142
DomaČe tkalstvo v Beli krajini
Božo Račič
»Vidite,« pravim, ko žena konča, »tu staje krasna — prestol
hišne gospodinje, krosna, ki so nekoč.oblačila moško in žensko
Belo krajino, kakor jih poznam od mladih kolen in vendar ne
poznam. Tako dolgo jih nisem videl, da se mi je vse razpuhtelo,
podoha in beseda. Im to meni, ki nosim v sebi toliko podob
in besed. In ista je z drugimi i&tvarmi žiivljenja. Ne bi znal
več našteti vseh delov voza, kolovrata, raznega orodja. In večina
naših meščanov, tudi ako,so izši iz sela, ne ve več kaj prida
o kmetiškem delu in besedi, ki ga spremlja od kraja do konca
in se ga tesno ovija, ker se je liž njega rodila. Vse to bi mi
meščani in pomeščanjenci morali imeti vsaj v sliki, ako ne v
modelu, in poimenovano do zadnje podrobnosti, da bi nam bilo
vedno pričujoče. Tako pa se nam vse izmika v meglo in mrak,
da ne poznamo več rii stvari ni besed zanje. To je velika škoda
za domačnost našega mišljenja, ,za bogastvo jezika, za nazor-
nost predstav, za živost govorice in stvarno izrazitost pisanja.<
(»iKrosna«, napisal O. Zupančič)'
Uvod
Današnji čas spreminja svet, ki nastaja nov. Staro se umika mlademu,
nazadnjaštvo gine pred napredkom,, ki zajema vse stroke obrtništva, in indu-
strije. Domači obrti ostajajo le še kot brleča lučka po revnih domovih, kamor
tudi počasi prodira duh novega časa.
Da oitmemo poizabljenjia staro dtelo naših prednikov, razpravljam v svojem
spisu o tem, kar se je doigajaloi svojs čas v Beli krajini in se dogaja na
področju domačega tkalstva še danes.
Tkalstvo je še danes važen gospodarski činitelf v Beli krajini. Malokdo
se gai Je spomnil, le etnoigTa.fi ga omenjajpi koi z,animivos.t brez natančnejšega
opisa, medtem ko gospodarskega momenta ni dosleji nihče upošteval. Komaj;
današnji čas bo^ dal veljavo^ delu, ki jie bilo; skritoi po tihih belokranjskih
vaseh in ni našlo nikoli priznanja. Danes pa je nagrajenoi vsako delo' in tudi
pridne roke belih rojakinj bodoi našle kos dobrega kruha, ki ga je doslej
manjkalo po tolikih revnih domovih Bele krajine njihovi deci.^
1. Nekaj zgodovinskih in ostalih podatkov o tkalstvu v Beli krajini
Precejšnja oddaljenost Bele krajine od ostale Slovenijie pred belokranjsko
železnico in dolgoletna gospodarska usmerjenost na važno trgovsko; središče
Karlovec sta bili vzrok, da belokranjski izdelki hišne delavnosti in domačih
obrti niso bili prej, znani v Sloveniji preko; Go;rjancev. Marsikaj! se je delalo^
tam iz stare navade in tudi iz poitrebe, ker je skopa kraška, zemlja dajala le
v redkih letih vsega, kar je po'treboval Beh Kranjec za svojie vsakdanje življenje.
1 Zahvaljujem ;se na tem mestu vsem, ki ;so mi po;magali zbirati podatke,
predvsem tkalkam in učitelij'S'tvu za ;staitistične podatke, na podlagi katerih je bilo
možno do;biti primerno sliko belokranj;skega tkalstva.
Domače tkalstvo v Beli krajini 143
iLjiudstvo je tam živoitariloi iz dneva v dan, iz roda v rod. Najbolj zdrave
in močne sile moškega roda je požirala kapitalistična Amerika, ki je izmozgala
naš svet do skrajnosti. Nosili sC' se še do nedavnega časa belo^ in tako je
debila krajina po tej noši tudi svoje ime. BelO' so se nosili tudi na drugi strani
Gorjancev v krški dolini, in sicer poleti v platnu, pozimi pa v belem suknu.
Belokranjski naseljenci so prinesli spretnost tkanja s seboj iz prvoitne
domovine in zato se razlikujejo belokranjska tkiva od ostalih na Slovenskem.
Tkalo se je v prejšnjih časih povsod pq Beli krajini, in sicer največ konopneno
in laneno platno in to čisto* ali pa mešanoi z bombažem.
O tkalstvu se ni mnogo pisaloi.^ Tkalstvo je bilo prepuščeno samo sebi
in se je širilo ali nazadovalo', kakršne so bile pač gospodarske razmere.
Da se je ohranilo tako dolgoi, so temu vzrok slabe gospodarske razmere in
kraški svet, ki je le za silo dajal ljudem vsakdanjega kruha za preživljanje.
Pomanjkanje tekstilij sili tudi danes belokranjske žene, da tkejo vedno- več
platna za do^mačo porabo.
Ne bi bilo prav, da ne bi omenili iz domače zgodovine najstarejše tkalke
Ane Majerle, ki je zadnja tkala lepe pisane volnene pasove, tako imenovane
repe, ki so jiih nosile svoj čas Poljanke pri svojih ljudskih nošah. Ana Majerle,
po dicimače Mikiličina, je bila rojena kot hčerka Petra Molca in Katarine,
roj. Žagar, v Predgrađu 6. 11. 1873. Oče je bil rojen 1819. leta isto'tam in
je bil delavec kakor njegovi predniki, ki so se preživljali z dnino in hodili
na tlako v graščino kneza Auersperga v Predgrađu. Mole Katarina, mati
Ane Majerle, se je šla učit tkanja I. 1850 v Brod na Kolpi. Tam se je učila
dve leti in se je vrnila na svoj dom v Lazah in pripeljala s seboj vse tkalske
poitrebščine, ki ji jih je podaril njen učni mojster ko-t najpridnejši učenki.
Tkala je kmeticam daleč na okoli platno iz domače preje in tkala tudi boljše
blago, za kateroi je kupovala: bombaž in vclnci pri trgovcu Rajnerju v Karlovcu.
Mimogrede povedano, je trgovec prodajal še pred 30 leti v Karlovcu razne
potrebščine za tkals,tvo in opremoi narodnih noš (sujtaše, vrvice, gumbe,
bombaž itd.).
Leta 1860 se je poročila v Predgrad in nadaljevala tam s tkalstvom.
Imela je tudi 2 pomočnici, od katerih je ena tkala pasove, druga pa platno.
Tkalska obrt je najbolj cvetela od leta 1900 do 1908. Pasove je pro'dajala ob
nedeljah na cerkvenem zidu v Starem trgu in jih nosilai tudi v Radence,
Čepljanke pa so- hodile po pasove v Predgrad. Pas je veljal takrat 1 goldinar.
Leta 1878 je Katarina Mole umrla in njeno delo' je nadaljevala njena hči Ana
Majerle. Od leta 1894 do- 1910 so se lju.dje iz Poljanske doline množično
izseljevali v Ameriko. Od tam so pošiljali svojcem razne modne blagove
2 Jos. Mantuani: ostanek prazgodovinske tkalske tehnike na Kranjskem, Car-
niola 1915.
Ivan Šašelj: Terminologija tkalskih priprav, Dom in svet 1866.
Albert Sič: Narodne vezenine na Kranjskem, II. del: Vezenine iz Bele krajine,
Ljubljana W18.
Ing. V. Sadar: Lan in konoplja, Kmetijska matica 1935.
Račič Božo: Lan, konoplja in volna, naša obleka in perilo, Slovencev kole-
dar 1944.
Račič Božo: Naše domače obrti, ki izumirajo, Ilustrirani Slovenec 1937.
144 Božo Račič
in "se vračali domov v črnih oblekah. S tem je začela bela noša propadati
in se je sčasoma popolnoma izgubila. Ana Majerle je prenehala z delom po
prvi svetovni vojni. Imela je še vse priprave, ki pa so zgorele, ko so ji leta
1943 laški fašisti požgali hišo'.
Kot dobra tkalka slovi danes v Ziljah Kapele Marija, Ziije 11, stara
65 let. E>ela posebno lepe otirače.
Po svoji iznajdljivosti in novih vzorcih iz porosne in beljene preje se
posebno odlikuje Tina 2alec iz Učakovcev pri Vinici. Njeno platno jp posebno
dobro uporabnoi kot tapetniško blagoi, za namizne prte, ročne in krušne torbe
in torbice.
Boijančice so znane že od nekdaj kot dobre tkalke. Danes je najboljša
tkalka, ki tke poleg raznih vrat platna tudi platno na šibe, Jela Radojčičeva
iz Boijancev 20.
V Adlešičih je pa danes že 10 deklet, ki so se naučile tkanja na šibe
v letošnjem letu in tkejo že razne izdelke, ki: zbujajo splotšno pozornost. Ta
dekleta so prave pionirke, saj bodo razširile to, svoj čas živo umetnost orna-
mentnega tkanja zopet med svojimi rojakinjami.
V Daljnih njivah je tkala otirače Kata Madroničeva, ki je umrla pred
100 leti.
Stari belokranjski vzorci, ki jih hranijo Etnografski muzej; v Ljubljani
in privatniki v svojih zbirkah, Poldka Bavdek učit. v p. na Vinici, Franc
Štrumbelj v Semiču, Danica Hranilovič v Metliki, Šola za umetno obrt v
LJubljani, Božo Račič v Ljubljani, kažejo veliko spretnost in znanje starih
tkalk. Najlepšo zbirko hrani v Črnomlju Miliaela Balkovec. Otirače za to
zbirko je zbrala pokojna Zofija Haring, katere predniki so bili Janežiči, ki
so imeli svoj čas podložne vasi: Zapudje, Staro in Novo Lipoi pri Dragatušu.
Imeh so sorodnike v Metliki, ki so bili v službi nemškega viteškega reda.
Pri Haringovi je stanoval pred petdesetimi leti kot mlad živinozdravnik znani
zbiratelj Jos. Nik. Sadnikar iz Kamnika, ki je znal zbuditi pri Haringovi
smisel za, zbii-anje starin, narodnih vezenin in tkanin. Hiša, imenovana »Vini-
ški dvorec«, ki je bila last Haringove v Črnomlju, nosi še danes spomine
na Sadnikarja in pok. slikarja Vesela. Po tej zbirki in po raznih drugih
originalih, zbranih po raznih belokranjskih vaseh: Adlešiči, Črnomielji, Daljne
njive, DamelJ, Dragatuš, Jernejeva vas, Krašnje selo, Kvasica, Obrh, Polje,
Sela pri Otovcu, Semič, Stari trg, Tribuče, Vinica, Zapudje, Sinji Vrh, Je
izdelala lepo in bogato zbirko večine belokranjskih vzorcev, ki bi sicer izginili
brez sledu, viniška učiteljica Poldka Bavdkova in nam tako ohranila dediščino
naših starih, najboljših tkalk in vezilj Bele krajine. Večina teh vzorcev Je
objavljena v Sičevi zbirki. Te zbirke so dragocena podlaga novemu delu na
področju tkalstva v BeU krajini. Ker pa so razprodane, jih velja izpopolnjene
vnovič izdati.
Metlika sama je morala imeti svoj čas prav dobro tkalko ali morda še
več, ker so ravno metliški otirači najlepši. Eden ima celo 7 bordur. Nekateri
predstavljajo peteline, pave v raznih pozah, osmerokrake zvezde in vrhnji
del metliškega mestnega grba z dvema krokarjema. Razen teh pa imajo še
ozke bordurice geometričnih ornamentov.
Si. 1. Konopljo godijo na rosi —
Adlešiči
SI. 2. Terice in tukačice — Adlešiči
SI. 3. Mikanje konoplje ~ Adlešiči
SI. 4. Spletanje osnutka v kito
— Adlešiči (foto B. Račič)
SI. 5. Spletanje osnutka v kito
SI. 6. Spletanje osnutka v kito
Si. 7. ßelokranjske preslice iz zbirk E. M. v Ljub-
ljani
SI. 10. Brdce za tkanje trakov: 1. deščica, 2. osnutek,
3. rak z navitim votkom, 4. trak (risal T. Ljubic),
SI. 8.-9. Belo-
kranjska vretena
Domače tkalstvo v Beli krajini__145
Pregled beloikranjskih tkanin, nam pove, da je bil svoj čas po veliki
večini tale izbor:
1. Grobo platno iz porosne (nebeljene preje).
2. Pražnje platno — preja po preji beljena.
3. Platno z domačO' osnovo in vlečeno z enonitnim bombažem (pamukom).
4. Pisano platno s pisano osnovo in beljeno in nebeljeno prejo^.
5. PisanO' platno z barvano- osnovoi in barvanim voitkom.
6. Platno, osnovano z bombažno prejico in vlečeno z ročno prejo.
7. Bombažnoi platno-, osnovano- z bombažnoi prejjco- in vlečeno- z bom-
bažem.a
8. Prepro-ge, krpare.
Vsa ta platna so gladka in so široka do 70 cm, ker ne upo-rabljajo bolj
širokih statev. Slednja, bi se lahko- vpeljala in bi bila bolji ekono-m,ična.
Potem sledijo vzo-rčna platna, ki jih imenujejo tkalke dvoi- in štirinitna
platna aH platna na škatlice (mizice, hišice). Teh tkanin je še 10 vrst in celo
več, tako da dela Bela krajina 15 do 30 vrst raznega ročno- tkanega platna.
Domače platno uporabljajo za razne izdelke: Predvsem se uporablja
platno za rjuhe in namizne prte. Iz tanjšega platna delajo- letne o-bleke in
srajce, okrašene z belokranjsko vezenino-, ovoje za knjiige in namizne garni-
ture. Vzorčasto, debelo- platnoi je uporabno- za tapetniške izdelke: za prevleke
kavčev, fo-teljev in zof. Izvrstno rabi takšno platno tudi za tapeciranje sten,
raznih garderob ali jedilnih kotičkov. Iz vzorčastega platna delajo- zelo- origi-
nalne krušne torbe, nahrbtnike in tržne torbice. Platno se da tudi prav dobro
barvati in tiskati. Umetna tkiva soi pa izvozno blago.
K temu pridejo še vo-lnene tkanine, in sicer:
i: debela suknoi za uporabo pri pohištvu,
2. torbe,
3. pregače,
4. prepro-ge (šarenice),
5. odeje (koci — belci),
6. preproge — čilimi.
Kot glavne surovine za izdelovanje domačih tkanin rabijo prvenstveno
lan, konoplja in domača volna. Za mešanje se pa upo-rablja bombaž in ino-
zemska barvana volna za povečanje pisanosti v o-mamentih.
2. Suflovine za tkalstvo
a) Lan
Lan je dvojni: jari in zimski. Jari se seje spomladi, zimec pa jeseni sep-
tembra. Največ se seje domači, razširja se pa tudi pemavski ali ruski lan,
ki daje daljše in tanjše vlakno. Lan raste povprečno 90 do 100 dni. Seje jo
= Vsi omenjeni vzorci platna in tkanin so za študij na razpolago interesentom"
v Etnografskem m-uzeju v Ljubljani. Poleg vzorcev je v muzeju še mnogo skic in
fotografij, ki jih zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli priobčiti v tem opisu.
Slov. etnograf — 10
146 Božo Račič
ga na celino ali na dobro gnojeno zemljo. Ko lan poleti dozori, ga popukajo.
Vežejo ga v »rukoveti« (snopiče, ki soi tako debeli, kolikor ga obe dlani
cbsežeta) in postavijoi po travnikih v kope, ki imajo po 60 rukoveti ali ga
prislanjajo ob gospoidarskih poslopjih ali pa devajo tudi v kozolce. Potem
oitolčejo semena (ošopljejo) s palico ali pod »tukačo.«. Nato ga denejo gO'dit
v gorko Kolpo in potem še za kak teden na pokošen travnik, da se korenito
posuši. Posušen pride v sušilnico (pečnico), kjer se kuri, da postane krhek.
Nato pride pod tukačo, od tod pod trlico in izpod trlice na greben. Na grebenu
se izčešejo povesma z dolgimi vlakni za fino platno, drugovrstno so lasnice,
tretje pa kudelja, ki pa je za debele vrste platna. Povesma se privežejo na
preslice, ki jih zatikajo predice za pas ob levem boku. Z vretenom se niti
izvlačijiO iz povesma in z desnico navijajo na vreteno. To je ročna preja,. Predice
pa predejo tudi na kolovrate, ker gre hitreje od rok in to prejo imenujejo
kolsko prejoi. Prejia se previjç: v klobčiče in čaka na snovanje.
b) Konoplja
Konoplja se uporablja večinoma domača in jo sejejo več kot lanu, ker
je bolj izdatna. Seje se »o Jurjevu«. Predelava je pa ista kot pri lanu, samo
da puščajo konopljo za, seme posebej,, da dozori, medtem ko za predelavo
pukajo konopljo, dokler so stebla še mehkejša in nedozorela. Poskusili so
(letos) tudi z laško konopljo, ki pa zaradi prevelike suše ni uspela najl>oIje.
Značilno je, da sejejoi povsod tam konopljoi, kjer so naseljenci: v Beli krajini
in na Krškem polju, medtem ko je drugod bolj v navadi sejanja lanu.
c) B o m b a ž
Bombaž je prihajal iz inozemstva: iz Amerike, Egipta in Indije. Za
tkanje so kupovale žene bombaž največ v Karlovcu, na Vinici in v Črnomlju.
Danes pridelujejo bombaž tudi v Jugoslaviji in postajamo vedno bolj ne-
odvisni od tujine. Enonitni bombaž imenujemo kratko »pamuk« ali »bombaž«,
dvonitno prejo pa »prejicoi«. Uporabljajo se št. 10 do 34, in sicer nebeljen
in beljen. Zene jemljejo raje nebeljenega, ker se lepše ujema z domačo prejO'
in je tudi močnejši.
č) Volna
Volno so dobivali od domačih živah, ki pa dajejo slab in debel material.
Boljšo so kupovali ob petkih v Karlovcu od hrvatskih ovčarjev in prav tam
so kupovali tudi barvano inozemsko volnoi, ki ni puščala barve. Za razvoj
do-mačih obrti je neoigibno potrebno^ dai se uvede v Beli krajini boljša, vrsta
ovac; ta naj bi dajala boljši material in več kakor dosedanje, ki kažejo že vse
znake degeneriranja, ker jim ovčarji posvečajo premalo skrbi. Oblast se mora
čimprej lotiti obnove ovčarstva. S krepko voljo in strokovnim znanjem bo
mogoče doseči povoljne uspehe že v nekaj letih.
»P r e 10K<
Še danes je ohranjeno v Beli krajini »prelo«. Zvečer se zbirajo^ dekleta
v vasi, v hiši, ki ima pros,toirno sobo'. Pride 10 do 15 deklet, ki prinesejo
Domače tkalstvo v Beli krajini 147
s sebofj ali preslice ali pa kolovrate. Predejo^ navadno do- polnoči, včasih še
celo dalj časa. Večkrat tudi vabijoi na prelo, da je krajši čas in da se pri-
hrani razsvetljava po- hišah, kjer ne predejoi Svoj- čas so hodili na prelo tudi
fantje, ki so-, medtem ko so dekleta predla, rezljali vretenca in jih po-klanjali
svojim izvoljenkam. Med fanti je bilo včasih pravcato- tekmovanje, kdo bo
izrezljal lepše vreteno-. Nekatera so- prav mojstrsko- izdelana. Predejo vse
večere razen so-b-ote, ko- jie dovolj' drugega, dela in čiščenja v hiši. Do polno-či
se napredeta dve veliki vreteni. Za eno štreno- je potrebno 8 vreten. Za eno
snovanje jemljemo po 6 štren. Predeno (štrena) tehta navadno- 1 kg ali tudi
več in iz tega se stke približno 3 in več metrov platna. Pridna predica in
tkalka izdela toreji v eni zhni okoli 60 m platna.
Na prelu so se spredle navadno- tudi ljubezenske niti, ki včasih niso
ostale brez posledic in tako je nastal belo-kranjski pregovor: »Ka(tera) hodi
po prelu, si zibko zasluži.«
3. Tkalsko orodje in izdelovalci
Potrebno tkalsko- oradjje so izdelovali navadno- nadarjeni samouki, ki so-
prišli pri opazc-vanju dela svojih žena ali hčera na kakšno 'praktično zamisel
in joi uveljavili pri nadaljnjih naročilih. Bistvenih variant ni, šlo- je le zai
ličnejšo ali slabšoi izdelavo orodja, ki se je delalo navadno po-zimi. Običajni
tip belo-kranjskih krosen ali statev ima Etnografski muzej v Ljubljani. Speci-
alni tipi so bila ozka krosna za tkanje otiračev in statvice za tkanje pasov
iz Predgrađa pri Starem trgu ob- Kolpi. Za tkanje »na šibe« morajo biti
krosna c-d bila proti gc-rnjemu vratilu podaljšana.
Manjše orodje, kakor preslice in vretena, so delali doma. Priprave za
vezanje ničalnic, tako imenovane »nitnike«, ni imela vsaka hiša, ampak navad-
no le nekaj hiš v vasi in so- jih posojevali sosedom. Sukanec za vezanje ničal-
nic so predle žene same in ga potem p-ovoščile zaradi trdnosti. Bolj delikatno
je bilo izdelo-vanje brd, ki so jih delali »brdarji«. Od tod tudi hišno ime ali
»prišvarak« (pridevek), n. pr. pri Veselicu na Vrhovcih pri Adlešičih. Brda so
morala biti natančno narejena, število zobcev je moralo ustrezati namenu
in material je moral biti trpcjžen. Zobce za brda so delali iz trstike (»pušpa-
na«). Zobce so pričvrščali v zareze dveh vo-do-ravnih palic, ki sta imeli med
seboj 10 do 13 cm razdalje. Privezo-vaÜ so zobke enako oddaljene drugega
od drugega z močno nitjo in petem zalili s črno čevljarsko smolo. Zobci so
se računali po p-as-mah, t. jt. na vsako pasmo po 60 zobcev. Kolovrate so-
izdelovali ali domači kolarji ali pa samouki, ki so obratovali s primitivnimi
stružnicami na nožni pogon.
•
4. Tkalske priprave
a) Brdce za tkanje trakov
Najprimitivnejša priprava za tkanje trakov je tako imenovano »brdce za
tkanje trakov«. Toi je priprava v obliki deščice v velikosti človeške roke,
ki ima po dolgem štiri zareze, do 5 mm široke. Vmesni deli med prvo in
148 Božo Račič
drugo, drugoi in, tretjo, tretjo in četrto zarezo so na sredi prevrtani; tja se
napelje nit in tudi med zarezami — vsega 9 niti.
Tkalka zveze na enem koncu vseh 9 niti v čop in ga priveze na žebelj
v steni ali na drevo', če tke poleti zunaj;. Tkati zaične 'tako, da »brdce« po-
tegne navzdbl, tako da so niti, ki so vdete in pripeljane na vmesnih delih
med zarezama, zgoraj, ostale štiri niti pa spodaj, da se napravi zev. Tam skozi
potis,ne »rak« z navito' nitjoi odi leve na desnoi in od desne na levoi. Nato^
tkalka »brdce« zopet dvigne, da nastane zgoraj »zev«. V toi zopet potisne
rak z nitjO', s prati pritegne, votek k prvi niti, da j|e tesnoi stisnjena nit pri niti.
To je princip tkanja, ki se prenese potem od teh najmanjših »stativic« z
devetimi nitmi osnove na širše »stativice«, na katerih se po istem principu
tkejo pasovi iz raznobarvnih volnenih niti. Za tkanje pasov rabijo statvice
na 20 do 30 niti.
Lahko pa se tkejoi iz motvoza tudi oprte za koše in drugo uporabo.
Ta primitivni aparat je človek izpiopolnjeval polagoma do' najmodernejših
mehaničnih tkalskih strojiev, ki zamenjujejo: na tisoče človeških rok in v -krat-
kem času opravijio koristno delo', ki gre pri;,ročnem piogonu se precej počasi.
Druga najstarejša priprava, ki se uporablja v Gorjancih, je
b) g o r j a n s k a t a r a
Priseljieni Uskoki so zasedli večinoi Gorjancev še v 16. stoletju in so
prinesli s seboj; tudi znanje tk.anj;a in vezenja, kar so ohranili do današnjih dni.
Uskoki imenujejiO statve, na katerih tko pregače in torbe, »tara« ;
to je 180 cm visoko stojalo, ki je 90 cm široko' in ima oblikoi okvira, ki je
dvakrat predeljpn. Gornja stranica se imenuje gornje watilo, spodnja pa
dolnje vratiloi. Tq se da z zagozdami z desne in leve strani nekoliko regu-
lirati, da se osnova lahko nekoliko bolje napne. Približno v sredini imata
desni in levi stebri;ček tri lukn;jie, med katere se vtakneta v sredi dva ključa
brez brad. Skozi odprtino ključa se potisne »palica nitnica«.
Snovanje se opravi takole: Najprej priveze tkalka vrvico na levem ste-
bričku in jo zgoraj v loku pritrdi na desni stebriček. Nato začne osnovoi, ko
jio priveze Sipodaj ob levem stebričku, ovijati preko gornjega vratila spredaj
in zatem jo spušičai zad!aj na spodnje vratilo in zopet okoli toliko časa, da je
izpolnjen in namotan ves prostor med gornjim in dolnjim vratilom in levim
ter desnim stebričkom. Osnova gre torej enkrat nad vrvicoi, drugič po'd vrvico
in tako do konca. Nato se osnova »naniti«. Prvi dve niti se ne privežeta.
Nato se ovij;e vsaka druga nit z zankoi, z močno nitjo. To zamenja ničalnice.
Odpira,nje zevi opravlja nad nanitnicoi »palica pomičnica«. Vzorci se delajo
tako, da tkalka prebira niti osnove po raznem številu, ki pa mora biti enako>-
mernoi porazdelj;eno! čez vsoi osnovoi. Jemlj;ejoi se n.pr. po tri niti zgoraj
in dve spodaj v prvi vrsti; Druga vrsta se jiemlje obratno. Ta način se lahko
ponavlja za nekaj vrst, potem se pa prebiranje zopet menja. S tem postopkom
se dajo doseči prav lepi barv™ učinki, zlasti če se menjajo ba,rve. V ta namen
so jemali belo, modro, rdečo in zeleno volnoi, in sicer tanjšo^ in debelejšo.
Za »pregače« (predpasnike) jemljejo tanjše, za torbe pa močnejše volne.
Domače tkalstvo v Beli krajini 149
V GoTJiancih so tkale navadno »pro-gnašice«, to je ornamentirane le v vodoi-
ravni smeri, tnedtem ko so pravoslavne Marindolke in Bojančice tkale tudi
pregače-iverače. Iveri imenujejo- ornament, ki sestoji iz treh ali petih kock,
postavljenih v obliki piramide. Te kocke se prebirajio čez tri niti v osnovi
in se trikrat zavlečejo- z vo-tkom. To je go-belinski način tkanja.
Gorjanska tara je najstarejša tkalska priprava pri nas. Podo-bne statve
iz XV. stoletja nam kaže freska pri Sv. Primožu nad Kamnikom.
Namesto- bila z brdo-m, ki ga imajo druge statve, uporabljajo tu tkalke
»češelj«, s katerim zabija-jo cd vrha navzdol votek v vodoravni smeri, da
do-JDijo dovolj' gosto! in zbito tkanino. Češelj je izdelan iz 3 cm debele bukove
ali gabrove deske v o-bliki sodovih vratic. Na zgornji strani ima zažagane
zareze, med katerimi so- pribl. 2 mm debeli zobje. Zadaj je zbit v desko ročaj,
za katerega drži roka, ki zabija votek.
•
c) Belo-kranjskakrosna
Statvam pravijo Belokranjci splošno- »krosna«, Poljanci »stative«, Bojan-
čani, Marindolci in Žumberčani pa »tara«. Ta tip krosen je razširjen tudi po
bližnji Hrvatski.
Posamezni deli se, imenujejoc sprednje vratilo-, žleb, palice sestrice,
palica prebiralka, sklopnjača, ničalnice, bilo, brdo, čolniček (čunek), cev,
palica razpenjalka, srednje vratilo-, podnožnik, dolnje vratilo, klop, stranice,
kolesa, zobata kolesa, klinci. Vsi deli so- narejeni iz bukovega lesa.
Med pripravami do-mačinov in doseljiencev ni bistvene razlike.
5. Predelava surovin
a) S n o v a n j e
Med najvažnejša opravila pri tkanju sodi priprava osnove ali osnutka
(»kite«). To' deloi mora biti izvršeno nadvse vestno in natančno-, ker je o-dvisn-o
od tega dobro tkanje in potek dela. Svo-j čas so polagale tkalke klobčiče
z navito prejo v dvanajst loncev, danes pa.imajo v ta namen pripravljeno
za majhno ped visoko leseno škatlo z 12 predali. Od tod prepelje sno-valka
konce niti klobčičev skozi luknjice sno-valne deščice (šprinka, čini) in jih
zveze na koncu z nitjo- v trden čop, ki ga natakne na klinec vitljena. Vitljen
ima o-bliko vretena, ki ima v sredini dolgo, os, in sega o-d tal do stropa.
Na CS so pravoko-tno postavljene 4 palice, pritrjene na ko-ncih zgornjega in
spodnjega križa. Višina teh palic je 175 cm, višina osi znaša 2,50 m (višina
sobe), dolžina križev pa p-o 120 cm. Niti pa prebirajo- tako-, da jemljejoi naj-
prej prvi par z levo roko- od zgoraj z leve, potem pa prvi par z desne. Nato
vzamejo drugi levi par, potem levi in slednjič zadnji par z leve in končno
z desne. Pri snovanju drži sno-valka z levo roko prebrane niti, z desno- pa
deščico s prepeljanimi nitmi. Vse niti skupaj se imenujejo- prame ali pramen.
Prame se razdelijo- na pclo-vico- in navijej-o- okoli klinca pol zgoraj, po-l spodaj
nato se prekrižajo prame okoli drugega in tretjega klinca. Vitljen se nato
obrača in prame gre okoli vitljena navzdol do spodnjega križa do spodnjih
150 - Božo Račič
klinov, okoli katerih se zavije v obliki osmice in se vrne po isti poti navzgor.
Ko se vračamoi nazaj s pramenom od- spodaj navzgor, začnemO' prebirati
s spodnjim levim parom, nato z desnim itd. takoi, da pride dvakrat pre-
križano. Ta postopek se ponavlja toliko časa, kakršno širino želi tkalka
imeti. V eno prame gre dvanajst niti, v eno pasmo pa gre pet pramen (60 niti).
Platno- se snuje navadno na deset doi trinajst pasem, če je preja domača in
ročno predena (bombaž snujemo 14 do 16 pasem). Osnutek ima torej 600 do
780 niti širine. Pot ali mera, ki jo- premeri prame enkrat okoli vitljena, se
imenuje »bulit« (= boleta, bo-letare = značka, označiti), tudi »stena«, »ko-
leno-«, »vitra« (oznaka z barvo- ali pisano- nitjo-) in meri 2 palici (palica
ca. 1,50 m). Na vsakih 5 pramenov se prevleče spodaj motvo-z, da se ve za
širino platna.
Dolžino določijo navadno kar s tehtanjem. Teža preje se razdeli na tri
dele, dve tretjini teže se po-rabita za osnovo, ena tretjina pa za votek. Od det)e-
line preje je odvisna poraba votka, od tanjše se porabi manj, o-d debelejše
pa več. čie je tanka osno\fa in debelejši votek, gre delo hitreje od rok.
Najlepše pa je platno in najbolj enakomerno-, če sta osn-o-va in votek ena-
ko debela.
Ko je porabljena vsa preja, namenjena za vo-tek, se konča snovanje
takole: Če so osnova-ne pasme na par, o-dreže tkalka prame na zgoirnjem delu
vitljena, torej tam-, kjer je pričela s-no-vati. Če pa ni na pare (11, 13, 15), jih
odreže spo-daji in zaveže v vo-zej. Potem vzame motvo-z, ki ga prepelje na
križu vitljena skozi ves osnutek, in ga zaveže. Prav tak-o- zaveže osnutek tudi
zgoraj. Nato vzame osnutek z vitljena tako, da ga vzame najprej- na prvem
klinu (tam, kjer je začela) ter ga razpolo-vi in zasuka-, da se ne zmeša. Tako
nastane zanka, skozi katero vtakne ro-ko in poprime dalje. To dela do konca,
dokler ni ves osnutek porabljen in spleten v kito.
b) N a v i j a n j e
Sedaj se osnutek navije na krosna takole: Iznad dolnjega vratila se
dene preko srednjega na sprednje vratilo. To ima zarezo in žleb po sredini.
Tam se vtakne palica skozi ognutek, kjer je motvoz in se potem prevlečejo
pramena sko-zi grabljice. Grabljice imajo 71 zobcev. V prostor med zobci
pride eno prame, to je dvanajg.t niti, če je osnutek na dvanajst pasem, sicer
pa se pusti sem in tja prazen prostor, če je osnutek na deset pasem, ali pa
se deneta po dve prameni, če je osnutek na več kot štirinajst pasem. Paziti jie
pri tem, da se prame ne razdere, ko se navija; grabljice se morajo premikati,
da stojijo poševno, da se enakomerno navija in izpopolni vratilo enakomernoi,
da ni jarko-v med prameni. Grabljice se nato zaprejio in se dene palica v zarezo
gornjega vratila med obe kolesi in se navija sko-zi grabljice, ki imajo nalogo,
enakomerno deliti o-snutek. Ena delavka drži grabljice, druga pa osnutek,
ki mora biti čvrsto napet. Dve pa obračata s klini sprednje vratilo in navijata
osnutek do ko-nca. Potem se vtakneta dve pahci prebiralki (»sestrici«) tam,
kjer je votek zvezan. Nato se mo-tvoiz razreze in se začne z vdevanjem sko-zi
ničalnice z iglo vdevalko-, »šprinko«, ki je lesena in žična. Vdeva se od leve
Domače tkalstvo v Beli krajini , 151
strani, in sicer prva v goi-njo, druga pa v dolnjo, obe skupaj pa skozi eno
odprtino med zobci na brdu. Koi je osnutek vdet, se privežeta paroma po dva
pramena na srednje vratilo; potem se pa potegne srednje vreteno iz votka
in vtakne zopet nazaj, tako da gredo stkane niti v obliki platna preko
njega. Nato se priveze »pritkavača« na dolnje vratilo. Zatem se osnova dobro
napne in »navošči« z voščenko. Voščenka je majhno ped dolga deščica, za palec
debela, in ima na eni strani izdolben žleb, kamor se natlači vosek. S to pri-
pravo se namaže ali se navošči osnova po vrhu, da se niti preveč ne mešajoi
pri tkanju. ZatO' je navadno- tako- platno precej; trdo', dokler se ne popari
in izpere vosek. »Pritkavača« je kos platna, ki ima rese ali štranjce, na katere
se privežejoi konci osnutka; platno* samo se pa pritrdi s palicoi v žlebu na
spodnjem vretenu in se navije okoli vretena s štranjci. S pritkavačo se pri-
hrani material, ker ni treba puščati na koncu osnove, kar ni uporabno in se
mora odrezati. Posebej se pa navijejo cevi s prejo na »kolesu za cevi sukat«.
Za to rabi navadno star kolovrat, ki ga predelajo v ta namen. Ena takšna
cev pride v čolniček, ki ima na strani luknjico, skozi katero teče nit med votek
s čolničkom vred.
c) Parilo
Spredene štrene devajo v »pariloi«. Presejan bukov pepel stresejo na redko
debelo platno', ki je pokrito preko štren, ki so zložene v velikem čebru.
Nato se zlije na pepel krop. V parilu se pustijo 6 do 7 ur. Med tem časom
večkrat menjajo krop. Vodo odtakajoi spodaj na čepu in jo ponovno zavrejo.
Ohlajene štrene izpirajo v čisti vodi, in ob pomanjkanju vode v vodnjakih
vozijo štrene v tekočo vodo — v Kolpo. Će preja zmrzne, odleže to za
enkratno parjenje. Namen parila je, da štrene omehčajo in postanejo bele.
Zato morajo ta postopek ponavljati osem- do devetkrat. Porosno prejo pa
poparijo samo trikrat, da postane voljna in da se dâ tkati, barvo pa ohrani
prirodno in takšna rabi pri tkanju za barvne efekte.
d) Pranje domačega platna
Za pranje domačega platna se jemlje navadno deževnica ali kapnica.
Zaradi pomanjkanja mila se platno deva v »parilo« in se potem spira v tekoči
vodi. Zato vozijo tudi perilo na Kolpo — in ga tam sperejo do čistega.
Pozimi radi puste perilo premrzniti, takšno perilo je mnogo lepše. Rjuhe in
prte obesijo, da se osuše na dobro polovico, potem jih lepo zganejo in zlože
točno po vogalih in potolčejo robove z lesenim tolkačem. Nato zavijejo
»mlinčar« ali »valjarko« v platno in »ravnajo« platno z ravnjačo, da postane
giadko. (»Mlinčar« imenujejo' v Ziljah, »valjarka« v Adlešičih.) Potem položijo
rjuhe in prte drugega na drugega in jih obtežijo čez noč. Drugi dan obesijo
vse zopet na sonce, da se platno posuši do dobrega, ker sicer lahko zaplesni
in je plesnobo zato težko izprati. Tako opranih in pripravljenih prtov ni
potrebno likati, ker jih je že ta postopek nekako zlikal. Če se pa platno- lika,
mora biti vlažno^, ker se suho ne da likati. Mora se pa dobro posušiti na
soncu, preden se spravi.
152 Božo Račič
6. Tkanje gladkega platna
Tkalka sede za krosna in pritisne desni podnožnik, ki z ničalnicami
razdeli ^osnoiVO' na polovicoi in nastane takoi zvana zev. Skozi to vrže tkalka
čolniček z nitjo-, ki jo zabije z bilom, v katerem je brdo. Brdo ima toliko
zobkov, kolikor je niti v osnutku in takoi se platno zbije v gostoi tkanino-.
Če se pa manji krepko zabija, ostane plartnoi bolj- redko. Nato- pritisne z levo
no-'gp- levi podnožnik in vrže čolnič z leve strani sko-zi o-dprto- zev na desno-
in zabije nit z bilo-m-. Tako- se to ponavljla in pred nami se »daljša pri vsakem
zamahu platno za debehno- ene niti in se počasi zavija na spodnje vratilo.
Če se med tkanjem -odtrga nit o-snutka, jo je treba takoj poiskati in
zvezali s paro-m, da se ne zmeša. Dobra tkalka stke, če j-e preja gladka in
.Čvrsta, da se.ne trgai, 6 do- 8 metrov na dan, in to- na navadnih statvah,
ki jih delajo- navadno samouki poi belokranjskih vaseh. Če bi pa upo-rabljale
statve s hitrim čolničko-m, bi lahko- stkale najmanj trikrat več. To velja seveda
za gladko en-obarvano platno-. Če se pa tke pisano- platno, je temu primernoi
treba tudi pripraviti osnovoi. Pri tem je treba zaradi določenih mer in razdalj
med posameznimi barvastimi p-as-ovi, ki tečejo po dolžini platna, paziti, da
se štejejo pramena niti v določenem redu, ker nastane sicer slab vzorec.
Ravn-o pri pisanih tkaninah jp treba paziti, da sta osnutek in vote-k enako-
debela, sicer ne uspe dobro. Osnova se p-ripravi za prvovrstno p-latno tako-, da
se dajejio klobčiči v predalčni zab-oji n.pr. v takšnem redu: V prve šitiri predale
se položijo beli klob-čiči, v druge štiri nebeljem, v zadnje- štiri pa »porosni«.
Za druge vzorce pa. zopet druge kombinacije.
7. Dvonitno platno
Dvonitno platno sei tke na navadnih krosnih, ki imajo dva podn-d-žnika.
Začne se z desno noigo. Potem se pre-birajo- z motvozom dolnje liiti z desne
strani dve gori, štiri doli do- konca osno:ve. Nato se porine sko-zi o-sno-vo>
10 do 12 cm široka deska in daljša o-d širine o-d platna takoj za brdom in
se p-otem zamenj,a za drugo za ničalnico- pokončno, da napravi zev, skozi
katerO' se vrže čolniček z. desne na levo. dvakrat, ne da bi pritisnili na po-d-
noižnik. Potem se pa pritisne po-dnožnik in vrže čolniček štirikrat zapo-red.'
Nato se najprej preberejp niti, in sicer dve doli, štiri gori z motvozom do
kraja. Ta po-stopek se ponavlja, dokler ni platno dotkano.
Razne ko-mbinacijie prebiranja dajoi lahko veliko število najrazličneje
kombiniranih vzorcev. Mogo-če je tkati tribarvne ko-mpozicije na ta način,
da je osnova eno-barvnai, votek pa barvan. Lahko je tudi osno-va barvana
in votek tudi.
8. Štirinitno platno
Tako imenovano štirinitno platno- se tke na navadnih krosnih, ki pa
morajo- imeti dva para ničalnic in dva para podnožnikov.
Zev se o-dpre z desnim skrajnim po-dnožnikom in se vrže čolniček sko-zi.
Nato se pritisne levi skrajni podnožnik in se vrže čolniček z votko-m na
SI. 11. Shema belokranjskih kresen: 1. gornje vra-
tilo, 2. palici »isestrici«, 3. palica »sklopnjača«, 4.
in 5. ničalnice, 6. bilo, v njem brdo, 7. čunek, 8. pa-
lica »razpenjalka«, 9. sprednje vratilo, 10. dolnje
vratilo, 11. podnožniki, 12. klop, 13. škripci
Si. Ii2. Vitien ali snovalo: v = vitlen, k = klinci,
d = deščica »snovalka«
SI. 13. Gorjanska tara: 1. gor-
nje vratilo, 2. vrvica, 3. palica
pomičnica, 4. palica nanitnica,
5. dolnje vratilo, 6. no^a; pod
taro je češalj (risal T. Ljubic)
SI. 14. Shema tkanja na šibe v Beli krajini
(risal T. Ljubic)
SI. 15. Okraski na belokranjskem
tkivu s pavi, svastiko in peteli-
nom (foto J. Šmuc) :
SI. 16. Navijanje osnutka na gornje vratilo v Adlešičih (foto
B. Račič)
Domače tkalstvo v Beli krajini 153
desno. Zatem se pritisne notranji desni podnožnik in se vrne čolniček na
levo'. Slednjič se pritisne notranji levi podnožnik in vrže čolniček na desno'.
Ta vrstni red menjanja podnožnikov mora ostati do komca tkanja.
, Važna za tkanje štirinitnega platna je napeljava osnove, ki se napelje
takole: Skoizi oko prve ničalnice, začenši od spodiaji, se perine prva nit
osnove z desne strani. Natoi se vdene skoizi prvo okoi druge ničalni|:e druga
nit osnove, nato skozi tretje okoi tretje' ničalnice in slednjič skozi četrtO' 'Oko
četrte ničalnice. Peta nit pride zopet skozi oko prve ničalnice, šesta sko'zi
drugo, sedma skozi tretje in takoi se dela do 18. niti, ki pride skozi okO'
druge ničalnice. Natoi se nadaljuje zopet z vdevanjem nadaljnjih 18 niti tako,
da pride prva oziroma devetnajsta nit skozi četrto ničalnico, dVajiseta nit
skozi tretjO' ničalnico, enaindvajiseta nit skozi drugO' ničalnico' in dvaindvaj-
seta nit skozi prvoi. Po tej"^ razdelitvi gre vdevanje do konca.
Možne SO' tudi druge kombinacije vzorcev, če se napeljujejo niti osnove
v drugem vrstnem ali številčnem, redu.,
9. Tkanje dekorativnih tkanin »na šibe«
Ta način tkanja je zelo starodaven in zahteva od tkalke izrednoi veliko
P'otrpljenja, vztrajnosti in vestnosti. Zatoi so bile tudi tkalke, ki so obvladale
to tehnikO', po Beli krajini bolj redke in čislane.
Ornamenti soi vezani na oblike, sestavljene iz kvadratnih elementov iz
tehničnih razlogO'V. Ornamentirana tkiva se lahko tkejo na navadnih krosnih,
toda le bolj ozke bordure. Za širše vzo-rce je treba imeti spredaji podaljšana
krosna, ali nalašč za to' izdelana dolga, ker se potrebuje prostor za vtikanjfe
palic, ki jih je včasih celoi čez 30. Izvede se lahko vehko število vzorcev v
tej tehniki.
Tke se poi načrtu, ki ga ima tkalka pred seboj.
Najprej se začne s prebiranjem ali štetjem niti. Na načrtu po-meni vsak
kvadratek ornamenta dve ali tri niti na osnovi in prav tolikoi se J!ih zavleče
z votkom.
Prebira se prva vrsta na načrtu od spodaj in se potem prebira navzgor
vrsta za vrsto-. Prebira se: ali z moitvozom ali tankim raivnilomi. Ko je nabrana
prva vrsta, se vtakne deska pred ničalnicami in izvleče ravnilo pred brdo-m.
Nato se vtakne deska za ničalnicami in izvleče deska pred brdom, nakar se
odpre zev z desko za ničalnicami in vtakne šiba takoj za s-talno za gornjim
vratilom in se naniti. Nanitenj^ palic se opravi takole: Niti pre'berejoi na
'Osnovi le gornje po parih in jjih omotajo z mo'tvozom na pahcoi, da soi ločeni
pari med seboj.
Nit, s kateroi »nitijoi« palice, privežejo na enem in drugem koncu v
zarezoi, da se ne more premikati po palici. Na podoben način se prebiraj,« vse
nadaljnje vrste načrta in se palice nanitijo tako, da se pomikajo' proti ničal-
nicam 0'd spo'daj: navzgo-r, palice se pa' vtikajio od zgoraj navzdol. Če je orna-
ment tako risan, da se od sredine navzgor lahko ponavlja, je potrebno pri
tem le polovično številoi palic, ker se druga polovica z izvlečenjem palic
enako zaključi.
154 Božo Račič
Tke se takoi, da pritisne tkalka najprej desni podnožnik in porine z belo
nitjo čolniček skozi zev na levo. Potem pritisne na levi podnožnik in vrže
čolniček skozi zev na desno-. Tako ponavljaje se tke belo, gladko- platno.
Prva pisana nit se vtke tako, da se odpre zev z desko za brdom in se
vrže cevka ali »rak« s pisano nitjo skozi zev. Nato se položi deska zopet
v vodoravno lego in pritisne podnožnik, ki razpolovi z ničalnicami vso
osnovo ter porine čolniček z belo nitjo skozi zev. Potem pride zopet pisana
nit, nato bela in zopet pisana, in tako je prva vrsta vzorca s kockami po
tri niti dotkana. Nato pride druga vrsta, ki se tke na opisani način. Važno
je, da se za vsako vrsto menja deska za brdom in najprej z ravnilom pretakne
prebrana osno-va. Ravnilo se za zadnjo palico zamenja z desko, ki nadomešča
ničalnice in drugi par po-dnožnikov.
Prebrane palice pa lahko- poljiub-no- uporabljamo za razne nove kom-
binacije vzo-rcev. Ko-ntro-lo nad tem pa imamo v načrtu. Zato je edino pra-
vilno, da delajo tkalke le po- načrtih in da jih tudi same rišejo.
10. Tkanje krpar
iKrpare se imenujejo preproge, narejene iz krp. Stare ali nove krpe
narežejo na za prst široke trakove in jih sešijejo- po- dolžini. Trakove zvijajo
v klobčiče ali navijajo na vrtenai na stojalu. Osnova se jemlje ali lanena
ali kono-pnena ali bombaževinasta, in sicer precej čvrsta. Vdeva se po ena
nit v brdo. Tke se tako, da se navije na cev v čolničku le nekaj trakastega
votka, ki se odvija s klobčiča ali vretena skozi luknjo na strani čolnička- in
potem vleče skozi votek.
H. Tkanje pregač, torb, šarenic in odej
Te vrste volnenih tkiv izdelujejo v Beli krajini le pravoslavni Bojahčani
in Marindolci, in sicer danes zelo redko, ker jte izginila noša in ker ni dobiti
barvane volne.
Tkanje pregač se vrši tod na vodoravnih statvah, imenovanih »tara«,
medtem ko tkejo- podobne reči v Gorjancih na pokončni »tari«. Princip je isti
kot pri ostalih vzo-rčastih tkivih, ki se delajo s prebiranjem niti na osnovi.
Pač pa so zelo zanimive »šarenice«, posebna vrsta tkanih prepro-g ali odej,
ki so ornamentalno prav učinkovite, se pa žal ne izdelujejo več. Etnografski
muzej hrani še en primerek.
Tkanje odej (belcev, biljac v Bojancih) se vrši na statvah iz debele volne.
Kot o-snova se jemlje tanjša, dobro- predena močna volna, votek pa je
zelo debel in se pribija z redkim brdo-m, da se volna čvrsto sprime. Ker so
statve širo-ke komaj 70 cm, jemljejo za eno o-dejo dve poli, ki sta po sredini
čvrsto sešiti z domačim lanenim sukancem. Nato je prišla odeja še v stope,
kjer se je blago zgostilo- ali splastilo.
Važno je dejstvo, da so volnene tkanine izdelovali v Beli krajini večinoma
le pravoslavni doseljenci in da teh predmetov niso domačini posnemali, ker
90 spadali ti izdelki prvenstveno k njihovim ljudskim nošam, ki so se zelo
I
Domače tkalstvo v Beli krajini - 155
ločile od slovenskih. Pač pa so prevzeli od njih vzorce dvonitnega in štiri-
nitnega platna, ki so ga tkali tudli kočevski tkalci, ki niso imeli nobene
zveze s pravoslavnimi naseljenci.
Te vrste odeje so zelo trpežne in jih uporabljajo za pokrivanje postelj
ali tudi rabijo vozniki kot odeje (čez kolena in pas) v zimskem času. Po
videzu so ali gladke, enobarvne ali progaste, ali pa imajoi lik šahovnic,
belo-čme, belo^rdeče. ali celo beto-modroi-rdeče-zeleno.
12. Suknarstvo
Sukna Belokranjci niso sami tkali razen Bojančanov, ki so ga potem
nosili tja v Slunj pri Ogulinu v stope. Pripravljale soi pa žene volneno prejo,
iz katere so jim potem kočevski tkalci stkali domače sukno, ki je bilo po
veliki večini belo. Ob semanjih dneh so prihajali kočevski suknarji v Črnomelj
iz Prerigla, Kumerne vasi in Peter Jonke iz Svetlega potoka. Ta je imel kar
čeden obrat manjšega obsega in Kočevci so imenovali njegovo podjetje
»fabriko«. Imel je mikalnik za volno, selîaktor z 80 vretenci in statve. Belo-
kranjci so oddali prejo Kočevarjem za tkanje sukna in so ob prihodnjem
sejmu pripeljali izgotovljeno sukno. Kočevci so imeli mešanih barv ovce in
zato so imeli potem sukno prirodne barve. Jonke je kupoval tudi volno za
svoj račun in delal sukno, ki ga je potem prodajal na sejmih v Črnomlju,
Metliki in Karlovcu. Nekaj časa je pošiljal domače kočevsko sukno celo na
Poljsko. Umrl je tik pred drugo svetovno vojno, 92-leten. V Kumemi vasi
pa je tkal tkalec »sukno« na 6 cokljev (cokelj r= podnožnik), platno na 2,
»prebirano na hišice«.
13. Ornamentika in okras na tkaninah in orodjih
Primitivnost življenja se zrcali v tkivih, ki so dokaj preprosta, izvzemši
ornamentiranih, ki so bila svoj čas prav bo'gata. Ornamentika tkanja je zaradi
tehnike predvsem geometričnih oblik. To je tkaničenje, ki je nastajalo pri
tkanju na statvah (krosnih, tari) in se je šele kasneje začeloi posnemati z iglo.
Izdelovanje oblek iz domačega platna je zahtevalo iz estetskih ozirov krasitev
posameznih delov, ki jih je izvršila roka s šivanko, z iznajdljivostjo in prid-
nostjo 'belokranjske žene (raličanje, štepanje). Po vaseh so bile izbrane
šivilje, ki so krasile obleke ženam in srajce možem.* Belokranjske Ziljanke
so krasile oplečja na ramah s poševnim, križu podobnim ornamentom, ki so
ga imenovale »strkljeni krivec«. To delo je prišlo v tradicijoi, ki se je ohra-
nila do današnjega časa, ko izgublja prvotni pomen in namen uporabe, lahko
pa se še uporablja za okras stanovanja in oblek — v današnjem času.
Prvenstveno so mišljena razna čisla (bordure) za ženske in otroške obleke
in za moške srajce, in sicer vezena in tkana, namizne garniture in prtički,
namenjeni za eksport.
* V Predgrađu sta sloveli kot šivilji sestri Žagar Marija in Kata, v Adlešičih
sta bili spretni v šivanju ljudskih noš Ivana Skube in Magda Veselic, poročena
v Marindoilu.
156 Božo Račič
Belokranjska ornamentika je nastala pod raznimi vplivi, vendar pa ima
toliko svojievrsitnega, da jo lahko imamo za originalno. Pri tekstilnih orna-
mentih je viden vpliv Orienta, od koder je tehnika prišla, vendar je pa tudi
vidno prizadevanje osamosvojitve od tujega vpliva, kar je opaziti pri neka-
terih ornamentih. Pri tekstilu je vezan ornament na tehniko tkanja in zato-
je po veliki večini geometričen. Živalski in drugi motivi so pa stilizirani in
prilagojeni tkalski tehniki.
Značilen za belokranjsko ornamentiko je tudi kvadrat, ki stoji diagonalno
pravokotno na vogalu in ima na desnih in levih stranicah vstavljenega še pol
kvadrata z dol in gor obrnjenimi kljukami. (Srbi rečejo- temu ornamentu
»živijtto«, ker je nekolikoi podoben veliki črki Ž v cirilici. To je sptoh prav
tipičen tekstilni ornament, ki je tudi na orientalskih in pirotskih preproigah, in
je prišel iz Orienta.) Stari Slovani so uporabljali na ležiščnih pregrinjalih
podobo petelina, ki naji bi odganjal zle duhove. Ta petelin naji bi imel po-
izsledkih pok. prof. Titelbacha v Beogradu približno takšno obüko-, da mu
njegov rep tvori eno- četrtino- osmerokrake zvezde, ki je poigos-to- na belo-
kranjskih tkaninahi. Kasneje je p-riš-el petelin na druge tkanine in spremenil
tudi svoje oblike.
Pcdoiba pava, ki se pojavlja nai belokranjskih tkaninah, ima tudi zelo-
star izvor. V starokrščanskih časih se pojavlja kot ' o-mament na cerkvah
v kamnu (izkopanine Stofoi, Solim) in- ga najdemoi tudi na tkaninah in čipkah.
Zelo zanimiv je belokranjiski vzorec s svastiko-, ki so-di med naj-starejëe
ornamente.
Ornamentika belo-kranjjskih tkanin je potemtakem zelo stara in ima svo-|o
tradicijoi, ki jo velja še nadalje gojiiti in sp-opolnjevati.
Temeljna barva belokranjskih tekstilnih -ornamentov je modra, kombi-
nirana tudi z rdečo in 'oraninorumenoi. Le. pri poljanskih pasovih je poleg
rdeče in modre še zelena barva.
O k r a s k i n a Ol r o d j u
Okraski na tkalskih pripravah so originalni in značilni. Nekateri mo-jstri-
samouki, izdelovalci krosen, so nekatere dele okrasili, kar so- imenovali
»cifranje«. Navadno so krasili posamezne dele sto-jala pri krosnih, in sicer
z dleti ali tudi z nožem. ,        *
Vretena soi lepo rezljali in vreten je bilo več vrst. Najprimitivnejša
s-o bila štirioglata, koničaste oblike z narezanimi robovi v podobi majhnih
trikotov. Nekateri izdelovalci so- delali vretena, ki so- imela na spodnjem
koncu -obliko dvo-jne piramide, in: sicer šest- aH osemoiglate, ali celo- dvojčkov.
Vreteno je bilo okrašeno z. raznimi vrezi, ki so- se vrstili v določenem redu
ali razmerju. Včasih ima vreteno v sredi obliko rezljanega stebrička, ki jih
vidimo na hodnikih belokranjskih hiš.
Preslice soi bile dvojne oblike. Prve so bile dolge, sabljaste in so
merile čez m.eter, široke so- pa bile približno tri prste. Ob straneh so- imele
zareze, v katere se je zažel motvoz, s katerim j-e bilo povezano povesmo- na
preslice. Od navadnih zarez se jp sčasoma izoblikoval prav dekorativen rob,
Domače tkalstvo v Beli krajini
157
ki je dajal preslici lepo' zunanje lice. Na ploščati strani je bilo' včasih tudi
nekaj ornamentov v obliki križcev ali zvezd, vendar so bili zelo redki. Te
dolge preslice so navadno rabile za predenje konoplje, ki je bila daljša in
tudi povesma od lanenih. Ker so te preslice razširjene daleč na Hrvatsko,
domnevamo', da so prišle k nam tudi od tam. Druga vrsta preslic, na katere
so predle lan, je krajša in drugače oblikovana. Marindolske in bojanske so
precej podobne liškim in o-nim tam otd Glamoiča, od koder so prišli Marindolci
v XIV. stoletju v Bela krajino^.
Domačini so* te vrste preslic po svoje preoblikovali in so- postale po'dobne
O'blikam cerkvenih stolpov z malteškim križem na vrhu in okroglimi ali
0'glatimi linami, poi svoje zamišljenimi. Značilne so na preslicah osmerokrake
zvezde, ki soi posnete po' vzorcih tkanin. Pogosto' je na preslicah krog s
križem v sredini. Nekateri fantje soi napravili svojim izvoljenkam posebno
lepe preslice in so vdelali vanje drobce zrcal, da se je potem vse svetlikalo-.
Navadno so- jemali za izdelovanje preslic javorov ali bukov les.
14. K vprašanju organizacije tkalstva v današnjosti
V zvezi z do-mačim tkalstvom v jugovzhodnem; delu Bele krajine nastaja
danes vprašanje, kako organizirati tkalstvo. Na podlagi zbranih po'datkov
nam kaže seznam tkalk sledečo sliko:
V Beli krajini je danes 345 krosen in okrog 400 tkalk.
Zimska delovna sezona traja povprečno 90 dni, ko počiva poljsko delo-.
Če vključimo v delovno akcijo »Doma« v Ljubljani 100 tkalk, bi te lahko
natkale vsaj 60.000 m domačega platna. Poleg tega bi pa več izbranih tkalk
158 Božo Račič
natkalo nekaj sto kosov oi-namentiranih tkanin, namenjenih za izvoz. Tudi
gladkoi tkano platno^ je biloi svoj čas dober izvozni predtaiet v zahodne države.
Akcija »Doma« stremi za tem, da se tkalstvo v Beli krajini zboljša, in bodo
odslej naprej v nekaterih krajih tkalski tečaji za oživitev in ohranitev kra-
silnih tkalskih tehnik. Danes gre za tem,, da se ponovno uvedejo ženska ročna
dela v šolah po tistih krajih, kjer je delo še živo, da ne izgine, kakor je bilo
to drugod, da ni več sledu o* lepih tehnikah, ki soi jih gojile svoj čas žene
po raznih vaseh. Za naš izvoz bi lahkoi prav Bela krajina precej prispevala,
če bo delo pri organizaciji domačih obrti pravilno potekalo* in boi tudi
material na razpolago*. Uvoženi material je postranskega pomena, kajti šele
predelava dvigne njegovo* ceno*. Zato ni kar načelno odklanjati uvoz mate-
riala, ki pride k nam samo v predelavo in oplemenitev. Poleg tkalskih tečajev
naj bi se organizirali tudi tečaji za, vezenje v starih in modemih tehnikah
in za predelavo platna za razne uporabne predmete. Nujna je tudi ustano*vitev
tkalsko*-veziljske zadruge za Belo krajino.
Ne zagovarjamo* izdela,ve po* starem, originalnem načinu iz neke staro-
kopitnosti ali zao*stalo*sti, ampak z etno*grafskega, umetnot-obrtnega in gospo-
darskoi-političnega stališča. Ravno ročna dela, delana na starinski način, so
zelo lepa in privlačna. Takšno* je gledanje na domačo obrt po* vsem kulturnem
svetu in treba p, da ohranimo to pravilno stališče tudi pri nas.
Résumé
LE TISSAGE i DOMICILE DANS LA CARNIOLE BLANCHE
L'auieur traite du tissage dans la Carniole Blanche, province située
au sud-est de la Slooénie. Le tissage qui y remonte au moyen âge,
a en juger par l'outillage, et meme a une époque plus ancienne, si l'on
juge par l'ornementation et la technique primitive, s'est maitenu jusqu'a
nos jours. Il est répandu surtout dans le villages des bords de la Kolpa.
Les femmes y travaillent dans 56 villages la toile du pays en chanvre
et en lin. Tout y est fait a la main — du filé a la toile. Elles exécutent
plus de 20 sortes de toiles dont plusieurs a armures tres originales. Elles
confectionnent aussi les tissus d'ornement avec des filés de couleur.
A hase de laine, elles tissent aussi toutes sortes de sacoches et des tabliers
pour costumes nationaux, des tapis et des couvertures.
Tout l'outillage, absolument originel, a été fabriqué par des arti-
sans autodidactes. Le tissage, tres important du point de vue ethnogra-
phiciue, est de nos jours encore le métier a domicile le plus répandu dans
la Carniole Blanche.