dinarja. Človek človeku - delegat. KAR JE DOBRO ZA ZAPOSLITEV, TO JE DOBRO ZA KANADO. Po vsej Kanade se veča število družb, ki ustvarjajo nove možnosti dela. Ce ste delodajalec z mislijo, ki lahko pomaga vam in drugim, „Employment and Immigration Canada" vam lahko pomaga z našo pomočjo za vpostavi-tev novim možnosti za delo. Dvanajst trenutno načrtovanih programov je združeno v štiri glavne zato, da ustvarimo čim širše možnosti za sodelovanje, načrt „CanadaWorks", tako-zvani LEAD, Delavna brigada (Job Corps) in možnost za bodočnost (Ca-reer Access) so vpostavljeni; da se odpomore nezaposlenosti za krajši čas, in da se ustvarijo možnosti za dalj- še zaposlitve. Ti načrti so upeljani za doprinos večjikanadski produktivnosti, in za pomoč individuenim podjetjem in da se vpostavi možnost za na delju pridobljene izurjenosti za mladino, posebno še za pohabljene in po drugih nevšečnostih odrinjene. Za nadaljenje informacije za te -in druge možnosti in programe, ki bi pomagali delodajalcem, vpostavite stik s krajevnim uradom „Canada Employment Centre." 1+ Employment and Immigration Canada John Roberts, Minister Empioi et Immigration Canada John Roberts, Ministre Canada Pismo škofu dr. Gregoriju Rozmanu ob stoletnici rojstva Avstralske "MISLI" sa objavile v junijski Številki PISMO, ki je bilo objavljeno v majniški številki 1 jubljanskega verskega časopisa za študente in izobražence "BILTENA". Napisal ga je urednik dr. Rudi Koncil i j a. Uredništvo. Pustiva zgodovina. pri miru politiko, stalinizem, domobranstvo. Naj sodi oV oa/tar\oa „Spomini" Lucije Kelenc-Koretič Leta 1981 je umrla v Nemčiji slovenska slikarica Lucija Kelenc-Koretič. Rodila se ie 1. 1933 v Dobrisi vasi blizu Celja. Svojo umetniška pot je začela v Zagrebu. Poročila se je s hrvatskim javnim delavcem Vlatkorn toretičem. Leta 1945 je odšla z mnogimi drugimi v tujino, da bi mogla živeti v svobodi in se je ustalila v Nemčij i. Obletnico njene smrti je proslavil njen mož s tem, da je izdal zvezek z reprodukcijo njenih akvarelov. Ker je bila ena prvih naročnic in siriteljica Slovenskega glasu ki ga izdaja v Munchenu Branko Fistivšek, so dobili naročniki Slovenskega glasu ta zvezek njenih akvarelov kot prilogo. Eden izmed Številnih vencev na njenem grobu je imel napis: Jedro Vaše škofovski slu ste šli na okupatorske gluha ušesa. Kot predšolski podstrešj u prvi vtis dobrota. eksistence je bilo drugod: v Vasi duhovniški in bi, v kateri ste sfcrili mnogo dobrega, tudi to, da prošnjo mame narodnega heroja Toneta Tomš_i Ca prosit oblasti za njegovo oprostitev, a ste naleteli na otrok sem doma opazoval Vaše sliko, ko so se na slami skrivali partizani, in dobil po Vašem obrazu škofu: dostojanstvene poteze, blag pogled, mir, Jaz poznam le to skrivnost in ljubezen svojo v duši Bo* j c in vse lepo naokrog in velike, sladke nad seboj... e stvarstvo roze + The summer tdood donor Is a rare bird. Be one. friendsforllfe JLi BLOOD TRANSFUSION SERVICE HELPS WHEN DISASTER STRIKES! Ko ste leta 1959 umrli, je Vaš naslednik škof Vovk hkrati z brzojavko o Vaši smrti dobil od oblasti ukaz, da ne sme za pokojnim opraviti nobene javne molitve, da ne smejo zanj zvoniti, da sploh na noben način ne sme vernikom in duhovščini sporočiti smrti pokojnika in ga priporotiti v molitev. Zakaj smo še danes, štiriindvajset let kasneje, tako plašni, da v za to poklicanem verskem tisku popolnoma zamolčimo ljubljanskega Škofa, ki je kot človek mogel imeti tudi napake, a nimamo nobene pravice odrekati se spominu panj, ki je kot duhovni pastir getnajst let pasel božjo Čredo ljubljanske škofije, potem pa stirinajst let oskrboval zdomske Slovence? Gospod škof, pomagajte nam, da se bomo odpovedali temu namišljenemu obveznemu sovraštvu bodisi do Vas bodisi do kogarkoli, ki je drugače mislil kot Vi. dr. Rudi Koncil i j a SLOVENSKI NOVOMAŠNIKI - 1983 Letos je bilo škofije so imele ska štiri (med mariborska sedem file: minoriti risti so dobili dva, Argentine. V Argentini bil eden salezijanec. posvečenih v duhovnike 27 Slovencev. Slovenske naslednje število svetnih novomaŠnikov: ljubljan njimi eden iz Argentine in eden iz Francije), in koprska enega. RedovniSke družine so se pomno-in kapucini za dva, in salezijanci za tri. Laza- ki pa sta oba iz slovenskih družin in so imeli tri novomašnike, od katerih je (Po: Misli, junij 1983) Novice Razne ustanove v ZDA so razdelile v 1. 1982 3.15 milijarde dolarjev za raziskovanje in za razne dobrodelne namene. Največ je šlo za dobrodelne namene (267.), za vzgojo (24%) in za zdravstvo (21%). Za kulturo in umetnost je bilo določenih 14%, za družbene vede 7%, za naravoslovne vede 6% in za vero 2%. Spremembe v gospodarstvu ZDA se kažejo tudi v vedno večjem številu zaposlenih, ki se ne pridružijo nobeni delavski organizaciji. Odstotek delavcev, ki niso pripadali nobeni strokovni organizaciji,je znašal 1. 1965 71.6, 1. 1980 76.1%, sedaj pa cenijo, da jih je kar 80%. Atkinson College, ki je del York univerze v Torontu, bo priredil posebno konferenco o hrvatski dediščini "Hrvatski na cionalizem in kultura v 19. in 20. stoletju.Konferenca bo od 11. do 13. novebra 1983. Zasebna organizacija Ethics and Public Policy Center v ZDA je dobila preko Italije pristanek Lecha Walese, da je pristal na podelitev nagrade za izredno službo javnosti. S pristankom je poslal Walesa tudi svoj govor, ki bo objavljen ob podelitvi nagrade 21. oktobra v New Yorku. Nagrado bo sprejel v ime nu Walese poljski pesnik in pro fesor na univerzi Illinoisa Ty-moteusz Karpowicz. Kitajci v Kanadi praznujejo letos 1251etnico svojega bivanja v Kanadi, ki ni bilo brez mnogih težav in krutega izkoriščanja. Mnogi so umrli pri gradnji kanadskih železnic na zapadu. The Craotian Historical Society o-f Western Canada (Calgary) je začela izdajati Novice (dvakrat na leto), ki bodo poročale pred vsem o hrvatskem naseljevanju na zapadu. Vsebovale bodo tudi podatke o delih, ki so na razpo lago v njeni knjižnici. Canadian Slavonic Papers, uradno glasilo Kanadskega društva slavistov je objavilo v 2. številki 25.letnika (junij 1983) oceno knjige Henr^ R-Cooper, Jr: FRANCE PREŠEREN (Boston:Twayne Publi shers,1981) Oceno je napisala dr. Irma Ožbalt iz Brossarda pri Montre-alu. Na Česko-Slovaškem so v zadnjem desetletju izravnali 50 judovskih pokopališč in nato na bivših pokopališčih zgradili to varne. Kdor ve, kako je Judom sveto pokopališče, ta bo lahko razumel jezo Judov.(Po:Slovenski glas,julij 1983) jo je ta izdal v ZDA. Isto kazen je prejel tudi pisatelj Gyorgy Konrad v Budimpešti.(Po: S.g., julij 1983) Dva nizozemska pacifista, ki sta delila v Moskvi plastične vrečice s podobo zaprtega ruskega pacifista, je sovjetska milica takoj zapr1 a. (Po:S.g., julij 1983) Ker so sovjetske oblasti črtale iz nameravanega govora francoskega poslanika v Moskvi Claude Arnauda vse tisto, kar je ta ob sodil (sovjetski vdor v Afganistan), je odločni Arnaud zbojko« tiral sovjetsko televizijo. Je namreč navada, da francoski poslaniki v Moskvi nastopijo na sovjetski televiziji na dan francoskega narodnega praznika. (Po: S.g., Julij 1983) Po merjenju v Visokih Turah so ugotovile avstrijske oblasti, da je vsled onesnaženja ozračja tudi sneg postal "kisel", kar utegne ogrožati preskrbo s pitno vodo. Podobne pojave so opazili tudi na drugih avstrijskih gorah (Po:S.g.7/83) V Islamabadu so ubili Sovjeti 12 mož. S tem so se maščevali za 4 sovjetske vojake, katere so ubili Afganci iz zasede.(Po: S. g.,7/83) Ostanke 8001et starega slovanskega poganskega svetišča so od kopali v bližini Loddigsee v okraju Schwerin v Vzhodni Nemci* ji. Podobne ostanke svetišča so odkrili že 1. 1978 v kraju Sternberg v Vzhodni Nemčiji. Ta krat so odkopali arheologi več kot 300 predmetov, med temi tudi razne posode, mlinske kamne, srebrne kovance in okost j a. To svetišče je iz 9. stoletja in je pripadalo k staro-slovanskemu naselju Scarzin.(Po S. g.,7/83) Po poročilih iz Ženeve je zapu stilo kolhoze in sovhoze v zadnjem desetletju kakih 15 milijo nov oseb in se odselilo v mesta Približno dve tretjini so bili mladi moški in ženske, ki so bi li tudi dobro izobraženi, kar pomeni veliko izgubo za sovjetsko poljedelstvo, ki ima že itak dovolj težav. Ti in drugi podatki o sovjetskem poljedelstvu so v študiji sovjetskega ekonomta, ki jo je izdal Mednarodni urad dela (Štabi 1 izacija kmečkega prebivalstva v SSSR). V ZDA je naraslo število žensk, ki zavzemajo vodilna mesta v gospodarstvu in administracij i, od 18% leta 1972 do 28% sedaj. Linda Whicher iz Southamptona, (Anglija), ki je stara 31 let, ima ^e tri pare dvojčkov. Statistiki pravijo, da se to primeri samo eni ženski med 50 mi 1 i j oni. V Belgradu je režim zaprl leta 1977 ustanovljeno srbsko založbo "Zapis", pri kateri je sodelovalo 400 pisateljev. Madžarski režim pa je obsodil na molk 521etnega pisatelja Szandorja Csoorija in mu prepovedal vsako publicistično dejavnost. Csoori je namreč napisal predgovor v knjigi svojega rojaka Miklosza Duraya, ki Na letošnjem tekmovanju harmonikarjev v Adelaide (Avstralija) je le tretje leto po vrsti zmagal Slovenec BRANKO T0MAZIC-SRNEC in postal avstralsko-azi jski prvak. Prvo mesto je dobil v štirih kategorijah. V kategoriji solo - -free bass + stradella si je priboril naslov Australian Classical Accordion Champion. Branko in njegov partner Marco klallace sta zasedla prvo mesto v dveh kategorijah za duet svobodi se morajo uresničiti in se bodo uresničile! « * s- PIJ XII. IN RANDOLPM CHURCHILL Randolph, sin premijerja W. Churchill-a je po nekaj mesecih bivanja med partizani obiskal Pa-ecetllija, PijaXII. v Vatikanu (13. 6. 1944.). Po končanem privatnem r*z#ovoru & «v. očetom je Randolph poslal svojertu oŽetu po brigadirju MacLeanu zaupno poročilo 371-44258, danes v arhiVu britanskega zunanjega ministra. Besedilo poročila je naslednje: ,.Papež me je sprejel v privatni avdijenci. Zanimalo ga je življenje v Jugoslaviji — posebno še o moči komunističnega pokreta. Objasnil sem mu, da se razvoj oddaljuje od komunizma in da so osebna lastnina kakor tudi verske ustanove spoštovane. Izkoristil sem priliko in obrazložil papežu, da je civilna vojna pravzaprav po značaju verska. Srbi pobijajo muslimane, katoliki pravoslavce... V tem je Tito. žarišče, ki druži nasprotne elemente... Papež je mnogo spraševal o Tebi in govoril o Tebi z občudovanjem ... pri slovesu me je prosil, da ti izročim najtoplejše pozdrave in blagoslov... Prav tako kardinal državni tajnik..." Zanimivo bi bilo vedeti, če je Pij XII. prejel V angleščino prevedene „Črne bukve", ki jih je odnesel v Rim rev. p. Godina Mirko. Znano je, da je Kocbek imel najboljše zveze s kardinalom Ti-sserantom in nekaterimi slovenskimi duhovniki in lajki v Šriei... Federalni parlament: v Ottavvi. V notranjosti parlamenta. Toronto. V Novi Škotski. Nekaj osebnih podatkov o obeh slovenskih škofih novih Novi mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej se je rodil 15. ■februarja 1922 v Bogojini v Prekmurju. Po končani gimnaziji se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani. V akademskem klubu Straža je spoznal dr. Lamberta Ehrlicha, ki je bil duhovni vodja kluba. Ehrlichov zgled je toliko vplival nanj, da je spremenil svoje študijske načrte in stopil v bogoslovje. Med vojno je nadaljeval teološke študije na Madžarskem in je bil decembra 1944 posvečen v duhovnika. Duhovniško službo je opravljal v Turni šcu, v Murski Soboti, odkoder ga je pokojni škof Držečnik poklical v Maribor za kanonika. Moral je odslužiti tudi vojaško službo v Zagrebu (13 mesecev). Od leta 1973 je bil ravnatelj škofijske pisarne, od 1975 mariborski stolni prost in od 1980 še generalni vikar. Kot kanonik je nadaljeval s študijem teologije in je bil 1. 1976 v Ljubljani promoviran za doktorja bogoslovja. Za škofa je bil posvečen 23. maja v mariborski stolnici. Dr. Smej se udejstvuje tudi literarno, kar je gotovo primerno za Slomškovo škofijo. Tudi leksikon Cankarjeve založbe Slovenska književnost ga omenja kot literarnega zgodovinarja, pisatelja ter prevajalca madžarskih, francoskih in latinskih del. Dr. Smej se zanima zlasti za delo prekmurskih duhovnikov in kulturnikov. 0 Kuzmiču je napisal biografski roman "Po sledovih zlatega peresa." Novi ljubljanski pomožni škof msgr septembra 1919 v Zalogu (Cerklje) n je živel v Marijanišču v Ljubljani, vstopil v bogoslovje v Ljubljani, begunci preko meje in je bil 5. jun v Zagradu pri Gospe Sveti na Koroške Bovcu (goriška nadSkofija , toda na Vovka se je vrnil v ljubljansko Semiču. Dd 1. 1952 do 1962 je bil mestu, nato pa je postal novomeški 1968 je postal ljubljanski kanonik imenoval za prelata. Škofovsko ljubljanski stolnici 12. junija. Jožef Kvas se je rodil 9. a Gorenjskem. Kot gimnazijec Maturiral je 1. 1939 in je Po vojni je odšel z drugimi ija 1945 posvečen v duhovnika m. Tri leta je kaplanoval v prigovarjanje pokojnega škofa škofijo in je kaplanoval v župnik v Stopicah pri Novem kanonik in tudi vikar. Leta Pavel VI. ga je 1. 1973 posvečenje je sprejel v