Štev. 36. Y Mariboru 6. septembra 1877. Tečaj XI. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom a celo leto 3gld.— kr. „ pel leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravnlštvu v škofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine List ljudstvu v poduk. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Težave rokodelcev in delavcev v liberalni dobi. (Knez Liechtenstein.) Zraven kmetskega stanu hira in propada v sedanji liberalni dobi tudi rokodelstvo ali tako zvana mala obrtnija — Kleingewerbe. — Uzroki tega obžalovanja vrednega propada so tudi že precej očitni namreč: nespametne določbe skoro vseh sedanjih obrtnijskih redov ali postav za obrtnijo, potem neomejena obrtnijska svoboda in naposled slabe stanovanjske razmere rokodelcev. Vseh pomanjkljivosti našega obrtuijskega reda — Gewerbe- j Ordnung — ne utegueiu našteti; dosti, če rečem, da so jo nam izdelali naši birokrati ali vladini uradniki, kateri pred vsem niso gledali na koristi malih obrtnikov, marveč le na korist in prospeh velikega obrtnijstva; ona se obrtnikom prilega, kakor pest pred oči. Zastran hvalisane obrtnijske svobode pa odločno tajim to, kar liberalci o njej pravijo, namreč, da bi se denešnje dni, ko vse dela kar le za zamenjavo, zamoglo v resnici govoriti o svobodi pridelovalcev (producentov). Pridelovalec dela vendar le zato, da bi svoje izdelke, katerih je drugim treba, zamenil z takimi, kateri so njemu potrebni. Tukaj od svobode ni duha ne sluha, tukaj zapoveduje trda potreba in vzajemna odvisnost, in če se kdo pri zamenjavi ope- j hariti da — enostrana odvisnost. Obrtnijska svoboda je prav za prav kar lepa beseda, izmišljena v ta namen, da bi se obrtnijska zmešnjava in sila močnejših ljudi dostojno prekrivala. Rokodelec je odvisen od tistih, ki njegovih izdelkov (n. pr. črev-ljev) potrebujejo. Kedar je tedaj v okolici zadosti malih obrtnikov: krojačev, črevljarjev, kolarjev itd. tedaj jim vsak novi prišlec de'o in zaslužek krči; če je še pa mojster skaza ali „fušar", škoduje tudi obrtniji in prejemnikom; kajti najbolj po ceni izdelana roba je draga, če je pa slabo nareta. Preveč obrtnikov ene vrste v okolici je vsem na škodo; jednako škodljivi so tudi mojstri skaze ali „fušarji". Razun tega slabo upljiva na obrtnijo tudi sedaj pogosta prikazen, da se obrtniki tro-pama drugam preselivajo; najrajše silijo v večja mesta in tam le gnječo delajo med obrtniki, ker že poprej tam nastanjenim delo in zaslužek jemljejo ali vsaj krajšajo in krčijo; naposled ne more nobeden prav shajati in občno ubožtvo med njimi je nasledek obrtnijske svobode. Na deželi pa med tem včasih pomanjkuje najpotrebniših obrtnijskih delavcev. Vsi navedeni uzroki pa grabijo vkup in so krivi, da malo obrtnijstvo čedalje bo^ uboža in propada. Tretji in morebiti najtehtniši uzrok ovemu propadu obrtnijstva so pa shujšane razmere gledč stanovanja obrtnikov. Največ te nezgode zakrivili so srenjski zastopniki velikih mest. Vsa večja mesta n. pr. Gradec, so obložena z dolgovi. Liberalni zastopniki teh mest najemavljejo lehkomiš-ljeno posojila proti visokim obrestim ter strežejo, vse predelati in polepšati. To je sicer prostomest-nim postopačem všeč, prebrisanim špekulantom ugodno, ali večini ubožniših in marljivih prebivalcev izpodriva tla pod nogami in jim ruši streho nad glavami. Mestni zastop dela dolgove, špekulanti si polnijo svoje žepe, ubogi mestjan pa mora v mošnjo segati in res že strahovite obresti pla-čevate. Srenjske priklade naraščajo grozno in hišni posestnik je prisiljen, pritiskati na svoje najemnike, kar se vč drugače biti ne more, če lehkomišljeni zastopniki mest tolike srenjske priklade delajo, da na primer na Dunaju, prištete rednemu državnemu davku, požrejo polovico vseh dohodkov od hiš neizmernega mesta. Povsod podirajo stare hiše, stavijo nove in širijo mesta. Vse prav, ko bi se le tudi modro postopalo ter mislilo ne samo na lepoto in na zahteve in želje premožnikov, ampak tudi na potrebe ubožniših ljudi, rokodelcev in delavcev. Tem je treba mogoče cenih, zdravih stanovanj, ki niso predaleč od delavnic in od prvih prejemnikov. Ali ravno to pogrešamo pri novošegnih stavbah. Nasledki so za ubožniše vrste prebivalcev res žalostni. Posebno v večjih mestih prebiva ta vrsta ljudi sedaj veliko bolj drago, menj zdravo in tesneje zgnječena, kakor nekdaj; pogosto še tudi daleč proč od delavnic in prejemnikov. Zato pa je umr- ljivost pri njih večja. Na Dunaju n. pr. umerjeta navadno po 2 od 100, toda v Favoritskem oddelku mesta, kder je največ delavcev stlačenih, po 4 od 100. Toliko bodi tečeno o uzrokih propada pii malih obrtnikih, rokodelcih in delavcih. Praša se tedaj, kako bi se zamoglo temu v okom prihajati? Moje prepričanje meri na to, da bi si mali obrtniki, itd. zamogli pomagati «časom po tem načinu, po katerem veliki obrtniki, veliki trgovci in fabri-kanti skrbijo za svoje stanovske koristi. Ti imajo v tamen posebne obi tnijske in kupčijske zbornice. Kaj enakega bi naj imeli tudi mali obrtuiki. Treba je torej zraven zbornic velikih obrtnikov še posebnih zbornic za male obrtnike. V teh zbornicah bi pa morali zbrani mali obrtniki pred vsem zahtevati, da se naš sedanji obrtnijski red ali postava za obrtnijo popolnem prenaredi; na dalje bodo take zbornice morale delati na to, da se bodo v vsa kem kraju obrtniki ene vrste (tedaj krojači skup, črevljarji skup, mlinarji skup, kovači skup itd. zdru žili v eno družbo — Genossenschaft — ter da bodo take posamezne družbe celega okraja, kamor jihovi izdelki dohajajo, v zvezi med seboj (tedaj n. pr. mlinarske družbe cele podravske doline itd. bi naj bile v zvezi med seboj); dalje posamezne družbe obrtnikov n. pr. krojačev, črevijarjev, mlinarjev itd. bi si naj skušale pridobiti trojno piavico: prvič vsem, ki niso pri družbi obituijsko delovanje v svojem okraju prepovedati, drugič o sprejemanju novih udov določevati in tretjič o jihovi sposobnosti razsojevati. Naposled bo tudi treba, da si prizadevljejo upljivati na mestne zastope, da enkrat preneha tista lehkomišljenost in brezobzirnost, ki le sleparstvu potuho daje in gizdavo zapravlji-vost pospešuje, večino mestjanov pa v stanovanjsko trpinstvo paha. Kakor za male obrtnike in rokodelce, je tudi za delavce, zlasti za fabriške delavce, treba od države priznanih zbornic, ako hočemo socijalno prašanje srečho rešiti! Gospodarske stvari. Ali globoko ali plitvo orati. M. O tem pripoveduje sknšen kmetovavec v dunajskem „Prakt. Landw." to le: Nekde sem bral, da rž svoje korenine nad 2 metra (7 črev-Ijev globoko poganja. Pred dvema letoma se mi primeri, da mi ploha globok jarek skozi njivo, na kteri je bila rž posejana, prodere. Pazno sem padlo rženo bilko s klasom in korenino vred iz prsti pobrat. Korenina je bila popolnoma odkrita, in je po stranskem robu jarka, ki ga je bila ploha skozi noč naredila bila, ležala. Vendar nje nisem mogel celó do zadnjega konca iz zemlje potegniti tako, da se mi je pretrgala in zadnjega konca je še nekaj v zemlji ostalo. Korenina, ki se je še bilke držala, je bila 76 centim. ali 2VS črevlja dolga. Ko smo drugikrat na polju kamenje zagrebali, sem še korenino navadne poljske preslice našel v globočini od 225 centimetrov (8 črevljev). Kaj sledi iz vsega tega! Najprej pač resnica, da korenine raznih rastlin res globoko v zemljo prodirajo. D ugič pa, da je treba zemljo prav globoko rahl,ati, da tako rastline vabimo svoje korenine prav globoko poganjati. Kedar rž v dobro podelauo močno njivo posejem, jo morem brez vse skrbi tudi prav globoko orati za setev, nikdar ne plitvejše od 25—28 centim. (10—11 palcev) naj je zemlja lahka ali težka. Sejem pa začetek septembra ali pa že celo konec avgusta. Tako imajo korenine do časa, ko mraz nastopi, čas prav globoko v zemljo vdreti in rastlina se prav košato obraste. To pa tudi le v rečenem slučaju. Če se rž prepozno poseje, se to ne more več zgoditi. Spomladi zlasti pozni se to ne more več narediti. Rž stoji redko in trpi siluo od snše, prvič ker je zemlja premalo obsenčana, drugič pa ker korenine v kratkem času svoje rasti niso mogle dosti globoko v zemljo prodreti, da bi tam zaostale vlage se navzele. Rana setev, obilna žetev. Marsikdo trdi, da pozno posejana rž bolj plevja. Pa le na videž. Pozno posejana rž je krača v slami in tako ima jeden voz tudi več snopov tedaj tudi več zrnja. Rano posejana pa je daljša v slami, tedaj gre manj snopov na jeden voz in tako tudi manj mernikov od jednepa voza. Ali koliko vozov snopja se navozi z njive v skedenj, na kteri se je rastlina krepkejše razviti čas imela in mogla! Rž cvete v istem tednu, naj se je prej ali slej posejala. Tako kažejo skušnje. Kako se morajo svinje plemenjače krmiti. M. Kar se krmljenja takih svinj tiče, treba je pomniti, da se morajo, tako krmiti, da so vedno srednje dobro rejene; kajti, če se jim prepičlo po-klada, se jim ne nareja mladičem potrebno mleko, če pa preobilno in premočne krme, je to ravno tisto, ker se skoraj veči del povžite krme spreo-| brača v mast, kar pravilno razvijanje ploda v ma-ternem telesu zaprečuje. Mali kumerni prasci so dostikrat, zlasti pri žlahtnejših plemenih, nasledek preobilne in premočne krme. Mlečni odpadki, pomije pomešane z zdrobljenim krompirjem in zdrobljen ječmen so se pokazale kot najprimernejša krma, in to dokler so živali breje in tudi ko že povržejo. Nasproti pa je vsa skisana krma, razun kislega mleka, tropine iz žganjarij, in vsa krma, ki ima mnogo gnjilca v sebi n. pr. grah, bob, fižol itd. bolj škcdljiva nego koristna. Korita se morajo, da se kislina v njih ne napravi pogosto potrebiti in plakniti, posebno pa je pri takih svinjah na to gledati, da so vedno odprtega črevesa, kar je posebno potrebno, predno povržejo in kmalo potem, ko so povigle, kajti o ti dobi so take živali najbolj rade zapečenega telesa. Zapečeno telo pa nareja nezdravo mleko. Poklada se takim svinjam po večkrat na dan, kakor je navada, vendar pa v manjših merah. Ako pa kljub takemu krm- ljenju trdo od njih gre, se jim daje kislega mleka ali pa zdravila, ki odprto telo napravljajo kakor na primer glavberjeva sol. Pred vsem drugim pa gre skrbeti za prostoren, suh hlev brez prepuha, v kterem se svinja plemenjača po nobeni stvari ne nadleguje. V prostranskem hlevu pa, če je le mogoče, se mora prascem priložnost dati, da morejo v suhem pesku riti. V tak prostranski hlev se morajo prasci skozi posebne dverce spuščati. Tako rijenji v suhem pesku rast in razvitek neizrečeno pospešuje. Tudi se morejo mladiči, ko so blizo 14 dni stari, v tem hlevu žev z ječmenom in z zmučkanim krompirjem krmiti. Če se prascem, dokler še pri starki sesajo, nekaj kravjega mleka v pijačo prilija, se ne sme pozabiti, kravje mleko z vodo nekaj zredčiti, ker je kravje mleko dosti mastnejše od svinjskega, kar prascem lahko drisko napravi. Mnogokrat, pravi skušen svinjerejec, je po mojih skušnjah, neugodna lega hleva pa pomanjkljiva nastelj kriva, da prasci drisko dobivajo. Kolikokrat so hlevi, v kterih so svinje plemenjače, skoz in skoz prepušni. Kolikokrat se nahajajo prasci v revni skoz in skoz premočeni nastelji, v kteri premrzujejo noč in dan, namesto da bi se jim skrbljivo zamenjavala. Slab, neraven tlak ali pod nareja, da se gnojnica nabira, ki jo mlade živalice, ker je solnega okusa, želno srkajo, nasledek pa je neizogibna driska. M. Neumarjajte krta! Hrošč in ogerc sta dva smrtna sovražnika vsega poljedelstva. Hrošč izleže 60—100 jajc, iz kterih se potem ogerci vle-žejo, iz njih-pa zopet hrošči. Krt žre neprenehoma ogerce, mramorje, kukce in mrčese vsake sorte. V njegovem želodcu še niso našli nikdar sledi od kake rastline, ampak vedno le živalsko hrano. Krt je zelo koristen. Ne umarjajte ga tedaj! Sejmovi. 7. sept. sv. Jedert nad Laškim, sv. Peter pod sv. gorami, Vojnik, Slivnica; 8. sept. Negova; 9. sept. Kapela pri Radgoni; 10. sept. Apače, Gomilica, sv. Janž pri Sp. Drauburgu, Ruše, Gornjigrad, Spodnja Polskava, Slov. Bistrica; 11. sept. Loka; 12. sept. sv. Peter pri Radgoni; 14. sept. Ivnik, Sevnica, Savnica, Golobinje. Dopisi. Od sv. Marjeti pri Pesnici. V petek 24. Avgusta je ogenj popalil hleve Jurja Mulec-a v Loženah. Opoldne je začelo v hlevu goreti in v nekterih trenutkih je bil veliki s slamo kriti, leseni hlev ves v plamenu. Zgorel je lep in dragžrebec; kobilo z malim žrebetom so sicer oteli, vendar od ognja hudo opečeno. Zgorela je vsa že spravljena živinska krma, škode razun hleva je više 800 gold : k sreči je hlev bil zavarovan. Hišna poslopja, ktera so le nekoliko korakov od hleva oddaljena, so z velikim trudom redili. Tisti petek večer sta 2 znana hudobneža hotla grozdje krasti v Hrastovškem vinogradu; vinogradnik, ki je zločinca dobro poznal, je hotel ju s klicanjem pregnati in ker se tega vstrašila nista, je vinogradnik za njima ostrelil, ter h udobnejšega tako zadel, da je v ta, še nekoliko korakov storivsi, mrtev se zgrudil na tla. Bil je ta zločinec zarad svoje divjósti obče znan, nihče pred njim ni varen bil, ker je vedno z velikim nožem in pištolo oborožan okoli hodil; pred nekterimi tedni je celo v tukajšnjem cerkvenem zvoniku nekega fanta z nožem tako dregnil, da se je kerv curkoma vlila; bil je sicer zarad tega v kajho obsojen, pa je sedaj poprej umrl, kakor je ovo kazen nastopil. Kakor je živel, tako je umrl, pravijo ljudje; dobro, da ga ni več!— Iz Kostrivnice. Nedelja po veliki gospojnici je bila za Kostrivnico veseli dan, kar je močno pokanje možnarjev po naših bregovih naznanjalo. Blagoslovili so nam takrat č. g. dekan rogački podružnico sv. Lenarta. Omenjena cerkev je ena najstarejših v rogački dekaniji in je bila do 1768 tukajšnja farna cerkev. V kterem stoletju se je bila pozidala, to se do zdaj se ni našlo zapisano. Brščas so imeli že nekdajni celjski grofi ž njo opraviti, kajti njihov grb se vidi vdelan v goti-škem oknu za velikim altarjem. Ponovil je cerkev zdaj od znotraj kostrivnički rojak pozlatar g. Auton But. Pri svojem delu se je ravnal po nasvetih, kakor jih daja gračko cerkveno umetnijsko društvo (Kristl. Kunstverein.) Tisto društvo nasvetuje, naj se podobe svetnikov i. t. d. čisto ne pozlatijo, ampak vmes pobarvajo (polycbromirt,) kar vse lepše stoji. Je kaka podoba čisto pozlačena — v časih se celó škornji pozlačeni nahajajo — se od samega zlata nič ne vidi. Je pa umetno zrezlana podoba pobarvana in le vmes pozlačena, se veliko lepše kaže. Po tem načinu je naš pozlatar cerkev okusno in lepo okinčal. Sme se torej p. n. tarnim predstojništvom priporočati. Iz Ljutomera. (Vinska kupčija). Dne 15. avg. je zborovalo tukajšnjo „vinorejsko društvo", ter se je med raznimi pogovori in nasveti gledé prodaje vina sklenilo, da se bode počemši s totim letom za vinorejce in kupce vpeljala „nazna-nilna knjiga za vino", v kateri lehko vsak, kdor ima vino na prodaj, naznani, pri kom naj kupec vino išče. Na toto novo naredbo upozoru-jem vsakega posestnika iz ljutom. okolice, ker kakor je znano, prodajalo se je naše vino po navadi po posrednikih (sensalih) ali „mešetarjih". Sensali ali mešetarji so sicer potrebni pri trgov-stvu ; da bi pa morali biti pri prodaji in kupovanju vina, tega menda nikdo kot silno ne spozna. Posebno, ker ravno pri nas so sensali ne le posestnikom, nego tudi kupcem na škodo; kajti mešetar je ptič, ki ima dober kljun, laže, govori vsakemu do duše, na zadnjič pa vendar le ogoljufa posestnika in kupca. Enkrat prigovarja kupcu, da naj ne kupi vina pri Arnetu ali Blažetu, ker je preslabo; precej pa, kedar Arne ali Blaže njemu obljubi purana, nagovarja kupca, kako da je to izvrstno viao, da boljšega ni v celi okolici. In kaj pa kupec? — No ta se zanaša na mešetarja in dobro njen u plača misleč, da ta njemu poišče najboljšega vina. Na ta način pojema zaupljivost v našo izvrstno ljutomerščino, in če bo tako šlo naprej, ne bodemo mogli kmalu svojega izvrstnega vina prodati. K temu pa še v zadnjih letih so nam naši mešetarji začeli cel6 kupce pošiljati na Oger-sko češ, da so ogerska vina ravno tako jaka, kakor ljutomerska, in res naše vino je po takem prišlo v diskredit. Ne bode toraj druge pomoči, nego znebiti se prvič mešetarstva in drugič vpeljati v Ljutomeru sejme za vino. Zavoljo tega bode vpeljana ova „naznani lna knjiga". V to knjigo namreč posestnik, ki bode hotel svoje vino brez mešetarja prodati, da vpisati svoje ime, gorice, koliko vina ima in ceno; kupec pa si vino poišče in poskusi sam. Garancijo, da je to res tisto vino, ki je naznanjeno, prevzame „vinorejsko društvo". Sejmovi za vino bodo dvojni: prvi za mošt precej po bratvi v prvi polovici meseca novembra; za vina pa od 1.—15. februarja. Toti sejem pa se letos še ne more odpreti, ker ni za-nj nobenih priprav in tudi še niso od vis. minister-stva potrjeni. Želeti bi bilo, da bi se vinorejskega društva vdeležilo več kmetov, ker društvo dobiva podpore, katero deliva med ude in posestnike, da bi popravili svoje gorice. J. K. Iz slov. graškega okraja. (Novi okrajni z as top) ima sedaj svojega narodnega načelnika in jegovega namestnika. G. Bart in g. Bošnar sta v ta posel bila od cesarja potrjena in sta 18. au gusta prisegnila vpričo novega vodje c. k. glavarstva g. Rupnika. Ta prigodek nam je bil jako všeč; kajti prestrigel je ono sejo starega okrajnega zastopa, ktero je bil gospod načelnikov namestnik poprejšnjega okrajnega zastopa na 22. avgusta sklical, da bi se seveda vzmislu poprejšnje nemčurske večine 2 nova uda v okrajni šolski svet volila in da bi se slovenskemu okraju hranilnica, za ktero je moral celi okraj dober «tati, ¡z reservnim fondom 6000 gold. vred vzela in mestu izročila. Toda namesto razpisane seje starega okrajnega zastopa, bila je 22. avg. seja novega okrajnega odbora, pri kteri so se za celi okraj važne reči razpravljale. Kar slovenjgraški rotovž stoji, se še tam nikdar ni kako uradno slovensko pismo pisalo, kakor pri tej seji 22. avg., j koje zapisnik seje od kraja dokonča ves slovenski pisal. Ko je glasoviti Lohninger to strašno hudodelstvo zapazil, je od same jeze kar le skakal! Pa vse ni nič pomagalo; večina ga je opomnila na postavno pravico, slovenskega jezika pri urado-vanji posluževati se in da je bil nemčurski okrajni zastop v svoji prvi dobi pod načelništvom g. Loh-ningerja celo sklep storil, da se v slovenjgraškem okrajnem zastopu slovenska beseda še črhniti ne sme. Gospod načelnik je po slovenskih okrožnicah gospode okrajne zastopnike na 5. september k seji sklical, pri kteri so se jako važne reči razpravljale, o čemur bodemo prihodnjič poročali, če nam kdo kaj naznani. Politični ogled. Avstrijske dežele. Naš cesarjevič Rudolf vrnivši se iz Karfa obiskuje sedaj važniša mesta v Dalmaciji; povsod sprejemajo ljudje prihodnjega našega vladarja z velikim veseljem in sijajno; 7. sept. pride v Zagreb. — V Gradcu je umrl vseu-čiliščui profesor in bivši deželni poslanec dr. Michl, mož visoke učenosti in blagega srca. — Nemšku-tarski državni poslanec g. Holzer je blizu Celovca na svojem posestvu bivajoč tepen bil od ponočnjakov, da bo težko shodil. Na Kranjskem so premogove jame na 130 fl. cenjene, na katerih pa je bilo 93.000 fl. vknjiženih, prodali za 11 fl. — zgled novošegne sleparije. Tako zvani „Bauern-verein von Rosengrund" pri Cmureku, ki je tudi med Slovence na Pesnici pri „Waingerlu" prišel rogovilit in g. Seidla božat, je v Otersbachu ¡zboroval. Toda eden izmed govornikov je tako robato zoper duhovnike in politično tako telebasto govoril, da je shod od navzočega okrajnega glavarja bil razpuščen. — Gališki deželni zbor je vlada naglo razpustila, ker je vendarle hotel proti Rusom v pismu do cesarja nekako rogoviliti. — Na Dunaju je prenehal veliki, katoliški, v nemščini pisani list: „Volksfreund". List je izhajal 29 let in je bil tudi pri nas razširjen, zlasti pri duhovnikih, dokler ni zašel med nemške centraliste in začel zoper Slovane pisati. — Pri Požunu na Ogerskem se vršijo velike vaje pijonirjev. Magjarski ministri hočejo letni davek na cuker iz repice nastaviti na 6 milijonov in po malem potisnoti do 10 milijonov; dače na Ogerskem so itak že silne. Mažuranič ban je zbolel. Vojaški poveljnik Mollinary je šel na odpust; pravijo, da se ta prijatelj Slovanov ne vrne več na svoje mesto. Hrvatski sabor se bo posvetoval o postavi zoper oderuhe. — Ribarji v Istriji in Dalmaciji so letos srečni, nalovili so 400.000 centov rib. Turki so zopet 31. avg. vdrli v Dalmacijo in odgnali mnogo živine avstrijskih pod-ložnikov. Vrtanje države. Nemški cesar obiskuje sedaj marljivo vojaške vaje svoje velikanske armade. Pruski vohuni so na Dunaju v arsenalu podmitali več uradnikov in izvedeli skrivnost, kako se zlivajo naši novi Uhacijevi kanoni; Prusi jih bodo tedaj zamogli ponarejati. — Utrjenje Rima z šancami in 240 kanoni bo stalo 5 milijonov. — Bivši predsednik francoske republike, slavni govornik in pisatelj Thiers je blizu Pariza naglo umrl 80 let star. — Rumuni so odločno že stopili v boj zoper Turka in je šla jihova vojna črez Donavo proti Plevni Osman-paši za hrbet; Srbi pa še delajo priprave. V Belgradu se višji oficirji neprenehoma posvetujejo. Ob Driui se mislijo Srbi samo braniti, drugod pa napadati: Hrvatovič je namenjen iti proti Vidinu, Lješanin proti Nišu in Nikolič v Sjenico. Rnski-rumnnski-črnogorski-tnrški boj. Lani 31. avgusta so Turki dobili novega sultana; obletnico so hotli letos obhajati z zmagovitim napadom na rusko vojsko, katero obdajajo med Donavo in Balkanom od 3 strani. Ali že se kaže, da so preslabi. Od jttžne strani Sulejman-paša ni bil več v stanu prodirati. Ob Šipkinem klancu se mu je glavna sila razbila. Od 50.000 mož je skoro polovico zgubil, z ostanki se pa je v Kazanlik vr-nol nazaj. Pravijo tudi, da je 19.000 mož poslal Oeman-paši črez Trojan, 20 ur proti zahodu. Šip-kino sotesko imajo Rusi in so njo silno zasancali. Cesar Sulejman od juga ni mogel, to sta storila Mehemed-paša od izhoda in Osman paša od zapada. Mehemed-paša je 31. avgusta zgrabil z 25.000 Turki generala Leonova pri Sadini, ki je imel samo 3000 pešakov, 500 konjenikov 10 kanonov. Toda Leonov se je junaško branil celi den in se je zvečer umaknil nazaj do glavne ruske vojne pod cesarjevičem. Ta vojna ni namenjena napadati, ampak le braniti se, dokler ne bo Osman-paša iz Plevna vržen. Osman-paša je 31. avg. tudi napal Ruse pri Žgalici blizu Plevna, toda nesrečno. Rusi so ga pustili napadati celi den v močne šance, na večer so pa planili vun iz njih in Turke zapodili nazaj, Rusov je palo 500, Turkov pa 2000. To je prva slavna zmaga Rusov na prostem bojišču. Sedaj se je bržčas začel glavni napad na Osmana. Kajti 3. sept. sta ruska generala Ime-retinski in Skobolev po strašnem krvi prelivanju Turkom vzela Lovac, 8 ur na jugu od Plevna. Zadi za Plevnom pa se bliža Osman-paši od Donave sem rumunski knez z 30.000 Rumuni. Osman je tedaj že precej zajet. Meseca avgusta so Rusi črez Donavo prepeljali 90.000 novih vojakov. Carska garda, 60.000 mož, prehaja ravno sedaj Donavo. V Aziji so Turki morali zapustiti Kavkaz. Ruski general Alhazov jih je v morje zapodil iz jiho-vega zadnjega mesta: Subum-kale, kamor so bili 19. maja prišli. Za poduk in kratek čas. črtice iz slovanskega bojišča v Aziji in Evropi. XI. Soteska ali klanec skozi Balkan-goro od Sipke na južni strani do Gabrove na severnem znožju je 6 ur dolga in na sredi 3954 črevljev visoka, tedaj tako, kakor naše Pohorje med sv. Arihom in Veliko kapo. Stezo skozi klanec je 20. avgusta varovalo 3000 Rusov, ki so bilo posebno na višini dobro zašancani. Ker je 50.000 Turkov tukaj hotlo prodreti, ie nastal 1 jut boj, ki je trajal 10 dni in se je končal s tem da so bili Turki straino razdjani in zbiti nazaj. Boj popisuje angleški major Forbes, ki je na ruski strani stal in gledal, tako le : V torek zjutraj sem zvedel v ruskem glavnem stanu, da gre Sulejman-paša s 40 bataljoni proti Sipki-soteski. Precej sem jezdil proti jugu. In res je Sulejman uže 19. avgusta vzel vas Sipko in je 21. začel napadati sotesko, ki je od Rusov bila zasedena. Skoraj neprenehoma so se bojevali. V sili so Rusi naglo potrebovali pomoči. Vodol-skega polk je marširal tako urno, da ljudje dva dni niso ne spali ne kuhali; polkovnik je peljal svoje ljudi naravnost skozi Gabrovo; vozovi z ranjenci so vedno drdrali po cestah, njim nasproti pa so šli municijski vozovi proti Sipki. Uže pred dnem se je začela kanonada. Grmenje je bilo vedno hujše in vedno so prihajali ranjenci. V Karavli je bilo vse polno težko ranjenih, posebno mnogo častnikov, med njimi tudi 2 polkovnika. Boj v Sipki-soteski se pač sme imenovati boj ruskih častnikov. Palo jih je 98 in 1 general. 21. avg. je bila vsa ruska moč v soteski pod poveljem generala Radeckega, in je imela 20 bataljonov, t. j. 17.000 mož, kateri pa so v prejšnjih bojih uže mnogo trpeli. Ko se je dan zaznal, je strelna brigada Mirskega polka napadla pozicijo Turkov, ki je žugala desnemu ruskemu krilu. Ob enem pa so Turki hoteli Ruse zajeti; razširili so svoje levo krilo, da bi prešli v globoko dolino, ki je vmes, in da bi dobili nasprotne višave v hrbtu Rusom. Oba napadujoča oddelka sta se v dolini trčila in vnel se je hud in trdovraten boj. Ker so višave bile v turškib rokah, morali so vojaki nezavarovani iti v dolino in so bili izpostavljeni kanonskemu ogjnu, iz gostega lesovja turške pozicije pa so jih podirale kugle iz pušk. Cesta je tako izpostavljena, da je silno težko preskrbovati se s strelivom. Turki so raztresli cele oddelke strelcev, ki gotovo niso imeli druge naloge, kakor močno streljati na vse, kar bi se jim iz ruskih vrst pokazalo. Ko sem šel jaz gori, da bi gledal zanimivi prizor spodaj, streljalo je na mojo kapo takoj kakih 7 strelcev. Streljanje pušk na ruske pozicije je trajal celi dan, dokler turške pozicije niso bile vzete. Od nekaterih štabnih oficirjev zvedel sem te podrobnosti: Turki so začeli boj 21. avgusta, na-padajč strmine nad sotesko. V soteski samej je bila bulgarska legija in eden polk 9. divizije; oba ta oddelka sta bila po prejšnjih bojih jako oslabljena in nista štela nad 3000 mož s 40 kanoni. Iz Trnove nista mogla pomoči dobiti, ker je 14 ur daleč. To je bila huda napaka. Pešica Rusov se je hrabro bojevala in Turki niso imeli nobenega dobička, akoravno so napali skrajno črto ruskih utrjenj na najvišjem vrhunci soteske. Rusi so položili rove, ki so ravno takrat zleteli v zrak, ko se je bilo čelo turških napadujočih čet nad njimi zbralo. Več Turkov je bilo v kose raztrganih. Izgubili so Rusi prvi dan samo 200 mož, večjidel iz bolgarske legije. Drugi den 22. avgusta boj ni bil posebno hud, ker so Turki vedno le poskušali, iti okolo kril ruskih pozicij; a napadi so bili zares j ako trdovratni in vztrajni. Včeraj so Turki napali rusko pozicijo od predaj in od strani in so pregnali branitelje iz sprednjih pozicij. K sreči je prišla pomoč, ki je nezgodo še o pravem času odvrnila. General Sto-ljetov je storil vse, kar je mogel, pa tudi on ni mogel delati čudežev, dočim je 5000 mož grmelo na njega. Zdaj pride iz Selvija brigada 9. divizije pod generalom Dorožinskim, in ta prilična pomoč je bila za Stoljetova neizmerne vrednosti. Bili so se celi dan, in ko je solnce začelo zahajati, bili so se Turki tako blizu prignjeli, da je bilo videti, kakor da imajo Rusi zdaj obkoljeni biti in si tarške čete, ki so plezale na ruske holmce na drugej strani ceste, za hrbtom ruskih pozicij roko podati. Ruska generala sta v tem kritičnem trenotku telegrafirala carju, izraževaje svoj strah in razlagajč, kaj se mora storiti, da se to zapreči, za-gotavljajč, da bosta svoje pozicije tako držala, da pride pomoč, in da bosta ona in njiju vojaki vstra-jali do zadnje kaplje krvi. Ob šestih je boj za nekaj časa prenehal, kar pa Rusom ni koristilo, ker so bile vse njih reserve v boji. Vojake je strašno mučila vročina, glad in žeja; uže tri dni niso nič kuhali in vode Rusi niso imeli. Siromaki so zcvajč ležali ob golih pečinah, še zmenili se niso za to, da so okoli njih žvigale turške kugle. Po sosednih višavah in iz dolov pa se je razlegal klic: allah il allah! — Zastonj sta čakala generala pomoči — kar nič se ni hotelo pokazati. Končno zagleda Stoljetov na skrajnem horizontu dolgo kolono, ki se je bližala. Ta prizor je takoj vse spremenil. Vse je skočilo po konci in gledalo v daljavo, in ko zapazijo prihajajoče, zagrmi stresajoč „ura !u Čelo kolone se je bližalo Karavli — a to so jezdeci. Kmalu je ena gorska baterija delovala proti turškej artileriji na obrašenej višavi, raz katere so Turki desnico ruske vojske ljuto obatreljavali. Zdaj pa je prišla tudi pehota. Napadala je Turke od desne, in izza vsakega kamena, izza vsakega grma, izza vsakega drevesa se je videl dim njihovih pušk. Bil je to bataljon strelne brigade, katera je generala Gnrka spremljala, ko je tako zmagovito bil napredoval. Brigada je marširala 14 ur daleč nepretrgoma, ne da bi spala, ne da bi kuhala in je takoj začela delovati, ne da bi si privoščila pet minut za oddahnenje. Njeni general, hrabri Zvitinski, jo spremlja ter napade sovražno pozicijo na gozdnjjj višavi v desnem ruskem krilu. General Radecki, ki je strelce poslal ia tako v odločilnem trenutku rešil dan, pride tudi sam s svojim štabom po cesti gori, jaše na treh odprtih krajih preko tu"škega ognja in se pridruži onima dvema geueral(tm~ na čelu, blizu baterije prve poziciie. Kot na&arši in najvišji častnik prevzame od Stoljetova t velje. Takoj, ko se je dan zaznal, začeli so se Rusi zopet bojevati, da bi se osvobodili napadanja in pritiskanja turških baterij in pozicij na obraščenih višavah na desnem krilu. Bulgarski kmetje so vojakom izvrstno pomagali, donaševajč jim v vrčih vodo tja v prve vrste, katere so zadaj od daleč prinesli, prehajaj^ od Turkov obstreljan pot. Boj se je pomikal čedalje bolj v dolino; ukrepljenja, poslana od 9. divizije postavila so se zdolej prav močno in dobro. Ob devetih pride Dragomirov z dvema polkoma druge brigade svoje divizije. Po-pustivši eden polk pri Kanu za reservo, maširal je z drugim po cesti proti prvej poziciji. V dolini se je vedno ostro streljalo iz pušk celo dopoludne. Sicer je pa divjal boj po dolini sem pa tja. Ob jednajstih do poludne so bili Rusi uže zašli v leščevje na rebri, katero so bili Turki zaseli. Rusi so bili pri tem prodiranji doli v odprtej dolini polno mrtvih in ranjenih za seboj pustili in so morali kmalu umakniti se in so bili od Turkov nazaj potisnjeni. Pri tem so pač ruski strelci pokazali veliko urnost v iskanji in porabi vsacega grmička in drevesa za pokritje, ali vojaki Mirskega polka so stali na prostem polji, nepokriti proti sovražnim puškam. Zavoljo tega so ti vojaki ta dan največ izgubili. Vse strahote gozdnega boja so se tu razdivjale bile in iz gostega lesovja se je slišalo pokanje strelov, srditi kriki bojujoeih in bolestni klici ranjenih. Ob 12. ure sta bila 2 bataljona žitomerskega polka komandirana, naj vzameta desni kot turške pozicije. Turški gorski kanoni so jih močno zadevali, vendar so prodirali v gozd. Ruska artilerija je delala prednjimi, ker je močno v gozd streljala, a zdaj je morala ogenj vstaviti, da nebi lastnih ljudi zadevala. Zopet je prišlo le na puško in bajonet. Zdaj je bila odločba bitve. Oster boj spredaj na čelu in na strani je trajal več ko eno uro, a bilo je očitno, da so Rusi korak za korakom tal pridobivali. Bitva se je bližala odločitvi in na ruskej strani je bilo največje razburjenje. General Radecki se postavi osobno na čelo ene kompanije rezerv, na čelu drugi polkovnik in tako sta jih peljala ven v ogenj. Zavest, da jih vrhovni poveljnik sam vodi, navdušil je ruske vojake posebno in njih buri klici so preglasovali pokanje pušk. V brzoteku so črez dolino tekli in pri zadnjej rebri vrgli se na Turke. Zdaj se je začel šturm proti srednjej višini. Iz dreves od Turkov narejene klade in šance so Rusi preskočili, bajonet je deloval grozovito in nazadnje je oznanjevalo pretresujoče zmagovalno kričanje Rusov, da so vso visočino od Turkov očistili in jim pozicijo vzeli. To je bilo ob dveh popoludne. Radecki je pa hotel železo kovati, dokler je bilo razbeljeno. Skleni[ je še ono turško pozicijo vzeti, ki leži proti vasi Sipki, v kateri so se bili Turki prvi dan boja ukopali. Podoljski polk je bil iz reserve ven poklican in je šel navzdol proti Turkom krit z močnim ognjem iz ruskih baterij. Tudi ta napad je imel dober vspeb in Radecki je razširil se tak6 spredaj, kakor ob straneh. To se godilo 21. avgusta. Sipkina soteska je ostala v ruskih rokah in vsi sledeči napadi Turkov 25., 26., 27., 30. in 31. avgusta bili so zastonj! Ves svet občuduje ruske junake. Smešničar 36. Pivec se krega nad krčmarjem rekoč: zakaj točite slabo vino, po katerem me vselej glava boli? Krčmar se mu pa kratko odreže: ali sem jaz kriv, da imate Vi tako slabo glavo? Razne stvari. (Milostljivi nas knez in Škof) so prvi uslišaii milo prošnjo ,,Slov. Gosp." za siromake 18. avg. od toče zadete v mariborskem, št. lenartskem in ptujskem okraju ter so darovali 50 fl. Izrekli so tudi svojo preuzvišeno voljo, še več dati in sicer takim iz onib krajev, kateri Jim bodo od dotičnih č. g. fajmoštrov priporočeni! Bog plati! (Šolske sestre) pri sv. Petru pod Mariborom obhajajo 12. t. m. sklep dekliške šole, katero one tam vodijo. K šolski skušnji so uljudno povabljeni stariši, ki imajo deklice v tej učilnici, in prijatelji šolske mladine sploh. (Ljubljanski knezoškof) so te dni p riši i v Gornjigrad, da kot novi gospodar ogledajo tamoš nja velika posestva ljubljanskega škofijstva. (Huda griža) razsaja v Dramljah ; od 62 zbolelih ljudi je že mnogo umrlo. (Utonil je v Dravi) pri kopanju Tomaž Sabo-din, hlapec v Mahrenbergu, mrtvo truplo je Drava izvrgla v Trestenici in so ga v Kamci pokopali. (Pogoreli) so na Cvenu Martin Rus, Jožef Tola in Matija Nemec, škode je 5600 fl potem Anton Sailer in Blaž Mendaž v Jurovcih, škode je 4500 fl. dalje Anton Domajnko in Franc Majcen v Hrastovenjaku, škode je 4000 fl. Juri Sauc v v Vozenici, ki ima 5000 fl. škode in Franc Buče-lek pri sv. Križu nad Mariborom, kateremu so škodo cenili na 3000 fl. (Spremembe v Lavantinski Škojiji.) Č. g. A. Jazbec je imenovan za župnika v zgornji Kungoti. — Prestavljena sta čč. gg. kaplana: A. Inkret v Vitanje II., in J. Ulčnik v Lučo. Na novo sta vmeščena čč. gg.: J. Nedeljko v sv. Martin pri Slov. Gradcu II. in Fr. Slavič v Muto. — Umrl je Č. g. M. Urlaub, župnik v pokoju, star 61 let. Dražbe III. 15. sept. Janez Baumgartner v Ojstrem 2040 fl. 19. sept. Valentin Robar v Slov. Bistrici in Ana Globočnik v Gorci 9800 fl. 24. sept. Franc Bezjak v Bišečkem vrhu 200 fl. Listič uredništva. G. S. v L. Hvala, toda o delovanju narodnjakov na izpostavljenih mestih javno poročati ni varno, zato smo Vaš veseli dopis odložili; dopis iz Ljutomera, od sv. Križa nam je za sedaj prepozno došel; g. Jakob V. v Ljutomeru: Vašega dopisa o advokatih, uradnikih itd. se ne upamo objavite, predložite celo reč natančno g. Hermanu, državnemu poslancu! G. G. pri sv. Janžu: Vam radi vse verujemo in pr trdimo, ali zarad bližnjih volitev ne dražimo 1 G. L. v Brašlovcib; bo menda boljše zastran šolskega pretepa vse prepustiti sodnijil 1 HI. Tržna cena preteklega tedna po hektolitrih. lM/ioo vag. — 100 kilo = 1 cent in 78'/« funta. Mesta Pšenica >N M a 5 X H o 00 O h « •o ? fl kr fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr fl. kr. Maribor . 9 60 5 90 5 20 3 10 6 50 6 80 Ptuj . . . 9 — 6 — 4 50 3 — 6 — 6 50 6 88 Ormnž . . 8 80 6 80 5 40 3 55 5 — 7 80 4 60 Gradec 8 36 5 70 5 33 3 33 5 36 — 6 20 Celovec . . 9 — 6 10 5 14 2 00 5 70 4 46 8 70 Ljubljana . 9 10 7 — 4 55 3 90 6 — 4 70 6 48 Varaždin 8 70 6 — 5 — 3 40 6 — 7 8 7 — Zagreb . . 9 — 8 — 3 80 4 — 6 10 C 20 6 50 Dunaj 12 10 8 32 9 60 6 90 7 — — — — Pest )S5 10 60 7 30 9 6 10 6; 50 5 — «joierljiie ätrvllkei V Gradcu 1. septembra 1877: 28 15 65 14 35. Na Dunaju „ „ 18 22 54 25 31. Prihodnje srečkanje 15. septembra 1877. 400 goldinarjev dohodkov na leto in več!! Vsak pošten in plačati zmožen podvzetnik v slehernem kraju dobi na Dunaju pod jako ugodnimi pogoji zalogo zdravilnih sladnih preparatov (Malzheilpräparate) iz c. k. dvorne fabrike za sladne preparate Janeza HofT-a, iznajdnika sladnih preparatov in oskrbovalca pri skoro vseh evropskih vladarjih. Ponudbe z pojasnili se naj pošiljajo pod napisom: Johann Hoff, k. k. Hof-Malzpräparaten-Fabrik, Graben, Bräunerstrasse Nr. 8. in Wien. Poduk za goste. se bo vršil od 24. sept. do 6. oktobra na sadje-in vinorejski šoli pri Mariboru o raznih sortah sadja in grozdja, o poletnem oskrbovanju sadu-nosnega drevja in vinske trte ter o koristni porabi sadja. Sprejemajo se le 18 let in više stari Štajerci dovolj izobraženi, ter se jim je treba oglašati se pismeno pri ravnateljstvu do 20. sept. t. 1. &tu€lentjei kateri bodo sta „vanje iskali, dobodo ga v Dvorni ulici štev. 4. z prav dobro posteljo in svetlo sobo. Zelen mešni plašč, že prav lep, se dobi pri farnem predstojništvu sv. Magdalene v Mariboru za 75 goldinarjev. [2—3] Dva dijaka iz srednjih šol se spremeta v popolno oskrbovanje pod ugodnimi pogodbami; več se izvč v tiskarni g. Pajka v Mariboru. i n i i a 11i n118»+ I SLOMŠEK-ove PESMI se še vedno dobivajo: v Celju pri J. Geiger-ju, v Celovcu v tiskarni družbe sv. Mohora, v Gorici pri Wokulatu, v Ljubljani pri J. Lerherju, v Mariboru pri Ed. Ferlincu in uredništvu „Slov. Gosp.", v Ptuju pri W. Blanke-ju, v Trstu pri Colombo Coenu, trdovezane po 1 gld., broš. po 90 kr.; pri g. izdatelju M. Lendovšeku v Ptuju (Pettau) pa vezane po 80 kr., broš. po 70 kr. — P. n. č. duhovščina in slavna šolska vodstva se še posebno opozorujejo, da je ta knjiga za darila pridnim šolar jem [3—3] kaj pripravna. A 4Hh4nWHHHHHHHHHh^^ s i IVI 00 cn o o > o bD Ih O a «ž le 03 N -i—i O • i—i rt I—I C? •iH >N < i i f* p< rt hC u a rt •i—i 5P3 O 03 rt h o £ •H h cS u A e M o ift 0 ® —5 g« s: et -s Stfl w « •■« o S'0 V >*i a ® Pi s M ¿4 o o >o I> -S o (h O o CJ Ti (4 o p< •H d u [1. -3] DANIJEL IIAKUS. priporoča svojo trgovec z železjem v graški ulici — V CELJU — v graški ulici veliko zalogo z pravim zlatom pozlačenih nagrobnih križev X potem zalogo delov 2a p^^vna ognjiš6a (šparlierde), na daije fcjjncarsko blago za razna poslopja; vse je v lepi obliki in iz dobre robe izdelano. Narisi, potrošni proračuni, ceniki se rado in takoj dopošljejo, ako se po njih želja izreče. Isti priporoča naposled svojo zalogo poljedelskih strojev (mašin) posebno mlatilnic in trijerjev za čistenje zrnja, ki so res izvrstna roba in po ceni, kakor v fabriki (Clayton & Shuttleworth).