Kulturne slike s Kranjskega.*) Spisal Jos. Ciperle. 31. Zacetek kranjskega šolstva. arol Veliki je zasnoval prve šole po Nemčiji. Ali jih je ustanovil tudi kaj po slovenskih pokrajinah, o tem se ne ve nič gotovega. Morda jih je, morda pa tudi ne. Ako je pa tudi v istini bila zasnovana kaka šola v njegovi dobi na Kranjskem, v prid narodu slovenskemu gotovo ni bila: zakaj bila je brez dvoma čisto nemška. Cudno bi bilo, da bi bil takov grmanizator, kakoršen je bil Karol Veliki, pripustil, da bi se bil izobraževal naš narod na podlagi svojega materinega jezika. Poleg tega je treba tudi pomisliti, da so bile tedanje šole pristopne le sinom veljakov, tedanji Slovenci pa v očeh tedanjih mogotcev niso imeli prav nobene veljave. Gemu tedaj šol za takove ljudi! V tem slučaji se pa tudi ne more ugovarjati, da Slovenci niso imeli učnih knjig, kakor se jim je očitalo še pred nekaterimi leti. Saj jih tudi tedanji Nemci niso imeli; knjig sploh še takrat niso poznali narodi. Tudi tega se ne more navajati, da je bil tedanji slovenski jezik pre- *) Na izrečno željo g. pisatelja ne boino odslej v tem spisu v jezikovnem oziru ničesar več popravljali. Uredn. malo olikan za izobrazbo. Saj se je tudi nemški jezik začel Še le takrat piliti in gladiti. Gotovo je pa bil jezik tedanjih Slovencev čistejši in krepkejši, nego v poznejših dobah, zakaj spačil se je edino le po tujkah, koje so se jele vrivati vanj vsled omnipotence nemščine po naših krajih. Prva šola na Kranjskem, o koji se sploh kaj čuje, je bila pri sv. Nikolaji v Ljubljani. Ustanovili so jo Oglejski patrijarhi. Poučeval se je na nji latinski jezik na podlagi nemščine. Ta šola pa tudi ni bila za narod tudi radi tega ne, ker so se izobraževali v nji samo bodoči kleriki. V 13. stoletji, pod vlado Urha, čujemo, da se je ustanovila tudi šola pri sv. Petru v Ljubljani. Celo irae nekega učitelja Nikolaja se nam je ohranilo iz te dobe. Bil je ta mož gotovo duhovnik ob enem, saj je imela tudi ta šola edini nalog, da je izobraževala bodoče klerike. L. 1271. je imela že tudi Loka svojega učitelja. V 14. stoletji zasnovani sta bili tudi šoli v Kamniku in.Ribnici. Razume se pa tudi, da je tudi tu kraljevala edino le nemščina. Samo ena izjema. V letu 1486. je stala pa tudi že v Vipavi šola. Ta je imela prva nekaj pomena za naš narod, zakaj tu se je poučevalo v nemškem —in čujte! — pa tudi v slovenskem jeziku. Vipavska šola je bila tedaj prva gojiteljica naše mile slovenščine na Kranjskem. To si je pa treba vendar zapomniti. Šola pri sv. Nikolaji je pa zaspala s časom. Še le Habsburžan Ernst Žele.zni jo je zbudil in prenovil. Na prošnjo Ljubljančanov in šenklavškega župnika Hevgenreuterja otvoril jo je zopet 1. 1418- Pouk v njej je obsegal tako imenovan ntrivium": gramatiko, t. % čitatrje, r e t o r i k o (nauk o slogu) in d i a 1 e k t i k o (osnovne nauke logike). Morda se je poučeval v nji š. celo cel ,,quadrivium", ki je obsegal glasbo, aritmetiko, geometrijo in astronomijo. Ta šola je pa imenitna tudi zaradi tega, ker se je razvila iz nje s časom Ljubljanska gimnazija, o koji se tedaj prav lehko trdi, da se je začela že 1. 1418. 32. Važno pedagogiško načelo. Vsi pedagogi vseh narodov in vseh dob, osobito pa nemški, so povdarjali vedno in povdarjajo še danes, da se mora in more izobraževati otrok le na podlagi svojega materinega jezika. Ta trditev je pa tudi tako jasna in tako opravičena, da ji ni še nikdo oporekal. Nemci sami se sklicujejo tisoč- in tisočkrat na njo, tisoč- in tisočkrat jo ponavljajo ob prilikah, kjer se nemškemu narodu krati pravica, izobraževati se na podlagi nemškega jezika. Mislil bi tudi lehko kak prav preprost človek, da je Nemcem ravno tako sveto to opravilo, kedar se tiče kakega slovanskega rodu. Toda ta preprosti človek izprevidel bi kmalu, da se jako moti. Nemci se sklicujejo na to načelo le tam — in edino le tam — kjer njim stopi na noge kak drug narod. Kjer pa zapovedujejo oni, ali kjer so vsaj v večini, tam se branijo z vsemi silami, da se ne ustanove šole, v kojih bi se izobraževali otroci manjšine v svojem materinem jeziku. Tako je na Ceškem, na Moravskem, v Sleziji, tako je osobito na Koroškem. Dežela Koroška nam dokazuje pa najjasneje, kako izpolnujejo Nemci to pedagogiško pravilo. Na Koroškem je cela tretjina prebivavstva slovenska, toda čisto slovenske šole ni bilo do zadnjih let tam prav nobene. Zdaj se je pa vendar nekaj zgodilo. Vprašate: Kaj neki ? Gujte tedaj: Koroški Slovenci so dobili dve slovenski enorazrednici. — No, in to je vse? — Odgovor: Vse. — Hvala lepa! Kakor je še sedaj na Koroškem, tako je bilo v prejšnjih stoletjih in še tudi v sedanjem sloletji do zadnjih let tudi na Kranjskem. Priznati pa tudi moramo, da imamo na Kranjskem sedaj nekaj več slovenskih šol, nego na Koroškem. Edino pri nas na Kranjskem imajo Slovenci priliko, da se izobrazujejo na podlagi slovenskega jezika. Toda te dobrote niso zakrivili Nemci, zakaj dokler so imeli oni vajeti na Kranjskem v rokah, se niso kar nič pobrigali, da spravijo v rabo to načelo. Res čuditi se moramo, da je še dandanes kaj Slovencev. Čudno, da si je mogel ohraniti naš narod svoj jezik. Ni je bilo stoletja in stoletja šole, v koji bi se bila razlagala njegova pravila, ni ga bilo tudi veljaka na slovenskih tleh, ki bi bil kazal spoštovanje do njega. Kaj bi bilo neki z drugimi jeziki v enakih okoliščinah? Kaj bi bilo n. pr. z nemškim jezikom? Saj pa to tudi čutijo Nemci sami. Kako so pobiti, ako se ustanovi kje kaka češka ali slovenska šola poleg nemške! Kar sami precej priznajo: Oj, konec nas bo ! (Dalje prih.)