Didakta april 2014 5 Fokus: Spodbujanje ustvarjalnosti UČnE mEtODE KOt SpODbUDA K UStvArJALnOSti / dr. Majda Cencič / Pedagoška fakulteta, Univerza na Primorskem V pedagoški literaturi se razpravlja o različnih skupinah učnih metod (npr. aktivnih, verbalno-tekstualnih ipd.) (prim. Cencič 2011b), ne pa o ustvarjalnih učnih metodah ali o učnih metodah, ki spodbujajo tudi ustvarjalnost učencev. Ker pa je ustvarjalnost za družbo pomembna, saj brez nje ne bi bilo ustvarjalnih rešitev (Woolfolk 2002: 121), se sprašujemo, kako jo podpirati in razvijati z učnimi metodami in katere so tiste učne metode, ki lahko spodbujajo tudi ustvarjalnost učencev. Pričakujemo namreč, da se bo z uporabo tudi ustvarjalnih učnih metod postopoma spremenilo razmerje, ki ga navajajo, da je npr. kar 90 % otrok ustvarjalnih do 5. leta ali do vstopa v šolo, potem pa začne njihova ustvarjalnost upadati, zaradi različnih zahtev, kot so npr. zahteve po spoštovanju discipline in pravil, po prilagajanju skupini ipd. (Lefever 2004: 46). UČnE mEtODE Če obstaja le nekaj učnih oblik (npr. frontalna, skupinska, individualna in delo v paru), pa imamo množico učnih metod. Po Tomićevi (2000: 87) se učne metode nanašajo tako na učiteljevo delo (pou- čevanje), kot tudi na delo učencev, to je njihovo učenje. Podobno kot Tomićeva (2000, 2002), opredeljujeta učne metode tudi Ivanuš Grmek in Javornik Krečič (2011: 114), ki sta zapisali, da so učne metode premišljeni načini načrtnega ravnanja, ki vodijo k doseganju ciljev, ter znanstveno in praktično preverjeni načini učinkovite komunikacije med učiteljem in učenci na vseh stopnjah učnega procesa. Dodajata, da na izbiro učnih metod vplivajo objektivni dejavni- ki (npr. cilji, vsebina, didaktično okolje in čas) ter subjektivni dejavniki (učitelj in učenci). Tudi Barbara Horvat (2009: 137) je na- vedla za učne metode tri značilnosti: (1) aktivno vlogo učitelja, (2) posredovanje (in utrjevanje) znanja ter (3) transfor- macijo pri učencu. Drugo značilnost učnih metod posredovanje (in utrjeva- nje) bi lahko razširili, saj učne metode uporabljamo ne le za posredovanje in utrjevanje znanja, pač pa tudi za vpe- ljevanje ali pripravljanje (motiviranje) učencev za učno delo, pa tudi za prever- janje znanja; to pomeni v vseh stopnjah ali etapah izvajanja učnega procesa. Za učne metode izpostavljamo ključne poj- me, ki so učenec, učitelj in učna snov. Vse pojme pa povezujejo učne meto- de, ki so izbrane s strani učitelja gle- de na učno snov in cilje oz. standarde znanja. NEKaTERE USTVaRJalNE UČnE mEtODE Glede na način uporabe skoraj vsaka učna metoda razvija tudi ustvarjalnost učencev, če je le učitelj fleksibilen, spod- buja radovednost, domišljijo in ne za- vira nenavadnih idej učencev. Zato je pomembno, »da živi otrok v okolju, ki je polno impulzov in spodbud« (Rodari 1996: 126). Ker je učnih metod, ki razvijajo tudi ustvarjalnost, veliko, izpostavljamo le nekatere, ki se lahko uporabijo pri raz- ličnih učnih predmetih, na različnih stopnjah izobraževanja in v različnih stopnjah učnega procesa. Pogovor kot ustvarjalna učna metoda Med najbolj poznanimi učnimi metoda- mi omenjamo najprej pogovor, ki tudi lahko spodbuja ustvarjalnost učencev, če učitelj postavlja in spodbuja postavlja- nje odprtih ali divergentnih vprašanj, ki omogočajo različne odgovore oz. imajo več možnih odgovorov. Postavlja pa naj tudi vprašanja višjega nivoja po Bloomu, ki zahtevajo analizo, sintezo in vrednotenje oz. tudi ustvarjanje novih in neobičajnih odgovorov. Dober predlog je tudi postavljanje neobičajnih vprašanj (npr. kaj bi bilo, če bi bilo …). Ustvarjalno pripovedovanje Učenci lahko pripovedujejo o različnih stvareh, najbolj ustvarjalno pa je pripo- vedovanje o izmišljenih doživetjih ali o izmišljenih zgodbah. Posebna varianta metode pripovedova- nja je tudi pripovedovanje zgodb (sto- ryline), ko učenci skupaj z učiteljem ustvarjajo zgodbo v razredu (Nakrst 2010). Učitelj oblikuje okvir zgodbe, vodi rdečo nit (line), učenci pa vodijo zgod- bo (story), oblikujejo okolje, osebe ipd. Učenci morajo npr. kot lastniki podjetja skrbeti za zaposlene, kot starši morajo nuditi svoji družini varno zavetje ipd. (prim. Nakrst 2010). Pri pouku slovenščine pogosto uporabijo varianto učne metode pisnega pripo- vedovanja, npr. nadaljevanje zgodbe, dokončanje povedi ipd. Barica Marentič Požarnik (2000: 95) pre- dlaga za razvijanje besedišča pri pouku materinega ali tujega jezika metodo pri- silnih povezav, ko izberemo iz določe- nega besedila ali slovarja slučajno dve besedi, na osnovi katerih se je potrebno domisliti zgodbe, ki ju povezuje. Ustvarjalne metode pisnega dela V naši šolski praksi se veliko razpravlja o kreativnem ali ustvarjalnem pisanju, ki ga nekateri učitelji vključujejo tako pri slovenskem kot tudi pri tujem jeziku. To je npr. haiku, pisanje po literarnih pre- dlogah, akrostih, ABC-pesmi ipd. (Holc 2010: 41), ki pripomorejo k ustvarjalne- mu pisnemu izražanju učencev. Izdelovanje stripa pa spodbuja ne le ustvarjanje na besednem področju, ampak tudi na likovnem. Ustvarjalne igre Woolfolk (2002: 122) pravi, da so bolj ustvarjalni predšolski otroci, ki preživijo več časa v igranju domišljijskih iger in ob igri pretvarjanja. Tudi Helena Bizjak (1996: 19) je zapisala, da je otrokovo te- meljno doživljanje sveta igra in da naj se tudi v šoli najde prostor za igro. Za 6 Didakta april 2014 Fokus: Spodbujanje ustvarjalnosti šolo velja didaktična igra, ki se podreja razvojni stopnji učencev, njihovim in- teresom in s katero dosegamo vnaprej določene vzgojno-izobraževalne cilje. V sklop didaktične igre lahko vključimo različne igre: igre vlog, dramatiziranja, pantomimo, igro vozlov, telefon ipd. Ustvarjalne učne metode, ki te- meljijo na zapisovanju in grafičnih predstavitvah Marentič Požarnikova (2000: 94–95) predlaga metodo matrike ali šahovni- ce z različnimi polji ali okenci, ki jih je potrebno izpolniti (slika 1), Pečjak in Gradišar (2002: 200) pa govorita o pri- merjalni matriki, ki omogoča primerjavo več enot po več značilnostih. Uradni dokumenti Neuradni dokumenti Osebni dokumenti Neosebni dokumenti Slika 1: Primer preglednice za metodo matrike Podobne matriki so tudi hierarhične poj- movne mreže (slika 2), ki jih nekateri uporabljajo kot učno strategijo (Pečjak, Gradišar 2002). Pojmovne mreže bi lahko uporabili tudi kot učno metodo, ker je grupiranje način zapisovanja misli in zato odlično sredstvo spodbujanja ustvar- jalnosti (Dryden, Vos 2001: 422). Tudi reorganizacija povezave pojmov v nove strukture ali iskanje novih odnosov med pojmi spodbuja ustvarjalnost učencev. Slika 2: Primer neizpolnjene hierarhične pojmovne mreže Kot učno metodo bi lahko uporabili tudi diagram Ishikawa ali ribjo kost, ki se uporablja na področju kakovosti dela (sli- ka 3). Diagram s predlagano obliko ribje kosti (premice, iz katere izhajajo črte navzgor in navzdol) (Pečjak, Gradišar 2002: 204) temelji na vizualni predstavi- tvi pojmov, ki so lahko različno povezani (npr. vzročno-posledični odnosi, pozitiv- ne in negativne lastnosti, prednosti in pomanjkljivosti ipd.). Slika 3: Shema Ishikawa diagrama Za prednosti, pomanjkljivost ali slabosti, priložnosti in nevarnosti lahko uporabi- mo tudi analizo SWOT (prednosti, sla- bosti, priložnosti ter nevarnosti – ang. Strenghts, Weaknesses, Opportunities, Thre- ats) (slika 4). Slika 4: Predstavitev SWOT analize Iz matematike bi lahko povzeli znan Vennov diagram (Pečjak, Gradišar 2012: 196–197), s katerim lahko predstavljamo podobnosti in razlike med dvema bitje- ma, stališčema, osebama, dogodkoma ipd. (Slika 5). Slika 5: Vennov diagram Metoda 6 klobukov De Bono (2009: 68–69) pravi, da je šest »razmišljujočih klobukov« metoda za izvajanje samo ene vrste razmišljanja naenkrat, ker namesto da bi poskušali narediti vse hkrati, »nosimo« samo en klobuk naenkrat. Kakšen način razmi- šljanja razvijajo različni klobuki, je opi- sano na sliki 6. Barva klobuka: Vrsta mišljenja kontrola, proces, razmislek, nadzor poteka, organizacija … pozitivnost, optimizem, iskanje prednosti … čustva, občutja, intuicija … ustvarjalnost, novost, nove ideje, inoviranje … nevtralna dejstva, objektivnost… negativnost, črnogledost, iskanje nevarnosti … Slika 6: Šest razmišljujočih klobukov in njihove vloge razvijanja različnih vrst mišljenja Metoda vizualizacije Vizualizacijo pogosto srečamo v pove- zavi z meditacijo, iskanjem notranjega miru in v povezavi s sproščanjem (Brečko 2002: 95) ter v povezavi s predstavitvijo snovi (Daum 1998: 65). Predstavitev ali upodabljanje sveta v podobah imenu- je Trstenjak (1981: 378) »stvariteljska domišljija«, kar pomeni, da je sestavni del vizualizacije tudi domišljija (Bizjak 1996: 111). Vidne predstave, podobe ali slike lahko aktiviramo na različne načine in z raz- ličnimi spodbudami, slišnimi, s pomočjo pripovedovanja, s pomočjo vonja, zvoka, glasbe (Daum 1998: 69), lahko tudi z okusom. Poleg sprostitve in domišljije, ki sta prisotna pri vizualizaciji, je potrebna tudi koncentracija ali pozornost (Bizjak 1996). Usmerjena pozornost je namreč prvi korak pri učenju (Woolfolk 2002: Didakta april 2014 7 Fokus: Spodbujanje ustvarjalnosti 198). Tudi zaprte oči, ki se priporočajo za sleditev spodbudam učitelja pri vizua- lizaciji, so zunanji znak osredotočenosti in pozornosti. Pri vizualizaciji se aktivira tako spoznav- no (kognitivno) kot čustveno (konativno) področje, pa tudi psihomotorično, če je rezultat vizualizacije nek pisni ali likovni izdelek učenca. 1 Ker glasba spodbudno deluje, pa tudi pomirja (Dryden, Vos 2001: 310), pogo- sto spremlja različne spodbude, ki so prisotne pri vizualizaciji. Glede na navedene značilnosti bi lahko bila vizualizacija kot učna metoda več prisotna v naši pedagoški praksi pri različ- nih učnih predmetih, ne le pri slovenščini (npr. Bizjak 1996) ali likovnem pouku. ZAKLJUČEK Predstavili smo nekatere učne metode, ki jih lahko uporabimo v šolski praksi za razvijanje ustvarjalnosti učencev in ki jih lahko vključimo v pouk na različ- nih stopnjah šolanja, pri različnih učnih predmetih in v različnih stopnjah učne- ga procesa. Nekatere izmed navedenih »ustvarjalnih učnih metod« so poznane tudi v različne druge namene (npr. za razvoj kakovosti, za sproščanje, kot teh- nike ustvarjalnega mišljenja ipd.). Značilnost predstavljenih učnih metod je, da v glavnem spodbujajo različne stile zaznavanja, spoznavanja in učenja učencev, vplivajo pa tudi na celostni ra- zvoj učencev (kognitivno, konativno in psihomotorično področje po Bloomu). Uporabljajo pa se lahko v vseh stopnjah učne ure in tudi na vseh stopnjah šola- nja, od vrtca pa do univerze za tretje življenjsko obdobje. lITERaTURa Bizjak, H. (1996). Sprostitev in ustvarjal- nost v šoli. Pedagogika za tretje tisoč- letje. Ljubljana: samozaložba. Brečko, D. (2002). Štirideset sodobnih uč- nih metod. Ljubljana: Sofos. Cencič, M. (2011a). Nekatere teme o ka- kovosti in evalvaciji na pedagoškem področju. Koper: Univerzitetna za- ložba Annales. Cencič, M. (2011b). Nekatere spremem- be pouka v družbi znanja in njim odgovarjajoče učne metode. Didakta 21/146. 15–19. Daum, W. (1998). Mišljenje v podobah ali zakaj naj bi snov posredovali v emba- laži? V: Mihevc, B., Marentič Požarnik, B. (ur). Za boljšo kakovost študija. Pogo- vori o visokošolski didaktiki. Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete in Slovensko dru- štvo za visokošolsko didaktiko. 65–73. De Bono, E. (2009). Naučite svojega otroka misliti. Maribor: Rotus. De Bono six thinking hats. Http://hod- gepodgeminster.files.wordpress. com/2010/12/six-thinking-hats.jpg (24.7.2013). Dryden, G., Vos, J. (2001). Revolucija uče- nja. Spremenimo način učenja. Ljublja- na: EDUCY. Godinho, S., Wilson, J. (2008). Ali je to vprašanje? Strategije postavljanja in spodbujanja vprašanj. Preizkušeni na- sveti in zamisli za učinkovito poučeva- nje. Ljubljana: Rokus Klett. Horvat, Barbara (2009). O učni metodi, doživljanju in izkustvu pri igri vlog, “metodi izkustvenega učenja”. Sodob- na pedagogika 60/5. 132–145. Ivanuš Grmek, M., Javornik Krečič, M. (2011). Osnove didaktike. Maribor: Pe- dagoška fakulteta. Lefever, M. D. (2004). Creative Teaching Methods. Be an Effective Christian Te- acher. Paris, Ontario: David C. Cook. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS. Nakrst, L. (2010). Didaktični pristop pri- povedovanje zgodb (Storyline). Ra- zredni pouk 12/2. 32–35. Niehl, F. W., Thömmes, A. (2004). 212 metod za pouk verskih in etičnih vsebin. Maribor: Slomškova založba. Pečjak, S., Gradišar, A. (2002). Bralne učne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Rodari, G. (1996). Srečanje z domišljijo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ščuka, V. (2008). Šolar na poti do sebe. Oblikovanje osebnosti. Priročnik za učitelje in starše. Radovljica: Didakta. Tomić, A. (2000). Izbrana poglavja iz di- daktike. Ljubljana: Univerza v Ljublja- ni, Filozofska fakulteta. Trstenjak, A. (1981). Psihologija ustvar- jalnosti. Ljubljana: Slovenska matica. Woolfolk, A. (2002). Pedagoška psiholo- gija. Ljubljana: Educy. 1 Navodila za izvajanje vizualizacije lahko dobimo bodisi na kakšni spletni strani ali v različnih publikacijah (npr. Bizjak 1996, Brečko 2002, Trojar Jan, Orel 2004) (op. a.).