2IVL1EN7E IN S VET
ŠTEV. 18.
V LJUBLJANI, 29. OKTOBRA 1933.
IvNJIGA 14,
JESEN (perorisba)
TEKMOVANJE Z ZVOKOM
Ako bi bili zvoki, šumi in ropoti vidni, to se pravi, če bi bili vidni valovi, v katerih se širi-
_I jo, potem bi se nam zdelo, da
živimo v svetu samih elastičnih, nene-homa se razširjajočih krogel in polkro-gel in kadar bi katera teh mehkih kroglastih sten zadela na naše uho, bi zaslišali kakršen si že bodi zvok. Vse tiste mehke valovne stene, ki bi nam ustvarjale dojem zvokov, bi se širile z brzino 333 m na sekundo na vse strani.
Iz vojne je znan pregovor, da krogla, iki se vidi, ne zadene in ljudje, ki so si pridobili že nekaj skušenj v teh rečeh, se res niso dosti zmenili za tiste granate, ki so jih slišali rjoveti po zraku. Namreč, strogo povedano: samo za tiste ne, ki so jih slišali, nikdo pa seveda ni vedel, koliko je še drugih, tihih med njimi, za katere se ne ve, kam so na-merjene. Izstrelek, ki leti po zraku z brzino 600 m na sekundo, je namreč hitrejši nego žvižganje, to se pravi zvok, ki ga povzroča in zaradi tega ga tisti, ki je ravno pred njim, ne more slišati.
Še hitrejša je krogla iz vojaške puške in zato se zasliši nje ostro sikanje šele, ko ti je že zletela nad glavo. Kogar si je izbrala za žrtev, ga zadene, ne da bi se mu poprej javila s svarilnim žvižganjem.
Precej slične so zvočne prilike tudi pri nevihtah. Strele, ki udari v naši neposredni bližini, ni moči slišati vnaprej. Grom nam udari na uho zmerom nekaj sekund po tem, ko se je zabliskalo in iz časovnega presledka med bliskom in gromom se da" praktično popolnoma točno izračunati, kako daleč od nas se je zabliskalo ali je treščilo. Če mine od bliska do groma denimo 10 sekund, potem se je električni pojav odigral najmanj 3 km daleč od nas.
Še bolj zanimivo je razmišljati o razmerah med zvokom in brzinskimi letali bodočnosti. Največja brzina, ki se je doslej dosegla z letalom, je skoraj 700 km na uro. Še za 500^ km bo treba stopnjevati hitrost pa bo dosežena brzina, s katero se širi zvok in takrat bodo lahko doživljali ljudje stvari, kakršne po-
Ako bi bili zračni valovi vidni, bi se nam zdelo, da živimo sredi nenehoma se napihajočih krogel, ki bi nam udarjale na uho, v najrazličnejših tonih,
šumih in ropotih
znamo zdaj samo od teoretične plati. Čas, ko se bomo ljudje lahko premikali po prostoru hitreje od zvoka, niti ni tako daleč: morda nekaj let ali kvečjemu desetletij. Razvoj letal v smeri čedalje večje brzine je neomejen in tako se bodo lepega dne pojavili v zraku avioni, ki jih navzlic silnim motorjem ne bomo slišali poprej, dokler nam ne bodo kro-
valov res tako idealno kakor je videti, potem bi bili posebno zanimivega pojava deležni piloti takih ultrabrzih letal. Pilot, ki bi sedel vsaj meter pred motorjem svojega aparata, ne bi slišal brnenja, ker bi zvočni valovi ostajali za njim. Sodil bi, da bo vladala krog njega popolna tišina in bi se na prvi mah nemalo začudil, ker bi mu vzlic temu
Brzina zvoka znaša po kavčukovi cevi le 28 m na sekundo, v vodiku doseže 1270 ml v morski vodi pa 1510 m na sekundo. Največja je v aluminiju in steklu — 5100 m v časovni enoti
žili prav nad glavami. Letalo se nam bo namreč hitreje bližalo, kakor ropot, ki ga delajo motorji in propelerji. Kakor se za raco, ki plava na vodi, vleče sled valov v obliki klina, tako se bodo tudi za letali širili zvočni valovi brnenja, ne da bi jih'mogli prekositi v brzini. Šele, ko bo letalo mimo nas, nam bo iznenada kakor eksplozija udarila valovna fronta na uho.
Če bi bilo širjenje zračnih ali zvočnih
brnelo v ušesih. Zvok se namreč ne širi samo po zraku.
V primeri z brzino svetlobe se zvočni valovi po polževo sprehajajo po zemlji. Pozabimo za trenutek, da imamo električni telefon, pa si mislimo, da je Ljubljana zvezana z Beogradom samo po govorilni cevi, kakršne so za sporazumevanje na prav kratke razdalje n. pr. na ladjah še zdaj v rabi. Vprašanje je seveda, če bi se na tako daljavo po cevi
vobče kaj slišalo. Ako bi se pa le slišalo, bi bilo razgovarjanje od sile kratkočasilo: Pokličeš Beograjčana na telefon ia mu zastaviš najvsakdanjejše vprašanje, na katerega se da brez pomisleka odgovoriti: »da« ali pa »ne«. Hitro nastaviš uho na cev, da ti ne bi ušel odgovor — pa nič. Čakaš in čakaš in premišljuješ, kaj bi se utegnilo pripetiti tovarišu na drugem koncu, da se ne odzove. Mine pol ure in slednjič, ko se kazalec pomika že na uro, šele zasli-šiš odrešilni odgovor. Kaj je bil vzrok? Nič. Vse se je razvijalo po najnaravnej-ši poti. Zvok je potreboval skoraj pol ure do Beograda in enako dolgo je trajalo, da je prišel nazaj odgovor. — K sreči smo dovolj zgodaj obvladali elektriko, da se umemo po ovinku razgo-varjati na daljavo, ker bi bilo po naravni poti le preveč zamudno.
Doslej smo si ogledali zvočne valove le po njih najšibkejši strani. Kadar se širijo po zraku, so res nekam počasni, zato pa znajo ubrati tudi drugo pot. Njih brzina ni nekaj stalnega, ampak zavisi od sredstva, v katerem se širi zvok.
Po mehki kavčukovi steni napredujejo zvočni valovi celo samo z brzino 28 metrov na sekundo, ali kako silno se poveča ta tempo, ko jim odpremo pot skozi vodik ali celo skozi morsko vodo! V prvem primeru dosežejo 1270 m, v drugem primeru pa 1510 m na sekundo, še hitreje kakor v plinih in tekočinah se širi zvok v nekaterih trdnih telesih zlasti po lesu in kovinah, rekord pa doseže v aluminiju in steklu, kjer zraste njega brzina na 5100 m v sekundi, to je ca. 15 krat toliko kakor v zraku.
Zdaj se nam tudi razjasni, zakaj pilot, ki sedi v ultrabrzem letalu pred motorjem, ne more biti deležen tiste tišine, ki bi jo pričakoval po površnem preudarku. Brnenje sicer ne more doseči pilota po zraku, toda zvočni valovi se širijo tudi po vsem aparatu in ker so v trdnih delih hitrejši, se posredno, po ovinkih prebijejo do njega. Popolna tišina vlada le v prostem zraku pred letalom, ki doseže vsako zračno plast prej, preden jo vzvalovi zvok, ki se žene za njim.
JESENSKO POTOVANJE KLJUNAČEV
Kpdar so naši lesovi najpestrej-ši ter začenjajo v njih prevladovati jesenske barve, po ma-
- lem pa tudi že odpada lastje iz
košatih drevesnih krošenj, pridejo k nam iz svoje severne domovine dolgo-kljuni gostje. Z ruskega severa, s Finskega in z Laponskega nam prilete ozna-njevalci bližajoče se zime, kljunači (Sco-lopax rusticola), in se ustavijo pri nas za nekoliko dni ali celo za nekoliko tednov. Pri nas si oddahnejo in spočijejo, nakar okrepčani odlete v svoja prava prezimovališča. Opazovanja so dognala, da se ljubkim trumam ne mudi ravno preveč in da po vsem videzu tudi nimajo trdno določenega smotra. V silno široki fronti lete kljunači polagoma proti ju-gozapadu in proti južnemu jugozapadu. Po najdenih obročkih sodeč, se glavni del teh ptic, ki so izvaljene visoko na severu, preko zime naseli ob obalah Sredozemskega morja.
Prostorninski obseg njihovih prezimovališč je zelo obširen. Na Angleškem in Irskem prezimujejo tam izvaljeni kljunači, med njimi pa jih je tudi mnogo, ki
je njihov rojstni kraj na skrajnem severu Evrope. Južnozapadna Francija je takisto njihovo priljubljeno zatočišče, v velikih množicah pa se pojavijo na vseh treh velikih polotokih južne Evrope ter
Kljunač ali sloka
ob obalah Male Azije. Severna Afrika pa je le v manjši meri cilj njihove selitve. Le ozek pas ob obali si izberejo kljunači za svoj zimski stan, v notranjost te vroče celine pa se jim po vsej priliki noče.
Podrobno raziskovanje je dognalo, da kljunači niso izraziti selilci, ker prezi-mujejo že v severnejših legah vse češče in češče. Mnogo kljunačev, ki so pozimi v predelih naše domovine, se skoro gotovo ni izvalilo na severu, marveč pri nas. Ta okoliščina je dokazana in mnogo teh ptic prezimuje pri nas in tu tudi vali svoje mladiče. Isto velja tudi za dežele naše neposredne severne soseščine. Reden pojav te vrste pa so kljunači v Slavoniji, Vojvodini in na južnem Madžarskem. Po teh raznolikih znamenjih sodeč se razvija kljunač iz ptice selivke v klateža; čisto lahko pa se zgodi, da postane stalen prebivalec v naših deželah, ki ga doslej poznajo le kot gosta. Ne sme se namreč zavračati kot neutemeljena podmena, da se kljunač počasi pri-sposablja našim podnebnim prilikam, osobito se to da opaziti pri onem delu, ki se izvali pri nas in v našem zmernem podnebju tudi prezimuje. Saj smo zadnja desetletja nekaj sličnega lahko ugotovili pri kosu, našem čudnem in zlato-kljunem pevcu.
Ako proučujemo potovanja kljunačev po najdenih obročkih, prihajamo do ugotovitve, da jim čedalje bolj prija pre-zimovanje ob evropskih obalah Sredozemskega morja. Že pred leti so dokazali ptičeslovci, da se ne drže več strogo smeri svojega poleta, brž ko dosežejo obalo. Ob morju popolnoma izgube svojo prvotno južnozapadno smer in se drže obale, ob kateri se razširijo na vse strani. Za večino kljunačev so Španija, južna Italija, Grška in njeni otoki že prava prezimovališča. Odtod držita dve smeri v Afriko. Nekatere jate prelete v Maroko preko Gibraltarske ožine, druge pa preko Sardinije v Tunis. Morda slednje nadaljujejo svojo pot do Egipta, lahko pa, da je ob Nilu prezimujoči del kljunačev ruskega porekla. V tem primeru so ruski kljunači preleteli Črno morje, Malo Azijo in Sirijo ter dospeli v Egipt. Poreklo v Egiptu prezimujočih kljunačev do danes še ni ugotovljeno.
Obročkani kljunači, ustreljeni v prezimovališčih, dokazujejo, da ptice iz istih krajev lahko prezimujejo v popolnoma različnih deželah. Tako so na jugu Evrope odstrelili kljunače, katerih prava
domovina je Anglija, Skandinavija, Finska ali Rusija. V zadnjem času je Italija uredila dve ptičji postaji, pa tudi v Tu-nisu je že tak zavod, ki obročka ptice in jih izpušča, tako da bo zagonetka klju-načevih poletov morda že v kratkem zanesljivo rešena.
STOLETNICA INDOGERMANISTIKE
Letos je preteklo 100 let od rojstva primerjalnega indoevropskega jezikoslovja. L. 1833. je namreč objavil Franz Bopp I. del sivoje znamenite »Primerjalne gramatike sanskrta, zenda, armenšči-ne, grščine, latinščine, litavščine, slovan-ščine, gotščine in nemščine.« Ko je izšel zadntjl zvezek, so delo takoj prevedli v angleščino in francoščino. Sicer je izšla že 1. 1816. njegova »Spregatev v sanskrtu, gršč., lat., perz. in germ.«, toda šele 1833. je pritegnil še litavščino, slovanščino in ar-menščino in 1. 1816. še nI obravnaval glaso-slovja in sklanjatve.
Kar je bil Bopp pričel, so izpopolnili drugi Nemci (Schmidt, DelbrUck, Hirt, Fick, Brugmann. Schrader i. dr.), Skandi-navci (Rask, Thomsen, Bugge), Angleži (Max Miiller), Francozi (Pictet, Meillet), Američani (Whitney), Italijan (Ascoli) in Slovani (Rus Tomson, Ceh Zubaty, Slovenec Oštir). Bopp še ni upošteval keltskih jezikov, ki so tudi veja ali skupina indoevr. jezikovne rodbine, in albanščine; dveh vej pa sploh še ni mogel poznati, ker so ju odkrili šele mnogo pozneje: toharščino v Turkestanu (turfanščino) 1. 1906. in hetit-ski, odn. kaniški jezik v Kapadokiji, ohranjen v napisih pribl. iz 1. 1500 pred K r., ki jih je raztolmačil Čeh Hroznjr 1. 1915. Naziv »indogermanski jeziki« uporabljajo Nemci, »indoevropski« zlasti Francozi in Italijani (po vzgledu Fr. Boppa); Angleži pa jih zovejo »arijske jezike« — ta izraz pa je upravičen samo za indijske in iranske jezike.	E. K.
BELO IN ČRNO
Nekatera londonska gledališča so začela za poskušnjo tiskati programe na črnem papirju z belimi črkami. Kontrast belega tiska na črnem papirju namreč oko bolje občuti zlasti v medli svetlobi. Svetloba se odbija samo z belih ploskev in tako dojema oko neposredno bistveni del tistega kar gleda, dočim je napravi pri običajnem tisku velika bela ploskev bolj neobčutljivo, tako da mora biti v tem primeru za dojem jasne slike osvetlitev nekoliko večja. Izkušnja je pokazala, da je beli tisk na črnem ozadju pri medli svetlobi, kolikor je prihaja z odra med predstavo, dobro čitljiv za normalno oko.
Prizor z orožniške postaje v SUVILAKI
SAM AR ALI SEDLO?
DR. LEO TRAVNER
kakor domenjeno ob šestih me je torej ob sedmih čakal Radin, moj spremljevalec, pred kafano z dvema konjema, osedlanima s samari. Na enega je naložil mojo prtljago in sebe, nato mi pa hladnokrvno re-
tem vprašanju so na predvečer 8. oktobra 1. 1. v Berovem ob bolgarski meji živahno debatirali: okrožni zdravnik, major-povelj-nik obmejne čete, rodom iz Kra-—j-, ~a—potnik David iz Skoplja in pa kafedžija. Jaz pa sem stal ob strani in Vdan v svojo usodo, čakal na sodbo. Hotel eem namreč priti iz Berova v Strumico in Bato 54 km dolgo pot je zaenkrat še edino
prometno sredstvo — konj, ki je pa le malo večji kot osel. Na izbero sta bila dva: prvi z vojaškim sedlom, ostankom nemške vojske ,drugi pa z lesenim sedlom kakor ga tukaj narod uporablja, in ki je posebno pripraven za gorske kraje. David je nekaj časa poslušal, potem se pa priplazil k meni in mi šepnil v uho: »Nemojte pu-tovati — komiti!« Neopaženo sem se odstranil in odšel k bližnjim nunam — menda so to edine nune v Srbiji. Tam sem jim priporočil svojo grešno dušo, mislil pa sem na svoje kosti. Predstojnica se me je usmilila, obljubila, da mi bo dala na pot blazine in čilime, da ne bo pretrdo! Ko sem se povrnil v kafano, je sodiba že padla: samar!
Ponoči sem sanjal, da komiti iz mojih oguljenih stegen pečejo ražnjiče in zjutraj »em se prebudil v znoju in stenicah. Točno
Avtor potopisa dr. Leo Travner pred odhodom
Nuna iz BEROVEGA
kel: »Jaši.« Junaško sem zlezel na drugega in — hvala nuni za blazine in čilime!
ИИИШШ.......Ш......*'"■
Vlaški »čoban«
Pot nas je peljala ob Rateski reki čez Kodelovo most do Trirečja, prijazne doline, kjer se spajajo trije potoki. Tu se začne veličastni bukovi gozd — Džami tepe. Goz-
Miličnika z bolgarske meje
dovi so v Južni Srbiji velika redkost, ker so jih večinoma Turki iz taktičnih razlogov iztrebili, tu pa menda ni bila potreba, ali pa niso mogli tega storiti. V sredi gozda stoji Guberenečka česma, kjer sva napojila konja. Jahanje je bilo prijetno. Na samaru se dobro sedi in prav nič ne trese, ker ti konji gredo le korakoma, zato pa mirno in vztrajno. Pot se je polagoma vila navzgor do višine 1800 m. Krasen sončni jesenski dan je olepšal razgled na Suvo-lak, prijetno dolino z edino hišo na vsej poti, žandarmerijsko postajo. Do tja sva šla pol ure peš in pri vhodu naju je prijazno pozdravil poveljnik. O našem prihodu je že bil obveščen po majorju iz Bero-va, ki mu je tudi naročil, naj pripravi kosilo.
Okrogla kuharica iz Pančeva ml je ser-virala pravi banaški ručak. Med kosilom sem pogledal skozi okno, žlica mi je padla iz ust in vzkliknil sem: »Komiti!« Opazil sem dva moža divje vnanjosti s puškami na ramenih. Narednik se je zasmejal in mi povedal, da je to milica, domačini, ki pomagajo žandarmeriji. Pa še ena čudna postava se je pojavila; Vlaški čoban, pastir iz plemena Kucovlahov, ki nomadi-zirajo in se bavijo izključno z živinorejo ter so brez stalnega prebivališča. Na dvorišču so se sončili beli ovčarji v najlepšem prijateljstvu z udomačenimi srnami, katerih je sedaj tu mnogo, ker je lov nanje strogo prepovedan.
Po kosilu sva zopet zajahala konje in hajd na drugo planino, Ogražden planino! Ob treh popoldne sva bila na vrhu, odkoder je krasen razgled na Strumiško dolino. V veličastnih zavrteh se ponižuje pot čez Palaziijo in vedno več srečava kme-tov-konjenikov. »Sabota, pazarni dan u Strumici,« mi razlaga Raden ln napeto posluša moje pripovedovanje o potovanju kralja po Balkanu in o bratstvu, ki naj združi vse balkanske narode. Kmalu sva v dolini m tu se mi je prožila bajna slika iz sv. pisma: Ob studencu z dolgimi belimi prti pokrite žene, ki so zajemale vodo v prstene posode (vedra). Se 10 km sva imela do Strumice- po rodovitni zemlji. Du-hanska polja so menjugejo z bombažem, tu pa tam vrtovi črnic. (murve za sviloprej-ke), afijon (opium) je že požet, v vinogradih se trga grozdje. Srečala sva cele karavane, ki so se vračale iz sejma.
»Kako si pazario?« jih vprašam, pa mi odgovore: »Ala ti vera! gospodine, slabo!« Tobak prodajajo po 5 Din, riž po 3 Din, pšenico po 1 Din, bombaž po 25 Din, opij po 250 Din, kokone po 18 Din kilogram.
Ob sončnem zatonu pva prispela v Stru-mico. Zbogom Raden;
O BAJESLOVNIH ŽIVALIH
lik Tj ovodobni nauk o živalstvu pra-11\ I ; davnih dob naše zemlje je od-I Л1 i kril veliko čudovišč in pošasti, |1__Лј o katerih si najsmelejša človeška domišljija ni mogla napraviti niti približne predstave. Vendar pa so med

temi čudovišči orjaške živali, kojih vna-njost se za čudo ujema z našimi predstavami o predpotopnih zmajih. Raziskovalci so utemeljevali to okoliščino s tem, da so postavili teorijo o človeku, ki je bil v prvih časih svojega obstoja še sodobnik najpoznejših vrst prazgodovinskih pošasti. Kasnejša raziskovanja so dokazala nemožnost slične podmene, niso pa mogla mimo dejstva, da ljudske pravljice o zmajih često zelo točno rišejo pošasti v glavnih podrobnostih močno podobne prazgodovinskim zavrijem. Zato so učenjaki postavili novo teorijo, češ, da so si ljudje rekonstruirali zmaje iz njih preostankov, predvsem iz ogromnih okostij, na katere so naleteli pri raznih zemeljskih delih. Gotovo je tudi ta teorija precej neverjetna, zato bo stvar bržkone ta, da si je človek predstavljal zmaje v povečani obliki onih živali, ki so mu najbolj tuje, ki jih najmanj pozna in ki mu še danes zaradi svoje mrzlokrvnosti vzbujajo odvrat in grozo. V to vrsto spadajo plazilci, kače in kuščarji, ki so res pozni potomci pradavnih plazilcev-gorostasov. Samo po sebi umevno pa ne manjka tudi zastopnikov nazora, da je človeku strah pred gnusnimi čudovišči iz dobe davnih de-settisočletij prešla v kri in narodi so še po izumrtju teh pošasti sanjali o njihovi nevarnosti in grozotnosti. V teh sanjah se je podzavestno prenašala predstava strahovitih spak do onega časa, ko so si narodi začeli pripovedovati prve bajke o krutih bojih z zmaji.
Predstave naših slovanskih pradedov o zmajih, kakor tudi bajke drugih narodov temelje na bajeslovju antičnih ljudstev, dasi imajo često v velikih potezah čisto svojsko narodno lice. Temelj vsem tem bajkam je vendar le vsem skupni motiv junakovega boja z zmajem, ki je simbol teme in ki drži ujeto devico, simbol svetlobe, toplote, pomladi, sreče in napredka. Ta motiv je v neštetih inačicah znan pri vseh narodih ter je iz paganskega bajeslovja prešel v krščanstvo v osebi junaka in viteza sv Jurija. V tej zvezi je postal zmaj simbol satana in nečistih peklenskih moči, zato se peklenski poglavar zelo pogosto predstavlja v podobi zmaja ali kače.
Razen predpotopnih zmajev pa je ljudska domišljija obložila z zagonet-nostjo tudi druge živali, katerih vna-njost vzbuja človeku kakršenkoli nepri-
jeten občutek. Znano je, da je ponekod krastača simbol stare čarovnice, nedolžnega zelenca označuje ljudstvo za hudobno žival, ki zleze pod kožo in ga je treba izvleči z razbeljenimi železnimi kleščami. Koristni in ljubki netopir je posodil svoje kreljuti samemu hudiču in konjsko kopito je baje znak samega hudiča, kadar za svoja pogubonosna pota vzame nase človeško vnanjost. Takisto si privzame smešno kozjo bradico in roge, nekateri pravijo celo, da pome-ketava.
S hudim prekletstvom je obložil človek krotkega muhojeda baziliska, živečega v južnih delih naše celine. Po pripovedovanju se rodi iz jajca, ki ga je
Bajeslovna žival ENOROG. Na tej sliki ima konjske oblike, toda goveje parklje in košat kratek rep
znesel sedem let star petelin in ki ga izvali kača za zidom ali na gnojišču. Neko staro poročilo iz 1. 1474. pripoveduje, da je v švicarskem Bazlu znesel tak petelin jajce z očdvidnim namenom, da' bi zaplodil zmaja. Zato ga je sodišče obsodilo na smrt. Mestni krvnik ga je še tisto leto 4. avgusta obglavil ter ga sežgal na grmadi, obenem z dvema jajčecema, ki jih je našel v petelinovem jajčniku. Bazilisk ima res podobo majhnega zmaja, v severnih deželah pa se predstava o njem zelo izpreminja. Včasi ima orlov kljun, zmajeve kreljuti in kuščarjev rep. Na trivoglati glavici ima majhna kronico. Najbolj nevaren je baje njegov močni pogled. Ako ga hočeš ubiti, se mu moraš bližati z zrcalom. V njem vidi sebe in njegov pogled je že v ogledalu tako hud in srep, da ubije baziliska.
Druga bajeslovna žival je enorog, ki pa je v vsakem oziru prijaznejše bitje.
Družino mu je težko določiti, ker ima konjsko telo s smešno zavihanim svinjskim repkom, med očmi pa mu je zra-stel velik črn rog. Tako ga opisuje grški potopisec Megasthenes in v tej obliki je prišel tudi v naše bajeslovje. Énorog je samotar, ki se potika po gozdovih in sovraži vsako moško bitje. Ako pa na svo-
jem potu naleti na devico, ji krotko položi svojo glavo v naročje. Njegov rog je v srednjem veku veljal kot dragocen talisman in umetna obrt ga je cesto
gozd. Na begu je nesrečnik od strahu zblaznel in se izpremenil v volkodlaka. Uganjal je razna grozodejstva, dokler ga ni zadel s sekiro neki drvar in mu
BAZILISK, kakor si ga predstavlja domišljija severnjakov. Ima ogromna mahadrava krila, dolg rep m človeku podobno glavo
porabljala kot okrasek knjig. Zmlet rog je dajal učinkovito zdravilo zoper vsako vrsto bolezni. Kar je takih rogov prišlo v trgovino, seveda niso bili v^eti mitološkemu enorogu, marveč znanemu ribaku narvalu.
Popolnoma drugega izvora pa je volkodlak, ki napada vasi, ugrablja deco
odsekal nogo. Vitez je pri tem dobil zopet svojo človeško vnanjost in mirno umrl. Strah pred volkodlakom je prejšnje čase povzročal prave epidemije; v napadu obsedenosti so si mnogi ljudje domišljali, da so volkovi in so v blaznosti počenjali razne zločine. Znanost je temu pojavu dala učeno grško ime lik-
BRONTOZAVER. Gorostasni razmeri njegovega telesa 50 najbolje razvidni iz primere s človekom na levi strani risbe
in strahotno tuli v noč. Tu srečujemo najstarejši motiv o začaranem človeku. Še danes mnogi primitivci trdno verujejo v volkodlake. Neki nemški rokopis iz 1. 1300. pripoveduje o vitezu, ki so mu vzeli njegov grad in ga pregnali v
antropija (lykos = volk, anthropos = človek).
Ne da smo s tem izčrpali poglavje o bajeslovnih bitjih omenjamo h koncu še bajno ptico Fenisa, ki pomeni prero-jenje in obnovo. K nam je prišla ta ve-
ra iz starega Egipta preko Bizanca, saj je znano, da je bizantska država imela to bajeslovno ptico celo v svojem državnem grbu. Mit opisuje Fenisa kot ptico s škrlatnordečim perjem. Živi pet sto let, naposled pa si znese grmado, jo zapali in zapoje svojo obsmrtno pesmico. Iz pepela stare ptice pa vznikne nova, ki se veselo žvrgoleč dvigne v oblake, čez pet sto let pa točno ponovi način svoje smrti in svojega preporoda.
V Mainzu so našli celo rokopis, v katerem pisec razlaga to prerojenje do najmanjših podrobnosti: »Iz pepela se naslednji dan rodi črviček, ki že čez tri dni dobi peruti, čez nadaljnje tri dni je goden in se dvigne proti nebu.«
V ptici Fenisu se odraža staro versko pravilo, ki sega od najstarejših časov človeštva v današnjo dobo: Vera v vstajenje in obnovo vsega življenja.
TRAGEDIJA V PREPADIH ANDOV
LEO GERWILLE-REACHE NADALJEVANJE
Tragični doživljaj pilota Guillaumeta
Guillaumet se je nagnil iz trupa letala in se še enkrat zazrl v veličastni kaos Kordiljere, nad _ katero je že tri dolge ure krožil najin ptič. Tokrat ni vodil reševalnega letala sam očka Deley, ampak me je poslal v zrak, ko sem si za silo opomogel od zadnjega mraza, z najboljšim pilotom letalske družbe.
Brnenje motorja nama je vsililo molk ali najine misli so se srečavale v istem spoznanju; da je vsako nadaljnje iskanje zaman.
Trimotornik San-Jose in njegovih osem potnikov je bilo za zmerom izgubljenih. Kvečjemu utegne poletje odkriti njihova trupla, če bo skopnela debela snežna odeja, ki jih zdaj pokriva. Za zdaj pa je bilo vsako upanje prazno.
Pilot Guillaumet je resignirano zmig-nil s svojimi težkimi rameni in okrenil z višine 6000 m proti Santiagu. Celo on, ki je nekoč že premagal Ande je obupal. Samo še roko je iztegnil nad prepadi v poslednji pozdrav nesrečnim žrtvam, nato je obrnil.
Na letališču v Colini sva zlezla iz letala in si najprvo pošteno pretegnila odrevenele ude. Guillaumet je začel počasi odmotavati z vratu zavoje svojega šala. Po vrsti je preletel z očmi ljudi, ki so se zbrali ob aparatu in izgovoril svoje prve in edine besede: »Nak, to je bil čudež, kaj takega se ne ponovi!«
Težkih korakov, upognjeni in potrti smo odšli v tisti konec letališča, kjer stoji med cvetjem prijazna hišica Pier-rea Deleya. Sprejel nas je smeh dveh veselih ženic, ki sta nas povedli v sa-
Junaški letalec HENRY GUILLAUMET
Ion, ves zastavljen z divani in obkoljen z blazinami, V kotu je na prazno tekel gramofon, ki je bil pravkar odplakal poslednje akorde sentimentalnega tanga. Srečni sta se obe ženici opirali na roke svojih mladih soprogov. Obe gra-cioznih obrazov, s katerih je sijala blažena sreča, edinstvena sreča, ki jo poznajo samo žene pilotov tiste redke minute, kadar jim ni treba trepetati.
In zdaj se je začulo v tem prijetnem domu pripovedovanje brez konca in kraja. Obujanje veselih, bridkih in žalostnih spominov, ki se jih le prezgodaj nagrmadi v življenju vsakega letalca. Vsakdo njih štirih (jaz sem bil kajpada samo poslušalec) si je prizadeval spravi-
ti v zasluženo luč kako drobceno malenkost, ki je bila zanj posebno dragocena, pa se je bal, da je drugi ne bi prezrli.
In v teh prijetnih uricah na letališču Colina pod Andi sem zvedel za čudežno zgodbo junaštva in ljubezni, ki se mi zdi vredna, da se zapiše.
12. junija 1930 ob dveh popoldne se je dvignil z letališča v Santiago pilot francoske zračne pošte Henri Guillaumet z evropsko brzo pošto v letalu. Treba je bilo preleteti Ande, ali nebo je bilo za-tlačeno, da nikoli tega. Vihar je divjal z brzino 100 km na uro in drug za drugim so si sledili strašni snežni meteži. Ob takem vremenu se ti zaman vsiljuje zavest, da je prva in poglavitna pilotova dolžnost, ne stresti pošte v kakšen prepad.
Guillaumet se je moral na pol pota vrniti, pa ga je ta reč neznansko grizla. Start so preložili na prihodnji dan, na četrtek 13. junija, dasi se ni vreme med tem prav nič izboljšalo.
Zaman so grozili Andi s svojimi 6000 metrov visokimi škrbinami. Pilot, kakršen je bil Guillaumet, se ni pustil dvakrat zavrniti.
Normalna proga transandske železnice se je skrila pod globoke snežne žamete, tako da se po njej ni mogel ravnati kakor drugikrat. Prav tako je bilo nemogoče dvigniti se nad oblake, ker so se grmadili vse do višine 8000 in 9000 metrov. Ker ni šlo drugače, je skušal najti Guillaumet prehod v kaki drugi smeri, kar pa ni bilo posebno previdno ravnanje, že od prej je vedel za prelaz 250 km bolj južno od običajne proge, nad tako zvano »Laguno del Diamante« in zdaj je pogumno okrenil letalo v tisto smer.
Ko je dvignil glavo, je zagledal nad seboj krpo nebesne modrine. Ob takem vremenu je to peklenska skušnjava in pilot mora imeti že vražje trdno voljo, da slepo ne zakrmari letala vanjo, v svetlobo in rešitev, ki jo obeta. Guillau-meta je deviška sinjina premagala in na vse kriplje je začel gnati letalo proti njej. Dvignil se je 6500 m visoko in se znašel pod jasnim nebom. Ali s tem je prišel le iz dežja pod kap. črno morje oblakov pod njim mu je vzelo vsakršno orientacijo glede brzine, s katero je napredoval. Tako letenje na slepo je od sile tvegano in sam ljubi bogec mora biti z motorjem, da se na taki vožnji ne ustavi.
Ko je Guillaumet letel tako na slepo srečo že dobro urico, je sodil, da mora imeti glavne grebene že za seboj, in da se lahko začne spuščati proti argentinski planjavi.
Pilot obrača, Kordiljera pa obrne ... V nekaj sekundah se je pogreznilo letalo v godljo črnih oblakov. Mahoma ga je zgrabil vihar. Letalo je začelo divje odskakovati nad nevidnimi ovirami. Streslo se je, ječalo, se vrtelo in preku-cevalo, dvigalo in padalo, kakor da se mora zdaj zdaj zdrobiti v tisoč kosov. Slednjič so se vsuli nanj še plazovi snega, da je vse okrog njega izginilo v ne-prodirni belini. Guillaumetu so se v tem smrtnem plesu razbežale vse misli, le nečesa se je zavedal: da se z vrtoglavo brzino bliža zemlji.
Bil je 3000 m visoko in drevil z brzino 200 km na uro med 6000 m visokimi grebeni. Kdo naj se v takem položaju izogne katastrofi? Vsak trenutek mora liki granata treščiti v skalnato steno, odkoder se bodo le še drobci človeka in stroja skotalili v prepad.
»Ničesar več nisem videl, ničesar več vedel,« je pripovedoval Guillaumet. »Instrumenti, po katerih naj bi se bil ravnal, so bili popolnoma v neredu zaradi premetavanja. Letel sem samo po občutku, ne da bi vedel kje je zemlja in kje nebo. Nikakega upanja nisem imel več, da se rešim živ iz tega pekla. Tudi če ne treščim ravno v steno, sem si mislil, bo vihar zdaj zdaj odlomil letalu eno ali drugo krilo. Tako silnega premetavanja aparat ne more dolgo vzdržati. Ako sem poskušal dvigniti se nekoliko više, so me zgrabili tako močni zračni tokovi, da je letalo kar odskakovalo od njih.«
V tistih skrajnih minutah, ko je bil za las blizu smrti, je zdajci uzrl v temnem brezdnu, v katerega se je pogrezal, liso še temnejše barve. Bila je laguna del Diamante. Spustil se je še nižje in šele 50 m nad svinčenosivim zrcalom jezerske gladine vzravnal letalo ter na podlagi instrumentov določil smer. Zdaj je bil spet gospodar svojega aparata. Dvakrat, trikrat je zaokrožil nad jezerom, potlej pa krenil proti vzhodu, da bi preletel prelaz. Toda čim je izgubil ie-zero izpred oči, je iznova zajadral v vihar. Spet se je pričel smrtni ples. Iznova je izgubil predstavo o svojem položaju, ne toliko zaradi snežnih vrtincev, ki so mu jemali vid, kolikor zaradi občutka, da ni nobene teže več in nikie<- nobenega horizonta, kar mu je zmešalo glavo.
Treba je bilo nazaj k laguni ali pa v gotovo smrt. Guillaumet je okrenil in po kratkem blodenju res našel jezero. — Ali kaj naj počne zdaj ? Ali naj kroži nad vodo, dokler mu ne zmanjka bencina in šteje ure, kdaj se bo izčrpam ptič zrušil na tla? — Ne, Guillaumet ni bil ustvarjen za tako klavrn pogin, ni se mogel vdati, dokler ni izčrpal poslednje možnosti. Toda, kaj naj ukrene?
»He, Guillaumet«, si je dejal, »če se ti v četrt ure ne posreči pristati blizu lagune, je po tebi. Nikoli več ne boš videl očke Deleya, s katerim sta že ne-
Bilo je res pasje vreme na laguni, 3000 m visoko nad morjem. Treba si je bilo najti zavetje. Guillaumet je snel z motorja kos pokrova in si izkopal z njim luknjo v snegu pod krilom prevrnjenega letala. Glavno je, da ne zmrzne preden ga pridejo iskat. V tej jazbini je bil vsaj za silo spravljen pred viharjem. Vzel je iz letala še padalo, ga razgrnil po tleh, si pripravil nekaj živeža v dosezni bližini in začel s filozofskim mirom čakati kaj pride. Boga je hvalil za rešitev in ga hkrati klel, da je ustvaril tako ostuden kraj, kjer neprestano sneži, kar je bilo
Kadar se odgme KORDILJERA. ».
kolikokrat preplezala Ande in nikoli več • • •
Inako se mu je storilo ob tej misli in hkrati ga je obšel divji pogum. Na vrat, na nos se je spustil tik nad jezero in ko je uzrl ob bregu ozek pas kolikor toliko ravnih tal, pokritih z ledom, je ustavil motor in tvegal dvomljivi pristanek.
Dvakrat, trikrat odskoči letalo od hrapavih tal, potlej pa se zarije v mehki sneg in napravi kozolec. — Nič se ni zdrobilo, samo aparat se je malce polomil, pa kaj bi to. Akrobatstvo se je sijajno posrečilo. Takega smrtnega skoka ne bi nihče bolje napravil. Guillaumet je bil srečen.
Na tleh je ukrenil pilot vse potrebno, da bi ne nastal ogenj, potlej se je spomnil na poštno vrečo, in šele ko je spravil to najsvetejše na varno, je začel misliti tudi nase.
seveda prav tako nelogično kakor nehvaležno. Toda človeku, ki je že dva dni prebil v tako vnebovpijočem položaju ne moremo biti sodniki ljudje, ki sami še nismo pretrpeli kaj podobnega.
Ponoči od petka na soboto je Guillaumet besnel: »Kaj naj do sodnega dne igram puščavnika v tej prekleti laguni?«
V nedeljo se je na vse zgodaj prisme-jalo izza gorskih grebenov mlado sonce. Ves svet je zablesčal v prejarki luči. Kordiljera se je videla skoraj prijazna v lahni modrini neba.
DALJE
'.v:.'

шш>
!mfflmm
zl p
Levo zgoraj: Kopači rudniku — Spodaj: Deli škem premogovnem, rev sredi: Podzemski rov, stili reko Kolorado, da jaâki jez v Kaliforniji ■ gleški kraljici železničar, j
transvaalskem nemiri v ameri-Ambridge — V Tterega bodo spu-1) lažje dovršili or-idi spodaj: An-izročili v Man-chestru insignijll. 1934.
Zgoraj: Finski pesnik Sillenpàà, eden izmed kandidatov za letošnjo Nobelovo književno nagrado — V sredi: Ameriški reporter ji pri sestavljanju športnih poročil za liste — Spodaj: Amerika si ureja svoj »Hudičev otok« za gangsterje na otoku Alcatrozu blizu San Francisca
VAMPIR
VLADIMIR BARTOL
Do dveh letih univerzitetnega študija se mi je naenkrat zazdelo, da sem bil požrl z veliko
, ,_ žlico dobršen del učenosti; ni
ga bilo vprašanja, na katerega ne bi vedel dosti »točnega«, »pozitivnega« in »strogo znanstvenega« odgovora.
Nič čudnega torej, če sem se na tihem posmehoval svojemu starejšemu kolegi Blažu Golobu, o katerem sem slišal, da je hud metafizik, celo teozof, in da mi je ta moj porog včasi proti volji celo vidno ušel na obraz.
Bila bi tudi za mladega človeka le pretežka naloga, da bi mogel spričo pojave Blaža Goloba ostati resen in ravnodušen. Mislite si tridesetletnega možaka, zavitega poleti in pozimi v isto črno pelerino, z večno muzajočim se obrazom, z velikimi zelenkastimi očmi, ki so po svoje zrle v svet skozi naočnike. Glavo mu je krasil predpotopen, črn klobuk, črna kravata 'mu je brezskrbno bingljala na visokozapeti telovnik. V roki je držal debelo turistovsko palico in vzbujal vtisk večnega romarja, kakor jih slikajo pisatelji v romantičnih novelah. Iz žepa mu je navadno molel kak filozofski spis, najrajši Nietzschejev »Zarathustra«, in gorje znancu, ki ga je dobil spotoma v pest. Začel je z njim učen prepir in ga naskočil kot resnega učenca tega ali onega filozofa, ki ga je pa on z vsemi sredstvi pobijal.
Nekega jutra sem ga srečal v avli univerze. Nehote mi je zopet ušel smeh na ustnice. Ali Blaž Golob je topot pristopil inmecoram populo temperamentno nahrulil. »Mladenič!« je vzkliknil. »Brzdajte svoje impertinentne izpade! Bo v vaše dobro.« Od takrat sva si postala najboljša prijatelja.
»Nekoliko poduka v metamiziki vam ne bo škodilo,« mi je dejal večkrat. »Sicer pa se bojim, da bo ves trud bob ob steno.« Iz njegovih besed sem sklepal, da vidi v meni neomahljivega bedaka. Pogc-stoma je vzdihnil : »Usoda vseh nenavadnih ljudi je, da se radi vežejo s skrajno ignoranco. Stari pregovor: les extrêmes se touchent.« Pri čemer je seveda prišteval sebe med nenavadne ljudi, mene pa med skrajno ignoranco.
Ta mož je imel nenavaden nagon po logični dedukciji, po pravilnem sklepanju iz ene ali več premis na najraznovrstnej-še zaključke, pri čemer se ni strašil niti
najbolj neverjetnih konsekvenc. Ali vprav ta njegov »logični fanatizem« je bil ona lastnost, ki ga je delala v očeh njegove okolice čudaškega in smešnega. Ni namreč izhajal, kot je normalni običaj, iz nečesa povsem znanega in samo po sebi umevnega, marveč se je hrabro zagvozdil v najbolj neverjetnem in paradoksalnem, odkoder je potem začel spletati svoj analitični podvig.
Če si ga opozoril na to lastnost, se je skrivnostno namuznil in trdovratno citiral stokrat premlete Shakespearèjeve verze o stvareh med nebom in zemljo, o katerih se šolski modrosti niti ne sanja.
Na moje lastno začudenje sem polagoma bolj in bolj začel lesti pod njegov vpliv in kmalu so se moji možgani popolnoma prilagodili njegovim. V svetu sem videl tedaj frfotati mnoga zelo nevsakdanja bitja, vsakdanji dogodki so začeli dobivati nelri prav posebni in skrajno skrivnostni pomen, skrbno gojena stroga znanost se je osramočena umaknila veliko prikupljivejšemu misticizmu, in spričo vsega me je začelo obhajati neko prijetno ščegetajoče čuv-
stvo fantastičnega in neznanskega. *
Lepega dne ti obiščem okrog šeste ure zvečer svojega hišnega učitelja. Nisem ga še pozdravil, ko me je zmedel njegov prodorni pogled skozi naočnike, ki se je z neprijetno radovednostjo sprehajal po posameznih delih mojega obraza. Nisem se mu mogel odtegniti, naj sem kakor koli skušal odvrniti njegovo pozornost od sebe.
Po precej dolgem in mučnem molku me je vprašal moj pokrovitelj :
»Si imel opravka z dekleti.«
»Ne.«
»Si krokal?«
»Ne.«
»Naporno študiral?«
»Ne.«
»Kaj vraga si potem počenjal, da si se od zjutraj tako izpremenil?«
»Nič. Ne da bi vedel. Popoldan sem prebil pri neki stari dami.«
Kakor da mu je blisk razsvetlil obraz.
»Zahajaš pogostoma k njej?«
»Po enkrat ali dvakrat na teden.«
»Dane? je sobota. Kdaj si bil zadnjič?«
Pomislim trenutek.
»V torek.«
»Aha!« se je zasmejal. »Vedel sem. In prejšnji teden zopet v soboto, kaj ne?«
»Kako veš?« sem se začudil.
»Že nekaj časa opazujem, da prihajaš ob določenih dnevih k meni bled in nekam čudno izmučen. Spočetka sem mislil, da ti je slabo. Ali radovednost tega pojava mi je danes padla v oči. Ali mi ne bi hotel povedati kaj več v tej svoji stari znanki?«
»Kakor želiš.« Čutil sem, da ima nekaj posebnega za bregom. Napeto sem čakal na rezultat.
»Dama je neka gospa Fleischeva, približno 701etna vdova po nekem avstrijskem častniku. Zelo ljubi mladi svet okrog sebe in človek ji kar ne more odreči, da bi je od časa do časa ne obiskal. Spoznal sem jo pri dobrodelni prireditvi, zaradi vljudnosti sem bil zelo pozoren do nje in tokrat me je povabila, da stopim sem ter tja k njej.«
»Dejal si, da ljubi mladi svet okrog sebe,« mi je Blaž Golob posegel v besedo. »Poleg tebe jo torej obiskujejo tudi drugi mladi ljudje?«
»Vsak dan ima koga pri sebi. Večinoma so to dekleta in mlade gospe, ali zdi se mi, da ima poleg inene tudi še nekaj drugih moških obiskovalcev.«
»Imate torej nekakšne regularne sestanke?«
»Motiš se. Vsak ima svoj dan. Le po-redkoma se je zgodilo, da sem srečal pri njej drugega gosta. O njih vem skoraj samo iz njenega pripovedovanja.«
»In ti se teh obiskov veseliš?«
»Kako naj rečem? Smatram jih bolj za svojo dolžnost. Stara dama se mi smili.«
»Aj, aj! Kako rahločutno srce!
»Ne morem za to. Sam sem že razmišljal, kako bi se na lep način izmuznil tej obveznosti.«
»In kaj počneš pri svoji spoštljivi ma-troni?«
»Kaj neki? Pogovarjava se. Gospa se izredno zanima za vse moje početje, pripovedovati ji moram, v kakšnih razmerah živim, kaj študiram, s čim se ukvarjam v prostem času in drugega mnogo.«
Blaž Golob se je prekanjeno zahihital. Njegovo vprašanje se mi je zdelo, kot da ima neki povsem določen namen, ki pa mi je bil neznan. To me je napolnilo z nekim neprijetnim občutjem.
»In hoče vedeti vse zelo podrobno, zelo natančno,« je govoril z narejeno rav-nodušnostjo. »Povprašuje te, kje si bil
in kod si hodil tisti dan, pogleda ti v lonec ...«
»Vse to je res. Ampak kam meriš človek, to mi povej?«
»Počasi, samo počasi, golobček. — Tvoja dama je gotovo zelo nežna, hm, kako bi dejal, zelo pozorna nasproti tebi. Nekoliko slabo sliši, tudi vidi, zato ti sede prav pod nos, veseli se s tabo in žalosti, sočutno ti stisne roko, gladi te po njej...«
»Poznaš jo?« sem vzkliknil.
»Nikoli nisem še slišal o njej. Ali tvoje začudenje mi potrjuje, da sem na naj-pravilnejši poti. Samo točno mi odgovarjaj in popeljati te hočem v svetove, o katerih se tebi in tem modernim vseznale-žem niti ne sanja. — Poslušaj ! Opiši mi občutke, ki jih imaš od vsega začetka, ko stopiš v njeno stanovanje. Vse zavisi samo od čim podrobnejše in čim natančnejše analize in točnosti tvojega samo-opazovanja. Začnimo torej. Iz neke čudne, zaenkrat še ne točneje določljive obveznosti se prikažeš ob določenem času pri gospe Fleischevi. Potrkaš ...«
»Pardon! Pozvonim ...!«
»Tako je prav! Samo čim precizneje. Pozvoniš torej ...«
DALJE
4. vA^VW^Vs
^^^^ ■ .....,
Rudclf Schneider: DRKVRr"1' v (lesorezi
•RSEN1
RASTLINA, KI LOVI RIBE
r a vzhodu otoka Madagaskarja, nedaleč od Indskega oceana, ob robu pragozda, sem se se-
_ znanil z nekim Evropcem, Hen-
rijem Babo. Daleč v pragozdu je bival kot edini belokožec med domačini in je vodil majhen rudnik za neko malo družbo podjetnikov. Njegovi delavci so bili domačini, moški in ženske, ki so si postavili svoje pletene koče pod drevesa bistre gorske reke. Babova koča je stala, kakor mi je sam povedal, na nekoliko
ki jih je bil dal prej skuhati, da bi se spotoma v vročini ne pokvarili. Jedla sva jih za večerjo in sva tudi malo pila. Baba, kj ni bil navajen vina, ni prenesel mnogo; tedaj je padal vedno v neko turobno razpoloženje, v katerem je spregovoril o svojem mrtvem psu Jamaiki. Jamaika je bil najlepši in najboljši pes na svetu, pravo čudo, kar se tiče pameti, zvestobe in vztrajnosti. Pred leti, ko je bil Baba v pristanišču Tamatave, se je ta pes brez gospodarja obesil nanj
Otočani z MADAGASKARJA pri delu
vzvišenem kraju, kjer je lahko pregledal svoje delovno polje. Ko jo je sem postavil, je bil bržkone še malo nezaupljiv napram domačinom, ki so v splošnem dobrodušni.
Ker mu je že dolgo nedostajalo družbe kakšnega Evropca, me je često obiskal, čeprav sem bival mnogo ur daleč od njega. Vedno je prinesel nekaj s seboj, zdaj majhno žival iz gozda, zdaj čudne cvetlice, rastline, plodove, žuželke ali zgodbe — najčešče pa precej velike, brezrepe rake iz svoje gorske reke, ki so imeli razvite ene same škarje. Nekoč je prišel s polnim košem teh rakov,
in mu je sledil v pragozd. Baba mu je dal poleg svojega stanovanja splesti kočico iz bambusa in mu je pripravil ležišče iz trave in listja.
Kolikor je Baba ljubil psa, toliko so mu bili nasprotni domačini. Uničeval je kokoši in je vsakemu pokazal zobe, ki se je približal koči. To se ni moglo dobro končati in Baba se je bal hudega konca zanj. Pazil pa je nanj in ga je imel stalno pri sebi. Nekega jutra pa ga je Baba vendarle našel mrtvega na njegovem ležišču. Na njegovem truplu ni bilo videti rane. Strup? Baba tega ni mogel preiskati. Vendar je opazil v ko-
čici vejo z uvelimi listi. Težko bi bilo domnevati, da si je pes sam privlekel gladko odrezano vejo v kočico, da bi se z njo poigral. Morda je kakšen otrok v njegovi odsotnosti za šalo dal vejo sem. Bila je veja neke goščavne visoke rastline, ki je podobna dežniku in nosi svoje bele cvete v vencih pod okroglimi listi. Nje sad je rdeč in neužiten. Čudno, da je bila ta veja baš sedaj v koči. Ali je pomenilo to naznanilo smrti? Baba je izprašal svojega rjavega služabnika, ne da bi zvedel od njega kaj natančnega in tudi vaščani ter delavci mu niso vedeli ali hoteli povedati, kakšna je ta veja. Pozneje je Baba spoznal, da je to strupena rastlina, ki je umorila s samo svojo navzočnostjo njegovega ljubljenca.
To poročilo se mi je zdelo tako nenavadno, da mu nisem hotel verjeti. Toda Baba mi je povedal, kako je to zvedel.
Nekega dne je odveslal v spremstvu svojega služabnika in nekoliko delavcev po reki navzgor, da bi v višjih krajih izsledil nova najdišča rude, kajti dosedanji rudnik je postajal čedalje ubož-nejši. Dosegli so oddaljeno gorsko vas v pragozdni samoti in našli može zaposlene z lovom na rake. ženske pa z lovom na ribe. Z dolgimi drogi, ki so imeli na koncu pritrjen majhen, ozek koš, so možje vlekli rake z rečnega dna, žene pa so, do vratu v vodi, tvorile okoli ženske z mrežnim košem v roki krog, ki se je ožil čedalje bolj, pri čemer so tolkli z zelenimi vejami po vodi. Mreža je bila videti na prvi pogled nepotrebna, kajti Baba je v svoje začudenje opazil veliko število rib, ki so plavale na vodi s svetlimi trebuhi zgoraj, nekatere brez življenja, druge pa omamljene. S spretnimi rokami so jih ženske lovile in jih metale v mrežni koš. Baba si je dal pokazati eno izmed vej in kako ga je presenetilo, ko je spoznal, da je pripadala isti vrsti kakor veja v kočici njegovega psa!
Še zmerom se mi je videla ta zgodba neverjetna, posebno кег se je bil Baba pošteno opil.
A nekaj časa pozneje, ko sem bil na jugu otoka, mi je neki norveški misi-onar, ki je bival že dolgo tod, potrdil resničnost Babovega pripovedovanja. Povedal mi je, da je celo več rastlin z enakim učinkom. Tako mi je povedal o skorji nekega grma, ki jo zmleto mečejo v vodo in ki ribe potem umori ali vsaj omami. Te ribe pa lahko potem spečeš in ješ brez skrbi.
Nekako ob istem času sem se srečal z nekim botanikom, ki je iskal na otoku še neznanih rastlin, kakršnih je tu baje še mnogo. In sva spregovorila tudi o rastlinah, ki love ribe.
»Pravilno!« je dejal. »Ta rastlina se imenuje »derris aliginosa Roxburgh« in je metuljčnica. Spada v ostalem med liane in živi zlasti v bližini morja. Njeno skorjo zmeljejo in natrosijo v vodo. Kakor se mi vidi, bi dala ta rastlina izvrsten prašek zoper mrčes. Gotovo bi bilo vredno ta prašek pomešati z vodo in pobrizgniti na rastline, ki jih hočemo obvarovati uničenja po mrčesu. Mogoče da bi se izkazalo to tudi zoper trtno uš.«
O Babovi rastlini mi ni mogel ničesar povedati, a imenoval mi je še neko vrsto mimoz, »abrus praecatorius«, ovijal-ko, ki se vzpenja visoko v vrhove dreves in jo je bilo v naših ozemljih veliko. Domačini jo imenujejo »voamena,« »rdeče zrno«, ker daje rdečemu grahu podoben sad. Razen tega mi je pripovedoval o korenini, katere ime sem pa pozabil. Domačini jo mečejo v vodo in v kratkem času pričnejo ribe v skrivnostnem strahu skakati iz vode celo na kopno. Tudi krokodili pobegnejo pred to korenino! Ribe, ki jih nalove na ta način, so užitne, le meso jim postane malo grenko.
»Rdeče zrno« je strupeno za večino mrzlokrvnih živali in žuželk, manj za toplokrvne živali. Kozam, ki jih rade zobljejo, pa povzročajo včasi močne želodčne motnje. S skorjo »rdečega zrna« sem potem sam napravil lovilni poskus v reki Menandri. Natrosil sem zmlete skorje po njeni površini. In res: ni dolgo trajalo, da so začele tu in tam, kjer se je bil prašek potopil, skakati v poslednjih krčih manjše in večje ribe iz vode. Postale so žrtev čudne rastline.
F. Sch.
NAJGLOBLJA IZVRTINA V ZEMLJO
»Oil Veekiy« poroča iz Caolinge v Kaliforniji, da so na petrolejskem polju v Lil-lis Welshu napravili doslej najglobokejšo izvrtino 3243 m globoko v zelo trd škri-ijevec, preden so dosegli plasti, ki so prepojene z nafto. Izvrtina je že zdaj za 15 m globlja kakor tista v Jardinu v Mehiki, ki je imela do nedavna prvenstvo. V Lillis Welshu pa bodo morali vrtati še globlje, najmanj do 3555 m, ker pritisk nafte v vrhnjih plasteh — kakor se je pokazalo — ni dovolj močan, da bi tekočina z zadostno silo vrela na površje.
OZlVDÂJI V D2UNGLI
F SAN K bUCK
44. POGLAVJE VESELA MICI, NAJZABAVNEJŠI PRITLIKAVI SLON
' d rane mladosti sem čutil ne-odoljivo veselje do živali in ko
Osem se začel poklicno baviti z lovom, sem le komercializiral svojo veliko strast. S časom se pa v vsakem lovcu razvije posebno nagnjenje do te ali one vrste živali, in tako sem se jaz zaljubil v mladiče, ki sem jih pobral po džungli. Cesto se mi je potem dotična živalca tako prikupila, da sem se vprašal, kako se bom ločil od nje, ko se vrnem v civilizirani svet in bom stal pred težko nalogo razdeliti svojo zbirko.
Mnogokrat sem se sam sebi čudil, kako nastaja ta razlika, da imam eno žival rajši od druge. Odgovor je pa ravno tako enostaven kot ono vprašanje, zakaj je en otrok prikupljivejši kot drugi. Vzroki leže v onem širokem pojmu čuv-stva, ki jim ne pridete z logičnimi razlagami do konca.
Ob takem razmišljanju se vedno spomnim na Mici, Mika in Oskarja, prav majhnega slona, tigra in nosorožca, ki sem jih našel nekaj dni stare ter jih vzgojil v najboljše prijatelje, kar sem jih kdaj imel na svetu.
Mici je bila ljubek in pritlikav slonic, ki sem ga, ko je dorasel, prodal lastniku znamenitega operetnega gledališča Singer Midgets, kjer je kasneje postala znamenita gledališka zvezda. V naši vrsti kupčije se človek privadi tudi na najne-verjetnejše zahteve, zato me ni prav nič presenetilo naročilo Lea Singerja, naj mu najdem tako majhnega slona, da bo lahko nastopal med njegovimi palčki na odru. Še dobro se spominjam, da je to bilo pred kakimi desetimi leti.
Našel sem Mici v velikih skladiščih indijskega hrasta severno Rangoona, ob reki Irrawan. Njeno mater so uporabljali kot tovorno živino za vlačenje hlodov in tako se je Mici rodila v skladišču. Bila je prebrisana mlada živalca z majhnim čopkom zvitih las preko čela in takoj na prvi pogled sem spoznal, da ne bi mogel najti boljše živali za predstave Lea Singerja.
Ni bilo lahko delo, spraviti Mici na neokretnem indskem vozu, ki sta ga vlekla dva bivola kakih 20 milj daleč od skladišča do najbližje luke ob reki Ir-rawadi, dokoder je Irrawadi ploven in odkoder-je redna zveza proti Rangoonu. Tam sem zbiral še druge mladiče, ki sem jih določil za junake v gledaliških predstavah ter sem jih zato tudi temu primerno vzgajal. Razumljivo je, da v divjini vzgojena žival ne zna onih umetnosti, ki se od nje zahtevajo v gledališču.
Vsakih pet milj sem preizkusil Micine noge na ta način, da sem jo dal privesti po ozkem baš za njo stesanem in zbi-tem hodniku z ladje na kopno. Podoba je bila, da je Mici ta vežba prav ugajala in kmalu sva postala dobra prijatelja. Razumela je nekako, da sem za postajališča izbral vedno le kraje, kjer je lahko z gotovostjo računala na nekaj okusnih zalogajev zelene trave in svežih listov. Ob takih prilikah je pričela drgniti svoje čelo ob moje noge, hoteč tako povedati, da je človek, ki tako lepo skrbi za njene potrebe, gotovo njen prijatelj.
V Rangoonu sem se vkrcal na lep pa-robrod Rangoon-Mail, kjer je Mici dobila prav izbran prostor na glavnem potniškem krovu. Kmalu je postala največja privlačnost za potujoče občinstvo, tako da ji je njena popularnost že škodovala. Čim večje simpatije uživa namreč neka žival pri občinstvu, tem slabše je to zanjo. Vsak gleda, kako bi jo bolj založil z raznimi sladčičami in sladkor-čki, kar je pa seveda vse prej kot zdrava hrana za mladega slona. Zaradi tega je bila moja najtežja naloga na ladji odganjati te dobro misleče potnike od mojega slona, da ne bi s svojimi darovi pokvarili želodca in prebave občutljive slončice iz Irrawarija.
Ko smo dospeli na cilj, sem prepeljal Mici iz glavnega kalkutskega pristanišča Ootram Gath ob reki Hoogly skozi kake pol milje dolgi park, ki loči pristanišče od Grand hotela, kjer se navadno ustavljam v Kalkuti. Ker sem imel še neko
drugo opravilo v mestu, sem Mici kar privezal k nekemu drevesu pred hotelom, da bi jo imel lahko vedno pred očmi, ker je bila predragocena stvarca, da bi jo izpostavljal slučajem. Kazala pa je že tedaj veliko nadarjenost. Odzvala se je vedno, če jo je kdo poklical, imela pa je tudi druge lastnosti, ki se zahtevajo od velikih igralcev.
Tiste dni sem ravno urejeval zbirko živali in ptičev, spravljenih pri nekem trgovcu v ulici Parsee, vendar nisem hotel odpeljati tja Mici, ker sem smatral z ozirom na njeno veliko ceno, da je ne
plašč in prenočuje na prostem, na polju, na krovu ladje ali kjerkoli.
Tako je tudi to noč stražil Lal pri Mici in pazil, da se ji ne bi kaj primerilo. Naslednje jutro sem bil pozvan v Budge-Budge po važnih opravkih še preden mi je bilo mogoče najti hlev za Mici. Za čas svoje odsotnosti sem dal Lalu stroga navodila, naj skrbi izključno za Mici in se ne briga za nič drugega. Dalje sem mu tudi naročil naj gleda, da bi gostje iz Grand hotela ne dajali mlademu slonu nikakih darov, kar mi je prineslo neljub spor z nekim starejšim gospodom, ki mi
smem pustiti daleč od sebe. Zato sem nameraval najeti za njo hlev v bližini hotela, kjer sem stanoval. Ker nisem mogel najti primernega hleva že takoj prvi dan svojega prihoda v Kalkuto, sem sklenil, da počakam do drugega dne in da tedaj nadaljujem svoje iskanje.
Za ta čas sem ji postavil zanesljivega Lala za varuha in oskrbnika. Indski hlapci imajo to veliko prednost, da se ni treba brigati za nje, kako bodo spali in kako stanovali in tudi Lal je bil vedno pripravljen, da se zavije v svoj dolgi
je zaradi tega očital, da nisem gentleman. Ukazal sem Lalu, da mora v tem oziru postopati zelo vljudno, toda zelo odločno. Če bi velikodušneži, ki mečejo živalim sladko nesnago vedeli, koliko živali s tem ubijejo, bi gotovo prenehaU s svojim neumnim početjem.
Lal je res skrbno pazil na žival. Kot dober Indec pa ni mogel zanemariti svojih vsakdanjih molitev. Dan po mojem odhodu je za oni čas, ko je opravljal jutranje umivanje, ki tvori v indski veri najvažnejši verski obred dneva, na-
prosil nekega prijatelja, naj popazi na žival. Slednji je med tem opazil, da se je vrv, na katero je bila Mici privezana, močno zavila in ker se je hotel izkazati
kot zelo vesten sluga, je žival odvezal in začel odvijati zamotano vrv.
DALJE
(COPYRIGHT BY Ши fea PURES SYNDICATE]
RIMLJANI V TRIPOLITANIJI
retekio je šestdeset let, odkar je nemški raziskovalec Rohlfs prečkal Fezan do Murzuka. Imel je le malo posnemovalcev in še dolgo časa je bila dežela južno od Sirt na zemljepisnih kartah zaznamovana z belo liso. šele po italijanski zased-
valstvo je bilo bojevito in se nikakor ni sprijaznilo z novimi gospodarji, toda znanstvenikom in arheologom je postalo vsaj mogoče, da so stopili v njihove kraje in začeli iskati tu sledov rimske civilizacije, ki jo hoče Italija nadaljevati.
Do danes nismo vedeli nič gotovega o
Zgoraj: Grobnice starih vladarjev južnega FEZANA, Beni Katabcev. Ti grobovi v bližini ZUILE so stari 800 do 900 let. — Spodaj: Tebujski ženski iz EL GATRUNA, ki pleteta dateljnove liste pred svojo kočo
bi Tripolitanije so začeli smotrno raziskovati njeno zaledje, in sicer niso bili to miroljubni raziskovalci, temveč vojaki, ki so imeli nalogo, da podjarmijo in »pomirijo« domačine v notranjosti dežele. To prebi-
rimljanski zasedbi Tripolitanije in njenega zaledja. Vsekakor ni šla tako daleč kakor v sosedno Tunezijo ali Alžir. čeprav so našli daleč na jugu njihove sledove, so mnoge avtoritete menile, da se je ta zasedba
omejila na osnovanje nekoliko vojaških naselbin v glavnih oazah.
Pravkar se je vrnil v Rim del ekspedi-cije, ki se je mudila v tej deželi šest mesecev pod vodstvom prof. Lidija Ciprianija, vodje Narodnega zgodovinskega muzeja v Firenzi, in prof. Antonija Mordinija, odličnega etnologa. Ta dva strokovnjaka sta prinesla s seboj veliko gradivo, ki ga sedaj proučujeta in razvrščata. Prof. Cipria-ni se je bavil predvsem s tripolitanskim prebivalstvom, s šegami in običaji različnih rodov, zlasti Tebujev, o katerih menijo, da so dospeli sem iz vzhodne Afrike. Mordini se je specializiral na proučevanje vraž in verstev teh domačinov, zlasti Tuaregov.
Eno izmed središč teh študij je bila Zui-la. Ta kraj je izredno zanimiv z zgodovinskega zrelišča. Leži kakšnih 200 km za-padno od Murzuka v južnem Fezanu in je obdan z obzidjem v pravokotni obliki. Nekateri so videli v tem obzidju dokaz rimskega izvora, toda stvar je zelo dvomljiva. Zidovje ni iz kamna, temveč iz otrdelih ilovnatih klad in iz opeke, za katero leži material na licu mesta. Verjetno je, da so ga zgradili Berberci v teku 9. in 10. stoletja. Pristaši rimskega Izvora vidijo v Zuili antično Cilalo, ki jo omenja kronikah
V 10. in 11. stoletju je bila Zuila prestolnica berberske dinastije, ki je znana pod imenom Beni-Katab in ki so še ohranjeni njeni grobovi z zanimivimi napisi v bližini kraja. Upati je, da bo proučevanje teh spomenikov starih časov odgonetilo marsi-kakšno skrivnost. Zuilska zelenica šteje 8000 palm in 363 prebivalcev.
Murzuk, največje fezansko mesto, leži 20 dni hoda od obrežja. Poreklo Tebujcev iz tega ozemlja je zelo sporno. So muslimani in telesno lepi. ženske si ne zakrivajo obraza in socialna organizacija bazira na matriarhatu, nadvladju žen.
Pri nomadih fezanskega juga nosijo moški. pajčolan čez obraz kakor saharski Tua-regi. Menijo, da izvira ta navada iz potrebe, da se pljuča zaščitijo proti drobnemu pesku, ki je v zraku. Ti nomadi izumirajo in v marsikakšnem rodu pride po en moški na deset žensk, kar pojasnjuje sistem matriarhata.
Italijani se zelo trudijo, da bi pospešili pridelovanje kuruze in sočivja v fezanskih ozemljih, ki se dado namakati. V teh krajih ne dežuje skoraj nikoli in vso vodo za namakanje je treba pridobivati iz globokih vodnjakov. Glavna rastlina je dateljnova palma, s katero se prebivalstvo v glavnem tudi preživlja.
t*J
PRESNA ALI KUHANA HRANA?
Zagovorniki presne hrane radi trdijo, da se s kuhanjem vrednost posameznih živil zmanjšuje. Nekateri znanstveniki so baje celo dognali s poskusi na živalih, da se njih življenjska doba zmanjšuje v istem razmerju, kakor je trajalo kuhanje hrane, s katero se živali krmijo. Da se enkrat za vselej razčistijo nejasnosti, je napravil prof. dr. Bischof vrsto poskusov s podganami, katerih presnova je precej slična presnovi pri človeku. Podgane je razdelil v tri skupine. Prva skupina je dobivala sirovi grah, druga grah, ki se je kuhal eno uro v vodni kopeli, tretja skupina pa grah, ki se je kuhal tri ure. Pokazalo se je, da je skupina živar, ki je dobivala presno hrano v razvoju precej zaostala in da se je tudi povprečna življenjska doba precej skrčila, v primeri z ostalima dvema skupinama. Nikake razlike pa učenjak ni dognal med hrano, ki se je kuhala tri ure in tisto, ki se je kuhala samo eno uro.
NEZGORLJIVA LETALSKA KABINA. Belgijski major Rollenghen je konstruiral kabino iz posebnega negorljivega materiala, ki bo v primeru nesreče ščitila pilota in pasažirje pred ognjem. Za poskušnjo se je pustil konstrukter zapreti v kabino, ki so jo polili s petrolejem in zažgali. Rollenghen je vztrajal v kabini cele četrt ure, ne da bi utrpel zaradi ognja najmanjšo poškodbo
ženika iN SVET
KAKŠNA NAJ BO IDEALNA PISATELJEVA ŽENA?
Znana ruska pisateljica. Zinajida Gip-pius, soproga pisatelja D. Merežkovskega, ki živi s svojim slavnim možem v Parizu, je načela važno vprašanje o tem, kakšna naj bo idealna žena književnika. Obenem našteva, katere žene znamenitih pisateljev se približujejo temu idealu. Gospa Gippius prizna, da je danes gotovo zelo malo deklet, ki si razmišljajoč o svojem bodočem možu, žele da bi bil slaven pisatelj, če pa je kaj takih deklet, bi gotovo nobena ne mogla reči o sebi, kakšna žena bi bila sama, pa tudi vedela ne bi, kakšno ženo potrebuje književnik.
»In res«, pravi gospa Gippius, »kakšna žena je vredna književnika? Neskončno vdano žensko bitje, pestunja, ljubeča kuharica, z eno besedo; požrtvovalna služkinja genija? Mnogi so mnenja, da na stvari ne izpremeni prav ničesar, ako služkinji dado kraseči pridevek »podpora, tovariši-ca, tolažnica« itd. Nesporno pa je, da je služkinja gotovo boljša žena. Toda; Je-li to ideal? Odkrito rečeno, si niti v domišljiji ne moremo predstaviti idealno ženo za odličnega, velikega književnika, niti si ne moremo misliti, da bi bil tak zakon zanjo idealen.
Druga stvar posrečen dober zakon ... vsaj kolikor toliko. Pri tem mi je na misli zakon, ki je »srečen« za književnika v njegovi celoti, t. j. tako za človeka, kakor za umetnika. S primeri pisateljskih zakonov, srečnih in nesrečnih, bi se dale napolniti cele knjige. Zato se bom mudila samo pri zakonih dveh ruskih znamenitih pisateljev.
Dveh imen se spominjam; najsrečnejšega in »najnesrečnejšega«. To nista niti Tolstoj niti Dostojevskij. Ne mislim teh dveh zakonov vendar pa moram posvetiti par besedi Sofji Andrejevni Tolsti in Ani Grigorjevni Dostojevski. Imela sem priliko poznati obe Z Ano Grigorjevno sem se srečala v devetdesetih letih prošlega veka pri pesniku Polonskem. Bila je že postarna žena s sodobno pričesko in z dobrim izrazom v očeh. Njena hči je mnogo govorila; včasih duhovito, vedno pa slabo. V nji ste lahko spoznali ono, kar imenujejo Francozi »aigreur« (zagrenjenost). Njeno bledo, nelepo lice je spominjalo na očeta.
Dostojevski se je pred svojo poroko vprašal: Je-li bolje vzeti modro ali dobro? In si je izbral dobro. Njegova žena je bila zares dobra in je vso svojo dušo brez omejitve posvetila njemu, še ko se mu je približala, je zrla v njem velikega človeka. Njeno znanstvo se je začelo z »Igralcem«, ki ga je pisala po njegovem narekovanju. Ta fizični, konkretni odnos do njegove
stvariteljske sposobnosti je ohranila vse svoje življenje. Sama, brez otrok je živela v svojem zapuščenem stanovanju z isto skrbjo za dela svojega velikega moža: skrbno je čuvala vsako krpico papirja in se posvečala izdajanju njegovih knjig. Začela jih je izdajati še, ko je bil Dostojevski živ, k. čemur sta jo prisilili žalostni položaj Dostojevskega in njen praktični ženski smisel. Glavna misel ji je bila vedno ljubezen do njegovih knjig. Po moževi smrti so knjige začele dajati lepe dohodke. Ne vem, v .koliko je Ano Grigorjevno to veselilo, toda v notranjosti ni živela od tega, marveč le od ljubezni do del Dostojevskega. Vanje morda ni mogla prodreti, čutila pa jih je kot nekaj velikega. Iz dnevnika Ane Grigorjevne se vidi, da njeno življenje poleg človeka z značajem Dostojevskega ni bilo drugega nego životarenje. Dostojevski je imel svojo ženo rad, ni bil vanjo zaljubljen. '
Zakon Tolstega je bil slične vrste, le da je bil popolnejši. Mnogo let je bil tudi najsrečnejši. Tolstoj Sofije Andrejevne ni imel samo rad, marveč je bil vanjo zaljubljen do pozne starosti in pri tem samo vanjo. Sofija Andrejevna je bila žena »najboljša izmed najboljših«, prijateljica, pestunja talenta. Tragični konec tega zakona je izzvala ravno njegova popolnost v zvezi z osebnimi posebnostmi moža in žene. Tolstoj kot človek ni bil v okvirju svojega pisateljskega talenta. Njegov talent je ra-stel, ali rastel je tudi Tolstoj ter nazadnje prerastel svoj talent. Zdaj ne bomo preiskovali, da-li je človek v Tolstem rastel navzgor ali v stran. Ostane pa dejstvo, da se je prejšnja harmonija med Tolstim — človekom in Tolstim — pisateljem izgubljala. Sofja Andrejevna tega ni mogla opaziti. Sama je bila že na poslednji, najvišji točki svojega zelo harmoničnega razvoja, ki mu je temelje postavil njen mož. šla je za njim in ž njim, toda njena pot je bila končana tam, kjer moževa še ni bila zavišena. Nastalo je zanjo vprašanje: Iti za njim brez svojega pravca, samo po tujem potu? Slabotna žena bi bila to gotovo napravila, toda Sofja Andrejevna ni bila slabotna žena. Zato se je zagnala v borbo, v kateri pa ni zmagala. Seveda tudi on ni zmagal. Bolje rečeno, dasi težko razumljivo: Oba sta izšla iz boja kot zmagovalca.
Take najboljše žene tvorijo najsrečnejše aH vsaj najmanj nesrečne zakone znamenitih, velikih književnikov.
Kdo dvomi, da je bil v pravem pomenu najnesrečnejši Puškinov zakon? Za tragični konec njegov ne bi imelo pomena dolžiti ženo. Ta zakon je bil enako nesrečen za oba. Ona ni bila v skladu z geni-
jem, on pa ni odgovarjal njej, kar je popolnoma dokazal njen drugi zakon, ki je bil popolnoma srečen. Nesrečnega konca sta kriva oba ali pa nihče, dasi je tak konec zakona redek pojav.
Po mojem mnenju je bil najsrečnejši neki veliki književnik. Komaj da si upam izreči njegovo ime, tako sporna je njegova sreča v očeh večine. Vendar ni dvoma, da ni nihče doživljal zaljubljenosti in ljubezni do žene tako popolno in tako vztrajno. Na nikogar taientu se ni v taki globini in v posebnem sijaju izkazala ljubezen. Toda žena ni bila najboljša žena; sploh ni bila žena, ker ni bilo zakona v običajnem smislu.
Govorim namreč o Turgenjevu in o njegovi ljubezni do Pavline Viardotove. Zanj
kot človeka in književnika je bila taka ljubezen res najsrečnejša. In njegova usoda je bila morda najboljša, ki jo lahko želimo velikemu piscu. Toda: ko vendar ni bilo zakona? Ne zakona, ne družine, ne skrbne pestunje talenta, najboljše med ženami? ali je za znamenitega pisca in zna-čajnega človeka najbolje, da ostane brez žene, tuai brez najboljše žene, ako si zanj niti ne moremo zamisliti idealno ženo?
Ne vem. Samo kot prva postavljam vprašanje o »idealni ženi«. Naj o tem odločijo drugi, če morejo. Dokler se to ne zgodi, se moramo vsemu na kljub pokloniti pred Sofjo Andrejevno Tolsto, Ano Grigorjevno Dostojevsko in pred mnogimi drugimi njima podobnimi. Pred ženami — pestunjami velikih talentov, velikih mo2.
LOVE K IN DOM
LEP PORCELAN ZA VSAKDANJO RABO
Smo že tako razvajeni, da nam jed ne diši, čeprav je okusna, ako nam je servi-rana v obrabljeni, oškrbljenl ali emajlira-ni posodi. Kava ni kar nič dobra, če jo moramo piti iz skodelice, na kateri so
Servis za kavo in čaj. Nove oblike
porcelana, katerega posamezni kosi	Jedilni servis iz istega materiala in
se vedno lahko nadomestijo	istih oblik, kakor za kavo in čaj
vtisnjene vijolice, ji manjka ročka, podložni krožniček pa krasijo spominčice. Sta vsak od drugega servisa in nima to z vsebino skodelice nič opraviti in vendar ...
To so pretirane, brezpomembne zadevi-ce, a ne moremo več preko njih. V dobrih starih polpreteklih časih je dobila nevesta v balo kompleten fin porcelanast servis za 6 ali 12 oseb. Hranila ga je, čuvala, kakor punčico svojega očesa in le o posebno slovesnih prilikah je prišel v ra-
bo. Oh, in če se je tedaj zgodila nesreča, da je bil krožnik oškrbljen pri umivanju, ali je odletela ročka pri moka-servisu, ali da se je celo razbil kak kos od tega zaklada, tedaj Je bila to taka nesreča in nezgoda, da je ni mogla popraviti in kriti nobena zavarovalnica. Taka škoda, da je niso mogle nikoli izmiti solze nesrečne služkinje, ki jo je storila. Servis ni bil več kompleten in tudi nikoli več ni mogel postati kompleten in — amen; Kakor in va-
lid, ki je zgubil v bitki ud, se je smatral poslej dragoceni servis na trpko žalost gospodinje, kadarkoli in kjerkoli se je spomnila nanj. Ob vsaki naslednji slovesni priliki je trepetala za nadaljnje žrtve in je končno morala doživeti, da je ta nenadomestljivi zaklad sčasoma ostal zdesetko-van, deloma popokan, oškrbljen in z odbitimi ročkami, skrit v najglobje dno kredence, ali pà je bil, kolikor ga je še ostalo, degradiran za vsakdanjo rabo.
Dandanes, ko ie že vse življenje udarjeno bolj na praktično in ekonomično stran, kakor na romantično, in je vrednost lepega porcelana morda še večja, kakor kdaj prej, smo dobili tega v prav čednih in finih oblikah, dasi preprost, vendar tak, da ga lahko uporabljamo za slovesne prilike, in vendar tako ceno, da se nam ga ne zdi škoda tudi za vsakdanjo rabo. Ne trepetamo do obupa, če se zgodi nesreča, da se krožnik oškrbne ali da skodelici odleti ročka, kajti nadomestek dobimo za majhen denar zopet. Vendar so oblike lične, fine, material soliden in lep. Brez skrbi pokrijemo mizo vsak dan z lepimi krožniki, da nam jed bolj diši, in dvakrat boljša je kava iz ličnih skodelic in desetkrat slajša je zavest, da na svetu vse mine in da ni nič nenadomestljivega.	X. d.
DEDNOST RAKA
Znano je, da so družine, med katerimi je rak posebno pogosta bolezen in da je v neobičajno veliki meri prizadeto tudi ožje sorodštvor Haldane poroča zdaj v angleški reviji »Nature« o zanimivih poskusih prof. Littlea, ki je skušal po statističnih metodah razjasniti ta nenavadni pojav. V ta namen je križal med seboj sorojence, podgane in miši do 50 generacij. Na ta način si je vzredil živali, ki imajo vse enako dedno gmoto. Znanost jih imenuje »čiste linije«.
Prav tako kakor pri človeku, se tudi pri živalcah lahko spontano pojavi rak. če se tadaj presadi rakovo staničevje ene živalce čiste linije na drugo še zdravo žival iste linije, potem se z 99 odst. verjetnostjo tudi na novi podlagi razrase bolezen. To velja tudi za tiste stranske veje, katerih starši so bili tudi samo delno iz "■e linije. Ako se pa križajo raku podvržene živali z drugimi, tujimi linijami, potlej se sprejemljivost za presajene nove tvorbe takoj zmanjša na nekaj odstotkov. Iz tega sledi, da je sprejemljivost za raka utemeljena že v dedni gmoti. Prav verjetno je, da veljajo ti Littleovi izsledki neposredno tudi za človeka. V tem primeru bi se dal podpreti boj proti raku v veliki meri tudi s smotrnimi evgeničnimi ukrepi.
PRASTARA POGREBNA ŠEGA
Iz raznih staroegiptskih izkopanin nam je znano, da so stari Egipčani dajali mrtvim v grob nekaka priporočilna pisma za oni svet. Na teh so bile napisane razne molitve, pobožni vzdihi in izpoved trdne vere pokojnika. Ta šega je bila obče razširjena v Egiptu že v tretjem in drugem tisočletju pred našim štetjem, ohranila pa se je še dolgo po propadu Egipta ter prešla tudi k Arabcem. V muzeju mesta Hamma na Westfalskem hranijo slično pismo, izvirajoče iz 7. stoletja našega štetja, ki pa ni pisano več na papirus, kakršnega so izdelovali Egipčani, marveč že na bombažev papir novejše izdelave. Kakor je znano, so tak papir izdelovale mezopotamske državne papirnice že od 7. stoletja dalje, v 11. stoletju pa se je njegova uporaba razširila tudi po vsem Egiptu in izpodrinila stari egiptski način papirne industrije.
Omenjeno pismo je bilo najdeno v oglav-niku arabske mumije pri Luksorju in je seveda njegova vsebina v verskem pogledu muslimanska. V prevodu se glasi molitvica takole:
»V imenu boga, neskončno usmiljenega!
Pri TEBI iščemo zatočišča.«
»MI (t. j. bog) smo pomagali svetu proti vsakteremu satanu —
Naj bo kamenjan!« — Ta pomoč je ukaz vsemogočnega in vsevednega.
»mi smo pomagali svetu proti vsakteremu satanu — kamenjan naj bo!«
»MI smo poslali iz nebes koran,
ki je balzam in znamenje našega usmiljenja do vernikov.«
Govori (pravi bog Mohamedu) : ON je vernikom vodnik in balzam in ON bo ozdravil srca vernega naroda ...«
Naslednjih pet vrstic ni mogoče preči-tati, ker je pismo poškodovano. Pismo ima brez dvoma namen, da 'na sodni dan prikliče v spomin pokojniku temeljne izreke iz korana, s čimer bi sojenec lahko dokazal svojo pravovernost obema angeljema, ki po muslimanski veri preizkušata pokojnike v tem pogledu. Prastara egiptska šega je tedaj po tisočletjih ohranila svojo veljavo, izpremenila je samo vsebino ter se v pismih na mesto boga Amoaa Ra omenja bog preroka Mohameda. C. C.
STEKLENE VZMETI
V laboratoriju Bellove telefonske družbe v Ameriki se je posrečil postopek, po katerem se lahko izdelujejo vsakovrstne vzmeti iz kr-.menčevega stekla. Na primerno visoko temperaturo segrete palčice iz kremenčevega stekla se navijajo v obliki spiral na posebna jedra, na katerih se polagoma ohlade, tako da ohranijo dano obliko. Te vrste vzmeti so izredno elastične in se dajo izdelovati v tolikšni občutljivosti, da se podajajo za ca. četrtinko milimetra na vsak miligram obtežbe. Vzmeti iz kremenčevega stekla so posebno po-rabne pri zelo občutljivih tehtnicah.
irm----—i' —
ZA MISLEČE GLAVE
57
Gospoda Debeljko in Prismuk na slikarski razstavi
(PONATIS ŽABRANJEN) Gospod Debeljko povabi tovariša Pri-smuka na ogled slikarske razstave, češ, da se za kulturna človeka spodobi vsaj enkrat na leto ogledati si najžlahtnejše produkte slikarske umetnosti. »Kupiti pa si morava seveda tudi načrt,« meni Debeljko, »da ne bova križem kražem dirjala po sobanah in si nekatere slike po dvakrat ogledala, drugih pa nikoli.«
Res sta si kupila načrt razstavnih prostorov, ali ko si ga je Prismuk natančno ogledal, si je ves vznemirjen priznal, da pot po tem labirintu nikakor ne bo posebno lahka reč, zlasti še, ker so kar štiri vrata in človek pri najbistrejši pameti ne more presoditi, pri katerih naj prične, pri katerih pa konča ogledovanje.
»Najbolje bi bilo,« predlaga Prismuk, >da kar čuvaja povprašava za svet.« Gospod Debeljko, ki je bolj odprte glave, pa tovariša zavrne, češ, da ga bo že sam tako popeljal, da ne bosta delala nepotrebne po-
ti. In res je Debeljko svojega tovariša tako spretno vodil po razstavi, da sta v enem samem obhodu ob stenah pogledala vse slike, ne da bi se njuna pot katerikrat križala, ali da bi kak košček poti dvakrat napravila.
Kako. je Debeljko rešil to nalogo in zlasti: pri katerem vhodu sta pričela obhod?
58
Painetno vprašanje in odgovor
(P0NA11S NAHRANJEN)
Mali Mirko obeta postati umetnik, kadar doraste, zakaj nenehoma ima svinčnik v rokah in črta po papirju. Nekoč pride ves potrt s svinčnikom v roki k mamici:
»Povej mi, prosim, zakaj vsi trdi svinčniki samo sivo rišejo, mehke, ki delajo tako lepe črne črte, moram pa neprestano prirezovati. Ali bi se ne dalo napraviti trdega svinčnika, ki bi prav tako temno risal kakor mehak?« Mamica ne ve odgovoriti, pa pravi, da bosta za stran tega očeta povprašala, kaaar se vrne.
Zvečer res razgrneta težki problem očetu, ki ga brez premišljevanja takoj reši. Sinko ima nov vzrok za občudovanje očeta. »Nobeden ni tako pameten kakor naš očka,« pripoveduje okoli.
Ali je bila res očetova modrost tako velika, ali pa je odgovor na zgornje vprašanje zelo lahek?
Rešitev k št. 55 (Rešitev letalcev v balonu)
Eden izmed pasažirjev je splezal na drog mimotekoče telefonske napeljave in prerezal žice. Napako so seveda v najbližji telefonski postaji takoj opazili in tehnično osebje, ki se je odpravilo ob progi, da odstrani napako, je kmalu našlo izgubljence.
Rešitev k št. 56 (Mlada kuharica v zadregi)
Gospa Metka je najprvo postavila če-trtlitersko posodo na tehtnico in si zapomnila, koliko vaga. Potlej ie nalila v posodo mleka, stehtala in zračunala, koliko tehta četrt litra mleka. Dobljeno težo je množila s štirimi in dobljeni produkt delila s tremi. Na ta način si je zračunala, koliko tehta tretjina litra mleka. Ko je potlej porabila prvo četrtinko litra, si je zlahka v merico še toliko dotehtala, da je imela vso tretjino.
ANEKDOTE
Po vojaško
Ruski general Fedor Berg (1790—1874) je bil znan kot dovtipen človek. Nekoč je srečal poročnika, ki ni imel gumba na suknji. Trdo ga je prijel in pristavil:
—	Vidite! Star sem, pa se še zmerom ravnam po predpisili. Ce me boste kdaj srečali, da ne bi bil na zunaj kot vojak, me opozorite, pa pojdem v zapor tudi jaz!
Poročnik je pozneje srečal generala, ki je korakal brez ostrog. Ko ga je opozoril na pomanjkljivost, se je odrezal stari Berg:
—	Prav! Toda, ker sem star, mi boste gotovo storili uslugo in odsedeli par dni v zaporu namestu mene!
In sedel je spet poročnik.
Uniforma
Carica Marija, žena carja Aleksandra II. (1818—1881), se je pojavila na dvornem plesu v krasni toaleti. Za njo pa je prišla v prav taki obleki dvorna dama grofica Feodorovi.a Ghika. Carica se je zjezila in ce pritožila carju, ki se je rešil zadrege takole:
—	Ne jezi se zaradi tega; jaz in moji poročniki imamo tudi enako uniformo.
Za dva cekina
Kyan, znani general in šaljivec poljskega kralja Friderika Avgusta je zelo črtil Žide, ker so ga navadno ukanili pri kupčijah.
Nekoč je predrago plačal žepno uro in zato bi bil rad izplačal Žida, Pozval ga je k sebi in mu stavil takšno ponudbo:
Danes ne bom kupil blaga; rad bi te pa pretepel za zadnjo kupčijo, če hočeš dobiti dva cekina, nastavi konec hrbta, da ti naložim dvajset poštenih. Po dvajseti dobiš dva cekina.
Žid se je nekoliko obotavljal, nato pa je le pristal.	л
Kyan mu je odštel 19 bridkih, nato pa dejal:
—	Kdar boš dobil dvajseto, boš dobil tudi obljubljena cekina.
Žid je odšel razočoran, Kyanu pa Žid je niso nikoli pozabili one zdrave lekcije.
Johnson
Sloveči angleški kritik in jezikoslovec Samuel Johnson (1709—1784) se je ženil pri gospodični Potter in ji je kar od po-četka razodel, da je nizkega rodu in reven in so mu v rodbini obesili strica.
—	Nič ne d?, dragi Johnson; tudi pri meni ni mnogo denarja. Med sorodniki sicer še niso obesili nikogar, imam pa najmanj 20 stricev, ki bi to zaslužili, je odgovorila pametna gosriodična.
Johnsonu je ugajala in v zakonu sta se razumela prav dobro.
» \ A H M
PROBLEM 45
B. Schwarz (Narodni Listy 1933)
Rešitev problema 44
1. Le5—al, Dh8—e8 (a) 2. h7—h8D. Da se krije mat na h3, mora črni ali z g5—g4 oprostiti kraljici diagonalo h6—d2, ali pa sTg7—h7 pripraviti novi kraljici pot na veliko diagonalo (Dh8—b2 mat). 1. Sc6—e5 (b) 2. Lal—d4!
ANGLEŠKA IGRA
Igrana na slepi simultanki na svetovni razstavi v Chicagu
Beli: Aljehin		Črni: Hawley
1.	d2—d4	d7—d5
2.	c2—C4	e7—e6
3.	Sbl—-c3	d5 : c4
4.	Sgl—f3	Sg8—f6
5.	Lcl—g5	Lf8—e7
6.	e2—e3	o-o
7.	Lfl : c4	Sb8—d7
8.	0-0	b7—b6
9.	Ddl—e2	Lc8—b7
10.	e3—e4	Tf8—e8
11.	Tfl—dl	c7—c6
12.	e4—e5	Sf6—d5
13.	Sc3—e4	Le7 : g5
14.	Sf3 : g5	Sd7—f8
15.	De2—h5	Te8—e7
16.	Lc4 : d5	c6 : d5
17. Se4—f6+ ! črni je kapituliral. Po g7 : f6 18. e5 : f6 grozi neposredno Dh6.