Otroška individualnost. Fr. Gabršek. VII. Zsininianje je pravi živelj šolskega življenja. Brez tega ni moči niti učitelju učne tvarine tako prirediti in učencem v taki obliki podajati, da bi jo slednji vzprejemali s pridom, niti ne morejo učenci slediti pouku z onim zbranim duhom, kateri je prepotreben pri vsakem duševnem naporu. Tako zanimanje je veliko vzlasti tedaj, kadar pride na vrsto kaka nova tvarina. Tega zanimanja pa ne kažejo vsi učenci v jednaki meri. Marsikak otrok s prva komaj čaka, da se mu poda kaka nova stran pouka; pozneje pa se rad oddaljuje od prednieta ter postane raztresen. V takih slučajih je treba vse odstraniti, kar bi ga moglo motiti v pazljivosti. Res, da takov otrok navadno hitreje razumeva, in treba mu ni tolikega truda in tolike pridnosti pri doumevanji podane tvarine, nego je to pri onib učencih, ki nimajo pravega zanimanja za pouk. Vender se često opazuje, da taki otroci hitro pozabijo, kar so si vtisnili v spoinin. Temu ne raore biti diugače, kajti pravi obstanek priučene tvarine nam zagotovlja le trajuo zanimanje, katerega ni moči zavesti na nebistvenosti s priobčevanjem manj zanimivih znakov. Takega otroka je treba prav skrbno voditi in mu tvarino vedno znova predstavljati pred duševno oko. Privajati ga gre temu, da svoje misli urejuje v lep sklad, kateremu mora pri izraževanji dajati lično in pravilno vnanjost. Setnkaj bi mogli prišteti tudi take površue otroke, ki se sicer zanhuajo za novo, a se kmalu naveličajo jedne ter iste vsebine. Od prejšnjih se razlikujejo s tem, da tudi na bistvenosti ne pazijo pri daljšem preiiiotrivanji predmcta, teiuveč, da težš vedno po novem. Najbolje izpoznaš take otroke, ako jim daš v roke kako knjigo. Nekaj časa jo čitajo, a kmalu se je naveličajo in pridejo ti po drugo. Takim ne ustrezi poprej, predno niso prečitali stare knjige. S prva bodo to storili z neko mrzkostjo, pozneje pa se bodo privadili na pazljivo čitanje, osobito, ako terjaš, da ti povedo vsebino prečitane knjige. Taka površoost se često pojavlja tudi v čustvih. Zato so taki otroci rahlega srca in vzprejemljivi za vsak vtisck. Ker pa delujejo nanje razni vplivi, zdaj ugodni, zdaj neugodni, kmalu dobri, kmalu slabi, zato se menjavajo tudi njih čustva od najnižjih do najvišjih. Takov otrok je zvečine dobrodušen in postrežljiv, to pa vzlasti tedaj, kadar se mu ni treba mnogo truditi. Izpoznati ga je lehko, težje pa ozdraviti. Vsled svoje lehkomislenosti so navadno brczskrbni in kaj radi pozabljajo na svoja opravila. Nekateri otroci pa vedno vedo, kaj jim je treba storiti in kdaj naj se poprimejo dela. Taki skrbe v prvi vrsti za to, kar jim 4* je najbližje, in vedo, koliko znajo in premorejo. Uvaževanje svoje duševne sile ne nalagajo si več duševnega dela, nego ga morejo temeljito preučiti. Zopet drugi se vglobijo v misli, v nade in v načrte. Zaupajo preveč svojim močein, ki pa jih prerade zapuščajo. Take je treba vzpodbujati, da vstrajajo pri započetem delu, ker često se duševne sile vzbude še le mej delovanjem, ali pa se okrepčajo in tako učenca usposobijo, da naposled le doseže svoj smoter. Težjeje prav voditi take otroke, ki se udajo strahu pred težkiin delom, ki sicer imajo zadosti duševne čilosti, da bi premagali vse težkoče, ki pa ne zaupajo lastnim močera. Pri njih obrazovanji bodi učitelj posebDO pozoren, da jim nc zatre spečih duševnih vzmožnosti. Teinu nasproti bodi zadovoljen tudi z manjšimi uspehi, ker na podlogi teh uspehov se more pozneje razviti nadaljno vztrajno delovanje. Mnogo pa je otrok, ki se nikakor ne morejo uživeti v sedanje razmere. Krogi njih predstav se zibajo le bolj v preteklosti ali celo v bodočnosti. Sicer se trudijo, da bi se povrnili v sedanjost, toda naudaja jih ali zanimanje za ono, kar je minulo, ali za ono, kar se jim predstavlja v daljini kot nekaj dosegljivega. Tukaj storimo najbolje, ako jim prav živo naslikamo sedanjost z vserni njenimi vrlinami in ugodaostimi; rainulost in prihodnjost pa jim poočitujemo kot nekaj, za kar ne ustreza njihovim nameram. Ako pa zapazimo, da pazijo otroci na to, kar se jitn neposrednje podaje, iu da jim je lastno in ugodno duševno in telesno stanje pred vsem na mari, potem preiščimo, koliko resnobe je na tem. Prav tako uam je ravnati, ako vidimo, da poskušajo razgrniti tajnosti, katere izpoznati še nimajo zadosti duševnih sil. Pa tudi tedaj nam je skrbno preiskavati vzroke njih delovarija, kadar hočejo vse prenarediti, preraestiti ali dovtipno osmešiti. Pri tem nam je sosebno vedeti, koliko izvirajo ti pojavi iz notranje potrebe, koliko pa so le izvor zvedanosti ali krivega tolmačenja danih odnošajev. Zaradi tega tudi prav storimo, ako prepustimo otrokovi svobodni volji več, nego bi treba bilo po pravilu. Na ta uačin preizkušavamo otroka, da sam od sebe pokaže svoje težnje in svoje posebne namere. Vender je treba, da pri takem otroškem pojavljanji uvažujemo vse okolnosti, katere utegnejo preminjati njegovo svobodno odločevanje. Tudi se lehko pripeti, da poskuša na ta način svoboden otrok varati naše nakane z navideznim vedenjem ali izjavljanjem takih svojstev, katerih praviloma nima. Vrhu tega je treba zaprečiti, da otrok v prostem stanu ne poseza po onem, kar bi mu morali pod strogim nadzorom zabraniti. Naposled moremo mnogo posebnosti učenčevih poizvedeti tudi iz njih mejsobnega opisovanja, kajti deca vidi često dalje in ostrejše, nego odrasli; tudi živi sama v opazovančevih razmerah in ve torej, kako bi se sama kazala v tej ali oni okolnosti. Vender tako izvestje ni vselej povsem zanesljivo, kajti deca še nikakor ni sposobna, pravo razlikovati od krivega; večkrat pa se tudi hoče učitelju prikupiti, navajajoč mu resnične ali izmišljene lastnosti součencev. Učitelj stori torej prav, ako se ozira na takove izjave le toliko, kolikor se ujemajo z njegovimi lastnimi opazovalnimi posledki.