121 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji; mavcmilan@gmail.com. – Besedilo je bilo predvajano 7. septembra na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Slovensko ljudsko slovstvo je boga- tejše za obsežno ter odlično urejeno in opremljeno knjigo ljudskih pripovedi z območja med Kamnikom in Ločico pri Vranskem. Pred več kot poldrugim stoletjem jih je zbiral čevljar in trgo- vec Gašper Križnik, reven kmečki sin, ki je živel med letoma 1848 in 1904. Knjigo Sveti Coprijan sta s sodelavci za objavo pripravili, uredili, opremili z opombami in slovarčkom manj zna- nih besed, predvsem germanizmov, ter napisali spremni besedi ravnateljica kamniške knjižnice Franceta Balantiča Breda Podbrežnik Vukmir in odlična poznavalka slovenske slovstvene fol- klore Monika Kropej Telban z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. GAŠPER KRIŽNIK: Sveti Coprijan. Pravljice, povedke in drugo pripovedno izročilo iz Motnika in okolice. Založba ZRC, Ljubljana 2020, 456 str. Knjižne ocene in poročila Milan Vogel* poslopji, o opuščanju zunanjih sto- pnišč in dozidavanju spahnjenic, bival- nih prostorov z ognjiščem, in o drugih spremembah v 19. stoletju. Na koncu zaokroži svoj delež v monografiji s po- glavjem Preskrba vasi z vodo, v kate- rem največ govori o gradnji občinske- ga vodovoda na začetku 20. stoletja. Sicer so vaščani vodo zase in živino dobivali iz vodnjakov in kalov, ki pa so jih po napeljavi vodovoda opustili, ta- ko da za mnogimi, ki jih omenja, danes ni več sledu. V osrednjem delu monografije so zbrani zgodovinski in umetnostno- zgodovinski prispevki. Jasna Svetina v prispevku Taborna obzidja obnavlja zabrisano podobo poteka nekdanjih obrambnih objektov, Ana Jazbec in Tomaž Lazar pa se posvečata ostan- kom poznosrednjeveških in renesanč- nih fasad z naslikanimi arhitekturnimi členi in upodobitvi vojaka landskneh- ta v eni od hiš. Robert Peskar najprej predstavlja zgodovino in bogato opre- mo štanjelske cerkev sv. Daniela z ne- navadnim, na limono spominjajočim zvonikom, in nato še skromnejšo cer- kev sv. Gregorja na pokopališču, ki si ga Štanjelci delijo s Kobdiljci. Svoje poglavje ima tudi največja znamenitost Štanjela, Ferrarijev vrt, stvaritev Ma- ksa Fabianija. O nastajanju in ureditvi tega izjemnega spomenika oblikovane narave piše Marvy Lah, ki opozarja tu- di na manj vidne dele sistema zbiranja in pretoka vode od cisterne ob cesti, ki vodi med današnjimi vrtovi proti domačiji Skoncovih, do betoniranega korita ovalnega ribnika z znamenitim mostičkom v parku. O letih 1915–1917, ko je bil Štanjel z veliko bolnišnico in železnico po- membna točka avstrijske obrambe na Krasu, priča predvsem vojaško poko- pališče v globeli pod vasjo. Ernesta Drole v zadnjem poglavju piše o tem, pa tudi o drugih tovrstnih kulturnozgo- dovinskih spomenikih. Slikovna spremljava besedil presega zgolj ilustrativno vlogo. Tako rekoč še sveže in v novejšem času posnete fotografije se prepletajo in zapletajo v dialog s sto in tudi več let starim doku- mentarnim slikovnim gradivom, tako da opozarjajo na razlike med nekda- njim stanjem in spremembami, ki so jih prinesle bolj ali manj posrečene obnove in prezidave objektov. Večidel so repro- ducirane v črno-beli tehniki, tako da so premiki, nastali v času, še bolj vidni. Na koncu je treba omeniti, da bi bilo knjigi v prid, bralcem pa v veliko po- moč, če bi ji bilo priloženih nekaj pro- storskih skic – ali vsaj en večji zemlje- vid – z različno obarvanimi oznakami, kje stojijo, in predvsem, kje je v pre- teklih obdobjih stal ta ali oni opisani objekt. Kje je na primer potekalo prvo- tno obzidje in kje so stali srednjeveški grad ter obrambni stolpi, kje je skozi vas vodila cesta, kje je bila »judeja«, hiša ali dve z judovskimi prebivalci, ki so skrbeli za trgovino in denarne zade- ve ipd. Zgolj besedni opisi kljub pri- zadevanjem avtorjev, da bi bili kar se da natančni, so za orientacijo na terenu nezadostni in tudi poznavalca dana- šnjega Štanjela pustijo v negotovosti. Ne glede na to pomanjkljivost in hibo velike večine zbornikov, da se navedbe posameznih avtorjev rade ponavljajo, je v vseh pogledih bogato knjigo ve- selje vzeti v roke. Kar pa, žal, mnogim ne bo dano. Namenjena je v prvi vrsti strokovnim javnostim in protokolar- nim priložnostim, del pa tudi prodaji. Razlog več za še kakšno bolj poljudno predstavitev Štanjela in okolice, v ka- teri bi bilo več še ne dovolj pojasnjene bližnje preteklosti in sedanjosti. In da bi v njej prišli bolj do besede sami Šta- njelci. 122 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel Knjižne ocene in poročila Katarina Šrimpf Vendramin* Ti ustanovi sta knjigo s skoraj 500 stranmi in ilustracijami Mihe Hančiča tudi založili. Gašper Križnik je bil samouk brez šolske izobrazbe in se je sam usposo- bil in naučil pisati. Zbral je okrog 350 pripovednih enot, ki jih je večino za- pisal sam, nekatere pa so mu napisali pripovedovalci, za kar je marsikate- remu moral tudi plačati. Zanimiva je starostna struktura pripovedovalcev, ki sega od desetletnega fantiča do staro- stnikov, med njimi pa so bili vse od va- jencev, vojakov, krčmaric do arestan- tov. Tudi sam je začel zbirati ljudsko blago, deloma zato, da bi kaj dodatno zaslužil, saj je bilo to v drugi polovi- ci 19. stoletja tako rekoč »v modi« ta- ko med šolanimi kot med nešolanimi ljudmi, naročniki pa so tudi plačevali, toda njegov vnuk Janez Križnik je pre- pričan, da »to ni bil le njegov konjiček, ampak notranja potreba in poslanstvo. Zato je prehodil vse kraje od Kamnika do Celja, od Motnika do Zagorja, pa tudi kraje v Savinjski dolini« (str. 15). Križnik se je vključeval tudi v medna- rodno zbirateljsko dogajanje. Bil je v stiku z uglednim zapisovalcem ljud- skega izročila Baudouinom de Courte- nayjem, pri nas znanem predvsem po raziskovanju Rezije. Okoli leta 1878 mu je v Sankt Peterburg poslal nekaj gradiva in v poročilu o zbiranju zapi- sal: »Več kot polovico narodnih reči sem izročil Slovenskej Matici« (str. 16). Gradivo, ki mu ga je poslal, je še danes shranjeno v arhivu v Sankt Pe- terburgu, kopije pa v Inštitutu za slo- vensko narodopisje ZRC SAZU. Leta 1874 je sam založil knjižico osmih pravljic in pripovedk z naslovom Slo- venske pripovedke iz Motnika. Nabral in v izvirnem jeziku zapisal Podšavni- ški. Natisnili so mu jo v tiskarni Druž- be sv. Mohorja v Celovcu. Objavljal pa je tudi v revijah in zbornikih v Zagrebu in v Sloveniji. Zelo vneto je zbiral tudi za zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štre- klja in iz te zapuščine je nastala tudi knjiga Sveti Coprijan, omenjeno pa je, da bo mogoče nastala še kakšna iz dru- gega ohranjenega gradiva. Veliko pravljic in pripovedk pripo- veduje o grajskem življenju, zakletih grajskih gospodičnah, ki jih po navadi reši najmlajši od treh sinov kakšnega graščaka ali celo kmeta, o zakletih gra- dovih in deželah, veliko pa je tudi mo- tivov, ki jih v ljudskem pripovedništvu redko srečamo. Takšna je npr. pravljica št. 11 o kralju, ki je imel dvanajst hčera in dvanajst sinov, a le dvanajst graščin, zato jih je prisilil, razen najstarejših dveh, da so se poročili med seboj – in zato so vsi okamneli. Pretresljive so tudi besede dekleta: »Ko sem bila stara osem let, so me bili ravbarji ukradli, in zdaj je od tega že štiri leta in me vsak dan štiriindvajset ravbarjev nuca.« Zato Monika Kro- pej Telban v spremni besedi piše: »Od drugih zapisov tistega časa loči Križni- kove pravljice in povedke tudi njihova izjemna vsebinska raznolikost ter bo- gastvo motivike, simbolike in metafo- rike. Kreativnost in fantazija pogosto presegata pripovedno izročilo, ki so ga zapisali drugi zapisovalci tistega časa. Milko Matičetov meni, da je Gašper Križnik ohranil živo ljudsko pravljico za odrasle z vsemi možnimi epizoda- mi, ki so jih šolani zbiralci zaradi ne- kakšnih pedagoško-moralnih načel na široko obšli, nekateri pa jih menda niti slišali niso« (str. 18). »Slovenci imamo mnogo narodnega blaga. Imamo kmečko arhitekturo, na- rodne noše, vezenine, plastiko, ljudsko slikarstvo, domačo umetnostno obrt, krasno narodno pesem in njene melo- dije, pripovedno blago in mnogotere druge stvari, ki jih drugi narodi nima- jo.« To so bile uvodne besede v knjigi, pravzaprav uvod v zbirko, ki jo je pred 77 leti zasnoval in izdal Anton Mrkun, duhovnik, zgodovinar in narodopisec. Uredništvo Domoznanske zbirke občin Grosuplje, Ivančna gorica, Dobrepolje pa se je odločilo, da Markunovo zbir- ko znova izda in tako približa bralcem. Leta 2013 je izšla prva knjiga s ponati- * Katarina Šrimpf Vendramin, dr. etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; katarina.srimpf@zrc-sazu.si. ANTON MRKUN: Narodopisna knjižnica. Mestna knjižnica (Domoznanska zbirka občin Grosuplje, Ivančna gorica, Dobrepolje), Grosuplje, 2013, 260 str. LJUBIČ TONE: Narodopisna knjižnica. Mestna knjižnica (Domoznanska zbirka občin Grosuplje, Ivančna gorica, Dobrepolje), Grosuplje, 2017, 262 str.