VLADIMIR R. PETKOVIČ Komaj nekaj dni po smrti prof. Miloja M . Vasica je 14. novembra 1956 srbsko arheologijo zadel nov udarec s smrtjo akademika univ. prof. dr. Vladi­ mira R. Petkoviča, predsednika Arheološkega instituta Srpske akademije nauka. Rojen je bil prof. Petkovič 30. IX. 1874. leta v Donji Livadici (ökr. Poža- revac). Gimnazijo je obiskoval v Svilajncu in Kragujevcu, kjer je leta 1893 ma­ turiral. Filozofsko fakulteto (filološko-zgodovinski oddelek) je leta 1897 končal v Beogradu. Po nekaj letih službovanja kot predavatelj po raznih gimnazijah v Srbiji je leta 1900 in 1901 študiral v Miinchenu pri prof. K. Krumbacherju bizan- tologijo. Od leta 1902 je študiral umetnostno zgodovino in arheologijo do leta 1904, ko je odšel v Halle a. S., kjer je obiskoval predavanja umetnostnega zgo­ dovinarja A. Goldschmidta in arheologa K. Roberta. Tukaj je leta 1905 tudi doktoriral iz umetnostne zgodovine in arheologije. Po vrnitvi v Srbijo je leta 1905 postal pomočnik upravnika Narodnega muzeja v Beogradu. Leta 1911 je bil izbran za docenta, leta 1919 za izrednega in leta 1922 za rednega profesorja za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Beogradu. Petkovič je bil član Srpske akademije nauka, Nemškega arheološkega inštituta v Berlinu, Avstrij­ skega Arheološkega inštituta na Dunaju, Bolgarskega Arheološkega inštituta v Sofiji, Kondakovskega inštituta v Pragi in Slovanskega inštituta v Pragi. Delo Vladimira R. Petkoviča je za arheologijo nekoliko manjšega pomena kakor pa za umetnostno zgodovino, kateri je posvetil vse svoje življenje. Prven­ stveno se je ukvarjal s srbskim srednjeveškim slikarstvom, freskami, čeprav tudi drugih področij ni zanemarjal. Glede na pojmovanje posameznih jugo­ slovanskih strokovnjakov, ki tudi srednjeveško slikarstvo in stavbarstvo pri­ števajo med arheološke veje, bi tudi v tem pogledu bilo delo prof. Petkoviča bolj arheološko kakor pa umetnostno zgodovinskega pomena. Ne prištevajoč sem čisto umetnostno zgodovinskih problemov, katere je Petkovič moral obrav­ navati že glede na svoj položaj in pedagoške naloge, je napisal celo vrsto mono­ grafij in razprav, ki obravnavajo stensko srbsko slikarstvo (n. pr. Manastir Dečani I in II, 1941. — Jedan ciklus slika iz Dečana, Glasnik Srpske kr. akade­ mije, 1930. — Živopis crkve sv. Bogorodice u Patri jaršiji Pečskoj, Izvesti ja na Blgarski arheologičeski Institut 1927. — Manastir Studenica, Beograd 1924. — Žiča I, II, III, IV, Starinar 1906—1908. — Freske iz unutrašnjeg narteksa crkve u Kaleniču, Starinar 1908. — Manastir Žiča, 1911. — Manastir Ravanica, Beograd 1922. — Itd.). Še več razprav je pa napisal Petkovič o posebnih problemih v zvezi s srbskim stenskim slikarstvom (n. pr. Jedan problem iz srpske crkvene umet­ nosti, Glasnik pravoslavne crkve 1907. — Likovi ktitora u starim crkvama srpskim, Nova iskra 1911. — Les monuments de l’ancien art serbe en Macedoine, 1919. — Natpisi i zapisi u starim srpskim crkvama, Starinar 1923, 1924, 1931, 1935. — Priča o prekrasnom Josifu u Sopoćanima, Glasnik Skopskog naučnog društva 1925. — Loza Nemanjića u starom živopisu srpskom, Narodna starina 1926. ■ — Parabola o deset devojaka u staroj srpskoj umetnosti, Raška 1927. — Jedna srpska slikarska škola XIY veka, Glasnik Srpskog naučnog društva 1927. — Ciklus slika iz legende sv. Djordje u Dečanima, Starinar 1928/30. — Portreti iz Psače, Narodna starina 1929. • — Freske sa scenama iz života Arsenija I arhie­ piskopa srpskoga, Šišičev zbornik 1929. — Un peinture serbe du XIV siede, Melanges Ch. Diehl 1930. — Jedan ciklus slika iz Dečana, Glasnik Srpskog naučnog društva 1930. — Sv. Sava u staroj srpskoj umetnosti, Bratstvo 1934. — Die Genesis in der Kirche zu Dečani, Izvestija na Blgarski arheologičeski institut 1936. — Itd.). Poleg takšnih člankov in razprav je Petkovič nekolikokrat zajel tudi sintetično srbsko stensko slikarstvo. Tako so izredno pomembne njegove izdaje srpskega slikarstva srednjega veka (La peinture serbe du moyen age I in II, 1930 in 1934) 1er njegov pregled cerkvenih srbskih spomenikov (Pregled crkvenih spomenika kroz povesnicu srpskog naroda, Srpska akademija nauka 1945). Poleg dela v umetnostni zgodovini je Petkovič delal tudi na čisto arheo­ loškem področju. K temu je bil nekoliko primoran zaradi dolgoletne funkcije pomočnika upravnika Narodnega muzeja, po prvi svetovni vojni pa tudi kot upravnik istega muzeja. Vendar pa imamo malo razprav s tega področja, ako izvzamemo razna letna poročila o delu Narodnega muzeja, kjer je obsežena tudi arheologija ter nekaj manjših člankov (O iskopavanju Caričina grada 1912 god., Godišnjak Srpske kr. akademije nauka XXVII. — Arheološka iskopavanja za vreme svetskog rata, 1922. — Antičke skulpture iz Stobia, Starinar 1937. — Iskopavanje Caričina grada kod Lebana u 1936, 1937 i 1938 god., Godišnjak Srpske kr. akademije nauka XLVIII. — Jedan Reljef iz Stobia, Serta Hoffille- riana 1940. — Itd.). Veliko bolj pomembna od člankov in razprav arheološke vsebine so Pet­ kovičeva terenska arheološka raziskovanja. Dve najdišči sta posebno ozko zve­ zani z njegovim imenom. Eno so Stobi, drugo pa Caričin grad pri Lebanih blizu Leskovca. Stobi, katere je znanstveno v večjem obsegu začel raziskovati Saria, je Petkovič raziskoval od leta 1927 dalje. Caričin grad, o katerem so do­ mnevali, da je Iustiniana prima in katerega nekdanje ime še danes ni ugotov­ ljeno, je Petkovič raziskoval že pred prvo svetovno vojno, nadaljeval pa je to delo od 1936 dalje. Petkovičevo ime je pa zvezano tudi z mnogimi drugimi arheološkimi deli, ki so bila opravljena v času, ko je bil on še upravnik Na­ rodnega muzeja in v času, ko je bil predsednik Arheološkega inštituta Srbske akademije znanosti. Čeprav je smrt prof. Vladimira R. Petkoviča prizadela posebno umetnostno zgodovino, je z njim tudi jugoslovanska arheologija izgubila pomembnega de­ lavca in znanstvenika.