¿011
ODZIVI, 135-140
Odzivi
¿m
Občina Mislinja: Zbornik (ur. Jože Potočnik et al.). Mislinja : Občina, 2010, 397 strani.
Naslov na platnicah je preprost - OBČINA MISLINJA, ZBORNIK, ki mu je na prvi notranji strani dodan le pripis MISLINJA 2010. Takoj lahko nadaljujemo, da gre za več kot odlično tradicijo znanstvenega zborništva tega območja, ki sta jo v letih 1995 in 1999 v uredniškem in avtorskem sodelovanju s šmarškim domačinom akademikom Ivanom Gamsom zasnovali veliki publikaciji Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I in II s skupnim obsegom skoraj 900 strani. V vmesnem obdobju jo je leta 2006 nadaljeval zbornik 900 let Smartnapri Slovenj Gradcu. Toda pravi predhodnik tega najnovejšega mis-linjskega zbornika je izšel pred petimi leti (2005) z naslovom 170 let šolstva v občini Mislinja. Obsegal je skoraj 300 strani velikosti A4, od katerih sem jih z zgodovino njenih štirih podružnic sedaj osrednje mislinjske osnovne šole lepo število izpisal tudi sam, k temu pa naj dodam še skoraj 200 strani z naslovom Zgodovina šolstva v Mislinjski dolini do leta 1970 v zgoraj omenjenem zborniku iz leta 1999. Šolsko zgodovino upoštevam zaradi uveljavljenega dejstva, da nedvomno prav tako smotrno sestavlja vsako krajevno zgodovino.
Najnovejši mislinjski zbornik želim predstaviti nekoliko obširneje, saj si odlično in zares obsežno delo to nedvomno tudi zasluži. Z izjemo omenjene šolske preteklosti kraj doslej ni imel lastne celostne knjižne zgodovine, je pa seveda dobro zastopan v virih, ki obravnavajo posamezne dejavnosti oziroma ga najdemo v doslej izšlih knjižnih dosežkih Mis-linjske doline. Teh se je nabralo že kar nekaj, tukaj moramo omeniti vsaj dve. Prva je knjiga Staneta in Karle Berzelak z naslovom Vodnik po Mislinjski dolini iz leta 1992. Založnica Galerija N. Kolar je poskrbela za prevoda v nemščino in angleščino, dodatna posebnost vodnika pa je seznam pomembnih osebnosti iz Mislinjske doline; dopolnjen Vodnik je izšel leta 2005. Druga knjiga je delo Jožeta Potočnika Prispevek k zgodovini turizma v Slovenj Gradcu in Mislinjski dolini (Slovenj Gradec, 2008) s poglavjem o turističnem društvu v Mislinji.
V tu obravnavanem novem zborniku je petčlanski uredniški odbor (predsednik Jože Potočnik in člani Leopoldina Bezlaj, Tone Gašper, Marija Kop-rivnikar in Rudi Krebl) takoj za notranjo naslovnico namestil dve strani dolgo kazalo, iz katerega je razvidno, da ima knjiga dva dela: prvi na 234 straneh
zajema bolj družbeno zgodovinske teme, drugi pa na 190 straneh prikazuje številna društva in organizacije v občini. Pregledno kazalo omogoča tudi celosten vpogled v obseg posameznih prispevkov, kar je pri takšni zajetnosti knjige zares dobrodošlo, saj je najnujnejša naloga uvodnega dela pač ta, da nam skupaj s kazalom omogoči predstavo tako o namenu kakor temeljni vsebini celotnega projektnega prizadevanja. Preglednost nekoliko moti le dejstvo, da so posamezni spisi podpisani šele na koncu vsakega prispevka.
Kako obsežna je bila priprava zbornika, nam v uvodniku pove Potočnikov podatek, da je v zborniku kar 64 prispevkov, ki jih je spisalo 48 sodelavcev, največ Leopoldina Bezlaj in Marija Koprivnikar po šest in Jože Potočnik pet, več kot enega pa še nekaj ostalih. Večina prispevkov smotrno bolj upošteva krajevno kot pa občinsko preteklost, kar je zaradi največkrat bistveno starejše krajevne zgodovine in večkrat spremenjene upravne ureditve občin razumljivo. Kako mlada je dejansko naša občina, se ozavestimo šele ob navedku, da se je iz skupne občine Slovenj Gradec izločila komaj v letu 1995.
OBČINA MISLINJA
ZBORNIK
ODZIVI, 135-140
¿011
Vlogo uvodnika sicer izpolnjujeta dva kratka prispevka, najprej spodbudni kratki zapis Viktorja Robnika Županova popotnica in nato še prispevek Jožeta Potočnika Občina Mislinja v času in prostoru, iz katerega v glavnem zvemo tako rekoč vse, kar bi na tem mestu sicer pogrešali. Prvi daljši prispevek z naslovom Naravnogeografski in družbenogeografski oris občine Mislinja je na 11 straneh napisala Erna Podja-voršek. Omenja, da občina spada med srednje velike, kar velja tudi za število prebivalcev, ki jih je okrog 4800 oziroma skromnih 43 na km2, vendar je spodbudno, da iz leta v leto izkazuje zmerni prirastek, pri čemer pa je treba upoštevati, da se višinski naselji Tolsti Vrh in Paka praznita. Povprečna starost občanov je bila leta 2002 slabih 37 let, pet let pozneje pa dobrih 39, kar je še vedno precejšen zaostanek za slovenskim starostnim povprečjem z desetinko več kot 41 let. Med delovno aktivne sodi 46,6% prebivalstva, otrok skupaj z dijaki in študenti je 26% ter upokojencev 21%. Svoj prispevek je avtorica vzorno opremila s statističnimi preglednicami in z lastnim slikovnim gradivom naravnih značilnosti ter 12 posnetki posameznih krajev. Najnižja nadmorska višina meri 464 m, najvišja (na Črnem vrhu) 1543 m, kar je najvišje na celotnem Pohorju. Skoda le, da je zemljevid na prvi strani namenjen zgolj mejam s sedmimi sosednjimi občinami (Ribnica in Lovrenc na Pohorju, Zreče, Vitanje, Dobrna, Velenje in Slovenj Gradec), saj je navzlic majhnosti dovolj velik, da bi na njem lahko zaznali vodna imena (Paka je dolga 40, Mislinja 46 km) in imena večjih naselij, tako pa je glede tega skoraj nečitljiv. Nekakšna naravna posebnost je, da izvira Mislinje ne moremo videti, ker je skrit pod kamnito površino. Gozd, 85% ga zaradi nekdanjega goloseka in iztrebljanja bukve za železarsko oglarjenje sestavlja smreka, pokriva 72% občine (Slovenije dobrih 58%). Završe in Paški Kozjak tvorita najvzhodnejši del Karavank. Podnebje ima zmerno celinski in gorski značaj; s 1400 mm v letu padavine ne dohajajo slovenskega povprečja, ki je za 100 mm večje, kar Koroški v desetletju povzroči štiriodstotni padavinski primanjkljaj. Splošna značilnost prispevka se kaže v tem, da so preglednice odlične in številne, večina slik pa premajhnih.
Naslednji prispevek, Rastlinstvo in živalstvo, napisala sta ga Tone Novak in Franc Batič, s 24 stranmi spada med najdaljše v zborniku. Odlikuje ga znanstveno zahtevna raven, ki jo tu in tam strokovno manj poučeni sprejemamo nelahko. Isto velja za spet zelo majhen zemljevid Raba tal. Avtorja ugotavljata, da velikih divjih živali na Pohorju ni več, nekoč pogostega risa prav tako niso opazili že desetletje. Sta se pa doktorja naravoslovnih znanosti bralcu zelo približala s sklepnim poglavjem Živali v bivalnem in delovnem okolju, ki je polno uporabnih nasvetov, recimo z zavračanjem dostikrat že pretiranega razvajanja domačih oziroma hišnih živali, še bolj pa z napotki, kako se spopadati z vrtnimi
škodljivci, zlasti s polži, ki se širijo povsod po Sloveniji. Bralcem bo v veliko pomoč pri nadaljnjem študiju kar tri stolpce obsežen dodatek Viri.
Naravoslovje tu prekine urednikov prispevek Razvoj lokalne skupnosti v občini Mislinja od 1849 dalje. Zanimivo presenečenje sta zemljevida; prvi je cesarsko avstrijski Okrajno glavarstvo Slovenj Gradec leta 1850 z Mislinjo skorajda v sredini celotnega območja, ki preko radeljskega okraja sega daleč na avstrijski severovzhod do nekoč še Slomškove župnije Sobota (Soboth) in preko šoštanjskega okraja do Smartna ob Paki. Seveda pa se mora bralec tudi tu spopasti z danes manj domačimi neprevedenimi nemškimi poimenovanji krajev, kot so Missling (Mislinja), Waldegg (Valdek), Schonstein (Soštanj) ter še manj razvidnimi Saldenhofen (Vuzenica), Hohenmauthen (Muta), St. Ilgen (St. Ilj) in St. Veit (Sentvid). Da je bila Mislinja samostojna občina že tudi v cesarskih časih, nam Potočnik na več kot zanimiv način dokazuje s slovensko nemškim okroglim uradnim žigom iz leta 1912. Na vrhu se vidi napis Občina Mislinja, spodaj pa Gemeinde Missling. V notranjem krogu beremo Okraj Slo-vengradec (v zapisu kraja ne gre za mojo slovnično napako!) in Bezirk Windischgraz.
Drugi zemljevid je iz leta 1928 in prikazuje takrat že precej skrčeni Srez Slovenj Gradec. Zelo natančno se seznanimo, kako se je med Konjicami in Slovenj Gradcem spreminjala okrajna pripadnost Paške doline in Kozjaka (še najbolj se je to poznalo pri večkratni menjavi pristojnega šolskega nadzorstva), ki sta že v obdobju kraljevine leta 1933 skupaj z dotakratnima občinama Smartno pri Slovenj Gradcu in Stari trg pripadla veliki občini Slovenj Gradec, kakor tudi s tem, da je bil leta 1945 nekaj mesecev sedež koroškega okraja Soštanj. Odlična dokumentacija iz bogatega Potočnikovega zgodovinskega arhiva je samo ena od značilnosti njegovega pisateljskega sloga in tudi tu nas preseneča z zbirko enajstih krajevnih žigov St. Ilja, pri katerih pa večinoma pogrešamo pripadajoče letnice.
Z odlokom skupščine občine Slovenj Gradec kraj Mislinja leta 1992 vpelje ulično ureditev kraja, razdeljenega v 11 krajevnih območij. Po ponovni ustanovitvi lastne občine leta 1995 Mislinja že leta 1997 imenuje svojega prvega častnega občana in gotovo ne more biti presenečenje, da je to bil svetovno znani rojak slikar Jože Tisnikar (1928-1998). Kot častni občani so mu sledili duhovnika Karel Jaš in Jože Tovšak, zdravnik Stanko Stoporko in v letu izida tega zbornika 2010 ekonomistka Leopoldina Bezlaj. Preglednice končujejo dobitniki Vrunčevih nagrad (za šolstvo) še v nekdanji skupni občini v letih od 1971 do 1994, ko so bile ukinjene; prejelo jih je tudi 11 prosvetnih delavcev s sedanjega območja občine Mislinja. Je pa Potočnik odlično tudi slikovno dokumentiral občinski grb in zastavo iz leta 1996 skupaj z najmlajšo zgodovino mislinjske
¿011
ODZIVI, 135-140
občine, saj ima prav na koncu sliko občinskega sveta z mandatom do leta 2010.
Za najmlajšo preteklostjo se v razpravi Saše D. Jelenko Arheološka podoba Mislinje z okolico predstavi najstarejša. Za takšen naslov bi najbrž lahko rekli, da je 10 strani skorajda premalo, sploh če upoštevamo, da se sestavek pričenja z jamskimi najdišči v Spe-hovki pod hribom Tisnikom v Hudi luknji s konca ledene dobe pred več kot 10.000 leti s številnimi paleolitskimi kamnitimi orodji. To je bila še doba mamuta in severnega jelena na naših tleh, navedene ostaline pa spadajo med najpomembnejše v Sloveniji. Raziskala sta jih znamenita slovenska arheologa oče Srečko in sin Mitja Brodar, ki bi jima Jelenkova gotovo mogla nameniti več pozornosti, saj sta na Koroškem arheološko odkrila tudi Herkovo pečino nad Radljami. Svoje nadaljevanje v prvem tisočletju našega štetja pa odlično osvetljuje z najdbo premožne rimske kmetije v Dovžah, od koder je tudi rimski spomenik, vzidan v zunanjo steno šentiljske cerkve. Jelenkova nas preseneča še z najdbo štirih prelepih rimskih nagrobnikov na Završah. Nad lepoto enega od kamnopisov na njih lahko kar strmimo. Vse najdbe so ostale v cerkvi završkega sv. Vida ali ob njej oziroma natančneje: dva sta vzidana v oltarno mizo in dva v zid ob vhodu na pokopališče. Ne da bi se z njim posebej ukvarjala, avtorica objavlja še zelo vzorno izdelan izsek iz barvnega jožefinskega vojaškega zemljevida krajevno dokaj dobro razvidnega dela srednje Mislinjske doline od Lepe vasi do Turiške vasi, od katerih pa danes vemo le za slednjo.
Manj kot pol strani besedila Ivana Stoparja Grad Irštajn nam pove komaj kaj več kot to, da je njegova starejša zgodovina neznana. V virih se omenja od začetka 15. stoletja, ne zvemo pa niti tega, kdaj naj bi ga Turki razdejali. Znano je le, da se njegove z gozdom zaraščene ostanke še vedno vidi nad cerkvijo sv. Mohorja na Paškem Kozjaku nad Doličem. Prispevek je dejansko ponatis iz Stoparjeve obširne razprave Grajske stavbe v Mislinjski dolini iz prvega od obeh že omenjenih slovenjegraških zbornikov.
Na vrsti je cerkvena zgodovina, ki jo na svojih 44 straneh prispevka Zgodovina župnij Šentilj pod Turjakom, sv. Vid nad Valdekom in sv. Florijan v Doliču prva objavlja Leopoldina Bezlaj. Lahko ji samo čestitamo, da kot ljubiteljska zgodovinarka zmore tudi takšno delo; čestitko si zasluži še toliko bolj, ker je v uvodni pripombi zapisala, da gre za njen prevod in povzetke iz farnih kronik, od katerih so najstarejše pisane v bralno zelo zahtevni rokopisni nemški gotici. Pripominjam iz lastnih izkušenj s šolskimi kronikami, da so v takšnem rokopisu črke težko razpoznavne, kar pogosto botruje napakam, ki se je avtorici kaj kmalu pritaknila v priimku knezoškofa Firmiana, zapisanega kot Tirmian; leta 1818 je kot graški oziroma štajerski cerkveni dostojanstvenik tu blagoslovil prenovljeno farno cerkev. Slovenskim pedagoškim delavcem je znan iz temeljnega dela Vlada
Schmidta Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, kjer ga omenja zaradi naklonjenega prizadevanja, da imajo slovenski učenci vsaj pouk verouka v materinščini. Cerkveni jezik je tako ali tako lahko zelo zahteven in menim, da bo le malo bralcev vedelo, katera je epistelska stran oltarja; po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je to tista, na kateri se po navadi bere mašno knjigo. Naslednji primer: Kaj le v razdelku cerkveno premoženje pomeni del stavka 'cerkvena dobrina z 2 tt 3 % dl, obravnavana rustikalno'? Odgovora na to vprašanje nimam.
Zatem Bezlajeva vestno opiše šentiljsko farno cerkev in podružnične cerkve: sv. Ahacij, sv. Lenart, sv. Ulrich - sv. Urh. Od starotrške prafare se je naša fara osamosvojila leta 1778; od takrat in do leta 1915 so v razdelku Dušni pastirji našteti vsi župniki in njihovi pomočniki kaplani. Kaj več pozornosti bi si med slednjimi morda zaslužil Tomaž Koren, Slomškov sošolec in prijatelj, ki je tu služboval od leta 1821 do 1833, ko je napredoval za župnika v Starem trgu. Ob dejstvu, da je bilo osnovno šolstvo od leta 1805 do 1869 povsem v cerkvenih rokah, bi gotovo bili zanimivi še kakšni navedki iz sočasnih kronik. Vsi naslednji duhovniki do sedanjega župnika Tineta Tajnika so navedeni v njegovih Kronoloških zapiskih skupaj s poglavitnimi značilnostmi njihovega službovanja. Sledi sklepni razdelek Župnija sv. Florijana v Doliču, v katerem nas Bezlajeva prijetno preseneti s povzetkom tako rekoč celotne slovenske zgodovine -kot sama zapiše, z oporo na tukajšnjo župnijsko kroniko ter s pripombo, da je vsebinsko izredno bogata. Podobno lahko zapišem tudi sam za vzorno kroniko doliške ljudske šole iz druge polovice 19. stoletja, vsaj delno pisano tudi v za tisti čas vzorni slovenščini.
Komaj desetvrstični razdelek Izvirna listina Do-liča nas osuplja z navedkom, da se krajevno ime Do-lič omenja že leta 980 v listini nemškega cesarja Otona II.; k temu dodajam, da je leta 976 Koroško z razglasom za vojvodino ločil od Bavarske. Spodbudno pa je, da spet najdemo nekaj o šolstvu in prosveti, že pred tem pa o Trubarjevi vlogi v razvoju knjižne slovenščine. Se pa moram spet vprašati, zakaj se dajo lektorji tako radi vpisati med uvodne podatke o knjigi, če je to bolj ali manj vse, kar so zanjo uspeli narediti.
Bezlajevo dopolnjuje strnjeno kratek sestavek Župnije in podružnice v občini Mislinja Jožeta Curka, že od nekdaj odličnega poznavalca koroške zgodovine in vedno dobrodošlega sodelavca naših zbornikov. Tu gre prav tako za ponatis iz Curkove temeljite študije Mislinjsko ozemlje — kulturna pokrajina iz že znanega I. zbornika (1995).
Z eno samo stranjo je še krajši članek Marije Koprivnikar Cerkvena društva z navedbo, da v katoliški cerkvi o njih skupaj z bratovščinami lahko govorimo od 13. stoletja. V Šentilju je bila prva Marijina družba, ustanovljena leta 1905. O njej avtorica poroča s pomočjo svojih ustnih virov, še podrobneje
ODZIVI, 135-140
¿011
pa na osnovi zadevne šolske raziskovalne naloge. Omenjena družba je dobro delovala skoraj vse do konca kraljevine, ko sta šentiljsko mladino bolj pritegnila dekliški in fantovski odsek orlovske katoliške športne organizacije.
Sledi sklop o zgodovini gospodarstva na 55 straneh. Tu je urednik Jože Potočnik na začetek postavil razpravi Alojza Krivograda. Prva nosi naslov 0 dokumentih mislinjske železarne, ki so še iz Zoisovih časov in so povzeti na osnovi izredno bogate arhivske najdbe, pisane kar v osmih jezikih in z enim pismom celo v slovenščini. Druga je izjemno natančno dokumentirana razprava Oglarji in vozniki oglja pri mislinjski železarni leta 1797, v kateri izstopa ugotovitev, da so v Mislinji uporabljali izvirno količinsko mero mislinjski škaf; držal je celih 492 litrov oglja. Zanimiv je prav tako Krivogradov Seznam voznikov, v katerem je iz istega leta (1797) 58 priimkov; med domačimi vozniki so npr. bili Kotnik, Kresnik, Pačnik, Robnik in Smolar. Obe razpravi sta bili objavljeni že v Koroških zbornikih I— IV, ki jih je Krivograd vzorno urejal in v precejšnji meri sam pisal za koroško zgodovinsko društvo v desetletju od 1995 do 2005.
Jože Potočnik jima je dodal svoj Prispevek k zgodovini mislinjske železarne skupaj s številnimi pripadajočimi Viri, Marija Koprivnikar pa članek Steklarne, saj naj bi bila po ugotovitvah Franca Minoržka med 16 pohorskimi tudi mislinjska. No, tu je treba vedeti, da je to bil Franc Minarik s svojo knjigo Pohorske steklarne; avtor je tudi sicer dobro znani mariborski strokovni pisatelj in kulturnik. Iz sestavka Ko-privnikaijeve pa vendarle razberemo vrsto zanimivih podatkov in celo štiri recepte za izdelovanje stekla.
Naslednja gospodarska prispevka spet objavlja vsestranska mislinjska domačinka Leopoldina Bez-laj. Najprej Mislinjsko Pohorje v preteklosti, povzetega iz nemške objave v letu 1882, drugi pa je Lesna industrija in prometne poti skozi čas, v katerem se avtorica opira na zadevni prispevek Jožeta Potočnika v Zborniku Slovenj Gradec in Mislinjska dolina, ne da bi navedla naslov prispevka in v katerem od obeh že navedenih slovenjegraških zbornikov je bil objavljen. Naj tu pripišem, da gre za temeljno Potočnikovo razpravo Prispevek k zgodovini železarne v Mislinji iz II. zbornika (1999).V besedilu Bezlajeve razberemo, da se njegov delež nanaša zlasti na gozdno lastništvo najpomembnejše mislinjske družine Pergerjev. V devetstranskem gradivu pa je obravnavala še marsikaj dobrodošlega, recimo lesno industrijo in gozdarstvo do leta 1992, železnico skozi vso njeno zgodovino od 1894 do 1969, ceste, pošto, vodovod in varstvo okolja pa tako rekoč do sedanjosti. Celotno njeno besedilo bogatijo številni zgodovinski in novodobni posnetki.
Med najpomembnejšimi je tudi razprava na 20 straneh Milana Tretjaka Gozdarstvo v povojnem času. Naslov je dejansko nekako skromen, saj avtorjev začetek sega celo v 12. stoletje v čas prve cerkvene kolo-
nizacije gozdov. Iz leta 1515 navaja zahtevo puntar-skih kmetov na taboru v podpohorskih Konjicah po vrnitvi izgubljene pravice do gozdov. Kot ugodno se je po njegovih ugotovitvah po letu 1945 izkazalo celo podržavljeno Pergerjevo lastništvo skoraj 2700 hektarjev gozdov, ker je uvajal smotrno gospodarjenje z gozdnim bogastvom, ki pa sta ga prleški socialistični frontni brigadi z lastnimi vpregami morali prazniti na golosek. Temu se je pridružila še obvezna oddaja lesa iz kmečkih gozdov, oboje pač zaradi velikih potreb za poosvoboditveno obnovo in izgradnjo domovine. To je trajalo skoraj do leta 1953, torej do ustanovitve koroškega gozdnega gospodarstva v Slovenj Gradcu. Z njim so prišli mladi visokošolsko izobraženi gozdarski inženirji z boljšim odnosom do dela v gozdovih, med njimi Dušan Mlinšek, ki je kot slovenski strokovnjak in univerzitetni profesor postal evropsko in svetovno uveljavljeni gozdarski izvedenec. Za mislinjsko gozdno enoto je izdelal desetletni gospodarski načrt z lastnimi drevesnicami; z obojim se je pričela pomembna preobrazba skoraj izključno smrekovih gozdov v kakovostnejše bolj mešane, torej tudi s koristnejšimi sestoji listavcev. Prav mislinjski gozdovi so glede tega postali vzorčni in kmalu so se pričeli strokovni obiski od vsepovsod, celo z Japonske. Leta 1985 je Dušan Mlinšek poskrbel, da je tudi tukaj potekal del svetovnega gozdarskega kongresa, ki ga je sicer organiziral v Ljubljani. Tretjakova študija je odlično opremljena z ustrezno strokovno po-slikavo in zemljevidi ter s statističnimi preglednicami.
K temu je manjšo dodatno osvetlitev z naslovom Dobri gospodarji mislinjskih gozdov prispeval Ivan Lekše. Omenja zlasti obisk Artuija Pergeija, vnuka nekdanjega lastnika; bil je več kot zadovoljen s tem, kako dobro v Sloveniji skrbimo za varstvo narave. Eno sliko je Lekše podpisal Znamenita Mravljakova smreka; videti je veličastna, a zlahka je ne bomo našli, saj ni napisal, kje raste.
Mirko Tovšak nas po temeljitem zgodovinskem uvodu s prispevkom Kmetijstvo in hranilništvo vodi v kmečko denarniško samopomoč, s katero so se kmetje ob podpori nastajajočih slovenskih hranilnic izogibali oderuškim nemškim denarnim ustanovam tudi po zaslugi Blaža Tovšaka, soustanovitelja šentiljske hranilnice v letu 1900. Pomembno vlogo je pri tem imelo zasebno zadružništvo. Kot njegova naslednica je leta 2001 nastala enotna denarna družba, ki še vedno združuje več kot tisoč koroških kmetov.
Gospodarski sklop zaključuje prispevek Leopolda Prevolnika Elektrifikacija v občini, ki jo je z lastno elektrarno pričel leta 1899 Artur Perger, torej še štiri leta prej, kot je elektriko dobilo mesto Slovenj Gradec. Od leta 1939 do 2007 pa so na reki Mislinji in okoliških vodotokih zgradili kar 15 malih vodnih elektrarn. Drugi članek v tem sklopu je Obrtna dejavnost, ki jo z osvetlitvijo mislinjske male domače obrti, zlasti krojaštva in šiviljstva ter lesar-
¿011
ODZIVI, 135-140
stva pa tudi mlinov, obeh pekarn, trgovine, gostinstva in kovačij na kratko obdela Miroslav Kralj.
Tilka Prevolnik nas s prispevkom Zdravstvo skozi čas vrača na področje družbenih dejavnosti. Celo ob razvoju železarstva s kolikor toliko plačanim delom je bilo med prebivalstvom v slabih bivalnih in prehrambenih razmerah veliko bolezni. Najstarejša zdravstvena pomoč je bilo babištvo. Od leta 1705 je slovenjgraška lekarna z zdravili oskrbovala vso Mislinjsko dolino. Leta 1768 je v Mislinji med neko epidemijo kot prvi v kraju deloval graški zdravnik. Prav posebno nas preseneča, da je lastnik železarne Žiga Zois, sicer vodilni slovenski razsvetljenec, predvsem za svoje delavce tu že leta 1770 zgradil preprosto bolnišnico z nekaj posteljami in lekarno ter z bivališčem za zdravilca. Do leta 1877 so v kraju po več desetletij zdravili posamezni graški okrajni zdravniki; od takrat so to prevzemali zdravniki iz Slovenj Gradca. Se zdaj je v dobrem spominu ljudi zlasti zdravnik Vinko Železnikar. Med narodno osvobodilno borbo so se ljudje zatekali k partizanskim zdravnikom na Pohorju. Po osvoboditvi je bil enako priljubljen zdravnik Stanko Stoporko, ki je v Mislinji deloval od leta 1958 do 1994 in bistveno pripomogel, da so v kraju z novo zdravstveno postajo pridobili primerne delovne prostore. Prevolnikova zaključuje z razdelkom Prva pomoč v občini Mislinja z znamenito delovno skupino, ki že vrsto let osvaja vodilna mesta na zadevnih državnih tekmovanjih in strokovnih srečanjih.
Vračamo se v splošno zgodovino. S prispevkom Občina Mislinja med svetovnima vojnama (1918—41) Marjan Kos najprej opisuje vzdušje med I. svetovno vojno, ko je ljudstvo že odločno podpiralo Korošče-vo jugoslovansko majniško deklaracijo. Konec oktobra 1918 v Šentilju ustanovijo narodni odbor z načelnikom Konradom Iršičem. Takrat raste zaskrbljenost zaradi slovenske Koroške, maja 1919 pa Nemci celo zasedejo Mislinjsko dolino do Smartna. Se iste pomladi jih je jugoslovanska vojska pognala nazaj daleč na sever. Avtor podrobneje prikaže sočasno politično zavest, ki se proti koncu kraljevine čedalje bolj deli na levo in desno usmeritev, na kar bistveno vplivata revolucionar Rado Iršič in poznejši borec pohorskega bataljona Zdravko Cebular. Hkrati je to bilo obdobje izredne društvene dejavnosti, saj v Mislinji bolj ali manj vzporedno uspešno delujejo bralno, dramsko, Ciril-Metodovo, gasilsko, lovsko, mladinsko, sadjarsko, čebelarsko, vrtnarsko, športno in društvo Rdečega križa; vsa so živahno delovala tudi na številnih prireditvah.
Z izhodiščnim letom 1941 Kosovo poročanje nadaljuje Jože Potočnik v prispevku Narodno osvobodilni odpor; pričenja ga z razdelkom II. svetovna vojna 1941-45. Na znani sliki s pohoda XIV. divizije čez Paški Kozjak, v sredini katere je borec in vodja kulturniške skupine pesnik Kajuh, tudi bralca stisne mraz, ki je divizijo pestil v najhujši zimi tega obdob-
ja, februarja 1944. V ostrem spopadu v Mislinjskem jarku junija 1944 so Nemci doživeli hud poraz. Partizansko borbeno zavest je podpiralo tudi zavezniško letalstvo z dovažanjem pomoči. Se po nemški vdaji je 13. maja 1945 prišlo do silovite bitke med partizani in ustaši pri Doliču. Kako je partizane pomagal oskrbovati šentiljski mlin, zvemo iz pričevanja lastnice Milice Jaš. Pri tem so bili požrtvovalni še številni drugi krajani. V sklepnem razdelku Vojna za Slovenijo 1991 med drugim beremo, da je na Koroškem v njej sodelovalo preko 3000 ljudi. Vključeno je poročilo komandanta območnega štaba teritorialne obrambe Viktorja Jeromla o tem, da je v junijskih obmejnih bojih delovala tudi mislinjska četa.
Zgodovinski sklop na kratko končuje Irena Se-šelj s prispevkom Zgodovina šolstva. Takoj pod naslovom nam pojasnjuje, da gre za povzetke iz edinega vira - zbornika 170 let šolstva v Mislinji. Ta naslov ni povsem točen, saj knjiga vsebuje tudi nekdanje samostojne šole in sedanje mislinjske podružnice Dolič, Završe, Paški Kozjak (do leta 2009) in Mislinjski jarek (do 1972). Nenavadno je, da se avtorica dosledno izogne imenom za posamezno šolo zaslužnih učiteljev in ravnateljev.
Ne le jezikoslovci, temveč večina drugih se bo rada seznanila s prispevkom Mislinjski govor; napisala ga je Zinka Zorko, naša Korošica z obrobja Ko-banskega, visokošolska učiteljica, vodilna narečje-slovka in ena od petih sedanjih članic Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Naslovni govor opredeli kot vmesnega med koroško in štajersko narečno skupino, iz katere se je izoblikoval. Na začetku zelo natančno prikaže pretekli in sedanji oris Mislinje, v sklepnem povzetku pa obravnavane jezikoslovne značilnosti. V razdelku Narečno besedje 'prevaja' npr. tudi naslednje besede: barčlan = brš-ljan, evanka = porodna babica, finkslukna = zaspanec, fižolika = ženski spolni organ, platič = suho sadje, štalek = kovani predmet, zakumron = zaostal v rasti, zotlar = sedlar, žegnpaj = blagoslov.
Pred nami so še tri sestavine prvega dela naše knjige. Prvi so Leopoldine Bezlajeve Moji spomini na praznovanja, običaje in šege. Razporedila jih je koledarsko in jih torej pričenja z novim letom ter končuje z božičnim časom. Virov ne navaja, kar pomeni, da se opira na lastno, gotovo zelo natančno poznavanje snovi. Povsem prepričljivo tudi napiše, da je na silvestrovo po domovih še ohranjen običaj vlivanja svinca, iz česar se napoveduje prihodnost. Posebnost so priložnostni spevi, a pri njih največkrat ni razvidno, koliko jih je dejansko mislinjskih. Zelo na kratko je tu opisano florjanovo, kot da v Mislinji ne poznajo fantovskega pevskega obhoda s prepevanjem Florijanove gasilske prigodnice s plačilom za odžejo in lakoto. Vsebinska dragocenost je sklepni del z besedili in notnimi zapisi Miklavževe družine, za katero žal ne zvemo, kje je doma.
Prispevek Knjižnica Mislinja, sedaj je enota slo-
ODZIVI, 135-140
¿011
venjegraške knjižnice Ksaverja Meška, objavlja ravnateljica slednje Alenka Waltl Prodnik. Leta 1955 je na mislinjskem območju delovalo sedem vaških knjižnic. Povsod so bile njihove predhodnice učiteljski del šolskih knjižnic, ki so knjige izposojale tudi odraslim, dokler krajevnih knjižnic še ni bilo. Med vojno je bila njihova skupna usoda prostaško okupatorjevo uničevanje tega slovenskega kulturnega bogastva razen v primerih, ko jih je ljudem uspelo spraviti na varno. Knjižnica Mislinja je sodobne prostore dobila v letu 2000 in s tem končno dovolj prostora za širitev. Leta 2010 šteje že okrog 14.000 knjižničarskih enot. Najdalje jo je vodil Oto Vončina.
Darja Hribernik, strokovna sodelavka mislinjske knjižnice, je za naš zbornik napisala prispevek Ljubiteljski pisci v občini Mislinja. S kratko spremno besedo in s po eno njihovo pesmijo ali krajšim proznim sestavkom jih predstavlja 13; med njimi močno prevladujejo pesniki, saj jih je kar deset. Večini je uspelo ustvariti in objaviti že kar obširen seznam stvaritev, poleg tega so splošno uveljavljeni kulturni delavci. Vseh ne morem omeniti in izbral sem le tri: Marijano Vončina zaradi objavljanja v reviji Od-sevanja, Andreja Sertela in Stanko Lušnic A. pa zaradi njunih samostojnih literarnih večerov.
Na kratko prehajamo k drugemu delu zbornika, naslovljenim Društva in organizacije v občini Mislinja. Iz dosedanje vsebine vsaj nekaj vemo tudi že o tem in le čudimo se, kako obsežne in mnogovrstne so njihove dejavnosti. Kazalo nam jih našteje nič manj kot 46. Uvodni prispevek Ustanovitev Zveze združenj borcev NOV Slovenije je nekakšna premostitev med obema deloma, če celo bolj ne spada v prvi del knjige, pripada pa Jožetu Tretjaku - toliko bolj, ker je borce vodil zavidljivih 35 let. Zapiše, da je bila občinska organizacija ustanovljena leta 1952 in ob koncu zatrjuje, da ta zveza še vedno opravlja pomembne naloge, saj nastopa proti tistim, ki hočejo pisati zgodovino partizanske osvobodilne borbe na novo skozi neka potvorjena izhodišča.
Prispevek Kulturni in športni utrip skozi čas je pripravila Marija Koprivnikar. Deli ga v poglavja Liberalno usmerjen Šentlenart — Sokoli, Delovanje katoliških Orlov v Šentilju, Gledališka in Kulturna dejavnost v Mislinji. Zlasti gledališčniki so bili izredno delovni, čeprav lastnih iger niso imeli, kot so si jih npr. večinoma pisali sami v sosednjem Smartnu. Sedaj so drugi časi in nekdanje dejavnosti imajo drugačne oblike, tako da družabnost in družbenost po svoje še živita.
Naslednji je prispevek Petra Tovšaka Kulturno društvo Mislinja, ki nas vodi skozi društveno zgodovino po časovnih sklopih 1918-41, 1945-88 ter po letu 1988. Obsega 11 strani, kar mu omogoča poznavalsko poglobljen pristop k pisanju; popestril ga je z lepim slikovnim gradivom, ponekod sicer s preskromno dokumentiranimi slikami, saj bodo tudi prihodnji rodovi želeli vedeti, kdo vse je na njih.
Sklepni del je namenjen mladinskemu pevskemu zboru Fidelis.
Druga društva, za katera dodatne podatke navajamo v oklepajih, delujejo v naslednjih krajih: Dolič (Sašo Kure in Ivanka Sošter ter Stana Lušnic A. za kulturne dejavnosti in gasilstvo), Graška gora (Drago Plazl, piše tudi o mislinjskem pevskem društvu), Oktet Mislinja, oboje vodi odličen pevovodja Tone Gašper (Janez Pušnik), Paški Kozjak (Bojan Borov-nik), Završe (odbor). Društvo upokojencev in društvo invalidov sta v Mislinji (Franc Gašper, Jernej Stvarnik). Mirko Tovšak objavlja podrobno Zgodovino planinskega društva Mislinja in na enak način Leopoldina Bezlaj še Turistično društvo Mislinja. Rdeči križ Mislinja obravnavata Anka Matvoz in Marjan Križaj, v drugih krajih pa Natalija Potočnik, Jožica Stimnikar. Prostovoljna gasilska društva so v Mislinji (Rudi Krebl), Dovžah (Marija Koprivnikar) in v Doliču (Aleš Rakovnik).
Največ je športnih društev; uvod jim je pod naslovom Športno rekreativno društvo Mislinja (ustanovljeno že 12. avgusta 1945, istega dne tudi v Do-liču) napisal Jože Potočnik, ki navaja tudi predsednike in sekcije tega društva. Sportno rekreativna društva so še v Doliču (Nika Lušnic), na Kozjaku (Miran Borovnik) in v Stražah (Miran Ramšak).
Naslednja športna združenja z lastnimi prispevki so: Odbojkarski klub Mislinja in takšen ženski klub (oboje Urban Oder), Karate in Judo klub Mislinja (Drago Felle, Bernarda Pruš), Smučarski klub Smuk Mislinja (Stanislav Mencinger, Viktor Robnik), Smučarsko skakalni klub Mislinja - ob eni najlepših skakalnic v Sloveniji je tu gotovo najpomembnejši (Ivan Naveršnik), Strelsko društvo Mož-nar Mislinja (Jernej Zaveršnik), in Strelsko društvo Dolič (Franci Vovk), Taborniki (Marija Koprivnikar), Rod Mrzli studenec Mislinja (Milan Zupanc Kunta), Lovski družini Mislinja in Dolič (Bogdan Koprivnikar, Stefan Podjaveršek), Plesna šola Dev-žej (Aleš Pušnik), Koroško - Saleški jamarski klub 'Speleos - Siga' (Rajko Bračič), Kinološko društvo Mislinja - Dolič (Franc Kure).
Naj napišem še kakšno sklepno pripombo. Dati na svetlo izjemnih štiristo strani obsežno barvno knjigo je velik podvig, natisnjeno tako lepo in s tolikšno barvno poslikavo še toliko večji. Njen tehnični urednik je izkušeni Blaž Prapotnik in o tem pričajo vse strani naše knjige. Po svoje je gotovo imela težko delo še Andreja Martinc, ker velja pravilo, da morajo lektorji tako kot uredniki knjigo temeljito prebrati vsaj dvakrat in jo marsikje izpopolniti. Vsaj kar se lektoriranja tiče, moram dvomiti, da je takšno drugo branje tokrat dovolj uspelo. V vsakem primeru pa mislinjski občini čestitam za takšen velik kulturni spomenik, kot si ga je že postavila s tem zbornikom in naj ji bo v spodbudo za še kakšen nadaljnji knjižni dosežek.
Franček Lasbaher