Postne flSSSM / K Sf / Spisal po premišljevanji terpljenja SA od Sle in po druzih izvirkih 4) 6 H & K © duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visokočastitljiviga Ljubljanskiga Skofijstva. Natisnil Jožef Blaznik. Sad in prid premišljevanja Jezusovima terpljenja. Mislil sim namreč, de mi ne gre kaj druziga rediti med rami, kakor Jezusa Kristusa, in Njega Križaniga. — 1. Kor. 2, 2. Sv Frančišk Serafinski, ta preblaga duša, ki si je bil odmenil, Bogu z dušo in s telesam prav do cistiga in popolnama se darovati, je odperl mašne bukve, de bi našel v njih nagib sv. Duha, ktero sv. opravilo bi bilo Bogu nar dopadljivši, njemu samimu pa k zveličanju nar bolj pripomožno, in sklenil je bil, se tiste pobožnosti z vso gorečnostjo lotiti, ktero mu bo previdnost Božja na¬ znanila. In glej! perve besede, ki so se mu naletele, so bile: ,,Passio Domini nostri Jesu Christi — terpljenje našiga Gospoda Jezusa Kristusa 44 . Zapre bukve, jih spet odpre in bere: ,,Passio Domini nostri Jesu Christi . 44 Zapre in odpre jih še v tretjič, in vnovič bere: ,,Passio Domini nostri Jesu Christi 44 . Frančišk iz tega sprevidi, de premišljevanje terpljenja našiga Gospoda Jezusa Kri¬ stusa je Bogu silno dopadljivo in njegovi duši silno zve¬ ličavno, in od tistihmal si je prav na moč prizadeval, svojiga terpečiga in umirajočiga Zveličarja premišljevati, in je s temi svetimi vajami veliko popolnamost dosegel. Tudi jest sim sem ter tje mislil, iskal in prevdarjal, kaj bi bilo za ta postni čas meni in mojim keršanskim poslušavcam nar bolj primerno, Bogu nar ljubši in nam nar bolj zveličavno; pa nobena reč se mi ni kotla tako prileči, kakor: „Passio Domini nostri Jesu Christi — terpljenje našiga Gospoda Jezusa Kristusa 44 ; torej sim sklenil, Vam, preljubi, kolikor bom nar boljši premogel, 4 od terpljenja Zveličarjeviga govoriti skoz ta post , pa tudi ne opustiti, ga na naše življenje obračati , ker le tako bo Bogu dopadljivo in nam zveličavno. O ko bi Vi vediii, verni poslušavci, kolik zaklad je v tem premišljevanji, kolik neizmerin dobiček za vaše duše, kolik neusušljiv studenec za vaš serčni pokoj: bi me pač z veliko gorečnostjo spremljevali ta štirdeset- danski post, in precej danes, ko bom vam nar pred ne¬ koliko povedal od sadu in prida , ki ga obrodi pre¬ mišljevanje Kristusoviga terpljenja , in prihodnjič, ko vas bom kar naravnost na Oljsko goro in dalje po potu Gospodoviga terpljenja peljal. Vem pa prav dobro, de iz tega truda tudi le eniga samiga zernca sadu ne bo, in de se nam bo vse zidanje zveličanja poderlo, ako Bog ne bo svojiga blagoslova dal, ako Gospod ne bo hiše našiga zveličanja zidal: torej zročim vse svoje prizadevanje in besede tebi, o sv. l)ub, nebeška luč! Tudi nočem od vsiga truda nikakiga čisla za-se, ampak vse le za samiga Boga in duš zveličanje; in ravno zavoljo tega nočem začeti v svojim, ampak v Jezusovim nar svetejšim Imenu s pomočjo Njegove neomadežane Matere Marije Device. I. 1. V zgodovini, piše sv. Alfons Ligvorjan, se pri¬ poveduje dogodba tolike prečudne ljubezni, de bodo vse stoletja nad njo stermele. Mogočin kralj in vladar nad mnogimi kraljestvi je imel ediniga sina tolikanj prelepe podobe, tako neomadežane nedolžnosti, tako prijetne lju¬ beznivosti, de je bil zgoli sama čista ljubezen in veselje svojiga očeta, in ga je oče ljubil kakor samiga sebe. Ta kraljevič pa je imel prav posebno ljubezen in nagnjenje do eniga svojih sužnjev, in ko je bil ta suženj zavolj neke zoper kralja očeta storjene velike pregrehe v smert obsojen, je sin kraljevimu očetu sam sebe in svoje živ¬ ljenje ponudil za tega sužnja. Kralj, goreč za sveto pravico, sprejme ponudbo svojiga sina in ga k smerti obsodi, de hudodelnik zasluženi kazni odide. Vse to se je dopolnilo; kraljevi sin je umeri, suženj je bil otet. Ta dogodba, kakoršna se nikoli več na svetu ne bo dogodila, in se razun nje tudi nikoli enaka dogodila ni, je popisana 5 v bukvah sv. evangelija, kjer se bere, de edinorojeni Sin Božji, vesoljni Gospod, ko je bila zavolj greha nad člo¬ veka sodba izrečena, je človeško meso nase vzel, ter je s svojo smertjo plačal, kar je bil človek zadolžil. v Bil je darovan , ker je sam liotel“. (Iz. 53, 7). In nebeški Oče, zadostiti sveti pravici, ki vekomaj ne more odjenjati, je sprejel ponudbo svojiga Sina: ,, Svojima lastnima Sinu ni zanesel , temuč Ga je dal za nas vse u (v smert.j (Rim. 8, 32). Kaj ti misliš, keršansko serce, od te ljubezni večniga Očeta, in ne manj od ljubezni večniga Sina? Ali bo tvoja duša merzla ostala, ko to prečudno ljubezen premišljuješ? Si li upaš toliko ljubezen in dobroto žaliti, in ji z grehi nasproti delati, kljubovati? 2. Sv. Avguštin, to premišljevaje pred podobo vsiga ranjeniga Zveličarja na križu, se je ves od ljubezni do Njega vnel in je molil: Zapiši , moj preljubi Zveličar! svoje rane v moje serce , de bom tvoje bolečine in tvojo ljubezen vselej v njem bral; ker , ako imam pred očmi veliko bolečino , ki si jo Ti za me terpel , o moj Bog! bom zadovoljno prenašal vse težave , ki se mi kdej primerijo; in ko bom Tvojo ljubezen pre¬ mišljeval , ki si mi jo na križu s kazal , ne bom mogel ničesar ljubiti razun Tebe. u In zares, preljubi, odkod so pač svetniki serčnost in moč zajemali, ko so toliko britkost, preganjanja in samo smert terpeli, — odkod drugod, če ne iz terpljenja Jezusoviga? Sv. Jožefa iz Leonise so hotli zvezati, ker mu je mogel zdravnik silno bolečo rano rezati; on pa je vzel britko martro v roke in je rekel: „Cimu vervice in vezi ? Fajte , tukaj so moje vezi; le-ta iz ljubezni do mene na križ pribiti Zveličar me veže s svojimi bolečinami , de iz ljubezni do Njega vse muke poterpežljivo prenašam . u In zares je to britko in hudo boleče opravilo terpel brez nar manjši pritožbe, ker je imel oči vperte v Jezusa, ki je ob¬ molknil kakor jagnje pred njim , ki ga striže, in ni odperl svojih ust (Iz. 53, 7). Ali tedaj spoznate, v kolik prid nam je terpljenje Gospodovo, ako ga imamo v sercu in pred očmi? Se boš li prederznii kterikrat tožiti, de po krivici terpiš , videč Jezusa, ki je bil razbit zavolj naših grehov , 6 (Iz. 53, 5}? Si boš Ii upal zoper pokoršino do vikših ali staršev pregrešiti se, videč Jezusa, ki je bil pokoren do smerti (Fil. 2)? Ne boš li zaničevanja , opravljanja , preziranja , čmernosti od svojiga bližnjiga v Božjo voljo vdan prenašal, videč Jezusa, kako so Ga imeli za hu- dodelnika in nespametniga, kako so Ga zapljevali in v obličje bili? Boš mar roke k nečisti ljubezni stegoval , Jezusa pa zapustil, ki je tebe tako ljubil, de je zate umeri? Boš li sploh tako ostudin in prederzin, de bi greh ljubil , ko vidiš, kaj Sin Božji terpi zavoljo njega? 3. Terpljenje Jezusovo v keršanskim sercu prav močno budi in vnema sveto ljubezen , brez ktere ne more noben človek večniga življenja doseči, samo de se svoje pameti prav zave. Pobožin pušavnik je Boga prosil, naj mu razodene, kaj naj počne, de Ga bo popolnama ljubil? Bog pa mu je razodel, de je ni boljši vaje, k popolnamosti priti, kakor večkratno premišljevanje Jezusoviga terpljenja in smerti. — Verjemite torej, kristjanje, de tista merzla mlačnost, tista silna posvetnost, tista kervavih solz vredna zatopljenost v pregrehe ima svoj izvir iz tega, ker terp¬ ljenje Jezusovo pozabimo, ker smo do tega britkiga in vse ljubezni polniga terpljenja slepi in gluhi. Ni — ni mogoče tako živeti, ako bi Jezusa v sercih imeli. Po vsih cerkvah, po vsih turnih, po vsih hišah, po vsili potih in cestah so britke martre: le samo v naših sercih se preveč pogrešajo; po vsih molitvenih bukvah so križi za- znamnjani: le samo v duši križa ni. Torej po pravici toži častiti O. Baltazar Alvarez, de začetek vsiga hudiga med kristjani je nepoznanje zakladov, ki jih imamo v Kristusu. Ta pobožni mož je naj rajši Kristusovo terp¬ ljenje premišljeval, ter zlasti na tri reči pazil: a) na Njegovo nar veči uboznost , b) na sramotno zaniče¬ vanje , in c) na prehude bolečine. Opominjal je svoje duhovne otroke k vednimu premišljevanju Kristusoviga terpljenja, in rekel je, naj nikar nikoli ne menijo, de so kaj veliciga storili, dokler niso tega dosegli, de bo Jezus Križani vselej v njih sercu in v njih misli. 4. Kdor na dalje želi, de se mu bo po smerti prav godilo, mora v dobrim, v čednostih vsaki dan rasti. 7 Na njivi, kjer se žito vsaki dan lepši ne kaže, bo slaba žetev; na travniku, kjer trava v zemljo leze, bo slaba košnja; na vertu, kjer ob nar boljši rasti vse prek sadje červovi, bo slaba trešnja: pri duši pa, ki v čednostih ne raste, bo žalostna žetev ob dnevu pravične sodbe. Kdor koli pa želi od čednosti do čednosti, od milosti do milosti vedno više in dalje priti, naj si po nauku sv. Bonaven¬ tura vsaki dan terpljenje Gospodovo k sercu jemlje. Za¬ kaj nobeno opravilo , on pristavlja, ni tako dobro , dušo vse skozi posvečevati , kakor premišljevanje terpljenja Jezusa Kristusa. Na to terpljenje se ne more misliti , pravi sv. Alfons, de bi človek ne bil ob enim k lju¬ bezni Božji vnet: ker „ljubezen Kristusova nas pri¬ ganja^ ali sili , pravi sv. apostelj Pavel (2. Kor. 5, 14). Torej jih malo Jezusa ljubi , sklepa sv. Alfons, ker jih je le malo, ki si terpljenje k sercu vzamejo , ki ga je za ljudi prestal. Kdor pa pogosto na-nj misli, ne more živeti, de bi Jezusa ne ljubil. Od tod tedaj vi¬ dimo, zakaj je toliko nehvaležnih sere , toliko ostudnih pregreh , pa tako malo ljubezni: ker ni živiga spomina na Jezusovo terpljenje. Ker veliki služabnik Božji, brat Bernard iz Karbona, iz kapucinarskiga reda, ni znal brati, so ga njegovi duhovni bratje hotli učiti; on pa gre po¬ prej k bridkomartri, se za to reč posvetovat. Tode Jezus mu je s križa rekel: „(3imu bukve? čimu branje? Glej, jest sim tvoje bukve, v kterih zamoreš vsak čas ljubezen brati, ki sim jo imel do tebe u . Ravno te misli je bil sv. Bonaventura in drugi. Pobožni Janez iz Alverine, Jakop Tuderčan, sv. Frančišk Asiški in drugi so britke solze točili, ko so vidili križaniga Jezusa podobo, ali ko so Njegovo terp¬ ljenje premišljevali, in ravno sv. Frančišk Asiški je bil s takim premišljevanjem postal velik serafin ljubezni Božje. 5. Ker smo pa tega popolnaina prepričani, kar sim vam ravno dokazoval, torej vam priporočim to-le malo nalogo: Do danes teden vsaki dan prosimo Mater Božjo s tremi češenainarijami, naj bi nam od svojiga prelju- biga Sina gnado zadobila, de bi tudi nam bilo pripušeno s premišljevanjem Jezusoviga terpljenja stopiti v tisto ognjeno peč ljubezni Božje , v kteri se greje toliko lju- 8 bijočih duš, de naj bi se v nji požgale in pomorile tiste kužljive posvetne nagnjenja, ki nas od nar slajši lju¬ bezni Božje odvračujejo, in de bi bili tiste sreče deležni, vsaki čas goreti in še le bolj se vnemati v tistih blazih plemenih, ki dušo na tem svetu srečno, na unim pa zve¬ ličano store. II. Pi •av dobro se mi zdi, de ravno današnji dan * **) ) obhaja sv. mati katoliška Cerkev god svetnika, nad kterim se je očitno pokazalo, kako dobro za dušo in telo je, Kristusovo terpljenje premišljevati. Ta svetnik je sv. Porfirij , žlahtin Grek in posebno učen v sv. pismu, in je že čez 15 sto let, kar je dosegel krono svojiga življenja. Bil je on drugač brihtne glave za svoj pravi prid, kot je nar veči del naših mladih ljudi 5 drugač boječ in občutljiv za svojo dušno lepoto in nedolžnost, kakor pa marsiktere hčere, ktere vse prerade pozabijo, kako nevarne za nedolžnost so drušine, zlasti z drugim spolam; ktere ne poznajo prežlahtne cvetlice, ki se ji pravi: „ne-dotakni-se-me!“ S 25. letam, v skerbi za svojo večno srečo, v strahu zavolj predraziga zaklada gnade Božje, se poda v pušavo Škete, kjer je ob tistim času živelo veliko pušavnikov. Ljubezen do Jezusoviga terpljenja pa mu tudi ondi ni pokoja dala in ga je le dalje gnala, torej popotva čez pet let ondotniga spokor- niga in svetiga življenja v sveto mesto Jeruzalem, obiše tamkej svete kraje, po kterih je nekdaj Zveličar hodil in terpel, in ko svojo pobožnost opravi, si odloči svoje pre¬ bivanje v neki duplini ob reki Jordanu. Ker je pa hudo bolehal, je mogel čez pet let duplino zapustiti in se v Jeruzalem verniti. Tamkej se snide z nekim bogoljubnim Gospodovim služabnikam Markam, kteri je do Porfirija toliko spoštovanje zadobil, de ga ni več hotel zapustiti, temuč ga je ponižno prosil, de naj sme njegov učenec biti. Svetnik mu privoli in naloži iti v njegovo domačijo, poprodat njegovo premoženje. Marka popotva dolgo pot, poproda vse Porfirjevo *) Si secns, sermo aliter vertitur. **) Ott. Leg. 26. sveč. 9 premoženje, in prinese mu čez tri mesce 4500 zlatov. Ves ta denar svetnik brez kaciga prideržka med uboge razdeli. V tem pa, ko je bil učenec na potu, se je bilo s sv. Porfirijem nekaj čudniga dogodilo. Zadobil je bil namreč popolnama zdravje in čversto telesno moč. Kako se je bilo to dogodilo? Sam pripoveduje in pravi: ,,Ko sim pred 40 dnevi terpel nar hujši bolečine, sim se plazil na goro Kalvarijo, tamkej sim bil od slabosti napaden in sim tole prikazen vidil. Zdelo se mi je, de vidim Zveli¬ čarja na križ pribitiga in dobriga razbojnika zraven Njega na drugim križu. Tedej rečem Jezusu: ,,„6? ospod, spotmii se mene v svojim kraljestvu / u “ Gospod reče dobrimu razbojniku, mi v pomoč priti, in precej stopi s križa, me vzdigne z zemlje in reče, de naj grem k Zve¬ ličarju. Ko sim k Njemu prišel, je stopil s križa in mi je rekel: ,, Vzemi ta les in ohrani ga! Sim poslušal , zadel križ na rame in ga nektere stopinje nesel. Tisti trenutek sim prišel k zavednosti , in od tistiga časa je ni več sledi moje poprešnje bolezni nad mano. u Glejte velik sad premišljevanja Jezusoviga terpljenja in ljubezni do Njega! Nosi tedaj, kristjan, tudi ti križ Jezusov, varuj se greha zavolj njega, zakaj v križu Kri¬ stusovim je zdravje telesno, pa tudi dušno zdravje , — v njem je otenje. Tamkej na lesu, kjer je On sam živ¬ ljenje dal, je storil, de drugim življenje iz njega teče. (TPorfirjeviga učenca Marka je ta pripoved tolikanj ginila, de je sklenil, Porfirija, tega svetiga moža, nikoli več ne zapustiti. Nista pa imela ne eden ne drugi s čim živeti; torej se je Porfirij učil šotore delati, Marka pa je bukve prepisoval in si je več pridobil kot je potreboval, torej je hotel obilnost deliti s svojim svetim učenikam; tode Porfirij mu je odgovoril: „kdor ne dela, naj tudi ne je“, in ponudbe ni sprejel.) Ta veliki ljubivec Jezusoviga križa pa ni mogel na skrivnim ostati. Jeruzalemski škof sliši od njegove sve¬ tosti, ga pokliče in — ali Porfirij hoče ali noče — mašnika ga posveti, ter nič ni pomagalo braniti se. Zdaj pa še le je goreči Porfirij prišel, kamor si je nar bolj želel, to je, do Jezusoviga križa , ker 1. 393 ga je bil jeru¬ zalemski škof postavil varha Jezusoviga križa , kteri je 10 bil takrat v Jenizalemu. Kako srečniga se šteje, kdor dobi zdaj iz Rima le majhno svetinjico z drobcam od sve- tiga križa: ta svetnik pa je bil varh vsiga Jezusoviga križa. Veči gnade pa ko je ta svetnik dobival, bolj po¬ nižno, ojstro in sveto je živel. Njegovo življenje je bilo vedin post , ker jedel je le malo černiga kruha z ne- kterimi zelmi zmešaniga, razun ob nedeljah, ki si je pri— vošil tudi olja in sira, in še le po solnčnim zahodu je svoje kosilo vžil. Učimo se tukaj od tega križonosca prav postiti se , de se ne bo treba spovedovati in pokoriti zavolj prelomljenja posta, ko bi te lahke postne zapovedi ne spolnovali, kakor sv. katoliška Cerkev dandanašnji zapoveduje; naj nam nikar še ta greh vesti ne obtežuje, ko je že druzih toliko, de se je, ne mara, njih velikimu številu zmed vas pogubljenja bati. Poglejmo pa, kakošne gnade je Bog še dalje skazal možu, ki je od mladih nog Jezusovo terpljenje tolikanj ljubil in rad premišljeval. Neko noč se mu Gospod razodene in mu reče: a j nazaj križev zaklad , ki ti je bil zaupan; dal ti bom ne¬ vesto , ki je sicer ubožna in na videz zaničljiva , ki je pa zavoljo čednosti in pobožnosti priporočevanja vredna. Leto ti zalisaj , zakaj ona je moja sestra .“ Menil pa je Gospod s to nevesto škofovsko čast v mestu Gazi, kjer je bil ravno poprej škof umeri. Poklical ga je bil na ta sedež Janez, cezarejski vikši škof, in Por- firij se ni branil, ker mu je bil Bog poprej svojo voljo razodel. Tode ljubivec Jezusoviga križa je bil precej v začetku zadel v ternje. Mesto Gaza je bilo namreč takrat še večidel nejeversko, in nejeverniki so se škofove svetosti bali. Bila je ob prihodu noviga škofa velika suša in nejeverniki so to stisko njegovimu prihodu pripisovali, ter sedem dni molili in darovali v tempeljnu nekiga malika, ki so ga gospoda dežja imenovali, de bi jim dežja dal. Tode zastonj. Sv. mati katoliška Cerkev pa z molitevjo in poštam nar lože j milost od Boga sprosi , torej je sv. Porfirij svojim vernim post napovedal in sam celo prihodnjo noč premolil; drugi dan pa je šel s svojo čedico, z 280 verniki, s procesijo v cerkev sv. Timoteja zunaj mesta dežja prosit. Ali ko se procesija verne, so bili neverniki mestne vrata pred njimi zaperli, Tode Por- il fi rij in njegovi verniki niso serčnosti zgubili; veržejo se na kolena, molijo, — in glej! uslišana je bila njih mo¬ litev. Neutegama se zoblači in pohleven dež obilno gre. Lejte, koliko premore post , molitev in zaupanje v Boga. Ne bojte se tedaj posta in sklepajte ga z molitevjo in pokoro , de bo Bog tudi vaše prošnje uslišal. Neverniki, ta čudež vidivši, odpro nanaglama mestne vrata, dajejo križanimu Jezusu pričevanje, ter kličejo: „ Kristus je premagalOn sam je Bog /“ Sklenejo se tudi oni s procesijo, gredo ž njo v cerkev in njih 176 prosi svetiga kersta, kteriga so tudi prejeli po potrebnim keršanskim nauku. Še tisto leto se jih je bilo 105 spreobernilo in verh tega neka cela družina po čudežu, ki ga je bil sv. Porfirij nad njih hišno materjo v njenih velikih te¬ žavah storil. Kmalo so bili na povelje cesarja Teodozija požgani vsi neverski tempeljni; nar imenitniši je več dni gorel, in zala cerkev je bila na prizadevanje sv. Porfirija na njegovim mestu zidana. Število nevernikov se je močno zmanjševalo, in srečno in mirno je vladal veliki prijatel Jezusoviga terpljenja sv. Porfirij, do leta 340, ko je zveličano svoje dneve sklenil. Njegov učenec Marka je vedno pri njem bil; on je tudi njegovo življenje popisal in sklene z naslednjimi besedami: „0n je zdaj v veselim raju in prosi za nas s svetniki, kterih molitve Božje usmi¬ ljenje na nas vabijo.“ Bog daj, de bi ga vabile tudi na nas, ki smo tukaj zbrani, de bi mogli pričeti 40danski post vredno obhajati in dokončati. Sv. Porfirij je bil postavljen varh Jezusoviga križa, to je bilo pač lepo in imenitno opravilo. Ravno zato pa tudi jest Vam danes ravno to opravilo zročim in Vas postavim varhe Jezusoviga križa in samiga Jezusa na križu. Varujte Njegovo presveto glavo , de je ne kronate s ternjem svojih jeznih, lakomnih, nevošljivih in nečistih misel. Varujte njegov presveti obraz , de Ga pljunki vašiga opravljanja, obrekovanja in preklinovanja ne one¬ snažijo. Varujte Njegove presvete roke, de jih žeblji vaših krivic ali nespodobniga dotikanja in nečistiga djanja vnovič ne prebodejo. Varujte Njegove presvete in ne¬ dolžne noge , de jih vaše grešne pota ne ranijo. Varujte Njegovo presveto desno stran , de je vaša terdoba in 12 merzlota do svetih zakramentov ter vaša nehvaležnost za Božje dobrote na novo ne presune. Postavite si ta križ v svoje serce, de ga več ne zgubite in se od njega do sinerti nikoli več ne ločite. Terpljenje Jezusovo nam vsim bodi moč, de nas brani 5 Njegove rane naj bodo naša jed in pijača, de se nad njimi nasitujemo in razve¬ seljujemo; Njegova kri nam bodi zbrisanje vsih naših grehov; Njegova smert nam bodi naše večno življenje. Amen. ®np iel©!j@ ? psft* Jezus na Oljski gori. Moja duša je žalostna do smerti. Mat. 26, 38. tisti zveličavni noči pred svojim terpljenjem je Jezus svojini kakor ovčice okrog sebe zbranim učencam rekel: serca sim želel to velikonočno jagnje jesti z vami , prejden terpim u (Luk. 22.). Ali kej čutite, preljubi, kolika ljubezen je v tih besedah? Kako serčno želi oče s svojimi otročiči se zbrati in ž njimi se pogostovati in posloviti, prejden se od njih loči! S koliko priserčnostjo se človek spomni tistiga prijetniga časa, ko je bil še poslednjikrat pri mizi s svojim očetam in materjo in z enim ali več brati ali prijatli, ki so zdaj že v večnosti! Ko torej sv. Lavrencij Justinijan te Jezusove besede pre¬ mišljuje, pravi de so vse te besede — besede zgoli same ljubezni. Serčno serčno sim želel , kolika priserč- nost, kolika ljubezen je v tih besedah, kakor de bi naš preljubi Zveličar hotel reči: Veste, ljudje! vi ste moji, vi ste mi od vekomaj pri sercu in na sercu, kakor je materi na sercu njeno dete; jest vas želim rešiti, oteti, srečne storiti; torej sim po nocojšni noči zdihoval vse žive dni, nisim je mogel že dočakati, ker ona je začetek mojiga terpljenja, pa s tem tudi vašiga odrešenja: po- 13 kazati vam hočem, de vas ljubim, de ste mi bolj pri sercu kot moje lastno življenje, kteriga rad dam, de popravim, kar ste zagrešili vi, kar sta zadolžila vaš pervi oče in vaša perva mati. Serčno priserčno je želel Jezus z aposteljni veliko¬ nočno jagnje jesti, zadnjo večerjo obhajati; tukaj namreč je pomoček dobil, vedno neločen pri njih ostati, ktere je ljubil in jih ljubi, in kteri Njega ljubijo. On je v sv. Rešnjim Telesu izlil vse bogastva svoje ljubezni do nas, kakor pravi sv. tridentinsko zbirališe, in potem ko je to storil, je šel pa na Oljsko goro začet za tiste terpeti, ktere je ljubil. O kristjanje! če je kteri med vami, kteri Jezusa za Njegovo toliko ljubezen ljubi, naj gre za menoj, Ga bomo spremili na Oljsko goro in gledali , kaj se tam godi. Prejden pa/dalje gremo, nekoliko poterpite! I. P! ■osim vas, preljubi, odtergajte zdaj-le svoje serce nekoliko od druzih reči, in obernite se v duhu k ljubimu Jezusu na Oljsko goro — na vert Getzemani. Tamkej bote vidili, kaj ljubezen dela. Vidite ga tamkej, kako svojim preljubim aposteljnam priporoča, de naj molijo, ter ne padejo v skušnjavo (ko je namreč človek v kacih hudih britkostih, rade še druge skušnjave pridejo); kako se loči od njih s samo tremi nar zaupljivšimi aposteljni, zakaj kdor je žalostin, ni rad v veči družbi; kako začno nad Njega britkosti prihajati, de vžaljen, otožin, pre¬ strašen, v nar globokejših težavah zdiha: „Moja duša je žalostna do smerti /“ — se še od unih treh aposteljnov odloči in le pri samim živim Bogu, po človeški natori žalujoč, pomoči iše, in moli: „0čn/ ako je mogoče , od¬ vzemi mi kelih terpljenja. u Celo uro je bil v nar sil— niši serčni bolečini. ,,Ali niste mogli eno uro z menoj čuti? u In ko nato aposteljne spijoče najde, gre še bolj užaljen, se verže na obraz in moli še priserčniši: „0čn, ljubi Oče! ako je mogoče , odverni od mene grenko terpljenje; vender ne kakor jest , ampak kakor Ti hočeš , naj se zgodil — Ali ni ga bilo takrat na zemlji serca, de bi se bilo Zveličarju milo skazalo ali Ga po- 14 tolažilo. Njegovi prijatli — aposteljni so dremotni po- spali. Pa tudi nebeški Oče Ga je bil zapustil, ker je naše grehe na Njega naložene vidik Jezusa do čistiga zapušeniga pa sinertne težave obidejo, popusti aposteljne, in bolečine Njegoviga serca so se tako narasle in zgo¬ stile, de se je vsa Njegova znotrajna natora vzdignila, kervav pot prebije Njegov presveti život in v kapljali na zemljo teče. Molil je pa še le priserčniši: „0č