KATOLIŠK CERKVEN LIST.
„D»nica" izhaja vsak petek na celi poli. in velja po pošti za eelo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 g 1 20 kr V uskarniei sprejemana za eelo letu 3gl. 60 kr.,zapol leta 1 gl.80kr., za «/4 leta 90kr.,ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej
Tečaj XLII.
V Ljubljani, 24. vel. travna 1889.
List 21.
Umazani pisatelj v peklu.*)
O gorje mi ! kje prebivam ?
Po v«ih udih ogenj peče. Na žerjavici počivam.
Reka z žepla pod-me teče! To je res peklensko žrelo, Ki sere«* vanj ni verjelo: Zdaj čutiti mora ga.
Oh nesrečni! sem le mislil
Pridobiti si veljavo; Sem imel le svet v čisla,
Pa zamudil večno slavo! Posvetnjaki so mi djali: V zvezde bomo te kovali •laz pa v peklu zdaj gorim!
Rekli so: ta narod ljubi,
Zanj se trudi in spisuje; Jaz pa mamil sem k pogubi.
Spevni le. kar serca truje, Pisal spotikljive čenče, Strupil d'vic© in mladenče : Oh, kako me peče zdaj!
Za ljubezen sem umiral.
Skladal mesne s«-m novele. Strune polzke vedno v hiral.
Bral zaljubljene gazele ; Ustom med. al sercu zmije. B le so moje poezij«-. Ki me v peklu grizejo.
Sem za časnike pisaril.
Vero tiho spodkopaval. Mnoga serca s«ui pokvaril In pravico prevračava1; Gr«-h sem po hinavsko likal. Kjer le mogel, čednost pikal; Sv.-t pa mi je prav dajal.
Zdaj mi stavijo spomine In pleto na grob mi vence.
Hvalijo mi pesmi, čine: Mene pa peklenske sence
Strašijo v ti grozni ječi:
Nad vse misli muke veči Tarejo me vekemaj!
To tedaj je zdaj plačilo
Za vse dnevne. nočne trude.
To je irr«-nk<> povračilo Za vse dela moje hude!
Kdo bi hotel mi verjeti.
Da za pekel sem terpeti Mogel že na svetu kdaj!
Preslavliavi-i mi abotni. Kaj mi delate spomine?
V	ječi p.-kla pr"<trah«>tni Za nje vse veselje mine;
Vaši venci in slavila
So satanske mi strašila. Mi terpljenje množijo.
Vaše lažne hvalabuke
So v to brezno m«* pahnile.
Vi ste krivi moje muke, In osode mi nemile:
Ste tišali m«- hvaliti.
Ko l> lo treba je svariti. Vi ste rabeljni mi bli!
Vase petje v mojo slavo So iravranov meni kroki.
V	vašo godbo in vrišavo Mešajo se moji stoki;
Sred gostij ste in pija"©:
Mene grehov mojih kače Rrez nehanja grizejo!
Pa še druge mi modrase
Po temnic teh večni noči Moj greh na oserčju pase
In pekli me br»*z pomoči: Brez prestanka to me tf ži. In ti iplj«-nje moj«- množi. Ker m o j greh še z d a j ž i v i!
Moj«- kužne sanjarije
So se v knjige naselile: Ser«- pr»'mnogo za nje l je: Koljko jih že so skazil«-! In ko kdo se v njih opeče. So terpljenja moje ve«*e. Ker sadil sem grešno kal.
Zdaj po veselicah grešnih Moje pesmi se plašijo. In pri vsakih burkah stnešr.Ui
Moje polzke zašumijo: Ondi mi slava poka Tu pa moja duša joka.
K«r -»• zmiraj gr«-h plodim!
Moji čislani romani
Smert mladini so cveteči: Spisi moji pr«-neslani
Čistim sercem ogenj žgeči; Moje drame, kazališča So pr«-srr«-ham učiliš.-a. Staro, mlad" pačijo!
('«• pa stra>t pri kom /•■ minja.
In spoznava svoje zmot«-. M«- miljari in preklinja.
Da ><» tolike mu strahot«-In zagrešene osode Kriv«- zgoli moje zblode. Po pismenstvu trošen« !
Bled mladeneč m«-ditira. Kam so strasti ga prignale;
V	strahu grešno »lekle vmira. Ki mu cvetj«* pokončale
Šal«- moje so pr«-š«'-rne. 1110 ps«.vk«- zoperv«'me
V /ir • iisji irrol> pahnil«- ga! —
Proslavljati me nehajv.
D«-la moj«* pa zatnt«-. Penili v»»č n.- predajajte.
Mi -pomim- pod<-rit«-! Vaša lastna bo.Je -k«.da. Ak zad«'-ne vas o-oda. Ki zadela mene j«-.
Nova tre-i m«- pr«-kl«'tev.
Kadar p«-k«-l zarad m«-n« Pri«bduj«- novo /.-t.-v.
Novih žertev v l.r«-zm« /ene. — Kadar iuoje pn-j-nj«- -rra-ti. Moji jin-hi in |«oša-ti I .epe d>i.f kužijo!
Zmiraj iiio^. l bom t«rp«ti
Hrez prestanka brez hladila! o <ia mogel bi umreti. O .Ia duša bi vtonila
V	t«-m požaru prežareč.-ui. Pri teui červu me grizečem.
In v žepl«-n«-iii jezeru!
O ve t«»rk»*. o v.'« zinij--,
Kdaj li-hat«- m«- peki iti V Kolobar kroji va> »«• vije.
Kolob.-ir j»- wkoviti Cul n«- Ikuii r«->.-iii-i zvonca. Moj«- muke -«« l.r.-z konca. Stuk in j"k br. 7. upanja'
Svitos lav.
To pesem je ..Danica" prinesla 10. sušca 1804. te«laj pred 25 leti. 1 mescem in 14 dnevi. Imamo tedaj 2'detnico te pesmi o groznem peklu. Verli prijatelj v „Učiteljskem Tovaršir je v št. 10. 1889 precejšno število kitic iz nje povzel s pristavkom: ..V tem tečaju «17. od 1. 1804) j«- ..Umazani pisatelj v peklu" v 20 •»•(stavkih. Svitoslav kaže veliko odgovornost, ktero imajo dotični pesniki, in poslednjič pravi: rTo spomenico naj !-i .,Zg. Danica" ponatisnila večkrat, da bi umazani pisatelji ne imeli nobenega iz.ii«>vora!" Nasvet dobrega prijatelja poslušati, to dobra misel: tu tedaj jo imate za 2-">lctnico Vr.
Naprej v svetosti, — nazaj v slabosti!
Posvetiti se v Jezusu Kristusu, to se pravi, truditi se, da prihajamo vedno bolj podobni našemu božjemu Učitelju, s teui da kakor 011 tudi mi vse hudo sovražimo in se na vedno višjo stopinjo popolnosti povzdigujemo. Tako mora kristjan, kateri želi vreden (»stati svetega kersta.

V" _ Jt
se vedno truditi, da postane čistejši in vedno popol ne j ši.
Treba se je očišcevati. Vsi moramo neštevilne grehe in slabosti preteklega življenja vedno bolj in bolj oprati v kervi našega Odre-šenika. ,,Gospod,u klicati je tudi nam s kraljevim prerokom. operi me vedno bolj in bolj moje krivičnosti; očisti me mojih grehov, in postal bodem bolj bel kakor sneg!" Moramo se v resnici očišcevati svojih grehov, tudi onih, kateri so nam že odpuščeni. Robca. kateri je bil oma-dežan in je že enkrat opran, ni potreba v drugo prati: sicer bi se stergal, ne da bi bolj bel postal. Drugač pa je z dušo. katera se z očiščevanjem vedno bolj oddaljuje od greha, vedno bolj greh sovraži in se zato lahko bolj in bolj olepša. Zgled dušne čistosti nam je Svetnik vseli svetnikov, do katerega hudo nima pristopa, in kateri je od naj manjšega greha tisočkrat bolj oddaljen, kot nebo od zemlje: v tem, kakor tudi v vsem drugem, moramo skušati, da mu prihajamo podobni. Zato ne sme naša gorečnost v dušnem očiščevanji poznati meje. Voljno pre-našajmo: vsakoverstne pokore, poniževanja, pomanjkanja. terpljenja, bolezni, prostovoljna odpovedovanja. velike in male križe, pomoč nam bodi vedna molitev, solze, spovedi, obhajila, odpustki, darovanja, miloščine. Vse rabimo v ta namen, da postanemo vsak dan sličneji Njemu, kateri je gola čistost, Jezusu, našemu vodniku, brez katerega bi o našem notranjem življenji niti govoriti ne mogli.
..Človek je zmožen vse svoje sile in moči porabiti," pravi Ljudovik iz Granade, „da se spreminja v to, kar ljubi. Kdor ljubi krepost, stori kolikor le mogoče, da postane kreposten: kdor ljubi vednost, pridobil si bode obširno znanost: kdor ljubi orožje, skušal bode postati hraber vojak: strasten igralec se skuša naučiti vseh posebnosti dotične igre (n. pr. v glasbi): ravno tako ne poznajo pravi prijatelji .Jezusovi večje skerbi. nego poiskati vsaktera sredstva, da postanejo deležni njegove svetosti, ter napno vse moči. da bi spolnili. kar veleva Gospod z besedami: ..Hodite sveti, kakor sem tudi jaz s vet!" — Ta zapoved je zelo zoperna naši dušni lenobi: vendar pa jo spolnovati moramo. O Jezus. daj mi ti sam ono popolno gorečnost, da hmlem skušal dobiti popolno čistost svojega serca! Zali mi, te gorečnosti nimam: toda ti, moj Zveličar. ti jo imaš v polni meri ter želiš, ju tudi meni podeliti.
To sveto gorečnost so imeli vsi svetniki. Ta gorečnost jih je vodila k njihovim težkim spokornim vajam, ter jih pri tem podpirala. Najmanjših nepopolnosti so se oni bolj bali, kakor
mi naj večjih grehov. Imeli so vedno pred seboj svojega božjega Učenika, in se vedno bali, da bi ne bili zoperni njegovim naj čistejšim očem. Greha so se najbolj bali; greha v preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti. Eden izmed njih, veliki kardinal Karol Boromej, imeniten in mogočen cerkveni knez, kateri je vladal veliko nadškofijo, je menil da nikdar ne stori zadosti v ohranjenje dušne čistosti. Spovedal se je vsako jutro, se skoro vedno postil, spal na golih tleh in imel vedno poleg sebe dva duhovna, katera bi ga morala po njegovi želji vselej opomniti, kedar bi se utegnil nepopolno obnašati.
Čistimo se tedaj brez prenehanja po izgledu svetnikov. Cujmo, da bodo vse naše namere čiste ; imejmo za čast, da vedno ohranimo neomadežano vest, ker s tem skerbimo za čast Jezusa Kristusa, kateri v nas živi. Greh je nečast, storjena Kralju svetnikov, in veren kristjan ne sme terpeti niti najmanjšega razžaljenja veličanstva svojega Boga.
Razun tega moramo tudi vedno popol niši prihajati. V tem je prav za prav bitje prizadevanja kerščanske svetosti. S tem da se povzdi-gamo k Jezusu, oddaljujemo se od greha in se ob enem bližamo popolnosti, bližamo se nebesom. V nebesih biva preblažena Devica Marija: v nebesih čakajo na nas naši bratje, svetniki in angelji.
Nikdar ne smemo reči: „Sedaj je zadosti." Svetniki niso tega nikdar govorili; in vendar so storili stokrat več, in vse stokrat bolje nego mi. Pozabljivši dobra dela, katera so že storili, napeli so vse moči, da bi dosegli ono svetost, katere do tedaj še niso dosegli. Ne da bi se kedaj utrudili, hiteli so proti svojemu vzvišenemu cilju, Jezusu Kristusu. Videli so vedno le ono, kar jim še storiti preostaja; šli so vedno naprej, hoteli postati popolnoma Kristusova lastnina, kakor je tudi Kristus bil njihova lastnina. Navadna duhovna vaja svetega Karola Boromeja je bila ta, vsak dan premišljevati svoje življenje še le kakor začetek v službi Božji. Sveta Frančiška Santalska nam zagotavlja, da je bilo to premišljevanje tudi navada sv. Frančiška Salezija.
Sv. Avguštin se je najpervo sam ravnal po pravilu, katero je drugim nasvetoval: ,,Bodite vedno nezadovoljni s stopinjo, katero ste dosegli, če hočete ono doseči, katera vam še preostaja, da jo dosežete; ker precej, ko bodete zadovoljni,
ostali bodete ondi, kjer se nahajate......u (Prim.
Annal. d. h. Paulus 1888.)
Palma in njen pomen, zmaga in večna
spomlad.
Naravoslovci zovejo palmo kraljico dreves, ker je naj krasne j še drevov na Jutro vem, prava lepota vsega rastlinstva. Življenje svetnikovo v njegovi slabosti, pa vendar v zmagujoči moči ter rodovitnem blagoslovu za človeštvo se zaznamnuje s palmo. Zato pravi psalmist: ,,Pravični bode cvetel kakor palma," in sv. Jan°z je videl zelene palme v rokah vseh svetnikov.
Menzel spominja na to, da zaznamnuje „ palma'1 v širjem pomenu tudi cvetlični berst, berstje. Zato tudi verbove mačice, katere se v severnih krajih na cvetno nedeljo rabijo mesto pravih palm, pomenijo ravno to. Ze v predkrist-janskih časih bila je palma raznim narodom simbol, pomen zmage. S palmovimi vejami sprejemali so domu se vračaj orega zmagovalca in ga spremljali. Starodavni narodi so menili, da ostane palma vedno zelena in da se ponovi iz svojega pepela, kakor se misli o ptiču feniksu. Zato je bila palma znamenje zmagavca, kateri si je pridobil vedno zeleno palmo, t. j., neumerljivo slavo. Palma in feniks sta že v stari umetnosti združena, zlasti mnogokrat sta vpodobljena na podnožji križa in na grobčh mučenikov. Pa tudi kasneje so ju samostani sprejemali večkrat v svoj gerb, kateri so bili pogoreli, pa bili zopet sezidani.
Palme v rokah angeljev in mučenikov se na kerščanskib podobah neštevilnokrat nahajajo: kažejo pa zmago nad vsem posvetnim. Dve navskriž položeni palmovi vejici naznanujeti veliko zmagovalno znamenje sveta. Kot simboli na grobnih spomenikih kažejo, da si je umerli pridobil krono pravičnosti. Na grobnih kamnih v katakombah nahaja se ver krat tič feniks, ki se je po mnenji starodavnih vedno pomlajeval, večkrat v zvezi s palmo. S tem je izražena resnica, da človek z žertvovanjem svojega življenja v mučeništvu pridobi zmago nad smertjo in večno življenje. Na slikah v katakombah je palma Zveličarjev pridevek in sv. Avguštin jo zove v neki himni ..palma bellatorum," palma vojskovalcev.
Palme in palmove vejice so naslikane tudi na podobah sv. Klare, sv. Frančiška, sv. Pavla puščavnika, sv. Brunona i. t. d. Legenda razlaga natančneje, kako so dobili dotični svetniki le-to znamenje. Ko je šla sv. Klara, tako pripoveduje legenda, nekdaj na cvetno nedeljo s svojimi so-redovnicami v slovesnem sprevodu, ozelenela je naenkrat vela palmova veja, katero je ona v rokah deržala. Veliki papež Inocencij III videl je v duhu svojega sodobnika, sv. Frančiška Asi-
škega, in njegov visoki poklic pod podobo krasne palme. Pred votlino sv. Pavla, začetnika puščavnikov, stala je stara palma in razprostirala svoj košati verli daleč na okrog. Pod njo je stanoval sv. Pavel: branila ga je solene vročine in deževja. Živel je ondi sveto šestdeset let: pobožna premišljevanja in vedno delo bilo je njegovo opravilo. Iz palmovih listov si je spletel obleko. In ko je sv. Pavel umeri, podedoval je to obleko sv. puščavnik Anton, kateri jo je z globokim spoštovanjem nosil le ob največjih praznikih. Sv. Jeronim pravi o tem: »Ako bi mi Bog dal na voljo, nosil bi raji to obleko iz palmovega perja sv. Pavla, nego kraljevi škerlat,- Ko je sv. Ililarijon. svet in nedolžen mladenič, obiskal nekdaj sv. Antona, našel ga je vtopljenega v pobožno premišljevanje, stanujočega pod palmo. Mala palma in nanjo pribita Kristusova podoba, v rokah svetnika, poznamnujc sv. Brusno-na Ko-linskega. vstanovitelja reda kartuzijancev: ker pravil tega reda ni bilo nikdar treba popravljati, ima njegov vtemelitelj v roki za znamenje vedno zeleno palmo.
Stolpi v gotovski cerkvi se primerjajo s palmovim gajem. Cerkev je namreč predpodoba sv. raja, kjer bodo pod palmami našli pravični večni pokoj. Pod imenom nebeškega palmovega gaja (coeleste palmetum), izšla je zbirka prekrasnih kerščanskib himen. Xa denarjih in pečatih nahajajo se večkrat podobe škofov, opatov in opatinj. deržeč v roki palmo. Palma pomeni tu to. kar žezlo, namreč vlado in sod njo pravico. S tem se razlikujejo cerkvene dobra »»d posvetnih < van Len Sachscnspiegel III. <»<h. Bollandist Papebroch terdi. da pomeni palma, če že ne resnične, pa vendar vsaj posrednjo vdeležitev lastnikov gerba na križarskih vojskah, z molitvijo, denarnimi pomiH-ki ali pa kako drugače.
v
Ze v izraelskem tempeljnu stare zaveze so bile na stenah palme. V kerščanski cerkvi pa je zadobila palma toliko večjo veljavo, ker je bil Kristus o svojem slavohodu v Jeruzalem sprejet s tem znamenjem zmage. Zato imajo v cerkvenih molitvah besede plačilo, z m a g a in p a 1 m a isti pomen. Zato se tudi cvetna palmova nedelja (Dominiea palmarum Palmsonntag s toliko slovesnostjo obhaja. Tako moli večkrat cerkev o praznikih ss. mučenikov: ,,Prosimo te. o Bog. dodeli nam. da palme svetih mučenikov brez prenehanja častimo.41 V cerkveni himni Sta bat mater glasi se v predzadnji kitici: „C lir iste cum sit liine exire, Da per matrem me venire A d palmam vietoriae."
Cvetna ali oljčna nedelja paseha tioridum, zvala se je prej palmova nedel ja. Ker so Spanjei
našli na ta dan polotok „Florido", nazvali so ga po njem. Šega. na ta dan posvečevati zelene vejice, je že jako stara. Nerazrušljiva zveza z zelenjem daje prazniku nekak svež, nov, pomla-dansk značaj. Praznik obhaja zmago zeleneče narave nad zimskim spanjem, predpodobo neke višje dušne zmage. Zato se v premnozih krajih na ta dan polje blagoslavlja. Posvečene palme se vtaknejo k mejnikom na polje, ali pa nad vrata: simboličen čin, kateri zaznamnuje prošnjo za Božji blagoslov. V nekaterih krajih je navada, vtakniti palmove vejice na cvetno nedeljo v grobove ranjcih. To navado so napravile sledeče verstice skrivnega razodenja (7. 9.): „Videl sem veliko množico, katere ni mogel nikdo šteti, vseh narodov, ljudstev, plemen in jezikov: stali so pred jagnjetom oblečeni v bela oblačila in v n »kali so deržali palme." Zato so imeli že pervi kristjani navado, pokopavati merliče v belih oblačilih. Bela oblačila in palme na grobeh imajo isti pomen: upanje v večno življenje. (Po „Miinster Past. BI.- 1*8'J.)
Spreobernitev starega preklinjavca.
V Parizu je živel veri general, ki se ni bal sovražnika, ali še manj preklinjevanja. In kako je on klel! Kakor ose iz gnjezda, vsipale so se mu kletve iz ust. Ko se je postaral, jel je bolehati: preklinjal pa je še vedno, kakor prej. Ta navada ga je zelo žalostila, ker je bil v sercu kristjan, in ga je tudi starost in bolezen k djanski veri napeljevala.
Pričelo ga je pa po udih tergati, kar mu je delalo neizrečene bolečine. Sklenil je tedaj, pozvati k sebi pobožno redovnico, da naj mu streže. In odslej je vedno stala uboga franči-škanka pri posteljnih nogah in inii z veliko skerbljivostjo stregla.
Xi dolgo časa terpelo, in že je izustil general osorno kletev po svoji navadi. Dobra sestra bi se bila pri tem skoro v znak zvernila. Ker je bila umna in premetena ženska, je generala prav dobro ostela.
,,Kaj hočete, sestra," dejal je general. „Jaz se ne morem zderžati kletvi ne. Trideset let sem že tako navajen na p reki i nje vanje, da se ga nikakor ne morem več odvaditi."
„.,To vam je nemogoče, pravite? Kedo je še kedaj slišal, da bi bila Francozu kaka reč nemogoča? Zlasti kristjanu se ne spodobi rabiti te besedice, kedar se tiče spolnovanja kake dolžnosti. Ako se v resnici želite odvaditi te nevredne navade, vas zagotavljam, da se to
prav lahko zgodi. Hočete li tedaj?" „Seveda hočem ?"
„„Tedaj pa mi morate tudi obljubiti, da bodete spolnovali, kar vam bodem v ta namen naložila.""
r Obljubim."
„rVašo častno besedo, gospod general?"" „Mojo častno besedo." „rDobro tedaj. Kedarkoli bodete zakleli, morate plačati pet frankov za reveže.""
„Pet frankov za eno kletev!" zakričal je general in skočil kvišku. „Me li hočete uničiti, sestra?"
„,,Dali ste mi častno besedo: sedaj morate svojo obljubo spolnovati."" odvernila je redovnica smeje. „,,Sicer si pa prav lahko pomagate. Nikdar ne kolnite in ne bode vam treba dati niti vinarja.""
. Ne kleti, ne kleti! To je seveda lahko rečeno. Nune tega ne razumejo. Lepo sredstvo proti temu ste vi iznašli; še v bolnišnici bom moral radi tega umreti."
General se je še na razne načine upiral; toda vse ni ničesar pomagalo. Dal je svojo častno besedo in moral jo je sedaj spolnovati.
Pri pervi bolečini, katero mu je povzročilo terganje, je po svoji navadi robato zaklel.
„„Dolžni ste mi pet frankov, gospod general," dejala je mirno sestra. „„Prosim, kje imate svoj denar?""
General ji je pokazal ključ do pisalne mize. Med tem ko je sestra vzela iz miznice pet frankov za uboge, praskal se je on za ušesi in mermral sam zase z zobmi:
„Vsi h____! že sem bil spet pozabil na pogodbo. Drugič moram bolj na to paziti."
v
Cez pol ure nova bolečina in — nova klet-vina. Toda sedaj ni več popolnoma izgovoril. V sredi besede se je ugriznil v jezik; spomnil se je peterih frankov, katere bi moral za kazen plačati. Toda tudi sedaj je moral dati pogojenih pet frankov, ravno tako, kakor ko bi bil izustil polno kletev.
Pri tretji bolečini se je generalu zdelo, da je deset frankov kazni za jeden večer dovolj. Zato se je tako potrudil, da je izrekel komaj pervi zlog svoje navadne kletve. Pri četerti bolečini je sklenil roki, globoko zdihnil in potem tiho molčal. Drugi in tretji dan se je sicer še nekterekrati spozabil; toda vedno bolj pored-koma. Ceterti dan pa sploh ni nič več klel. Zgubil je na ta način kacih štirdeset do petdeset frankov, katere je pridobila sestra v prid pariškim revežem. Sedaj je bil te gerde navade, ali bolje rečeno, razvade, popolnoma ozdravljen.
Nekoliko časa zatem je šel k sveti spovedi, in odslej ni v celem svojem življenji sploh nikoli več klel. Jasen dokaz, da človek vse more, kar resnično hoče, da zamore zapustiti greh in spolnovati svoje dolžnosti, če ima le resno voljo, oboje storiti.
To dogodbo pripovedujejo letošnji „Annalenu sv. Pavla št. 4. Tudi v naši deželi je veliko tistega ternja in osata, ki se imenuje kletev. Te dni sem slišal celo neko žensko, ki je zaklela (Fej te bodi!). Ravno povedani pomoček bi utegnil tudi pri nas pomagati. Naj bi n. pr. taki grešnik naredil sklep, ko bo zaklel, bode za kazen dal 5 soldov za študentovsko mizo. Stavim, da tudi to bi nekoliko pomagalo, zlasti ker dijaki za svoje dobrotnike vsak dan molijo. Ce pa sam nič nima, naj pa sklene, da za vsako kletev bo zmolil očenaš na čast presv. Imenu Jezusovemu.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Grobni spominek za pokojnega č. g. župnika Jožefa Jeriča je dodelan in že postavljen pri sv. Krištofu. Podlaga je iz domačega kamna, podstavek pod križem iz koroškega, križ pa iz kararskega marmorja, v skupni višavi 2 70 mt. S postavljanjem po pogodbi stane 155 gld. Pozlačeni napis 22 gld. 89 kr. Prav lep Kristus iz bisqui-porcelanske mase dobro pozlačen 15 gld. Skupaj tedaj 192 gld. 89 kr. Gosp. Vodnik je hotel pa tudi sam kaj darovati za spomin tako zaslužnega domačina, torej je sprejel le 185 gld. plače.
Moramo brez vsaeega prisiljenja spoznati, da g. Vodnik je to delo v vsakem oziru zveršil umetno, lično in prav lepo Med sosednjimi spominki se ta posebno odlikuje. To bo vsak poterdil, kdor se potrudi iti Jeričev spominek pogledat. Z dobro vestjo torej priporočamo mladega g. Vodnika za vsako versto cerkvenih del.
Pristavimo naj še napis, ki se glasi:
Tukaj počiva č. g.
Jožef Jerič,
župnik v pokoju, za vero in narod vzvišeno zaslužen domoljub, rojen na Gradišču pri Zatičini 28. svečana 1823; mašnik posvečen 1. 1847, umeri v Št. Vidu na Koroškem 12. mal. serp. 1888, kjer si je iskal zdravja.
R. L P.
Tvoje serce plemenito
Ni poznalo šumne slave; Iskal tiho, duhovito
Si narodu sreče prave, Včrni včdi pilil ključ: Naj ti sveti večna luč!
Postavili prijatelji in sorodniki.
Vodnik.
Darov za ta spominek je dozdaj došlo 117 gld. Ne dvomimo, da bodo še marsikteri želeli deležni
biti te hvale vredne naprave v blagi spomin ranjcega gosp. Jožeta Jeriča, ki je z dobro znanimi napravami toliko storil za naš narod.
Za zadnje dni velikonočne spovedi. V nekem kraju ste živele 2 udovi v eni hiši in v veliki ljubezni Ena je bila stara Čez 60 let, že veliko let ni prejela ss. zakramentov in je imela slabo navado, da je pogostoma klela; vendar pa božje službe ni opuščala. Druga je bila stara okoli 30 let, je bila pobožna in dobrega duha. Ta je uno prav zares in priserčno ljubila, in čez vse želela njenega spreober-njenja in zveličanja. Mlado vdovo je močno serce bolelo, ker je njena prijatlica tako rada preklinjevala. Nekega dne ji reče: Oh kako bi bila jaz žalostna, ko bi imela moža preklinjevavca! In glej! od tistihmal njena prijatlica ni več zaklela. Mlada vdova je potem na to šla, da bi svojo tovaršico spravila k velikonočni spovedi. V ta namen je veliko zanjo molila, ter jo tudi drugim v molitev priporočevala. Hodila je pa tudi z njo poslušat postne pridige slovečega govornika. Opomniti je še. da ste bile obe boljšega stanu in zelo omikani. Z odvečno prizanašljivostjo je ona ravnala s svojo staro prijatlico. Enkrat ji vzame v misel velikonočno spoved, potem govori o drugih reččh. Čez par dni zopet omeni spoved, in jo polagoma nagovarja, da bi skupaj šle k enemu in istemu spovedniku. Starejša vdova ji odgovori da bode že sama šla k spovedi, pa k takemu spovedniku, ki si ga bode sama izbrala. Vsled poslušanja božje besede, obilne molitve te prijatlice in drugih duš je milost božja omečila serce stare gospe, da se je vdala lju-beznjivemu prigovarjanju mlade tovaršice. Kmalo potem ste šle obe neko jutro k spovedi. Ko prideti v cerkev, so bili spovednik že v spovednici. Zdaj reče starejši vdova mladi to/aršici, naj ta naprej gre k spovedi. Ali mlada razumna gospa si je mislila: Če jaz naprej grem k spovedi, utegne se una iz cerkve izmuzniti, in moj trud bo zastonj; — toraj jo je prosila, naj gre le starejši poprej k spovedi. In ta jo je ubogala in pristopila k spovednici in opravila sv. spoved. Potem pa je tudi mlada vdova se spovedala in bile ste obe skupaj pri sv. obhajilu.
Ko ste prišle domov, je stara vdova polna srečnega veselja družini povedala, da je bila pri sv. obhajilu, svojo tovaršico je poljubovala. ji za ter je vala. da jo zdaj še veliko bolj ljubi, kot poprej, ter ji rekla, da jo je poprej vedno nekaj notri tiščalo, zdaj pa prosto diha in občuti nepopisljivo veselje.
Glejte čudna pota božje previdnosti! Iz daljnega kraja prišla je ta vdova v mesto, je nekaj let tu prebivala, ter je zdaj po velikem trudu svoje prijatlice našla mir in pokoj svoji duši, in se hoče verniti v svoj rojstni kxaj. Iz te zgodbe razvidi se, koliko vredno je pravo prijateljstvo, ki izvira iz kerščanske ljubezni; kajti »ljubezen je poterpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevošljiva, ne ravna n.ipčno. se ne napihuje, ni častilakomna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse preterpf, vse veruje, vse upa. vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine."
Koliko plačilo pa bode prejel, kdor je bližnjega na pot poboljšanja pripeljal! Kajti sv. Jako^ pravi: Bratje moji, ako kdo zmed vas zaide od resnice, in ga kdo verne, naj ve, da kdor grešnika verne od njegove krive poti. bo rešil njegovo dušo smerti, in
pokril veliko število grehov. Dajte nam dosti laikov takih, kakor je una vdova, in jaderno se bo razširilo Božje kraljestvo na zemlji. Nezmerna čast in plačilo ja'-a take gorečne kristjane po besedah Daniela preroka (Dan. 12. 3): Oui autem docti fuerint, fulgen-bunt quasi splendor firmamenti et qui ad justitiam erudiunt multos. fulgebunt quasi stellae in perpetuas aeternitates. Kteri pa so bili učeni, se bodo svetili, kakor nebesna svitloba. in kteri jih veliko podučujejo v pravici, kakor zvezde na vse večne čase.
Iz imenika čč- oo Jezuitov. (Catalogus Provineiae austro-hungaricae Soeietatis Jesu 1 sMt.) Ta okrajina irna 7 kolegijev: Kaloča, Kalksburg. Line. Mariasehein, Inornost, Požun. Travnik; tri profesne hiše: Lainz i pri Dunaju). Št. Andrej. Ternovo, sedem residencij: Dunaj. Kapornak, Celovec (vkn. šk. sem j, Ljubljana. Praga, Štajer,Satmar( s konviktom ».štiri štaeije: Budapešt. Gradec, Hostin. Marija Taferl. potem r, štacij v južni in 3 v severni Avstraliji. Ob novem letu je v teh oddelkih družba bilo 307 patrov. 125 skolastikov in 194 pomočnikov (laikov). Med temi je 22 patrov in 7 skolastikov iz druzih provincij te družbe, in 11 patrov in 5 laikov avstro-ogerske okra-jine pa biva zunaj — v Rimu, Fiezoli. na Jamajki, na Santa Fe na Argentinskem, S. Leopoldo v Braziliji, v Parizu. Wards Islandu pri Nov. Jorku, Orlean-u in Wille»r-u (Nebraska).Florissant-u pri St.Louis-u, Novem Orleans-u in Borom-i <ob Zambesi-u). Ima tedaj ta okrajina v celoti 296 patrov, lis skolastikov. in 199 pomočnikov, tedaj skup 613 soudov. toraj 22 več memo lanskega leta. Med umerlimi 1. 1. je znani P. Veninger.
V	južni Avstraliji — v nadškotiji Adelajda in škofiji Post-Avgusta — m;sijonari 1"» patrov s 13 brati, v severni Avstraliji, v škofiji Palmerstonu, so 3 štaeije z ^ patri in 8 brati. — Vesoljna družba Jezusova je štela v začetku 1 1888 v 23 okrajinah in 3 misijonih (Kanada. Nov Orlean. Zambesi) 5 534 patrov, 34 »9 skolastikov in 3312 bratov, skupaj 12.305 udov. (Gl Solnograški katol. list št, 4).
V	\Vrhbusanskem kolegiju v Travniku n. pr. so naslednji čč. pp. udje te družbe: Frančišk K s. Slavi č. rektor, direkt. gimn. itd.; profesorji: Jak. Verh o vee, Aleksander H o f f e r. Ant. M e s e k. Kornelij P e 1 c h, Erik B r a u d i s, Ferdinand B r i s c i, Jože." C e 1 i n š č a k. Tomaž L e m p e 1 j, — slednjič Frid. \Vaitz kot profesor. Za začetne šoh- sta čč. p}).: Peter Pavčic in Matija Ka-lunčič; pa učitelja Jak. Kilank in Ant. Pun-tigam. —Prefekta alumnov: P. Avguštin Tschan, in Ant. J os t. Pomočniki so bbr.: Ferdinand Tichv. Fr. S al. Markovič, Fr. K s. Trymel, Jan B. Bora k, Jan. Ev. Konečnv. Filip Houf in S t e f a n K o v a 1 i k.
V	Ljubljani so: prečast. superijor P. Maks i m. K 1 i n k u w s t r •"» m . in čč. pp.: F r. D o 1 j a k. F r. Seraf. Sajovie. Jan. Stare, Vid Loinger: in [pomočnika bbr Adolf G e r 1 i č in F r. Mavec.
Razgled po svetu.
Kdo je ta P. Avjruštin Montefelterski ? Italija v naj n< vejšem času je živa podoba vojske med kraljestvom Božjim in kraljestvom satanovim. V po-
v prid zamurskih otrok, Ni kol o Olivjeri in Blaž Veri, ki sta na tisuče sužnjih otrok rešila iz sužnjosti in v nebesa spravila. Umeri je dobro pred leta-dnevi preslavni dobrotnik zapuščene laške mladine in misijonar, djal bi, vesoljnega sveta, Don-Bosko, pedagog, kakoršnega svet med umerlimi že davno ni videl. V Bologni živi slavni vitez Acqua-derni, med svetnimi velikani, drugi angelj-varh laške mladine, načelnik velike katoliške družbe, ki že več let zbira Bogu in veri zveste mladenče pod zastavo Kristusovo in je najberž on tudi začetnik velike rimske razstave in velikanskih slovesnosti o Leonovi 50letnici.
Vnovič pa je zaslovelo daleč po svetu ime P. Avguština Montefelterskega (PadreAgostino da Montefeltro).
Kdo je ta P. Avguštin?
Nekako dve leti je, kar ponižen frančiškan občno izgledovanje budi s svojimi navdušenimi pridigami po Italiji in sicer po naj večjih mestih; še zlasti bilo je to letos v Rimu. Pridigal je posebno o tistih resnicah, zoper ktere se današnji liberalni svet z naj večo razdraženostjo bori. Višja učilišča, univerze same so morale nauk svoj pretergovati, ker učenci in učeniki — vsi so hodili poslušat tega izrednega govornika, kteri ne govori toliko z govorniško umeteljnostjo, kolikor z močjo prepričanja, iz globočine temeljnostne učenosti, in iz popolnosti prave ljubezni do Boga in bližnjega.
Ta govornik je P. Agostino da Montefeltro.
Zraven rLuči z neba", nepremagljivega učenjaka. ki je pravo solnce sedanjega časa. Leona NI 11, take možč budi Bog zoper novega modrasa, ki se napihuje v mraku laškega framasonstva.
P. Avguštin je sin premožne družine tuškan-skega mestica Montefeltro Rojen ondi 1. sušca 1843, imenoval se je Alojzij Vič i ni. Na urbinski univerzi se je zverstno izučil v civilnem in cerkvenem pravu. Bil je šiloma poterjen za vojaka, pa zarad telesne slabosti in po plačanji vojaške takse so ga izpustili. Študiral je bogoslovje in 1. 1867 je bil mašnik posvečen. Postal je v kratkem kanonik v svojem domačinskem mesticu. Nanesle so pa okoliščine. da je opravljal duhovne vaje v frančiškanskem samostanu na gori Alverniji. kjer je bil svoje dni sv Frančišk Asiški prejel milostne Kristusove rane. Prestopil je vsled tega poslednjič v frančiškanski red. Ze kot prosi vee v ta red je spremljal svetostnega svojega prednika P. Andreja da Ouarto v njegovih misijonih ter pomagal pridigati in spovedovati. L. 1874 je bil preoblečen ter je pričel novicijat, kteremu je sledila slovesna obljuba. L. 1879, l(i. sveč., je v sluhu svetosti umeri njegov očetovski prijatelj in duhovni vodnik P. Andrej m od tistega časa P. Avguštin sam nadaljuje pridigarsko opravilo v polni pokorščini do svojih vikših in posebej do redovnega generala, brez čegar privoljenja ne sprejme ne postnih pridig in ne sv. misijona.
Za letošnje postne pridige pri sv. Karolu v Rimu so sv. Oče Leon XIII sami poklicali P. Avguština. Nepopisljiv je pritisk k njegovim pridigam. Še bolj Čudna in vesela prikazen pa so premnoga spreober-slednjem času. ko .satan točo krivice in vsaktere hudobije seje po ubogi Italiji, pa Bog tudi prečudno može svetosti, učenosti in resnice obujuje po tej nesrečni deželi. Fmerla sta nedavno velika aposteljna
njenja v kratkem času. Ne mara je ravno to pot, ktero je božja previdnost izvolila, da bi slepemu, prostomišljaškemu svetu zopet pamet posvetila. Tudi po naših krajih se pri nekem oddelku prebivalstva menda ne bo zjasnilo, dokler se prav nenavadne milosti ne prikažejo.
P. Agostino govori čisto priprosto, v kratkih stavkih, brez govorniških kinčarij. Naj težja filozo-fiška prašanja rešuje z malo besedami, čisto lahko in neoveržljivo. Govori mirno, brez strasti in prisiljenja. pa tako naglo, da mu noben naglopisec slediti ne more, in vendar govori popolnoma razumno. Mogočni vtis njegovih govorov pa je nedvomno pripisovati višji milosti Božji in pa pobožnosti in učenosti govornikovi. P. Agostino ima v oblasti velikansk zaklad vsih učenosti nekdanjih in sedanjih časov. Vse stroke novošegnih ved in znanj so mu domače, povsod je čisto znajden. Prava bogoljubnost pa vse to obdaja in prešinja; pri vsem tem je pa ves pri-prost in ponižen v tovaršiji, kakor dete. Podpira ga zvesta molitev, češčenje do sv. Križa in Marije Device.
Tu naj še sledijo nektere čertice, ki nam jih piše dober prijatelj o P. Avguštinu in njegovih pridigah. P. Avguštin je boje 6 let bival v puščavi („Ritirou pri Florencu) in premišljeval božje resnice. Imel je v Rimu vse skup 32 govorov. Vselej je govoril zjutraj ob 11. Vse se je terlo in želelo slišati tega slovečega pridigarja. Ljudje so že ob 9ih prihajali v cerkev, ob lOih je bila že cerkev, v kteri ima prostor 5000 ljudi natlačeno polna. Tudi dvorne gospč so prihajale v cerkev. Tudi oo. frančiškanov in več kardinalov je hodilo poslušat. Ko je med njegovo pridigo počila petarda v neki klopi, ter je vsled tega nastala velika zmešnjava, zavpil je P. Avgustino, rbodite tiho mirni," in — bila je velika tihota. Govoril je o raznih resnicah sv. vere. Njegove pridige so že izšle tiskane v 3 zvezkih (po 70 kr.); videti je tudi tam njegova podoba. V Gorici se dobivajo. p. Avguštin je gotovo najbolj sloveč pridigar, pri Italijanih močno priljubljen. Ko je neki poslanec interpeloval Crispija zaradi petarde v cerkvi, je rekel slednji, da tega patra varuje telesna straža ravno tako, kakor kralja (?). Seveda, framasoni in pouli-čarska druhal zelo sovražijo Patra Avguština. Ko se je neki dan P. Avguštin peljal v kočiji po mestu, metali so nekteri hudobneži kamenje v kočijo in P. Avguštin je bil vdarjen, ter je kervavel. Dvorne gospe so ga pa tudi v palačo povabile, ter mu izročile 15000 frankov v dobre namene.
Vladarji so začeli popotvati: Černogorski knez Nikita in princ Danilo sta odrinila v Petrograd; — kralj Humbert, prestolonaslednik, in minister Crispi pa v Berolin. Kaj hočejo kuhati tu in tam, kdo v6?
!. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva
Vesoljni namen za mesec vel. traven (maj), a) Glavni namen: Spre o b e r njen je J u d o c. (Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII.)
i K mlet,)
Res je, da so Judie izvoljeno ljudstvo božje v stari zavezi, kteremu je Bog izročil svoja razodenja, da so naši
stareji bratje v veri; žal pa je tudi res, da so zaverzeno ljudstvo nove zaveze: v vednein nemiru, v vednein begu na zemlji tavajo, seboj na čelu noseč Kajuovo znamenje groznega bogomora. Kakor Ezav Jakobu, tako služijo Judje mlajšemu bratu, kerščanstvu ; le včasih z napuhom iu močjo prete kri-stijanom zbog njih grehov. sieer pa so živo znamenje in govoreč dokaz, da je Jezus Kristus Bog, da je njegov uk božji, in nad njimi se nepretergoma izpolnujejo njegova prerokovanja. Le tako se da rešiti uganka tega ljudstva, ki, kakor se zdi. ue more ne živeti ne umreti, ki ne izgine, in se vendar zopet ne združi, ki ga vkljub njegovemu go-spodstvu in ujegovi moči ljudje še vedno bolj zaničujejo kot sovražijo ter se ga boje. Neumuo je. če si mislijo neverni zgodovino-činitelji to razjasniti iz uaejjonaliie vere judovske (kakor pravijo), kot bi drugi narodje ne bili imeli svojih lastnih in posebnih verskih nazorov ter bi jih še sedaj večina ue imeli; smešna ošabnost je, če iščejo Judje š.« relo vzrok tega posebnega iu že davno nič več odličnega mesta na zemlji v prav posebnih prednostih svojega rodu. Zav.-rž.-u je. ki stoji pred nami z znaki svoje nekdauje izvolitve: od tod ta nasprotja. A zaverženi so, ker s« sami hoteli, in nehalo bode prekletstvo, berž ko preneha biti zakerknjeiio nj h soive. Potem se bo tudi judovsko vprašanje rešilo.
Staro kerščansko poročilo j»?, da se bodo vsi Judje enkrat skupaj spreoberuili, iu da bo njih spreobrnitev znak, da se začenja sijajna zmaga Gospoda Jezusa Kristusa.
Tega mnenja je 510 očetov vatikanskega zbora, ki se ua vesoljni zbor ponižno, goreče pros«* obračajo, ..da nesrečno izraelsko ljudstvo očetovski povabi ter mu željo izreče, da po dolgem in brezvspešnem čakanji naj poliit«-, ter se približajo Mesiju, našemu Zveličarju, ki je bil resnično Abrahamu ol>-ljublj. •n in od Mojzesa prerokovan: sej tako ne zapuste mo-zajične vere, pač pa jo spopolnijo in veučajo." Vzroki, ki so očete sv. zbora pripravili, da tako prosijo, silijo tudi nas, če poživljamo, da molimo ta mesec za spreobernjenje Judov. „Z jedne strani namreč smo terdno prepričani o sočntji iu ljubezni vseh udov molitvenega apostoljstva do Izraeleev, ker so ti samemu Bogu tako ljubi zbog očetov, iu ker je Kristus po mesu njih rodu. Z druge strani imamo sladko in terdno nado, da bode s pomočjo sv. I Miha večina Abrahamovih otrok tako častno in ljubeznjivo povabilo dobrohotno sprejela, ker se zdi, da ginejo nekdanji zad-ržki. ki so jih ovirali, -.-daj, ko je stara stena padla."
ro da bi tedaj prej ko prej pripoznali Kristusa ter mu klicali: Hosana Sinu Davidovemu! Češčen. ki prihaja v imenu Gospodovem !u
rO da bi hiteli v naročje Marije, brezmadežne, da bi bila ona. ki je po mesu njih sestra, kakor nam, tudi njim mati po milosti.-
il. Bratovske zadeve N. lj. Gospe presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočani:
Na milostljive priprošnje N. lj. <t. prest Jezu-i.veiia Serca. sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Herniairora iu Kortipiita, naših angeljev varhov iu vsih naših patrouov Bog dob ..'no odverni od naše dežele poboje, umore iu samomore, odpad in brezverstvo. prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe iu \>like nesreče. — Na nogah bolan duhoven za pomoč. — Poredni deček za poboljšanje. — Neka žena v dušnih in t lesnih zadevali — Nevarno bolan dijak nosebno priporočen z;i |>onioč. — Prav hudo bolna žena za priprošnje N. lj. »i . sv. Jožeta in sv.
Ant. Pad. — Bolna gospa za pomoč in zdravje, če je Božja volja. - Bolan dijak za zdravje, če je v Božjem namenu. — Žena priporoča svojega bolnega moža v molitev, da bi na priprošnjo Naše ljube Gospe, sv. Jožeta, sv. Antona od presv. Ser.-a Jezusovega dobil pomoč in zdravje, če je Božja volja. V ta namen se bojo tudi 9dnevniee opravljale in zahvala naznanila, ako bomo uslišani. — Grozno razuzdana, velikim pregreham vdana deklina, da bi se iz grehov izkopala in pogubljenja otela.	_
Listek za raznoterosti.
Novosti, li P. Agostino da Montefeltro: Eie Wahrkeit. iz Italijanskega dr. Jos. Drammer. Štir-najst pridig imenovanega slovečega pridigarja. Cena 1 gld. 55 kr.
2) Die fromme Fran. Conferenzen fiir Frauen, die in der \Velt leben. Iz Francoskega. Spisal Remski nadškof J. F. Landriot 1889. C. 1 gld. 80 kr. Knjiga polna zelo koristnih naukov.
i Prof. Dr. A. R o h 1 i n g: ,,Ueber Entstehnng der Welt" — dvoje pismo pemskim .freidenkarjem/ Prag. C. 00 kr.
Za učene in za slabo včrne.
4> Hnndert Hollen - Geschichten. von dr. Jos. A. Keller 1*8!). C. 93 kr. To se pravi. Sto dogodb, ki pričajo, da je res pekel. Sv. Avguštin n. pr. pravi, da n«'bona r-č ni toliko pripomogla, da se je izkopal iz najglobokejšega brezna nečistosti, kakor strah pred večnim peklenjem. — In brezbožni Volter sam je terdno veroval v to resnico, čeravno je bil sicer ves brezbožen. Eden njegovih enako zgubljenih prijateljev mu je pisal o neki priliki, da je on iznajdel, da pekla ni. Volter mu je odgovoril: .Tedaj si srečen; tako daleč jaz še nikakor nisem prišel.1'
V	Marijaniščn, kjer je patrona Marija Pomočnica, bodo v petek ob 8ih maševali prevzvišeni gospod knez in škof; v nedeljo bode torej .že g n a n j e~. ob 9ih velika maša s pridigo; popoldne ob 3eh šmarnice, litanije, in darovanje za kapeline potrebe.
Glede romanju v Marija-Celje naznanjam, da vodstva tje jaz ne morem prevzeti, in da od zadnje postaje _Schrambaehatt je še osem ur hoda do Marija-Celje.	Prošt dr. A. Jarc.
V	Radolici so bile te dni postavljene nove orgije, izverstno delo mojstra C.oršiča. ktero prav močno hvalijo strokovnjaki in vsakdanji ljudje, vse je zadovoljno z novimi orgijami. To je poslednja naprava župnika č. g. Bononija. kteri se je te dni podal v pokoj v Kranj. On je tudi sicer veliko dobrega storil za ondotno cerkev. Škoda, da je verli gospod tako oslabel, da je moral iti v pokoj.
V	Predcsljih bo prečast. g. Jože t Kerčon, ondotni župnik, binkoštni torek obhajal 2 5 letnico odkar ondi pastiruje. Pri slovesni sv. maši mu bojo azistirali njegovi bivši čč. gg. kaplani, kterih je še !> živih.
Prečast. g. Ivan Legat, gimnaz. profesor v Terstu in vodja malega semenišča, je postal papež kamernik z naslovom „ini>nsignor.~ Prav iz serca čestitamo!
V	Terstn so preteklo soboto. 1 s. t. m . velikansko novo ladijo _F r a n či š k Jožefi/ spustili v morje. Blagoslovil jo je prečast. superijor vojne mornarice g J. Račič. Več stotin gostov z naj višjih stanov, med
njimi poldrugi sto deržavnih poslancev, je bilo pričujočih. — Slovesnosti so se v ponedeljek nadaljevale v Poli. — Avstriji sovražni „Irredentarji" so o tej priliki s petardami strašili. To jih bo žgal peklenski ogenj te požigavske mercine!
Kje so letos tiči?
Janez. Jože, kaj se ti zdi. kje so letošnjo spomlad tiči? Druga leta se je o večerih in jutrih povsod glasil kak slavec, kos in drugi.
Jože. Neke mračne mercine in mercinarji delajo preveč smradu in veseli glasovi utihujejo. Čakaj, bo kuga pobrala tiste nesnage, potem bodo veseli tiči se zopet glasili.
Iz rimskega Martirologija.
13. sušca.
V	Nikomediji ss. mučenci: Macedonij, Patri-cija njegova žena, in Modestija, hči, ki so vsi umerli za sv. vero.
V	Niceji so dali življenje za Kristusa: Tevseta in njen sin Hor, kakor tudi Teodora, Nimfo-dora, Marko in Arabija.
V	Hermopolu v Egiptu: sv. mučenec Sabin, ki je preterpel veliko mučenja, poslednjič bil veržen v reko, ter je dopolnil mučenstvo.
V	Perziji sv. Kristina, devica in mučenica.
V	Kordovi: sv. Rud erik mašnik, in sv. Simon, oba mučenika.
V	Carigradu: sv. Nicefor, ki se je z vso res-nobo bojeval za svete šege svojih očetov, ter nasprotoval podobklestniku cesarju Leonu Armenu, ki je Nicefora pregnal iz dežele, kjer je 14 let veliko terpel in se poslednjič preselil k Gospodu.
Pri Kamerinu sv. Ansovin, škof.
V	Tebajidi blažena smert sv. device Evfrazije.
Dobrotni darovi.
Za opravo u b o ž n i h o e r k e v naše škofije: Z Ovsiš 2 gld. 30 kr. - Z Budanj 23 gld. - Iz Mavčič 33 gld. 20 kr. — Po č. g. stolnem vikariju Jož. Erker-ju 3 gld. 60 kr. — Iz Košane 13 gld. 55 kr. — S Sent-Ožbalda 10 gld. — S Polhovega gradea 43 gld. 60 kr. — Iz Dobernič 40 gld. - Iz Godoviča 18 gld. 56 kr. — S Trebelnega 27 gld. 50 kr. — Iz Komende 70 gld. — S Kresnic 22 gld. 42 kr.
* Z a dijaško mizo: Neka dobra roka 40 kr. — Dober prijatelj 5 gld. — Neka gospa 1 gld. — Z Goričiee 1 gld. — čast. g. župn. Jan. Kapuz 2 gld. — Č. g. župnik Fr. Eržen 1 gld.
Za sv. Detinstvo: Iz Radoliee po Barbi Lukan 0 gld. — .1. Kunstelj 30 kr. — Neimenovana 30 gld. — Iz Polhovega Gradca 29 gld. — Ana Merzlikar 13 gld. — Čast. g. Simon Zupan, nunski katehet v Loki, 20 gld.
Za v a r h e B o ž j. groba v J e r u z a 1 e m u : Zalilog po č. g. župniku Fr. Erženu 2 gld. — Iz Krope č. g. župnik J. Kapuz 2 gld.
Za a f r i k a n s k i misijon: C. g. župnik Fr. Eržen iz Zaliloga 2 gld.
Za misijon v južni Afriki: Neimen. gospa 1 gld.
Za Don Bo s kov misijon: „Ad intent. pro rekn-peranda sanitate" 1 gld.
Za razširjanje sv. vere: Z Goričiee 4 gld.
Odgovorni /rednik. Luka Jeran. — IWar)i iu *alo/.nini: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.