DOM I NSVET
LETNIK 38. V LJUBLJANI 1. DECEMBKA 1925. ŠTEVILKA 8.
MIRKO* RAČKI: KATON UTIČAN, ČUVAR  VHODA  V  VICE.           (Vice, i, 49-51.)
1800-1925.
Pritajen jubilej!
Ali je zamujen od denarja in časti lačnih pratikarjev? Ali je zanemarjen od slavnostnih prirediteljev? Ali je zavržen od naših maziljencev in prerokov, in — zatrt v mladem zarodu?
Samo vemo še zanj in nam je prav, da gre mimo nas.
Smo še narod, ki živi iz svojih velikih duhov, ali smo sej mar ji in sejmsko blago obenem, sami barantači in ponude?
KaJ je v nas živega? Kaj je v nas globokega? O, saj vemo, da nam je vse ravna ploskev! Kaj zidamo? Ponos in poštenje podirajo v nas! Kaj so naše žrtve? Mamon, odet z lažjo! Smeti vežemo v zlato in lažemo si junake in zgodovina pred našimi očmi pači obraz. Česa nas je še sram? Koliko je še mož? Kdo je, ki bi nam izprašal vest?
V svobodi, ki smo jo doživeli, izgubljamo vero vase: naše glave so pri tleh in naša srca se zganejo le še v zasmeh. O sužnosti je pel in pel je o svobodi, o sovražnikih je pel in pel je o bratstvu, iz Njegovih  prerokb so nam zoreli časi —. Nam? —
Iz Njega smo zrasli, a mi smo ves svoj dolg odrinili v kamen in bron in komaj za letnieo Njegovega rojstva vemo. Po desetletjih bi ga morali slaviti, in nam je četrt stoletja preveč! Alfi smo še narod, ki živi iz svojih velikih duhov?
Nismo ne Njegov, ne Levstikov, ne Cankarjev rod. Mah in lišaj smo, pri tleh.
To je Prešernov spomin v letu 1925.