C. Corr. con la Pbsta IZHAJA VSAK ČETRTEK BTarofinlna: ITALIJA ... Lir »OZEMBTVO .... Posamezni Izvod 2S oe Urednlitvo In upravništvo: Trat v, V Letno] pol letno četrtletno 10-- 1 6,-20,- | 10- nt. la Udlne 33 3,— B.— . III. Buržuazija se zamam trudi, da bi ostala pri življenju. — Svojo zgodovinsko vlogo je dovršila. Trst, I. julija 1926. — Leto VII. - Štev. 270. Glasilo Komunistične stranke Italije Kmečke razmere V zadnjem času se opaža, da se je začelo komunistično časopisje resno zanimati za kmečke razmere in tudi krajevno pretresati položaj posameznih pokrajin. Da se niso socijaldemokratje toliko zanimali ali, da niso polagali nobene važnosti, kmečkemu življu, je bila ena največjih napak, katerih posledice smo imeli opaziti takoj po vojni v letih 19. in 20.tem. Da se take napake napravijo, je znak nesposobnosti. Mi nismo imeli v tedanjem socialističnem časopisju niti enkrat priliko citati članek, ki bi se nanašal na kmečke razmere. In če je tudi slučajno bil, je bil zelo površen, tako da ni izval nobenega zanimanja med kmečkim delavstvom. Propaganda, kar se je sploh vršila med kmečkim delavstvom, je bila, lahko rečemo, demagogična. Bilo je dosti besed, ali vse brez začrtane smeri, tako, da sem sam imel priliko prisostvovati takemu shodu na deželi, ko je govornik povdar-jal, da v slučaju, da pridejo socijalisti na vlado, bodo odvzeli onemu, ki ima tri krave dve in jih dali onemu, ki nima nobene. Da niso dosegli na takšen način med kmečkim delavstvom nič, je samo po sebi umljivo, ker prisotni so bili izključno samo mali kmetje, ki so posedovali mogoče po dve kravi, kvečjemu tri ali štiri. In takšen kmetič je odšel domov v strahu in prepričanju, da mu bodo socijalisti — pod imenom socijaliste je razumel delavce, v slučaju, da pridejo na vlado, vzeli še tisto malo živine kar jo ima in si jo razdelili med seboj. Vse to so izrabljale takratne meščanske stranke, liberalna in posebej klerikalna, ki jim je takratno kmečko prebivalstvo slepo sledilo, nastopivši iz prižnic v cerkvi in pri volitvenih javnih shodih. Vse to se je godilo nekaj let pred in zadnja leta pred svetovno vojno. Prišla je vojna, ko so morali vsi delavci in kmetje, in največ še teh, v vojno. Vojna je s svojo grozovito krutostjo kmečke sinove naučila tudi misliti. Spoznali so v onem vojnem vrvežu brez konca in kraja, da so zaslepljeni, in da morajo žrtvovati življenje za stvar, ki za njih samih, ne bode imela tudi po končani vojni nobene koristi. In se niso varali. Tudi niso mislili, da jim vojna prinese takšen političen in gospodarski preobrat, s seboj. Veliko teh kmečkih sinovov je prišlo v rusko vjetništvo in tam so na mestu opazovali kmečke razmere pod carskim režimom. Videli so prehodno socijalistično vlado Kerenskya. Že tu so imeli priliko opaziti, da taka vlada ni v stanu mnogo predrugačiti, današnjega buržujskega sistema. Pod Kerenskim kmet ne bi prišel do svoje zemlje, ampak ostala bi še zmeraj last- ruskih veleposestnikov. Prole-tarijat in ruski kmetje ne bi bili si dosti na boljšem in se jim ne bi dosti boljše godilo kot poprej pod caristično vlado. Kerenskija vlada je trajala malo časa. Prišli so boljševiki z novim programom in bojnim geslom — delavcu fabrike in kmetu zemljo, in so to tudi vresničili — to je izpolnili; dali so delavcem fabrike in razlastili veleposestnike in razdelili zemljo med revne kmete. Vse to je vplivalo na vojne vjetnike in napravilo, naravnost na njih duševen preobrat, saj so videli vse te kmete svobodne, s kak šnim veseljem in zanimanjem so začeli obdelovati zemljo, ki ni bila več last veleposestnika, ampak njihova, to je last: sovjetistične Rusije. Veliko so se naučili misliti ti ljudje, ki so imeli priliko s svojimi lastnimi očmi opazovati vse te dogodke, ker taki dogodki niso nekaj navadnega, če prav se dogajajo redkokrat v zgodovini. Po vsaki revoluciji je kmet dosegel nekaj uspeha, zlasti pri zadnji francoski revoluciji se je kmet kolikor toliko osamosvojil. Popred ponižno udan feudalni gospodi, se je otresel tega jarma in se začel zavedati, da je tudi on človek in da ima pravico razpolagati s svojo voljo kakor se njemu bolj zdi prav. Razne stranke so to izrabljale v svojo korist kmet, neizkušen, je sledil v dobri veri tistemu, ki mu je več obetal. Ponavadi je bil zmerom izigran. Kar se je napravilo v Sovjetski Rusij za kmeta, to ni več obljuba, ampak gola resnica in se ne da več zanikati. To so imeli priliko konstatirati razni meščanski gospodje, ki so se podali v Rusijo, da vi dijo, če je res kaj resnico na vsem tem kar prinaša meščansko časopisje iz raz nih držav. Vrnivši se v svoje kraje so poročali po raznih časopisih vse, kar so videli na licu mesta. Povedali so natančno svoje mnenje glede napredka, ki ga je napravilo kmečko prebivalstvo pod So vjetskim režimom. To niso več laži, ki jih je mogoče pobijati z raznimi članki ker dan za dnevom se podajajo razne delegacije, sestavljene iz delavcev in kmetov, ki si tam ogledajo, ne kar jim hočejo pokazati, ampak to, kar njih najbolj zanima. Vsi ti se ne morejo načuditi, kako j* vso, kni#tsko prebivalstvo napredovalo v tem kratkem času vlade delavca in kmeta. Od vseh, ki so se podali v Sovjetsko Rusijo, nam je najbolj razločno in natančno opisal razmere v Sov. Rusiji poslanec Miglioli. Ta človek je bil voditelj skrajne levice v italijanski ljudski stranki (P&rtito popolare) pred prihodom Mussolinija na vlado. On je bil povabljen, naj obišče Sov. Rusijo, če mu je drago, čemur se je tudi odzval. Prehodil je razne pokrajine obširne Rusije, popraševa,! in poizvedoval, da je mogel iz ust kmetov sam slišati, so li zadovoljni in kako se drugače počutijo pod sov. vlado. Kako je bilo prej pod carjem in feu-dalci 1 Čudil se je odgovorom, ki so mu jih dajali ti ljudje. Prišedši v domovino je izdal knjigo, v koji opisuje natančno kraje, kjer se je nahajal, z ljudmi, ki je ž njimi občeval in vtise, ki so napravili ti ljudje na njega. V tej knjigi nam poda jasno sliko tedanjega kmečkega življenja in napredovanja. Tukaj ni nič pretvorjenega in podkupljenega, ker kdor pozna delovanje poslanca Miglioli j a v prid kmečkih množic naši državi, bo vedel, da tega moža tli mogoče prevariti in tudi ne podkupiti. Mož je dosleden in vesten. Radi tega je njegova knjiga toliko večjega pomena za kmečko prebivalstvo Italije. Kaj se stori pri nas za kmečki stan, je zelo lahek odgovor. Imamo priliko opazovati dan za dnevom. Temeljni interesi Sovj. Unije so enaki interesom celokupnega internacionalnega — tedaj tudi: angleškega proletariata. Vedno širše mase delavcev celega sveta - neglede kateri organizaciji ali stranki pripadajo — pripoznavajo to resnico spričo protikomunistične agitacije, ki jo ršijo agentje buržuazije med delavstvom. Vsak novi vojni pohod imperialistov proti Sovj. Uniji zbira in združuje še tesneje delavce vseh dežel okrog prapora prve Zveze Soc. Sovj. Republik. Tako bo tudi sedaj. Le trudite se, gospodje konservativci ! Vi delate nam v prid. vojni goli m Naslednji članek je spisal sodr. Zinoviev za list «Workers Weekly» (Delavski tednik) osrednje glasilo Angleške Kom. stranke. Vlada konservativcev je .započela novi vojni pohod proti Sovjetski zvezi. Prva «blaga» — od Anglije Zvezi S. S. II. poslana nota glede podpiranja generalne stavke s strani strokovnih organizacij Sovjetske Unije je samo začetek tega. Ta »blaga« nota je šele «smodnik za puškin uži-galnik«. Je to začetek topniškega tipanja šele po katerem se hoče otvoriti pravo obstreljevanje. Bilo je večkrat rečeno, da je zunanja politika nadaljevanje notranje politike. V poteku vseh zadnjih let je bil pritisk angleških konservativcev proti Sovj. Uniji v ozki zvezi s pritiskom, ki so ga izva-ali (nad «laistnim« delavstvom. Istotako tudi sedaj: Pritisk nad delavstvom «last-ne» dežele — še posebno pa na njega najpogumnejši del — rudarji — se je v zvezi z novim vojnim pohodom proti Zvezi Social. Sovj. Republik. Slepci pa ne vidijo, daJ dela ravno ta «pa.ralelizem» Z. S. S. R. angleškim delavcem še bližje stoječo in še večjo prijateljico ! Kaj se očita Sovj. Rusiji ? Očitajo se ji to, da so ruski delavci dali svojim angleškim bratom tiste podpore, ki jo morajo dati in jo dajajo (čeprav v manjšem obsegu kot delavci Sovj. Unije) delavci vseh ostalih dežel. Vinar za vinarjem je bil nabiran denar po delavnicah in tovarnah. Vsak prispe vek je bil točno zabeležen v časopisih Sovj. Unije. V nekaterih slučajih so de lavci žrtvovali celo dnino mesto njenega četrtega dela, kot so določile strokov ne organizacije. To vč vsak delavec Sovj. Uniji Britanski konservativci pa vpijejo O' neki «krivdi» sovjetske vlade. Dogodki, ki se vršijo v angleškem de lavskem gibanju od letošn jega maja je velikanskega pomena za svetovno zgodovino'. Gospodje konservativci izkazujejo preveliko časti «hudohnim agitatorjem« če smatrajo splošno stavko in sedanjo stavko rudarjev za delo le-teh «agitator-jev». Veliko globlje tiče, gospodje konser vativci, vzroki rtidarske stavke ! Skrajni čas je za vas, da spoznate, da so ti dogodki dovolj grožeč opomin za britanski kapitalizem-. Skrajni čas je, da razumete da je propad kapitalizma in stvoritev nove družabne uredbe na Angleškem na dnevnem redu in da do tega ni več daleč Vsi znaki kažejo, da so gospodje kon servativci na potu objaviti nove falsifi kate, fabricirame dokumente, pisma itd Delavstvo mora zganiti javino mnenje pro ti tem falsiflkatorjem. Thomasi, MacDo naldi, Bevin in družba, ki so ravnokar izdali «njih» delavce bodo gotovo ob te, priliki mirne duše izdali tudi Sovj. Unijo, ako bodo konservativci spravili zadevo v ostro krizo. Pugh, Purcell in Citrine, ki so Thomasu poslušno sledili pri izdaj stvu generalne stavke lahko danes ravno tako poslužno sledijo Thomasu in Mac Donaldu. Celo obnašanje oficielnih vodi Generalnega sveta Trade Union, tudi po kapitulaciji, njllio gorčenje vzbujajoče izdajstvo rudarjev daje povoda pričako vati najslabšega z njih strani. Iz tega sledi precizna naloga. Delavstvo je treba pozvati, naj vedno pazi. Delavci Imajo besedo! Delavci Sovj. Unije in predstraža proletariata celega sveta pro žijo delavcem Velike Britanije bratsko roko« Cim daljše se bodo zaleteli gospodje konservativci, tem hitreje bodo pro padli. Političnjjsregled Hel riiSaijl vstrsjaja v boja Konservativci S3 na vse načine trudijo, da bi prepričali javnost, da podpihuje na stavko Sovj. Rusija. To pričajo razni strupeni napadi njih prvakov proti prvi delavsko kmetski državi. Rudarji se pa nič ne zmenijo za trud angleške buržuazije, da bi prikazala javnosti njih borbo za kruh, kot spletkarije inozemstva in vstrajajo junaško v stavki. Mesec dni so že v borbi, brez zaslužke. Da ne bi bili angleški socialdemokratj > tako nesramno izdali angleškega! delavstva bi bila stavka rudarjev danes gotovo že končana in kapitalisti bi ne tako trdovratno vstrajali na zahtevi znižali dnino in podaljšati delovni urnik. Vlada skuša) na vse mogoče načine, d"-bi rešila ta spor, seveda vedno bolj v interesu delodajalcev. Te dni je bil sprejet parlamentu zakonski načrt za upeljai-vo osemurnega delovnega časa v rudnikih. S tem je bila uzakonjena ena izmed zahtev delodajalcev. Rudarji vstrajajo na prvotnem stališču in rešitev spora med rudarji in delodajalci je vsled tega še daleč. Med Španijo in Francijo vladaf huda razpoka glede Maroka, ki so ga po dolgem boju zopet zasedle. Glavn' točki spora tvori zahteva Španije naj se Abd-el-Krima smatra kot bandita in ne vojnega ujetnika in naj ga Francija izroči nji. Francija o tem noče slišati. Drugo točko «nesoglasja» tvorijo razne interesi-rane sfere v zasedenem Maroku, ki jih b; vsaka rada imela. Fraociii dobila vlado Briand je sestavil novo vlado. Za fl nančnega ministra je bil imenovan Cail laux. Ta je izjavil, da so potrebni «en-lih. Tedaj ne «padlim proletarskim junakom« ampak «žrtvam» bi socialdemokratski vodje postavili spomenik. TURŠKA Zarota proti Kimat-paši Časopisi poračajo o napadu na Kemal pašo v Smirni. Napadli, so ga baje neki opozicijonaini poslanec, neki 'rezervni častnik in dva najeta roparja. V kolikor so sedaj znane podrobnosti, ni povoda za domnevo, da gre pri napadu za to, da se vpostavi zopet sultanat. Dunajski socialdemokrati In dogodk 15. junija 1919. V zgodovini dunajskega revolucionar noga delavstva bodo ostali junijski dnevi 1919., v trajnem spominu. 15. junija, dan junaštva, v katerem so poskusili avstri ski delavci upostavit diktaturo proleta riata, je kri proletarskih borcev pri spopadu z oboroženo silo, v trenotku, ko so komunisti prešli k zasedbi poslopja po licijske direkcije, v obilici škropila du najski tlak. Letošnjega junija je preteklo sedem let po teh dogodkih, ki so vtisnjeni z zlati mi črkami v zgodovini avstrijskega revo-lucionarnega delavstva. Avstrijska Ko munistična stranka je napovedala letos številne shode po vseh industrijalnih sre difičili In na deželi, da prolatariatu obra- f In to kljub vsemu terorju, kljub vsem lažem, kljub vsemu državnemu aparatu, ki je hotel zmago delavnega ljudstva preprečiti. Zakaj priznati je treba, da se je taktika bratske nemške komunistične stranke to pot popolnoma obnesla. Če že ni prodrla s predlogom o razlastitvi, je položila trd temelj enotni fronti delov- j nega ljudstva. Izkazalo se je, da je enotna ! fronta možna in, ako je pravilno aplici-! rana, zelo koristna. Ob tej priložnosti se ; je tudi odkrito pokazalo kot nezadostno sredstvo ljudskega glasovanja. To sredstvo je pač kulminacija meščanske demokracije. Ali vsa demokracija postane navadna! laž dokler je mogoče vplivati gospodarsko na volilce na način, da volilec ni več prost odkrito, svoje mnenje pokazati. Zato je bilo to glasovanje za ves nemški proletarijat zelo poučno. Nemški proletarijat je dejansko zmagal. Zato ker je dosegel 16 milijonov glasov in zato ker ve da brez terorizma bi se bilo doseglo tudi več nego 20 milijonov. In z vsemi temi glasovi odraslih državljanov ne more nič. Na Francoskem je tista buržuazija, ki se sedaj veseli delavskega «poraza», razlastila svoje plemiče takoj ko je vzela državne vajeti v roke. Plemstvo ni bilo nikdar izbirčno v sredstvih ko se je šlo, da si nagrabi imetje. Le v meščansko demokracijo zaljubljena socialdemokracija uči proletarijat, da se mora pri takih vprašanjih posluževati demokratičnih metod, ki so se v buržuazijskem režimu povsod izjalovile. No, z glasovanjem 19 junija je bil na Nemškem storjen prvi korak do enotne fronte. To je zanas velike važnosti. Zato s tem glasovanjem se boj ni končal marveč je šele pričel in se bo torej nadaljeval. Do zmage, ki nam ne more uiti. Zakaj glasovanje samo je povedalo, da je za enotno fronto možnost dana in da so sile, ki slede komunistični proletarski avantgardi izredno jačje nego se je mislilo. Ako tudi se ljudsko glasovanje ni posrečilo, ostane volja do boja, do zmage. Male vesti Iz Zveze S.8. R. Otvoritev nove elektrarne Dne 16. maja je bila v Erivanu (Kavkaz) slavnostno otvorjena nova idroelek-trična centrala. Pri slavnostni otvoritvi so bili prisotni členi zakavkaške vlade. Ta elektrarna bo dajala 5.600 konjskih sil in bo oddajala električno silo ki bo gonila stroje v vseh tovarnah in zavodih mesta Erivana, a ravnotako bo dajala tok za vso razsvetljavo. Poleg tega se bo tok uporabljal pri napravah, služečih za umetno namakanje polja. SOVJ. RUSIJA NAKUPILA. STROJE ZA IZDELAVO LOKOMOTIV. Vlada Z. S. S. R. je odkupila od znane nemške firme «Rheinmetall» stroje, s kan terimi je mogoče izdelati letno 500 najmočnejših lokomotiv. Cena — 7 in pol milijonov zlatih mark — se bo poravnala v petih letih. Stroji bodo nameščeni v U-krajinski Soc. Sovj. Republiki. Merks in strokovne organizacije 19 junija je nemški proletariat oddal skoro 16 milijonov glasov za razlastitev nemških knežjih družin. Da bi se bilo imenovane družine razlastilo je bilo treba dobiti za razlastitev približno 20 milijonov glasov. Ker je glasovalo za le 16. milijonov, ostanejo bivše nemške vladarske dinastije v posesti vsega svojega na Nemškem se nahajajočega imetja. Da bodo naši čitatelji na jasnem, povemo še, da je proti razlastitvi glasovalo le okrog 500 tisoč volilcev. Ostali državljani se glasovanja niso udeležili. Ker se ni doseglo potrebnih 20 milijonov glasov za razlastitev, je meščansko časopisje po-vsem svetu zapelo zmagoslavno pesem. In je veselo, da je komunistična nakana ponesrečila. Tudi slovensko in> hrvatsko narodno časopisje se je pridružilo veselju ostalega meščanskega časopisja. Slovenski kmet in delavec sta sedaj, hvala bogu, lahko zadovoljna in mirno lahko spita. Nemškim knezom ne bo treba delati in nihče ne bo jim jemal težko prisluženih milijonov in gradov. Zraven veselja ima slovensko narodno časopisje še pogum trditi, da brani koristi slovenskega ljudstva. V resnici je peto kolo v boju za obrambo imetja nemških knežjih družin. Kaj so morda nemške knežje dinastije slovensko ljudstvo? To ravno ne, a slovenskim narodnim mogotcem so bližje in bolj pri srcu nego interes slovenskega ljudstva. No, mi priznamo radi, da bi bil dan grd zgled ako bi se bilo doseglo potrebnih 20 milijonov za razlastitev. Zato pa ne pozabimo da je bilo oddanih za razlastitev skoro 16 milijonov t. j. 4 milijone več nego se je poprej doseglo glasov za referendum in mnogo več nego je dobil glasov sedanji predsednik nemške republike Hindenburg. Poleg tega je bila le mestnemu proletarijatu zajamčena svoboda da je smel prosto glasovati. In res odpade največji odstotek glasov na mesta in zlasti na velika mesta. Na deželi je vladal teror, ki so ga monarhistične in reakcionarne stranke organizirale s pomočjo vladnih organov. Razširjalo se je vest, da vlada ne bo priznala glasovanja tudi če bi bilo oddanih za razlastitev 20 milijonov glasov in v boj je posegel sam predsednik republike s tem da je pustil objaviti pismo, ki ga je poslal prijatelju in v kojem je glasovanje sploh grajal. Gibanje za razlastitev knežjih družin je organizirala nemška komunistična stranka. Temu gibanju so se koj pridružile široke plasti proletarskih in malomeščanskih slojev in so prisilile socialdemokracijo, da se ni glasovanju in gibanju uprla. Ti proletarski in malomeščanski sloji so koj razumeli, da se tu ne gre za kako malenkostno finančno marveč za principijelno vprašanje. Dosledni temu prepričanju so šli v boj. Niso zmagali, a dali so buržuaziji misliti. Meščansko časopisje pač poje hozano, mod vrsticami svojih člankov pa prizna, da je 16 milijonov glasov velika reč in da je reč strašna ako se pomisli, da so bili ti milijoni glasov oddani na komunistični predlog. Ko je Marx prišel do prepričanja, da se more uničiti kapitalistični red le s pomočjo onega razreda, Id, je na njegovem uničenju zainteresiran in da je v buržua-zni družbi proletariat tak razred, ki ga vsi pogoji njegovega obstoja tirajo na pot boja proti kapitalizmu, je začel študirati /gouovino proletariata. Iz kakšnih elementov se tvori delavski razred, kakšne so historične (zgodovinska) predpostavke njegovega oddeljevanja od drugih razredov buržuazne družbe, kako se to oddeljevanje vrši, v kakšnih formah (oblikah) se vrši proces njegovega organiziranja v poseben razredi s posebnimi razrednimi interesi ? Ko je Marx iskal odgovor na ta vprašanja, je naletel takoj -na strokovne organizacije. Sicer so strokovne organizacije v izraženi formi sredi štiridesetih letih (1840— 1850) obstojale samo v Angliji, a tudi tam niso prišle iz štadija primitivno, preveč raztekajoče so organizacije. Takratni socialisti so se obnašali nabrana strokovnim organizacijam zaničevalno ali z veli kun nezaupanjem in so smatrali, da pomenijo popolnoma nepotrebno zapravljanje dela in denarja. Buržuazni učenjaki so videli v njih podjetje neizobraženih ljudi, ki je obsojeno na neizogiben neuspeh, ^cer nasprotuje «večnim zakonom« nacionalne ekonomije (narodnega gospodarstva). Treba je bilo genialnega pogleda Marxo- r vega, da je v teh slabotnih začetkih strokovnega gibanja odkril temeljne stanice živčnega sistema delavskega razreda. Že leta 1847. je Marx pokazal v svoji polemiki's Proudhonom (izg. Prudčin), ki je odrekal delavskim združenjem (koalicijam) vsak pomen, da so strokovna društva ravno tako neizogiben produkt velike industrije kakor proletarski razred sam. «Prvi poizkusi delavcev, da se združijo«, pravi Manc, «imajo vedno obliko koalicij (strokovnih organizacij)«. «Velika industrija privede množico drug drugemu nepoznanih ljudi skupaj v en kraj. Konkurenca jili cepi v njihovih interesih; ampak vzdržaaije mezde (plače) na gotovi višini, da njim vsem skupen interes napram podjetniku, jih združuje v skupni misli odpora — koalicija. Tako i-rna koalicija stalno dvojen cilj: odstraniti konkurenco delavcev med seboj, da bi mogli delati splošno konkurenco kapitalistom. Prvi cilj odpora je bil le vzdrževanje mezd, potem se formirajo spočetka izolirane (ločene) koalicije v grupe in napram stalno združenem kapita-lu je zanje potrebnejše vzdržanje asociacije .organizacije) kot vzdržanje mezde«. Strokovne organizacije bojujejo trdovraten boj proti kapitalistom. Čestokrat odnesejo iz boja zmago, a zmaga jih stane mnogo. Da lahko obdržijo njene sadove, morajo jačati svojo organizacijo. Najbolj bistven rezultat njihovega boja ni nepo sredni uspeh, temveč vedno trdnejše str-njonje njihovih vrst. V tem boju — pravi državljanski vojni — se združujejo in razvijajo vsi potrebni alementi bodočih še bolj velikopoteznih bitk. Polagoma se razširi cela podlaga tega boja. Končno se razvije do stopnje, na kateri obsega vse aktivnejše elemente delavskega razreda, Tu se spremeni v boj delavskega razreda proti razreda kapitalistov, vsak razredni boj je pa političen boj, to se pravi, boj za oblast. V «Komunističnem manifestu« najdemo nekoliko drugačno formulacijo iste temeljne misli. Potem ko razišče zgodovinski razvoj proletariata, omenjaj manifest tudi njegove poklicne organizacije. Proletariat doživlja različne razvojne stopnje. Njegov boj proti buržuaziji začne z njegovim obstojem. Sprva se bojujejo delavci posamič, potem se združijo delavci tovajne, pozneje cele industrijske veje gotovega ozemlja proti posameznim direktno jih izkoriščajočim buržujem. Polagoma ustanavljajo delavci koalicije za skupen boj proti bur-žuju in branijo z združenimi močmi svo-jo mezdo. Oni ustvarjajo celo stalna društva, ki naj jih v času aktivnegai boja podpirajo. Na gotovi stopnji svojega razvoja se spremeni ta organizacija iz poklicne ali lokalne organizacije v politično, ki obsega delavski razred celega dotičnega o-zemlja. Po revoluciji v letih 1848-49 jo bil Marx prisiljen, da se je za trajno naselil v Angliji. Tam je opazoval novo razvojno fazo angleškega strokovnega gibanja. Čartisti, ki so tvorili politično organizacijo delavskega razreda, so bili obenem zr evropskim proletariatom poraženi. Angleški delavci so si vendar od poraza prej opomogli in so šli koncem petdesetih let'spet energično na dalo organiziranja (strokovnih organizacij, ki so se postavile na čelo novega štrajkov-nega boja. Uspehi, ki so jih v tem boju dosegli, so privedli celo do povečanja strokovnih organizacij kot edine, naju-čipkovitejše forme delavskega gibanja. Marx se je v tem času marljivo bavil s študijem, kapitalističnega reda. Posrečilo se mu je že, da je prodrl v tajnost kapitalističnega izkoriščanja in osvetlil proces tvoritve nadvrednosti. Proti bur-žuaznim ekonomistom je dognal, da je delovna mezda spremenjena oblika vrednosti delovne sile, ki jo prodaja delavec kapitalistu. S tem, da fabrikant sili delavca, da dela nad čas, ki je potreben za produkcijo (zopetno proizvajo) vrednosti delovne moči, pridobi pravico razpolaganja z določeno množino nadvrednosti. Med kapitalisti in delavci se vrši neprestano boj za razmerje med nad-vrednostjo in pa delavcu plačano mezdo. Ta boj za skrajšanje delovnika in vzdržanje delovne mezde bojujejo delavci s pomočjo strokovnih organizacij, ki omogočajo delavcem, da postavijo proti' kapitalistom svojo kolektivno organizacijo. Toda ta boj ima popolnoma določene meje, ki jih določa mehanizem kapitalističnega reda sam. Dokler ostane^ delovna) moč blago, se sicer njena cena lahko dviga, a le do določene meje. In če vzamemo povprečno višino nekoliko let, v katerih preživi kapitalistična industrija različne faze — miren razvoj, oživljenje, razmah, polom, zastoj —, vidimo, da se delovna mezda nikoli n« dvigne do nivoja (višine), na katerem bi se mogel delavec iznebiti potrebe, da prodaja svojo delovno silo kot blago. V začetku šestdesetih let so prišli- angleški delavci do prepričanja, da morajo razširiti temelje svoje organizacije ter spopolniti in utrditi zvezo z inozemskimi, v prvi vreti s francoskimi delavci, «D E L O s Sad tega stremljenja je bila internacionalna Delavska Asociacija (Prva Internacionala 1864 - Lani septembra meseca smo imeli šestdesetletnico njene ustanovitve, katere soustanovitelj je bil tudi Manc. Tako je prišel v ozek praktični kontakt (stik) z angleškimi strokovnimi organizacijami, katerih najodličnejši voditelji so bili člani generalnega sveta Prve Internacionale. V tem pa so bili tudi člani starih socialističnih in političnih organizacij, učenci Oven-a, čar-tisti in zadrugarji, ki so podcenjevali pomen strokovnih organizacij. Marx je navezal na obstoj teh mnenj in je v poletju leta 1865. priredil posebno predavanje, da bi razjasnil in osvetlil pomen strokovnih organizacij v boju za zbolišanje delovnih pogojev in obenem meje njihovih uspehov. Razložil je temelje svoje teorije vrednosti in nadvrednosti, razjasnjeval zakone, ki jim je podvržena delovna mezda v kapitalistični družbi, in je pokazal medsebojno odvisnost cene, delovne mezde in profita* Dokazal je, kako ne-osnovani so ugovori onih članov generalnega sveta, ki so se izjavili proti štrajkovnemu boju in proti strokovnim organizacijam, ki ta boj vodijo, z utemeljitvijo, da je direktna posledica zvišanja delovne mezde splošno zvišanje blagovnih cen in torej ves štrajkovni boj iluzoričen (varljiv, brezuspešen). Obenem pa, ko je jasno dokazal potre-bo' Ih nujnost strokovnih organizacij, je Marx nastopil proii onim strokovnikom, ki so moč strokovnih organizacij posebno precenjevali. Ne smejo nikdar pozabiti, da se bojujejo s posledicami in ne z vzroki teh posledic; da zadržujejo gibanje, ne pa spreminjajo njegove smeri; da uporabljajo paliativna (olajševalna) sredstva, pa ne zdravijo bolezni. Naj se vsled tega .ne izgube samo v teh neizogibnih gueriljskih (majhnih, raztresenih) bojih, ki jih neprestano vedni napadi in spremembe položaja na trgu izzivajo. Pojmiti morajo, da sedanji sistem pri vsej tej bedi, ki jo nalaga, obenem ustvarja materielne pogoje in socialne oblike, ki so potrebne za gospodarsko prenovljenje družbe. Mesto konservativnega mota: »Pravično dnino za pravi- čen delovni dan!» naj bi napisali na svojo zastavo revolucionarno parolo: »Odprava mezdnega sistema!« Strokovne organizacije so krepki centri (središča) odpora proti zlorabam kapitala, toda one so brezmoči v kolikor se omejujejo na gueriljsko vojsko proti kapitalističnemu redu. Ne da bi se odrekle tej gue-riljski vojni, morajo delati za temeljito odpravo te družbe in morajo uporabljati svojo organizirano moč kot vzvod popolnega osvobojenja delavskega razreda, to se pravi popolne odprave mezdnega sistema. Leta 1866. je bil sklican v Ženevo prvi internacionalni delavski kongres. Marx je v imenu generalnega sveta izdelal obširno resolucijo o strokovnih organizacijah. Ker ta resolucija predstavlja najpopolnejšo izpoved Marxovih nazorov o ((preteklosti, sedanjosti in bodočnosti strokovnih organizacij«, jo navajam dobesedno : »Strokovne organizacije. a) Njihova preteklost. Kapital je koncentrirana družabna oblast, medtem ko delavec razpolaga le s svojo delovno močjo. Pogodba med kapitalom in delom zaradi tega ne more nikoli temeljiti na pravičnih pogojih, pravičnih niti ne v smislu družbe, ki stavlja posest materialnih življenskih in proizvajalnih sredstev na eno stran in živih proizvajalnih moči na nasprotno stran. Edina socialna moč na strani delavca je njegova številnost, množica. Moč množice pa krha njena nesloga. Razdrobljenost delavcev nastaja in se vzdržuje z neizogibno medsebojno konkurenco. Strokovne organizacije so nastale sprva iz spontanih (samo od sebe nastalih) poizkusov delavcev, da odstranijo ali vsaj zmanjšajo to konkurenco, da si pribore delovne pogoje, ki jih dvigne vsaj nad položaj popolnih sužnjev. Najbližji cilj strokovnih organizacij je bil zaradi tega omejen na dnevne zahteve, na obrambna sredstva proti nezaslišanim napadom kapitala, z eno besedo: na vprašanje mezde in delovnega časa. Ta delavnost strokovnih organizacij ni le upravičena, temveč je potrebna in nujina. Nemogoče jo je pogrešati, dokler obstoja še današnji produkcijski način. Nasprotno, ta delavnost mora postati vsesplošna na ta način, da se ustanove strokovne organizacije v vseh deželah in strnejo. Na drugi strani so postale strokovne organizacije, ne da bi se tega zavedale, ognjišča organizacije delavskega razreda, kakor so postali .to..»srednjeveški mestni sveti in občine za buržuazijo. Ako so strokovne organizacije neobhod-ne za dnevno gueriljsko vojno med kapitalom in delom, so one še mnogo važnejše kot organizirana pospeševalna sredstva odprave sistema mezdnega dela. (Nadaljevanje prihodnjič). Srečko Kosovel V novejši slovenski zgodovini so igrale dijaške skupine neprecenljivo ulogo pred-znalcev novih pokretov in to ne le literarnih in umetnostnih, nego sploh kulturnih in socialno-političnih. Je to uloga, ki jo je igrala mlajša inteligenca pri vseh narodih, pri razvitejših preje, pri nerazvitejših pozneje in ki jo igra in jo bo igrala v razvoju manj in bolj zaostalih narodov danes in v bodoče. Pri Rusih sta bila realizem in «narodničestvo» po-kreta te vrste inteligence, ki sta potem dialektnično prešla v socializem in boljševizem, kot čijih nosilec je vzrastel ruski proletariat. Pri Italijanih je to ulogo igral «Risorgimento», danes jo je prevzela predstraža delavskega razreda. Pri nas jo je igrala «slovenska moderna« s Cankarjem na čelu in šele danes, po vojni, prisostvujemo oni preobrazbi in onemu prehodu, ki se je v socialno-kultur-nem življenju pri večjih narodih že izvršil pred vojno. Silno je težko oceniti zgodovinski pomen in ulogo ene generacije iz neposredne bližine. Vendar zamoremo že danes gledati na novejšo dijaško generacijo slovensko v 1. 1919-23 v luči te preobrazbe kot na poslednjo kompaktno dijaško generacijo pri Slovencih, generacijo, ki je poskušala doprinesti nekaj lastnega in originalnega k razvoju slovenske generacije, a v čemur ni in tudi ni mogla več uspeti. Potreba po diferencijaciji je kaj kmalu razbila njeno enotnost in najnaprednejši in najrazvitejši del njen je našel pot v mlado slovensko komunistično gibanje in v njem začel razvijati svoje sile. Drugi del je ostal na razpotju, ne vedoč kam in kako, se ustavljal pri izražanju čustev in najkonfuznejših misli, nesposoben, da si ustvari lastno ideologijo, ki bi s silnim mahom in zanosom potegnila za seboj mladino in postala vodilni faktor kakega večjega pokreta. Slovenska malomeščanska inteligenca je odigrala svojo ulogo socialno in tudi že kulturno kot vodilni faktor. Njeno mesto začenja zavzemati mladi slovenski delavski razred. Pokojni Srečko Kosovel je bil gotovo eden izmed najnadarnejših in najtipič-nejših predstaviteljev mlade slovenske dijaške generacije iz 1. 1919-23. Vezalo naju je v onih letih ozko prijateljstvo, ki se je izražalo v najinem skupnem delovanju v raznih dijaških literarnih in kulturnih krožkih in v skupnem študiranju Cankarja in slovenske in svetovne literature sploh. Bil je Srečko mehka lirična natura polna nežnosti in najtanjše rahločutnosti — rojen pesnik predvsem teh čustev, kot Murn — Aleksandrov. Sploh je bil Murn-Aleksandrov njegov vzor in njegove pesmi je najrajši čital, poleg Koljcova, Burnsa in Heineja iz svetovne literature. Dočim smo se ostali razvijali večinoma pod uplivom Cankarjevega revolucionarnega zanosa, se je Srečko naslajal ob liričnih zvokih «Lepe Vide...« Nočem se spuščati v ocenjevanje njegovega literarnega dela, ki ga je v ostalem prekinila njegova prezgodnja smrt. Vendar mislim, da v marsičem dosega višino Murna-Aleksandrova (čigar delo je tudi ostalo nedokončano vsled prezgodnje sinr-— le doba njegova je bila preveč raz-:a, da bi mogel slediti svojemu učitelju tudi v pomenu, ki ga je ta imel v tedanji generaciji. Razšla sva se polagoma, oddaljujoč se drug drugemu vedno bolj, kot se je razšla vsa naša tedanja dijaška generacija en del v komunizem, drugi del ostajajoč dalje na razpotju, iskajoč novih poti de- . ti) 1 lična loma v »čisti« umetnosti, deloma v navidezni zgolj formalni logiki in varljivi analitiki Webrove filozofije. Toda Srečko je bil vendar premočna osebnost, da bi se mogel za vedno ustaviti na tem razpotju. Čutil je vso praznino, ki jo je mogla nuditi bodočnost v takem brezizhodnem položaju in začel iskati dalje. Plod tega njegovega novega razvoja je brezdvomno njegova revija «Mladina», ki je začela razvijati v poslednjem času precejšen upliv na- slovensko dijaštvo. In brezdvomno lahko smatramo to revijo kot prvi pojav leve orijentacije, v proletarskem in revolucionarnem pravcu, pri mlajši" slovenski inteligenci po že končno izvršeni diferenciaciji. Smatramo za potrebno to ob tej priliki in na tem mestu naglasiti. Vodilna uloga slovenske inteligence je končana. Njena poslednja in največja tvorba — slovenska moderna — pomenja že obenem likvidacijo te njene uloge, katere nadaljevanje najdemo šele v mladem slovenskem komunističnem gibanju. To je dialektična pot sličnih kulturnih pokretov povsod. Oni del mlade dijaške generacije iz 1. 1919-23, ki se je razvil do komunizma in imel svojega idejnega voditelja v — tudi prerano umrlem — Jožetu Pertotu, je prekinil vse vezi z razredom iz katerega je izšel (oziroma v katerega bi se šele imel razviti) ter se organično strnil s slovenskim proletariatom. Ne predstavlja torej zase nikake «nove orientacije mlajše inteligence«, nego — skupno s predstražo delavstva — slovensko revolucionarno proletarsko gibanje, čigar sestavni del tvori. Ako torej govorimo o poslednjem razvoju Srečka Kosovela in o «Mladini» kot prvem pojavu nove orientacije mlajše slovenske inteligence, mislimo to v skladu z ulogo ki jo ta kot del malomeščanstva more danes igrati t. j. približanje revolucionarni borbi delavskega razreda podpiranje te borbe, ki ima v Komunistični stranki svoj vodilni center. To-dobne pokrete levo orientirane inteligence imamo danes pri različnih narodih; n. pr. pri Francozih «Clarte» z Barbusseom na čelu, pri Nemcih smo imeli 1923 (močan pokret levice tzv. «Deutschfreiheit-liche« in danes izhaja več takih revij («Weltbuhne», «Tagebuch» i. dr.); pri Italijanih smo imeli «La Rivoluzione liberalen s pred kratkim umrlim Pietrom Gobettijem na čelu, pri Hrvatih »Plamen« in «Književno Republiko« s Cesar-cem in Krležo na čelu. «Mladina» gotovo ni dosegla tako izrazitega značaja kot omenjene revije in pokreti. Vsekakor pa znači velik korak naprej. Smrt Srečka Kosovela pomenja veliko izgubo za ta novi pokret. Sedaj leži na njegovih preostalih prijateljih, ki so se zbirali okrog «Mladine», naloga, da ta pokret dalje razvijajo in izpopolnjujejo. Slovenski proletariat jih bo gotovo v tem podpiral. VI. M. PREDLOG ZA IZMENJAVO PREVRATNIŠKIH IMEN. Razni listi poročajo, da so si nekateri fašistovski krogi stavili nalogo, spremeniti taka imena, ki so bila dana v povojnem času, otrokom obojega spola, čiji starši so hoteli s podobnimi imeni izražati «nasprotne aspiracije«. Ti krogi so predložili ministru pravde in notranjemu ministru predlog za* izdelavo dekreta, ki naj sledi principu že uveljavljenem v postavi za izmenjavo imen izražena v tujih jezikih in da se .nalaga političnim o-blastem, da izvršijo odredbe glede spremembe enakih imen. Sabotaža „Dela“ Iz vseh krajev nam naši čitatelji poročajo, da lista tudi v tistih redkih slučajih ne dobivajo, ko ni zaplenjen. Posebno in na splošno se to dogaja v videmski pro-vinciji. Sodruge naprošamo naj nam javijo, če prejemajo ali ne list, oziroma naj nam naznačijo kraj v «kontumaciji», Protestirali ne bomo, ker bi prav nič ne zaleglo. Kvečjemu bomo prištedili stroške pošiljanja. Širite »DELO iiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiii (t Domače vesti Slovenska narodna gospoda In narodne kulturne pravice «Za narodne kulturne pravice!» — to je bojni klic naše narodne gospode že pedeset let. In drugega klica ona ne pozna. Enak bojni klic gre po vseh evropskih državah, od gospode, ki je v manjšini mapram oni druge narodnosti. Pri tem je izuzeta samo Sovjetska Rusija, kajti tam nimajo nikakega interesa, da bi tlačili narodne manjšine in tisti, ki so jih tudi tu preganjali v časih carske vlade, so že davno ušli in se razpršili po širnem svetu. Zatiranje, proti kateremu vpijejo naši narodni gospodje je vpeljano več ali manj po vseh ((civiliziranih« državah. V Jugoslaviji se pritožujejo Nemci, Madžar ri, Makedonci da so zatirani, ravnotako v Češkoslovaški republiki Slovaki, Nemci itd. Na Poljskem je sestavljena polovica celokupnega prebivalstva iz narodnih manjšin, ki so tudi preganjene. Rumu-nija zatira Madžare, Nemce, Bolgare in še največ Ukrajince v Besarabiji. In še bi lahko našteli. Žalostni so sicer ti pojavi, ali povsem naravni, kjer vlada buržuazija ki se danes nahaja v svoji zadnji razvojni fazi: v imperialistični. Tu je izvor preganjanja narodnih manjšin in naša narodna gospoda, ki spada med buržuazijo, nosi kot taka odgovornost za taka zatiranja. Proletariatu še na um ne pade, da bi zatiral svoje brate druge narodnosti. To svojstvo je pridržano buržuaziji, ki jamra kadar je narodnostno zatirana od močnejšega dela njene sestre. Koj ko pride pa do svoje »nacionalne« države se že kobaca na okno, ki gleda nia sosedni vrt in skuša se njega polastiti. To grabežljivost opravičuje s dejstvom, da je to neobhod-no potrebno dobrobitu «domovine», dejansko pa le njenemu žepu. Proletariat ni ra a od imperializma nikake koristi, razen tiste, da prenaša njega posledice. Rekli smo, da je zatiranje narodnih manjšin svojstvo buržuazije. In to je tudi svojstvo — in kar je povsem naravno — tudi naše narodne t. j. slovenske buržuazije. Nič buržuaznega tarnanja tedaj zaradi nacionalnega zatiranja. Narodnostno zatiranje je le del neštetih krivic, ki jih bog kapital dnevno zagrešuje nad delavskimi in kmetskimi masami. In koga tudi najbolj zadene to zatiranje če ne de-lavsko-kmetske mase ? Kdor pa hoče govoriti proti zatiranju mora nastopiti tudi proti sistemu, ki je tega kriv in ki živi odi takih krivic. Ta sistem je sistem buržuazije. Proti temu sistemu se buržuazija ne more boriti ker bi se sicer borila proti sami sebi. Slovenska in hrvatska narodna gospoda v Jul. Krajini, v koje rokah je danes osredotočeno vodstvo tukajšnjega narodnega gibanja ne bo nikoli resno nastopila proti nobeni krivici buržuaznega sistema ravno zato, ker je sestavljena iz raznih bur-žujev ali maloburžujev. Njeni .interesi so povsem drugačni nego interesi delavca in kmeta. Kot buržuji bodo branili vedno le svoje koristi na; škodo delavsko-kmetskih mas. Tako tudi v narodnostnem vprašanju. Danes tarnajo zaradi krivice, ki bi jo jutri sami goreče in brez obzira delali na škodo proletariata druge narodnosti. Tudi kadar pošiljajo telegrame polne ogorčenja zoper jugoslovanske nacionaliste, ako le-ti nabijejo v ((domovini« dru-gorodca,' n. pr. Nemca, je to le taktična poteza, po domače hinavščina. Edino delavsko-kmetske mase imajo ves interes, da se borijo proti vsem krivicam buržuazne družbe. Kdor se misli boriti proti eni buržuazni krivici, se mora boriti proti vsem krivicam, ki jih ona zagrešuje nad človeštvom, drugače ne doseže svojega cilja. Pa toliko naj bo uvideven, da ne išče leka zoper buržuazne grehe v sredi buržujev, in to še posebno če je sin delavca, če je otrok kmeta ! Urh Jugov. Glasovi Kontovelj Z velikim veseljem te sprejemamo, drago nam «Delo», čeprav prideš zelo poredkoma v našo vas. Posebno v tem kritičnem času, za proletarsko razredno zavedno gibanje. Oh ! kako resničen je tisti izrek: da je rešitev proletariata, delo proletariata samega. Ali so redki, ki se tega zavedajo, se ne zanimajo in se ne zavedajo proletarske požrtvovalnostL Sliši se mnogo besed, ali zelo malo je dejanj. Vam, delavci in kmetje, ter posebno tebi mladina, ki od ranega jutra do poznega večera proizvajaš blagostanje človeštva in: kar je gola resnica tega ne vživate. Ker v sedanjem družabnem redu ni govora o pravilni razdelitvi proizvajalnega dobička. Zatorej vas poživljamo ! Na delo, ker edino v požrtvovalnosti in v skupnem delovanju je naša rešitev. Ne posamezno, ampak skupno se moramo podati v razredne proletarske vrste. Saj sami uvide-vate da brez boja im požrtvovalnosti nej bo naše rešitve. Sele potem bodo izginila! nezaupanja, ki obdajajo delavske kmečke množice. Še-le takrat bomo želi uspehe na proletarskem polju, drugače lahko doživimo še večja razočaranja. Iz Maikovelj Iz naše vasice ni bilo nikdar nobenega dopisa v proletarskem listu. Marsikdo si bo mislil, da živimo tukaj v času starega veka. Je pa vse drugače. Naša vasica je ena tistih, ki je potrpela po vojni več gorja, kot vsaka druga v bližini Trsta. Ljudje v naši vasi se delijo v več vrst. V prvo spadajo proletarci, ker zahtevamo pravice in prostost. V drugo spadajo oni, ki mislijo in se obnašajo proletarsko, ampak nimajo proletarske zavesti. Tretje vrste so oni, ki mislijo, da se bodo po smrti po nebesih v automobilu vozili in razpečavali avstro-ogrske ponarejene bankovce. Četrte so oni, ki so uporabili vse barve in jih danes pomešali v črno. To so, taki, ki so vse ideje skupaj spravili. Pod Avstrijo so na vse grlo kričali in šli, bolje pošiljali v vojsko sinove s križem in mečem. Sedaj hočejo po 12. letih zopet na površje in se poveličati pred ljudstvom v imenu črnjave. Pri nas mladina zelo malo čita, in oni ki se kolikor še zanima za čitavo dobi le tu pa tam proletarsko glasilo. Razrednega čtiva zelo pogreša, da bi ložje prišla do edine ideje, ki zastopa interese delovnega ljudstva. Za «Mali list« ne maramo, ker dobro vemo po čemu smrdi. V naši vasici smo po večini mali kmetje, nekaj jih gre v Trst, da si zaslužijo vsakdanji kruh. Vsi se trudimo kot žival, s krvavim znojem obdelujemo zemljo in vrhu tega malo pridelamo. Davki in slabe letine nas bodo spravili še bolje v dolgove. Samo naša žilava vstrajnost nas drži na tej zemlji. Vemo pa tudi, da bomo dosegli to, po čemer hrepenimo, ako bomo podali bratovsko roko našemu tovarniškemu sotrpinu. Mali kmet. Is Viiinade. Drago «De lo» ! Poslije toliko vremena, što nijesmo te vidjeli a još manje čitali, i to ne samo tebe nego uope proletarskih »ovina: evo nas, da ti se javimo, kao ndkada u prošlo-sti, tvrdtii, vjemi i pumi nade — usprkos reakcije — u pobijedu svijetskog prava, bratstva i jednakosti medju izrabljiva-nim svjetskim narodom, to jest Komuini-stičke internacionale. «Delo» 1 da nijesi toliko vremena izi-šlo, nije nam ništa čudnovali, jerbo smo torne naučeni — zato naprijed I U ovih zadnjih dana dobili smo prvi broj »Dela« a o ostalih brojeva sve šuti ...ne znamo kamo su išli. Pošla smo u prošlosti bili naučeni, da na našem poštainskem uredu nam zaplenu list, se ništa ne čudimo da manjkaju. Milo «Delo» ! Svi, koji smo te uvijek podupirali i to medju izrabljivane drugo-gove širili, te najgloblje pozdravljamo, želeči ti sretou budučnost. Obedujemo, da čemo i u buduče te podupirati, usprkos svemu. Ovom prigodom opozorujem ne samo Vižinarce nego i cijelu okolicu, da barem svako toliko vremena po mogučnosti sa-kupimo, makar i malenu svoticu za fond hašeg jedinog branitelja u Julijskoj Krajini «Dela». Kako se po cijelom kapitali-stičkom svijetu dnevno množi obilica sve-ga... tako isto i kod »asi i to u prvoj vrsti. ve se pita: što čebiti? Biti če, dabome sve više i više svega puno ... dok ne do-' dje svjetski proletariat do v lasti. Pošto su naši inteligentniji drugovi morali iči u tudjinu, želijeli bismo, da na pokvare nam uredništvo oprosti. Drugi put više i možda bolje. Nek živi svjetski proletariat! Zivjelo naše «Delo». Izbsamouk. Iz JelSanske okolice. Hodu da s par reči spišem položaj u našoj okolici. Od dobroga nemam što, a od zla mnogo ne koriste. Jedan važan dogodjaj jest kod nas da smo dobili no-vog poteštata, a naša su gospoda odbornici morali pobrati šila i kopita — i otiči zajedno s bivšim načelnikom u penziju. Mislim, da če našim opčinarima ostati u spomeni taj zadnji načelnik i odbornici jer je za njihovo vreme opčina siromašila za nekih 80 hiljada lira. Kad bi išlo onako, kao što treba, morali bi oni ljudi da odgovaraju za ovaj dug, a ne da samo onako neopaženo prodje sva stvar. A novi poteštat neka ne sluša razne doktore Mi-loslaviče, več neka nastupi bezobzirno prefa krivcima a svi neka odgovaraju za počinjene štete i pogreške. Mogao bi još mnogo napisati, no više drugi put. Komunista. Prijatelji „Dela“ naj se pridno lotijo pisanja v list. Sotrud-niki naj se po možnosti lotijo problemov, ki so v našem listu malo obdelovani. Iz lista jim bo razvidno, kje kaj manjka in naj se vsak «špecializira» v svoji stroki. Urednik ni vsegaveden in ne more imeti povsod oči. List je glasilo delavcev in kmetov. Njegova vsebina mora biti tedaj pisana od njih. Vejice in pike naj ne delajo preveč skrbi. Sicer se pa s pisanjem vadimo. V dopisih naj se obravnava vse dogodke, ki se vrše v tovarni, na polju, itd. iz.stališča proletariata. Za prazne kvante pa v listu ne bo prostora. Tisti sodrugi pa, ki so obljubili sodelovanje pri listu naj redno in ob pravem času izpolnjujejo to svojo dolžnost. Urednik. Tiskovni sklad Na opetovane pozive za marljivejše nabiranje prostovoljnih doneskov za tiskovni fond lista se sodrugi malo ali prav nič ne zmenijo. Kot komunisti smo navajeni govoriti odkrito in brez ovinkov. In če jim danes očitamo to malodušnost je to povsem upravičeno. Ni dovolj če damo vsako leto par lir in še to na pritisk zavednej-ših sodrugov« Pisali smo, da stane list težke solde. Vse je podražilo, tako so tudi stroški v tiskarni večji kot so bili pred letom dni. In če vzamemo poleg tega še v obzir neštevilne zaplembe si sodrugi lahko napravijo sliko finančnega položaja lista. Zato pa jim bodi tu že enkrat povedano, da se ne smemo omejiti na zbirke ob gotovih prilikah. Pa če se res zavedajo, da se pravi biti komunist, biti tudi pripravljen na vsako žrtev, na vsako odpoved za uresničenje proletarskih aspiracij, jim bo ta poziv zadnji. List zahteva od sodrugov vsakdanie žrtve. Zategadelj je potrebno, da se daruje in nabira vedno in povsod med delavci in kmeti za njegov tiskovni fond. Oni sodrugi, ki pa zvesto nabirajo in žrtvujejo za list, naj svoje delo nada- ljujejo. Skrbimo tedaj, da nam ostane še tisto malo, ker nam je dovoljeno in se strnjeno spravimo, ne samo danes, ampak sleherni trenutek na delo za «Delo». * Sežana: L. 43.— Pliskovica: dva somišljenika » 5.— Solkan: J. K. » 2 — Sknpaj L. 50.— Vseh prispevkov v mesecu juniju L. 581.50 Odgovorni urednik: Vekoslav Molcole. Stab. Tip. Silvio Spazzal - Trieste. N. Krupskaja s Jz mojega življenja" (Nadaljevanje) Prvi pouk sera prejela doma, kjer me je učila mati. Kmalu sem se naučila čltnti. Knjige so bilo moje prijateljice. Požirala sem jih in odpirale so mi nove svetove. Rada bi bila kmalu vstopila v gimnazijo. Sprejeli so me, ko sem imela 10 let. Toda nisem se počutila dobro tam. Razred jo bil prenaporen ; 50 otrok je bilo v njem. Bila sem zelo boječa in sem se izgubila v množici; nihče me ni upošteval. Učitelji so učili, izpraševali in popravljali naloge. Vprašati se ni smelo ničesar. Naša razredna učiteljica je bila zelo prepirljiva in malenkostna, Dvorila je bogatim otrokom, ki so so pripeljali v šolo v lastnem vozu in je zmerjala one, ki so bili slabo oblečeni. Predvsem sem pogrešala med učenkami prijateljstva. Bilo je zelo dolgočasno in enolično. Učila sem se zelo marljivo in sem bila nadarjenejšu od drugih, toda odgovarjala sem slabo, zakaj večinoma sem mislila na čisto drugo reči. Ko je oče videl, da napredujem v ti gimnaziji slabo, me je poslal na privatno gimnazijo. Tam je bilo vse drugače. Nihče ni vpil nad nami, otroci so imeli svojo prostost, bili so med seboj prijatelji in tudi jaz sem sklenila prijateljstva. Učenje je bilo tu zelo zanimivo. Se danes se spominjam na to šolo s prijetnim čuvatvom. Dala mi je mnogo znanja, naučila me je delati in me je vzgojila za človeka, ki je čutil za človeštvo. Ko je umrl oče, s katerim sem mogla govoriti o vsem, sem imela žele 14 let. Ostala sem sama z materjo. Bila je zelo dobra in živahna, a ravnala je z menoj kakor z otrokom. Neprestano sem se morula boriti za svojo samostojnost. šele pozneje, ko se je najino razmerje ublažilo, sva se začeli razumevati. Zelo me je ljubila in je preživela vse življenje pri meni. Ugajalo ji je, da sem postala revolucionarka in mi je pomagala. Poznali so jo vsi člani strunke, ki so pri nas občevali in so jo imeli radi. I-CČnega ni pustila iz hiše in se je brigala zn usodo vsakega posameznega. Po očetovi smrti sva morali misliti na zaslužek. Pričela sem poučevati privatno in z materjo sva izvrševali tudi razna pismena dela. Najeli sva si tudi večje stanovanje in sva oddajali sobe. Pri tem sem imela priliko spoznavati razne ljudi: dijake, vsakovrstne ubožnejše intelektualce, telefoniste, šivilje, bolniške strežnice i. t. d. Ker sem bila v šoli prvo, so mi nakazali inštrukcije potom gimnazije. Poučevanje ni bilo ravno lepo. Bogatejši stariši so ravnali z učiteljico prevzetno in so se vmešavali v pouk. Želela sem, da bi postala po končani gimnaziji ljudskošolskn učiteljica, pa nisem mogla dobiti mesta. Medtem sem čitala prav pridno dela Leva Tolstoja. Ostro je kritiziral razkošje in brezdelje bogatašev, obsojul je državni red in je dokazoval, da je namen vseh državnih uredb prijetno in sito življenje veleposestnikov in drugih bogatašev. Slikal je, kako se uničujejo delavci s pretežkim delom, kako se kmetje trudijo in trpe. Spomnilu sem se pri tem na vse, kar sem sama videla in sem prišla do prepričanja, do ima L. Tolstoj prav. S tem je postal tudi boj revolucionarjev zame drugačen. Bolje sem pojmovala, čemu se borijo. Toda kaj sto- riti? Z nasiljem, z umorom posameznih najškodljivejših uradnikov in carja bi se ne pomagalo nikomur. L. Tolstoj je smntral za edini izhod delo in osebno spopolnjevapje. Začela sem opravljati sama vsa domača dela, poleti sem izvrševala najtežja kmečka opravila. Opustila sem vsako, najmanjše razkošje in sem postala naprum ljudem pozornejša in potrpežlji-vejša. Kmalu pa sem spoznala, da se z vsem tem ne predrugači ničesar, da bodo krivice obstojale, pa naj se še toliko mučim z delom. Seveda sem se približevala kmečkemu življenju, naučila sem se govoriti preprosto s kmetom in delavcem, toda kaj pomaga vseto? Oprijela sem se misli, da bi vstopila v kako višjo šolo, kjer bi izvedela, s čim se probrazi življenje tako, da se prepreči izkoriščanje. Tisti čas ženske niso bile sprejete na vseučilišče niti na druge visoke Šole. Medicinski in sploh vsi višji tečaji so bili ženam zaprti vsled caričinc odredbe, ki je menila, naj sede žene doma in naj strežejo možu in otrokom. Izobraževuln sem se torej nadalje sama, kolikor sem hc mogla. Končno so se odprli v Petrogradu višji tečaji za ženske kamor sem se takoj vpisala. Za dva meseca pa sem bila že popolnoma razočarana. Videla sem, da v teh tečajih ni tega, česar iščem, da se učijo sicer učene reči, toda sumo take, ki se ne morejo rabiti v praktičnem življenju. Takrat so bili drugačni časi kakor danes. Ni bilo dobri11 knjig o socialnih vprašanjih, ni bilo sestankov in zborovanj, delavci še niso bili or-gnniziruni. Delavske stranke še ni bilo. Dvajset let sem že imela, pa nisem še prav nič čula o Mnrksu, ničesar nisem vedela o delavskem gibanju ali o komunizmu. Nekega dne me je pripeljal slučaj v nek dijaški krožek (tedaj se je začelo revolueijonarno dijaško gibanje v Rusiji) in tam se mi je zdelo, kakor bi mi padle luskine raz oči. Zapustilo sem javne tečaje in sem se začela učiti v tajnih krožkih. Začela sem čitati Marksa in druge potrebne knjige in tedaj sem doumela, da more izboljšati življenje le delavsko gibanje, kateremu je treba posvetiti vse moči, če hočem koristiti. In takrat sem našla mir. Obiskovala sem krožke tri leta, mnogo sem se tam naučila in sem začela popolnoma drugače pojmovati življenje. Toda nisem imela namena le zbirati znanje, ampak rada bi bila tudi koristila. Dijaki so imeli tedaj le malo stikov z delavci; bili so preganjani na vso načine, če so se ž njim družili. Vlada jo hotela ločiti dijake od delavcev z neprestopnim zidom. Ce je liotel govoriti dijak z delavcem, se je moral preobleči (dijaki so morali nositi uniformo) in iti skrivaj tja, da ga niso spoznali. Vse zvezo, ki so jih imeli dijaki s komurkoli, so bile znane policiji. Takrat sem sklenila vstopiti kot učiteljica v nedeljsko šolo v vasi Smolenskoje, ki se nahaja za Nevinimi vratmi (sedaj se imenuje ta del mesta Volodarskijev okraj v spomin na umorjenega sodruga Volodarskega). Velika šola je bila to s približno 6()0 osebami: Obiskovali so jo tvorniški delavci v Palu, Semjanikovu in iz mnogih drugih obratov. Skoraj slednji dun sem se peljalo tja. Poučevanje delavcev me je zelo veselilo. Poznala sem dobro delavsko življenje in njihovo delavne rnzmere. To jaiznanje mi prido še danes prav. Spominjam se, kaj 60 mi pri- povedovali delavci. Bili so tedaj težki časi. Delavec, ki je imel pogum povedati mojstru, do se morajo z večjim delom zvišati tudi plače, je bil takoj iztiran v rojstni kraj. Tvorniški oskrbniki ali mojstri so takoj dejansko napadli delavce. Pijančevanje in nevednost med delavci je bila strašna. Pet let sem poučevala na ti šoli, dokler me niso vrgli v ječo. Medtem se je začela pri nas počasi tvoriti organizacija. Imenovala se je po vzgledu nemške deluvske stranke socialdemokratska stranka. L. 1894. jo prišel v Petrograd Vladimir Iljič (Lenin) in od tega časa je šlo vse bolje. Orgnnizacija se je kmalu ojačila. Jaz sem delala v istem okraju kakor Vladimir Iljič in kmalu sva bila dobra prijatelja. Naša organizacija je začela z obširno propagando letakov in spisov. Začeli smo izdajati ilegalne brošure in smo naredili načrt za izdajanje lahko razumljivega ilegalnega časopisa. Ko je bil isti že skoraj gotov je bil aretiran Vladimir Iljič in več drugih sodrugov, To je bil težak udarec za orgunizacijo, toda na novo smo zbrali svoje moči in smo začeli izdajati letake. V avgustu 1896 smo pomagali izpeljati stavko predilniškega delavstva in smo skrbeli, da je potekla kolikor možno organizirano. Po stavki so sc začele aretacije in tudi mene so zaprli. V pregnanstvu sem se poročila z Vlndi-mirom lljičem. Od tega časa je sledilo moje življenje njegovemu. 1’omagula sem pri njegovem dolu, kolikor sem moglu. Toda govoriti o tem, bi se reklo pripovedovati o življenju in delu njegovem. Ona leta, ko sva živela v emigraciji izven Rusije, je obstojalo moje delo v glavnem v tem, da sem vzdrževala stike z Rusijo. V letih 1905—1907 sem bila tajnica osrednjega odbora naše stranke in od 1. 1917 delam na polju ljudske prosveto. Zelo ljubim to delo in se mi zdi zelo važno. Ce hočemo izpeljati oktobersko revolucijo do konca, si morajo pridobiti delnvci znanja in tudi kmetje so morajo učiti, da morejo zavestno slediti delavskemu razredu. Moje delo na polju ljudske izobrazbo je tesno zvezano s strankinim propagandnim in agitatorskim delom. Dodeljena mi je bila velika sreča, da sem gledala, kako je rastla sila in moč delavskega razreda in bila sem priča največje revolucije na svetu. Dano mi je bilo, da sem videla kali novega, socialističnega svetovnega roda, da sem videla, kako se preobraža življenje pri najglobljih korenikah. Vedno sem obžalovala, da nimam otrok; sedaj ne obžalujem več. Sedaj jih daj ne obžalujem več. Sedaj jih imam mnogo: mlade komuniste in mlade pijonirje, komunistični naraščaj — mladinska organizacija v Rusiji, ki šteje že čez milijon članov, ki hodijo od vasi do vasi, šotorijo na prostem, pomagajo kmetom pri delu in v nesreči in se pripravljajo, da prevzamejo — ko dorastejo — mesta borcev komunistične idejo. Vsi so leninovci, hočejo biti leninovci, Tudi ta povest mojega življenja je spisana na željo mladih pijonirjev. In Vam, mnji ljubi, dragi otroci, naj bo tudi poklonjena 1 (Konec).