STOJAN ŠPEGEL Če ne ve, ve, če ve, ne ve Če ne ve, ve, če ve, ne ve 1. del Če ne ve, ve, če ve, ne ve Najprej je bil naveden tvoj glas. Kako gladki jeziki brišejo z njega sledi minevanja. Kako tišino požira prastara glasilka. Popivna dokončno obliko. Ovni butajo v melodije notranjosti cevovoda, drobijo rjo s pragov pajčevine. Potniki, ki pihajo v oglje, so kot orjaki, ki se nikoli ne obrnejo med hojo. Svetlobne niti ovijajo gležnje. Tisti, ki se predolgo jezi, zgubi vlažno oko. Vrh stolpa objema notranjo konstrukcijo. Sidrišče s stopljenim ponosom tiktaka. Ta stroj zopet vstane. Če ne ve, ve, če ve, ne ve. Spontano brisanje robov Curek besed dihne in nasloni glavo na veliko gubo na nebu. Predahne. Zatem nočne ustnice izpuhnejo svetlečo paro, pisknejo in poližejo gube na robu. Vrtoglavo brleče luči niso utripajoči kažipot, vibrira le njihova prtljaga. Curek dihne in zmehča otrdela krila, nenapovedano spreminja smer v križiščih. Izpušni lonec žari. Poznali smo pot prežganih črk kot zemeljsko spokojnost v vzvratnem ogledalu. Akrobatom, ki plezajo iz fug, smo dali prizorišče. Kantata padanja v ne-čas Industrijska juha, ti si v odhajanju. Si padla perut. Zacementirana v dolgočasje padaš in se zatikaš v padanje. V odmeve zarjavelega gobca. Spomniš se samo rojstva in izgube nedolžnosti. Izlivajoča emulzija nahrani mladiča, ki na trenutek obstane. Z zavihanimi hlačami stoji ob izviru. Gol pada v vonj lastne sence. Nič ni tako, kot je videti. Svinčeni premaz Ploščice iz ognja, keramična tema, svinčeni premaz ostaja. Bik v prozorni pokrajini preklinja, ker ga slepi tišina v odsevu. Vre podloga, trepalnice razparajo vrata. Ne beseda, večer usahne. Veter nespečnost in struno popivna, naredi povrhnjico belo. Črne številčnice ne pojejo. Kričijo v medprostoru. Industrijska suita Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov. V nanodelcih si suh kot sekanci, njihovo srce je kot velik posel. Z naslovom pobereš vse, ki so padli. Hrup-zvok v sebi drži neskončno presenečenj. Bolj ko mu postajamo podobni, bolj so čevlji varilca časa mehki. Tako polniš v podplate klonirane bliske in grom zaviješ v šuhfeco. Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla. Za ostalo sprejemamo ponudbe. Izpljunjeno jedro Semena, semena, semena. Kisik, kisik, voda, voda, moč. Nova kri, nobel kri, vedno nova kri. Zgolj z zakrivljeno mislijo se dvigne intima, izdolbena z ustnicami polnim črnega in belega, sivega in bolj sivega. Zvezde so si usojene s prihodnostjo. Zaznamovana pred ogledalom, s prepletenimi mehanizmi, tihota ugasnjenega spomina vlači poljube iz žarometov noči. Hladi lavo. Bila je spočeta v velikih serijah in ni le navidezna. Siv plevel je nepomemben. Delavnica zveličanja v noči bliskov V tkivo črnih ladij je bilo darovano za mehkobo konca. Ni konec teže, ko se topi ostrina zobnikov. Na hrbtih šepetajo imena, ki bodo zvarjena. Kako tukaj zemlja ne prezebe, ko mu stisne pest prava tišina. Zvok na poti do postaje, kot pajek v bobniču, ki nič ne vpraša, meša v vrtincih, dviga in končuje novice o svetlobi, uri prazni stopinje. Ravnotežje zgane nasmeh, ko dvigne sidro z ulic, krik zakrči nebesne lestve in tretje oko prerokuje s čelnih gub. Ledenik z ustnic poliže razluščen privid, v globoko brezčasnost hrope kukavičje jajce. Prsti se spuščajo ob njegovi drži, pozabijo na mrmranje spuščene zavese. Nadzornik mazivu nadene novo ime, opilkom pripenja vitke kosti, nosnice so kot kompresorska črpalka. Iz jeklenih čekanov se skoti ubijalka. Zdaj je nikoli. Kar se je zgodilo vam, se bo vsem nam. Prehajanja Bela stopala se lepijo na parni zvonik. Iz nje toplina dvigne jadrilico, posuši oblak, prežene sneg. Navlaži prste v rokavici. Perut v zvenenju in omotici zamrzne šepet. Šepetalec, ki hoče med predstavo popraviti zgodbo, moči tla, dviguje lopute. Izlije se kot plavut v valu, kot zbiralec svetlobe v mestu senc. V odsev odvržene besede obležijo v samotnem kanjonu, vetrovi ne rjavijo. Komu je molk hčer spomina, koga začara in komu vzame podzemni izvir. Nič se ne mudi, to je ključ za dolgo življenje. Dolg je dan, ki ga igra igralec o človeški duši, globok je dih, ki se ga dotakne igralčeva praznina. Sanjač na begu pove zgodbo prekaljenemu uglaševalcu ognjev. Kjer so opilki, metulja ni Minljivost lebdi v rojstni hiši, kot neslana lupina. Iz črnega narastka niso izvlečene številčnice, prah s kapuc. Iz mešalca talentov se izvijajo čipi, dim v ključku. Obstaja ena in druga stran, brez pravega vzroka. V beli srajci so objete vrednote črnega prahu. Lotosov cvet šepeta številčnici ure. Odstrani kazalce. Kresnici v sidrišču Vodni drsalec brezšumno divja po površini noči. Vrtilni moment v zadnji prestavi lomi pajčevino s smernikov. Motor prede in počasi riba sledove. Energija, nakopičena v vztrajniku, v trenutku osvetli nevidne poti. Valjast odmev zavibrira kovinski skelet. Členki šklepetajo in spontan nasmeh je na tebi najlepša krivulja. Sidro se potopi v mehko ležišče. Drug drugega držita v sidrišču. Srebrna preproga na dvorišču Ko eden dvom zamenjaš za drugega, si najbolj oddaljena točka od dvoma. Edina dobra stvar prihajajočih obredov je hrana za sanjske mline. Pogled v ogledalo. Odsotnost odmeva. Sedem let sreče za sedem let ponarejenih podob. V brodolomu bolečine, dragocena zarja, izbriše vse kar je lažno. Sanje ne zahtevajo vračila, obljube sanjam ne vračajo začetka. Srebrna preproga, kot spomin, je položena pod krošnje, na travnik hiše, v modrino verzov, ki jih šepetajo bilke. Obešajo jih na vrvi vrvohodca: so kot partiture. Vznemirjajo ptice. Nabrana semena padajo v pepel in v prstanih se lesketajo naši genski zapisi. Odmik obzorja razširi zenice, v njih ni senc in kontur. Barva v svetlobi zaobjame vse. Tudi tisto, v kar ne verjameš. Svilnata zora zeleni spomine Deževna kaplja, valovanju se upira. Naši prejšnji darovi niso bili sprejeti. Gugalnica bivanja času pravi, vse je potrebno začeti od začetka. Kdor zapušča jutro, ko se v njegovih krempljih še celijo mravljišča, ko se zvoki še odbijajo od zrcala, se mu od neba-jezika naguba središče postelje. Svilnata zora vlaži okostja le tistim, ki si upajo vstopiti v ogenj brez senc. Takšen je zmenek s prosojno skulpturo. Oddaljenost od naših strasti čisti podedovani spomin Velik plus, vsadiš ga v svoj rod, v črni trebuh, kot velik mesec. Njegova svetloba znova in znova izgublja nedolžnost. Zjutraj iz spalnice prihaja kot večno ogledalo. Opogumlja večdimenzionalno bitje, ovohava tišino in čaka. Ni mogoče uganiti, ali bo ravnodušen do poslednjih dejanj, ko bomo znova iskali zabrisano šifro na odprtem ekranu. Iskrenost in vrednote niso neizčrpne v svojih mejah. Z velikimi očmi in koščenimi prsti V zvočnem vrtincu se spreobrneš v enega izmed nas. Zdaj ko je ne-želja premagala praznino. Malenkosti do popolnosti niso pozabljene. S tvoje desne strani odhajajo sopotniki počasi in grehi matere se razcvetijo v prsih otroka. Na tvoji levi strani ni več pomembno, kar se v očeh vidi. Časopihalec zre v mirujoči ogenj. Grizlja večerno lubje, briše prah s platnic vseh neodprtih knjig. Odpira okno in molče posluša psa, ki laja od dolgočasja. Ob izviru Resničnost v nas presega krotitelja dimenzij, lege in omejitev. V rudnikih odgovorov doji mladost. Zadovolji patos globokega olajšanja, ujetega v letih golote. Marmorni boki so v kontrastu pričevanja in pričakovanja. Ničesar ni, kar bi jo lahko prelomila v težnosti ali lahkotnosti. Kar jo lahko nadomesti v prekletstvu ali blagoslovu, v izginevanju senc in rojevanju kristalov. Kogar je zaznamovala, postaja v svojem delu samo obris. Kot izvir počiva v skrivnosti govorice. Oko prerokuje s čelnih gub Noč plačuje jutru, da obleče okostje. Ob tem večina bitij počaka s prvo besedo. Kako bi živeli brez najmanjšega dokaza in oblike, kot so jo deležne školjke z zlatim rezom. Po hrbtenici mravljinči orkester, vzvišena melodija ti nikoli ne obrne hrbta. Srce telesu zapušča skodelico pogretega mleka, telo zapušča srcu spalno srajco, jato ptic, prepletenost letnic. Steklena platnica, tvoja prozornost je zvesta zvoku konice. Veter na zlati stezi Ogledalo si lasti podobo stopinj na zlati stezi. Kot prispodoba dotika, ki ti hladi srce. Z vsem, kar pobira z mize dotikov. V svetlikanju podzemlja se oži širina drevesnih zvokov. V njem kraljujejo resonance beline. Na njeni površini postaja zgodba senca vetra. Klop na strehi Glasbenik na strehi igra, kot bi premikal tanek kos srebra. Kot bi prestrezal temo, razmikal zvezde. Plamen vibracij preganja dremež in prebuja viseče stopnice. Zvoki se ne ustavljajo, izginjajo in iščejo ponovitve, sedajo na isto klop. Oguljena in bela kot kost se je odrekla letenju. Nima ušes. Sliši le tisto, kar je izmišljeno. Čaka potrpežljivo. Iz mimoidočega posesa vonj, pohoto, pomežik. Zdaj je najdlje in okna so odprta Komorne dimenzije v panoramskem pogledu so v razgledišču, kot gledališka predstava, kot čudenje, čutenje in občutenje. Osvobojene figur. Preprosto, tukaj in zdaj. Prasvet. Drugi svet. Prividni svet. Notranji svet. Resonanca duhovne sinteze in prasile narave je polna mistike. Izslikava dvojnost razgleda in vpogleda. Vibracije suite hrupa in robovi niso kaj dosti prizanesljivi. Dimenzije na robu, med njimi razdalja neba do ogledala. Odloži masko. Kdo si ne želi očiščen dotakniti svetlobe. Ob valobranu so nameščene svilene mreže Bliski uspavajo robove pragov, preko katerih se prevali breztelesna maska. Na zidovih gorijo okna in popotnikovi dnevniki, ožgejo le stvari, ki nas spreminjajo. Zato, da nas ne bi spremenile. V pregoreli sobi ulovljena zadnja riba in mehansko mletje časa sta nenehno na meji izdiha. Beli medvedi bežijo po pobeljenih tračnicah, poznajo vsako križišče. Smerokazi ne pregorijo. Mrežice iz vročega diha zmehčajo brisalec. Robove kosti. Tudi sekira se je stalila. Zamolčana ni enaka drugi zamolčani besedi Pisava v drevesnem listu nam pusti gledati na drugo stran. Skrivna abeceda je njegovo golo telo. Vrvohodec usklajuje korake s koraki gosenice, sprejema impulze preden postane metulj. Senca pod njim je krinka. Bere tišino, zamolčano v ovijanju lista, v govorici drevesa, v govorici gozda. V molku ima gospodarja. Če list spregovori, dobijo skrivnosti ime in kdo ve, kaj bi bilo zatem. Glavnik Opombe ob načrtu brazgotin. Sledi črne čokolade, vlažni robovi krtin. Satenasta površina gibajočega valovanja žge zbirko razdrobljenih besed, nedolžnost v geslu, ki odpira zgodbe iz notranjih pokrajin. V roki držiš glavnik, s katerim si se pozabil počesati. Poln je podatkov, nepotešen. V odrekanju pisanja na kožo, na konico postaviš znamenje. Prsti v mehki valoviti pokrajini si spočijejo dušo. Ptica na veji Zvoki odmevajo pod sledovi stopinj. Vstopajo v plamen ognjišča, ki mu edinole z skupnim vpihom v njegovo žerjavico lahko nudijo potrebno toploto. Poleteti brez cilja, prepustiti se poti, ki se ne bo več ponovila. Kako najlonke obudijo spomine, kako udarjajo pete druga ob drugo, ob teku. Biti v noči brez kril - brez zemeljske težnosti. Začetek Metulji so ustavili peščeno uro. V njihovi senci bedi predrzna igrivost. S tipalko spomladanskih vetrov zajame jutranjo roso, umije in objame novorojenca. Krila src so vsepovsod. Z lahkoto polni meglice z začetki, kadarkoli. Raztaplja poti in konce prišteva v ozračju po nevihti. Vrača se, da premaga to, kar je minilo. Kljun v glineno kožo Ni namera ptic, ki se zbirajo na krošnjah valov jezera, da prosijo za odpuščanje. Kličejo le spomine iz mladosti. V zibelki, s čipkami jutranje zarje, zvoki niti valovijo površino. Če utripu srca, pridušenem zaradi glinenega ovoja, izkazuješ preveč pozornosti, te to naredi neprizanesljivega. Voda postaja grenka. Kriv za spoštovanje do ogledala, v katerem ni tvojega odseva, pestovanje podob brez obžalovanja, je kot bi sebi razlagal v spancu, kar v budnosti ne bi hotel slišati. Običajna kazen je samota. Samo labodka je pristala na tilniku hrepenenja. Sama se približa, da ji lahko gledaš v oči. Ne moreš se je dotakniti, ne da bi zaplaval proti njej. Ne boj se svežine vode, brez številčnic boš poletel in se perja dotikal s srcem. 2. del Letiva Zaspi. Poleti iz nespečnosti. Poleti v klavirskem recitalu, ki beži iz realnosti, iz ponavljanja istih zgodb. Tišina je v temi, v dnevih brez nog in rok. Ko v glavi ni misli, ko angeli s krili udarjajo v stene katedrale. Iščejo izhod v nastalem blodnjaku preteklih želja. Zvonec zazvoni. Prihaja angel, ki razsvetli prostore in odišavi duše. Prihaja, da prespi na naslonjaču, brez sanj. Letiva iz industrijske pokrajine. Zvenijo dotiki pod dimniki Brez spomina, vonja, okusa. Le kot privid. Čeprav so bili dotiki pravi. Nihče ne vidi, slišijo se le zvoki. Mikrofoni se pospravijo v predale. Tišina. Mar kdo sliši. Kdo koga ljubi. Kdo jemlje in kdo daje. Kdo odpira vrata s ključem, ki ga z vsakim srečanjem skriješ. V radovednost, v domišljijo. Slišati je le dihanje. Kdo se poigrava z jezikom, z govorico srca. Dimniki ne sprejemajo tistega, kar jim nočeš dati. Sanje o črnem angelu V temni noči vržen na tla pred silhuete. Oblečen v pulover s trnki, kot pri ljudstvih, ko te sprejmejo med odrasle. Reši se bolečine, občuti krivdo. Pozabi na lastno ime. Morda te prepozna stara pesem, ko si odvržen pred pragove pozabljenja. Silhuete pozabijo, da lahko brišejo le navidezne spomine. Zdaj si z nami in proti nam in odvržen v prostor, ki še diši po grafitnem prahu. Ne govori o kapljicah, ki praznijo spomine. Odkleni vrata, prinesem kavo. Sanjala sem iskre pod podplati, svetlobo iz telesa. Kako so mokra tla pod mojimi stopinjami. Pridi, pozabi, naj si namočim kolena, sprostim tisto, kar si nisem nikoli prej dovolila. Poglej, vzemi škarje, razreži pulover. Počasi. Izvleči enega po enega. Položi jih v zvočne posode. Naj njihovi zvoki zdravijo. To so vedeli, in naj bo, kot da nikoli ni bilo. Avto se ustavi sredi ceste, ženska brska po torbi. Nasproti pripelje velik kombi. Skočim v avto, pritisnem na plinsko nogo. Odbito ogledalo, cvilijo gume. Ko žareče oči prebadajo, ko prijem belih rok žge roke, se prebudi črni angel. Zakaj si jo rešil? Zakaj si jo rešil? Vse se je šele začelo. Telo na čakanju Če je pet minut le pet minut in je minuta le ena ura, če se poročila ponavljajo. Spiješ obe kavi. Otrpneš na stolu kot kameleon, iz telesa se izlijejo vse tekočine, ki mazilijo ta trenutek. Vse se povrne dvakratno, morda trikratno. Vse se zapiše. To čakanje ti podaljšuje starost. Briši spomine, nepomembna sporočila, vse, kar ni v zdajšnjem trenutku, ljubosumnost. Briši vrednostna merila časa. Spoznaj nove kotičke čakanja. Ne igraj se z nepomembnimi mislimi, zdaj je priložnost, da vržeš skozi okno pest iz grla, da ne dovoliš, da ti sezuje čevlje. Zdaj je. Kaj že? Kot bi živel v čarovniji odsevov led svetil, ki ne ugasnejo takrat kot bi želel, mrcvarijo sence na obrazu. Misliš si, da te v njih ne bo nihče spoznal, kajti v tistem trenutki si le silhueta, ki se v naslednjem trenutku zbudi v objemu nočne pijavke. Ni bolj norih dotikov v tišini in vse, kar prihaja za tem. Pijavka se ti prisesa na jetra Pijavka se ti prisesa na jetra, napada tvoje srce. Kaj boš bolj branil kot srce. Vendar šele zatem, ko ti duša prezrači misli iz glave in nastavi utrip v srcu. Zakaj kopni dušni mir, zakaj postajajo oblačila prevelika. Pusti vse, tudi kletvice, še enkrat ti rečem, pusti vse in potem pristaneš pred ogledalom, školjko na kozmetični mizi, parfumi, ki ti dražijo notranjo esenco. Roka se mi zatrese in polijem sok na posteljnino. Vstanem. Kristalna svetloba me sili in pazi, da vse povem tako, da bo ostala za zmeraj čista, da povem tako, da bodo misli zaostajale, da bodo solze vredne moškega. Droben prah s poti Na puloverju droben prah zamenja umetniške barve, otresam ga med vožnjo ob zvokih Sound and vision. Ta me zmeraj spomni, kako gode ugodje v srcu, direktno. Vozim z levo roko, z desno pišem sms, to so vrata v drugo dimenzijo. V pari iz elektrarne lahko vidim mehkobo večera. Če se ne morem več spomniti, kakšna je bila pred tem degradirana pokrajina, če so moje vibracije daleč od vibracij podzemnega sveta, potem sem lebdel nekje drugje. Le črički oponašajo pisk turbine. Tresem droben prah s puloverja kot zvezdni prah, ki se je nabiral na sprehodu ob šumenju industrijskega jezera. Ustavim se. Zajamem sapo. Topotajo pete ob oknih ateljeja Gledaš na uro. Ne, ne gledam več na uro. Pišem, slikam, pojem puding. Čakam, da prineseš coffe to go. Kavo za na pot, da grem na drugačno pot, da se iz enih sanj premaknem v druge, da bežim iz utrujajočega trenutka, ki se zliva iz vsakdana. Prižigam kadilo, da spremenim vonj, ki se nabira že dolga leta. Zamenjam pižamo, da potem ne spim v postelji. Berem o tišini, ki se dogaja med pozabim, odhajam, med krogi, ki jih prej nisem zaključil. Odhajam k nečemu, kar mi ne bo koristilo, ko bom ob tebi. Zdaj je pravi čas za nova plesna polja, za melodije, ki osvežijo, poslušam radio brez izraza, zato da ne moti mojega sveta. Nič, nič. Minut spet ni, glasbe kot da ni. Berem Trobento marsovcev, zopet nič, vstavim zgoščenko Ocean - Klink, sedem na naslonjač za sanjarjenje, vključim vibriranje, avtomatski način spreminjanja tem, vibrirani hrbtenici vse postaja monotono. Topotajo pete ob oknih ateljeja. Maska je resnična Nihče ne ve, le ti veš zakaj. Je to igra trenutka, za katerega nebo misli, da je vredno, da se izgubiš v njem in te vrže očiščenega in še bolj prozornega na ogledalo. Da te najde prostranost neba, da te dež namoči, spira, sveži. Da bi bil čistih misli. Da bi bilo hrepenenje vredno življenja. Da bi življenje napolnilo zadnji dih. Masko mi nadeneš in jaz jo nosim. Takšnega me nihče ne spozna. Vprašaš me, kdo si brez maske. Kakšen si, ko me ni zraven in ko si ob meni. Ob tebi sem oblečen v nebeške tkanine. Ob tebi je maska resnična. Pločevinasta duša Odhajaš od vseh. Duša pločevinasta. Zdaj ostajaš brez, dobra pločevina te reši. Potegnjena iz dima, brez zavesti, si lepa, drobna. Čist obraz. Kakšno moč dobiš, ko odpiraš zdrobljena vrata. Potegnjena iz povsem razbite pločevine si me prijela okoli vratu in govorila, moj dragi, ne vem, kaj se je zgodilo, objemi me, objemi me. Me je kdo prehiteval. Kje je moja torba, v njej imam veliko denarja. Prosim, stisni se k meni. Vedel sem, to je začetek konca. Bila je nesreča, z njo je bila sreča Telefoniram. Brez odgovora. Napišem sms, bila je nesreča, z njo je bila sreča. Kdo ne sliši zvonjenja, kdo drema. Kaj je bilo? Bilo. Odpelje rešilec, na cesti je polno razbitin. Kaj vidiš. Nekdo se sprašuje, kako, kaj delaš tam. Ti veš. Zato sem klical. Praviš, življenje ji ni naklonjeno in v ljubezni ni bilo sreče. Ima težko nogo. Ne, ne, tokrat ni bilo tako. Enkrat je tako. Ne poveš nobenemu. Pravzaprav tega nikoli ne moreš izgovoriti. Lahko se izgubiš brez objema. Znova in znova Povsem običajna noč. Pižama na postelji. Zobna ščetka, gel za tuširanje, odgrnjena posteljnina. Povsem običajna noč. Objem, nasmeh, utrujene noge od dolge vožnje, od prenašanja prtljage z roba v središče mesta. Solata z koščkom lepinje. Smuti. Povsem običajna noč, postelja ni francoska. Dve postelji združeni in vmes deset centimetrov. Jogija sta skupaj. Objem, eno v enem. V spanju. V bujenju. Noč je čarobna. Nočni metulji. Celotna stavba prišepetava objemom. Zagrnjena zavesa, vklopljena klima, 16.45. Noč bi še trajala, še traja. Vibracije so vrnjene vesolju. Iskanje prve skupne noči. Znova in znova. Vožnja po orkanskem nalivu Pred nevihto kupljen sladoled. Grozna sparina, za mestom grmi. V trenutku zapiha, lomi veje, odnaša senčnike, dviga prah. Pod kakšnim kotom prinaša dež, kot iz nič. Sladoled se topi, sladki prsti postajajo lepljivi. Vrzi ga stran, moj leti, ti praviš še ne morem. Deževnica polni kanale, drevesne liste zbira v kupe. Ni ga dežnika, ki ga ne bi zvil veter. Nikogar ni na pločnikih, ceste so prazne. Zbrali smo se pod napuščem trgovine. Umaknite se kamorkoli, zapiramo vrata. Kam se naj umaknemo v tem neurju. Sladoled odvržeš v trgovino, na stojalo za dežnike. Kje bodo vzdihi, ko bo tega konec Poljubi, dotiki. Ta noč bi se lahko končala v užitkih, ki ne minejo. Noč je hotela drugače. V kotičku za pogovor, v katerega se umakneš iz beline, iz pretirane čistine stoji stol za dremanje. Rožnate obleke na omari. Vonj posteljnine. Selfi. Nočni trepet šepeta srcu, kaj boš s svojim ponosom. Zakaj bi zamolčal. Dani se. Petdeset in več lastovk Lastovke nad menoj. Nekaj deset jih leti tiho nad mano, krožijo in prisluškujejo, kako ti mehko govorim. Vse vidijo in mi berejo z obraza. Vse kar pogrešam. Čutijo utrip srca, ki v sebi nosi le tisti živalski nagon. Odleti tja, ne čakaj, odleti. Čeprav bo prazno gnezdo. Lastovke letijo nad mano, približajo se in oddaljijo, vse se vračajo v svojo gnezdo. Gledam jih navzgor in nebo me zavrti. Spusti vrtinec zraka skozi moje telo, ki se sreča z vrtincem v meni, vse zadrhti. Spustijo me v gnezdo, kamor sodim. Petje membran Poljubi hladijo črno magmo iz temne noči. Zapirajo veke zori, ki se prebuja v svinčenih tonih. Iščejo dotike na molčečih ustnicah. Odpirajo zapahe besedam, ki so čakale tako dolgo, da jih je prikrila patina. Blizu zavesti z mravljinčastimi prsti, z ožganimi blazinicami, ki kličejo nimamo razloga, da jih umikamo z vroče nočne steklene površine. Piska zvok noči in če ga slišiš, še vedno prisluškuješ njihovim besedam. V jutru imajo drugačen pomen, želijo si, da jih zbrišeš. Pošljem jih v drugo stekleno površino. Zapiram jih za trdo zaprtim vrati, pustim jih brez datumov, kot mistično sporočilo, ki že dolgo blodi v naših glavah. Izpodrivajo druga sporočila. Da bi postali novi, brez spominov, da bi lahko pozabili, kako lahkotno se poigravajo z nami valovanja. Proizvaja jih velikanska turbina. O ljubljeni duši Brez odločitev. Čakanje, da bo čas opravil svoje. Nič ne mori bolj od tega, kar je zapisano in nič ne narediš zato, da bi sam izpisal to zgodbo. Če iz malega človeka naredi zgodba večjo misel, kot se je sam zaveda, potem moraš reči, da se iz bolečine, ki cefra in požira kilograme, naredi lep in sijoč obraz. Kaj vse je nad tem, kaj vse požrejo trenutki, ki so leta čakali na to, da izsušijo grlo, da otrpne jezik, ko bi moral povedati zgodbo o ljubljeni duši. Če ne veš Če ne veš, kaj se bo iz tebe izvilo, ti sedalo na goltanec, ti brusilo glasilke. Če ne veš, če se nisi mogel spomniti. Če se nisi mogel premakniti, kot bi bil uklet. Koga ne vidiš, komu razbijaš nevidno srce. Komu mrtviš ude (sebi prav tako), ko bi se moral zvečer stisniti in pomiriti njega, ki brazdi, grmadi, ti maže oči. Če ne veš, da kar storiš ljubezni, storiš tudi sadovom ljubezni. Če ne veš, če pozabiš. Da ti on seda na krivuljo med srcem in mislijo. Da ti on krade trenutke, ki jih ne moreš zavreči. Če ga več ne prepoznaš, če mu nebo več na kaže prejšnjega obličja, če je srce leglo v novo ležišče. Začarana jasa Dežuje, vliva. Na prsi, ki jih je sušila suša. Drobi zgodbe v trde grude. Vliva jih skozi žrelnico v preluknjane odtoke življenja. Teče in spira. Vse kar je ostalo, prazni in odkriva brazgotine. Resnične in tiste namišljene. Izpušča in odpušča, daje prostor novim. Vse kar je okoli nas, je odziv tistega kar je v nas. Ko boš izlil še zadnje brazgotine, ti bo verjelo nebo, morda še kdo. Pasejo se jeleni in pravljične ptice na začarani jasi, pijejo iz toplih izdihljajev, gib metuljevega krila vzvalovi medene vonjave, ptica iz naslade prileti na umirjeno roko. Nevidni spremljevalci Nekega dne bodo nevidni spremljevalci vame izstrelili puščico. Ob ležečem telesu se bosta sprehajala pava, dvigovala repe in name vlivala prosojne barve. Nikoli nisi bil črno bel. Nikoli te ni premamila enoličnost. Vse svoje barve boš vrnil otrokom, ki so se plazili k nama, ko sva se ljubila na okrogli postelji, ko sva si šepetala na uho. Pazi na tega otroka, ki je ob strani, pazi ga, objemi ga. Položiva ga med najine prsi in mu šepetava zgodbe iz majhne sobe. Postelja ni velika, a s te postelje nihče ne pade. Vse ostane v nas, vse je med nami. Srce Ko so vse stave položene na srce, ostane le tisti, ki se ohrani v tišini. Ni mogoče zapisati utripa. Kar si brisal, te briše, bi še. Začetek, z vsakim dnem enako oddaljen, te pripelje na prag svita. Če je že potrebno, mi preluknjajte srce. Vonjaš, kako diši srce. Kako diši, ko je srce pozabljeno. Vonjaš obalo pozabljenja, kjer ni moči, so le valovanja. Kam se zapiše ime, objeto s srčnim dvojčkom. Drug drugemu govorita o vetrovih, ki se ob večeru pomirijo, skupaj se postarata ob šumenju morja. Je konec, ko ostane samo srce. Ko sprejmeš luknjo ob prsnici, ko ližeš sladkobo z ustnic sveta. Pogledaš v zelenje pogleda, v zelenje brez časa. Brez spomina si popoln. Sanje v tebi dozorijo in odidejo, srce je osvobojeno. Lebdita skupaj, vsem na očeh. Ni več zanimivo, zgleda vsakdanje. Odprt utrip pristane v neskončnosti, vse stave so položene samo na srce. Ivan Dobnik Prehod iz notranjih v zunanje pokrajine Stojan Špegel v svoji četrti pesniški zbirki z naslovom Če ne ve, ve, če ve, ne ve ustvarja premik v svojem pesniškem opusu v smislu obrata iz notranjih pokrajin v zunanje (glede na predhodno zbirko iz leta 2006 z naslovom Notranje pokrajine). Večpomenskost in plastovitost, ki se kaže že v naslovu, je potopljena tudi v samo vsebino zbirke in celo v premiku, ki ga lahko poimenujemo »zunanje pokrajine«. Zbirka je razdeljena na dva dela, ki sta v tej dvojnosti kompozicijsko ključna za doumevanje celote, ravno tako je ključna dihotomija med fizičnim, zemeljskim polom ter metafizičnim, potujočim k sebi, nad-zemskim (ki dominira v drugem delu). Prvi del, ki je nasproten metafizičnemu, odrešujočemu, je izmuzljiv, razpršen kot ogledalo na skoraj brezštevilne kosce podob, stanj in premišljevanj ter je pisan z elementi nadrealizma. Težko je ulovljiv in določljiv, tako da se pojavi vprašanje, kako je to konkretno zemsko življenje sploh definirano ter izoblikovano, samo po sebi pa se zastavlja tudi vprašanje o smislu takšnega prebivanja na zemlji – brez transcendenčnega elementa. Prva pesem v drugem delu je tista, ki ponudi odgovor na to temeljno eksistenčno stisko, na ta »raison d`être«, ter jo hkrati preseže. Pojavi se v obliki ljubezenskega transa in ljubezenskega pesniškega diskurza, torej najbolj primarne in elementarne oblike transcendence, ki je istočasno v samem aktu pesniškega ustvarjanja, saj jo sproti upesnjuje. Banalna, vsakdanja realnost, na katero umetnost nikoli ne pristaja, je v umetniškem delu izmišljija, nadresničnost, agens domišljije, stvarjenje neponovljivih načinov biti. Torej: kako živeti, kako ustvarjati, kako presegati tu-zemsko ponavljanje rutinskih, vsakodnevnih opravil, kako živeti poezijo. »Letiva iz industrijske pokrajine« (str. 35) pomeni prelom s preteklim s pomočjo eteričnega, zračnega bitja, ki je v resnici še kako zemsko, toda zaradi neponovljivosti odnosa primerljivo s poduhovljenim bitjem s krili, ki se v književnosti vse pogosteje pojavlja v reinkarnirani podobi ženske ali moškega na zemlji, tukaj, med nami. Vstop v svet metafizičnega dojemanja stvarnosti ni dan vsakomur. Poleg daru senzibilnosti in vztrajnosti pri uresničevanju umetniške vizije sta neizogibno potrebna zrelost in pogum. Posebna stanja so potrebovali tudi Rilke, Celan ali Breton. Izkristalizirana natančnost v jeziku forme in notranja senzibilnost izpovedi sta novi kvaliteti, ki ju Stojan Špegel še posebej mojstrsko razvije v drugem delu zbirke. Pomeni radikalen prelom z njegovo dosedanjo umetniško prakso ter pesniško izkušnjo. Os notranje–zunanje postane imperativ in magma njegove ars poetice. Stojan Špegel se je rodil leta 1963 v Slovenj Gradcu, je magister likovne umetnosti in pesnik. Imel veliko skupinskih in samostojnih razstav doma in v tujini (za svoje likovno-umetniško delo je prejel več nagrad in priznanj). Pesmi objavljal v šaleškem literarnem almanahu Hotenja, v književnih revijah Vpogled, Mentor in Poetikon. Izdal je tri pesniške zbirke: Zmeraj kot prvikrat (1996), Špegel v ogledalu (1998) in Notranje pokrajine (2006). Živi in ustvarja v Šoštanju. Kazalo 1. del Če ne ve, ve, če ve, ne ve Spontano brisanje robov Kantata padanja v ne-čas Svinčeni premaz Industrijska suita Izpljunjeno jedro Delavnica zveličanja v noči bliskov Prehajanja Kjer so opilki metulja ni Kresnici v sidrišču Srebrna preproga na dvorišču Svilnata zora zeleni spomine Oddaljenost od naših strasti čisti podedovan spomin Z velikimi očmi in koščenimi prsti Ob izviru Oko prerokuje z čelnih gub Veter na zlati stezi Klop na strehi Zdaj je najdlje in okna so odprta Ob valobranu so nameščene svilene mreže Zamolčana ni enaka drugi zamolčani besedi Glavnik Ptica na veji Začetek Kljun v glineno kožo 2.del Letiva Zvenijo dotiki pod dimniki Sanje o črnem angelu Telo na čakanju Pijavka se ti prisesa na jetra Droben prah s poti Topotajo pete ob oknih ateljeja Maska je resnična Pločevinasta duša Bila je nesreča, z njo je bila sreča Znova in znova Vožnja po orkanskem nalivu Kje bodo vzdihi, ko bo tega konec Petdeset in več lastovk Petje membran O ljubljeni duši Če ne veš Začarana jasa Nevidni spremljevalci Srce Ivan Dobnik: Prehod iz notranjih v zunanje pokrajine O avtorju Stojan Špegel ČE NE VE, VE, ČE VE, NE VE Spremni zapis Ivan Dobnik Zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe Urednik Ivan Dobnik Oblikovanje zbirke Sandi Radovan Knjiga je izšla v okviru razpisa "Sončnica 2017", za objavo jo je izbral Ivan Dobnik. © Stojan Špegel © Ivan Dobnik za spremni zapis © Hiša poezije za to izdajo Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.hisa-poezije.si Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295663616 ISBN 978-961-7016-35-2 (epub)