VEREŠČflGIN: SPOMENIK VOJNE.*
Lobanja ob lobanji!                                         In še mrtve, prazne lobanje preveva
Iz votlih oči v votle oči                                  in muči prepozni in nepotrebni vprašaj:
sovražnik zdaj sovražniku strmi-                     »Zakaj?«
In golih čeljusti bele kosti,
katerih ustne v smrtnem še hropenji             A odgovor je bridek in trd
so kletve smrtne sikale na vrage,                  in Šrenek kot smrt»
poljubljajo v pošastnem se rezanji.                 star' star kot mati zemlia
in žolt kot prepereli list:
In v živih mrknil je spomin na drage.           »Zavist!«
Milan Kmet. Zdaj vranov trop jim smrtno pesem kraka,
VSe   dneve   na   temenih   pOSedeva,                               * Piramida mrtvaških glav, po katerih se sprehajajo
iskaje ostankov zadnjih smradni slaj.             vrane.
KOČfl Nfl SAMOTI.
Samota ... da me plaši tih korak.
Ena sama streha, dim se vije v zrak,
dvoje oken . . . Možev klic in pesem žene
in otroški glas . . .
V sneg od hiše ena sama gaz . . .
Carna pesem rajske ptice!
Tisočletja — tri minute —  tam sem stal;
ob vrnitvi — nisem več ljudi spoznal.
France Bevk.
PARK...
Mrtev park leži
in toži golo bol.. . Cez škripajoči pesek gre objokano dekle. Vodomet se meče v lunin žar, a slednja kaplja bela pade na kotanjo, v nič
se razprši------=------
Srce, ki mimo greš, kaj čutiš ti?                           France Bevk.