MARA GREGORIČEVA:
Lažniva Danica.
Igra v dveh dejanjih.
(Konec.)
3. prlzor.
Prejšnja, kasneje Danica.
Jarmila: Malo je manjkalo, da jo še pobožaš za tatvino, (Odloži robec na mizo.)
Dušan: Dokler nismo prepričani, ne smemo misliti slabega o človeku.
Jarmila: Ali nisi še prepričan? Kaj ti še ne zadostuje, da mi je ukradla ključ iz torbice in napolnila svojo lastno ruto z ukradenimi rečmij?
Dušan: Kdo ve, ako jo je ona napolnila?
Jarmila: Zasačila sem jo pred omaro! Le poglej, kako jo je izpraz-nila. (Odpre jo.) In kaj še opažara! Poglej črepinje onega kozarca, ki je bila v njem smetana. Veruješ končno?
Dušan: Pokliči Danico! —
Jarmila: Kaj? Vendar ne misliš, da je najina hčerka tatica? O, takoj jo pokličem, da izprevidiš, kako se motiš! (Gre k vratom.) Danical Ti_ne čutiš v srcu prav nič Ijubezni do lastnega otroka.
Dušan: Moja Ijubezen je morda večja nego tvoja! — Danica!
Danica: Tukaj sem, mili oče!
Jarmila: Moj zlati otrok! (Objame jo.)
Dušan: K meni stopi in slušaj! Povej odkritosrčno! Kdaj si ukradla materi ključek iz torbice?
Danica  (prestrašena molči).
Jarmila: Kajne, da nisi, Danica?
Dušan: Na ta način seveda ne zvem resnice! Le izprašuj torej ti dalje. Jaz pa ostanem pri svojem mnenju! —
Jarmila: Kaj ne, Danica, da ti tega ključa niti ne poznaš?
4
—.   58   «— \a              /                                                                  _~-7y______   ^.   -. .. *—».•—^
Danica: Ne, mati!
Jarmila: In kajne, da nisi vzela iz omare nikakih slaščic?
Danica: Ne, maraa!
Dušan (maje z glavo): Ha-ha! Dalje molčati ne moiem! Sedaj pa odgovarjaj meni in varuj se, ako lažeš!
Jarmila: Saj ne more niti govoriti, če jo tako strašiš; rekla ti bo ,da" že iz samega strahu.
Dušan: Kdaj si napolnila ta rdeči robec?
Jarmila: Kajne, da ga nisi, Danica?
Danica: Ne, nisem!
Dušan: Gorje ti, če lažeš!
Jarmila: Pojdi za sedaj v jedilnico in reci gospodi, da pridem takoj. (Danica odhiti.) Torej vidiš, da si se varal.
DuSan: Jarmila, Jarmila! Kaj bo iz naše Danice? Vedi, da nihče drugi ni tega storil nego ona. Ako pojde tako naprej, bo končala v zaporu.
Jarmila: Saj ni ona, ali nisi čul?
Dušan: Skoro gotovo vem, da je ona, vendar poizkusim še nekaj 1 —
Jarmila: Siromašno moje dete! Zaradi tiste obsojaš lastnega otroka. O, že vidim! Jožica bi mi lahko pokradla vse dragocenosti, ti bi jo imel za nedolžno.
Dušan: Morda se motim, morda trdiš tudi ti prav, ampak zato je še nisi smela odsloviti.
Jarmila: Bolje prehitro, nego prekasno!
Dušan: Zdi se rai, da nekdo trka! (Proti vhodu.)
Jarmila: Prosto!
4. prizor.
Prejšnja, kmet, kmetica, Jožica.
J a r m i I a: Kaj pa želite ?
Kmet: Preden odidemo proti Istri, hočerao vedeti, iz kakšnega vzroka ste odslovili našega dekleta.
Kmetica: Ako je ona kriva, dobi še mojo kazen, ako pa ni, naj vam Bog odpusti greh.
Jarmila: Kaj še ne veste, zakaj? Aha, se vam boji povcdatil
Kmet: Povedala nama je že, ali jaz hočem zvedeti še enkrat iz vaših ust, kaj vam je naredila moja nečakinja.
Dušan: Le razloži jim vse, Jarmila.
Kmetica: Z resnico na dan, gospa, da mi bo vse jasno.
Jarmila: Kaj toliko klepetate? Svojo hčer rajša učite, da ne bo vprihodnje taka tatica.
Dušan: Jarmilal
Kmet: Ali ste se prepričali, de vam je ravno ona kaj ukradla, da se upate izreči tako obsodbo?
Kmetica (jokaje): Ali se ne bojite božje kazni?
—«   59   ~-
J a r m i 1 a: Ravno v tej  izbici  sem  jo zasačila, ko je  odpirala omaro.
ln celo smetane se je nalizala in tni razbila kupico ter skrila za steklenico _     razbite črepinje. ^fe              Dušan: Ali res, Jožica?
^K             Joiica: Res je le, da me je gospa dobila pri omari. Na ostalem sem
^B    nedolžna, gospod! ^m             Jarmila: Še lagati se upaš?
^m              Kmet: Moja nečakinja ni lažnivka  ne tatica.  Ze v prav mladib letih
^t    jo je mati učila, kaj je prav in kaj je greh.
^l              Dušan: Jaz sem jo spoznal za  pridno in pokorno služkinjo, zato ne
^m    morem tajiti, da se mi vidi vse neverjetno.
^K              Kmetica: O, gospod, saj tudi ni resnica. Jaz poznam lastnega otroka.
^f    Preprosti Ijudje smo, ampak poštenje nam je bolj dragoceno nego vse bo-^R    gastvo.
^f              Jarmila: Sedaj ne pomagajo ne besede ne prošnje.
B"             Kmet  (jezno): Kdo  pa vas prosi?  Preprosti  ljudje srao, ampak tudi
H    mi imamo svoje samoljubje in se ne ponižamo pred vsakim. ^B,            J a r m i 1 a: Predrznež! —
^K            Dušan: Ti ljudje niso  drzni, Jarmila.   Oni se branijo pred obsodbo,
^m   ki si jo izrckla.
¦              Jarmila: No, sedaj prični še ti! Kdo pa naj bi vzel slaščice, ako ne
^K    ona? Kuharica nima nič opravila v tej  izbi;  ti tmaš tudi rajši tobak nego ^m    slaščice. ln da ni vzela naša Danica, veš tudi. Kdo drugi jih je torej ukradel ^K   nego dekla, saj sem jo zasačila, ko je zaklepata oraaro. ^M             Kmet: Resnica že pride na dan, četudi ne takoj danes. Pojdimo, Jo-
^*    žica, in ti, sestra!   V Trstu je gotovo še  kaka družina, ki bo rada sprejela
Jožico v službo. (Hočejo oditi.)
Dušan:  Nikakor!  Tako  vas  ne pustim iz svojega stanovanja.   Velja
naj, kar hoče.  Zvedeti moram, kje tiči resnica in kje — tatvina. Jartnila: Kaj nameravaš? Dušan  (kliče): Danica! Danica!
5. prizor.
Prejšnji, Danica.
Danica (priskaklja s punčko v naročju): Kaj se je pripetilo? O, Jo-žica, ti jokaš! Kaj mora tvoja mati že danes proč? —
Jožica: Ne žalujem zato, draga gospodična!
Danica: Kaj pa znači ta prdjaga?
Jožica: Proč moram, proč!
Danica  (kmetici): Nikar je ne vzemite s seboj!
K m e t i c a: Tako zahtevajo vaši starši.
Danica: Ali res, oče? Mama!
Jarmila: Tatice no&m imeti več pod streho.
Dušan (zaničljivo in polagoma): Veš, ljuba hčerka, maraa pošlje Jožico proč, ker ji je vzela  ključek iz  torbice  in kradla slaščice iz omare.
-~   60   *—
Danica (obmolkne, stopi korak nazaj, se prime za čelo, ko da pre-mišlja, nato poklekne pred očeta): Oh, oče Ijubi, odpusti mi! Jaz sem ukradla materi ključek, jaz sem snedla in pobrala slaščice.
Dušan: In tako spretno si lagala prej!
Jarmila: To ni res, je nemogoče! Danica ima deklo rada in zato jo zagovarja.
Dušan: Sramuj se! In pojdi mi izpred oči!
Danica: Mili oče! (Vstane in se oddalji za korak.)
Jarmila (gleda srdito v Dušana).
Dušan(prime Jožico za ramo): Potolaži se! Saj sem vedel, da si ne-dolina.
Jarmil a: Ne prenagli se, mož! Kaj nisi videl, da je bil robec Jožičin? Samo ona je tatica!
Danica (se približa materi): Ne, mamica, ampak jaz sem vse zakri-vila. Jožica je nedolžna!
Jarmila (Jožici): Zakaj si pa bila ti pri omari, če si nedolžna?
Jožica: V košu sem našla ključ, gospa, in da se ne izgubi, sem se hotela prepričati, kam spada.
Dušan (Jarmili): Vedel sem, da si se prenaglilal (Kmetici.) Oprostite, mati! (Kmetu.)  Ne zamerite,  stricl  (Obenia  da  roko.)  Pravica  je  na vaši strani! '     Kmet: Hvala!
Jožicai Kako sem srečna, da se je izkazala resnica.
Kmetica: Kaj pa sedaj, ali naj ostane še tukaj?
Dušan: Seveda!
Jarmila: Če je tako, naj le ostanel (Danici) Zakaj si to storila?
Dušan: Zapomni si, da te še jutri odvedem v kak zavod, da se na-vadiš pameti in poštenja.
Jožica: Odpustite ji, gospodl
Jarmila (prirae z eno roko Danico za glavo, z drugo si zakriva obraz): Siromašno moje dete!
Dušan: Tiho bodi, Jarmila! Ti si predobra, prepopustljiva  z njo, ne vzgajaš je kakor  bi morala. Ako ostane  deklica  doma, ti bo v nadlego v starosti, zakaj gorje otrokotn, ki jirn dajejo starši potuho. (Zavesa pade.)